Nastavitve piškotkov

BLOGI

RSS Ključne besede zapisa: ljubezen do sebe in drugih

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Ko odpiramo svoje srce, postajamo vse bolj ranljivi, hkrati pa vedno bolj notranje močni. Pri tem procesu je zelo pomembno, da najdemo osebo, ki ji resnično lahko zaupamo, jo notranje čutimo in se z njo povežemo na pravilen način. Kako vemo, da se lahko odpremo na varen in pravilen način? Najprej je pomembno zaupanje sebi, v to da se vse zgodi ob pravem času na pravem mestu. Ko je bolečina premočna, jo enostavno samo spustimo skozi telo. Sliši se preprosto, vendar je to pot, ki zahteva ogromno časa, vztrajnosti in moči. Pomembno je, da v takšnih trenutkih poiščemo osebo, ki se ji lahko odpremo, z njo delimo resnično zelo globoke stvari, brez strahu, da nas ne bo razumela. Lahko je prijatelj, prijateljica, moški, ženska. Če je oseba prava, nas bo brezpogojno sprejela z vsem, kar nosimo v sebi. Spoštovala bo našo pot, ker spoštuje tudi svojo. Omogočila nam bo varen prostor za izražanje čustev, kjer bomo lahko mi resnično mi. Vzela si bo čas za nas, bila ob nas tudi, ko nam bo najtežje. Velikokrat je dovolj že sama prisotnost, da se začnejo stvari odvijati v pravo smer. Vendar moramo mi sami biti pripravljeni se odpreti, iti v globine svoje duše. In nikoli nismo tako blizu svetlobi kot takrat, ko je noč najtemnejša. Rastemo skozi bolečino. In skozi bolečino pridemo do svobode. Ključ do svobode so iskreni, srčni odnosi med nami. Kjer tega ni, pride do prekinitve odnosov. Bistvene so kvalitete srčne čakre: zaupanje, resnica, sočutje, potrpežljivost, iskreno prijateljstvo, hvaležnost, spoštovanje, brezpogojna ljubezen do sebe in vseh živih bitij.

Kaj najbolj slabi srčno čakro? Zamere do sebe in drugih ljudi. Zato je tako pomembno Odpuščanje. Odpuščamo predvsem zaradi sebe, da lahko gremo naprej. Vsak človek ima v svojem življenju vzpone in padce. Pomembno je, da ne obupamo, da gremo z vero in zaupanjem naprej. Poslušamo notranji glas in da poiščemo pomoč takrat, ko jo resnično potrebujemo. Skupaj smo bistveno močnejši.

Aleksandra Jamnik

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 43

Iluzije so vcepitve v čustveno, miselno in energijsko telo. Vplivajo na naše razmišljanje in na to, v kaj verjamemo. Vcepimo si jih lahko sami ali nam jih vcepijo starši, nekatere »hranita« družba in sistem, lahko pa jih s seboj prinesemo tudi iz kakšnega prejšnjega življenja. So naša notranja prepričanja, ki nas nezavedno silijo, da se vedno znova znajdemo v neprijetni situaciji, ki je v skladu z iluzijo. Svojo realnost si pač kreiramo sami. 

 

Iluzije si navadno ustvarimo sami, glede na svoje izkušnje v svetu. Veliko smo jih ustvarili v preteklosti, v otroštvu, ko smo bili relativno čisti in pretočni. Takrat naše miselno ali razumsko telo še ni bilo dobro razvito. Otroci še ne znajo razmišljati kot odrasli, čutijo pa veliko več, ker so na čutnem področju še zelo odprti. Tako hitro pride do situacij, ko otrok ponotranji prepričanja, da ni dovolj dober, da ni vreden, da ne zna ali ne zmore. Če otrok živi v okolju, kjer ni dovolj podpore, sprejemanja, razumevanja in ljubezni, se lahko hitro odloči in ponotranji prepričanje, da ni vreden ljubezni ali da ga nihče nima resnično rad. Takšni ljudje kasneje v življenju na silo iščejo ljubezen zunaj sebe, se razdajajo, pretirano ugajajo, postavljajo druge na prvo mesto, sebe pa zanemarjajo. To počnejo, ker si želijo na silo dvigniti (lažno) lastno vrednost, samo da bi presegli iluzijo in dosegli, da bi jih imel nekdo resnično rad.  

 

Starši nam lahko vcepijo iluzije, da se je, na primer, v življenju treba zelo truditi za denar, da moramo veliko delati in garati, da življenje ni lahko. Lahko nam vcepijo veliko strahu in napačnih prepričanj. Človek s temi vcepitvami bo v življenju res veliko garal, delal in sebe spravljal v neprijetne situacije samo za to, ker mu to narekuje notranje prepričanje, notranja iluzija. Po navadi bo neprestano izčrpan, vedno bo rekel, da nima dovolj denarja, da mora varčevati, črnogled bo na življenje in govoril, da nikoli nima časa. 

 

Družbene iluzije, ki so trenutno zelo močne, so iluzije o lepoti, o zunanjosti, o zunanjem videzu ... To iluzijo verjetno vsi zelo dobro poznamo in zadnje čase gre res že v skrajnost. Veliko slavnih ljudi, pevcev, igralcev ter drugih ustvarja prepričanje, kakšno bi moralo biti žensko in kakšno moško telo. V revijah in na socialnih omrežjih so fotografije močno retuširane in polepšane. Videospoti polni na pol umetnih deklet. Tu je žal bolj malo resničnih teles. Ogromno slavnih ljudi, ki spodbuja ta prepričanja, je na veliko »popravljenih« s strani plastičnih kirurgov. Ko vse to opazujemo, se v nas ustvari prepričanje, da naše telo ni lepo, da bi morali biti bolj suhi, bolj oblikovani, imeti manjši nos, večje prsi, kožo čudovite barve, poudarjene oči, podaljšane trepalnice in lase pobarvane z vsaj tremi barvami. Iluzije zelo močno vplivajo na to, da se ne sprejemamo takšne, kot smo. Da nam je težko, ko se gledamo v ogledalo, kaj šele, ko se vidimo na videu. Ampak žal je resnica takšna, da imajo ti slavni ljudje resnično izjemno slabo mnenje o sebi, se sovražijo in se nesprejemajo. Tudi oni so ujeti v iluzijo, ki pa jo s svojimi dejanji še krepijo. 

