Nastavitve piškotkov

Svetovalnica

Družinsko in partnersko svetovanje, pomoč pri vzgoji otrok in najstnikov, svetovanje ob osebnostni rasti in drugih življenjskih izzivih.

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Večina partnerskih razhodov in ločitev je bolečih, zato razpad zveze ni enostaven proces, je pa nujen. Vsak konec zveze se prelevi v proces žalovanja, zato je pomembno, da to vemo in ga sprejmemo. Nikar ne zanikajte tega ali hitite s pozabo. Vse potrebuje svoj čas. Sprejmite bolečino. Vem, je bedno, a če je ne boste ozavestili, se ne boste pozdravili in šli naprej "ozdravljeni". 

1.    Pobegnite. Odpotujete nekam. Če ne morete biti sami, prosite dobrega prijatelja ali prijateljico, da gredo z vami in da vas poslušajo in ponudijo svojo ramo za jok. Ko gremo od doma, se nam znajo pripetiti zanimive situacije, a če že zbežite, pojdite k sebi, sebe poiščite na novo in fajn je, če se ne zapletate v enonočne avanture v smislu "bom tako lažje pozabila".

2.    Spomini bolijo, vajina pesem zabode direktno v srčka, ko jo slišite. Testirajte se tako, da si jo predvajate vsak dan, dokler bolečina in spomin ne tvorijo več tako pomembnega dražljaja.

3.    Vzemite ločitev kot nekaj, kar od vas terja, da postanete boljši, da delate na sebi in osebnostno rastete in ne da je to teža, ki vas bo sploščila na beton. Življenje gre naprej, četudi se vam to sedaj v šoku ob ločitvi zdi nekaj podobnega znanstveni fantastiki.

4.    Bodite vi, vzemite si čas, da se povežete s seboj. In to sami! Ostanite samski nekaj časa, spoznavajte se in dopustite času, da prebolite bolečino, izdajo, tesnobo in strah pred prihodnostjo.

5.    Osvobodite se bojazni in nesigurnosti. Dovolite si biti samski in poskusite razumeti, da je tudi to v redu.

6.    Bodite v sedanjosti, tukaj in sedaj. Ne glejte na vsakogar, ki pride mimo, kot na vašega bodočega fanta, moža ali ljubimca. Bodite prisotni v vsakem trenutku in ozaveščajte, kaj je za vas sprejemljivo. Ne počnite ničesar na silo ali pa zato, ker so drugi rekli, da je treba. Nima smisla, ker smo vsi unikatni.

7.    Zamotite se, pojdite se pozanimat, kje izvajajo dejavnosti, ki si jih od nekdaj želite pa niste imeli časa ali niste mogli v času trajanja zveze, ker ste se preveč posvečali partnerju. Sedaj je čas za vas!

8.    Osredotočite se na sprejemanje svojega deleža krivde za neuspeh zveze in odpustite sebi in preteklosti. Skušajte se naučiti iz propadle zveze, kaj je bilo tisto, kar vas je delalo nesrečne, sitne in tečne, kaj se lahko spremeni in kaj je tisto, kar si v novi zvezi želite in tudi česa nočete!

 

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1457

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Pri svojem delu v Svetovalnici opažam kako mnogi ljudje ne znajo več biti pozitivni. Na vse, kar se jim dogaja v življenju gledajo z negativne plati, vse je črno, boleče, ne vidijo izhoda in pestujejo svojo žalost pa tudi potlačeno jezo, krivdo in trdijo, da se jim venomer godi krivica. No, danes pa poglejmo, kako se lahko naučimo biti pozitivni. 

Dobra novica je, da lahko kontroliramo to, kar naš um proizvaja. Mogoče ne morete takoj ukazati svojim možganom, da nehajo razmišljati zgolj o negativnostih, pa vendar lahko z nekaj vaje dosežete, da se količina težkih misli kar občutno zmanjša. Si to želite? Potrebujete nekaj potrpežljivosti in pripravljenosti, da sebe spravite v red in se disciplinirate. Tako boste reprogramirali svoj um in se bolj osredotočili na to, da ostanete pozitivnih misli. Bo šlo?

1.       Pišite dnevnih hvaležnosti. Sama vsak večer pred spanjem s hvaležnostjo iz srca obnovim dogodke, tako lepe kot tiste, ki so me mogoče spravili iz tira. Ker vse mi kaže, da se še učim biti hvaležna za vsako posamezno izkušnjo, tako dobro kot bolečo. Ker tudi takrat, ko nas nekaj boli in smo prizadeti, se lahko iz tega nekaj naučimo in naberemo izkušnje in modrost. Pa se verjetno v bodoče prej izognemo isti napaki.

2.       Ponavljajte pozitivne misli ali afirmacije. Sama imam eno tako kratko a sladko: »Napake ne obstajajo. Vse to so zgolj priložnosti za učenje. Vse je prav točno tako kot je.« Mogoče se vam zdi preveč enostavna, a dobro pomislite, kako globoko resnična je.

