Nastavitve piškotkov

BLOGI

Zadnji blogi

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Ustvarjalnost je proces, ki ga lahko razumemo v ožjem pomenu ustvarjanja umetniških izdelkov ali pa kot odnos, ki ga imamo do lastnega življenja. Takšen pogled na življenje ima tudi Klara Dev, ki meni: »da če rišemo in ustvarjamo, potem delamo s svojo energijo, jo premikamo, usmerjamo, smo fluidni, kreativni, unikatni, najdemo nekaj svojega. Kreativna energija je zdravilna energija in je življenje. Imam veliko prakse, nič teorije, pa vseeno rišem.« V življenju se znajdemo v podobni situaciji: brez navodil za uporabo kako svoje življenje dojemati kot ustvarjalni proces in se v njem počutiti kot umetnik, ki ustvarja svojo največjo umetnino. Klara svoje življenje ustvarja kot članica skupine Magičnost gibanja, mamica osemletnemu Maticu, kreativna risarka, soavtorica knjige Z namero do zavesti srčnosti in svobode, piše članke za portale, snema tehnike za DVD-je, dela z otroki ...

Slikanje in risanje je za Klaro že v otroštvu predstavljalo velik del njenega življenja. »Zdi se mi, da je vse, kar sem počela, bilo to, da sem zunaj sedela na travi, se igrala z rožami, plesala in risala. Poleg tega je bil stric akademski slikar, in ko sem bila majhna, sva imela lepo povezavo. Bil mi je zelo všeč, ker je bil drugačen, sproščen in zanimiv ... Imel je svoj atelje, kjer je ustvarjal, in velikokrat sem šla k njemu, ko je slikal.« 

V najstništvu je risanje skoraj čisto opustila, v srednji šoli je začela pisati pesmi in se bolj ´ukvarjala´ s fanti. Ustvarjalnost se je izgubila v dolgih živahnih nočeh in površinskih odnosih. Ponovno je začela slikati šele pred nekaj leti, ko se je srečala z nekaterimi člani skupine Magičnost gibanja, ki so slikali, kljub temu da niso bili akademski slikarji. Takrat je spoznala nov vidik slikanja – narišeš, karkoli čutiš, lahko rišeš druge stvari, rišeš tisto, kar ´vidiš´ (kar vidiš znotraj sebe). Potem si je kupila slikarska platna, čopiče in barve ter začela slikati drugače. »Začela sem risati vzorce (podobno kot mandale), različna sosledja črt, krivulj, uporabljati kombinacije barv in tako spoznala, da rišem energije, občutke – abstraktni svet, ki ga zaznavam tudi z drugimi čutili. To je bil spontan proces, ki je trajal več let, kot posledica ukvarjanja s sabo in s svojimi občutki. Ko sem jih sproščala iz telesa, sem lahko prišla bolj v stik s sabo in svojimi željami. In sedaj ko slikam, se najprej dobro počutim, ko dobim neko idejo, dobim videnje, začutim željo po tem, da bi izrazila eno stvar, ki jo vidim ali čutim – vidim energijo, ki je takrat okoli mene. Ko pa nekaj časa rišem, včasih to ni to, kar imam v glavi. Težje je spraviti idejo na platno, ker ne poznam tehnik risanja, ki bi zagotovo olajšale ta del ustvarjanja. Potem se odločam ali sprejmem, da je narisana slika drugačna, kot je na sliki v moji glavi, ali dodam sence, barve, tridimenzionalne efekte ali karkoli drugega in odprem spet neki nov proces ustvarjanja. Ali pa enostavno narišem drugo sliko. Pomembno je, da rišem zase, ne za pohvale drugih. In potem tudi lažje sprejmem, karkoli narišem. Ali je nekaj bolj ali manj lepo, je stvar vsakega posameznika. Nekomu je neka moja slika bližje, nekomu pa neka druga. In dobro je, da se vmes soočam s tem, kar mi prinese ustvarjanje. Včasih grem vmes v trgovino kupit kakšno posebno stvar, spet drugič pa samo prespim in sliko dokončam naslednji dan.«

Klara tudi meni, da se da slikati in ustvarjati tudi, če ne poznamo teorije. »Tudi, če nimamo umetniških šol, ne poznamo tehnik risanja, ne znamo mešati barv, če mislimo, da ne znamo risati (ali celo, da ne smemo, ne moremo), lahko rišemo. Nekje je samo blokada, zadržek, ki ga je treba ozavestiti in sprostiti ter se lotiti ustvarjanja. Risanje je tudi zdravilen proces, ker sprošča napetosti, občutke, zadrževane energije, spomine iz otroštva, vrtca, šol. Če rišemo in ustvarjamo, delamo s svojo energijo, jo premikamo, usmerjamo, smo fluidni, kreativni, unikatni, najdemo nekaj svojega. Kreativna energija je zdravilna energija, je življenje. Ko se kreativnost ustavi, se valjam nekje v enem temnem kotičku sebe. Ustvarjalnost je del nas. Nekdo bo risal, drugi bo pisal, plesal. V bistvu si sami kreiramo življenje. Ustvarjalnost mi pomaga pri odnosih, delu, v različnih situacijah; življenje je tako bolj pestro.«

Klara v Ljubljani izvaja skupinske in individualne delavnice, na katerih uči razne gibalno dihalne energijske in druge kreativne tehnike, kako si dvigniti nivo energije, kako se soočati s svojim življenjem, s sabo in svojimi občutki, svojim otroštvom, izkušnjami ... Gre za pester način dela, kjer je zajet cel spekter od fizičnih vaj in gibanja do dihalnih vaj, meditacij, pogovora, plesa, petja … Namen teh delavnic je, da pride človek v stik s sabo, da se spozna, da začuti, kaj ga omejuje, da ve, kaj on sploh je – spoznavanje sebe, in v tej smeri deluje. Da ne ostane samo pri idejah v glavi, ampak da zbere dovolj energije, da začne tako tudi delovati. S tem spreminja svoje delovanje in lahko realizira želje, tudi če se mu zdijo še tako nemogoče.

Klara pravi, da se ustvarjalna energija pri vsakem človeku nahaja par prstov pod popkom, kar nekateri imenujejo spolna čakra, drugi vir življenja, vir kreativne energije. »Skozi izkušnje sem spoznala, da določene blokade na tem področju zavirajo pretok kreativne energije (težje smo ustvarjalni ali sploh ne moremo biti). Nepredelane občutke shranjujemo na področje spolne čakre – ženske v maternico. Kreativno energijo blokira preveč nerazrešenih občutkov, nesprejemajoč odnos do sebe, drugih, težki odnosi, otroštvo, potlačeni spomini itn. Ta energija je potem skrita pod vsem tem balastom in se ne more izraziti. Soočanje z občutki pomaga razrahljati to energijo, transformirati občutke, ozavestiti sebe in svoje obnašanje ter dopušča, da se ta energija lahko izrazi. Potem pa jo je treba usmeriti vase (ali je to risanje ali kakšna druga oblika kreativnosti ali razreševanje odnosov, dogodkov, izkušenj, poslanstvo, delo, vizija itd.). Pri tem mi pomagajo energijske tehnike, drug del pa je ta, da skušam vse to prenesti v svoje življenje: če npr. ozavestim, da nekaj delam samo zaradi nekega zunanjega vzgiba (ne sebi v korist), to potem tudi zavestno opustim. Tako lahko začnemo spreminjati svoje ustaljene navade in otopel ritem. Eni bodo v svoje življenje dodali hobije, drugi si bodo upali iti bolj med ljudi, tretji se bodo začeli izražati na drugih področjih, morda bodo začeli igrati inštrument, peti, ustvarjati izdelke ...«

 

S Klaro se je pogovarjala Karmen Merlov.

Nadaljuj branje
Ogledi: 15

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

S poganjanjem lastne energije, tako da smo nenehno v delovanju, kreiranju – »iz sebe«, v skladu s svetlobo, dosežemo preboj v samostojnosti v pravem pomenu besede in osvoboditev lastne kreativne sile. Ta energija mora biti prosta vseh strahov, navezav in vzorcev, kot so ne smem, ne znam, ne da se, ne bo mi uspelo ipd., in vse tuje energije, zaradi katere ne živimo svojega »originala«, temveč smo »kopije« nekoga, nečesa ... Da bi resnično lahko delovali z lastno energijo, moramo najprej vrniti tujo. Kaj pa to pomeni?

 Vrniti tujo energijo pomeni, da moramo najprej ugotoviti, kdo sploh smo. To je proces, ki zahteva vztrajno delo na sebi, raziskovanje čustvenih globin – podzavesti. Tam so shranjeni vsi naši spomini iz bližnje in daljne preteklosti in vanje je ujeta naša energija. Tja smo jo spravili, ker je v danem trenutku nismo bili sposobni takoj obdelati. Obdelati energijo pomeni, da svojim čustvenim reakcijam, kot so strah, jeza, žalost, užaljenost, vzvišenost idr. – odzivom na določena dejanja in stanja – odvzamemo čustveni naboj, jih nevtraliziramo. Naredimo spravo s seboj in drugimi, sprejmemo lekcijo, ker smo dojeli vse okoliščine njenega nastanka in sprejeli odgovornost za svoj del vpletenosti.

Te neobdelane energije je v naši podzavesti kar precej. To je stara zaloga, ki nas bremeni v vsem, kar počnemo ali pa bi želeli početi tukaj in zdaj. Je speči kapital, ki čaka na pogon. Več energije ko uspemo osvoboditi iz podzavesti, več moči imamo tukaj in zdaj, da presežemo rutino vsakdana in postanemo kreativni v življenju.

