Nastavitve piškotkov

BLOGI

RSS Ključne besede zapisa: odnos do sebe

Objavil: Kdaj: Kategorija: Nekategorizirano

Velikokrat slišimo besedo svoboda. Vendar kaj to sploh pomeni? Vsak jo razume in doživlja drugače. Ko bom svoboden, bom lahko šel na konec sveta, delal, kar bom hotel, imel veliko denarja, užival in se upokojil, saj so otroci že odrasli in imajo svoje življenje, itd. Toda svoboda ni zunanje stanje, temveč notranje stanje bitja. Svoboda je odgovornost do sebe in drugih. To ne pomeni, da lahko delamo vse, kar hočemo, saj ima vsako naše dejanje posledice.

Naključij ni ali pa je vse na-ključ. Bistvena je nenavezanost na kogarkoli in karkoli. Vsi smo na nekaj ali nekoga navezani. To je normalno, saj smo ljudje. Težava nastane, ko postanejo te vezi pretesne in se počutimo ujete v določene odnose. Takrat je potrebno narediti energijske odvezave od ljudi, vrniti, kar ni naše, potegniti svojo energijo nazaj, da bi zopet lahko postali svobodna bitja. To je proces, ki ne gre kar čez noč. Potrebuješ vero, zaupanje in disciplino, vse ostalo se zgodi, ko je pravi čas.

Še ena stvar, ki je potrebna na poti svobode. Brezgrajnost v mislih, besedah in dejanjih. Da stvari, ki se nam zgodijo, ne jemljemo preveč osebno, sploh pa ne besed in dejanj drugih ljudi. Vsak človek deluje v skladu s samim sabo in največkrat govori in deluje iz lastnih izkušenj, ki so čisto drugačne od naših. Takrat pride v poštev čisto in odprto srce. Sprejemanje vseh enako, saj smo konec koncev vsi eno. Vse je eno, ker je vseeno.

Svoboda je stanje notranjega bitja. Bolj kot smo brezgrajni, bolj smo svobodni, odprti in pretočni, lažje navezujemo stike z ljudmi in se ne zapletamo v lastne drame in drame drugih. Bistveno je čisto in odprto srce. Ko se soočamo z izredno veliko bolečino, gremo skozi njo, se zavedamo, da je z namenom tukaj, da jo presežemo. Naša največja moč je ravno v naši največji ranljivosti. Da se ne poistovetimo z bolečino, temveč jo samo spustimo skozi svoje telo. In večja kot je bolečina, večja je tudi navezanost oziroma odvisnost. Ljubezen ne boli, boli navezanost. Najvišja oblika ljubezni je sočutje, najprej do sebe, nato do drugih. Čutiti sebe, šele nato lahko čutiš soljudi. Ljubezen je resnično svoboda. Odprto srce je srce, ki je sposobno brezpogojne ljubezni do vseh in vsakogar. In šele po res težkih preizkušnjah in lekcijah, ki jih ima vsak izmed nas, se učimo ljubiti. Ljubiti sebe. Ko si brezgrajen do sebe, si lahko tudi do sočloveka. Biti ponižen in skromen v duši, biti človek človeku, na prvem mestu pa biti človek do sebe. Kje smo v odnosu do sebe, nam kažejo ljudje, s katerimi prihajamo v stik v vsakodnevnem življenju. Zato so odnosi zelo pomemben del našega življenja, saj skozi njih spoznavamo sebe.

Življenje je resnično velik dar, ki ga je treba živeti z odprtim srcem, sprejeti vse izkušnje enako, osvojiti lekcije in se dvigniti na novo raven zavedanja. Gojiti občutek hvaležnosti, se zavedati, da za vsakim dežjem posije sonce in da se vse zgodi z namenom. In odpustiti sebi in drugim. Odpuščanje. Odpuščanje nas pripelje v globok stik s samim sabo. Biti to kar si v danem trenutku in sprejeti vse vidike sebe. Jaz sem, ki sem. Jaz Sem. In da se pri vsakem Jaz Sem zavedamo, da nisem samo Jaz, temveč tudi Ti. Delovati v dobro sebe in drugih. To pa je umetnost.