 

Iluzije, ki smo jih ponotranjili v prejšnjih življenjih, so lahko zelo različne. Jaz, na primer, sem v prejšnjem življenju ponotranjila velik del ženske kode. Bila sem ženička, ki je bila močno podrejena, skrbela je za celo družino, kuhala, pospravljala, delala na njivi, skrbela za celo kmetijo in v celoti skrbela še za vsako moževo potrebo. Sebe ni cenila, ni se spoštovala, niti se ni imela rada. Zato sem imela v tem življenju že veliko dela s topljenjem teh iluzij, ki so se najbolj začele kazati, ko sem stopila v intimen partnerski odnos. Verjamem pa, da me marsikaj še čaka.

 

Kako preseči iluzije? 

Nekaj ali nekdo nam mora »odpreti oči«. Na začetku je treba ugotoviti, katere iluzije sploh podpiramo in kakšna so naša napačna prepričanja o sebi in svetu. Ko razumemo težavo, je edina rešitev ta, da se spustimo noter, globoko v notranjo bolečino, v vzrok. Ko predelamo svojo notranjo bolečino, začnemo na svet in sebe gledati drugače. Iluzija se transformira, tretje oko se še malo bolj odpre in resnica nam je bliže.

 

Maja Radej

Nadaljuj branje
Ogledi: 161

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Ravnokar sem pritekla z mojega sprehoda, kjer sem dobila idejo za tale zapis. Na misel mi je prišel rek »Zdrav duh v zdravem telesu«, ki samo s parimi besedami pove... veliko. In potem sem se vprašala katere stvari mene najbolj izpolnjujejo in kaj vse delam, da pridem do notranjega zadovoljstva. Odkrilo se je nekaj področij, katera so predvidevam tudi vam pomembna in težite k temu, da jih uravnovesite ali popravite, kjer je potrebno. Svoje izkušnje z veseljem podelim tudi z vami, še bolj pa bom srečna, če se vam bodo nasveti zdeli koristni.

1.GIBANJE

2.PREHRANA

3.DUŠEVNO RAVNOVESJE

4.NEGA TELESA

5.HOBIJI

6.ODNOSI

7.DELO

8.LJUBEZEN

GIBANJE: Vrabci na vejah že čivkajo, da se je potrebno gibati. Da se vsaj 3 x na teden dobro »prešvicamo«, je lahko merilo za vsakogar  (razen tistih, ki zaradi zdravja tega ne smejo). Lahko tečete, hodite, kolesarite, plavate, jahate, plešete, hodite na vodene vadbe aerobike, pilatesa, TNZ, Zumba,... Karkoli vas napolni, osrečuje in daje motivacijo za naprej. Dobro bi bilo vsake toliko delati tudi vaje za moč in vzdržljivost, da telo ohranjamo v dobri kondiciji.

PREHRANA: Na voljo nam je literatura od A do Ž glede prehrane. Preverite kaj telesu prija in kaj ne, predvsem pa jejte uravnoteženo in zdravo. Tudi glede tega se priporočila spreminjajo, tako da preverite več virov ali obiščite strokovnjaka, ki vam bo svetoval glede na vaše zdravstveno stanje.

DUŠEVNO RAVNOVESJE: Ljudje imamo občutke in smo dnevno v interakciji z mnogimi ljudmi. Prav vsak od njih pusti v nas energijski vtis, zato je potrebno sebe redno čistiti tako energijsko kot tudi čustveno. No, pa saj čustva so pravzaprav energija, zato poskrbite, da sproti sproščate svoje napetosti in občutke predelate na pravi način. Priporočam meditacijo in tehnike za dvig energije ter tehnike za ozaveščanje svojih blokad (rebirthing, rekapitulacija, zen, vodene meditacije,...). Nepredelani občutki se namreč nalagajo v naši avri in vplivajo na naše počutje, notranje ravnovesje, misli in fizično telo.

NEGA TELESA: Bodimo dnevno hvaležni za naše telo, ki je dom naše duše. Bolje kot ga hranimo, lepše se bo odzivalo. Tudi naše telo ima svoje cikle, katere je dobro poznati. Saj veste, ko pri 40-ih ne moreš več jesti tistega, kar si pri 20-ih . Poleg hrane pa poskrbimo tudi za kakšno masažo, pojdimo v savno in se veliko smejmo. Smeh prinaša številne koristi, dvigne raven hormona sreče v telesu in nas poživi.

HOBIJI: Nujno je imeti v življenju vsaj en hobi, saj stvari, ki jih radi delamo dobro vplivajo na naše psihofizično počutje. Ob početju  ali ustvarjanju smo zadovoljni, duša pa od samega veselja vriska. 

ODNOSI: Harmonični odnosi so zelo pomembni saj nas spravljajo ali v dobro ali pa slabo voljo. Kamorkoli se obrnemo, že smo v nekem odnosu. Zavedajmo se, da nam vsak kaže ogledalo, čeprav si je to težko priznati.  Ne dovolimo, da nas drugi čustveno izčrpavajo ali ponižujejo. Poskrbimo, da imamo vedno dovolj energije s pomočjo katere se bomo drugače odzivali na zunanje okolje in ljudi ter se lažje soočili z izzivi, ki nam jih življenje prinaša.

DELO: Velik del svojega časa namenjamo delu. Zato je zelo pomembno, da v njem uživamo in cenimo svoj trud, ki ga vložimo vanj. V kolikor gremo zjutraj težko v službo, je čas da ukrepamo. 40 let »nujnega dela« ni malo, zato  premislimo kaj bi si zares želeli delati. Morda bo treba obiskati kakšen tečaj, osvežiti znanje iz faksa ali pa prebrati kakšno knjigo. Vsaka sprememba potrebuje čas in vloženo energijo ter veliko mero potrpljenja. Prepričana pa sem, da se vsak vložek vase izplača, sploh, ko bomo začeli delati nekaj, kar bo razveseljevalo našo dušo kot tudi denarnico.