V tem procesu pometanja lastnega podstrešja naletimo na »zanimive« stvari, predvsem na čustvene bolečine, ki jih vsi radi čim bolj globoko potisnemo vase. Med drugim pridemo tudi do zavesti o tuji energiji, ki smo si jo nekoč prilastili – nevede, predvsem zaradi želje po moči, biti glavni, biti najboljši, najlepši, imeti tisto, kar ima nekdo drug itd. Vse to je posledica neznanja, ne-zavesti o tem, kdo smo v resnici, ker smo iz življenja v življenje izgubljali lastno integriteto. Verjeli smo lažem, iluzijam in izgubili svoj pristni jaz sem. Naučili smo se posnemati dejanja drugih, ker nekako smo vendarle morali preživeti. Žal, na tak način vedno bolj stran od sebe, v odvisnostih od drug drugega. Postali smo kopije, ponavljajoč naučeno, tradicije, brez vedenja, da živimo zgolj drobec svojega potenciala.

A vse to, kar smo doživeli v svojih življenjih, se je »moralo« zgoditi, vse izkušnje so naše lekcije, prek katerih lahko spoznamo sami sebe – če oziroma ko začnemo odstirati iluzije iz svojega energijskega sistema.

Kaj deluje tuja energija v nas? Zaradi tuje energije ne moremo izraziti samega sebe, tega, kdo smo v resnici. Vsaj ne v vsej svoji polnosti. Poleg tega s tujo energijo težje delujemo pristno, saj ta energija ni v skladu z nami, zato imajo naša dejanja velikokrat podton nasilja, brezsrčnosti, robotizma, rutine, ki pogosto vodijo v neuspeh, vedno enake napake, razočaranja, nezadovoljstvo. Nekaj manjka, mi pa ne vemo, kaj to je, zato smo postali mojstri prikrivanja in maskiranja. Kljub morebitnemu uspehu pri delu. Ti t. i. podtoni so lahko zelo skriti. Seveda smo lahko tudi srečni, veseli, ustvarjalni, uspešni v poklicu, a vseeno to ni to. Izmojstriti se v določeni veščini, stroki ni tako težko, biti mojster v svojem izvornem jazu pa je nekaj popolnoma drugega. Pot do te vrste izmojstritve vodi skozi tunele ozaveščanja vsakega koščka energije, ki je ga je treba prečistiti vseh virusov, tujkov, da lahko naša originalna energija zadiha, zaživi. Več energije, ko prečistimo in ozavestimo, vrnemo, bolj smo v stiku s samim seboj. In šele takrat nam življenje odstre pot, ki nam je bila v resnici namenjena – poslanstvo, ki naj bi ga živeli. Ko vrnemo tujo energijo, dobimo tudi svojo nazaj. In ker smo v ta proces vložili ogromno truda, postajamo vse bolj odgovorni do lastne energije, ki je ne želimo več izgubljati.

Odlična tehnika, s katero lahko posegamo v čas in prostor ter potegnemo nazaj oziroma zberemo svojo energijo in vrnemo tujo, je rekapitulacija. Gre za dihalno tehniko podoživljanja vseh dogodkov, lepih in manj lepih, kjer je ujeta naša energija. Če si želimo delovati s polno močjo in zavestjo, je treba zbrati vso. To zahteva čas in potrpežljivost. Več energije, ko si povrnemo, bolj postajamo spet celi, resnično mi. Tako se vse bolj spoznavamo, odkrivamo čuda stvari o sebi, tako o svojih vrlinah, sposobnostih kot tudi šibkostih, ki pa smo jih sedaj sposobni preobraziti v vrline.

Delo na sebi odstira iluzije, da se nekaj ne da, da nekaj ne moremo, da nekaj ni za nas. Vendar se moramo v eni točki odločiti, ali si želimo premagati nemogoče in preobrniti kolo usode v smer, ki si jo želimo, ali pa bomo to raje pustili za kdaj drugič ali poiskali kakšno drugo možnost, poti je namreč več … A nič se ne zgodi čez noč, če ni pred tem vloženega precej truda in vztrajnosti ter jasne odločitve, da si »to« želimo. Da se stvari vedno ne uresničijo takoj, pa je zato, ker si določenega stanja ali navade tudi nismo ustvarili od danes na jutri, temveč smo jih utrjevali leta in leta, življenja in življenja. Spremembe se tako ne morejo zgoditi kar za utrip očesa. Potem se resnično ne bi ničesar naučili. Želim biti kopija ali original? To je tu vprašanje.

 

Marjana Florjan

Nadaljuj branje
Ogledi: 81

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Nekateri ljudje sanjajo vsako noč, drugi skoraj nikoli. Nekateri svoje sanje tudi pišejo, drugi se jih spomnijo, ko jih nekaj asociira nanje. S pomočjo sanj čistimo svojo podzavest, zbujamo občutke ali celo odkrivamo prejšnja življenja. Večinoma sanjamo v simbolih, zato je potem razlaga sanj malce otežena. Sama spremljam svoje sanje že lep čas in sem jih nekako razdelila na 4 vrste: sporočilne, preroške, zdravilne in kaotične. Obstaja pa tudi zavestno sanjanje, za katero je potrebno veliko energije in prakse (več o tem si lahko preberete v knjigi Umetnost sanjanja, Carlosa Castanede).

 

Pred spanjem si vsak večer dam določeno namero. Lahko je to, da se dobro spočijem, ali da dobim uvid v težavo, ki me pesti čez dan in ne vem kako se je lotit. Vprašam se tudi kakšno je moje dejansko stanje, kajti navzven lahko izgleda , da je vse v redu, pa potem preko sanj izvem, da nisem ravno pri sebi. Včasih kakšne sanje razberem še isti dan, spet za druge lahko potrebujem več mesecev ali celo let. Velikokrat se ne morem načuditi kakšna močna sporočila mi nosijo in kako uporabna so v vsakodnevnem življenju.

Sporočilne sanje

Te nam sporočajo kaj se dejansko dogaja z nami ali drugimi ljudmi, ko smo v interakciji z njimi. Lahko da ne ugotovimo takoj, kaj nam želijo povedat, zato je dobro, da se jih nekomu pove. Ko jih govorimo naglas, z namero, da želimo izvedeti, kaj nam sporočajo, lahko zase dobimo pomemben uvid.

Sama večkrat sanjam svojega očeta. On je sicer pokojni že 13 let. Nekaj časa nazaj sem sestavila, da so vse sanje v zvezi z njim bile ogledalo mojega janga oz. moške energije v meni. Pokazale so mi tudi kako hrepenim po očetovem varnem objemu in nežnosti, kot tudi moj odnos do njega (oz. teh energij). V praksi sem se lotila tega dela sebe in ugotovila, da imam iz otroštva velik manjko očeta (sem otrok ločenih staršev), kar se mi v življenju kaže kot nezaupanje sami sebi. Nezavedno ves čas potem iščem potrditev moškega, če je nekaj za kar se odločim, sploh prav. In tako vsakič, ko se odvežem od očeta in pobiram energijo nazaj ter ozaveščam svoje nepravo delovanje do moških, čutim v sebi, da sem bolj stabilna in v zaupanju.

Preroške sanje

Eno noč sanjam kolega kako mi govori, da je nezadovoljen s trenutno partnerko, da ima dovolj vsega in da ne ve kaj naredit. Verjeli ali ne, zjutraj dobim klic od njega in vnaprej sem že vedela kaj bo, saj sem sanjala točen potek pogovora, kot je bil potem tisto dopoldne v živo.

Spet drugič sem sanjala, da je hčeri od prijateljice nekdo v družini umrl. In res je kmalu zatem izgubila teto.

Zdravilne sanje

Te pridejo v različnih niansah. Včasih sanjam, da zdravim druge, pa potem ugotovim, da imam s to osebo podobne blokade in obenem zdravim sebe. Drugič me zdravi nekdo drug ali pa mi pove/pokaže v simbolih kaj je potrebno zdravljenja, tako da lahko potem v budnem stanju usmerim energijo na tisti predel. Enkrat pa sem se celo noč kopala v svetlobi. Z zaprtimi očmi je bila cela soba svetla in naslednji dan sem se počutila kot prerojena.

Kaotične sanje

Včasih pa sanjam čisti kaos, katerega nikakor ne morem povezati. Takrat se ne ukvarjam dosti s tem, kaj mi sporočajo, kajti čutim, da se je ta kaos moral nekako izrazit skozi mojo podzavest, da lahko kasneje dobim uvide za tisto, kar nameravam.

 

Zjutraj ko se zbudim, je moje počutje precej odvisno od sanj, ki jih sanjam. Zato grem najprej delat kakšne energijske tehnike, da se sestavim in prediham občutke, ki so se mi ob tem zbudili. Večkrat je tako, da sanjam samo energijo nekega občutka, katerega potem podoživljam čez dan ali celo cel teden. Ob tem se mi kot mozaik sestavljajo delčki mene in tako vsebolj vem kdo sem in kam grem.

Poskusite tudi vi razvrstiti svoje sanje, opazujte in videli boste kaj vse vam imajo za povedati. Zvečer predno zaspite, si dajte namero ali za odgovor, stanje ali uvid v določeno situacijo in prejeli boste kar potrebujete. Predvsem pa spustite vsa pričakovanja in vedite, da je tudi sanjski svet del vašega življenja in je lahko zelo resničen, če ga obravnavate drugače.

 

Leticija Fortin

Nadaljuj branje
Ogledi: 69

Objavil: Kdaj: Kategorija: Prehrana

SESTAVINE ZA 6 MAFINOV

3 jajca

3 jušne žlice domače kisle smetane

6 jušnih žlic kokosove moke (fino mlete)

1 jušna žlica stopljenega masla (ali kokosovega olja)

1 čajna žlička indijskega tropotca v prahu

2 čajni žlički pecilnega praška brez glutena

ščep soli

1 čajna žlička cimeta

 

Priprava:

Pečico segrejemo na 190 stopinj Celzija. Penasto zmešamo jajca, potem pa vmešamo še ostale sestavine. V primeru da je masa pregosta, dodamo še kislo smetano ali maslo. Pekač za peko mafinov (veliki) namažemo z maslom in vsako vdolbino napolnimo skoraj do vrha. Pečemo 20 minut oziroma dokler ne porumenijo.

