Nastavitve piškotkov

BLOGI

RSS Ključne besede zapisa: biti zvest sam sebi

Objavil: Kdaj: Kategorija: Šport in rekreacija

Odkar sem se pred nekaj leti začel ukvarjati sam s sabo in svojimi občutki, me je pot večkrat vodila v naravo, predvsem na pohode po bližnjih hribih. Ob tem sem se začel navduševati tudi nad gorami, ki sem jih v mladosti redno obiskoval s starši. Ob vsem tem osebnem raziskovanju so mi pod roke začele prihajati razne bolj ali manj duhovne knjige (Osho, Castaneda ...). Nekatere so definirale plezanje kot aktivnost, kjer ni prostora in časa za razmišljanje, saj si primoran biti prisoten v trenutku sedanjosti in osredotočen le na to, kar počneš (kar je v bistvu terapija že sama po sebi). Spoznal sem tudi, da je za duhovno rast dobro, če stopiš izven svojih okvirjev, začneš preizkušati nove/nepoznane stvari, da te pot vodi v neznano in ne da se venomer vrtiš v istih krogih ter počneš iste stvari.

Tako sem se opogumil in se vpisal na tečaj balvanskega plezanja (ang. bouldering) v ljubljanski Balvaniji. To je tisto plezanje, kjer nisi varovan in plezaš smeri/probleme tam nekje do višine petih metrov (spodaj pod steno so debele blazine).

Na prvo vadbo sem prišel zelo motiviran in šlo mi je dobro, saj sem bil takrat tudi dobro fizično pripravljen (nizka telesna teža in dovolj mišične mase). V bistvu sem bil tako motiviran in navdušen, da ko je učitelj predlagal nekaj minutni odmor, sem dejal, da ga ne potrebujem, da bi raje izkoristil čas za plezanje. Že po dobri uri vadbe mi je bilo žal, kajti mišice so se tako utrudile, da enostavno ni šlo več. To me vseeno ni odvrnilo od navdušenja nad plezalnim športom. Redno sem hodil na vadbe, vmes smo se z novimi plezalnimi kolegi še dodatno dogovarjali in hodili enkrat ali dvakrat tedensko sami plezat.

Vedno bolj zanimivo pa mi je plezanje postajalo tudi s psihološkega vidika. Kadarkoli sem si že doma, v glavi, naredil sliko, kaj vse moram tisti večer preplezati, sem potem ne glede na to, ali mi je uspelo ali ne, domov prišel raztresen, brez energije in tudi dolgo v noč nisem mogel zaspati. Po nekaj takšnih vadbah sem ugotovil, v čem je trik. V bistvu sem se samo gnal za dosežki (preplezati določen problem, po možnosti tak, ki ga ni še nihče iz moje skupine), nisem pa užival v samem plezanju, v vsakem trenutku posebej, v tem, da zavestno primeš vsak oprimek posebej (oprimki so različnih barv, velikosti in oblik), da prideš do točke, kjer vedno znova padeš in se s tem sprijazniš, da se družiš z ostalimi plezalci, da si drug drugemu pomagamo z nasveti ... Na vse to sem pozabil, saj sem bil osredotočen le na rezultat. In ko sem se tega zavedal, sem se neko popoldne doma odločil, da grem tisti večer samo plezat in nič drugega, nobenih planov, kako mora biti in kaj vse moram preplezati, da grem enostavno uživat v plezanju, se sprostit, brez vsakršnih pritiskov. In res sem užival v vsakem trenutku, v druženju s soplezalci (kami), v prijemanju vsakega oprimka posebej, v tem, da mi nekega problema ni uspelo preplezati, da sem enostavno padel s stene. Sprejemal sem vse, kar mi je v tistem trenutku plezanje ponujalo. Seveda pa sem užival tudi, ko sem kar naenkrat preplezal problem, za katerega še teden dni nazaj nisem verjel, da ga bom preplezal v bližnji prihodnosti. In glej ga zlomka, domov sem prišel miren, zadovoljen, osredotočen, in spanje tisto noč je bilo samo še pika i.

Plezanje ni tekmovanje, plezanje je uživanje, je življenjski stil in zato rad plezam. Zaenkrat balvansko plezam v dvorani, vleče pa me tudi v stene, kjer je najbrž ta moment – biti prisoten v trenutku, še toliko bolj poudarjen.

Drugi psihološki aspekt pri plezanju pa sem doživel, ko sem prišel do problema, ki ga nisem in nisem mogel preplezati. To pomeni, da v smeri/problemu nisem mogel čez določeno točko, da bi prišel do vrha. Ob večkratnih neuspelih poskusih (včasih tudi več plezalnih dnevov/vadb zapored) sem se soočal z občutki jeze, obupa, ubogega jaza, krivice in še bi se kaj našlo. Obupati ali vztrajati? Pustiti za sabo, pozabiti, si ne očitati ter si odpustiti ali vztrajati in občutke transformirati v dodaten zagon? Oboje je umetnost. Oboje je prav. Vprašanje je le, koliko moči in volje imaš in koliko globoko si upaš pogledati vase.

Tako sem spoznal čar plezanja, ki ni tekmovanje z drugimi, ampak ponuja bistveno več. Je kot življenje, s številnimi problemi – kako se jih boš lotil, je izključno tvoja stvar. V steni si sam. Tako kot v življenju. Super trening za odločanje in sprejemanje odgovornosti. Priporočam ga vsem, ki bi radi spoznali vse plati sebe.

Uroš Jakopič

Nadaljuj branje
Ogledi: 152

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

2012 sem rodila drugega otroka, čudovitega fantka. Celo nosečnost sem se ga zelo veselila, a kar je sledilo si nikoli ne bi sama zaželela. Njegov prihod je našo družino postavil na glavo in jo razbil tako, da je nismo znali več sestaviti. V tistem obdobju, ko nas je premetavalo sem in tja sem zbolela za avtoimuno boleznijo. Vitiligo je avtoimunska kožna bolezen, pri kateri pride do izgubljanja kožnega pigmenta. Na koži se pojavijo bele lise, ki sicer niso nalezljive a znajo biti moteče, tudi estetsko. Meni so se pojavile le na obrazu, kjer jih je najtežje skriti. Čeprav sem pristala pri dveh dermatologih, se nikoli nisem resno ukvarjala s tem. Vsi so mi govorili, da je bolezen neozdravljiva in da se zna zelo razširiti in ko pigment enkrat izgine, izgine za vedno. Jaz sem jo sprejela za svojo posebnost. Kaj pa naj bi?

Prva leta sem imela občutek, da me ljudje gledajo drugače, nekaj jih je tudi stopilo korak bolj vstran, daleč najslabši del vitiliga zame pa je bilo izogibanje soncu in nošnja klobuka od maja do oktobra, saj te v predele brez pigmegmenta ne sme opeči sonce.

V tem istem obdobju sem iskala izhod iz težkih energij v katere smo bili vsi v družini ujeti in našla svojo skupino ter začela z delom na sebi. Najprej občasno, morda enkrat tedensko. V bistvu sem se kar nekaj let lovila in iskala svoj ritem, vmes tudi prenehala. A sem se vrnila, saj sem takrat že toliko vedela, da težava ne bo šla stran, če se samo s kovtrom pokrijem čez glavo in zaspim. Ni fajn, seveda ne, a zame je bilo nujno, da se soočim z izzivi. Da se slišim. In da se poslušam.

En trenutek sem bila dovolj močna, da sem sebe postavila na prvo mesto, pred vse ostalo. Zapustila sem mnogo poznanega, praktično sta iz tistega obdobja v mojem življenju ostala le otroka, vse ostalo se je spremenilo. Takrat se je tudi tok vitiliga obrnil v drugo smer, v nemogočo smer, kot bi trdili dematologi. Vem, da je to, kar se danes pozna na mojem obrazu bonus dela na sebi.

Štiri leta se mi je vitiligo širil. Ko ga je bilo največ je bil čez pol obraza in večino čela. Danes, po letu in pol ga je le še 50 %. Vsak dan se ljubeče namažem s čisto domačo konopljino kremo in se potrudim imeti se rada. Vitiligo sem dobila, ker sem vso pozornost namenjala zunanjosti, notranjost pa zanemarjala. In to sem morala spremeniti.

Katja Jakopič

Nadaljuj branje
Ogledi: 210

Pred letom dni sem bila v prejšnji službi zelo nesrečna. Bila sem na minimalni plači, delala sem ogromno popoldnevov /večerov, skoraj vse vikende in vse praznike in opravljala dela, ki sploh niso bila v vpisu mojih nalog. Počutila sem se nevredno, bila sem le predpražnik.  Cel mesec sem bila v notranjih bojih kaj naj naredim a en trenutek sem dojela, da me izkoriščajo, ker se pustim izkoriščati. Takrat sem rekla dovolj. Z energetskimi tehnikami in redno meditacijo na temo kakšno delo si zaslužim in kaj želim sem globoko v sebi prišla do spoznanja, da sem vredna več. Odločila sem se, da je dovolj in bila pripravljena ne podpisat naslednje pogodbe (podaljševali so mi za 3 ali 6 mesecev) pa čeprav to pomeni, da bom s stanovanjskim kreditom in dvema malima otrokoma brezposelna. Odločila sem se. In šla še na en razgovor (v letu, ko sem bila v tej službi sem šla na 20 razgovor pa nikoli ni bilo nič). Vzeli so me in že 3 dni kasneje sem začela z novo službo, dobro plačo, odličnim šefom, ki je v prvi vrsti človek in delovnim časom kot sem si ga zamislila.

Marsikdo verjame, da ko greš na toliko razgovorov, da se slej ko prej najde služba, a jaz vem, da če ne bi bila pripravljena toliko spustit, v bistvu izgubit vso varnost, se to ne bi zgodilo. Um sam mi nikoli ne bi uspel zrežirati takega čarobnega scenarija. In vem, da sem to dosegla z energijskimi tehnikami in meditacijo. Ob tem nisem imela nikogaršnje podpore, ostali so izražali le dvome in nasprotovanje temu, da pustim službo.

Danes se cenim in to se odraža tudi v službi. Ko se za nekaj odločimo z vsem svojim bitjem, vse Vesolje stremi k temu, da se to uresniči.

 

Katja Jakopič

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 265

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Ravnokar sem pritekla z mojega sprehoda, kjer sem dobila idejo za tale zapis. Na misel mi je prišel rek »Zdrav duh v zdravem telesu«, ki samo s parimi besedami pove... veliko. In potem sem se vprašala katere stvari mene najbolj izpolnjujejo in kaj vse delam, da pridem do notranjega zadovoljstva. Odkrilo se je nekaj področij, katera so predvidevam tudi vam pomembna in težite k temu, da jih uravnovesite ali popravite, kjer je potrebno. Svoje izkušnje z veseljem podelim tudi z vami, še bolj pa bom srečna, če se vam bodo nasveti zdeli koristni.