LJUBEZEN: In nenazadnje ljubezen, ki ni bolezen ampak je čustvo, ki ga potrebuje vsak od nas. Ljubezen do sebe doživimo takrat, ko dobro poskrbimo zase in smo hvaležni za to kar smo in kar že imamo. Bodimo ljubeznivi do sebe in drugih ter se zavedajmo, da ima vsak od nas svoje »bitke«. Večkrat podarimo prijazen nasmeh in topel objem, saj ju vsak od nas potrebuje bolj, kot si mislimo.  

Za konec pa priporočilo za dober začetek dneva: 10-minutno jutranje razgibavanja in nasmeh na obraz. Dvignite svoje kotičke ust, četudi vam ni do tega, saj boste tako naravnali sebe na pozitivno energijo. Z dobro voljo se premagajo še tako hude težave, kar pa ni nič novega, saj nam je to pel naš navihani Kekec že več kot 60 let nazaj.

»Dobra volja je najbolja.

Bodi dan na dan vesel,

smej se, vriskaj, pesmi piskaj,

pa lahko boš srečo ujel.«

 

Leticija Fortin

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 262

Jernej je učitelj energijskih tehnik in se petnajst let ukvarja z raziskovanjem svojih sposobnosti. V Celju izvaja delavnice energijskih in dihalnih tehnik za razvoj zavesti, po izobrazbi je elektrotehnik, ljubiteljsko pa se ukvarja z oblikovanjem izdelkov iz lesa. Pogovarjala sva se o življenjsko pomembnih rečeh, o politiki, revoluciji, o sistemu, v katerem živimo, o duhovnih modrostih in notranji tišini. O tem, kako živeti v miru s samim seboj in s svetom okoli sebe.  

Jernej, kaj ti je v življenju najbolj pomembno?

To, da presežem vse lastne omejitve ter prebudim speče energijske potenciale in sposobnosti, kar pomeni, da dosežem totalno koncentracijo in ostrino uma, povezavo z duhom. Vem, kako bi moralo biti, in vsak dan se trudim doseči to stanje. To zame pomeni, de ne dovolim, da me vodijo sile lenobe, pasivnosti, ampak da sem buden, v volji, nameri in ostrini. Vsak dan je bitka. Vsak dan se je treba ponovno naravnati na to, ker lahko že naslednji dan pozabiš. Kar naprej se je treba opominjati, truditi, nič ne pride samodejno.

Kaj ti predstavlja sistem, družba, v kateri živiš, družbeni dogovori, pravila?

Preden sem začel delati na sebi in tudi še leta kasneje, sem bil kar naprej v jezi na sistem, zakaj je tega treba. Čutil sem jezo na vsako ureditev, od gospodarstva, bančništva, upravljanja države, politike, res čisto na vse … V resnici mi čisto nič ni ustrezalo. Paradoks pa je, da hkrati vsak ta sistem nosi v sebi, in najtežje je pogledati vase in to videti. Tudi sam sem imel s tem težave, zadnja leta pa si to lažje priznam, čutim in tudi vse bolj vem, kje v meni se skrivajo bančnik, politik, religijski vodja in gospodar vojne. Gre samo za notranja stanja energij, ki se manifestirajo navzven. Ljudje imajo podobna stanja v sebi, podobne vzorce o tem in potem je takšna realnost, kot je. Poanta pa je, da ta sistem v sebi transformiraš, energijo preobraziš …

Ali smo na te energije tako navajeni, da jih v sebi sploh ne zaznamo?

Gre za to, da nam te energije dajejo lažen občutek, da smo živi. Marsikdo v svojem pohlepu razmišlja, da kakšen pa bi bil svet brez vojne: najprej moraš sprožiti vojno, da lahko potem nekaj prodaš in da potem tam, ko je vse zrušeno, investiraš in prodajaš, nekaj zgradiš. Nato tak človek misli, da je mali ´bogec´ v svojem malem svetu pohlepnih ambicij. Te programe v sebi kolektivno nosi velik del človeštva, ki sploh ne pomisli na to, da bi svet lahko obstajal tudi brez vojne in pohlepa. Če tega ne moreš izživeti, to ne pomeni, da tega v tebi ni. V resnici smo si zelo podobni, imamo podobne misli in vzgibe. V resnici tudi moja jeza na sistem, sedaj to vem, ni bila toliko iz nekih človekoljubnih namenov, ampak iz tega, zakaj jaz nimam, on pa ima, torej iz pohlepa.

Torej duhovnost ni človekoljubna?

Duhovna pot te privede do šokantnih spoznanj, če greš res v svoje globine. Duhovni ego te tako ´farba´, da misliš, da si duhoven že, če samo malo razmišljaš o duhovnosti. Leta in leta sem tlačil resnične notranje vzgibe, kot je bila na primer energija surovega pohlepa. Samo domišljal sem si, da sem to razrešil. Ok, mentalno že … Pohlep se namreč ne navezuje samo na slo po denarju, poslu, znanju, ampak na pohlep po čemer koli, samo da uveljaviš svojo moč, svoj prav, da si prvi, naj… To je pohlep.

Ali imaš sebe za upornika proti sistemu?

Ni dobro biti ne upornik in ne pristaš oziroma ovca. Tretja točka je pot zavesti, da sprejmeš svet takšen, kakršen je. In če imaš ti svoje notranje vrednote, po katerih živiš, ti tudi sistem ne more narediti ne dobrega ne slabega. Ostajaš nevtralen, ne vpletaš se v noben spor, v nobene ideologije, ne v nasilje, ne stopaš ne na levo, ne na desno, ampak vztrajaš v tretji točki, ki je pot zavesti, pot duhovnega napredka. Če bi spoštovali svoje notranje duhovne vrednote, kot so ljubezen, sodelovanje, spoštovanje, potem takega sistema, kot je obstajal skozi celo zgodovino in obstaja še danes, ne bi bilo.

