Nastavitve piškotkov

BLOGI

RSS Ključne besede zapisa: ljubezen do sebe

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

V življenju se velikokrat srečamo s situacijo, ko smo v določenem odnosu udeleženi trije. Lahko rečemo, da smo v različnih trikotnikih; npr. mož – žena - ljubica ali pa tašča – snaha - sin oziroma mož. Kako reševati spore, ki se pojavijo v takšnem trikotniku? Bistveno je, da zna žena oziroma partnerka partnerja tudi izpustiti. Tu ni borbe za moškega, saj gre v tem primeru za agresijo, posesivnost, lastništvo nad moškim, izvajanje suženjstva nad njim. Boriti se za nekoga pomeni borbo proti samemu sebi, posledično tudi z drugimi. Gre za to, da samemu sebi ne daš svobode, zato je tudi partnerju ne moreš dati. Krši se zakon svobodne volje, saj v takem primeru oseba ne odloča sama. Moč je bila dana tistemu, ki se je bil pripravljen boriti. Odnos med dvema je res pravi, ko znaš izpustiti, dati partnerju svobodo, ker se v tem primeru sam odloča s kom bo, če sploh bo, ali pa bo raje ostal sam. Potrebno pa je prevzeti polno odgovornost za svoj del odnosa. Lahko pa je situacija tudi obratna in gre za odnos med dvema moškima in eno žensko. V tem primeru pa je ženska tista, ki se odloči in mora za to prevzeti polno odgovornost. Bistveno je, da se ne krivi oziroma grdo govori o bivšem partnerju, saj se s tem dejanjem kaže odnos do sedanjega partnerja. Če ne zmoreš sprejeti prvega partnerja takšnega kot je tudi drugega ne moreš. In slej ko prej se podre iluzija zaljubljenosti in ugotoviš, da tudi drugi partner ni to, kar bi naj bil. Začnejo se rušiti predstave, ki jih imamo o nasprotnem spolu in ugotovimo, da smo zaljubljeni v svojo predstavo, ki je zgrajena na naših projekcijah, lastni domišljiji. In pravljica se razdre tudi z drugim partnerjem oziroma partnerko.  Bomo ponavljali lekcijo še s tretjim, četrtim in krivili nasprotni spol ali pa bomo pogledali globoko vase? Ozavestili odnos z očetom, če smo ženska, oziroma z materjo, če smo moški. Vzorce o jinu, ki predstavlja energijo matere in jangu, ki definira očeta dobimo namreč že v zgodnjem otroštvu. In največkrat se zgodi, da dobimo točno takšnega partnerja kot je bil oče oziroma partnerko, kakršna je bila mama. In vzorci se ponavljajo iz generacije v generacijo, razen če sami nekaj ne spremenimo in pričnemo z delom na sebi. In vedno dobimo takšnega partnerja, ki ga potrebujemo, saj nam je partner največje ogledalo. Problem nastopi, ko se eden izmed partnerjev želi soočiti, drugi pa ne. Takrat poseže vmes višja sila. Ali se bosta oba soočila drug z drugim, ali pa bosta šla narazen. Potrebno je prevzeti odgovornost za svoj del odnosa, ki v partnerstvu predstavlja petdeset odstotkov, v raznih trikotnikih pa malo več kot triintrideset odstotkov. Vedno je lažje kriviti ali pa obsojati drugega. Vendar to ni osebna, duhovna rast. To je bežanje, beg pred resnico, ki jo vsak od nas nosi globoko  v sebi. 

Zato je tako pomembno, da delamo na sebi, dvigujemo energijo in resnica se nam sproti razkriva. Potrebno je biti odprt in resnično prevzeti odgovornost za življenje v svoje roke. Smo kreatorji lastnega življenja in tam, kjer so naše misli, tam je energija. Temu, čemur posvečamo pozornost, raste. V življenje pritegnemo točno to, čemur posvečamo največ pozornosti. Pa naj si bo to partner, hiša, služba, otroci ali pa vlagamo energijo v sebe, svoj razvoj. Tako deluje namreč zakon privlačnosti. Se je pa potrebno zavedati svojih misli, saj ta zakon deluje v pozitivno ali pa negativno smer. Bistveno je, da mi sami vodimo naše misli, ne pa da misli vodijo nas. Če misli vodijo nas, lahko postane celotna situacija popolnoma nekontrolirana. In tako nismo v stiku z realnostjo, nismo tukaj in zdaj. Živimo v navidezni realnosti, ki smo si jo sami ustvarili, ker se bojimo samega sebe, soočanja s samim seboj. Ni zunanjih sovražnikov, so samo notranji. Zato tudi rek: “Človek je sam sebi največji sovražnik.”

Med zaljubljenostjo in ljubeznijo je ogromna razlika. V prvem primeru gre za združitev dveh teles na nivoju spolne čakre, v drugem za povezavo dveh duš na nivoju srca. Zaljubljenost je iluzija, slepilo, ko mislimo, da brez nekoga ne moremo živeti. Zaljubljenost vodi v posesivnost, agresijo, ljubosumje lahko tudi nasilje. Vse to je odnos, ki temelji na strahu pred izgubo. In v tem primeru ne moremo govoriti o ljubezni. Ljubezen pa je za razliko od zaljubljenosti stanje, ki vse in vsakogar samo sprejema. Se ne oklepa, ni ljubosumna in ni posesivna. Ljubezen vodi v osvobajanje. Ljubezen je svoboda, saj se zavedamo, da je človek že v osnovi svobodno bitje. Ljubezen je stanje duha. Prišli smo iz istega Vira in tudi nazaj gremo po isti poti. Vrnitev k Viru in ta Vir je v vsakem izmed nas. To je božanska iskra, božanska ljubezen. Sposobnost videti samega sebe brez vseh mask, iluzij, ki preprečujejo, da bi spoznali svojo božansko naravo. 

Najmočnejša sila v vesolju je Ljubezen. Brezpogojna, iskrena, čista ljubezen do sebe, ki jo vsak izmed nas nosi v svojem srcu, v svojem bitju. Ko se zavedamo, da smo v vsakem trenutku dali od sebe kar smo vedeli, znali in zmogli. Če bi lahko zmogli več, bi ravnali drugače. Vendar je bistveno, da se ne obsojamo in krivimo za preteklost. Preteklost je preteklost, ne moremo je spremeniti. Lahko jo samo sprejmemo, se iz nje nekaj naučimo in gremo naprej s hvaležnostjo ter modrostjo v srcu. Spustiti preteklost, se pomiriti sam s seboj in živeti v sedanjosti, tukaj in zdaj. Razvijati sočutje do sebe in vseh živih bitij. To je najvišja oblika ljubezni. So-Čutje. Ko si sposoben čutiti sebe in druge, jih videti z notranjimi očmi, z očmi srca in ne ega. To pa je resnična svoboda, ki vodi v notranji, duševni mir. Ko si v miru sam s seboj, si pomirjen tudi z okolico. Stvari, ki so te prej vznemirjale, te sedaj sploh ne motijo več. Dosegel si nirvano, mokšo. Korak za korakom se osvobajaš nakopičenega “balasta”, ki ga imaš v sebi, z namenom duhovne osvoboditve. In to je smisel dela na sebi. Biti to kar si. Jaz sem, ki sem. Jaz Sem.  

Aleksandra Jamnik

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 210

Pred letom dni sem bila v prejšnji službi zelo nesrečna. Bila sem na minimalni plači, delala sem ogromno popoldnevov /večerov, skoraj vse vikende in vse praznike in opravljala dela, ki sploh niso bila v vpisu mojih nalog. Počutila sem se nevredno, bila sem le predpražnik.  Cel mesec sem bila v notranjih bojih kaj naj naredim a en trenutek sem dojela, da me izkoriščajo, ker se pustim izkoriščati. Takrat sem rekla dovolj. Z energetskimi tehnikami in redno meditacijo na temo kakšno delo si zaslužim in kaj želim sem globoko v sebi prišla do spoznanja, da sem vredna več. Odločila sem se, da je dovolj in bila pripravljena ne podpisat naslednje pogodbe (podaljševali so mi za 3 ali 6 mesecev) pa čeprav to pomeni, da bom s stanovanjskim kreditom in dvema malima otrokoma brezposelna. Odločila sem se. In šla še na en razgovor (v letu, ko sem bila v tej službi sem šla na 20 razgovor pa nikoli ni bilo nič). Vzeli so me in že 3 dni kasneje sem začela z novo službo, dobro plačo, odličnim šefom, ki je v prvi vrsti človek in delovnim časom kot sem si ga zamislila.

Marsikdo verjame, da ko greš na toliko razgovorov, da se slej ko prej najde služba, a jaz vem, da če ne bi bila pripravljena toliko spustit, v bistvu izgubit vso varnost, se to ne bi zgodilo. Um sam mi nikoli ne bi uspel zrežirati takega čarobnega scenarija. In vem, da sem to dosegla z energijskimi tehnikami in meditacijo. Ob tem nisem imela nikogaršnje podpore, ostali so izražali le dvome in nasprotovanje temu, da pustim službo.

Danes se cenim in to se odraža tudi v službi. Ko se za nekaj odločimo z vsem svojim bitjem, vse Vesolje stremi k temu, da se to uresniči.

 

Katja Jakopič

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 266

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Danes se sprehajam po gozdu in na sprehajalni poti pred mano pade nekaj kostanja. Zraven razmišljam o blogu na temo harmonije v življenju. Kostanj pred mano me razveseli in ga vsa vesela naberem. Potem sem še malo razmišljala o vsem. Pa si mislim, da nekoga pa kostanj, ki mu pade pred noge ali mogoče celo na glavo, ne bi tako razveselil. Lahko je imel naporen in stresen dan, ko mu je šlo vse narobe in bi bil ta kostanj samo še pika na i, da se razburi. Nekdo pa ima stresno in težavno obdobje ter ga kostanj prav tako ne bi razveselil; mogoče ga še opazil ne bi.