1.GIBANJE

2.PREHRANA

3.DUŠEVNO RAVNOVESJE

4.NEGA TELESA

5.HOBIJI

6.ODNOSI

7.DELO

8.LJUBEZEN

GIBANJE: Vrabci na vejah že čivkajo, da se je potrebno gibati. Da se vsaj 3 x na teden dobro »prešvicamo«, je lahko merilo za vsakogar  (razen tistih, ki zaradi zdravja tega ne smejo). Lahko tečete, hodite, kolesarite, plavate, jahate, plešete, hodite na vodene vadbe aerobike, pilatesa, TNZ, Zumba,... Karkoli vas napolni, osrečuje in daje motivacijo za naprej. Dobro bi bilo vsake toliko delati tudi vaje za moč in vzdržljivost, da telo ohranjamo v dobri kondiciji.

PREHRANA: Na voljo nam je literatura od A do Ž glede prehrane. Preverite kaj telesu prija in kaj ne, predvsem pa jejte uravnoteženo in zdravo. Tudi glede tega se priporočila spreminjajo, tako da preverite več virov ali obiščite strokovnjaka, ki vam bo svetoval glede na vaše zdravstveno stanje.

DUŠEVNO RAVNOVESJE: Ljudje imamo občutke in smo dnevno v interakciji z mnogimi ljudmi. Prav vsak od njih pusti v nas energijski vtis, zato je potrebno sebe redno čistiti tako energijsko kot tudi čustveno. No, pa saj čustva so pravzaprav energija, zato poskrbite, da sproti sproščate svoje napetosti in občutke predelate na pravi način. Priporočam meditacijo in tehnike za dvig energije ter tehnike za ozaveščanje svojih blokad (rebirthing, rekapitulacija, zen, vodene meditacije,...). Nepredelani občutki se namreč nalagajo v naši avri in vplivajo na naše počutje, notranje ravnovesje, misli in fizično telo.

NEGA TELESA: Bodimo dnevno hvaležni za naše telo, ki je dom naše duše. Bolje kot ga hranimo, lepše se bo odzivalo. Tudi naše telo ima svoje cikle, katere je dobro poznati. Saj veste, ko pri 40-ih ne moreš več jesti tistega, kar si pri 20-ih . Poleg hrane pa poskrbimo tudi za kakšno masažo, pojdimo v savno in se veliko smejmo. Smeh prinaša številne koristi, dvigne raven hormona sreče v telesu in nas poživi.

HOBIJI: Nujno je imeti v življenju vsaj en hobi, saj stvari, ki jih radi delamo dobro vplivajo na naše psihofizično počutje. Ob početju  ali ustvarjanju smo zadovoljni, duša pa od samega veselja vriska. 

ODNOSI: Harmonični odnosi so zelo pomembni saj nas spravljajo ali v dobro ali pa slabo voljo. Kamorkoli se obrnemo, že smo v nekem odnosu. Zavedajmo se, da nam vsak kaže ogledalo, čeprav si je to težko priznati.  Ne dovolimo, da nas drugi čustveno izčrpavajo ali ponižujejo. Poskrbimo, da imamo vedno dovolj energije s pomočjo katere se bomo drugače odzivali na zunanje okolje in ljudi ter se lažje soočili z izzivi, ki nam jih življenje prinaša.

DELO: Velik del svojega časa namenjamo delu. Zato je zelo pomembno, da v njem uživamo in cenimo svoj trud, ki ga vložimo vanj. V kolikor gremo zjutraj težko v službo, je čas da ukrepamo. 40 let »nujnega dela« ni malo, zato  premislimo kaj bi si zares želeli delati. Morda bo treba obiskati kakšen tečaj, osvežiti znanje iz faksa ali pa prebrati kakšno knjigo. Vsaka sprememba potrebuje čas in vloženo energijo ter veliko mero potrpljenja. Prepričana pa sem, da se vsak vložek vase izplača, sploh, ko bomo začeli delati nekaj, kar bo razveseljevalo našo dušo kot tudi denarnico.

LJUBEZEN: In nenazadnje ljubezen, ki ni bolezen ampak je čustvo, ki ga potrebuje vsak od nas. Ljubezen do sebe doživimo takrat, ko dobro poskrbimo zase in smo hvaležni za to kar smo in kar že imamo. Bodimo ljubeznivi do sebe in drugih ter se zavedajmo, da ima vsak od nas svoje »bitke«. Večkrat podarimo prijazen nasmeh in topel objem, saj ju vsak od nas potrebuje bolj, kot si mislimo.  

Za konec pa priporočilo za dober začetek dneva: 10-minutno jutranje razgibavanja in nasmeh na obraz. Dvignite svoje kotičke ust, četudi vam ni do tega, saj boste tako naravnali sebe na pozitivno energijo. Z dobro voljo se premagajo še tako hude težave, kar pa ni nič novega, saj nam je to pel naš navihani Kekec že več kot 60 let nazaj.

»Dobra volja je najbolja.

Bodi dan na dan vesel,

smej se, vriskaj, pesmi piskaj,

pa lahko boš srečo ujel.«

 

Leticija Fortin

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 230

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Danes se sprehajam po gozdu in na sprehajalni poti pred mano pade nekaj kostanja. Zraven razmišljam o blogu na temo harmonije v življenju. Kostanj pred mano me razveseli in ga vsa vesela naberem. Potem sem še malo razmišljala o vsem. Pa si mislim, da nekoga pa kostanj, ki mu pade pred noge ali mogoče celo na glavo, ne bi tako razveselil. Lahko je imel naporen in stresen dan, ko mu je šlo vse narobe in bi bil ta kostanj samo še pika na i, da se razburi. Nekdo pa ima stresno in težavno obdobje ter ga kostanj prav tako ne bi razveselil; mogoče ga še opazil ne bi.

Vse te reakcije so odvisne od harmonije v našem življenju; od tega, kako se mi znajdemo znotraj vseh aktivnosti in področij tekom življenja. Kako znamo balansirati okolje z našim notranjim počutjem. Na človeka vpliva prav vse: družina, prijatelji, služba, hobiji, gibanje, prehrana in še bi lahko naštevala. In potem vse to ustvarja njegovo okolje in tudi notranje počutje; kar se odraža v njegovem zdravju, zadovoljstvu, ravni stresa itn. Če je človek v ravnovesju, se bo znal hitro »naštelati na pravi tir« tudi, če ima povečan stres (ki je lahko posledica česarkoli – dela, travme, bolezni, selitve, ločitve….). Problem nastane, če človek ne zna balansirati znotraj svojega okolja in se mu neharmonično življenje začne nabirati v njegovem telesu.

Tekom življenja naj bi se telo samo balansiralo; naš življenjski slog pa je danes tak, da je potrebno še bolj skrbeti zase. Imeti pravo količino gibanja, jesti kakovostno hrano v pravem razmerju hranil, ki jih telo potrebuje, skrbeti za umirjanje z meditacijo in dihalnimi vajam ter znotraj tega uravnavati življenje. Če ima nekdo na primer naporno službo, naj se po službi umirja toliko časa, da ne čuti več adrenalina, stresa in drugih neprijetnosti. Nekdo, ki je konstantno lačen, nima ravnovesja pri prehrani; mogoče mora samo spremeniti razmerje med beljakovinami in ogljikovimi hidrati ali dodati več zelenjave in počutje bo takoj boljše. Nekdo, ki veliko sedi, naj bi vsak dan več hodil ali se gibal, da bo našel ravnovesje. Sedeč način življenja zelo vpliva na celo telo, mišice, sklepe, organe, prebavo; na celotno počutje. To so samo nekateri primeri, obstaja pa cela vrsta malih »neharmonij«, ki z leti postanejo vse večje.

Tudi rešitve so po eni strani zelo enostavne – treba se je ustaviti, se začutiti in zadihati. Potem pa lahko spremenimo male drobne navade in s tem vplivamo na tiste večje. Konec koncev je življenje naše.

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 276

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

V odnosu z drugimi vedno iščemo nekaj, kar je tudi ali predvsem naše. Tako nezavedno iščemo način, kako to integrirati vase, Ko te vsebine uspejo sobivati v nas, jih ne iščemo več zunaj, jih ne projiciramo, saj ni več potrebe, ker je vsebina združena v nas. Energija, ki je prej uhajala v projekcijo, je sedaj integrirana znotraj nas in postaja naše kreativno orodje, ki dela za nas. /…/ 

Potreba po povezanosti z drugimi izhaja iz predrojstne izkušnje v maternici. Vseskozi iščemo to (svojo) »popolnost« preko drugega. V drugi osebi iščemo del, ki nam »manjka«, da bi ponovno občutili Celoto. Zato vzpostavljamo odnose. /…/

Lahko bi rekli, da naše vrednote same po sebi nimajo smisla, če se ne odslikavajo v odnosu z drugimi. Niti mi kot bitja nismo sami sebi namen. Smo samo toliko »vredni«, kolikor se razdeljujemo v odnosu, in obratno – odnos je samo toliko vreden, kolikor sebe vnašamo vanj. Tu se torej odraža odnos do samega sebe kot nosilca vrednost, na osnovi katerih stopamo v odnose. /…/

Kolikor se v bistvu poznamo, nam šele pokaže odnos z drugim. Kako lahko sobivamo s sabo in svojimi šibkostmi, ali se uspemo pomiriti s svojimi nasprotji? Če ne zmoremo izpeljati notranje poroke, kako lahko pričakujemo, da nam bo uspela zunanja? /…/

Toleranca do šibkosti in slabosti drugih pa pelje samo preko sprejemanja svojih lastnih. Potrebujemo odnose, vseskozi jih iščemo in ustvarjamo, a če to počnemo s figo v žepu ali jih uporabljamo kot bližnjico, da se nam ni treba srečati s samimi seboj, si v odnosih neprestano ustvarjamo drame; kajti to, kar ni pomirjeno v nas samih s pomočjo skrivne poroke, misterija združitve nasprotij, ne more biti pomirjeno niti v zunanjih odnosih, in tako dejansko ostajamo sami, nezmožni zadovoljujočih navezav z drugimi. Življenje nas tako venomer vrača na začetek, k nam samim, ki izvoru nemira.

 

Marjana Florjan

Odlomki iz članka Odnos kot mysterium coniunctionis, Metke Kramberger, ki je bil objavljen v reviji Anima (jesen 2018).