Kot nas uči zgodovina, se je uporništvo običajno kaznovalo. V redu, je bila revolucija, ampak revolucije niso ničesar spremenile, če že, je bila sprememba trenutna, ampak potem se je sistem nadomestil samo z drugo obliko. Globalno pa se ni nič spremenilo. Poleg tega si upornik – revolucionar ravno tako umaže roke. V bistvu je v obsodbi in hkrati ponovi isto: obsodi, ubije in potem sam postane diktator. Vsi sistemi revolucije so se izrodili – zrušili so obstoječe sisteme in jih zamenjali z drugimi. Nič se ni spremenilo, ker ni bilo notranje revolucije, revolucije v vsakem posamezniku, ni bilo notranje spremembe. Ne moreš na silo, z orožjem, s prelivanjem krvi spremeniti in razrešiti zunanjih problemov. Vsi ti zunanji problemi so odraz notranjih konfliktov, konfliktov v nas, konflikta s samim seboj.

Na kakšen način lahko presežeš ta konflikt znotraj sebe?

Da presežeš ta konflikt znotraj sebe, se ga moraš najprej zavedati in priti do točke, ko ti je dovolj vseh ideologij in načinov izkoriščanja, pohlepa, zunanje norosti, ko se nekako zaveš, da to ne vodi v pravo smer in da si ti sam odgovoren za svoje življenje. Nato poiščeš svojo pot, da izstopiš iz kroga zamer in medsebojnega obračunavanja, in začneš slediti tistemu pravemu, tihemu glasu v sebi, ki te usmerja v pravem delovanju. V Stari zavezi je 10 božjih zapovedi, ki lepo govorijo o tem. Če bi se ljudje tega držali in razumeli njihov pomen, ne bi bilo gorja in tudi ne bi nastal sistem izkoriščanja, politike, vojne – to kar imamo sedaj, temveč bi bilo možno sodelovanje. Samo deset zapovedi je, ne milijon zakonov in predpisov.

Ali je pomembno, kako živimo, kako se obnašamo, delujemo v odnosih?

Najpomembnejša stvar je točno to, kako živimo. Če nimamo smisla življenja, živimo brezciljno v kaosu zgoraj naštetih stanj, energija gre v tri dni in potem umremo. Duhovna pot, energijske veščine, meditacija in da najdeš svojo srčno vizijo, poslanstvo, ki te osrečuje – jaz druge rešitve ne vidim. Da ugotoviš, kaj lahko narediš zase, za svet, za druge, da vsi dvignemo zavest na višjo raven, kjer ni kaosa in ni strahu. Skozi stoletja so na zemljo prihajali posamezniki, da so nas opominjali, da obstaja še kaj drugega poleg običajne človeške bede in trpljenja. Ti mojstri so navdihnili množice za spremembe in z vzgledom učili, da je možno drugače, da je možno biti v srcu, da je možno biti izven tega izkoriščanja.

 

 

Z Jernejem se je pogovarjala Karmen Merlov.

Nadaljuj branje
Ogledi: 447

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Na Zemlji običajno vsi odnosi temeljijo na liku vladarja in liku podložnika, torej eden vlada drugi se mu podreja. To velja za vsa področja družbe in tako imamo vsi v sebi kodo vladarja in kodo podložnika. Ko nam je nekdo navidezno nadrejen, kar je v resnici vcepljeno umetno, se nam vklopi koda podložnika, ko pa se mi počutimo, da smo v vodilni vlogi, smo celi v kodi vladarja in terjamo od drugih, da se nam podrejajo.

Koda vladarja je pradavna vcepitev – eden vlada, drugi se mu podreja. "Vladarju se ne ugovarja in vsi izvršujejo njegove ukaze." Koda vladarja je povezana z vzvišenostjo ali napuhom, da je on večvreden kot drugi ljudje, kar v krščanstvu velja tudi za enega od smrtnih grehov. Vodilni s svojo vzvišenostjo naredi okoli sebe energijski zid, da ne more nihče do njega, tako se navidezno zaščiti pred soljudmi in lastnimi občutki. Ta energijski zid je trdnjava, v kateri je zaprt vladar. Je njegovo lažno varovalo, da bi odprl srce, v smislu videti in sprejeti sočloveka, izraziti sočutje, ozreti se na potrebe drugih, ne samo gledati nase … In ko se vladar tako ogradi od ljudi, postane diktator, tiran ... Vladar je seveda tiran najprej do samega sebe, nato še do drugih. Izrazita potreba po vladanju množicam pomeni veliko izgubo samega sebe; v resnici je zelo oddaljen od sebe in od svojega bistva, svojega višjega jaza.

Koda vladanja pa je skrita v povsem "navadnem" delovodji v nekem podjetju in naprej v direktorju, predsedniku ... Ta igra traja že dolga tisočletja in se v tem času končno zaključuje. Ljudje imajo tega resnično dovolj.

V resnici je vladar zelo prestrašen človek, počuti se ogroženega, in z navidezno lažno močjo vzbuja teror, a je v resnici poln bolečine in lastnega nesprejemanja samega sebe. V njem kriči srčna bolečina, ker je tako odrezan od sebe, soljudi, sveta, univerzuma. Vladarstvo je totalna izolacija in skrivanje. Z ustrahovanjem skrivajo svoja nečedna delovanja in svoj lastno nemoč.

Podložniki ali podrejeni, kar je tudi umetno vcepljeno, pa pomagajo to stanje vzdrževati s svojim strahom in neizražanjem samega sebe. Ker zaradi strahu podrejeni nikoli ne ugovarja vodilnemu ali se ne poskuša pogovoriti, ostanejo stvari take, kot so. V podrejenih tako tli upor, zamera, bes. Res je, da je bil v preteklosti vsak, ki si je drznil ugovarjati vladarju, takoj kaznovan s smrtjo, s sekanjem udov ... V današnjem času je ta strah podzavestno še zmeraj prisoten, da malokdo komu upa kaj reči, sploh pa vodilnim. Današnji način kaznovanja za "neposlušnost” jeustrahovanje z izgubo službe, zato podrejeni marsikaj pretrpijo samo za voljo ohranitve delovnega mesta.