Vse te reakcije so odvisne od harmonije v našem življenju; od tega, kako se mi znajdemo znotraj vseh aktivnosti in področij tekom življenja. Kako znamo balansirati okolje z našim notranjim počutjem. Na človeka vpliva prav vse: družina, prijatelji, služba, hobiji, gibanje, prehrana in še bi lahko naštevala. In potem vse to ustvarja njegovo okolje in tudi notranje počutje; kar se odraža v njegovem zdravju, zadovoljstvu, ravni stresa itn. Če je človek v ravnovesju, se bo znal hitro »naštelati na pravi tir« tudi, če ima povečan stres (ki je lahko posledica česarkoli – dela, travme, bolezni, selitve, ločitve….). Problem nastane, če človek ne zna balansirati znotraj svojega okolja in se mu neharmonično življenje začne nabirati v njegovem telesu.

Tekom življenja naj bi se telo samo balansiralo; naš življenjski slog pa je danes tak, da je potrebno še bolj skrbeti zase. Imeti pravo količino gibanja, jesti kakovostno hrano v pravem razmerju hranil, ki jih telo potrebuje, skrbeti za umirjanje z meditacijo in dihalnimi vajam ter znotraj tega uravnavati življenje. Če ima nekdo na primer naporno službo, naj se po službi umirja toliko časa, da ne čuti več adrenalina, stresa in drugih neprijetnosti. Nekdo, ki je konstantno lačen, nima ravnovesja pri prehrani; mogoče mora samo spremeniti razmerje med beljakovinami in ogljikovimi hidrati ali dodati več zelenjave in počutje bo takoj boljše. Nekdo, ki veliko sedi, naj bi vsak dan več hodil ali se gibal, da bo našel ravnovesje. Sedeč način življenja zelo vpliva na celo telo, mišice, sklepe, organe, prebavo; na celotno počutje. To so samo nekateri primeri, obstaja pa cela vrsta malih »neharmonij«, ki z leti postanejo vse večje.

Tudi rešitve so po eni strani zelo enostavne – treba se je ustaviti, se začutiti in zadihati. Potem pa lahko spremenimo male drobne navade in s tem vplivamo na tiste večje. Konec koncev je življenje naše.

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 276

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Opazovanje lastnih misli je lahko zelo »razsvetljujoče«, saj nam to, kako živimo, narekujejo naše misli. Če se jih ne zavedamo, potem tudi nimamo pravega nadzora nad svojim delovanjem, življenjski izzivi pa nam predstavljajo muke. Energije za premike ni in ni, kljub temu da se jo trudimo pritegniti k sebi. V nedogled lahko brcamo v prazno, iščemo vzroke okrog in okrog bistva, tega pa imamo praktično pred nosom. 

Ko nam uspe se zavestno umiriti in prisluhniti umskemu kaosu, ta kmalu izloči najbolj bistvene besede, stavke, afirmacije, misli, ki nas blokirajo in zaradi katerih se ne moremo premakniti in napredovati v skladu z željami. Večina teh misli je zelo negativnih: ne morem, ne znam, ne vem, ne bo mi uspelo, nisem dovolj dobra/dober … 

Včasih se zdi, kot da imamo prazno glavo, da ničesar posebnega ne premlevamo. Pa to ni res! Naš um melje neprestano. Obdeluje vsako malenkost, znova in znova. Zato je treba vztrajati in raziskati njegov mehanizem in prevzeti krmilo. Ali vodim svoj um jaz ali on mene? Če verjamemo vsem negativnostim, ki nam jih servira, potem smo sposobni verjeti tudi vsem pozitivnim mislim oziroma afirmacijam. Pa še bolje se bomo počutili. Ko bomo tako zavestno vadili skoke iz ene miselne skrajnosti v drugo, iz minusa v plus, bomo nekega lepega dneva pristali na sredini, na nevtralnem območju čistega vedenja in delovanja. Takrat bomo pa mojstri. ;)

Če ne vemo, kje vse leži naša energija, prisluhnimo svojim mislim: energija je tam, kjer so naše misli. Ups! O čem oziroma o kom dneve in dneve razmišljam? No, tja gre moja energija ... Velikokrat se je treba prisiliti, da um zaposlimo s kreativnostjo, z idejami, mislimi, ki podpirajo naše cilje, vse tisto, kar si v življenju želimo doseči, kar nas osrečuje, polni … Vendar samo misliti o zlati prihodnosti ne bo dovolj, je potrebna tudi akcija, tukaj in zdaj – misli podpreti z dejanji. 

In še nekaj zelo bistvenega: razmišljanje o drugih, sanjati o drugih, je lahko velika potrata energije. Če v svoje sanje vpletamo druge, si zamišljamo vse mogoče scenarije z njimi, posegamo v njihovo svobodno voljo, ker oni z našimi načrti niso seznanjeni … Zato razmišljajmo o sebi, drugim pa pustimo svobodno voljo. 

Tako enostavno, pa tako težko hkrati. ;)

Marjana Florjan

Nadaljuj branje
Ogledi: 242

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Odlomki iz knjige v prevajanju

Amorah Quan Yin

Zbirka plejadskih tehnik za samozdravljenje

Priprava na delo s svetlobo na plejadski način

Čiščenje z vrtnicami 2. del

Vrtnice lahko uporabite tudi za čiščenje težavnih področij svojega življenja. V ta namen vam lahko podam praktičen primer iz mojega življenja, ki je povezan z  mojim strahom pred vodo. Celo življenje sem vodo hkrati ljubila in se je bala. Kot otrok sem oboževala čofotanje v bazenih, jezerih, rekah in tudi kopanje v banji, toda moja mama me je v svojih poskusih, da me obvaruje, nenehno opozarjala, da se lahko, če ne bom zelo previdna, utopim. Govorila je: »Če padeš, se lahko utopiš že v nekaj centimetrih vode. Zato bodi zelo previdna.« Prepričana sem, da sem to slišala več desetkrat, še preden sem dopolnila štiri leta. Ta stavek je, pospremljen z njenim prestrašenim dihanjem, če sem slučajno malo prehitro hodila po dvajset centimetrov globokem otroškem bazenu ali se v banji vstala, vnesel v moje telo nenaraven strah.

V svojih zgodnjih tridesetih sem se odločila, da se sama naučim plavati, saj sem bila preveč prestrašena, da bi v vodi komur koli zaupala. Počasi, korak za korakom, skupaj z mojim prestrašenim dihanjem, sem se naučila. Plavanje in celo skakanje v vodo v bazenih je postalo moja druga narava. Sčasoma pa sem se začela počutiti razmeroma varno tudi v večjih vodah.

Leta 1988 sem naletela na drug izziv. Med počitnikovanjem na karibskih otokih na otoku Isla Mujeres v Mehiki sem se odločila, da grem morje raziskovat z masko. Že takrat sem vedela, da se pod vodo ne bom mogla dolgo zadržati ali celo plavati, saj sem precej velika in zato težko ostajam pod gladino. Zato je bil moj načrt tak, da bom z masko na glavi preprosto plavala in lebdela na vodi, obrnjena na trebuh, saj bom tako lahko zaužila lepote koralnega grebena in živopisnih rib, ki tam prebivajo.

Na žalost sem, ko sem prvič dala masko na glavo in želela vaditi le v pol metra globoki vodi, takoj v popolni paniki začela hlastati za zrakom. Po več poskusih, ki so prinesli še slabše rezultate, sem sedla v vodo poražena in pripravljena odnehati. Nato mi drobcen glasek v meni reče: »Ne odnehaj. Saj imaš orodja, s katerimi si lahko pomagaš, uporabi jih. Poskusi s pihanjem vrtnic.« Čeprav z oklevanjem, sem se strinjala. Začela sem tako, da sem si na glavo dala masko, dihala skozi dihalo in medtem pihala vrtnice. Ko je to postalo enostavno, sem naredila naslednji korak. Še vedno z masko in dihalko na glavi sem potisnila obraz v vodo, šla na vse štiri in pihala vrtnice, dokler sem lahko, ne da bi čutila paniko. Nato sem si vzela malo oddiha. Potrebovala sem približno pet minut, da sem začutila olajšanje, in se nato napotila po grebenu. Ni se mi bilo treba ustaviti ali pihati vrtnic, bila sem približno 300 metrov od obale in se imela krasno. Tam sem ostala brez nadaljnjih težav ali najmanjšega strahu celo uro. Od takrat se mi pihanje vrtnic nikoli več ni zdelo samoumevno.

Ko boste nervozni ali čutili strah glede česa, pa naj bo to prvi zmenek ali učenje potapljanja, poskusite pihati vrtnice. To naredite takrat, ko boste neposredno v situaciji, idealno pa je, če strah še čutite. Če to ni mogoče, si situacijo prikličite kasneje in pihajte vrtnice.

Drugi način, kako se lahko lotite čiščenja različnih področij svojega življenja z uporabo vrtnic, je, da za vsako težavno področje ustvarite simbol ali sliko. Če na primer težko zaupate ljudem, tudi če veste, da so zaupanja vredni, si lahko za to nezaupanje predstavljate simbol ali sliko. Lahko si celo predstavljate besedo nezaupanje, napisano z velikimi odebeljenimi črkami, in uporabite to kot simbol.  Simbol, ki ga boste uporabili, vam bo v pomoč pri spuščanju podob, občutkov ali drugih zastalih energij, ki so povezane z vašim nezaupanjem. Lahko enostavno samo sedete, poženete energijo znotraj sebe in nepretrgoma pihate vrtnice z izbranim simbolom v notranjosti, dokler se te nehajo polniti z vašimi neuravnovešenimi energijami. To, da poženete energijo znotraj sebe, medtem ko pihate vrtnice, vam bo pomagalo sprostiti zastale energije, ki so v vaših čakrah in so povezane s področjem, ki ga čistite.