 

MAFINI S KOKOSOM IN ČOKOLADO

SESTAVINE ZA 6 MAFINOV

3 jajca

3 jušne žlice domače kisle smetane

4 jušnih žlic kokosove moke (fino mlete)

1 jušna žlica kokosovih kosmičev (ali navadne kokosove moke)

1 jušna žlica stopljenega masla (ali kokosovo olje)

2 jušni žlici kokosovega sladkorja

1 čajna žlička indijskega tropotca v prahu

2 čajni žlički pecilnega praška brez glutena

100 g temne čokolade, narezane na koščke (70 % kakava)

 

Priprava je enaka zgornjemu receptu.

Skupaj 12 mafinov za različne okuse in razne diete.

Dober tek!

 

Polona Božič

Nadaljuj branje
Ključne besede: priprava zdrava prehrana
Ogledi: 158

Polona v Ljubljani vodi skupinske in individualne delavnice, obožuje peko sladic, šiva čudovita krila in športne hlače, zaposlena je v družinskem podjetju, po poklicu pa je organizator v turizmu. Z delom na sebi se ukvarja osem let in pri svojih petintridesetih ugotavlja, da ji v življenju sploh ni dolgčas. Pogovarjali sva se o »življenju, vesolju in sploh vsem«.

 

O nedolgočasnem življenju

 

Ukvarjaš se z različnimi aktivnosti; zaposlena si v družinskem podjetju, v Ljubljani vodiš delavnice in individualne terapije, šivaš, pečeš sladice... kako združuješ tako različne vidike življenja?

 

Ti vidiki niso tako različni; delo v družinskem podjetju s tekstilom in šivanje se povezujeta in prepletata, peka sladic je pa moja strast za katero vedno najdem čas. Vodenje delavnic in tudi udeležba na njih je pa nekaj kar je v meni, za kar se ne sprašujem ali imam čas ali ga nimam.

 

Zakaj te peka tako veseli, sladice, torte, pecivo...

Ker jih zelo rada jem (smeh). To mi predstavlja ustvarjanje, zraven se sprostim, um mi neha delat in odjemalci sladic se vedno najdejo, tako da nikoli nič ne ostane. Peka pa mi je poseben izziv tudi zato, ker sem sama na brezglutenski dieti. Torej da ustvarjam slaščice, ki so bolj zdrave in brez glutena, pa da so vseeno dobre.

 

Brezglutenska dieta? Kaj je razlog: trenutni prehranski trendi ali zdravje?

Zdravje. Pred tremi leti se mi povečalo delovanje ščitnice. Ker se nisem odločila za invazivno zdravljenje z jodom, ampak za jemanje tablet, sem po prenehanju jemanja tablet pred kakšnim letom in pol, videla, da rabim temeljito spremeniti svojo prehrano. Še najbolj humana stvar od vsega je torej bilo to, da sem se odločila za brezglutensko prehrano. Zanjo sem se odločila na podlagi izkušenj tistih, ki so si s pomočjo brezglutenske diete izboljšali delovanje ščitnice. Tablete sem v tistem času potrebovala, potem pa sem s pomočjo dela na sebi – ozaveščanja vzorcev, spuščanja notranjih pritiskov, umskega brbotanja in postavljanja na svoje noge – brezglutenske diete in »ful švicanja« v obliki večurne hoje na dan, uspela stanje ščitnice stabilizirati v tolikšni meri, da ne rabim več tablet.  

 

A sladice pa lahko ješ?

Ne. Ampak to je neustavljiv »mus«, kot čokoladni mousse (smeh). Po tisočih poskusih, da bi nehala jesti sladko, sem se odločila, da je dovolj »matranja« in vse moči usmerila v izdelovanje sladic iz bolj kakovostnih in bolj zdravih a vseeno slastnih sestavin.

 

Ali je šivanje ustvarjanje in ravno takšna strast kot peka sladic?

S šivanjem sem bila družinsko povezana, ker je polovica žensk v naši družini šivilj. Od malega me je to veselilo, ampak nisem imela živcev, da bi se naučila tudi sama šivati. Zadnje čase pa sem se bolj umirila, nisem več tako neučakana, če kaj ne znam v prvi minuti, sem bolj potrpežljiva, kar je pri šivanju pomembno, sploh če kaj narobe zašiješ, ali pa ni tako perfektno kot sem si zamislila. Je pa splošno znano, da pri šivanju »več paraš kot šivaš«. Od kar sem se sprijaznila s paranjem, mi gre šivanje zelo dobro od rok (smeh).

 

 

O sistemu, pravilih in družbi

 

Kaj ti predstavlja sistem, družba, v kateri živiš, pravila … kako to doživljaš?

Včasih mi je bilo zelo pomembno, da delujem po vseh pravilih, po zakonih, po tem, kako naj bi se človek v družbi obnašal, celo blazno všeč mi je bil ta red in disciplina; čutila sem se skoraj pomembno, če sem ravnala po vseh teh družbenih pravilih, tako kot se od mene pričakuje v družbi. Po nekaj letih ozaveščanja svojih vzorcev pa se je to začelo razblinjati, ker v končni fazi vse to družbeno, sistemsko ni pomembno. Pred tem se mi je zdelo to vse skupaj zelo pomembno, zato, da bi ugajala staršem, ker so to od mene pričakovali. Pri meni je vse povezano s tem, in ko sem začela spuščati svojo navezanost na starše, mi je postal sistem in vse kar predstavlja, vse manj pomemben. Moja aktivnost, delovanje po družbenih pravilih, biti zgleden državljan... je sedaj na minimumu, na ravni tega, kar je nujno potrebno; samo še delovanje, mimo katerega ne morem iti – kot je plačevanje položnic, da grem čez semafor, ko je zelena, da sledim nekim ˝vljudnostnim pravilom˝, ampak to zato, ker sem se tako odločila. Vse zahteve sistema izpolnjujem na minimumu, toliko, da lahko funkcioniram v tem svetu.

 

Si potem upornik proti sistemu?

Si želim, da bi bila (smeh). Ampak ne, s tem uporom samo spodbujaš to navezanost na sistem. Ne čutim se kot upornik proti sistemu, delujem po načinu minimalnega sodelovanja, ki je pač potrebno. Meni res bolj kot ne dol visi za sistem, razen kadar me določena nesmiselna pravila razjezijo – no, takrat sem upornik, ampak tudi to hitro spustim. V osnovi se mi zdi to en tak nepotreben balast. Toliko je bedasto, vse te državne ustanove, pravila in red in zakoni. Je pa res, da neka pravila morajo obstajati, ker ljudje še nismo pripravljeni, da bi živeli po pravilih, ki prihajajo iz srca.

 

Kaj so pravila, ki prihajajo iz srca?

Da ne serjemo drug drugemu po glavi, da se brigamo zase. Da se ne izživljaš nad drugimi z vsemi svojimi neprečiščenimi frustracijami. V smislu, dokler so nam drugi krivi za vse, bo vedno vojno stanje, v umu in v svetu. Ampak tudi jaz se zavedam, da še nisem tam, da tudi jaz tega še nisem v celoti sposobna.

Delovanje iz srca, pravila iz srca, zame pomenijo to, ko sto procentno poslušaš sebe, ne glede na pričakovanja drugih. To sicer pomeni možnost, da drugim moje delovanje ne bo všeč ali pa jim bo nerazumljivo. Ampak če delujem iz srca, vem, da nobenemu s tem ne škodujem, da ne grem preko trupel, da bi dosegla svoje, in da ne delujem tako, da bi bilo vsem ok, ampak enostavno je to pot, ki izraža moje bistvo in vse, kar je dobro v meni. Gre za to, da če jaz delujem iz srca, tudi okolica sprejme moje kakršnokoli dejanje oziroma se z njim sploh ne ukvarja, ne obremenjuje s tem, kar počnem in kako počnem. Ker je delovanje iz srca, se ljudje ne zahaklajo na to delovanje in mi tudi ne dajejo tiste pomembnosti, ki bi sicer bila gorivo za moj ego, samopomembnost. Enostavno se vse odvije mirno, sprejemajoče.  

 

Ali je vseeno kako živimo, kako se obnašamo?

Ne, ni vseeno, kako živiš in kako se obnašaš v odnosih! Pomembno je, kako greš čez življenje. Konec koncev račune polagaš sebi, svojim pravilom iz srca.

 

Kaj je rešitev, da ljudje izstopimo iz stanja notranjega konflikta in zunanjih bitk, vojn...?

Najprej mi pride na pamet zavedanje sebe, sprejemanje sebe, še posebej tistega, kar je negativno v nas. Da sprejmem tisto v sebi, zaradi česar mislim, da me drugi ne sprejemajo. Ravno to, da nisem samo dobra, da sem tudi slaba; ko bom to sposobna sprejeti v sebi, ne bom rabila nobenega več obtoževati za svoje stanje, svoje situacije, svoje življenje.

 

Ali ni to zelo ostro? Da si je vsak kriv/odgovoren za to, kar se mu dogaja?

Ja, je ostro, ampak ko se znajdeš v življenju na točki, ko si do skrajnosti skregan sam s sabo in svetom, gre za to, da sprejmeš odgovornost za sebe. Občutek krivde je na splošno glavni problem. Ne gre za to, da si ti kriv ali pa nisi kriv za svoje stanje. Gre za to, da si v teh stanjih in da si jih priznaš, brez da bi se obsodil. Vsi se vedno hočemo znebiti teh negativnih občutkov in najlažje to storimo tako, da jih projiciramo na druge, na sistem, partnerje, starše, prijatelje, sovražnike, okolico na splošno. Hočem povedati, da dobimo ta stanja z razlogom, da jih razrešimo, ne zato, da bi se morali počutiti krive zaradi njih, ampak zato, da se z njimi soočimo, jih razrešimo, rastemo in osvobajamo.