Nadaljuj branje
Ogledi: 255

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Poletni meseci so prijeten del leta; sonce je na višku svoje moči, mi pa si pogosto prav v tem času vzamemo čas za odmor in se odpravimo na kakšen izlet ali daljše počitnice. Stik z naravo je zelo blagodejen in zdravilen: izleti v hribe nas napolnijo in prizemljijo, morje pa spira naše občutke, čisti avro in nas polni s prijetno energijo. Prijetno pa lahko hitro postane neprijetno, kadar se preveč prepuščamo ležernosti, lenobi, se odzemljimo, prekinemo stik s sabo in ne delujemo v skladu s sabo. Vse to nas lahko vodi v različna dejanja, od pretiranega zabavanja in ponočevanja do pretvarjanja, da je vse super in krasno.

Že v otroštvu dobimo različne informacije o poletju in počitnicah. Sama sem sprejela in ponotranjila sporočilo, da ker je takrat konec šole in zato tudi odgovornega življenja, se lahko prepuščam, počivam, lenarim in se družim s prijatelji. To je bil čas, ko je bilo navzven vse super, brez problemov, težav, samo veselje, evforija in zaljubljenost v različne fante. Takšno početje zamegljuje naš center videnja (čelno čakro) in jo prekriva z energijo iluzije, da nismo več v stiku z realnostjo.

Če poletni čas ni zavesten, hitro privede do nepotrebnega izgubljanja energije, občutkov izgubljenosti in kaosa, ki ga pa prikrivamo na različne načine. Lahko se pretirano zabavamo in ponočujemo, pijemo večje količine alkohola ali se prepuščamo pri prehranjevanju (npr. preveč sladkega ali prenajedanje), flirtamo in aktivno iščemo partnerja, ljubimca ali pa se pretvarjamo, da je vse super, da ni občutkov -težave čudežno izginejo. Lahko tudi prekomerno spimo, počivamo oziroma lenarimo.

Če že imamo izkušnje pri iskanju zavesti, lahko hitro spoznamo, da je vse to početje, če v njem pretiravamo, odklop iz realnosti, odmik od sebe in čutenja. S tem zablokiramo del sebe in izgubljamo svojo energijo. Ko je počitnic konec, hitro začutimo realnost, ki nas kliče nazaj k odgovornostim: odpor do dela, pogrešanje počitnic, nejevoljnost, nestrpnost, odnosi se zaostrijo. 

Spomnim se svoje preteklosti, ko sem se med poletjem preveč prepuščala in je bil prihod domov pravi šok. Vse mi je butnilo na površje – vse stvari, s katerimi naj bi se soočala, pa še nepremišljenost med počitnicami. Na neki način sem si pridelala dvojno delo! Počitnice na tak način ne prinesejo želenega dobrega počutja in regeneracije, temveč ravno nasprotno: težko fizično telo, ki nas vleče dol, utrujenost, glavoboli in nejasen um. Tudi če še ne delamo na sebi in nam je to področje nekaj novega, smo lahko pozorni na dogajanje v sebi in okoli sebe ter pazimo, da se med poletjem ne odklopimo preveč in ne zbežimo iz svojega življenja (in s tem tudi energijsko iz fizičnega telesa). Če bomo pozorni na to, bomo lažje ostali v stiku s sabo in ne izgubljali energije. 

Kar se tiče naše energije, med počitnicami ni nič drugače. Še vedno je treba zanjo skrbeti in jo negovati. Prepuščanje je lahko zelo nevarna stvar, saj se energijsko po brezglavih počitnicah lahko pobiramo več mesecev. Kaj lahko storimo? Skušamo delovati precej podobno kot čez leto. Vzdržujemo svojo disciplino s fizičnimi vajami, izvajamo tehnike za dvig energije ter se soočamo s svojimi občutki in si jih priznamo. Ne trudimo se jih držati pod površjem in sami sebi lagati, da smo 24 ur na dan veseli in zadovoljni. Vedemo se odgovorno do sebe in drugih. Smo v stiku s sabo in še vedno počnemo stvari, ki jih radi delamo, smo aktivni, načrtujemo stvari za jesen, smo v stiku s svojim delom, poslanstvom, vizijo. Soočamo se v odnosih, s svojo družino, otroki, partnerjem. Če pride do konfliktov ali nesoglasij, jih skupaj rešujemo, se pogovarjamo in iščemo rešitve. In ob vsem tem iščemo ravnovesje med aktivnostmi, počitkom in druženjem s prijatelji. Tako bomo izkoristili poletni oddih sebi v korist in si napolnili baterije, prihod domov pa bo zato lažji in brez stresa.

Klara Dev

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 333

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Odlomki iz knjige v prevajanju

Amorah Quan Yin

Zbirka plejadskih tehnik za samozdravljenje

Priprava na delo s svetlobo na plejadski način

Čiščenje z vrtnicami 2. del

Vrtnice lahko uporabite tudi za čiščenje težavnih področij svojega življenja. V ta namen vam lahko podam praktičen primer iz mojega življenja, ki je povezan z  mojim strahom pred vodo. Celo življenje sem vodo hkrati ljubila in se je bala. Kot otrok sem oboževala čofotanje v bazenih, jezerih, rekah in tudi kopanje v banji, toda moja mama me je v svojih poskusih, da me obvaruje, nenehno opozarjala, da se lahko, če ne bom zelo previdna, utopim. Govorila je: »Če padeš, se lahko utopiš že v nekaj centimetrih vode. Zato bodi zelo previdna.« Prepričana sem, da sem to slišala več desetkrat, še preden sem dopolnila štiri leta. Ta stavek je, pospremljen z njenim prestrašenim dihanjem, če sem slučajno malo prehitro hodila po dvajset centimetrov globokem otroškem bazenu ali se v banji vstala, vnesel v moje telo nenaraven strah.

V svojih zgodnjih tridesetih sem se odločila, da se sama naučim plavati, saj sem bila preveč prestrašena, da bi v vodi komur koli zaupala. Počasi, korak za korakom, skupaj z mojim prestrašenim dihanjem, sem se naučila. Plavanje in celo skakanje v vodo v bazenih je postalo moja druga narava. Sčasoma pa sem se začela počutiti razmeroma varno tudi v večjih vodah.

Leta 1988 sem naletela na drug izziv. Med počitnikovanjem na karibskih otokih na otoku Isla Mujeres v Mehiki sem se odločila, da grem morje raziskovat z masko. Že takrat sem vedela, da se pod vodo ne bom mogla dolgo zadržati ali celo plavati, saj sem precej velika in zato težko ostajam pod gladino. Zato je bil moj načrt tak, da bom z masko na glavi preprosto plavala in lebdela na vodi, obrnjena na trebuh, saj bom tako lahko zaužila lepote koralnega grebena in živopisnih rib, ki tam prebivajo.

Na žalost sem, ko sem prvič dala masko na glavo in želela vaditi le v pol metra globoki vodi, takoj v popolni paniki začela hlastati za zrakom. Po več poskusih, ki so prinesli še slabše rezultate, sem sedla v vodo poražena in pripravljena odnehati. Nato mi drobcen glasek v meni reče: »Ne odnehaj. Saj imaš orodja, s katerimi si lahko pomagaš, uporabi jih. Poskusi s pihanjem vrtnic.« Čeprav z oklevanjem, sem se strinjala. Začela sem tako, da sem si na glavo dala masko, dihala skozi dihalo in medtem pihala vrtnice. Ko je to postalo enostavno, sem naredila naslednji korak. Še vedno z masko in dihalko na glavi sem potisnila obraz v vodo, šla na vse štiri in pihala vrtnice, dokler sem lahko, ne da bi čutila paniko. Nato sem si vzela malo oddiha. Potrebovala sem približno pet minut, da sem začutila olajšanje, in se nato napotila po grebenu. Ni se mi bilo treba ustaviti ali pihati vrtnic, bila sem približno 300 metrov od obale in se imela krasno. Tam sem ostala brez nadaljnjih težav ali najmanjšega strahu celo uro. Od takrat se mi pihanje vrtnic nikoli več ni zdelo samoumevno.

Ko boste nervozni ali čutili strah glede česa, pa naj bo to prvi zmenek ali učenje potapljanja, poskusite pihati vrtnice. To naredite takrat, ko boste neposredno v situaciji, idealno pa je, če strah še čutite. Če to ni mogoče, si situacijo prikličite kasneje in pihajte vrtnice.

Drugi način, kako se lahko lotite čiščenja različnih področij svojega življenja z uporabo vrtnic, je, da za vsako težavno področje ustvarite simbol ali sliko. Če na primer težko zaupate ljudem, tudi če veste, da so zaupanja vredni, si lahko za to nezaupanje predstavljate simbol ali sliko. Lahko si celo predstavljate besedo nezaupanje, napisano z velikimi odebeljenimi črkami, in uporabite to kot simbol.  Simbol, ki ga boste uporabili, vam bo v pomoč pri spuščanju podob, občutkov ali drugih zastalih energij, ki so povezane z vašim nezaupanjem. Lahko enostavno samo sedete, poženete energijo znotraj sebe in nepretrgoma pihate vrtnice z izbranim simbolom v notranjosti, dokler se te nehajo polniti z vašimi neuravnovešenimi energijami. To, da poženete energijo znotraj sebe, medtem ko pihate vrtnice, vam bo pomagalo sprostiti zastale energije, ki so v vaših čakrah in so povezane s področjem, ki ga čistite.

Naslednja vaja vas bo vodila skozi proces uporabe vrtnice za čiščenje določenega področja:

1.     Zaprite oči in se prizemljite ter po potrebi popravite avro, da je oddaljena približno 60-90 cm od vašega telesa na vsako stran.

2.     Nadse postavite zlato kozmično sonce in aktivirajte pretok zlate svetlobe po kanalih po svoji hrbtenici in rokah, kot je opisano v prejšnjem poglavju. Ko svetloba teče neprekinjeno, preklopite na avtomatiko.

3.     Potegnite energijo Zemlje skozi stopala in noge in dovolite, da se ta združi z zlato svetlobo, ki teče skozi vašo hrbtenico in ven skozi roke in glavo. Ko združena energija teče nežno in neprekinjeno, jo dajte na avtomatiko. Pustite, da kozmična in zemeljska energija tečeta cel čas, medtem ko izvajate proces čiščenja.

4.     Pomislite na nekaj, na čemer želite delati, kot je na primer grizenje nohtov ali nenadzorovano jedenje čokolade. Lahko je tudi odnos do nečesa ali določena čustvena naravnanost, kot na primer pomanjkanje samozavesti, obtoževanje, občutek žrtve, nezaupanje, sram ali strah pred pajki. Sedaj si za izbrano zamislite simbol.