Tako vodilna kot podložniška igra temeljita na pomanjkanju lastne vrednosti, oboje je ubogi jaz, s tem da je pri vodilnem izražena kot navidezna samozavest, pri podložnih pa kot krivda, strah in vdanost v usodo, ki jo krojijo vladajoči. Bolj ko kažejo podrejeni vodilnim svoje bedno stanje, večji pritisk le-ti izvajajo na podrejene z različnimi sankcijami. Podrejeni vladajočim kažejo ogledalo lastnega uboštva, ker pa ga vodilni ne sprejemajo, ga hočejo na silo izkoreniniti. Po drugi strani pa tudi vodilni podložnim kažejo njihovo ogledalo, ki ga slednji prav tako nočejo sprejeti. Situacija obe strani potem privede do medsebojnega spopada. Na tak način so se nekoč začele revolucije, v današnjem času pa demonstracije in protesti.

Posledice vladarske kode se odražajo na posameznikovem energijskem polju, kar privede tudi do različnih bolezni. Vladarjev um postane zelo krut in ozkogleden, z njim zatira čustva, da se ne izrazijo. Mi pa dobro vemo, da ko zatremo čustva, vse "zamrzne". Tak način življenja posameznika privede do razcepljenosti čustev in mentala: vodilni postaja vse bolj "preračunljiv um", hladen v čustvih in ni povezan s svojo energijo, ki so čustva. Logična posledica je pomanjkanje energije, ki jo vodilni nato krade z manipulacijo podrejenim.

Iz vsakdanjega življenja poznam primere, ko so bili moški pa tudi ženske izraziti "vladarji", torej z močno izraženo kodo vladarja in so izvajali totalni teror in nadzor nad bližnjimi. Pa niso bili predsedniki, temveč čisto običajni ljudje, in jih je zaradi tega na stara leta prizadela demenca – izguba spomina. To se je zgodilo zato, ker so tako zatirali samega sebe in svoja lastna čustva, bili so konstantno v umu, da so prišle sile ravnovesja v obliki bolezni – demence in so naredile izklop "prenapetega omrežja". Kasneje, ko sem jih videl, so bili v stanju, ko se niso spomnili niti tega, kako jim je ime, in so bili popolnoma odvisni od drugih kot mali otroci. Posledice takega načina življenja pa se lahko izrazijo tudi kot vrtoglavica, izguba ravnotežja in orientacije. To je normalna reakcija; lastno telo in energija se je uprla in naredila svoje – vzpostavila je ravnovesje.

Za vladarsko kodo so od nekdaj vedeli, da je velik problem posameznika, zaradi tega so nekoč v duhovnih šolah tako imenovanih misterijih imeli določen pogoj za posamaznike, ki se je prišel učit duhovnega znanja. Ta pogoj je bil, da je bil posameznik toliko očiščen, da je še posedoval lahkotnost otrok. S tem pogojem so se zaščitili pred zlorabo znanja, ker so vedeli, da otroška lahkotnost ne prenaša vladarske kode in nasploh bednih programov. Znanje so podelili smo tistemu, ki je ustrezal temu pogoju. Otroška lahkotnost je energija kreativnosti in sreče.   

Da se očistimo vladarsko-podložniške kode, je potrebno najprej ozavestiti to dvojno igro. Obe strani. Šele potem se lahko lotimo čiščenja, če želimo. Namreč ljudje smo zanimiva bitja, saj se tako radi oklepamo svoje vloge, pa čeprav vemo, da je bedna. Zato je potrebno kodo očistiti na nivoju DNK-zapisa. Pri tem pridejo v poštev starodavne veščine samozdravljenja, vijolični plamen, meditacija ... Ozdravljeni kode postanemo takrat, ko postanemo lahki kot otroci, kar pa je mojstrstvo.

 

 

Jernej Deželak

Nadaljuj branje
Ogledi: 515

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

 

Srčna čakra (Anahata) je četrta izmed osnovnih čaker in predstavlja center brezpogojne ljubezni. Skozi četrto čakro dajemo in sprejejmamo ljubezen, predstavlja pa prehod med prvimi tremi čakrami v zgornje tri, saj transformira energijo spodnjih čaker in sprejema energijo iz višjih nivojev. Vlada srcu in krvnemu obtoku, pljučem in dihalnemu sistemu, ramenom, rokam, preponi, rebrom, prsim in priželjcu (timusu). Leži v sredini prsi, v bližini srca. Njena značilna barva je travnato zelena ali rožnata.

Kadar srčna čakra dobro deluje in je odprta, je človek v harmoniji s sabo, v miru, zaupanju in ljubezni. Takšen človek ve, kaj pomeni prijateljstvo, bližina, nežnost, potrpežljivost, sprejemanje drugih in sočutje. Na tem nivoju je človek sposoben poslušati in upoštevati navodila višjega jaza ter se soočati z Resnico. Njegova pot vodi v svobodo. Zdrav srčni center je povezan tudi z lepoto, umetnostjo in naravo.

Zaprta srčna čakra pa se kaže, če ima človek težave z dihanjem, srcem ali krvotokom. Strahovi, tesnoba, obsojanje, nesprejemanje, zamere itd.; vse to blokira naš srčni center, zato je nujno izvajati tehnike, ki čistijo energijsko polje okrog srčnega centra in nam pomagajo ozaveščati naše blokade, bolečino in druge srčne rane. Močna blokada na tej čakri se kaže tudi kot nezmožnost dajanja in sebičnost, saj takšen človek gleda in misli le nase.

Če želimo, da bi naš srčni center zdravo deloval, je potrebno v naš vsakdan vnesti dihalne vaje ali vsaj globje in bolj zavestno dihanje, saj dihanje deluje na srčno čakro. Potrebno se je tudi soočiti z ljudmi, ki so nas prizadeli in do katerih čutimo jezo, zamere in druge negativne občutke in si s tem zaceliti srčne rane, se soočiti z bolečino ter jo transformirati. Srčni center je center transformacije, z njegovo pomočjo smo sposobni predelovati in se soočati z našimi občutki. Srčni center je center odpuščanja. Odpustite, sebi in drugim, za vse , kar je bilo. Le tako bomo začutili zaupanje vase in se počutili mirno, ljubljeno in varno.