 

 

S Polono se je pogovarjala Karmen Merlov

Nadaljuj branje
Ogledi: 158

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Otroci se srečujejo s pisano in barvito paleto čustev, s katerimi pa se morajo šele naučiti upravljati- jih prepoznati, poimenovati ter jih izraziti, predelati na ustrezen način. Pri tem je pomembna vloga nas, odraslih, da jih naučimo, usposobimo kako se na ustrezen način soočiti z občutki. Če sami nimamo težav z odkritim izražanjem čustev, jih ne vrednotimo na dobra in slaba čustva, potem to prenašamo tudi na otroka, ki bo lažje sprejel in izrazil tako jezo in žalost kot tudi veselje; če pa smo nagnjeni k tlačenju in zanikanju določenih čustev, bo tudi otrok prejel sporočilo, da so določena čustva slaba, neustrezna in jih bo začel skrivati pred sabo in okolico. Otrok, ki ni sprejet in razumljen v svojem čustvovanju,  ima občutek, da nas njegova čustva obremenjujejo in se bo zaprl v svoje notranje doživljanje in čustveni svet v  prepričanju, da takšen kot je, ni dober.

Pogosto se zgodi, da nas otrokovo intenzivno in neposredno izražanje čustev resnično lahko pretrese, prebudi v nas določene intenzivne občutke ter nam predstavlja breme; vzemimo to kot sporočilo, da tudi sami v sebi nosimo še nekaj čustvene prtljage, ki jo bo potrebo raztovoriti, da bomo lažje zadihali.

Nekaj predlogov, kako odrasli lahko pomagamo otroku pri sproščanju občutkov:

Pogovor: otrok se mora šele naučiti ločiti med posameznimi čustvi in občutki, s pogovorom mu pomagamo, da prepozna posamezno čustvo in ga zna ubesediti, da poveže vzrok s posledico- zgodilo se je to, sedaj se počutim tako...

Risanje/slikanje: otroku lahko predlagamo, da nariše, naslika..., kako se počuti, ga spodbujamo, da pove, katere barva se mu zdi vesela, katera žalostna, katera topla, katera hladna, katera mu je všeč...

Vaja »Odbijanje balonov«: vaja za sproščanje jeze, frustracije- otrok si predstavlja, da je v zraku polno napihnjenih balonov,  ki  letijo k njemu. Poskuša jih odbiti z rokami in nogami, bolj kot jih odbija, več jih je, zato jih mora odbijati vedno hitreje. Pri tem stiska pesti in boksa okoli sebe, brca z nogami in dviga noge čim višje... Odlična vaja tudi za odrasle J

 

Tia Ambrožič, Petra Pavlin

Nadaljuj branje
Ogledi: 95

Sestavine

7 jajc

200 g masla

300 g čokolade z okusom pomaranče ali pomarančnimi koščki

120 g agavinega sirupa (ali 160 g kokosovega sladkorja)

200 g mletih mandljev (lahko tudi mletih lešnikov ali orehov)

200 g marelične marmelade (majhen kozarček)

1,5 dcl sladke smetane

eko posušena lupina pomaranče

tortni model (za torto na sliki) premera 30 cm (če je manjši, je torta višja)

 

b2ap3_thumbnail_17-poly-kos-torte.jpg

Priprava mase

Pečico segrejemo na 180 stopinj.

V posodi stopimo maslo, ga odstavimo s štedilnika in vanj usujemo na koščke zdrobljeno čokolado (200 g), fino premešamo, da se ne prime posode, in pustimo, da se ohladi. Jajca ločimo na rumenjake in beljake in beljake stepemo v ne preveč trd sneg. Vanj dodamo rumenjake in zopet stepamo. Potem dodamo agavin sirup in spet stepamo, nato še mlete mandlje. Ko so mandlji umešani, dodamo zmes masla in čokolade.

Pripravljeno maso vlijemo v okrogel pekač za torte obložen s peki papirjem in pečemo v pečici na srednji rešetki 30 minut.

 

Finiširanje in dekoracija torte

V posodi segrevamo sladko smetano. Ko zavre, jo odstavimo in vanjo usujemo na koščke zdrobljeno čokolado (preostalih 100 g), fino pomešamo in pustimo, da se zgosti; še najbolje je, da jo damo nekam na hladno, ker se prej zgosti. Ohlajeno torto premažemo z marmelado, na vrhu posujemo s posušeno pomarančno lupino, čez prelijemo zmes smetane in čokolade, lepo premažemo po celotni torti in – to je to.

 

Mali nasveti velikih mojstrov

Preden damo torto v pečico, tortni model z vsebino dvignemo za približno 5 cm nad mizo in ga spustimo  na mizo. To ponovimo tolikokrat, da v masi ni več mehurčkov, kar pomaga, da pri peki torta ne naredi balona in poči.

Ko dekoriramo torto, damo koščke peki papirja za 1 cm pod torto, tako da visi izpod nje – tako pri mazanju torte z marmelado in čokolado ne umažemo krožnika ali pladnja, na katerem bomo postregli torto. Ko zaključimo, samo še odstranimo peki papir in fantastična torta je ´redy´.

 

OPOZORILO: Torta je nesramno dobra!

 

 

Dober tek!

 

Polona Božič

Nadaljuj branje
Ogledi: 513

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Nekega dne me je zajel val utrujenosti, ki se je stopnjeval v stanje, ko so mi butnili na površje vzorci, kot so ˝ne morem˝, ˝ne bom˝, ˝nočem˝ in ˝nima smisla˝. Telo je postalo težko, um je nabijal, težko sem se igrala s sinom. Vendar je on vztrajal in me povabil, da se boriva kot dva kung fu mojstra iz šaolinskega templja. Zavedala sem se, da mu težko sledim oziroma na začetku nisem niti hotela. Igrala sem se, ampak sem čutila strašen upor in težo fizičnega telesa. Potem sem se odločila, da je dovolj prepuščanja v teh težkih zaspanih energijah in si postavila namero, da skozi igro prebijem to stanje. Začela sem se boriti, ne z njim, ampak s svojo lastno temo. Potem sva udarjala še z (otroškimi) meči, sekala sem vezi s temi energijami, da se je kar iskrilo. Za zaključek sva še glasno predvajala nekaj otroških rock pesmic, on je igral kitaro, jaz pa bobne in še plesala zraven. Močno sva dvignila energijo in prebila pasivno zamegljeno stanje. Na koncu sem še vizualizirala zlato kroglo na pleksusu in dihala vanjo. Umirila sem se. Tudi on se je umiril in začel risati. Začutila sem budnost, mir in harmonijo, utrujenost je izginila, pleksus se je prebudil. Spet sem začutila voljo in življenje v sebi.

Kadar sem sama, se lotim prebijanja takšnega počutja z različnimi energijsko-dihalnimi tehnikami; delam tehnike za dvig energije in polnjenje solarnega pleksusa in potem naprej ozaveščam vzorce ter se soočam z občutki. To lahko traja, uro, dve ali več. Kadar pa je z mano sin, je treba ubrati drugačno pot. To je povabilo staršem, da v težkih trenutkih ne odrivamo otrok stran od sebe, ampak jim pustimo blizu ali se celo prepustimo njihovemu vodstvu. Rezultati so lahko neverjetni, saj so otroci bolj čisti in povezani s sabo. Oni vedo, kaj je treba storiti v določenem trenutku.

 

Klara Dev, odlomek iz knjige Z namero do zavesti srčnosti in svobode

Nadaljuj branje
Ogledi: 109

 

Marjana Florjan, učiteljica energijskih veščin na poti samospoznavanja, stremi k temu, da je čez dan čim bolj zavestna vsega, kar se na energijski ravni dogaja z njo in okoli nje. Pri delu z ljudmi na delavnicah se opira na svoje notranje vodstvo, v pomoč pa so ji lastna spoznanja iz njenih ozaveščenih izkušenj.

 

Kaj ti je v življenju najbolj pomembno?

Največ mi pomeni to, da čutim sebe, kjer koli sem, da zmorem biti zavestna vsak trenutek in da lahko grem kamor koli in me pri tem ni strah, da bi izgubila samo sebe – da sem vedno jaz jaz. V bistvu duhovnost niso samo tehnike in meditacija, ampak je to življenje v celoti. Ko sem sama, mi je sicer lažje priti do sebe, koliko pri sebi naredim, pa vidim šele, ko sem v stiku z drugimi.

 

Kako se soočaš s težavami, težkimi življenjskimi situacijami?

(smeh) Ponavadi razsajam, bemtim, začne se z uporom, jezo ali pa pasivnostjo. Ker pa vem, da s tem ne bom nič naredila, je treba po šolsko: tehnike za sproščanje napetosti, sledijo tehnike za povezovanje s svojim višjim jazom, šele potem pride na vrsto meditacija, mirovanje in soočanje s samo seboj, z občutki, z ozadjem, in prespraševanje, zakaj sem se znašla v taki situaciji, da ugotovim, kje sem popustila, kaj sem spregledala, kje so moje šibke točke. Ko mi uspe to videti, potem tudi težava ni več tako velika, kot je bila prej. Je pa res, da so ene stvari bolj kompleksne, zato moraš dlje časa delati na njih, zbrati več energije, da prideš v globino. To je kot čebula: olupiš eno plast in se ti zdi vse jasno, potem ti situacija pokaže, da je za tem še nekaj, in je treba olupiti še drugo plast in tako naprej, dokler ne prideš do samega jedra.

 

Zakaj je potreben takšen načrt dela na sebi: tehnike, meditacija, soočanje?