5.     Izven svoje avre ustvarite vrtnico, katere koli barve, ki vam pride na misel, in vanjo postavite simbol.

6.     Globoko dihajte, da pomagate pri sproščanju energij, in medtem glejte vrtnico. Ko je ta polna energije, ki je povezana z vašo težavo in ki ste jo sprostili vanjo, vrtnico razblinite.

7.     Nadaljujte s pihanjem vrtnic z izbranim simbolom v njih – ustvarjajte jih in razblinjajte izven svoje avre, vse dokler zadnja vrtnica, ki jo vizualizirate, ne ostane nespremenjena vsaj 10 sekund. Nato razblinite še to.

8.     Sedaj lahko nadaljujete s poganjanjem toka energije in meditirate ali pa odprete oči in zaključite – kar vam je ljubše.

Prevod: Mia Brunej

Nadaljuj branje
Ogledi: 300

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Zelo rada imam sneg in smučanje. Že kot majhno punčko so me prvič posadili na smučke in potem sem vsako zimo veliko smučala. S starši in kasneje s prijatelji sem hodila na smučarske počitnice in tako veliko počitnic preživela v Kranjski Gori. Po rojstvu sina sem smučanje opustila. Lansko zimo, ko je bil star sedem let, je prvič izrazil željo, da bi šel z mano smučat. Imela sem polno izgovorov, zakaj ne moreva iti, v resnici pa me je bilo strah. A letos je bil neomajen. Trdno odločen je bil, da greva v Kranjsko Goro. Nisem se želela več upirati, zato sem se odločila, da se soočim s svojim strahom in blokado. In sva šla – jaz z namero, da ozavestim, zakaj se bojim smučanja.

Že sama misel na smučanje mi je odprla polno spominov iz otroštva; v glavi so se mi vrtele slike, dogodki, lepi in manj lepi trenutki. Kot otrok sem uživala na belih strminah, ker sem se počutila lahkotno in svobodno. Ob tem pa se mi je odprlo tudi brezno občutkov – predvsem strah in dvomi. Ali bom zmogla sama? Kako bom smučala po vseh teh letih premora? Bom zmogla pomagati otroku in še sebi?

Ko sem se soočala z vsemi temi vprašanji, sem spoznala, da je bil z mano na smučišču vedno nekdo (večinoma oče ali pa kasneje kakšen fant), ki je skrbel zame: mi nosil opremo, me bodril, spodbujal, masiral premražene prste na nogah, in prišla do vzorca, da moški poskrbi za žensko. Energijsko to pomeni, da ženska misli, da potrebuje energijo moškega (energijo iz zunanjega vira), da lahko deluje in je zato odvisna od njega. Takšna prepričanja so zmotna in vzbujajo strahove, dvome in manjvrednost. Če se ženska s tem sooči, ozavesti vzorce delovanja in spozna resnico, da to, kar išče zunaj, že nosi v sebi, lahko moškemu (očetu, partnerju, prijatelju, otroku) povrne energijo. Ko to stori, aktivira svojega notranjega moškega in vzpostavi energijsko ravnovesje znotraj sebe. Začne delovati drugače – srčno in samostojno.

Ljudje v sebi nosimo dva pola energije – ženskega in moškega. Kadar sta oba aktivirana, smo v harmoniji, ravnovesju, miru in ljubezni. Znotraj nas se pretakata in prepletata moška in ženska energija, kar se kaže tudi navzven. Zadovoljni smo sami s seboj, neodvisno od okolice. Sposobni smo harmoničnih odnosov, ki ne izčrpavajo nasprotnega spola, ampak potekajo z enakovredno izmenjavo energije. Ne potrebujemo zunanjega napajanja, ker smo aktivirali lasten vir energije in notranje moči.

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 341

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Kakšni ste zvečer, ko ležete v posteljo? Ste se kdaj počutili kot ravnokar sestreljeno mesto, na katerega so cel dan padale bombe, vozili tanki, vojaške enote pa so se streljale brez konca in kraja? Čeprav se za oko ne vidi kaj dosti, je energijsko človek vsak dan na udaru in doživlja praktično 2. svetovno v živo. Še najhuje pri tem je to, da navzven izgleda vse normalno, a zvečer ko se uležeš, pa ti v glavi zvoni, opravki se kar kopičijo, ti pa še v miru ne moreš na wc, ne da bi prej pogledal, če je kaj novega na »fejsbuku«.

Kar naenkrat je vse pomembno, vsak želi svoj košček pogače in že si v precepu kateri stvari boš dal svojo pozornost najprej. Na tak način se močno izčrpavamo, energijo imamo razpršeno vsepovsod in počasi postajamo zombiji, ki zvečer komaj še kaj postorijo. Prav zato pa je treba biti zavesten, spoznati vse te energije v nas in okoli nas, zato da lahko v miru naredimo tisto, kar je res pomembno in se ob tem ne izčrpamo do nezavesti.

Da bomo lažje razumeli kako vse skupaj deluje, bom predstavila štiri glavna telesa, ki jih ima človek. To so fizično, čustveno, mentalno in energijsko. Tako kot skrbimo za čistočo fizičnega telesa, je potrebno čistiti tudi ostala tri. Naj razložim podrobneje vsakega izmed njih.

ENERGIJSKO TELO

Energija je osnova vsakega bitja. Ko se rodimo imamo na voljo 100% energije, ki pa se z leti zmanjšuje. Bolj kot smo v skrbeh, nepovezani s seboj, v jezi, žalosti, depresiji, negativnih mislih o sebi in drugih, zavisti, ljubosumju,... bolj odteka naša energija iz naših čakre. Čakre pa so tiste, ki oskrbujejo celotno fizično telo s hrano oz. energijo, da lahko naši organi dobro delajo, mi pa smo lažje kos vsakodnevnim opravkom. Ker nas od majhnega niso naučili kako upravljati s svojo energijo, jo nevede izgubljamo, potem pa iščemo vrsto nadomestkov, da bi si jo pridobili nazaj. Resnica je ta, da si svojo energijo lahko povrnemo v celoti in sicer s pomočjo znanja, ki obstaja že tisočletja in je danes na voljo vsem, ki si želijo spoznati delovanje energij znotraj in zunaj nas. To je znanje o starodavnih energijskih veščinah kot so joga, taj či, magične kretnje, kung fu, či gong, rekapitulacija, ipd.

FIZIČNO TELO

Na zemlji smo inkarnirani v fizična telesa, katera služijo kot dom za našo dušo. Da bi le-ta ostala v dobri kondiciji, nepoškodovana, zdrava in vitalna, moramo zanje skrbeti na večih nivojih. V osnovi skrbimo za svojo higieno in čistost, nadalje je pomembno kakšno hrana in pijačo uživamo in nenazadnje je potrebno tudi  gibanje, ki je kot olje, ki skrbi, da motor dobro teče. Gibanje v povezavi z zavestnim dihanjem deluje na nas poživljujoče, energija steče po sklepih in skozi organe ter oskrbuje naše celice s čistim gorivom. Ko razgibavamo telo, se iz njega sprostijo napetosti, postanemo prožnejši in gibčni, okrepi se naš imunski sistem in zato smo bolj zdravi, sijoči in zadovoljni.  

ČUSTVENO TELO

Ljudje radi skrijemo svoja prava čustva, saj se bojimo razočaranj, nesprejemanja in napak. Kolikokrat se zalotimo, da nismo povedali resnice ker bi preveč bolela? Vse kar potlačimo in ne predelamo sproti, se useda na neko točko, ki se zaradi ponavljanja istih načinov delovanja, zgošča. Iz tega potem nastane fizična blokada oz. bolezen.  Včasih je en pomemben dogodek dovolj, da zaradi tega celo življenje trpimo in bežimo pred njim. Ker se bojimo soočiti z občutki, se potem maskiramo in najdemo druge stvari, da pozabimo nanje. Ampak rana ni zaceljena in boli, dokler je ne bomo pozdravili.

MENTALNO TELO

In že smo pri našem mentalu, ki kot neukročena trmoglavka brni in ne preneha. Naučiti se je potrebno ukrotiti svoj um ter misliti zavedno. Dnevno namreč proizvedemo okoli 10.000 misli, ki pa so po večini neuporabne, saj našo pozornost usmerjajo ven iz sebe in na nepomembne stvari. Zato pozorno spremljajte vaše misli, tiste, ki vas podpirajo ohranjajte, ostale pa enostavno »preslišite« in jim ne dajajte nikakršne pozornosti.

V SODELOVANJU Z VSEMI ŠTIRIMI

In kako  delovanje vseh štirih izgleda v praksi? Na primer, ko smo žalostni (čustveno telo) avtomatsko pade naš nivo energije (energijsko telo), sledijo slabe misli o sebi (mentalno telo) in nenazadnje se kmalu počutimo težki in majhni (fizično telo). Drugič smo brez energije, fizično telo nima pogona in se počuti slabo, misli se temu prilagodijo in že je svet črn, čustveno telo pa kriči po odrešitvi. Lahko pa, da nas nekdo fizično udari, čustva odreagirajo in fizično ali verbalno napademo nazaj, izgubimo svojo energijo, ker odziv ni bil pravi in spet končamo pri slabem počutju.

Vsekakor imamo za takšna stanja rešitev in to je da bolj zavestno opazujemo te procese v sebi in odkrijemo kaj v nas povzroča ta stanja. Potrebno je iti v ozadje naše drame in sčistiti ovire. Naj že sedaj povem, da to ne bo šlo čez noč, saj je naš program zelo zapacan. Bodite potrpežljivi s seboj in vedite, da gre vse po korakih. Z močno voljo in neutrudnim iskanjem rešitev, boste naredili zase, največ, kar le lahko.

 

Leticija Fortin

Nadaljuj branje
Ogledi: 453

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Solarni pleksus je področje tretje čakre v našem energijskem sistemu. Na fizičnem telesu se nahaja na področju zgornjega dela trebuha in vitalnih centrov (jetra, vranica, ledvica). Njegova barva je barva Sonca – žareče zlato rumena. Ima pomembno vlogo pri aktivaciji notranje moči, volje, namere. Zdrav pleksus pomeni videti Resnico, sebe in svet v pravi luči. Navdaja nas z energijo življenja, veselja, radosti, živosti. 