Naslednja vaja vas bo vodila skozi proces uporabe vrtnice za čiščenje določenega področja:

1.     Zaprite oči in se prizemljite ter po potrebi popravite avro, da je oddaljena približno 60-90 cm od vašega telesa na vsako stran.

2.     Nadse postavite zlato kozmično sonce in aktivirajte pretok zlate svetlobe po kanalih po svoji hrbtenici in rokah, kot je opisano v prejšnjem poglavju. Ko svetloba teče neprekinjeno, preklopite na avtomatiko.

3.     Potegnite energijo Zemlje skozi stopala in noge in dovolite, da se ta združi z zlato svetlobo, ki teče skozi vašo hrbtenico in ven skozi roke in glavo. Ko združena energija teče nežno in neprekinjeno, jo dajte na avtomatiko. Pustite, da kozmična in zemeljska energija tečeta cel čas, medtem ko izvajate proces čiščenja.

4.     Pomislite na nekaj, na čemer želite delati, kot je na primer grizenje nohtov ali nenadzorovano jedenje čokolade. Lahko je tudi odnos do nečesa ali določena čustvena naravnanost, kot na primer pomanjkanje samozavesti, obtoževanje, občutek žrtve, nezaupanje, sram ali strah pred pajki. Sedaj si za izbrano zamislite simbol.

5.     Izven svoje avre ustvarite vrtnico, katere koli barve, ki vam pride na misel, in vanjo postavite simbol.

6.     Globoko dihajte, da pomagate pri sproščanju energij, in medtem glejte vrtnico. Ko je ta polna energije, ki je povezana z vašo težavo in ki ste jo sprostili vanjo, vrtnico razblinite.

7.     Nadaljujte s pihanjem vrtnic z izbranim simbolom v njih – ustvarjajte jih in razblinjajte izven svoje avre, vse dokler zadnja vrtnica, ki jo vizualizirate, ne ostane nespremenjena vsaj 10 sekund. Nato razblinite še to.

8.     Sedaj lahko nadaljujete s poganjanjem toka energije in meditirate ali pa odprete oči in zaključite – kar vam je ljubše.

Prevod: Mia Brunej

Nadaljuj branje
Ogledi: 300

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Odlomki iz knjige v prevajanju

Amorah Quan Yin

Zbirka plejadskih tehnik za samozdravljenje

Priprava na delo s svetlobo na plejadski način

Čiščenje z vrtnicami

Vizualizacija in jasnovidno čiščenje z uporabo eteričnih slik vrtnic se je uporabljalo že pred več stoletji. Moji spomini na preteklo življenje, v katerem sem bila svečenica in bela mojstrica, razkrivajo, da je bila uporaba vrtnic v duhovnih praksah prisotna že v 12. stoletju. Povsem verjetno je, da je uporaba čiščenja z vrtnicami še starejša. Vrtnica, kot simbol zdravljenja, je zelo učinkovito in uporabno orodje za čiščenje tako samega sebe kot za delo z drugimi.

Kakor so lotos že od nekdaj uporabljali kot simbol razsvetljenja, so vrtnico uporabljali kot simbol čistosti duhovnega bistva. To pomeni, da imajo vrtnice sposobnost iz vašega energijskega polja odstraniti energije, ki so nenaravne in tuje vašemu bistvu. Če na primer čutite preobremenjenost v svoji srčni čakri in predvidevate, da so to neuravnovešene energije druge osebe, ki ste jih prevzeli nase, lahko začnete sproščati to energijo z uporabo vrtnice. Preprosto postavite simbol velike, polno razcvetele vrtnice v svojo srčno čakro s podobo določene osebe v njej in dovolite vrtnici, da se napolni s to tujo energijo. Nato vrtnico odstranite iz svoje srčne čakre. Odpošljite jo iz svoje avre ali celo iz stavbe, v kateri ste, in vizualizirajte, kako se raztaplja, uparja ali preproste izgine, 'puf'. Energija druge osebe se bo raztopila skupaj z vrtnico. Ko vrtnica izgine, se tuja energija, ki je bila v vaši srčni čakri, nevtralizira in vrne nazaj k osebi, ki ji pripada. Ta tehnika se imenuje 'pihanje vrtnic'. Prosim, zapomnite si, da je zelo pomembno, da vedno odpošljete vrtnico iz svojega avričnega polja. Če jo boste raztopili v svoji avri, se bo energija sicer nevtralizirala, vendar boste imeli energijo druge osebe še vedno v svoji avri.

Z drugimi besedami, če v svojo srčno čakro sprejmete strah druge osebe, ga nato odstranite z vrtnico in pošljete nazaj, ta oseba ne bo dobila nazaj strahu, ampak nevtralizirano čustveno energijo. Od te osebe je odvisno, kaj bo potem s to energijo naredila. Lahko jo bo zopet preobrazila v strah ali pa jo uporabila na kak drug način. Tako se osvobodite energije na tako nežen način, da s tem ne pritegnete več nadaljnje karme s to osebo.

Nekatere duhovne poti učijo tehnike, s katerimi obdamo energijo ali drugo osebo, ki nam pošilja vsiljive energije, z ogledali, z namenom, da ta odsevajo pošiljatelju, kar nam je poslal, desetkrat močneje. Drugi vas bodo morda učili, da oblikujete energijo v trdno kroglo in jo vsiljivcu odpošljete nazaj. Tovrstne prakse vas samo vlečejo v nadaljnje bojevanje in ustvarjajo karmo. Vse tehnike, s katerimi lahko škodite drugim, ustvarjajo med vami karmične vezi. Obstaja tudi velika možnost, da boste morali nase prevzeti večji del odgovornosti kot nasprotna oseba, saj boste odposlali nazaj še več škodljive energije, kot je je bilo poslano vam, namesto da bi se preprosto samo zaščitili.

Vaša odgovornost je, da si ne dovolite, da se drugi znašajo nad vami ali da postanete žrtev. Torej, če imate težave s postavljanjem zdravih meja, se morate naučiti postaviti jih, namesto da dovoljujete drugim, da se nad vami znašajo, vi pa jih nato poskušate za to kaznovati. To seveda ne razrešuje druge osebe odgovornosti, da se nauči ne škodovati drugim. Vsi smo odgovorni za svoj vpliv na druge. To je del bivanja na planetu, za katerega smo se vsi strinjali, da ga bomo soustvarjali. Vsak je odgovoren, da se umakne od škodljivih energij, ne da bi v zameno škodoval drugemu, vedno ko je to mogoče. Uporaba vrtnic je zelo učinkovito orodje, da na ta način prevzamete odgovornost zase.

Sledi prva tehnika z uporabo vrtnic:

1.     Zaprite oči in se privzemljite.

2.     Preverite svojo avro in jo oblikujte tako, da se razteza 60–90 cm na vsako stran telesa.

3.     Preverite barve, s katerimi ste zaščitili avro, in jih po potrebi osvežite.

4.     Vizualizirajte v svoji avri vrtnico v polnem razcvetu, katere koli barve, in sicer pred očmi. Vztrajajte, dokler se vam ne bo zdela resnična. Opazujte oziroma predstavljajte si jo, kolikor natančno le lahko.

5.     Nato postavite vrtnico ven iz avre in jo razblinite.

6.     Sedaj ustvarite vrtnico v središču glave. Nameravajte, da vsrka tuje energije, ki bi utegnile biti tam. Vizijo vrtnice vzdržujte v glavi približno 30 sekund.

7.     Potegnite vrtnico iz glave in nato iz avre ter jo razblinite.

8.     Nato pred seboj ustvarite vrtnico, ki je izven avre.

9.     Pomislite na koga v svojem življenju, s komer ste pred kratkim imeli nesporazum ali slabe občutke. V vrtnici vizualizirajte obraz te osebe in prosite vrtnico, da odstrani vse negativne misli, ki jih imate o tej osebi, ali energijo te osebe, ki je v vas.

10.  Glejte vrtnico neprekinjeno naslednjih 30 sekund. Morda boste opazili, da se zapira, kakor se nekatere rože zapirajo ob mraku. To je znak, da vrtnica nekaj vsrkava.

11.  Premaknite vrtnico iz hiše, jo dvignite nad njo ter jo razblinite.

12.  Če se je vrtnica popolnoma zaprla, pomeni, da je odstranila veliko energije od ali o izbrani osebi, zato ustvarite novo vrtnico izven svoje avre in v njej zopet vizualizirajte isto osebo. Opazujte vrtnico, dokler se ta zopet ne zapre oziroma se ne preneha zapirati, ko je delno zapolnjena z energijo te osebe ali vašimi negativnimi mislimi o njej.

13.  Še enkrat odpošljite vrtnico iz hiše in jo razblinite.

14.  Po želji! Če se je zadnja vrtnica popolnoma zaprla, boste morda želeli nadaljevati s procesom vizualiziranja in razblinjanja vrtnic s podobo te osebe, dokler ne bo vrtnica ostala nespremenjena približno 10 sekund. To pomeni, da ste odstranili vse, kar je bilo v tem trenutku možno v zvezi s to osebo.

15.  Odprite oči in nadaljujte z branjem o ostalih načinih uporabe vrtnic, če želite.

 

Prevedla: Mia Brunej

Nadaljuj branje
Ogledi: 341

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Danes nam um pogosto služi za prekomerno razmišljanje in premlevanje, vanj so ujete skrbi in dvomi, ki v nas stopnjujejo občutek napetosti ter ujetosti v dani situaciji. Če uma ne sproščamo, postanejo napetosti in zaskrbljenost stalnica v našem življenju in delovanju. Kadar želimo um uporabiti sebi v prid, se lahko soočamo sami s seboj, v miru in tišini ter se prepustimo toku misli. V tem procesu pa se zavedamo tudi svojih občutkov in reakcij.