Človek potrebuje tak način, načrt zato da sploh kam pride z delom na sebi. Vendar je to samo okvir, da si ´sfokusiraš´ težavo, da veš, kako in s čim delati, potem pa se ti med samim procesom toliko stvari spremeni, da zajameš zraven še veliko več, vidiš težave z drugega zornega kota, odpirajo se ti nove situacije, sestavljanka se sestavlja. In če imaš pravo orodje, če poznaš postopek, potem lahko svoje težave tudi razrešiš, če ne, pa vse samo potlačiš v podzavest. Duhovnost je brutalna. Ko misliš, da ti je že vse jasno, da vse obvladaš in razumeš, se izkaže, da to še ni to. In če je tvoja namera, da hočeš priti stvarem do dna, potem vztrajaš in nehaš gledati na čas ...

 

Kaj ti predstavlja dobro in kaj slabo?

V resnici je težko deliti nekaj na dobro in slabo. Vse je eno, le naše dojemanje deli nekaj na dobro ali slabo. Če deluješ v skladu z notranjim vodstvom, če izhajaš iz samega sebe, je to širjenje, rast, če pa nisi pri sebi, je situacija, v kateri se nahajaš, lekcija, ki jo boleče ponavljaš tako dolgo, dokler je ne dojameš. In na koncu spoznaš, da tisto, kar se je na začetku zdelo slabo, sploh ni bilo slabo, ampak je bila samo stopnička na poti iz nezavednega k zavestnemu.

 

Kaj storiš, ko hočeš nekaj narediti, pa ni v skladu s pričakovanji drugih, okolice, družbenih norm?

Včasih tisto, kar je dobro zate, za nekoga drugega ni. Težava pri ljudeh nastane samo zaradi tega, ker ne sprejemamo drug drugega, ker ne sprejemamo, da nekdo drugače razmišlja, da ima drugačne poglede, želje, prioritete … Zaradi tega nesprejemanja potem pride do delitev, da je nekaj slabo in nekaj dobro. Zato nastane konflikt, obsodbe, vojne. Če bi sprejemali drug drugega, bi si lahko pomagali videti, kaj je tisto, kar tebi škoduje, kaj delaš proti sebi, namesto da smo v obrambi in raje sodimo druge kakšni so. Energija tako ne steče, nastaneta dva zidova in potem se začne bitka, kdo je dober, kdo slab in kdo ima prav, kdo narobe.

 

Kako lahko presežemo konflikte v sebi in konflikte v družbi, vojne, ki se dogajajo v svetu?

Recept je preprost: soočaj se s samim seboj (smeh). Ne ukvarjaj se z drugimi, ukvarjaj se s svojimi reakcijami, s svojimi občutki, s svojo energijo. Samo na tak način lahko kaj spremeniš v sebi in v svetu. Če boš ti v stiku s seboj, boš zgled drugim. Ker se energija širi, mogoče tvojemu zgledu sledi še kdo drug in tako naprej.  

 

Kaj je tisto, kar te žene v to, da živiš tako, kot ti čutiš, da je prav?

Norost (smeh). Da se poglabljaš v svoje notranje bolečine, moraš biti res malo nor. Ampak ker sem v teh letih dojela, da ni druge poti kot ta, da podoživiš vse svoje travme, mi je to postalo v življenju izziv, kako daleč, kako globoko si upam iti vase, se razgaliti. In ker vem, kaj mi to prinaša, me to žene naprej. Ker več ko ozavestim, bolj ko se razgalim, več bolečine ko sprostim, bolj se v tem življenju počutim svobodno, ker mi ni treba več nositi čustvenega bremena in ga skrivati pred drugimi, da me ja ne bi videli, kakšna sem. Tako sem lahko to, kar v resnici sem.

 

Z Marjano se je pogovarjala Karmen Merlov

 

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 201

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Umirila sem svoje misli in pozornost usmerila v središče glave, v češeriko. Že po nekaj dihih me je prešinilo, da naj povežem češeriko z maternico in tako vzpostavim boljši pretok duhovne zavesti. Takoj ko sem to storila, sem začutila špikanje v maternici – stvar res deluje. Pisanje članka je tako lažje steklo.

O moči maternice sem že nekaj malega pisala, in tudi ozavestila, vendar čutim, da me zdaj čaka nov nivo, globlje po spirali navzdol. Maternica je hranilnik spominov vsega dogajanja povezanega s spolno energijo, odnosi, kreativnostjo. In ravno na tem področju imamo vsi ljudje ogromno težav. Ne vem, kako dolgo bo trajalo, da bom tudi sama prišla do samega jedra, vem pa, da je treba samo vztrajati.

O maternici sem v knjigi Z namero do zavesti, srčnosti in svobode zapisala: »Maternica je najsvetlejši tempelj v ženskem telesu, energijski prostor, kjer je njen notranji glas, najgloblje vodstvo, jasnost, tišina, kreativno izražanje in moč. S pomočjo maternice se lahko ženska poveže s svojo prvinsko močjo, vzpostavi stik s svojo modrostjo in resnično ženskostjo ter tako v sebi najde pravo težišče. Z maternico je ženska neposredno povezana z Galaktično Maternico, iz katere se rojeva prav vse, kar biva, tudi božanska ženskost in božanska moškost. Žal pa se je večina žensk naučila uporabljati moč – delovati in razmišljati kot moški (z umom). Maternica je postala le organ, ki je ženski potreben za spočetje otroka.«

Na tem mestu se postavlja vprašanje, kako bomo ženske to presegle. Odgovor, ki se ponuja, je – duhovna disciplina. Maternica je hranilnik spominov, vseh odtisov življenjskih izkušenj bivanja v ženskem telesu. Vseh izkušenj v zvezi s spočetjem, spolnostjo, odnosom do sebe, lastno vrednostjo ter ne nazadnje do vlog, ki jih imamo kot ženske. Ne govorim o tem, da moramo ženske zavreči vlogo matere, gospodinje, žene … temveč, kako te vloge očistiti trpljenja, iluzij, bolečine, diskriminacije, zlorab ter se dvigniti na nivo zavedanja, kaj je maternica in kaj lahko z njo počnemo, na nivo srčnosti in nežnosti. Vse to so teme, ki se jih je zelo boleče dotikati, zato je dobro, da se tega lotimo ljubeče do sebe, a kljub vsemu z ostrino in odločnostjo, kar nas bo nekega dne privedlo do ponovnega stika s svojo prvinsko ženskostjo. Ženska ne postane ženska, ker se oblači ženstveno, ker je skrbna in ljubeča mama in žena, temveč ko se v polnosti zaveda svoje ženskosti, ki je očiščena vseh želja po biti občudovana, usodno privlačna, seksapilna, boginja, kraljica, sladka, ljubka, uglajena, za ženit … in prosta vseh naporov stlačiti se v te kategorije, ker se to od nje pričakuje. To je vse velika laž, igra, ki smo se jo zelo dobro priučile, pri tem pa poteptale svojo ženskost.

Narava ženske energije je, da se lahko zelo hitro prilagaja situacijam, tako je lahko enkrat zapeljivka, že v naslednjem trenutku mučenica, pa spet kraljica, punčka, gospodinja, ljubica, kača, svetnica … In moškim se meša. Verjetno ni ženske na tem svetu, ki ne bi vsaj enkrat v svojem življenju začutila in uporabila svojo moč, premoč nad moškimi, ko je spoznala, kako so kljub možatosti v resnici nebogljeni.

Ženske smo energijsko močnejše od moških, to je že dolgo znano. Vendar smo v svoji zgodovini izgubile zdrav nadzor nad svojo energijo in se začele bojevati z moškimi. Tako moški kot ženska sta oba skrenila s poti harmonije – oba sta bila zavedena, nasedla sta manipulaciji teme – in danes pretežno živita po načelu, kdo je močnejši, kdo je bolj pomemben: moč, manipulacija, lastninjenje, posesivnost, ljubosumje, tekmovalnost. Žal te energije v večini odnosov prevladajo in so močnejše od sodelovanja, spoštovanja, ljubezni.

No, ta občutek je odskočna deska, da se zavemo, da nas igra »kdo bo koga« ne bo pripeljala v raj, da se ženske naučimo obvladati svojo moč, ki izvira iz maternice, in jo prečistiti, da ponovno postane moč življenja, rasti, novega rojstva, obilja, zavesti. In da dojamemo, da biti nežen, sočuten, čustven ni znak šibkosti … S tem bomo pomagale tudi moškim, da se bodo lahko čustveno odprli in se naučili ponovno zaupati svoji ženski energiji. S pomočjo popolne prenove tako miselnega kot čustvenega in celo fizičnega sistema pa bomo ponovno našli stik s svojo prvinsko naravo ter resnično začeli – živeti.

 

Marjana Florjan

Nadaljuj branje
Ogledi: 86

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

NEKAJ UČINKOVITIH  DIHALNIH TEHNIK

 

Večina ljudi diha plitvo in površno. Počasno poglobljeno dihanje namreč pospešuje krvni obtok, povečuje telesno pripravljenost, izboljšuje počutje in pomaga pri duševnem ravnovesju.

Ko dihamo zavestno, z vsakim vdihom naše telo poleg kisika dobi tudi prano-ali kozmično energijo oziroma moč, ki ustvarja, ohranja, spreminja in je osnovni element življenja in zavesti. Z zavestnim dihanjem povečujemo svojemu telesu odpornost, vitalnost, razstrupljamo telo, se sprostimo in umirimo ter zbistrimo naše misli.

Pri dihanju nam zelo pomaga vizualizacija in sproščenost telesa. Zraven uporabljamo umirjeno glasbo, najbolje meditativno.