Osebna izkušnja

Tehnike za zdravljenje srčne čakre izvajam v kombinaciji z drugimi energijskimi dihalno – gibalnimi tehnikami, kadar na primer začutim tesnobo, nezaupanje, razdraženost in kaotičnost zaradi skrbi, stresa in podobno. Nekaj dni nazaj so me preplavili občutki strahu in nezaupanja, s katerimi sem se soočala s tehnikami za odpiranje in zdravljenje srčne čakre. Ko mi je uspelo razbiti blokado in spustiti te občutke, jih transformirati in predati, sem začutila val neizmerne hvaležnosti. Jokala sem od radosti. Celoten proces se je zaključil tako, da sem naslikala sliko na platno na čisto nov način, s pridihom srčne vilinske energije (slika bloga).

 

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 626

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Zaposlitev ni zgolj način zaslužka. Služba je tudi del naše poklicne identitete. Omogoča nam, da se počutimo koristne, sposobne in se zavedamo svojega doprinosa k družbi. Služba je pogosto povezana tudi z našo samozavestjo.

 

Kako na nas vpliva izguba službe?
Ob daljši nezaposlenosti imamo lahko občutek nezadostnosti. Nekateri se lahko počutijo tudi manjvredne. Izguba službe pogosto pomeni tudi izguba svoje delovne rutine ter izguba občutka varnosti. Pogrešamo lahko tudi vsakodneve socialne interakcije, ki nam jih je služba omogočala. Mnogo ljudi se ob daljši brezposlenosti srečuje s stresom, tesnobnostjo, pomanjkanjem interesa in motivacije, depresijo in podobnim.

Kaj lahko v takem primeru storimo?

Kot psihologinja ljudi, ki se soočajo z izgubo službe, spodbujam, naj se nikar ne dojemajo kot brezposelno osebo, pač pa kot osebo, ki je trenutno 'polno zaposlena' z iskanjem službe. Vsakemu se kdaj zgodi, da se znajde v neugodni situaciji. Biti brez službe o nas ne pove nič slabega. Izredno pomembno pa je, da svoje stanje dojemamo kot prehodno in ne kot stalno. Pri tem je ključno, da ohranjamo svojo delovno kondicijo. To počnemo tako, da si dneve čim bolj strukturiramo. Ko redno hodimo v službo, imamo ponavadi hitrejši vsakodnevni ritem, kot takrat ko smo prosti dela. Ko nam zjutraj ni potrebo iti v službo, lahko pričnemo samodejno kasneje vstajati, za posamezne vsakdanje aktivnosti porabimo več časa, pogosteje preživljamo svoj čas na bolj pasiven način (npr. gledanje televizije) in podobno. Če želimo svojo delovno aktivnost ohranjati, je pomembno, da vsak delovni dan določeno število ur namenimo svojemu delu. Četudi nas trenutno za to delo še nihče ne plača, svoj čas redno namenjamo nečemu, kar bo povečalo naše zaposlitvene možnosti. Aktivno iskanje službe torej ne zajema zgolj nekaj minut na dan, ki jih posvetimo preverjanju novih razpisanih prostih delovnih mest, pač pa mnogo več. Samoiniciativno se lahko pričnemo srečevati z ljudmi, ki delujejo na področju, kjer želimo delati tudi sami. Možnost imamo za nekaj časa delati tudi prostovoljno, kar nam omogoča učenje novih delovnih spretnosti, mreženje ter dvig naše samozavesti, motivacije in energije za delo. Preko uporabe interneta ali knjig se lahko naučimo tudi kakšno novo spretnost, ki bi nam na delu lahko prišla prav. To je lahko učenje novega računalniškega programa, novega jezika ali izboljšanje veščin javnega nastopanja.

 

Pomembno je torej, da kljub izgubi službe ostajamo aktivni ter se ne osredotočamo na samo izgubo službe, temveč raziskujemo različne možnosti, ki jih imamo na voljo.

Nadaljuj branje
Ogledi: 1752

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

V terapiji se večkrat srečam s pari, ki si želijo svoj odnos izboljšati. Želijo si, da bi jih partner bolj poslušal, razumel in upošteval. V svojem odnosu si želijo več povezanosti, sproščenosti, veselja in trdnosti.

Kadar ima par težave pri reševanju konfliktov, v terapiji pogosto odkrijem, da se razlikujeta v svojem načinu poslušanja.

 

Kako lahko vemo, da nas nekdo posluša?

Poslušanje lahko kažemo na besedni ali nebesedni način. Besedne znake poslušanja izražamo preko različnih besed, s katerimi spodbujamo sogovornika h govorjenju. Te besede so lahko na primer: "aha", "ja", "razumem" in podobno. Nebesedne znake poslušanja pa izražamo preko govorice našega telesa, kot so prikimavanje, gledanje v oči, ustrezna obrazna mimika in podobno. Kadar oseba, kateri nekaj razlagamo, konstantno pogleduje na uro, se zagleda v svoje nohte ali piše sporočilo na telefonu, imamo lahko občutek, da ne sledi temu, kar ji pripovedujmo. Podoben občutek imamo lahko tudi, kadar nas oseba le nemo gleda.

 

Kako poslušajo moški in kako ženske?

Raziskave kažejo, da se moški in ženske pogosto razlikujejo v svojem načinu poslušanja. Ženske pogosto besedne in nebesedne znake poslušanja uporabljajo, kadar želijo sogovorniku pokazati, da ga poslušajo, medtem ko moški iste znake uporabljajo le kadar se s sogovornikom strinjajo. Kadar žena recimo med pogovorom možu gleda v oči, mu občasno prikima ali uporablja besede kot so "a tako", "aja" in podobno, možu želi sporočiti, da ga posluša. Mož si njeno prikimavanje napačno razlaga kot strinjanje in je lahko kasneje precej zmeden, če žena izrazi svoje drugačno mnenje. Mož je lahko navajen med pogovorom biti tiho in se šele na koncu odzvati, kar pa si ona zaradi njunih različnih načinov poslušanja lahko razlaga kot nezanimanje in zavračanje s strani moža. Ni nujno seveda, da gre za moža ali ženo. Različne načine poslušanja najdemo tudi med prijatelji, družinskimi člani, sodelavci in drugimi. Včasih je ženska tista, ki med poslušanjem pogosteje prikimava, spet drugič je to lahko moški.