 

Um in občutke lahko povezujemo z izvajanjem različnih tehnik: 

 

1. Razprševanje energije okrog glave

Začetni položaj: stojimo s stopali v širini bokov, levo roko damo pred čelo, desno pa za glavo v višini čela. Dlani sta obrnjeni proti glavi, prsti so napeti (kot bi nekaj držali, npr. obroč). 

b2ap3_thumbnail_1razprsevanje-energije-okrog-glave_1.JPG 

Vdihnemo, nato izdihnemo in hkrati s sunkovitim gibom  obeh rok, potegnemo roki narazen (kot bi ta obroč raztrgali).

b2ap3_thumbnail_1razprsevanje-energije-okrog-glave_2.JPG

Pri vdihu roki zamenjamo in vrnemo v začetni položaj; zdaj je desna roka pred čelom in leva za glavo. Nekaj časa ponavljamo gibe. Delamo z močjo.

 

2.Sproščanje napetosti glave

Začetni položaj: stojimo s stopali v širini bokov, dlani stisnemo v pesti, levo položimo pred čelo, desno pa za glavo v višini čela. Z izdihi enajstkrat sunkovito zamenjamo roki (desna gre pred čelo in leva za glavo itd.). 

b2ap3_thumbnail_2Sproscanje-napetosti-glave_1.JPG b2ap3_thumbnail_2Sproscanje-napetosti-glave_2.JPG

Vdihnemo, zadržimo dih, močno stisnemo pesti in mišice celega telesa, zamižimo in zadržimo nekaj trenutkov (kolikor dolgo lahko).

b2ap3_thumbnail_2Sproscanje-napetosti-glave_3.JPG

Nato izdihnemo, stegnemo roki nad glavo, odpremo pesti in sprostimo napetosti v zrak. Celo telo se sprosti. Zamenjamo roki v začetnem položaju in tehniko ponovimo.

b2ap3_thumbnail_2Sproscanje-napetosti-glave_4.JPG

 

 

3. Povezovanje uma in občutkov

Začetni položaj: stojimo v širini bokov, dlani obrnemo drugo proti drugi v višini pleksusa, desna je nad levo. 

b2ap3_thumbnail_6povezovanje-uma-in-obutkov_1.JPG

Z vdihom razširimo roki, desno do glave in levo do bokov. Z izdihom spet položimo desno dlan na levo pred pleksusom. In nekaj časa ponavljamo.

b2ap3_thumbnail_6povezovanje-uma-in-obutkov_2.JPG

 

 

4. Meditacija

Vzamemo si čas zase in se ozremo v sebe, v  svoj notranji svet: kaj se v nas dogaja, kaj nas bega, kaj nam povzroča stres, kaj nas resnično zadovoljuje in polni.

Usedemo se v miren kot, lahko na tla ali na stol s stopali na tleh in zapremo oči. Desno roko položimo na čelo (področje uma), levo pa na spolno čakro (nekaj centimetrov pod popkom – področje občutkov). Umirjeno in s pozornostjo dihamo ter s tem povezujemo um in občutke. Ob tem se zavedamo, kaj čutimo in kaj mislimo. Če se pojavijo napetosti ali neprijetni občutki, jih z močnejšimi izdihi sprostimo. Meditiramo toliko časa, kot nam ustreza. Na koncu se uležemo in sprostimo telo za nekaj minut.

b2ap3_thumbnail_7Meditacija_1.JPG

 

 

Nekatere tehnike si lahko ogledate tudi TUKAJ

 

Klara Dev in Erika Žlogar

 

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 568

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

Meditacija je metoda, s katero povežemo svoje fizično, čustveno, mentalno in energijsko telo ter pridemo v stik s svojim bistvom. Meditacija je sproščanje, vendar do tega pride šele, ko najprej podoživimo svoj notranji čustveni pekel in ga predamo v transformacijo. Ker pa to ni tako enostavno, kot se morda sliši, so naše meditacije pogosto površinske in plitke – umirjanje in mentalno sproščanje, ne da bi se resnično dokopali do vzrokov svojih težav in izruvali njihove korenine.

Z roko v roki z meditacijo gredo dinamične energijske tehnike. Če naša energija, naše čustveno telo ni prebujeno, nimamo občutka, da smo polni napetosti oziroma da bi sploh morali kaj spremeniti pri sebi. Dinamične gibalno-dihalne tehnike v nas prebudijo vse tisto, kar smo v življenju potlačili, prebudijo celični spomin vseh napak, ko smo delovali proti sebi, proti svetlobi, proti drug drugemu. Ker podzavestno čutimo pritisk te potlačene energije, se v nas v trenutku, ko želimo odpreti vrata čustvenih globin, prebudi upor, zanikanje. Postane nas strah, kaj vse bi utegnilo privreti na plan. To je reakcija naše notranje teme – upor in zanikanje, neke vrste amnezija. Kar naenkrat nas um prepričuje, da smo ok, da je vse v najlepšem redu, saj ni tako hudo ipd. Ta upor lahko premagamo tako, da okrepimo svojo odločitev in na svojo stran potegnemo tudi um, da nam pri tem pomaga. Če te odločitve ni, potem se ne bo zgodilo »nič«. Dokler se »nič« ne zgodi, se v resnici nismo zares odločili. Zato je v takih primerih lažje imeti ob sebi pomočnika, nekoga, ki nas vodi skozi celoten proces in tudi ve, kako premagati zvitega lisjaka – notranjega upornika.

V skladu s svojo odločitvijo izberemo tudi meditacijo. Torej, če nimamo želje po raziskovanju globin, se bomo zadovoljili s t. i. pasivno meditacijo. Pasivna meditacija je v tem primeru oblika sproščanja, jadranje na površju, prepričevanje uma, da je vse v najlepšem redu, afirmiranje pozitivnih misli, molitve za uslišanje naših prošenj … Enim to zadostuje. Kratkoročno lahko v določenih primerih tudi pomaga. Če pa izberemo aktivno meditacijo, to pomeni, da se bomo v proces aktivno vključili – mentalno in čustveno – ter se s periferije občutkov in energije spustili v globino lastne podzavesti. Na površje bo priplavalo vse tisto, česar se bojimo, sramujemo, tisto, kar smo skrili pred sabo in svetom. Če smo dovolj močni za tak čustveni sunek, potem ga bomo tudi uspeli transformirati. Lahko v trenutku, če ne pa večkrat po malem, košček za koščkom, plast za plastjo, dokler ne bo bolečina enostavno izpuhtela, mi pa se bomo vsemu temu od srca nasmejali, olajšani za en tovor.

Tak proces ima dolgoročne učinke, saj se spuščamo do korenin svojih težav in lahko te tudi dokončno izruvamo – pridemo do energije in zavesti o tem, zakaj se je nekaj zgodilo, ter dobimo vpogled v vzrok in rešitev. Do sprostitve, predaje in transformacije energije pride, ko sebe ne vidimo več ne v vlogi žrtve ne v nadvladi. Šele v tem stanju dobijo pozitivne afirmacije pravo moč, saj smo v avri naredili prostor za njihovo energijo.

In zakaj bi to počeli, zakaj bi prebujali speče okostnjake in stare bolečine, zakaj ne bi raje afirmirali pozitivne misli? Zato, da odvržemo bremena preteklosti in energijo, ki hrani te spomine v globinah, porabimo za kreiranje novega, za spremembe, za premike v življenju, za stvari, ki si jih v življenju želimo početi. Več bolečine, ko je v nas, več energije je potrebno, da te bolečine drži skrite v globinah. Leta pa tečejo, mi pa imamo vse manj energije tukaj in zdaj, da bi lahko kaj premaknili v svojem življenju. Tako niso drugi krivi, da smo nesrečni, da smo bolni, da nam nekaj ne gre, temveč nas na mestu ujete drži lastna energija, otežena z bolečino, ki v naše življenje privablja še več bolečine.

Ena sama meditacija naših težav ne more rešiti dokončno, tudi dve ali tri ne. To je proces, v katerem se učimo delovanja, ki je skladno z našo notranjo bitjo, biti energijsko samostojni, duhovne discipline, vztrajnosti in zaupanja. To je doživljenjsko delo, pot, ki jo moramo prehoditi »sami«. Kljub pestremu notranjemu čustvenemu – energijskemu dogajanju pa moramo ohraniti treznost in se naučiti sobivati z vsemi ljudmi okoli sebe, ne da bi ponavljali starih napak, ter ohraniti modrost pridobljeno iz izkušenj, ki so nam bile dane, da bi našli stik s samim seboj, s svojim resničnim jazom.

 

Marjana Florjan

Nadaljuj branje
Ogledi: 503

 

Marjana Florjan, učiteljica energijskih veščin na poti samospoznavanja, stremi k temu, da je čez dan čim bolj zavestna vsega, kar se na energijski ravni dogaja z njo in okoli nje. Pri delu z ljudmi na delavnicah se opira na svoje notranje vodstvo, v pomoč pa so ji lastna spoznanja iz njenih ozaveščenih izkušenj.

 

Kaj ti je v življenju najbolj pomembno?

Največ mi pomeni to, da čutim sebe, kjer koli sem, da zmorem biti zavestna vsak trenutek in da lahko grem kamor koli in me pri tem ni strah, da bi izgubila samo sebe – da sem vedno jaz jaz. V bistvu duhovnost niso samo tehnike in meditacija, ampak je to življenje v celoti. Ko sem sama, mi je sicer lažje priti do sebe, koliko pri sebi naredim, pa vidim šele, ko sem v stiku z drugimi.

 

Kako se soočaš s težavami, težkimi življenjskimi situacijami?