 

TEHNIKE

 

Globoko dihanje skozi nos v zenu

Sedemo po turško ali na stol, roke položimo na kolena, obrnjene so navzgor, hrbtenica je ravna, naše oči so zaprte. Pričnemo globoko dihati skozi nos, izdihavamo ravno tako skozi nos. Čez nekaj časa pričnemo vizualizirati kako vdihujemo belo svetlobo, izdihujemo pa stres, jezo, žalost, napetosti…

Dihanje z zapiranjem nosnic

Sedemo v zen položaj in nekaj časa umirjeno dihate. Desni kazalec in sredinec položimo med obrvi- oz. na tretje oko. Z desnim palcem zaprite desno nosnico. 15x vdihnemo in izdihnemo skozi levo nosnico. Potem zapremo levo nosnico in dihamo 15x skozi desno nosnico. Dihanje naj bo globoko in umirjeno.

Druga različica je enaka položaju prvi, le da zapremo desno nosnico in vdihnemo skozi levo, po končanem vdihu zapremo levo nosnico in izdihnemo skozi desno. Ponovimo 15x in potem zamenjamo nosnici, tokrat pričnemo z vdihom pri desni nosnici, tako, da levo zapremo.

Stresanje z izdihom

Stresanje telesa z izdihom pripomore k »izločanju« napetosti, jeze,..iz našega telesa.

 

Vdihnemo in potem z izdihom stresamo celo telo z zaprtimi ali odprtimi očmi. Ta vaja je zelo učinkovita, ko smo zelo napeti, v krču ali hudi jezi ter bi se želeli osvoboditi teh spon. Lahko se jo uporablja vsakodnevno, po nekajkratni ponovitvi se usedemo v zen ali uležemo ter se z globokim dihanjem umirimo.

 

Leticija Fortin

Nadaljuj branje
Ogledi: 102

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

Beseda 'depresiven' je postala precej vsakdanja beseda, zato jo pogosto zmotno uporabljamo. Pogosto slišimo koga reči, npr:

"Danes imam čisto depresiven dan."

"Padla sem izpit, zato sem depresivna."

"Že dva dneva sem totalno depresiven, ker me je punca pustila."

Čeprav nekdo v takih primerih morda pravi, da se počuti 'depresivno', v resnici ne gre za dejansko klinično depresijo, pač pa za povsem naraven odziv na neprijetne in težje situacije. Verjetno gre v resnici za žalost ali pa le za trenutno pomanjkanje motivacije.

Če pa občutki intenzivne žalosti vztrajajo več tednov ali celo dlje ter vključujejo tudi čustva nemoči, pasivnosti, brezupa in nevrednosti, lahko pomeni, da gre za depresijo. Klinična depresija je duševna motnja, ki vključuje spremembe v mišljenju, čustvovanju, vedenju in zajema tudi telesne simptome.

 

Poglejmo si pogoste vsakodnevne znake depresije:

- izguba interesa za skoraj vse vsakodnevne aktivnosti

- občutki krivde, tesnobe, nemira

- črnogledost

- pomanjkanje motivacije

- občutki praznine

- negativne misli o sebi in o svetu okoli sebe

- misli o samomoru

- slabša koncentracija in pomanjkljiv spomin

- neodločnost

- utrujenost oziroma pomanjkanje energije

- nespečnost ali izrazito podaljšan čas spanja

- izguba ali pridobitev telesne teže oz. sprememba apetita


Marsikdo verjame, da je depresija v resnici le bolj intenzivna žalost. A to ne drži! Če bi radi spoznali 6 razlik med depresijo in žalostjo vas vabim, da si preberete še članek: Depresija ali žalost? 6 znakov, s katerimi prepoznamo razliko.

Pomembno je torej, da znamo prepoznati, kdaj se je nekdo le nerodno izrazil in kdaj je nekdo resnično v stiski in potrebuje našo ali pa strokovno pomoč.


Nadaljuj branje
Ogledi: 199

Objavil: Kdaj: Kategorija: Prehrana

Sestavine za biskvit:

8 jajc

120 g kokosovega sladkorja

170 g masla

3 dcl mleka

200 g moke brez glutena

1 pecilni prašek brez glutena

6 žlic kakava ali 6 žlic Nutelle (za bolj sladkosnede)

 

Vmesno polnilo:

6 dcl mleka

50 g kokosovega sladkorja

60 g belega koruznega zdroba

130 g kokosove moke ali kosmičev

 

Preliv:

150 g temne čokolade z okusom mete

350 g borovničeve marmelade (ali več)

 

Priprava:

Pečico segrejemo na 160 stopinj Celzija.

Jajca ločimo na rumenjake in beljake in beljake stepemo v sneg. V sneg dodamo rumenjake in zopet stepamo. Nato dodamo kokosov sladkor in ostale sestavine. Polovico mase vlijemo v pekač (velikost 30 x 25 ali fi 28), obložen s peki papirjem, in ga damo v pečico na srednjo rešetko za 30 minut.

Medtem ko se peče prva plast biskvita, pripravimo vmesno polnilo. Zavremo mleko in zakuhamo belo polento. Kuhamo jo nekaj minut, da se zgosti, nato jo odstavimo in vanjo vmešamo kokosove kosmiče. Polento s kosmiči polijemo po pečenem testu in povrhu polijemo še ostali del mase ter zopet pečemo 30 minut.

Na koncu pečeni biskvit premažemo z borovničevo marmelado in zaključimo s premazom čokolade, ki jo predhodno stopimo na pari. 

Nasvet:

Čokolado stopimo tik preden jo premažemo po marmeladi, drugače se prehitro strdi.

Dober tek!

 

 

Polona Božič

Nadaljuj branje
Ogledi: 187

V življenju se vsakemu ˝zgodijo˝ težki trenutki. Ti trenutki znajo včasih trajati več dni, tednov ali mesecev. Naj gre za bolečine in s fizičnim zdravjem povezane težave, občutke anksioznosti in tesnobe ali pa nezmožnost soočanja z življenjskimi okoliščinami, v katerih se znajdemo: v partnerstvu, pri delu, ki ga opravljamo, v družini, katere del smo, ali pa gre za materialno in finančno stisko.

Naš odnos do problemov, s katerimi se soočamo, postopoma izoblikuje našo naravnanost do življenja in njegovih izzivov. Ta naša naravnanost do življenja se prenese tudi na delo na sebi, na procese zavestnega in nameravanega soočanja s preteklimi izkušnjami, frustracijami, strahovi, odrinjenostjo, nezaželenostjo in drugimi močnimi čustvi, ki jih gojimo v sebi, v nezavednem, tik pod umskimi razlagami in mentalnimi zgodbami, ki jih obnavljamo v glavi.

V večini primerov si na začetku težko priznamo, da imamo težave. Ker se zaradi naše ignorance in strahu pred tem, da bi se porušilo navidezno ravnovesje, ki ga živimo navzven, ne soočimo z realnostjo, v kateri smo se znašli, jo zanikamo in upamo, da bo čim prej minila, se situacija večinoma še poslabša. Zdravstvene težave postanejo hujše, bolečine močnejše, odnosi se začnejo lomiti, delovne razmere se zaostrujejo, življenje čedalje bolj pritiska na nas, da bi končno dobili uvid v situacijo, takšno, kot je.

En del naše notranjosti želi dobiti drugačno podobo, želi se rešiti bremena preteklosti, želi se osvoboditi. Ampak, ko je človek sredi problematičnega dogajanja, je to težko videti na ta način. Zanikanju sledi odpor do soočanja, iskanje hitrih rešitev posledic, površinsko razumevanje vzrokov za nastalo situacijo in smiljenje samemu sebi. Težko nam je in upamo, da se smilimo še komu drugemu, da nam bo pomagal in namesto nas rešil situacijo, v kateri smo se znašli. Na tej točki se začne problem vleči, zavlačujemo z rešitvijo, ki je vedno v nas, do nje pa pridemo, ko spremenimo odnos do nečesa.Kaj to ˝nekaj˝ je, je odvisno od stiske, ki jo doživljamo, in od področja, kjer se to ˝nekaj˝ dogaja. 

Ko se na energijski ravni odločimo za ukrepanje (marsikdo to naredi nezavedno) – v osnovi to predpostavlja okrepitev enega dela v nas, samostojnost tistega, kar še ni bilo samostojno, osvoboditev vezi, ozdravitev čustvene bolečine ali opustitev kakšnega našega značilnega načina obnašanja – je to navzven vidnokot rešitev problema, odsotnost fizične bolečine, ureditev odnosov z iskrenim pogovorom ali kompromisno ločitvijo, ureditev delovnih razmer, odnosa s starši, otroci …

In čez nekaj časa, po mirnem obdobju, se zopet zgodi podobno: nov problem, nove težave, nov krog zanikanja, upora, nesoočanja, ubogega jaza, odločitve, spremembe, navideznega miru. Če sprejmemo dejstvo, da je bistvo življenje sámo in ne problemi ter druga skrajnost  (pretirano navdušenje in evforija), bomo v sebi začutili stabilno življenjsko silo, ki vodi življenje v smeri razvoja zavesti. To pomeni, da je naše življenje sestavljeno iz izzivov učenja, do katerih pa imamo vse prevečkrat odnos ˝odvečnega problema˝ ali pa ˝prekipevajoče evforije˝. Ne vidimo pa, da s takšnim odnosom do življenja sami ustvarjamo probleme ali pa iščemo občutek sreče in pretiranega navdušenja, ki mu vedno sledi dno. In spet sledi nov krog.       

Želja, da problemi minejo in se spet počutimo dobro, iskanje olajšanja, varnosti, udobja, ko se nam ni treba več truditi, ko nam ni treba več ˝živeti˝, zanika princip učenja skozi življenje. Gre za odnos do življenja v smislu: »Daj mi že enkrat mir!« Da bi to presegli, je potrebno spremeniti odnos, našo naravnanost do svojega življenja, za katerega smo se nekoč borili in si ga z neupogljivo življenjsko silo tudi izborili.