Aleksandra Jamnik

Nadaljuj branje
Ogledi: 31

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

V odnosu z drugimi vedno iščemo nekaj, kar je tudi ali predvsem naše. Tako nezavedno iščemo način, kako to integrirati vase, Ko te vsebine uspejo sobivati v nas, jih ne iščemo več zunaj, jih ne projiciramo, saj ni več potrebe, ker je vsebina združena v nas. Energija, ki je prej uhajala v projekcijo, je sedaj integrirana znotraj nas in postaja naše kreativno orodje, ki dela za nas. /…/ 

Potreba po povezanosti z drugimi izhaja iz predrojstne izkušnje v maternici. Vseskozi iščemo to (svojo) »popolnost« preko drugega. V drugi osebi iščemo del, ki nam »manjka«, da bi ponovno občutili Celoto. Zato vzpostavljamo odnose. /…/

Lahko bi rekli, da naše vrednote same po sebi nimajo smisla, če se ne odslikavajo v odnosu z drugimi. Niti mi kot bitja nismo sami sebi namen. Smo samo toliko »vredni«, kolikor se razdeljujemo v odnosu, in obratno – odnos je samo toliko vreden, kolikor sebe vnašamo vanj. Tu se torej odraža odnos do samega sebe kot nosilca vrednost, na osnovi katerih stopamo v odnose. /…/

Kolikor se v bistvu poznamo, nam šele pokaže odnos z drugim. Kako lahko sobivamo s sabo in svojimi šibkostmi, ali se uspemo pomiriti s svojimi nasprotji? Če ne zmoremo izpeljati notranje poroke, kako lahko pričakujemo, da nam bo uspela zunanja? /…/

Toleranca do šibkosti in slabosti drugih pa pelje samo preko sprejemanja svojih lastnih. Potrebujemo odnose, vseskozi jih iščemo in ustvarjamo, a če to počnemo s figo v žepu ali jih uporabljamo kot bližnjico, da se nam ni treba srečati s samimi seboj, si v odnosih neprestano ustvarjamo drame; kajti to, kar ni pomirjeno v nas samih s pomočjo skrivne poroke, misterija združitve nasprotij, ne more biti pomirjeno niti v zunanjih odnosih, in tako dejansko ostajamo sami, nezmožni zadovoljujočih navezav z drugimi. Življenje nas tako venomer vrača na začetek, k nam samim, ki izvoru nemira.

 

Marjana Florjan

Odlomki iz članka Odnos kot mysterium coniunctionis, Metke Kramberger, ki je bil objavljen v reviji Anima (jesen 2018).

Nadaljuj branje
Ogledi: 276

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Opazovanje lastnih misli je lahko zelo »razsvetljujoče«, saj nam to, kako živimo, narekujejo naše misli. Če se jih ne zavedamo, potem tudi nimamo pravega nadzora nad svojim delovanjem, življenjski izzivi pa nam predstavljajo muke. Energije za premike ni in ni, kljub temu da se jo trudimo pritegniti k sebi. V nedogled lahko brcamo v prazno, iščemo vzroke okrog in okrog bistva, tega pa imamo praktično pred nosom. 

Ko nam uspe se zavestno umiriti in prisluhniti umskemu kaosu, ta kmalu izloči najbolj bistvene besede, stavke, afirmacije, misli, ki nas blokirajo in zaradi katerih se ne moremo premakniti in napredovati v skladu z željami. Večina teh misli je zelo negativnih: ne morem, ne znam, ne vem, ne bo mi uspelo, nisem dovolj dobra/dober … 

Včasih se zdi, kot da imamo prazno glavo, da ničesar posebnega ne premlevamo. Pa to ni res! Naš um melje neprestano. Obdeluje vsako malenkost, znova in znova. Zato je treba vztrajati in raziskati njegov mehanizem in prevzeti krmilo. Ali vodim svoj um jaz ali on mene? Če verjamemo vsem negativnostim, ki nam jih servira, potem smo sposobni verjeti tudi vsem pozitivnim mislim oziroma afirmacijam. Pa še bolje se bomo počutili. Ko bomo tako zavestno vadili skoke iz ene miselne skrajnosti v drugo, iz minusa v plus, bomo nekega lepega dneva pristali na sredini, na nevtralnem območju čistega vedenja in delovanja. Takrat bomo pa mojstri. ;)

Če ne vemo, kje vse leži naša energija, prisluhnimo svojim mislim: energija je tam, kjer so naše misli. Ups! O čem oziroma o kom dneve in dneve razmišljam? No, tja gre moja energija ... Velikokrat se je treba prisiliti, da um zaposlimo s kreativnostjo, z idejami, mislimi, ki podpirajo naše cilje, vse tisto, kar si v življenju želimo doseči, kar nas osrečuje, polni … Vendar samo misliti o zlati prihodnosti ne bo dovolj, je potrebna tudi akcija, tukaj in zdaj – misli podpreti z dejanji. 

In še nekaj zelo bistvenega: razmišljanje o drugih, sanjati o drugih, je lahko velika potrata energije. Če v svoje sanje vpletamo druge, si zamišljamo vse mogoče scenarije z njimi, posegamo v njihovo svobodno voljo, ker oni z našimi načrti niso seznanjeni … Zato razmišljajmo o sebi, drugim pa pustimo svobodno voljo. 