(smeh) Ponavadi razsajam, bemtim, začne se z uporom, jezo ali pa pasivnostjo. Ker pa vem, da s tem ne bom nič naredila, je treba po šolsko: tehnike za sproščanje napetosti, sledijo tehnike za povezovanje s svojim višjim jazom, šele potem pride na vrsto meditacija, mirovanje in soočanje s samo seboj, z občutki, z ozadjem, in prespraševanje, zakaj sem se znašla v taki situaciji, da ugotovim, kje sem popustila, kaj sem spregledala, kje so moje šibke točke. Ko mi uspe to videti, potem tudi težava ni več tako velika, kot je bila prej. Je pa res, da so ene stvari bolj kompleksne, zato moraš dlje časa delati na njih, zbrati več energije, da prideš v globino. To je kot čebula: olupiš eno plast in se ti zdi vse jasno, potem ti situacija pokaže, da je za tem še nekaj, in je treba olupiti še drugo plast in tako naprej, dokler ne prideš do samega jedra.

 

Zakaj je potreben takšen načrt dela na sebi: tehnike, meditacija, soočanje?

Človek potrebuje tak način, načrt zato da sploh kam pride z delom na sebi. Vendar je to samo okvir, da si ´sfokusiraš´ težavo, da veš, kako in s čim delati, potem pa se ti med samim procesom toliko stvari spremeni, da zajameš zraven še veliko več, vidiš težave z drugega zornega kota, odpirajo se ti nove situacije, sestavljanka se sestavlja. In če imaš pravo orodje, če poznaš postopek, potem lahko svoje težave tudi razrešiš, če ne, pa vse samo potlačiš v podzavest. Duhovnost je brutalna. Ko misliš, da ti je že vse jasno, da vse obvladaš in razumeš, se izkaže, da to še ni to. In če je tvoja namera, da hočeš priti stvarem do dna, potem vztrajaš in nehaš gledati na čas ...

 

Kaj ti predstavlja dobro in kaj slabo?

V resnici je težko deliti nekaj na dobro in slabo. Vse je eno, le naše dojemanje deli nekaj na dobro ali slabo. Če deluješ v skladu z notranjim vodstvom, če izhajaš iz samega sebe, je to širjenje, rast, če pa nisi pri sebi, je situacija, v kateri se nahajaš, lekcija, ki jo boleče ponavljaš tako dolgo, dokler je ne dojameš. In na koncu spoznaš, da tisto, kar se je na začetku zdelo slabo, sploh ni bilo slabo, ampak je bila samo stopnička na poti iz nezavednega k zavestnemu.

 

Kaj storiš, ko hočeš nekaj narediti, pa ni v skladu s pričakovanji drugih, okolice, družbenih norm?

Včasih tisto, kar je dobro zate, za nekoga drugega ni. Težava pri ljudeh nastane samo zaradi tega, ker ne sprejemamo drug drugega, ker ne sprejemamo, da nekdo drugače razmišlja, da ima drugačne poglede, želje, prioritete … Zaradi tega nesprejemanja potem pride do delitev, da je nekaj slabo in nekaj dobro. Zato nastane konflikt, obsodbe, vojne. Če bi sprejemali drug drugega, bi si lahko pomagali videti, kaj je tisto, kar tebi škoduje, kaj delaš proti sebi, namesto da smo v obrambi in raje sodimo druge kakšni so. Energija tako ne steče, nastaneta dva zidova in potem se začne bitka, kdo je dober, kdo slab in kdo ima prav, kdo narobe.

 

Kako lahko presežemo konflikte v sebi in konflikte v družbi, vojne, ki se dogajajo v svetu?

Recept je preprost: soočaj se s samim seboj (smeh). Ne ukvarjaj se z drugimi, ukvarjaj se s svojimi reakcijami, s svojimi občutki, s svojo energijo. Samo na tak način lahko kaj spremeniš v sebi in v svetu. Če boš ti v stiku s seboj, boš zgled drugim. Ker se energija širi, mogoče tvojemu zgledu sledi še kdo drug in tako naprej.  

 

Kaj je tisto, kar te žene v to, da živiš tako, kot ti čutiš, da je prav?

Norost (smeh). Da se poglabljaš v svoje notranje bolečine, moraš biti res malo nor. Ampak ker sem v teh letih dojela, da ni druge poti kot ta, da podoživiš vse svoje travme, mi je to postalo v življenju izziv, kako daleč, kako globoko si upam iti vase, se razgaliti. In ker vem, kaj mi to prinaša, me to žene naprej. Ker več ko ozavestim, bolj ko se razgalim, več bolečine ko sprostim, bolj se v tem življenju počutim svobodno, ker mi ni treba več nositi čustvenega bremena in ga skrivati pred drugimi, da me ja ne bi videli, kakšna sem. Tako sem lahko to, kar v resnici sem.

 

Z Marjano se je pogovarjala Karmen Merlov

 

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 576

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Umirila sem svoje misli in pozornost usmerila v središče glave, v češeriko. Že po nekaj dihih me je prešinilo, da naj povežem češeriko z maternico in tako vzpostavim boljši pretok duhovne zavesti. Takoj ko sem to storila, sem začutila špikanje v maternici – stvar res deluje. Pisanje članka je tako lažje steklo.

O moči maternice sem že nekaj malega pisala, in tudi ozavestila, vendar čutim, da me zdaj čaka nov nivo, globlje po spirali navzdol. Maternica je hranilnik spominov vsega dogajanja povezanega s spolno energijo, odnosi, kreativnostjo. In ravno na tem področju imamo vsi ljudje ogromno težav. Ne vem, kako dolgo bo trajalo, da bom tudi sama prišla do samega jedra, vem pa, da je treba samo vztrajati.

O maternici sem v knjigi Z namero do zavesti, srčnosti in svobode zapisala: »Maternica je najsvetlejši tempelj v ženskem telesu, energijski prostor, kjer je njen notranji glas, najgloblje vodstvo, jasnost, tišina, kreativno izražanje in moč. S pomočjo maternice se lahko ženska poveže s svojo prvinsko močjo, vzpostavi stik s svojo modrostjo in resnično ženskostjo ter tako v sebi najde pravo težišče. Z maternico je ženska neposredno povezana z Galaktično Maternico, iz katere se rojeva prav vse, kar biva, tudi božanska ženskost in božanska moškost. Žal pa se je večina žensk naučila uporabljati moč – delovati in razmišljati kot moški (z umom). Maternica je postala le organ, ki je ženski potreben za spočetje otroka.«

Na tem mestu se postavlja vprašanje, kako bomo ženske to presegle. Odgovor, ki se ponuja, je – duhovna disciplina. Maternica je hranilnik spominov, vseh odtisov življenjskih izkušenj bivanja v ženskem telesu. Vseh izkušenj v zvezi s spočetjem, spolnostjo, odnosom do sebe, lastno vrednostjo ter ne nazadnje do vlog, ki jih imamo kot ženske. Ne govorim o tem, da moramo ženske zavreči vlogo matere, gospodinje, žene … temveč, kako te vloge očistiti trpljenja, iluzij, bolečine, diskriminacije, zlorab ter se dvigniti na nivo zavedanja, kaj je maternica in kaj lahko z njo počnemo, na nivo srčnosti in nežnosti. Vse to so teme, ki se jih je zelo boleče dotikati, zato je dobro, da se tega lotimo ljubeče do sebe, a kljub vsemu z ostrino in odločnostjo, kar nas bo nekega dne privedlo do ponovnega stika s svojo prvinsko ženskostjo. Ženska ne postane ženska, ker se oblači ženstveno, ker je skrbna in ljubeča mama in žena, temveč ko se v polnosti zaveda svoje ženskosti, ki je očiščena vseh želja po biti občudovana, usodno privlačna, seksapilna, boginja, kraljica, sladka, ljubka, uglajena, za ženit … in prosta vseh naporov stlačiti se v te kategorije, ker se to od nje pričakuje. To je vse velika laž, igra, ki smo se jo zelo dobro priučile, pri tem pa poteptale svojo ženskost.

Narava ženske energije je, da se lahko zelo hitro prilagaja situacijam, tako je lahko enkrat zapeljivka, že v naslednjem trenutku mučenica, pa spet kraljica, punčka, gospodinja, ljubica, kača, svetnica … In moškim se meša. Verjetno ni ženske na tem svetu, ki ne bi vsaj enkrat v svojem življenju začutila in uporabila svojo moč, premoč nad moškimi, ko je spoznala, kako so kljub možatosti v resnici nebogljeni.

Ženske smo energijsko močnejše od moških, to je že dolgo znano. Vendar smo v svoji zgodovini izgubile zdrav nadzor nad svojo energijo in se začele bojevati z moškimi. Tako moški kot ženska sta oba skrenila s poti harmonije – oba sta bila zavedena, nasedla sta manipulaciji teme – in danes pretežno živita po načelu, kdo je močnejši, kdo je bolj pomemben: moč, manipulacija, lastninjenje, posesivnost, ljubosumje, tekmovalnost. Žal te energije v večini odnosov prevladajo in so močnejše od sodelovanja, spoštovanja, ljubezni.

No, ta občutek je odskočna deska, da se zavemo, da nas igra »kdo bo koga« ne bo pripeljala v raj, da se ženske naučimo obvladati svojo moč, ki izvira iz maternice, in jo prečistiti, da ponovno postane moč življenja, rasti, novega rojstva, obilja, zavesti. In da dojamemo, da biti nežen, sočuten, čustven ni znak šibkosti … S tem bomo pomagale tudi moškim, da se bodo lahko čustveno odprli in se naučili ponovno zaupati svoji ženski energiji. S pomočjo popolne prenove tako miselnega kot čustvenega in celo fizičnega sistema pa bomo ponovno našli stik s svojo prvinsko naravo ter resnično začeli – živeti.