Nismo na Zemlji zato, da bi imeli ˝mir˝. Nismo bili rojeni zato, da bomo umrli. Nismo na Zemlji zato, da bi skakali iz stanja problemov v stanje prekipevajočega navdušenja. Na Zemlji smo zato, da se učimo, rastemo v zavesti, pozdravimo stare rane, preizkušamo svoje sposobnosti, se osvobodimo notranjih in zunanjih omejitev in postanemo tisto, kar smo od nekdaj bili – zavest v obliki energije, stabilna v svojem bitju, ki živi v spoštovanju in sprejemanju življenjske sile v sebi in drugih.

 

Karmen Merlov  

Nadaljuj branje
Ogledi: 171

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Kot majhna punčka sem velikokrat opazovala strica pri njegovem delu. Bil je slikar. Kadar je slikal, mi je bilo vedno zanimivo biti ob njem, to me je pomirjalo. Tudi sama rada rišem, ta ljubezen je v meni že od malih nog. Približno pet let nazaj sem se opogumila in si kupila slikarsko platno, nekaj akrilnih barv in čopič. In se prepustila ter naslikala svojo prvo sliko na platno. Risala sem to, kar sem v tistem trenutku čutila in ´videla´. Slika je upodabljala vizijo. Obesila sem jo na steno in vsi smo jo občudovali. Izražala je pogum in akcijo; dejanje iz srca.

Nekega dne pa sem opazila, da je stena pod sliko porisana. Porisal jo je moj takrat dveletni sin. Nisem ga kregala, ker mi je bilo jasno, da je tam risal, ker je začutil nekaj pozitivnega. Vedela sem, da če bi ga kregala, verjetno res ne bi nikoli več risal po steni, ne bi pa vedel, zakaj ne sme, ker je bil premajhen, da bi razumel. Pa še moja slika je tam visela. Zakaj pa njegova ne bi smela? S tem bi mu lahko vzela voljo do risanja. Razložila sem mu, naj riše na papir ali platno, in ga tisto obdobje malo bolj opazovala, da sem lahko hitro prišla, če sem videla, da so ga zasrbeli prsti in je bil s kakšno barvico namenjen poti steni. Po tem nikoli več ni risal po steni.

Danes je star sedem let in veliko riše. Velikokrat z mano s čopiči na platno. Lotila sva se že tudi skupnih slik: ali jo je on začel, jaz pa dokončala, ali pa mi je dajal navodila, katero barvo naj vzamem, kakšno črto naj narišem. In ena od teh skupnih slik je njemu najljubša. Vsake toliko pa zamenjava slike, ki visijo v stanovanju. Pravi, da jih dava na razstavo. Uči me uživanja ob kreiranju in ustvarjanju pa še stanovanje popestriva ob tem. Rad sodeluje z mano na tak način.

b2ap3_thumbnail_Sodelovanje_jesen2014-clanek-otrok_moj-ucitelj.jpg

Nekaj dni nazaj pa je bila podobna zgodba pri leto in pol stari punčki, ki jo poznam. Očka ji je dal štampiljko in papir, na katerega je veselo štampljala. In še pohvalil jo je in ji povedal, da mu je všeč, kar je naredila. Potem pa je usmeril pozornost drugam in ona ga čez nekaj časa pokliče, naj nekaj pogleda. Pokazala mu je, kako ´lepo´ je poštampljala belo steno na hodniku. Kako je ravnal? Zajel je sapo in ji mirno povedal, da naj drugič uporabi papir. Zelo podobna zgodba kot prej. Če bi jo kregal, bi ona lahko povezala, da ni prav, ker ustvarja, da je to narobe. In tako v otroku lahko zablokiramo del kreativne energije. Zato raje vdihnimo, izdihnimo in mu na lep način povejmo. Ni narobe, če otrok ustvarja. Raje mu povejmo, da nam ni všeč, da je stena porisana, ker mogoče pa njemu je.

Kako najlaže začutimo, kako ravnati z otrokom, če stori kaj nepredvidljivega? Usedemo se in se čim bolj umirimo, zapremo oči in začnemo globlje dihati. Spomnimo se svojega otroštva, kako smo se počutili, če nismo razumeli, zakaj smo kregani. Začutimo svojega otroka in način, ki je zanj najboljši, da se bo dobro počutil in si zaupal. Če začutimo neprijetne občutke ali bolečino v fizičnem telesu, globoko dihamo toliko časa, da minejo. Ko bomo tako očistili svoje izkušnje iz otroštva, bomo lažje na bolj miren način izrazili svoje mnenje. In se z otrokom mirno pogovorili, kadar bo storil kaj ´narobe´. Narobe za naše predstave, ne njegove.

 

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 250

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Veliko nosečnic v času nosečnosti začuti vzgib , da potrebuje več umirjenih, sproščujočih trenutkov, v katerih se poveže s seboj. Ob teh dragocenih trenutkih nosečnica črpa notranjo moč in zaupanje, ki ju bo potrebovala skozi celoten potek nosečnosti in tudi po njej.

Pomembno je, da nosečnica ni usmerjena smo na telesni vidik, ampak tudi na energijsko doživljanje. Osredotočenost nosečnice v svojo notranjost, v svoje doživljanje in občutenje, ji je v pomoč, da ne doživlja nosečnosti le fizično, ampak tudi z energijskega vidika.

Odprtost nosečnice za energijsko dogajanje jo vodi tudi k energijski povezanosti z otrokom, prek katere mu lahko predaja ljubeče občutke, otrok pa ob tem začuti občutke varnosti, sprejetosti, zaželjenosti.

Spodaj je navedena preprosta tehnika za povezovanje z otokom.

 

Meditacija za povezovanje z otrokom

Sedi na stol z zravnano hrbtenico. Medtem ko globoko in umirjeno dihaš (vdih skozi nos, izdih skozi usta), vizualiziraš na področju srca odprt cvet. Z vsakim vdihom in izdihom se cvet bolj in bolj odpira in s tem se bolj in bolj odpira tudi tvoje srceza energije miru, sprejemanja, ljubezni, sočutja.

 

Ko te energije začutiš v svojem srcu, položiš roke na trebušček in z globokimi in umirjenimi dihi in izdihi predajaš to energijo skozi svoje srce otroku. V tem položaju lahko vztrajaš tako dolgo kot želiš.

 

Petra Pavlin, Tia Ambrožič

Nadaljuj branje
Ogledi: 232

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Ščitnica je žleza, ki tvori ščitnične hormone. Ko se poruši njeno delovanje, pride do zmede v telesu, kajti njeno delovanje se dotakne skorajda vseh organov v telesu. V mojem primeru je delovala preveč, v obliki avtoimunske bolezni bazedovke. Izbuljene oči, povišan srčni utrip, nespečnost, hitro izgubljanje telesne mase so bili simptomi, ki so mi dolgo sporočali, da se v telesu nekaj dogaja.

Vzroki

Ženska energija mi je bila zmeraj »tuja«. Kljub temu da sem ženska, je večinoma iz mene prišla neka popačena žensko-moška energija, ki je v meni povzročala razdvojenost. Kot ženska sem se obnašala po vzorcih, ki sem jih prejela od drugih in jih ponotranjila: naučeno obnašanje, kakšna ženska mora biti, kot moški pa prav tako po prejetih vzorcih: predvsem zavračanje ženske energije, ki ni pristna. V obeh energijah se nisem sprejemala – zavračanje sebe, ki sega v zgodnje otroštvo in prejšnja življenja, ter zatekanje k hrani, ki je služila, in mi tu in tam še vedno, kot moj najljubši tlačitelj in tolažba obenem oziroma sem si z njo izkazovala«nežnost«, ne glede na to, kako hecno se to sliši. Nezdravo prehranjevanje, in še marsikatera druga nezdrava navada, me je pripeljala do vnetja v umu, telesu in energiji.

Kaj pa zdaj?

Najprej je bila diagnoza velik šok. Po nekaj letih dela na sebi me je sesulo, kako se lahko to zgodi meni. Kasneje sem ugotovila, pravzaprav sedaj po treh letih, da mi je telo sporočalo, naj se povežem sama s seboj, prečistim nasilnost do sebe in nesprejemanje svoje jin – ženske energije in se energijsko postavim na svoje noge.

Začetki so bili ubijalski. Z močnimi zdravili, ki sem jih po mojem mnenju takrat potrebovala, sem kot mesečnik hodila na delavnice, brez energije in volje, a vseeno z vztrajnostjo in notranjim hotenjem višjega jaza, kar je bila moja rešitev, poleg 50 prijateljev – sobojevnikov, ki so me potrpežljivo gledali in mi pomagali, nedeljo za nedeljo. Tako že tri leta predelujem in osvetljujem odnos do sebe, odnos s starši, predvsem vezi z njimi, ki so pri meni jeklene, kar se je v preteklosti odražalo predvsem v prelaganju krivde na druge, nesamostojnosti v vseh pogledih ter strahu pred smrtjo.

In sedaj?

Že skoraj leto in pol sem brez zdravil, fizično sem si precej opomogla, zavedanje se konstanto povečuje, energijske tehnike za čiščenje spolne čakre, pleksusa in grla pa so te, ki mi najbolj pomagajo, poleg rekapitulacije in drugih energijskih tehnik. Doživljam vzpone in padce, vendar vsak dan z vztrajnostjo in namero delam na odpuščanju in sprejemanju same sebe.