Stres in kaotično življenje izčrpavata vse čakre; na solarnem pleksusu pa se izčrpano stanje kaže v pomanjkanju volje in življenja. Pojavljajo se občutki obupa in ciklanje v brezizhodnih situacijah. Vzorci, ki se tako zakoreninijo, so Ne morem, Ne znam, Ne smem, Ne zaslužim si in še kaj podobnega bi se našlo. Pri ženskah se takšno stanje kaže v iskanju pleksusa pri drugih – večinoma pri moških in posledično črpanje energije odzunaj (namesto aktivacije lastne moške energije odznotraj). Pri moških pa ni prave moči, volje, notranjega žara in gorečnosti; takšen moški ima lahko tudi preveč ženskih lastnosti in prav tako išče pleksus zunaj sebe (npr. pri ljudeh, ki so rojeni vodje, z močno avtoriteto).

Zavedanje, da drugi upravljajo naše življenje (npr. nezdravi odnosi doma, v službi) ali da nimamo vajeti v svojih rokah (stres, kaos), je prvi korak k odločitvi, da ukrepamo. Nato sledi odločitev za spremembe. Začeti je treba z bolj discipliniranim življenjem, prenehati s slabimi navadami in odnosi. V vsakodnevno rutino dodamo energijske gibalne in dihalne tehnike, ki čistijo ta predel, ga poživljajo in polnijo z energijo.

Solarni pleksus lahko prebujamo z različnimi gibalnimi tehnikami. Ene izmed močnejših in učinkovitejših so borilne veščine (karate, kung fu …), ki izvirajo iz Azije. Te tehnike so bile izvorno namenjene sproščanju jeze moških. Z rednim izvajanjem pa prebudimo področje pleksusa; to pomeni, da prebujamo občutke moči, volje in zdrave borbenosti. Hkrati pridemo tudi do potlačenih občutkov jeze, agresije, strahu, ki zavirajo naš napredek, nas hromijo in otežujejo življenje. Strah je eno izmed glavnih čustev, ki blokirajo solarni center. Kadar nas je strah, se zategnemo, skrčimo, potegnemo vase; temu pravimo, da zapremo pretok energije na področju solarnega pleksusa. Jeza pa je lahko uničevalno ali pa pogonsko čustvo. Lahko je odkrita (jo izražamo) ali potlačena (se je ne zavedamo in deluje iz ozadja, prikrito). Če jezo uporabimo pravilno (za iskanje rešitev, novih akcij, napredka), je gonilna sila in nas premika naprej. Kadar pa jo uporabljamo v neprave namene (se jezimo na druge, jih obsojamo, smo nasilni), ruši in uničuje.

Zelo močna tehnika je tudi trening z utežmi, ki deluje podobno kot zakurjen ogenj v peči – aktivira naš notranji ogenj oziroma žar, katerega center je ravno področje solarnega pleksusa.

Omenjenim tehnikam pa je potrebo dodati tudi »nežnejše« dihalne tehnike (npr. meditacija, podoživljanje preteklosti, rebirthing in druge dihalne tehnike), s katerimi ozaveščamo in se soočamo z različnimi občutki in tako odkrivamo vzroke, zakaj smo izčrpali solarni center, ga zablokirali, zakaj je naš notranji ogenj ugasnil, spoznavamo svoje nepravilno ali celo destruktivno delovanje, ozaveščamo boleče izkušnje in travme iz preteklosti. Tako lahko negativna čustva transformiramo in jih odstranimo iz sebe.

Kombinacija obeh vrst tehnik (gibalne in dihalne) je izjemno pomembna, kajti samo gibalne tehnike (naravnane npr. na moč) jezo in strah krepijo. Dihalne tehnike pa ta čustva izpuste iz našega telesa tako, da jezo najprej občutimo po celem telesu in jo potem izdihujemo iz svojega energijskega sistema. Potem se začenjamo umirjati in bolj čutiti sebe. Preidemo na srčni center in čutimo večjo fluidnost, sproščenost, nežnost, srčnost in ljubezen.

 

Jernej Deželak, Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 450

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

Meditacija je metoda, s katero povežemo svoje fizično, čustveno, mentalno in energijsko telo ter pridemo v stik s svojim bistvom. Meditacija je sproščanje, vendar do tega pride šele, ko najprej podoživimo svoj notranji čustveni pekel in ga predamo v transformacijo. Ker pa to ni tako enostavno, kot se morda sliši, so naše meditacije pogosto površinske in plitke – umirjanje in mentalno sproščanje, ne da bi se resnično dokopali do vzrokov svojih težav in izruvali njihove korenine.

Z roko v roki z meditacijo gredo dinamične energijske tehnike. Če naša energija, naše čustveno telo ni prebujeno, nimamo občutka, da smo polni napetosti oziroma da bi sploh morali kaj spremeniti pri sebi. Dinamične gibalno-dihalne tehnike v nas prebudijo vse tisto, kar smo v življenju potlačili, prebudijo celični spomin vseh napak, ko smo delovali proti sebi, proti svetlobi, proti drug drugemu. Ker podzavestno čutimo pritisk te potlačene energije, se v nas v trenutku, ko želimo odpreti vrata čustvenih globin, prebudi upor, zanikanje. Postane nas strah, kaj vse bi utegnilo privreti na plan. To je reakcija naše notranje teme – upor in zanikanje, neke vrste amnezija. Kar naenkrat nas um prepričuje, da smo ok, da je vse v najlepšem redu, saj ni tako hudo ipd. Ta upor lahko premagamo tako, da okrepimo svojo odločitev in na svojo stran potegnemo tudi um, da nam pri tem pomaga. Če te odločitve ni, potem se ne bo zgodilo »nič«. Dokler se »nič« ne zgodi, se v resnici nismo zares odločili. Zato je v takih primerih lažje imeti ob sebi pomočnika, nekoga, ki nas vodi skozi celoten proces in tudi ve, kako premagati zvitega lisjaka – notranjega upornika.

V skladu s svojo odločitvijo izberemo tudi meditacijo. Torej, če nimamo želje po raziskovanju globin, se bomo zadovoljili s t. i. pasivno meditacijo. Pasivna meditacija je v tem primeru oblika sproščanja, jadranje na površju, prepričevanje uma, da je vse v najlepšem redu, afirmiranje pozitivnih misli, molitve za uslišanje naših prošenj … Enim to zadostuje. Kratkoročno lahko v določenih primerih tudi pomaga. Če pa izberemo aktivno meditacijo, to pomeni, da se bomo v proces aktivno vključili – mentalno in čustveno – ter se s periferije občutkov in energije spustili v globino lastne podzavesti. Na površje bo priplavalo vse tisto, česar se bojimo, sramujemo, tisto, kar smo skrili pred sabo in svetom. Če smo dovolj močni za tak čustveni sunek, potem ga bomo tudi uspeli transformirati. Lahko v trenutku, če ne pa večkrat po malem, košček za koščkom, plast za plastjo, dokler ne bo bolečina enostavno izpuhtela, mi pa se bomo vsemu temu od srca nasmejali, olajšani za en tovor.

Tak proces ima dolgoročne učinke, saj se spuščamo do korenin svojih težav in lahko te tudi dokončno izruvamo – pridemo do energije in zavesti o tem, zakaj se je nekaj zgodilo, ter dobimo vpogled v vzrok in rešitev. Do sprostitve, predaje in transformacije energije pride, ko sebe ne vidimo več ne v vlogi žrtve ne v nadvladi. Šele v tem stanju dobijo pozitivne afirmacije pravo moč, saj smo v avri naredili prostor za njihovo energijo.

In zakaj bi to počeli, zakaj bi prebujali speče okostnjake in stare bolečine, zakaj ne bi raje afirmirali pozitivne misli? Zato, da odvržemo bremena preteklosti in energijo, ki hrani te spomine v globinah, porabimo za kreiranje novega, za spremembe, za premike v življenju, za stvari, ki si jih v življenju želimo početi. Več bolečine, ko je v nas, več energije je potrebno, da te bolečine drži skrite v globinah. Leta pa tečejo, mi pa imamo vse manj energije tukaj in zdaj, da bi lahko kaj premaknili v svojem življenju. Tako niso drugi krivi, da smo nesrečni, da smo bolni, da nam nekaj ne gre, temveč nas na mestu ujete drži lastna energija, otežena z bolečino, ki v naše življenje privablja še več bolečine.

Ena sama meditacija naših težav ne more rešiti dokončno, tudi dve ali tri ne. To je proces, v katerem se učimo delovanja, ki je skladno z našo notranjo bitjo, biti energijsko samostojni, duhovne discipline, vztrajnosti in zaupanja. To je doživljenjsko delo, pot, ki jo moramo prehoditi »sami«. Kljub pestremu notranjemu čustvenemu – energijskemu dogajanju pa moramo ohraniti treznost in se naučiti sobivati z vsemi ljudmi okoli sebe, ne da bi ponavljali starih napak, ter ohraniti modrost pridobljeno iz izkušenj, ki so nam bile dane, da bi našli stik s samim seboj, s svojim resničnim jazom.

 

Marjana Florjan

Nadaljuj branje
Ogledi: 503

Polona v Ljubljani vodi skupinske in individualne delavnice, obožuje peko sladic, šiva čudovita krila in športne hlače, zaposlena je v družinskem podjetju, po poklicu pa je organizator v turizmu. Z delom na sebi se ukvarja osem let in pri svojih petintridesetih ugotavlja, da ji v življenju sploh ni dolgčas. Pogovarjali sva se o »življenju, vesolju in sploh vsem«.

 

O nedolgočasnem življenju

 

Ukvarjaš se z različnimi aktivnosti; zaposlena si v družinskem podjetju, v Ljubljani vodiš delavnice in individualne terapije, šivaš, pečeš sladice... kako združuješ tako različne vidike življenja?

 

Ti vidiki niso tako različni; delo v družinskem podjetju s tekstilom in šivanje se povezujeta in prepletata, peka sladic je pa moja strast za katero vedno najdem čas. Vodenje delavnic in tudi udeležba na njih je pa nekaj kar je v meni, za kar se ne sprašujem ali imam čas ali ga nimam.

 

Zakaj te peka tako veseli, sladice, torte, pecivo...

Ker jih zelo rada jem (smeh). To mi predstavlja ustvarjanje, zraven se sprostim, um mi neha delat in odjemalci sladic se vedno najdejo, tako da nikoli nič ne ostane. Peka pa mi je poseben izziv tudi zato, ker sem sama na brezglutenski dieti. Torej da ustvarjam slaščice, ki so bolj zdrave in brez glutena, pa da so vseeno dobre.

 

Brezglutenska dieta? Kaj je razlog: trenutni prehranski trendi ali zdravje?