 

Morda se nam zdi, da je poslušanje nekaj povsem osnovnega in enostavnega, a mnogo ljudi ima v različnih odnosih težave ravno s tem. Če se znajdemo v konfliktu, se lahko spomnimo na poslušanje in se zavedamo, da imamo dvoje ušes in le ena usta. Morda nam je pa narava skušala kaj namigniti.

Nadaljuj branje
Ogledi: 970

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Dan za dnem smo obdani z idejo, da je eden izmed najpomembnejših ciljev v življenju najti tisto pravo osebo. Poroka se v filmih in ostalih medijih pogosto smatra kot končni cilj partnerstva. Le malo pa jih prikazuje, kako je po poroki - takrat ko pospravimo svojo belo obleko, ko vznemirjenje ob pogledu na poročni prstan mine in ko z možem ali ženo pričnemo živeti nič kaj dramatično življenje, polno vsakodnevnih užitkov in tudi občasnih skrbi. Veliko parov pred poroko več časa nameni razmišljanju o poročnem obredu kot pa o samem zakonu. Dolge ure se pogovarjajo, kakšna bo njihova obleka, kakšen jedilnik in načrtujejo vsako drobno malenkost poroke. Mnogi pa se povsem pozabijo dotakniti tudi drugih, še pomembnejših tem, ki pomembno vplivajo na kasnejši zakon. Teme, ki jih je že pred poroko koristno raziskati, so gospodinjstvo, finance, cilji, definiranje zvestobe, način vzgoje otrok ter kako bomo ohranjali zvezo ljubečo. Pogosto se nam zdi povsem samoumevno, da ima naš partner enako predstavo o zakonu, zaradi česar se s partnerjem mnogi ne pogovarjajo o svojih pričakovanjih po poroki.

 

Razlogi, zakaj se ljudje poročajo, so različni. Nekomu je poroka zgolj list papirja. Nekateri se poročajo zaradi udobja in finančne stabilnosti. Mnogi se poročijo tudi zato, ker verjamejo, da je poroka logični korak v zvezi, medtem ko jih veliko vidi poroko kot zavezo partnerju, da bodo z njim ostali. Dobro je vedeti, zakaj se želimo poročiti in kaj pravzaprav obljubljamo svojemu partnerju. Mu res obljubljamo, da bomo v  dobrem in slabem do konca življenja ostali z njim? Najverjetneje bodo v našem zakonu tudi obdobja, ko nam bo manj prijetno, ko ne bomo zadovoljni sami s sabo ali ko se bomo soočali s čim težjim. Kaj smo pripravljeni storiti v takih obdobjih? Koliko časa bomo vztrajali? Nekaj mesecev, leto dni ali dokler težje obdobje ne mine? O tem se je koristno s partnerjem pogovoriti ter opredeliti, kaj smo pripravljeni narediti za trden odnos. Smo se pripravljeni pogovarjati tudi, ko nam je hudo? Smo pripravljeni iti na terapijo in se naučiti novih strategij za reševanje problemov? Če se s partnerjem dogovorimo, da bomo ostali v zvezi tudi v težjih obdobjih, si bistveno zvečamo verjetnosti kakovostnega zakona. Če torej ločitev izključimo kot možnost, se ob problemu ne ukvarjamo s tem, ali bomo s partnerjem ostali skupaj ali ne, pač pa energijo usmerimo v skupno iskanje načina, da svojo zvezo ohranjamo ljubečo.

 

Samo ljubezen je le redko dovolj za srečen zakon. Potrebna je tudi velika mera razumevanja, sprejemanja in pogovorov. Veščine kakovostnega odnosa se lahko naučimo s tem, ko se udeležimo nekajurnega predporočnega svetovanja. Raziskave kažejo, da pari, ki se pred poroko pogovorijo o določenih temah in v zakon stopajo zavestno, kasneje svoj odnos ohranjajo bolj trden, povezan in ljubeč, kot pari, ki tega ne storijo. Par se preko predporočnega svetovanja nauči, kako opredelijo svoja pričakovanja, kako uspešno reševati konflikte, kako zakonu postaviti trdne temelje in kako biti do partnerja ljubeči.

 

Poleg pozornosti in časa, ki ju namenimo partnerju, je ključno, da znamo poskrbeti tudi zase. Pomembno je, da imamo pozitivno mnenje o sebi, da imamo tudi lastne cilje in smo v stiku sami s sabo. Kadar se počutimo dobro v svoji koži, lahko zvezi damo več. Ni partner tisti, ki ima nalogo, da nas osreči, pač pa smo to v veliki meri mi sami.

 

Ko se pripravljamo na poroko, se hitro lahko zgodi, da v vrtincu poročnih priprav spregledamo dejstvo, da si ne želimo zgolj lepe poroke, temveč si želimo zlasti čudovit zakon.

Nadaljuj branje
Ogledi: 1407

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Ko govorimo o varanju, večina ljudi pomisli na fizično obliko varanja, npr. spolnost z osebo, ki ni naš partner. Mnogi so prepričani, da je ravno spolnost tisti sestavni in ključni element varanja. Vendar pa obstaja tudi čustveno varanje, ki je malo manj očitno, a ima ravno tako lahko posledice za naš odnos. Pri čustvenem varanju moški ali ženska vlaga veliko energije in pogosto tudi svojega časa v nekoga, s katerim ni v zvezi. Med njima se tako razvije velika stopnja čustvene intimnosti - zaupata si, imata zelo osebne pogovore in se počutita blizu en drugemu. Pogosto fizične intimnosti, kot so poljubi, dotiki, spolnost in drugo sploh ni. Čustveno varanje je precej pogostejše od fizičnega varanja, saj ga tudi težje prepoznamo in o njem ponavadi manj govorimo. K čustvenemu varanju naj bi se pogosteje zatekale ženske, medtem ko naj bi moški pogosteje varali fizično.

 b2ap3_thumbnail_tech-cheaters-1.jpg

Kako vem, ali gre za čustveno varanje?

