Lepo pozdravljeni. Sem Mitja, človek ki zelo rad teče. Redno tečem že več kot 6 let in tek mi je v tem času služil kot zelo dober zaveznik.
V preteklosti sem imel zelo razburkano življenje. Pot me je vodila po zares nenavadnih poteh. Znašel sem se v vlogi punkerskega upornika, odvisnika od trde droge, psihotičnega bolnika in na kraju še zapornika z malimi možnostmi za preživetje. Vso to odisejado zelo podrobno opišem v avtobiografiji Tek za življenjem. V borbi proti vsej navlaki, ki sem si jo nakopal, mi je tek služil kot zelo dober učitelj. Na začetku sem ga koristil kot pomočnika pri sestavljanju uničenega telesa, kmalu pa sem spoznal da mi lahko zelo dobro koristi tudi pri zdravljenju duše. Z njegovo pomočjo sem uspel premagati neozdravljive psihoze in končno zopet začutil življenje v sebi. V zaporu mi je služil kot pripomoček za beg in pomiritev svojega uma. Z njim sem sem čisto odklopil in uspel preživeti kruto življenje za rešetkami. Na prostosti sem to čudovito navado obdržal in večkrat sem prav med dolgotrajnim tekom našel rešitev za težave, ki so se mi še malo prej zdele nepremagljive.
Tek na dolge razdalje je postal moja zasvojenost in tekel sem po dežju, snegu, mrazu, vročini, skratka v vseh pogojih. Sčasoma so se povečevale tudi same razdalje in kaj kmalu sem pretekel svoj prvi maraton, malo kasneje tudi prvih 75km in nič me ni moglo ustaviti. V lastni režiji sem se lotil prvega 100km teka in ga pretekel v dobrih 14 urah. To mi je dalo novega zaleta in prijavil sem se na 164km ultratrail po Istri, ki je vseboval kar 5700 višincev. Se pravi, kot če bi odtekel iz Trbovelj do Kopra, hkrati pa še 2krat osvojil Triglav od morske gladine. To je bila zares imenitna dogodivščina, pri kateri sem prišel do čudnih stanj zavesti. Na 60 kilometru sem si namreč izpahnil gleženj in nadaljne 104 kilometre prehodil v strašnih bolečinah. Vse skupaj je trajalo dobrih 45ur in na cilj sem prišel čisto alieniran. Vmes so se mi pojavili prividi in na nekem delu trase sem dobesedno zaspal med hojo. Ta izkušnja mi je dala mnogo, predvsem pa še večjo potrditev, da se da z močno voljo doseči marsikaj. Bil sem tako samozavesten, da sem še istega leta premagal 75km Logarske doline s 5kg utežmi v rokah, kasneje pa odtekel 250 krogov na stadionu v Trbovljah (100km) za socialno ogrožene otroke.
Danes kot licencirani vaditelj športne rekreacije 2. stopnje učinkovito vodim Športno-humanitarno društvo Človek, kjer nudimo vodene individualne in skupinske vadbe širom Zasavja. Del tega je tudi tek, ta stari zaveznik. Med tekom se razbremenimo, odklopimo negativne misli, razčistimo marsikatero zadevo in obremenimo notranje organe, ter tako v celoti predihamo telo in možgane. Po teku smo bolj kreativni, imamo več energije in smo mirnejši, ter posledično boljši posamezniki, saj tek iz nas potegne le tisto najboljše, poleg tega pa nam razen genetskih predispozicij pri teku ni nič podarjenega. Vsak km moramo preteči sami in si pošteno zaslužiti vsak pretečen kilometer. Bližnjic pri teku ni in prav to je tisto kar šteje. Saj se naučimo fair playa in zavzamemo stališče, da se moramo v življenju za vse potruditi.
Tek je zakon!