Zdravje. Pred tremi leti se mi povečalo delovanje ščitnice. Ker se nisem odločila za invazivno zdravljenje z jodom, ampak za jemanje tablet, sem po prenehanju jemanja tablet pred kakšnim letom in pol, videla, da rabim temeljito spremeniti svojo prehrano. Še najbolj humana stvar od vsega je torej bilo to, da sem se odločila za brezglutensko prehrano. Zanjo sem se odločila na podlagi izkušenj tistih, ki so si s pomočjo brezglutenske diete izboljšali delovanje ščitnice. Tablete sem v tistem času potrebovala, potem pa sem s pomočjo dela na sebi – ozaveščanja vzorcev, spuščanja notranjih pritiskov, umskega brbotanja in postavljanja na svoje noge – brezglutenske diete in »ful švicanja« v obliki večurne hoje na dan, uspela stanje ščitnice stabilizirati v tolikšni meri, da ne rabim več tablet.  

 

A sladice pa lahko ješ?

Ne. Ampak to je neustavljiv »mus«, kot čokoladni mousse (smeh). Po tisočih poskusih, da bi nehala jesti sladko, sem se odločila, da je dovolj »matranja« in vse moči usmerila v izdelovanje sladic iz bolj kakovostnih in bolj zdravih a vseeno slastnih sestavin.

 

Ali je šivanje ustvarjanje in ravno takšna strast kot peka sladic?

S šivanjem sem bila družinsko povezana, ker je polovica žensk v naši družini šivilj. Od malega me je to veselilo, ampak nisem imela živcev, da bi se naučila tudi sama šivati. Zadnje čase pa sem se bolj umirila, nisem več tako neučakana, če kaj ne znam v prvi minuti, sem bolj potrpežljiva, kar je pri šivanju pomembno, sploh če kaj narobe zašiješ, ali pa ni tako perfektno kot sem si zamislila. Je pa splošno znano, da pri šivanju »več paraš kot šivaš«. Od kar sem se sprijaznila s paranjem, mi gre šivanje zelo dobro od rok (smeh).

 

 

O sistemu, pravilih in družbi

 

Kaj ti predstavlja sistem, družba, v kateri živiš, pravila … kako to doživljaš?

Včasih mi je bilo zelo pomembno, da delujem po vseh pravilih, po zakonih, po tem, kako naj bi se človek v družbi obnašal, celo blazno všeč mi je bil ta red in disciplina; čutila sem se skoraj pomembno, če sem ravnala po vseh teh družbenih pravilih, tako kot se od mene pričakuje v družbi. Po nekaj letih ozaveščanja svojih vzorcev pa se je to začelo razblinjati, ker v končni fazi vse to družbeno, sistemsko ni pomembno. Pred tem se mi je zdelo to vse skupaj zelo pomembno, zato, da bi ugajala staršem, ker so to od mene pričakovali. Pri meni je vse povezano s tem, in ko sem začela spuščati svojo navezanost na starše, mi je postal sistem in vse kar predstavlja, vse manj pomemben. Moja aktivnost, delovanje po družbenih pravilih, biti zgleden državljan... je sedaj na minimumu, na ravni tega, kar je nujno potrebno; samo še delovanje, mimo katerega ne morem iti – kot je plačevanje položnic, da grem čez semafor, ko je zelena, da sledim nekim ˝vljudnostnim pravilom˝, ampak to zato, ker sem se tako odločila. Vse zahteve sistema izpolnjujem na minimumu, toliko, da lahko funkcioniram v tem svetu.

 

Si potem upornik proti sistemu?

Si želim, da bi bila (smeh). Ampak ne, s tem uporom samo spodbujaš to navezanost na sistem. Ne čutim se kot upornik proti sistemu, delujem po načinu minimalnega sodelovanja, ki je pač potrebno. Meni res bolj kot ne dol visi za sistem, razen kadar me določena nesmiselna pravila razjezijo – no, takrat sem upornik, ampak tudi to hitro spustim. V osnovi se mi zdi to en tak nepotreben balast. Toliko je bedasto, vse te državne ustanove, pravila in red in zakoni. Je pa res, da neka pravila morajo obstajati, ker ljudje še nismo pripravljeni, da bi živeli po pravilih, ki prihajajo iz srca.

 

Kaj so pravila, ki prihajajo iz srca?

Da ne serjemo drug drugemu po glavi, da se brigamo zase. Da se ne izživljaš nad drugimi z vsemi svojimi neprečiščenimi frustracijami. V smislu, dokler so nam drugi krivi za vse, bo vedno vojno stanje, v umu in v svetu. Ampak tudi jaz se zavedam, da še nisem tam, da tudi jaz tega še nisem v celoti sposobna.

Delovanje iz srca, pravila iz srca, zame pomenijo to, ko sto procentno poslušaš sebe, ne glede na pričakovanja drugih. To sicer pomeni možnost, da drugim moje delovanje ne bo všeč ali pa jim bo nerazumljivo. Ampak če delujem iz srca, vem, da nobenemu s tem ne škodujem, da ne grem preko trupel, da bi dosegla svoje, in da ne delujem tako, da bi bilo vsem ok, ampak enostavno je to pot, ki izraža moje bistvo in vse, kar je dobro v meni. Gre za to, da če jaz delujem iz srca, tudi okolica sprejme moje kakršnokoli dejanje oziroma se z njim sploh ne ukvarja, ne obremenjuje s tem, kar počnem in kako počnem. Ker je delovanje iz srca, se ljudje ne zahaklajo na to delovanje in mi tudi ne dajejo tiste pomembnosti, ki bi sicer bila gorivo za moj ego, samopomembnost. Enostavno se vse odvije mirno, sprejemajoče.  

 

Ali je vseeno kako živimo, kako se obnašamo?

Ne, ni vseeno, kako živiš in kako se obnašaš v odnosih! Pomembno je, kako greš čez življenje. Konec koncev račune polagaš sebi, svojim pravilom iz srca.

 

Kaj je rešitev, da ljudje izstopimo iz stanja notranjega konflikta in zunanjih bitk, vojn...?

Najprej mi pride na pamet zavedanje sebe, sprejemanje sebe, še posebej tistega, kar je negativno v nas. Da sprejmem tisto v sebi, zaradi česar mislim, da me drugi ne sprejemajo. Ravno to, da nisem samo dobra, da sem tudi slaba; ko bom to sposobna sprejeti v sebi, ne bom rabila nobenega več obtoževati za svoje stanje, svoje situacije, svoje življenje.

 

Ali ni to zelo ostro? Da si je vsak kriv/odgovoren za to, kar se mu dogaja?

Ja, je ostro, ampak ko se znajdeš v življenju na točki, ko si do skrajnosti skregan sam s sabo in svetom, gre za to, da sprejmeš odgovornost za sebe. Občutek krivde je na splošno glavni problem. Ne gre za to, da si ti kriv ali pa nisi kriv za svoje stanje. Gre za to, da si v teh stanjih in da si jih priznaš, brez da bi se obsodil. Vsi se vedno hočemo znebiti teh negativnih občutkov in najlažje to storimo tako, da jih projiciramo na druge, na sistem, partnerje, starše, prijatelje, sovražnike, okolico na splošno. Hočem povedati, da dobimo ta stanja z razlogom, da jih razrešimo, ne zato, da bi se morali počutiti krive zaradi njih, ampak zato, da se z njimi soočimo, jih razrešimo, rastemo in osvobajamo.

 

 

S Polono se je pogovarjala Karmen Merlov

Nadaljuj branje
Ogledi: 689

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

Nekega dne me je zajel val utrujenosti, ki se je stopnjeval v stanje, ko so mi butnili na površje vzorci, kot so ˝ne morem˝, ˝ne bom˝, ˝nočem˝ in ˝nima smisla˝. Telo je postalo težko, um je nabijal, težko sem se igrala s sinom. Vendar je on vztrajal in me povabil, da se boriva kot dva kung fu mojstra iz šaolinskega templja. Zavedala sem se, da mu težko sledim oziroma na začetku nisem niti hotela. Igrala sem se, ampak sem čutila strašen upor in težo fizičnega telesa. Potem sem se odločila, da je dovolj prepuščanja v teh težkih zaspanih energijah in si postavila namero, da skozi igro prebijem to stanje. Začela sem se boriti, ne z njim, ampak s svojo lastno temo. Potem sva udarjala še z (otroškimi) meči, sekala sem vezi s temi energijami, da se je kar iskrilo. Za zaključek sva še glasno predvajala nekaj otroških rock pesmic, on je igral kitaro, jaz pa bobne in še plesala zraven. Močno sva dvignila energijo in prebila pasivno zamegljeno stanje. Na koncu sem še vizualizirala zlato kroglo na pleksusu in dihala vanjo. Umirila sem se. Tudi on se je umiril in začel risati. Začutila sem budnost, mir in harmonijo, utrujenost je izginila, pleksus se je prebudil. Spet sem začutila voljo in življenje v sebi.

Kadar sem sama, se lotim prebijanja takšnega počutja z različnimi energijsko-dihalnimi tehnikami; delam tehnike za dvig energije in polnjenje solarnega pleksusa in potem naprej ozaveščam vzorce ter se soočam z občutki. To lahko traja, uro, dve ali več. Kadar pa je z mano sin, je treba ubrati drugačno pot. To je povabilo staršem, da v težkih trenutkih ne odrivamo otrok stran od sebe, ampak jim pustimo blizu ali se celo prepustimo njihovemu vodstvu. Rezultati so lahko neverjetni, saj so otroci bolj čisti in povezani s sabo. Oni vedo, kaj je treba storiti v določenem trenutku.

 

Klara Dev, odlomek iz knjige Z namero do zavesti srčnosti in svobode

Nadaljuj branje
Ogledi: 518

 

Marjana Florjan, učiteljica energijskih veščin na poti samospoznavanja, stremi k temu, da je čez dan čim bolj zavestna vsega, kar se na energijski ravni dogaja z njo in okoli nje. Pri delu z ljudmi na delavnicah se opira na svoje notranje vodstvo, v pomoč pa so ji lastna spoznanja iz njenih ozaveščenih izkušenj.

 

Kaj ti je v življenju najbolj pomembno?

Največ mi pomeni to, da čutim sebe, kjer koli sem, da zmorem biti zavestna vsak trenutek in da lahko grem kamor koli in me pri tem ni strah, da bi izgubila samo sebe – da sem vedno jaz jaz. V bistvu duhovnost niso samo tehnike in meditacija, ampak je to življenje v celoti. Ko sem sama, mi je sicer lažje priti do sebe, koliko pri sebi naredim, pa vidim šele, ko sem v stiku z drugimi.

 

Kako se soočaš s težavami, težkimi življenjskimi situacijami?