Čustveno varanje pogosto prepoznamo po pretirani čustveni intimnosti z nekom, ki ni naš partner. Tej osebi zaupamo svoja najglobja čustva in skrivnosti, ki jih ne zaupamo niti svojemu partnerju. Lahko postanemo skrvnostni in pred partnerjem skrivamo dejstvo, kako pogosto se dejansko družimo s to osebo. Čeprav si velikokrat ne želimo priznati, da gre za čustveno varanje, se vseeno zavedamo, da partnerju ne bi želeli razkriti čisto vseh podrobnosti, ki se jih pogovarjamo z osebo izven partnerskega odnosa. Naš odnos s partnerjem se lahko precej poslabša, prepiri so pogostejši, obenem pa imamo partnerja vedno bolj za samoumevnega. Lahko ga začnemo primerjati z osebo, s katero čustveno varamo, in partnerskemu odnosu ne posvečamo dovolj pozornosti, saj gre večino naše energije v drug odnos. Partnerju pogosto ni jasno, kaj se je spremenilo. Opazi, da se drugače vedemo, obenem pa ne razume, zakaj je tako. Zaradi čustvenega varanja se lahko s partnerjem med seboj precej oddaljimo.

 

Primer iz terapevtske prakse

Pred kratkim je k meni v terapijo prišla poročena gospa, ki se je s sodelavcem zapletla v globok čustveni odnos. Bila je močno zmedena, saj je imela moža zelo rada in mu je bila vedno zvesta, hkrati pa je čutila, da njen odnos s sodelavcem prerasel v nekaj več. S sodelavcem sta delala na skupnem projektu, zato sta večino službenega časa preživela skupaj. Gospa je povedala, da se s sodelavcem rada skupaj šalita ter da se pogosto pogovarjata o zelo osebnih temah. O njem in njunih pogovorih pogosto razmišlja še kasneje v dnevu. Opazila je tudi, da zjutraj namenja več pozornosti temu, kako se bo oblekla za v službo, kot je to počela včasih. Svoj odnos s sodelavcem je želela omejiti ter se ponovno zbižati z možem, a ni vedela, kako. Tekom terapij je ugotovila, da s sodelavcem v resnici ne želi razviti partnerskega odnosa in da si želi ponovno občutiti bližino v odnosu do moža. S sodelavcem je prenehala hoditi na skupne malice med službo in postala pozorna na to, da so bile teme njunih pogovorov bolj površinske. Z možem sta se večkrat tudi skupaj udeležila najinih terapevtskih srečanj ter se pričela odkrito pogovarjati. Redno sta začela načrtovati tudi skupen čas, ki je bil namenjen zabavi in sprostitvi. Na srečanjih sta oba poročala, da sta se pričela ponovno skupaj tudi šaliti, si zaupati in da sta en do drugega zopet ljubeča.

b2ap3_thumbnail_98216379_womanoncellphoneandmanonlaptop.jpg

Nadaljuj branje
Ogledi: 2189

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina
b2ap3_thumbnail_22.12.14.jpg
 
Velikokrat lahko slišimo, kako otroci na vprašanje »Kaj si pa ti želiš«, odgovorijo »Da bi se imeli radi«. Tako iskreno, pristno in iz srca. Res si želijo, da bi se imela mami in oči rada, da bi imela rada njega/njo in sestro/bratca, da bi se imela rada babica in dedek in tako naprej. Da bi se imeli radi. To bodo tudi naše želje v prihajajočih prazničnih dneh, kajne?
 



Imejmo se radi. Najprej sebe, potem pa še druge. Obratno ne gre, saj v tem primeru izkazujemo ravno nasprotno – da se nimamo radi. Ko vedno na prvo mesto dajemo druge – svojega partnerja, starše, otroke, prijatelje, sodelavce itd. – nam pogosto potem zmanjka časa zase. Ko smo vedno pripravljeni priskočiti na pomoč, pa tudi, če nas nihče ne prosi, kar sami se ponudimo, da bomo naredili nekaj namesto nekoga, v resnici ne izkazujemo ljubezni tej osebi. In ko to delamo dan za dnem, leto za letom, izgubljamo sebe in zavedanje o sebi: ne vemo več, kaj si mi želimo, ne prepoznamo več svojih potreb, nimamo več ciljev, izgubljamo svoje življenje in ga v resnici sploh več ne živimo. Resnica pa je, da ima vsak od nas svoje življenje. In naloga vsakega posameznika je, da živi to življenje. To pomeni, da poskrbi za svoje potrebe, da sledi svojim sanjam in ciljem – tako se imamo radi. Ko te nekdo prosi za pomoč ali pa sam vidiš, da jo potrebuje, mu boš seveda pomagal – po svojih najboljših močeh, nikoli pa ne na račun sebe. 
 
Izkažite si ljubezen in spoštovanje, nato pa ju delite z drugimi.
 
V teh prazničnih dneh, ki so pred nami, se spomnite tudi nase. Vsi smo v decembru pod pritiskom, kaj vse je še za postoriti, v službi in doma, lovimo zadnje trenutke, a vseeno si lahko vzamemo vsaj pol ure vsak dan zase – tako bomo zagotovo bolje opravili vse, kar nas čaka. Najbolje je to narediti kar takoj zjutraj, saj je to tudi odlična priprava na nov dan: nežno prebudite svoje telo, nadihajte se jutranjega zraka, spijte topel čaj, pripravite si zajtrk, umirite misli in dan bo povsem drugačen, kot če ga začnete nervozni in slabe volje. Imejte se radi in si podarite te trenutke zase. Umirjeni in zadovoljni v sebi, boste lahko veliko več dali drugim, kot raztreseni, nezadovoljni in pod pritiskom.
 
V prihajajočem letu vam želim čimveč lepih in ljubezni polnih trenutkov v svoji družbi in družbi vaših bližnjih. Imejte se radi!
 
Tinkara Filač, svetovalka za zdrave odnose
 
Nadaljuj branje
Ogledi: 1049