 

Marjana Florjan

Nadaljuj branje
Ogledi: 502

V življenju se vsakemu ˝zgodijo˝ težki trenutki. Ti trenutki znajo včasih trajati več dni, tednov ali mesecev. Naj gre za bolečine in s fizičnim zdravjem povezane težave, občutke anksioznosti in tesnobe ali pa nezmožnost soočanja z življenjskimi okoliščinami, v katerih se znajdemo: v partnerstvu, pri delu, ki ga opravljamo, v družini, katere del smo, ali pa gre za materialno in finančno stisko.

Naš odnos do problemov, s katerimi se soočamo, postopoma izoblikuje našo naravnanost do življenja in njegovih izzivov. Ta naša naravnanost do življenja se prenese tudi na delo na sebi, na procese zavestnega in nameravanega soočanja s preteklimi izkušnjami, frustracijami, strahovi, odrinjenostjo, nezaželenostjo in drugimi močnimi čustvi, ki jih gojimo v sebi, v nezavednem, tik pod umskimi razlagami in mentalnimi zgodbami, ki jih obnavljamo v glavi.

V večini primerov si na začetku težko priznamo, da imamo težave. Ker se zaradi naše ignorance in strahu pred tem, da bi se porušilo navidezno ravnovesje, ki ga živimo navzven, ne soočimo z realnostjo, v kateri smo se znašli, jo zanikamo in upamo, da bo čim prej minila, se situacija večinoma še poslabša. Zdravstvene težave postanejo hujše, bolečine močnejše, odnosi se začnejo lomiti, delovne razmere se zaostrujejo, življenje čedalje bolj pritiska na nas, da bi končno dobili uvid v situacijo, takšno, kot je.

En del naše notranjosti želi dobiti drugačno podobo, želi se rešiti bremena preteklosti, želi se osvoboditi. Ampak, ko je človek sredi problematičnega dogajanja, je to težko videti na ta način. Zanikanju sledi odpor do soočanja, iskanje hitrih rešitev posledic, površinsko razumevanje vzrokov za nastalo situacijo in smiljenje samemu sebi. Težko nam je in upamo, da se smilimo še komu drugemu, da nam bo pomagal in namesto nas rešil situacijo, v kateri smo se znašli. Na tej točki se začne problem vleči, zavlačujemo z rešitvijo, ki je vedno v nas, do nje pa pridemo, ko spremenimo odnos do nečesa.Kaj to ˝nekaj˝ je, je odvisno od stiske, ki jo doživljamo, in od področja, kjer se to ˝nekaj˝ dogaja. 

Ko se na energijski ravni odločimo za ukrepanje (marsikdo to naredi nezavedno) – v osnovi to predpostavlja okrepitev enega dela v nas, samostojnost tistega, kar še ni bilo samostojno, osvoboditev vezi, ozdravitev čustvene bolečine ali opustitev kakšnega našega značilnega načina obnašanja – je to navzven vidnokot rešitev problema, odsotnost fizične bolečine, ureditev odnosov z iskrenim pogovorom ali kompromisno ločitvijo, ureditev delovnih razmer, odnosa s starši, otroci …

In čez nekaj časa, po mirnem obdobju, se zopet zgodi podobno: nov problem, nove težave, nov krog zanikanja, upora, nesoočanja, ubogega jaza, odločitve, spremembe, navideznega miru. Če sprejmemo dejstvo, da je bistvo življenje sámo in ne problemi ter druga skrajnost  (pretirano navdušenje in evforija), bomo v sebi začutili stabilno življenjsko silo, ki vodi življenje v smeri razvoja zavesti. To pomeni, da je naše življenje sestavljeno iz izzivov učenja, do katerih pa imamo vse prevečkrat odnos ˝odvečnega problema˝ ali pa ˝prekipevajoče evforije˝. Ne vidimo pa, da s takšnim odnosom do življenja sami ustvarjamo probleme ali pa iščemo občutek sreče in pretiranega navdušenja, ki mu vedno sledi dno. In spet sledi nov krog.       

Želja, da problemi minejo in se spet počutimo dobro, iskanje olajšanja, varnosti, udobja, ko se nam ni treba več truditi, ko nam ni treba več ˝živeti˝, zanika princip učenja skozi življenje. Gre za odnos do življenja v smislu: »Daj mi že enkrat mir!« Da bi to presegli, je potrebno spremeniti odnos, našo naravnanost do svojega življenja, za katerega smo se nekoč borili in si ga z neupogljivo življenjsko silo tudi izborili.

Nismo na Zemlji zato, da bi imeli ˝mir˝. Nismo bili rojeni zato, da bomo umrli. Nismo na Zemlji zato, da bi skakali iz stanja problemov v stanje prekipevajočega navdušenja. Na Zemlji smo zato, da se učimo, rastemo v zavesti, pozdravimo stare rane, preizkušamo svoje sposobnosti, se osvobodimo notranjih in zunanjih omejitev in postanemo tisto, kar smo od nekdaj bili – zavest v obliki energije, stabilna v svojem bitju, ki živi v spoštovanju in sprejemanju življenjske sile v sebi in drugih.

 

Karmen Merlov  

Nadaljuj branje
Ogledi: 492

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Veliko nosečnic v času nosečnosti začuti vzgib , da potrebuje več umirjenih, sproščujočih trenutkov, v katerih se poveže s seboj. Ob teh dragocenih trenutkih nosečnica črpa notranjo moč in zaupanje, ki ju bo potrebovala skozi celoten potek nosečnosti in tudi po njej.

Pomembno je, da nosečnica ni usmerjena smo na telesni vidik, ampak tudi na energijsko doživljanje. Osredotočenost nosečnice v svojo notranjost, v svoje doživljanje in občutenje, ji je v pomoč, da ne doživlja nosečnosti le fizično, ampak tudi z energijskega vidika.

Odprtost nosečnice za energijsko dogajanje jo vodi tudi k energijski povezanosti z otrokom, prek katere mu lahko predaja ljubeče občutke, otrok pa ob tem začuti občutke varnosti, sprejetosti, zaželjenosti.

Spodaj je navedena preprosta tehnika za povezovanje z otokom.

 

Meditacija za povezovanje z otrokom

Sedi na stol z zravnano hrbtenico. Medtem ko globoko in umirjeno dihaš (vdih skozi nos, izdih skozi usta), vizualiziraš na področju srca odprt cvet. Z vsakim vdihom in izdihom se cvet bolj in bolj odpira in s tem se bolj in bolj odpira tudi tvoje srceza energije miru, sprejemanja, ljubezni, sočutja.

 

Ko te energije začutiš v svojem srcu, položiš roke na trebušček in z globokimi in umirjenimi dihi in izdihi predajaš to energijo skozi svoje srce otroku. V tem položaju lahko vztrajaš tako dolgo kot želiš.

 

Petra Pavlin, Tia Ambrožič

Nadaljuj branje
Ogledi: 588

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Ščitnica je žleza, ki tvori ščitnične hormone. Ko se poruši njeno delovanje, pride do zmede v telesu, kajti njeno delovanje se dotakne skorajda vseh organov v telesu. V mojem primeru je delovala preveč, v obliki avtoimunske bolezni bazedovke. Izbuljene oči, povišan srčni utrip, nespečnost, hitro izgubljanje telesne mase so bili simptomi, ki so mi dolgo sporočali, da se v telesu nekaj dogaja.

Vzroki

Ženska energija mi je bila zmeraj »tuja«. Kljub temu da sem ženska, je večinoma iz mene prišla neka popačena žensko-moška energija, ki je v meni povzročala razdvojenost. Kot ženska sem se obnašala po vzorcih, ki sem jih prejela od drugih in jih ponotranjila: naučeno obnašanje, kakšna ženska mora biti, kot moški pa prav tako po prejetih vzorcih: predvsem zavračanje ženske energije, ki ni pristna. V obeh energijah se nisem sprejemala – zavračanje sebe, ki sega v zgodnje otroštvo in prejšnja življenja, ter zatekanje k hrani, ki je služila, in mi tu in tam še vedno, kot moj najljubši tlačitelj in tolažba obenem oziroma sem si z njo izkazovala«nežnost«, ne glede na to, kako hecno se to sliši. Nezdravo prehranjevanje, in še marsikatera druga nezdrava navada, me je pripeljala do vnetja v umu, telesu in energiji.

Kaj pa zdaj?

Najprej je bila diagnoza velik šok. Po nekaj letih dela na sebi me je sesulo, kako se lahko to zgodi meni. Kasneje sem ugotovila, pravzaprav sedaj po treh letih, da mi je telo sporočalo, naj se povežem sama s seboj, prečistim nasilnost do sebe in nesprejemanje svoje jin – ženske energije in se energijsko postavim na svoje noge.

Začetki so bili ubijalski. Z močnimi zdravili, ki sem jih po mojem mnenju takrat potrebovala, sem kot mesečnik hodila na delavnice, brez energije in volje, a vseeno z vztrajnostjo in notranjim hotenjem višjega jaza, kar je bila moja rešitev, poleg 50 prijateljev – sobojevnikov, ki so me potrpežljivo gledali in mi pomagali, nedeljo za nedeljo. Tako že tri leta predelujem in osvetljujem odnos do sebe, odnos s starši, predvsem vezi z njimi, ki so pri meni jeklene, kar se je v preteklosti odražalo predvsem v prelaganju krivde na druge, nesamostojnosti v vseh pogledih ter strahu pred smrtjo.

In sedaj?

Že skoraj leto in pol sem brez zdravil, fizično sem si precej opomogla, zavedanje se konstanto povečuje, energijske tehnike za čiščenje spolne čakre, pleksusa in grla pa so te, ki mi najbolj pomagajo, poleg rekapitulacije in drugih energijskih tehnik. Doživljam vzpone in padce, vendar vsak dan z vztrajnostjo in namero delam na odpuščanju in sprejemanju same sebe.