3.       Obkrožite in družite se z ljudmi, ki vas podpirajo, razumejo in vam dajo svojo ramo, na katero se lahko naslonite v stiski. Kajti pozitivno naravnani ljudje imajo tudi pozitivni učinek na vaše mišljenje. Kar pogumno začnite tkati svojo socialno mrežo in vanjo povabite ljudi, ki vas inspirirajo, polnijo z dobro energijo, vas motivirajo in podpirajo v vaših poskusih pozitivnega razmišljanja. Tako boste v sebe zrcalili pozitivna razmišljanja, besede in vedenja taistih podpornih in pozitivnih ljudi. Bo šlo? Sam sem srečna, da imam takšne pozitivne in kdaj odbite prijatelje okoli sebe. Ki me imajo radi točno takšno kot sem. In jaz njih.

4.       Ignorirajte negativne misli. Jih znate? Prvo jih zaznajte, kot drugo pa jih pač skušajte z voljo osredotočenja dati proč iz miselnega toka možganov. Z nekaj vaje bo šlo. Verjemite. Zapomnite si, da vi niste vaše negativne misli! Sama pri tem svetujem trening ČUJEČNOSTI. Pomaga zagotovo!

5.       Bodite aktivni. Čas si vzemite in ga porabite za gibanje v naravi, za fizično aktivnost. Ker, če imate preveč časa, potem padete v »program« možganov, ko vsako malenkost preveč analizirate in preveč o tem premišljujete. In seveda posledično lahko vedno in povsod najdete »dlako v jajcu«. Zato tudi ne smete imeti preveč časa na razpolago, če ste se odločili, da potrenirate pozitivno življenjsko naravnanost.

 Ko smo aktivni in smo osredotočeni na pozitivne misli, se pojavi še cel kup stranskih in zelo dobrodejnih, koristnih rezultatov:

-          Večja količina kisika v krvi poveča delovanje možganskih funkcij

-          Sprosti se cela paleta hormonov, ki negujejo in polnijo možganske celice, da le-te lažje sledijo našim vajam, ki so opisane zgoraj

-          Izboljša se sposobnost učenja in pomnenja

-          Zmanjša se tveganje za nastanek demence in Alzheimerjeve bolezni

-          Počutimo se bolj sprejete s strani okolice

 

 

 

 

 

 

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1376

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Že nekaj časa opažam, kako boleče je, ko oseba vse, kar se mu kdo reče, vzame osebno. To pomeni, da razume drugega oziroma njegovo pripombo, kritiko ali zgolj pogovor kot nekaj, kar leti na njega samega in to ga seveda prizadene. Ko jemljemo osebno zadeve in mnenja drugih, sebe zelo potlačimo v čustvovanju in sčasoma izgubimo stik s svojim čustvenim svetom.

Verjamem, da mogoče kdo ne razume povsem, kaj želim povedati, saj je vsakodnevno izpostavljen različnim vsebinam, mnenjem, opazkam in zahtevam kako naj človek razmišlja in se odloča - to vse pa tvori kar precejšen pritisk, ker vsakdo od nas želi ugajati. V nas je potreba, da smo sprejeti s strani naše socialne mreže in drugih ljudi, s katerimi stopamo v odnose različnih vrst. Zlasti nam je pomembno, da vemo, kaj si drugi mislijo o nas. Sama sicer pravim, da je to velika in težka cokla naših odnosov, ker spričo tega, da moramo ugajati, izgubimo naše bistvo. Kdo smo torej, če "igramo" tako, kot drugi to od nas zahtevajo ali pričakujejo, da bi le bili v skladu s pričakovanji drugih ljudi?

Menim, da je vedno potrebno ostati zvesti samim sebi, četudi to kdaj pomeni, da imamo kakšnega prijatelja manj. In da smo se komu skozi življenje verjetno zamerili, ker smo živeli po naših prepričanjih in željah. In nismo jemali osebno kar so nam drugi dopovedovali, temveč smo ostali v stiku s seboj, ker se zavedamo, da le tako lahko živimo po načelu "walk the talk" ali po slovensko: delaj kar govoriš, torej bodi ti to, kar si. In verjamem trdno v to, da če smo vedno v stiku z našim notranjim doživljanjem, bodo to slej kot prej prepoznali tudi drugi, ki nas obkrožajo in nas bodo začeli ceniti, sprejemati in spoštovati točno takšne kot smo. To pa je ogromno in neprecenljivo. Menite, da bi šlo?