 

 

Polona Božič

Nadaljuj branje
Ogledi: 243

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Današnji čas nam ponuja že toliko ugodja, da nas redkokdaj zebe ali nam je prevroče. Posebej v hladnejših mesecih nas povsod spremlja toplota, ki je velikokrat že nad mejo optimalnega ugodja za naše psihofizično počutje. Samo pomislite kako se počutite, ko vam je prevroče. Letošnje poletje je bilo z vročino zelo radodarno, temu primerno pa je upadala naša storilnost, kjer smo različne opravke raje prestavili na nedoločen čas v prihodnost. Vse, česar smo bili v vročih dneh zmožni, je bilo nastavljeno na minimum našega delovanja. V lene energije smo poleg fizičnega telesa dali tudi naš um in energijo, kjer smo se prepuščali v brezdelju, ležernosti, neaktivnosti in prepuščanju lenobi. Svežino smo iskali v zavetju hladne vode, kjer smo lahko hitro začutili učinek svežine in budnosti. Ste kdaj pomislili, da bi blagodejnost hladne vode uporabljali tekom celega leta in ne samo, ko nam je neznosno vroče?

Hladna voda prežene slabo počutje in vibracije

Sama sem pričela s tuširanjem s hladno vodo v zimskem času, ko sem naletela na informacije o njeni blagodejnosti. Verjetno je vaša prva misel, da je tovrstno tuširanje nezdravo, sploh v zimskem času, ko nas zebe in da lahko zbolimo. A temu ni tako. Ravno s hladno vodo krepimo svoj imunski sistem, ki je veliko bolj na udaru zaradi konstantne toplote bodisi v bivalnih in delovnih prostorih ali pa v različnih objektih, kjer se dnevno zadržujemo. Telo je konstanto pregreto in ko gremo za nekaj trenutkov na mraz, se s potnim telesom izpostavimo mrazu, s čimer lahko porušimo ravnovesje imunskega sistema.

Tuširanje s hladno vodo je eno izmed najbolj zdravih in učinkovitih načinov za uravnavanje telesne temperature, krepitve imunskega sistema in duševnega zdravja.

Pogoj za tuširanje s hladno vodo je, da smo prej ogreti, torej ga ne izvajamo, če nas zebe. Idealno tuširanje je zjutraj, ko vstanemo iz tople postelje in namesto dokončnega prebujanja s kavo ali čajem skočimo pod hladen tuš. Prostor naj bo prijetno ogret in brez prepiha. Sama se najraje tuširam zvečer po športni rekreaciji, izvajanju magičnih kretenj ali ostalih tehnik, in sicer tako, da se najprej tuširam s toplo vodo, da se še dodatno dobro segrejem, potem pa sledi objem hladnega tuša. To ponovim trikrat zapored, vedno pa zaključim s hladno vodo. Ko sem prvič prakticirala tako tuširanje, sem od presenečenja kar zakričala, tako močan dražljaj je bil na moje telo in občutja. Nato pa je kot v šusu prišel ogromen val energije in notranjega zadovoljstva, lahko rečem kar sreče in spontano sem se pričela kar smejati. Kakšna depresija ali slabe misli, vse je odplaknila hladna voda! Počutje lahko primerjam s popolno prizemljitvijo, zavedanjem sebe in predanosti ter odprtosti danemu trenutku. V meni ni nikakršne utrujenosti tudi če je za mano dolg deloven in naporen dan, temveč zgolj sproščenost, zadovoljstvo in prisebnost, energija pa turbulentno skoči v nebo. Zaradi konkretnega dviga energije lahko popolnoma izgine zaspanost, zato osebam, ki težje zaspijo priporočam tuširanje najkasneje pozno popoldan.

Uresničitev namere zahteva preboj cone udobja

Osebno in duhovno rast dosegamo, ko stopimo iz cone udobja oziroma povedano drugače –napredek je vedno osnovan na temelju soočanja z neugodjem, z neprijetnimi občutji. Prej, kot si to priznamo, da se bomo morali za dosego nekega cilja ali namere soočiti še z našim lastnim nelagodjem in blokadami in stopimo v akcijo, prej bomo lahko cilj tudi dosegli.

Blagodejni učinki tuširanja s hladno vodo

Pozitivni učinki hladne vode so priznani in prakticirani na različnih področjih. Japonski zen menihi že tisočletja meditirajo pod hladnim slapom, čedalje več športnikov uporablja hladno kopel za hitrejšo regeneracijo mišic, tik pred tekmo pa si polagajo na tilnik led, s čimer se notranje popolnoma zbudijo in zberejo ter se neomajno usmerijo na svoj cilj.

V kolikor se boste opogumili in se odločili za tuširanje s hladno vodo, boste deležni:

-           povišane notranje budnosti in osredotočenosti,

-           močnejše volje in predanosti v svoji nameri,

-           manj neodločnosti v vsakodnevnem življenju,

-           večje borbenosti v smislu premagovanja ubogega jaza,

-           večje predanosti lastnim ciljem,

-           aktivacije notranje moči in notranje energije,

-           okrepitve vzdržljivosti, volje in discipline,

-           prebuditve fizičnega in energijskega telesa, energijsko telo se sestavi, čakre se odprejo in zadihajo,

-           zaradi krčenja in sproščanja mišic, ki je posledica učinka menjanja tople in hladne vode, pride do celostnega sproščanja telesne mišične zakrčenosti, kar lahko enačimo z masažo,

-           izboljšanja cirkulacije, boljše prekrvavitve kože in notranjih organov,

-           hitrejše regeneracije mišic po vadbi in večjih fizičnih naporih,

-           izboljšanja razpoloženja, takojšnjega pregona črnih misli, stanj utrujenosti, morebitne depresije in brezvoljnosti,

-           krepitve moči imunskega sistema,

-           zvišanja hitrosti metabolizma, izloča se več strupov iz telesa in porablja več kalorij,

-           boljšega dihanja; naraven odziv na hladno vodo je lahko hiperventilacija, kar se da z zavestnim mirnim in globokim dihanjem popolnoma uravnovesiti in obvladati. Ravno zaradi dihanja je lahko tuširanje izrazito meditativno.

-           Preseganje svojih omejitev pri zapuščanju cone ugodja.

 

 

Erika Žlogar

Nadaljuj branje
Ogledi: 206

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Kot majhna punčka sem lahko več ur opazovala svojega strica, kako slika na platno. V njegovem ateljeju sem uživala; vonj barv in zvok čopičev me je pomirjal. Že takrat se mi je zdelo, da vse to paše v moj svet. Spomnim se, da sem bila najbolj srečna, če mi je dovolil, da sem lahko pobarvala na njegovi sliki kakšen detajl.

b2ap3_thumbnail_4-a-klara.jpg

Risanje je del mojega življenja že od otroštva, saj sem ob ustvarjanju vedno čutila njegov terapevtski učinek. Ob risanju in slikanju sem se lahko povsem umirila in začutila, lahko pa sem zaznala, da se mi na površje dvigujejo razni občutki. Te občutke sem potem lahko med ustvarjanjem transformirala.

b2ap3_thumbnail_4-b-klara.jpg

Na platno rišem različne energije, ki jih »vidim« in zaznavam. Povezane so tudi s trenutnim energijskim dogajanjem okoli nas in lahko pomagajo pri zdravljenju občutkov, slabega počutja, lahko so kot pomoč pri razreševanju odnosov ali določenih področij v našem življenju.

b2ap3_thumbnail_4-c-klara.jpg

 

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 179

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

V soboto sva s partnerjem (ki je tudi član naše skupine) imela intervju za Radio Trst. Govorila sva o tem na kakšen način je duhovnost vpeta v najini življenji.  V nekem trenutku sem začutila kako bi želela povedati vse, a je en intervju veliko premalo, da bi lahko prenesla izkušnje in doživetja z duhovne poti. Je to  novo gibanje-»new age« ali dobro organizirana sekta? Ali se za vsem skrivajo globlje resnice in pomeni ali je to le muha enodnevnica, ki polni žepe samooklicanim zdravilcem?

Zame je duhovnost celota bivanja, prežeta z osebno namero duše, ki si je izbrala to življenje. V kolikor naše telo, ne bi bilo prežeto z duhom, bi bili samo roboti, ki vestno izpoljnjujejo ukaze gospodarjev, ki so jih ustvarili. Duhovnost ni hobi ali plavanje med oblaki, ampak je prizemljeno bivanje v tem telesu, kjer se preko premikanja energij znotraj nas dogajajo neverjetni procesi. Ko si priznamo, da smo tudi duhovna bitja, se vžge notranja iskra, ki prebudi energijo v nas in nam pomaga razumeti »zakaj« in »kako«. Intenzivnost občutenja svoje biti je takrat lahko zelo močna in za marsikoga strah vzbujajoča izkušnja, ki odklene naša vrata in omogoči drugačen pogled.

Moja prva izkušnja čutenja energije v meni je bila posebna. Imela sem 20 let, ko sem »naključno« pristala na svoj prvi rebirthing. Skozi proces me je vodila mamina prijateljica, z začetnimi skromnimi navodili, naj se samo ovijam v belo svetlobo. V telesu me je cel čas mravljinčilo, jokala sem skoraj ves čas in doživljala stanja, ki jih težko opišem. Na koncu sem potrebovala skoraj tri četrt ure, da sem prišla k sebi. Po tem dogodku, sem še bolj vztrajno iskala odgovore in kmalu našla tako učitelja kot tudi skupino istomislečih ljudi. Danes z njimi rastem, se učim in sodelujem pri različnih projektih, ki so postali del mojega življenja.

Ko delam na sebi,  dostikrat občutim zares božanske občutke in moč, da bi lahko premikala gore. Spet drugič sem v procesu in naletim na nešteto ovir znotraj sebe, ki niso vidne prostemu očesu, a vseeno vztrajno delujejo iz ozadja. Večkrat sem hvaležna za tehnike, s katerimi premagujem ovire in ozaveščam tisto, kar želim spremeniti pri sebi. Nova spoznanja in znanja vnašam v vsakdanje življenje in tako sproti spreminjam tok dogodkov. Ob tem sem hvaležna za vsako zmago, najsi bo majhna ali velika, saj sem uspela premagati delček sebe, ki je zoprno vztrajal pri »gremo mi po svoje«.

 

Leticija Fortin

Nadaljuj branje
Ogledi: 177