 

 

Polona Božič

Nadaljuj branje
Ogledi: 603

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Današnji čas nam ponuja že toliko ugodja, da nas redkokdaj zebe ali nam je prevroče. Posebej v hladnejših mesecih nas povsod spremlja toplota, ki je velikokrat že nad mejo optimalnega ugodja za naše psihofizično počutje. Samo pomislite kako se počutite, ko vam je prevroče. Letošnje poletje je bilo z vročino zelo radodarno, temu primerno pa je upadala naša storilnost, kjer smo različne opravke raje prestavili na nedoločen čas v prihodnost. Vse, česar smo bili v vročih dneh zmožni, je bilo nastavljeno na minimum našega delovanja. V lene energije smo poleg fizičnega telesa dali tudi naš um in energijo, kjer smo se prepuščali v brezdelju, ležernosti, neaktivnosti in prepuščanju lenobi. Svežino smo iskali v zavetju hladne vode, kjer smo lahko hitro začutili učinek svežine in budnosti. Ste kdaj pomislili, da bi blagodejnost hladne vode uporabljali tekom celega leta in ne samo, ko nam je neznosno vroče?

Hladna voda prežene slabo počutje in vibracije

Sama sem pričela s tuširanjem s hladno vodo v zimskem času, ko sem naletela na informacije o njeni blagodejnosti. Verjetno je vaša prva misel, da je tovrstno tuširanje nezdravo, sploh v zimskem času, ko nas zebe in da lahko zbolimo. A temu ni tako. Ravno s hladno vodo krepimo svoj imunski sistem, ki je veliko bolj na udaru zaradi konstantne toplote bodisi v bivalnih in delovnih prostorih ali pa v različnih objektih, kjer se dnevno zadržujemo. Telo je konstanto pregreto in ko gremo za nekaj trenutkov na mraz, se s potnim telesom izpostavimo mrazu, s čimer lahko porušimo ravnovesje imunskega sistema.

Tuširanje s hladno vodo je eno izmed najbolj zdravih in učinkovitih načinov za uravnavanje telesne temperature, krepitve imunskega sistema in duševnega zdravja.

Pogoj za tuširanje s hladno vodo je, da smo prej ogreti, torej ga ne izvajamo, če nas zebe. Idealno tuširanje je zjutraj, ko vstanemo iz tople postelje in namesto dokončnega prebujanja s kavo ali čajem skočimo pod hladen tuš. Prostor naj bo prijetno ogret in brez prepiha. Sama se najraje tuširam zvečer po športni rekreaciji, izvajanju magičnih kretenj ali ostalih tehnik, in sicer tako, da se najprej tuširam s toplo vodo, da se še dodatno dobro segrejem, potem pa sledi objem hladnega tuša. To ponovim trikrat zapored, vedno pa zaključim s hladno vodo. Ko sem prvič prakticirala tako tuširanje, sem od presenečenja kar zakričala, tako močan dražljaj je bil na moje telo in občutja. Nato pa je kot v šusu prišel ogromen val energije in notranjega zadovoljstva, lahko rečem kar sreče in spontano sem se pričela kar smejati. Kakšna depresija ali slabe misli, vse je odplaknila hladna voda! Počutje lahko primerjam s popolno prizemljitvijo, zavedanjem sebe in predanosti ter odprtosti danemu trenutku. V meni ni nikakršne utrujenosti tudi če je za mano dolg deloven in naporen dan, temveč zgolj sproščenost, zadovoljstvo in prisebnost, energija pa turbulentno skoči v nebo. Zaradi konkretnega dviga energije lahko popolnoma izgine zaspanost, zato osebam, ki težje zaspijo priporočam tuširanje najkasneje pozno popoldan.

Uresničitev namere zahteva preboj cone udobja

Osebno in duhovno rast dosegamo, ko stopimo iz cone udobja oziroma povedano drugače –napredek je vedno osnovan na temelju soočanja z neugodjem, z neprijetnimi občutji. Prej, kot si to priznamo, da se bomo morali za dosego nekega cilja ali namere soočiti še z našim lastnim nelagodjem in blokadami in stopimo v akcijo, prej bomo lahko cilj tudi dosegli.

Blagodejni učinki tuširanja s hladno vodo

Pozitivni učinki hladne vode so priznani in prakticirani na različnih področjih. Japonski zen menihi že tisočletja meditirajo pod hladnim slapom, čedalje več športnikov uporablja hladno kopel za hitrejšo regeneracijo mišic, tik pred tekmo pa si polagajo na tilnik led, s čimer se notranje popolnoma zbudijo in zberejo ter se neomajno usmerijo na svoj cilj.

V kolikor se boste opogumili in se odločili za tuširanje s hladno vodo, boste deležni:

-           povišane notranje budnosti in osredotočenosti,

-           močnejše volje in predanosti v svoji nameri,

-           manj neodločnosti v vsakodnevnem življenju,

-           večje borbenosti v smislu premagovanja ubogega jaza,

-           večje predanosti lastnim ciljem,

-           aktivacije notranje moči in notranje energije,

-           okrepitve vzdržljivosti, volje in discipline,

-           prebuditve fizičnega in energijskega telesa, energijsko telo se sestavi, čakre se odprejo in zadihajo,

-           zaradi krčenja in sproščanja mišic, ki je posledica učinka menjanja tople in hladne vode, pride do celostnega sproščanja telesne mišične zakrčenosti, kar lahko enačimo z masažo,

-           izboljšanja cirkulacije, boljše prekrvavitve kože in notranjih organov,

-           hitrejše regeneracije mišic po vadbi in večjih fizičnih naporih,

-           izboljšanja razpoloženja, takojšnjega pregona črnih misli, stanj utrujenosti, morebitne depresije in brezvoljnosti,

-           krepitve moči imunskega sistema,

-           zvišanja hitrosti metabolizma, izloča se več strupov iz telesa in porablja več kalorij,

-           boljšega dihanja; naraven odziv na hladno vodo je lahko hiperventilacija, kar se da z zavestnim mirnim in globokim dihanjem popolnoma uravnovesiti in obvladati. Ravno zaradi dihanja je lahko tuširanje izrazito meditativno.

-           Preseganje svojih omejitev pri zapuščanju cone ugodja.

 

 

Erika Žlogar

Nadaljuj branje
Ogledi: 563

 


Če želimo nekaj spremeniti, moramo v to vložiti svoj čas, trud in energijo. Stvari se ne zgodijo same od sebe, lahko pa se zgodijo zaradi naše namere, želje in predvsem odločitve. Vendar pa nima smisla, da se trudimo spreminjati samega sebe, če si tega v resnici ne želimo ali pa na spremembo še nismo pripravljeni. Velikokrat je tako, da si na zunaj želimo sprememb, drugim govorimo o tem, kako smo nesrečni, kako nas življenje obremenjuje, a po drugi strani pa nismo pripravljeni ničesar narediti, da bi bilo drugače. Nismo pripravljeni vložiti svoj čas in energijo v spremembo svojega stanja, saj je cona udobja varna in poznana, tudi če ni tako zelo »udobna«. Vendar pa lahko z vsakdanjimi majhnimi spremembami omogočimo, da se nam večje spremembe postopoma začnejo dogajati. Ena od takšnih malih sprememb je uvedba energijskih tehnik v vsakdanje življenje.

Energijske tehnike delujejo, če jih izvajamo   

 

Poznamo več vrst energijskih tehnik in vse so učinkovite, če jih redno izvajamo. Z njimi se naučimo obvladovati svoje telo, čustva in energijo. Pri aktiviranju sprememb moramo uporabiti svojo voljo in namero, da vztrajamo pri vsakodnevnem izvajanju energijskih tehnik. Na začetku vsaj nekaj minut na dan.

Energijska vaja »vključitev telesa«

 

Vključitev telesa je tehnika s katero aktiviramo fizično telo.

Stojiš vzravnano in se rahlo nagneš naprej v pasu ter v komolcih pokrčene roke sprožiš pred telo. Istočasno napneš trebušne mišice, mišice ramenskega obroča, lopatic in rok. Napneš tudi ritnice in noge ter zadržiš dih. V takšnem položaju vztrajaš približno pet sekund. Potem sprostiš telo, izdihneš in se nežno streseš. Večkrat ponoviš.

Ognjeni dih – aktivacija vitalne energije

b2ap3_thumbnail_5-natalija-Ognjeni-dih.jpg

 

Dihalno-energijska tehnika zdrami zastalo energijo na področju trebuha. Ta energija se večinoma kaže kot pasivnost, lenoba in brezvoljnost.

Sediš z zravnano hrbtenico. Sunkovito in intenzivno začneš dihati skozi nos in pri tem močno krčiš trebušne mišice. Ko vdihneš, trebuh potisneš navzven, in ko izdihneš stisneš trebušne mišice notri (potegneš popek proti hrbtenici). Vdih in izdih se zelo hitro izmenjujeta, z vajo pa postopoma najdeš svojo maksimalno hitrost.

b2ap3_thumbnail_5-natalija-vkljuitev-telesa.jpg

 

Karmen Merlov

Nadaljuj branje
Ogledi: 499

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

 Si želite biti srečnejši?

Pogosto verjamemo, da moramo svoje življenje korenito spremeniti, preden se bomo počutili bolje, a ni nujno tako. Srečnejše se lahko počutimo že sedaj. Predstavila vam bom tri preproste in z raziskavami podprte trike, s katerimi lahko že zdaj postanete srečnejši.

 

 

1.     Družimo se s srečnimi ljudmi

Pomislite, s katerimi ljudmi preživite največ časa. So ti ljudje srečni? Če se pogosto družimo z ljudmi, ki se recimo konstantno pritožujejo nad drugimi, vlado in življenjem na sploh, obstaja velika verjetnost, da bomo tudi sami postali bolj pozorni na negativne vidike svoje življenja. Nasprotno bomo ob srečnih ljudeh tudi sami hitreje prepoznali vesele dogodke in se osredotočili na pozitivno. To je potrdila tudi raziskava iz leta 2008, ki je pokazala, da v pogosti družbi srečnih ljudi tudi sami postanemo srečnejši. Bodite torej pozorni, da čim več časa preživite v družbi ljudi, ki se življenja veselijo.