(smeh) Ponavadi razsajam, bemtim, začne se z uporom, jezo ali pa pasivnostjo. Ker pa vem, da s tem ne bom nič naredila, je treba po šolsko: tehnike za sproščanje napetosti, sledijo tehnike za povezovanje s svojim višjim jazom, šele potem pride na vrsto meditacija, mirovanje in soočanje s samo seboj, z občutki, z ozadjem, in prespraševanje, zakaj sem se znašla v taki situaciji, da ugotovim, kje sem popustila, kaj sem spregledala, kje so moje šibke točke. Ko mi uspe to videti, potem tudi težava ni več tako velika, kot je bila prej. Je pa res, da so ene stvari bolj kompleksne, zato moraš dlje časa delati na njih, zbrati več energije, da prideš v globino. To je kot čebula: olupiš eno plast in se ti zdi vse jasno, potem ti situacija pokaže, da je za tem še nekaj, in je treba olupiti še drugo plast in tako naprej, dokler ne prideš do samega jedra.

 

Zakaj je potreben takšen načrt dela na sebi: tehnike, meditacija, soočanje?

Človek potrebuje tak način, načrt zato da sploh kam pride z delom na sebi. Vendar je to samo okvir, da si ´sfokusiraš´ težavo, da veš, kako in s čim delati, potem pa se ti med samim procesom toliko stvari spremeni, da zajameš zraven še veliko več, vidiš težave z drugega zornega kota, odpirajo se ti nove situacije, sestavljanka se sestavlja. In če imaš pravo orodje, če poznaš postopek, potem lahko svoje težave tudi razrešiš, če ne, pa vse samo potlačiš v podzavest. Duhovnost je brutalna. Ko misliš, da ti je že vse jasno, da vse obvladaš in razumeš, se izkaže, da to še ni to. In če je tvoja namera, da hočeš priti stvarem do dna, potem vztrajaš in nehaš gledati na čas ...

 

Kaj ti predstavlja dobro in kaj slabo?

V resnici je težko deliti nekaj na dobro in slabo. Vse je eno, le naše dojemanje deli nekaj na dobro ali slabo. Če deluješ v skladu z notranjim vodstvom, če izhajaš iz samega sebe, je to širjenje, rast, če pa nisi pri sebi, je situacija, v kateri se nahajaš, lekcija, ki jo boleče ponavljaš tako dolgo, dokler je ne dojameš. In na koncu spoznaš, da tisto, kar se je na začetku zdelo slabo, sploh ni bilo slabo, ampak je bila samo stopnička na poti iz nezavednega k zavestnemu.

 

Kaj storiš, ko hočeš nekaj narediti, pa ni v skladu s pričakovanji drugih, okolice, družbenih norm?

Včasih tisto, kar je dobro zate, za nekoga drugega ni. Težava pri ljudeh nastane samo zaradi tega, ker ne sprejemamo drug drugega, ker ne sprejemamo, da nekdo drugače razmišlja, da ima drugačne poglede, želje, prioritete … Zaradi tega nesprejemanja potem pride do delitev, da je nekaj slabo in nekaj dobro. Zato nastane konflikt, obsodbe, vojne. Če bi sprejemali drug drugega, bi si lahko pomagali videti, kaj je tisto, kar tebi škoduje, kaj delaš proti sebi, namesto da smo v obrambi in raje sodimo druge kakšni so. Energija tako ne steče, nastaneta dva zidova in potem se začne bitka, kdo je dober, kdo slab in kdo ima prav, kdo narobe.

 

Kako lahko presežemo konflikte v sebi in konflikte v družbi, vojne, ki se dogajajo v svetu?

Recept je preprost: soočaj se s samim seboj (smeh). Ne ukvarjaj se z drugimi, ukvarjaj se s svojimi reakcijami, s svojimi občutki, s svojo energijo. Samo na tak način lahko kaj spremeniš v sebi in v svetu. Če boš ti v stiku s seboj, boš zgled drugim. Ker se energija širi, mogoče tvojemu zgledu sledi še kdo drug in tako naprej.  

 

Kaj je tisto, kar te žene v to, da živiš tako, kot ti čutiš, da je prav?

Norost (smeh). Da se poglabljaš v svoje notranje bolečine, moraš biti res malo nor. Ampak ker sem v teh letih dojela, da ni druge poti kot ta, da podoživiš vse svoje travme, mi je to postalo v življenju izziv, kako daleč, kako globoko si upam iti vase, se razgaliti. In ker vem, kaj mi to prinaša, me to žene naprej. Ker več ko ozavestim, bolj ko se razgalim, več bolečine ko sprostim, bolj se v tem življenju počutim svobodno, ker mi ni treba več nositi čustvenega bremena in ga skrivati pred drugimi, da me ja ne bi videli, kakšna sem. Tako sem lahko to, kar v resnici sem.

 

Z Marjano se je pogovarjala Karmen Merlov

 

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 576

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

Beseda 'depresiven' je postala precej vsakdanja beseda, zato jo pogosto zmotno uporabljamo. Pogosto slišimo koga reči, npr:

"Danes imam čisto depresiven dan."

"Padla sem izpit, zato sem depresivna."

"Že dva dneva sem totalno depresiven, ker me je punca pustila."

Čeprav nekdo v takih primerih morda pravi, da se počuti 'depresivno', v resnici ne gre za dejansko klinično depresijo, pač pa za povsem naraven odziv na neprijetne in težje situacije. Verjetno gre v resnici za žalost ali pa le za trenutno pomanjkanje motivacije.

Če pa občutki intenzivne žalosti vztrajajo več tednov ali celo dlje ter vključujejo tudi čustva nemoči, pasivnosti, brezupa in nevrednosti, lahko pomeni, da gre za depresijo. Klinična depresija je duševna motnja, ki vključuje spremembe v mišljenju, čustvovanju, vedenju in zajema tudi telesne simptome.

 

Poglejmo si pogoste vsakodnevne znake depresije:

- izguba interesa za skoraj vse vsakodnevne aktivnosti

- občutki krivde, tesnobe, nemira

- črnogledost

- pomanjkanje motivacije

- občutki praznine

- negativne misli o sebi in o svetu okoli sebe

- misli o samomoru

- slabša koncentracija in pomanjkljiv spomin

- neodločnost

- utrujenost oziroma pomanjkanje energije

- nespečnost ali izrazito podaljšan čas spanja

- izguba ali pridobitev telesne teže oz. sprememba apetita


Marsikdo verjame, da je depresija v resnici le bolj intenzivna žalost. A to ne drži! Če bi radi spoznali 6 razlik med depresijo in žalostjo vas vabim, da si preberete še članek: Depresija ali žalost? 6 znakov, s katerimi prepoznamo razliko.

Pomembno je torej, da znamo prepoznati, kdaj se je nekdo le nerodno izrazil in kdaj je nekdo resnično v stiski in potrebuje našo ali pa strokovno pomoč.


Nadaljuj branje
Ogledi: 630

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Kung fu, originalno gong fu, pomeni mojstrstvo. Pod besedo kung fu štejemo kitajske veščine, kjer prevladuje na tisoče stilov. Vsaka azijska pokrajina ima svoje ime za svoj kung fu, npr. Japonska ima karate, Koreja teakwando ... Vsak stil ima neko svojo energijsko posebnost. Borilne veščine so izvorno namenjene duhovnem razvoju, obstaja pa še vojaški vidik in način treninga, ki za duševni, energijski in telesni sistem ni uporaben, kvečjemu je škodljiv. Škodljiv zato, ker je vanj vpleteno znanje o energijah in akupunkturnih točkah, ki se zlorablja z namero zadajanja poškodb nasprotniku. Slednje na začetku niso fizično vidne, se pa pokažejo kasneje kot resne poškodbe na celotnem človekovem energijskem sistemu.

Borilne veščine, kamor sodi tudi kung fu, so mišljene kot celota, to je trening trdih in mehkih tehnik ter razvoj zavesti.

Trde tehnike

Trde tehnike so klasične vaje za moč (tek, sklece, delo z utežmi ...), fizično delo, kjer se dela na fizični moči, vzdržljivosti,  premagovanju lenobe ter brezvoljnosti. Jogijske vaje in raztezne vaje so za prožnost telesa. Trdi či gong so dihalne vaje, kjer je dihanje zelo intenzivno povezano z napenjanjem, s čimer sproščamo napetosti v telesu (strah, jeza stres ...). Kung fu: ročni, nožni udarci, različne kombinacije udarcev in kate. Te so namenjene treningu moči, hitrosti, motorike aktivaciji fizičnega in energijskega telesa.

Mehke tehnike

Pri mehkih tehnikah gre za delo z energijo avričnega polja, ki obdaja naše fizično telo.Mehke tehnike so:mehki či gong je dihanje v sproščenem stanju in usmerjanje energije v določene energijske centre ali čakre in hkrati v celotno avrično polje za zdravljenje le-tega. Taj či kate: v celoto združenih več či gong tehnik, z namenom zdravljenja avričnega polja. Ko ozdravimo avrično polje, ozdravimo tudi fizično telo.Zen tehnika: sedenje po turško ali na kolenih za sproščanje in umirjanje.Vizualizacijske tehnike, kjer s pomočjo slikovne predstave in dihanja usmerjamo energijo in pozornost v določen predel telesa. Vizualizacija je zelo kreativna in prepuščena domišljiji posameznika.

Tehnike za razvoj zavesti in samospoznanja

Te tehnike so najtežje. So tehnike za dosego spoznavanja samega sebe, vzorcev, lastne manipulacije in manipuliranja drugih. So tehnike podoživljanja čustvenih travm z namero transformacije. Zavedanje o svojih mislih in čustvih – kjer je misel, tam je naša energija. Naša edina energija je spolna energija in le-to je potrebno prečistiti. Šele potem jo lahko koristno uporabimo. Do takrat pa le brezciljno tavamo sem ter tja, pod vplivom naše podzavesti, ki običajno ni prijetna. Podzavest je naš temni del, ki se ga ne zavedamo. In ker se ga ne zavedamo, ta energija deluje brez našega nadzora in nam običajno v življenju povzroča ogromno težav. Ko ozavestimo, osvetlimo določen del naše podzavesti, se ta spremeni v zavest in imamo en del energije več pod svojim nadzorom in posledično manj nevšečnosti v življenju. V podzavesti so potlačene travmatične izkušnje v tem življenju ali prejšnjih življenjih. Običajno se vsi nekako tega izogibamo, ampak prav tukaj je ujeta naša energija, ki jo lahko dobimo. Samo iz sebe lahko črpaš energijo. Če jo od drugih, to pomeni manipulacija in kraja energije, kar prinese karmične dolgove.