Nadaljuj branje
Ogledi: 1264

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Poslušam zaskrbljene starše, kako se pritožujejo, da njihovi otroci iz vrtca pridejo polni mivke, z blatnimi čeveljci in zamazanimi hlačami. Pa pri sebi razmišljam, kaj se je zgodilo s taistimi sedaj starši, ki so nekoč bili enako stari, kot so sedaj njihovi malčki in sem prepričana, da so bili še bolj svinjski in blatni, a srečni in nadihani svežega zraka.

Ali nimamo vsi doma pralnih strojev? Pa različnih pralnih praškov, v gelu, v kapsulah, vanišev za odstranjevanje še najbolj trdovratnih madežev in kar je ostale čistilnopralne navlake? In zakaj se dela takšen cirkus okoli tega, če je otrok zamazan? Ker se je igral v peskovniku, pa malce poskakoval po lužah pa bil srečen in z nasmehom do ušes. In higienični starši takoj ta prešeren nasmeh zatrejo s kritiko otroku, češ "spet si ves zamazan", "ali ne moreš paziti na tele nove hlače" ali pa pogosta "kako ti ne morem dopovedati, da pazi kako se igraš, da se ne umažeš". In jaz obolim. Ker, ko takole otroke zatiramo in jim onemogočamo svobodno ritje po pesku, pa preizkušanje zmogljivosti peščenih potičk, jih ropamo kreativnosti in otroške brezskrbnosti.

Vem, rekli boste, da se v mivki in pesku skriva na milijarde najbolj groznih bakterij. Ampak pesek v vrtcih je pregledam, da ni okužen, da je primeren za igro otrok in da ne bo nič narobe, ko si otroci dajo duška v kreativnosti in v timskem delu, če skupaj postavljajo grad iz peska. Seveda vsi vemo, da si je treba po vsaki igri temeljito umiti roke. In oblačila vreči v pralni stroj. Pa saj ni nujno, da otrok v najlepših cunjicah hodi v vrtec, zlasti če je lepo vreme in se lahko predvideva, da se bodo igrali tudi v peskovniku.

Sama sem vzpodbujala hči, ko je bila malčica, da se je čim več igrala v pesku, da sva skupaj skakali po lužah in plezali po igralih, pa tudi po kakšnem drevesu. Je bila zamazana ona in jaz. Nič ne de, obe sva bili presrečni, naigrani in zadovoljni, da sva se družili. Niso me motile temne lise na hlačah ali strgano koleno na hlačnici. Vse spada v igro. In igra v otroški dobi spada v predal UČENJA.

 

Nadaljuj branje
Ključne besede: kreativnost otroška igra učenje
Ogledi: 6726

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Pri svojem svetovalnem delu v Svetovalnici pogosto slišim naslovni stavek. Izrečejo ga ženske med tridesetim in štiridesetim letom starosti, ki imajo za seboj že kakšno nesrečno zvezo, ki so morebiti razočarane ali bile izdane in težko zaupajo moškim. Otroka si vedno bolj želijo, a pri tem pravijo, da ga želijo imeti v okviru družine, se pravi, da bosta za otroka skrbela oba, ona in partner. 

Dame se počutijo osamljene, njihova samopodoba se krha, vedno bolj so usmerjene v iskanje Gospoda Pravega, a kaj, ko takšen kavalir žal ne obstaja. Mnoge so dale v prednostni načrt končanje visoke izobrazbe, karierno pot, ureditev samostojnega stanovanjskega bivanja ter nato naj bi prišla na vrsto družina. A kaj, ko je dama sedaj že stara proti štiridesetemu letu, biološka ura tiktaka in se malce tudi že mudi. Ali naj pristane zgolj na to, da je prijateljica s kakšnim moškim in si delita posteljo zgolj občasno? Nekateri moški ne zmorejo prevzeti svoje odgovornosti biti partner in stati svoji ženski ob strani v dobrem in slabem, zato je tudi vedno več samskih moških, ki imajo prijateljice. A zopet smo pri vprašanju, kako uskladiti željo imeti moškega in otroka z njim?

Ko se ženska počuti osamljeno in meni, da je njen vlak že odpeljal, lahko zapade v zagrenjenost in negativno energijo. Če se to zgodi, bo takšna energija zagotovo odbila morebitnega potencialnega snubca, ker kot vemo, smo ljudje tudi bitja, ki se odzivamo na energetski naboj druge osebe. Torej, drage moje prelepe dame, ne pozabite na to, da ste lepe, sposobne, ženstvene in da cenite vse, kar lahko ponudite partnerju. Vztrajajte pri delu na sebi in svoji osebnostni rasti, soočajte se z žalostjo in bolečino spričo osamljenosti, iščite smisel v majhnih in drobnih kamenčkih Življenja in s takšnim pristopom obstaja večja verjetnost, da boste pridobile naklonjenost ustreznega moškega in očeta otroka. 

Majhni, drobni trenutki delajo življenje lepo, mično in dragoceno. Potrudimo se, da je teh trenutkov čim več. Pozitivna naravnanost dela čudeže. Verjemite.

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1298