 

2.     Nasmeh

Ste vedeli, da naši možgani ne ločijo med pristnim in nepristnim smehom? V obeh primerih se nam v možganih ob smehu pričenjo sproščati endorfini oziroma hormoni sreče, ki so naravni blažilci bolečine. Če se zdajle pričnete glasno smejati, se boste pričeli počutiti bolje. Za začetek je lahko dovolj že nasmeh. Pri tem je pomembno, da se ne nasmehnete zgolj z usti, temveč tudi z očmi. Nasmeh mora biti dovolj širok, da se vam v zunanjih kotičkih oči narišejo drobne gubice. Pozivam vam torej, da se točno ta trenutek široko nasmehnite, četudi morda za nasmeh nimate očitnega razloga.

 

3.     Hvaležnost

Izražanje hvaležnosti ima izredno pozitiven vpliv na doživljanje sreče. V eni izmed raziskav, so bili udeleženci, ki so si vsak dan zapisali pet stvari, ki so se jim tisti dan zgodile in za katere so bili hvaležni, za kar 25% bolj srečni kot ostali udeleženci. Če si želite biti srečnejši, razvijte navado, kjer si vsak večer zapišete, kaj vas je tistega dne osrečilo ter tako spodbujajte izražanje svoje hvaležnosti.

 

Poleg omenjenega je za doživljanje sreče izredno pomembno tudi, kakšen odnos imamo sami do sebe. Samopomiljevanje in stalno kritiziranje samega sebe sta naravna sovražnika sreče. Ljudje, ki so zadovoljni sami s sabo in se zavedajo svoje vrednosti, se tudi sicer v življenju počutijo boljše. Če želite izboljšati svojo samopodobo, vam lahko pomaga obiskovanje skupine za dvig samopodobe. Tam se naučite, kako razviti pozitiven odnos do sebe. Tudi sicer ste lahko pozorni na svoje pozitivne lastnosti ter sami sebe večkrat pohvalite. Pomembno je torej, da ste tako v svojih mislih kot tudi sicer do sebe prijazni.

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 2009

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Uspeh ni vedno odvisen le od nadarjenosti, trdega dela ali sreče, temveč tudi o našega načina mišljenja. Čeprav se tega pogosto ne zavedamo, svoj način mišljenja pravzaprav izbiramo. Če želimo postati uspešni, je ključno, da se miselno naravnamo na uspeh.

 

Kaj sploh je uspeh?

Ne obstaja le ena definicija uspeha. Uspeh deloma definira družba, v veliki meri pa si ga definiramo tudi sami. Osebe, ki imajo zelo ozko definicijo uspeha in ga smatrajo kot nekaj, kar se zgodi le nekajkrat v življenju (npr. zaključek šolanja, napredovanje v službi), se bodo redkeje počutile uspešne. V svoje cilje bodo morale dolgo obdobje vlagati zelo veliko energije, preden bodo dosegle to, kar smatrajo kot uspeh. Ljudje, ki vidijo uspeh tudi v manjših dosežkih (npr. večerni tek, uspešen sestanek), pa bodo v večji meri uspeh doživljali na vsakodnevni ravni. Majhne zmage bodo doživljali že na poti do svojega cilja in ne šele ob koncu, zato bo tudi njihova vsakodnevna motivacija pogosto višja ter bodo najverjetneje bolj zadovoljni sami s sabo v različnih fazah doseganja cilja.

 

Primer iz terapevtske prakse

Pred kratkim je bila pri meni v Hočem več terapiji gospa, ki je imela zelo rada svojo službo in si je močno želela uspeha, a ga ni nikoli resnično pričakovala. Pogosto je navdušeno prevzela kakšen zahtevnejši službeni projekt, nato pa se je ustrašila, da ji ne bo uspelo ter je zaključitev projekta, skupaj z zaslugami zanj prepustila sodelavcu. Tekom najinega terapevtskega dela sva skupaj raziskovali njene predstave o uspehu. Najprej sva raziskovali zlasti, kako si uspeh sploh predstavlja. Ali je uspeh sestavljen le iz enkratnih življenjskih situacij ali tudi iz manjših vsakdanjih dogodkih? Je uspeh nujno le nekaj za kar moramo garati? Sta zmaga in uspeh vedno povezana z denarjem? Kako so njeni starši dojemali uspeh ter kako so se odzvali ob neuspehu? Ko raziskujemo svoja prepričanja o uspehu, lahko včasih ugotovimo, da so v našem okolju ali družini celo bolj cenili neuspeh, saj je morda prevladovalo prepričanje, da so vsi uspešni ljudje nepošteni ali pohlepni. Morebiti uspeh nezavedno povezujemo z vzvišenostjo ali brezčutnostjo. Morda smo prepričani, da nismo vredni uspeha ali da je uspeh omejena dobrina, zaradi česar je bo zagotovo zmanjkalo za nas. Včasih nam ravno naše predstave o zmagi in uspehu onemogočajo postati uspešni v življenju. Z gospo sva ugotovili, da je globoko v sebi prepričana, da ne more biti uspešna in istočasno tudi topla, prijazna in radodarna oseba. Prepričana je bila tudi, da si uspeha ni prav želeti. Tekom terapije sva njene predstave o uspehu postopoma spreminjali. Skupaj sva gradili tudi njeno samozavest in komunikacijske veščine, ki ji bodo prišle prav zlasti v službi (veščine pogajanja, veščine postavljanja meja, itd.).  

Ko se je v službi naslednjič lotila večjega projekta, samo sebe pri izvedbi projekta ni več sabotirala.  Tako sebe kot sodelavce je pričela k uspehu spodbujati. Misel na uspeh ji torej ni več prinašala občutka strahu in nezadostnosti, pač pa se je ob razmišljanju o zmagi počutila motiviranano in navdušeno.

 

Ni torej pomembno zgolj, kaj in kako delamo, pač pa tudi kaj ob tem razmišljamo. Kot je nekoč dejal Henry Ford: "Če mislite, da zmorete ali če mislite, da ne zmorete, imate v obeh primerih prav."

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1306

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Ob tem dnevu pa tudi sicer v mesecu marcu, ko ženske praznujemo kar dva praznika,  se je smiselno zazreti vase, v svoje življenje in se vprašati, ali sem res ženska? Ženska v pravem pomenu besede, ne le na papirju. Izražam svoje ženske lastnosti v svojih odnosih, tudi v odnosu do sebe – no, predvsem v odnosu do sebe? Saj veste, takšen odnos kot imamo do sebe, takšnega imamo do drugih. Najpomembneje pa je, da če smo se rodile kot ženske, da tudi smo ženske.

 

Ženska je nežna, čuteča, ljubeča, potrpežljiva.

Vsaka od nas bi morala razvijati in izražati te lastnosti, ki so v nas. Nekatere v zanosu in želji po biti enakovredna moškim sodelavcem, pozabijo na to, da so v resnici ženske in da ne glede na to, koliko nadur bodo imele, kako zelo se ženejo za neko pozicijo v službi, še vedno bo nek tih glasek prosil in klical na pomoč. Na pomoč zato, ker višja pozicija v službi in nadure tej ženski ne bodo prinesle občutka zadovoljstva in notranjega miru. Po drugi strani pa zaradi tega ne bo imela niti časa niti volje za partnerja in otroke, če jih ima. Zase pa sploh ne bo našla časa. Poslušajte ta tih glasek v sebi, kajti to je vaša ženskica, ki želi, da živite kot ženska. To pomeni, da ste:

  • Nežni, tako v odnosu do sebe kot do drugih. Zakaj bi agresivno in napadalno zastopala svoje stališče, ko pa se lahko z nežnimi besedami dotaknete sogovornika tam, kjer je srce;
  • Čuteči in razumevajoči: ravno zato, ker je ženska v stiku s seboj, lahko čuti stisko drugega in mu tako pomaga – mu stoji ob strani, ga tolaži in razume. To je največ, kar lahko ženska da nekomu, ki trpi;
  • Ljubeča do sebe, saj si da tisto, kar potrebuje in reče NE tistemu, kar ji ne prinaša notranjega zadovoljstva in miru – zato, ker se ima rada, se psoštuje in ceni. Tako je lahko ljubeča tudi do drugih;
  • Potrpežljiva, saj se v sebi zaveda, da se vse vedno zgodi ob pravem času. Neučakanost ni naravna pot stvari in ženska to ve. Zato najprej naredi vse, kar je v njeni moči, nato pa potrpežljivo čaka z zavedanjem, da bo vse tako, kot je prav.

 Če bi ženske bile bolj ženske in se svojih lastnosti ne bi sramovale in jih imele za znak šibkosti, bi bil svet popolnoma drugačen. Sposobnost poslušanja, razumevanja, sprejemanja drugačnega mnenja in potrpežljivost so lastnosti, s katerimi bi ženska na delovnem mestu dosegla veliko več, kot če se trudi nekaj doseči na moški način, če se lahko tako izrazim. Če delamo stvari tako, kot so nam naravne, smo bolj uspešne, manj izčrpane pa tudi bolj zadovoljne, saj se nam ni treba pretvarjati, da smo nekdo drug, temveč preprosto smo to, kar smo.

 

Izkoristite te dni za to, da vnesete čim več nežnosti in ljubezni, bodite potrpežljive s seboj, prisluhnite si in si dajte to, kar potrebujete. Ste ženske in bodite ponosne na to, da ste ženske. Imejte se rade danes in vsak dan.

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1010