Sem sodijo še nekatere tehnike: tehnike podoživljanja – globoko dihanje z namero podoživljanja življenjskih dogodkov ter transformacijo čustvenih stanj. Rebirthing tehnika preporoda in očiščenja in še mnoge druge.

Naprednejše tehnike

To so tehnike za združevanje uma in čustev, tehnike za priklic svetlobnega telesa, usmerjanje energije po telesu, zahtevnejše vizulizacijske tehnike ... Te tehnike pridejo v poštev takrat, če se izvajajo zgoraj navedeni trije sklopi in se je zbralo dovolj energije in zavesti; drugače ni učinka.

Trening samo trdega dela prinese trenutno moč, hitrost. Kasneje se rado zgodi, da vse pridobljeno ponikne, ker moč ni podprta z zavestjo – to pomeni zavedanje o svojem lastnem nihanju energijska stanja. Poznal sem kar nekaj karate mojstrov, ki so bili v mladosti na vrhuncu moči, meni osebno se je to zdelo že malo nadnaravno. »Nadnaravna« je bila njihova moč, hitrost ... Kasneje, v poznejših letih, ko sem jih srečal, so bili le še bleda senca brez vsakršne moči. To se je zgodilo zaradi tega, ker v trening niso vključili mehkih tehnik in razvoja zavesti.

Trening samo mehkih tehnik prinese običajno izboljšanje koncentracije, umirjanje; ne pa tudi moči. Pri obeh načinih sicer dosežemo izboljšanje zdravja (do neke stopnje), a pri tem tudi ostanemo. Za nadaljevanje in rast pa je potreben še razvoj zavesti – trening naprednejših tehnik. 

Za tehnike zavesti potrebuješ močno in krepko telo, da lahko transformiraš na primer svojo lastno jezo, strah, žalost ... Naprednejše tehnike niso za začetnike, ker gre za poseg v višje energijske nivoje, za kar potrebuješ dovolj energije in zavesti o samemu sebi. Kung fu je celovit takrat, če je kata ali posamezna tehnika napolnjena z ognjem (zavestjo), drugače je samo oblika brez vsebine. 

Kung fu, kar sem že na začetku povedal, pomeni mojstrstvo. Mojstrstvo na vseh področjih (moč in spretnost fizičnega telesa, izboljšanje zdravja, delo na medčloveških odnosih, razvoj zavesti ...). Kung fu ima smisel in učinek, če ga treniramo celostno z namero, da razrešimo svoje vzorce razmišljanja, ki nas omejujejo v življenju. Krona dosežka kung fuja je, da  dosežemo razsvetljenje oziroma samospoznanje, to pomeni, da osvetlimo celotno svojo podzavest in s tem izboljšamo svoje življenje na vseh nivojih, ki so nam v običajnem vsakdanu nepredstavljivi.

 

Jernej Deželak

Nadaljuj branje
Ogledi: 442

 


Če želimo nekaj spremeniti, moramo v to vložiti svoj čas, trud in energijo. Stvari se ne zgodijo same od sebe, lahko pa se zgodijo zaradi naše namere, želje in predvsem odločitve. Vendar pa nima smisla, da se trudimo spreminjati samega sebe, če si tega v resnici ne želimo ali pa na spremembo še nismo pripravljeni. Velikokrat je tako, da si na zunaj želimo sprememb, drugim govorimo o tem, kako smo nesrečni, kako nas življenje obremenjuje, a po drugi strani pa nismo pripravljeni ničesar narediti, da bi bilo drugače. Nismo pripravljeni vložiti svoj čas in energijo v spremembo svojega stanja, saj je cona udobja varna in poznana, tudi če ni tako zelo »udobna«. Vendar pa lahko z vsakdanjimi majhnimi spremembami omogočimo, da se nam večje spremembe postopoma začnejo dogajati. Ena od takšnih malih sprememb je uvedba energijskih tehnik v vsakdanje življenje.

Energijske tehnike delujejo, če jih izvajamo   

 

Poznamo več vrst energijskih tehnik in vse so učinkovite, če jih redno izvajamo. Z njimi se naučimo obvladovati svoje telo, čustva in energijo. Pri aktiviranju sprememb moramo uporabiti svojo voljo in namero, da vztrajamo pri vsakodnevnem izvajanju energijskih tehnik. Na začetku vsaj nekaj minut na dan.

Energijska vaja »vključitev telesa«

 

Vključitev telesa je tehnika s katero aktiviramo fizično telo.

Stojiš vzravnano in se rahlo nagneš naprej v pasu ter v komolcih pokrčene roke sprožiš pred telo. Istočasno napneš trebušne mišice, mišice ramenskega obroča, lopatic in rok. Napneš tudi ritnice in noge ter zadržiš dih. V takšnem položaju vztrajaš približno pet sekund. Potem sprostiš telo, izdihneš in se nežno streseš. Večkrat ponoviš.

Ognjeni dih – aktivacija vitalne energije

b2ap3_thumbnail_5-natalija-Ognjeni-dih.jpg

 

Dihalno-energijska tehnika zdrami zastalo energijo na področju trebuha. Ta energija se večinoma kaže kot pasivnost, lenoba in brezvoljnost.

Sediš z zravnano hrbtenico. Sunkovito in intenzivno začneš dihati skozi nos in pri tem močno krčiš trebušne mišice. Ko vdihneš, trebuh potisneš navzven, in ko izdihneš stisneš trebušne mišice notri (potegneš popek proti hrbtenici). Vdih in izdih se zelo hitro izmenjujeta, z vajo pa postopoma najdeš svojo maksimalno hitrost.

b2ap3_thumbnail_5-natalija-vkljuitev-telesa.jpg

 

Karmen Merlov

Nadaljuj branje
Ogledi: 499

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

V soboto sva s partnerjem (ki je tudi član naše skupine) imela intervju za Radio Trst. Govorila sva o tem na kakšen način je duhovnost vpeta v najini življenji.  V nekem trenutku sem začutila kako bi želela povedati vse, a je en intervju veliko premalo, da bi lahko prenesla izkušnje in doživetja z duhovne poti. Je to  novo gibanje-»new age« ali dobro organizirana sekta? Ali se za vsem skrivajo globlje resnice in pomeni ali je to le muha enodnevnica, ki polni žepe samooklicanim zdravilcem?

Zame je duhovnost celota bivanja, prežeta z osebno namero duše, ki si je izbrala to življenje. V kolikor naše telo, ne bi bilo prežeto z duhom, bi bili samo roboti, ki vestno izpoljnjujejo ukaze gospodarjev, ki so jih ustvarili. Duhovnost ni hobi ali plavanje med oblaki, ampak je prizemljeno bivanje v tem telesu, kjer se preko premikanja energij znotraj nas dogajajo neverjetni procesi. Ko si priznamo, da smo tudi duhovna bitja, se vžge notranja iskra, ki prebudi energijo v nas in nam pomaga razumeti »zakaj« in »kako«. Intenzivnost občutenja svoje biti je takrat lahko zelo močna in za marsikoga strah vzbujajoča izkušnja, ki odklene naša vrata in omogoči drugačen pogled.

Moja prva izkušnja čutenja energije v meni je bila posebna. Imela sem 20 let, ko sem »naključno« pristala na svoj prvi rebirthing. Skozi proces me je vodila mamina prijateljica, z začetnimi skromnimi navodili, naj se samo ovijam v belo svetlobo. V telesu me je cel čas mravljinčilo, jokala sem skoraj ves čas in doživljala stanja, ki jih težko opišem. Na koncu sem potrebovala skoraj tri četrt ure, da sem prišla k sebi. Po tem dogodku, sem še bolj vztrajno iskala odgovore in kmalu našla tako učitelja kot tudi skupino istomislečih ljudi. Danes z njimi rastem, se učim in sodelujem pri različnih projektih, ki so postali del mojega življenja.

Ko delam na sebi,  dostikrat občutim zares božanske občutke in moč, da bi lahko premikala gore. Spet drugič sem v procesu in naletim na nešteto ovir znotraj sebe, ki niso vidne prostemu očesu, a vseeno vztrajno delujejo iz ozadja. Večkrat sem hvaležna za tehnike, s katerimi premagujem ovire in ozaveščam tisto, kar želim spremeniti pri sebi. Nova spoznanja in znanja vnašam v vsakdanje življenje in tako sproti spreminjam tok dogodkov. Ob tem sem hvaležna za vsako zmago, najsi bo majhna ali velika, saj sem uspela premagati delček sebe, ki je zoprno vztrajal pri »gremo mi po svoje«.

 

Leticija Fortin

Nadaljuj branje
Ogledi: 491

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Občutki so del našega življenja, vsakodnevno jih lahko prepoznavamo in čutimo. V občutkih je ujeta naša energija, ki pa jo lahko sprostimo tako, da se z njimi soočimo – jih prepoznamo, spoznamo, podoživimo in nato spustimo iz našega sistema oz. predamo v transformacijo.

Tehnika, ki jo zelo pogosto izvajam, je ravno tehnika za podoživljanje preteklosti in osebne zgodovine (v literaturi imenovana tudi rekapitulacija). Usedemo se na tla ali na stol s stopali trdno na tleh, hrbtenica je zravnana. Zapremo oči, dlani položimo na kolena in jih obrnemo navzgor. Nekajkrat globje vdihnemo in izdihnemo ter se umirimo. Lahko tudi poslušamo glasbo, ki nam v danem trenutku ustreza (katerakoli zvrst) ali pa tehniko izvajamo v tišini. Glavo obrnemo na desno stran, do desnega ramena (začetni položaj). Pomikati jo začnemo proti levi rami in ob tem gibu vdihujemo. Ko pridemo do leve rame, glavo ponovno pomikamo proti desnemu ramenu in izdihujemo. Nato spet k levemu in ponavljamo. Lahko 15 minut ali več. Tehniko zaključimo tako, da vdihnemo in zadržimo dih, glavo pa medtem še zadnjič obrnemo v levo in desno; tako zapremo vrata podoživljanja. Nato se za nekaj trenutkov uležemo in mirujemo.

Podoživljamo lahko neki stresni ali neprijetni dogodek, lahko podoživljamo določen občutek, interakcijo z neko osebo ali katero drugo izkušnjo. Z vdihovanjem si povrnemo energijo, z izdihovanjem pa drugim osebam vračamo njihovo.

Tehniko lahko izvajamo vsak dan in si tako dvigujemo nivo energije, ki pa jo potem lahko usmerjamo v svojo vizijo, cilje, odnose in druga področja. Počutili se bomo bolj sveže in polno, z več notranje moči. 

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 611