Tako enostavno, pa tako težko hkrati. ;)

Marjana Florjan

Nadaljuj branje
Ogledi: 262

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

BODI BREZGRAJEN V BESEDAH

Govori iskreno. Reci le tisto, kar res misliš. Ne uporabljaj besed v svojo škodo ali škodo drugih. Uporabi moč svojih besed tako, da bosta zasijali resnica in ljubezen.

NIČESAR NE JEMLJI OSEBNO

Kar počno drugi, ne počno zaradi tebe. Kar počno in govorijo drugi, je le izraz njihove resničnosti, njihovih sanj. Če boš imun na mnenja in dejanja drugih, ne boš nemočna žrtev nepotrebnega trpljenja.

NIČESAR NE DOMNEVAJ

Zberi pogum in sprašuj ter vselej jasno in glasno povej, kaj bi rad. Bodi jasen do drugih, da te ne bodo hromili nesporazumi, potrtost in nemir. Že zgolj ta dogovor ti bo pomagal, da lahko povsem spremeniš svoje življenje.

VSELEJ DAJ VSE OD SEBE

To "vse" ne bo vedno enako; če si namreč bolan, ne moreš storiti toliko, kot če si zdrav. Toda v vsakih okoliščinah se potrudi, da boš storil vse, kar je v tvojih močeh - in ne boš se več obsojal, ne boš se več trpinčil in ničesar ne boš obžaloval.

Pripravil Jernej Deželak, Izvleček iz knjige Štirje dogovori (avtor:Don Miguel Ruiz)

Nadaljuj branje
Ključne besede: odnos do sebe
Ogledi: 430

Toplejši meseci so meseci z več sonca, cvetenja in rasti v naravi. Cvetlice ozelenijo in cvetijo, njihovi pisani cvetovi pomirjajo in pomagajo pri boljšem počutju. Pri meditaciji in zdravljenju se lahko povezujemo z njihovo energijo in močjo. Vizualiziramo lahko katerokoli cvetlico, sama pa sem uporabila lotusov cvet.

Priprava na meditacijo. Najprej razgibamo celo telo  na kakršenkoli način nam ustreza: lahko se raztegnemo, razmigamo sklepe, se odpravimo na sprehod, tek ali kolesarjenje. Katerakoli fizična oblika rekreacije nam je ljuba. Pomembno je, da se razmigamo, saj bomo tako lažje zavestno in skoncentrirano mirovali.

Nato se uležemo na hrbet, dlani obrnemo navzgor, sprostimo telo in zapremo oči. Na področju druge čakre (nekaj centimetrov pod popkom; tam, kjer imamo ženske maternico) vizualiziramo oranžen lotusov cvet. Dihanje je tekoče, kontinuirano, zavestno. Ko dihamo, usmerjamo pozornost na področje druge čakre in vizualiziramo cvet. Zavestno dihanje in moč cveta čistita v telesu zastale občutke, spomine, neprijetne misli, skrbi in nas umirjata. Tako lahko dihamo 5 minut in več, kot zdržimo oziroma nam ustreza. Zaključimo tako, da s petimi močnejšimi in globljimi izdihi in vdihi, pošljemo cvet ven iz telesa, avre, bivalnega prostora daleč v neskončnost, kjer cvet razpršimo.

Tretja faza je faza mirovanja in počivanja. Celo telo vizualiziramo v velikem belem lotusovem cvetu. Počutimo se udobno, prijetno in varno. Lahko dodamo tudi vizualzacijo lebdenja cveta na vodi. V tem položaju mirujemo 5 minut ali več. Popolnoma se sprostimo in umirimo.

Celotno meditacijo zaključimo z zahvalo lotusu in za nekaj trenutkov čutimo hvaležnost. 

 

Klara Dev

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 382

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Odlomki iz knjige v prevajanju

Amorah Quan Yin: Zbirka plejadskih tehnik za samozdravljenje

Priprava na delo s svetlobo na plejadski način

Čiščenje z vrtnicami 3. del

 

Zadnja možnost za uporabo vrtnic, ki jo bom opisala, je namenjena samozaščiti. Vrtnice imate lahko cel čas nameščene na zunanjih straneh svoje avre, tako da so s steblom zasidrane na površino Zemlje. S tem boste odvračali neželene vplive in si pomagali oblikovati svoje meje. Vrtnice bodo absorbirale tuje energije, ki plavajo naokrog, preden bodo te vstopile v vašo avro. Vrtnice, ki jih boste tako postavili, sicer ne bodo poskrbele za čisto vse energije, vam bodo pa v veliko pomoč.

Morda boste pred svojo avro želeli postaviti ogromno vrtnico, ki je zakoreninjena na površino Zemlje. Ali pa vam bo bližje postaviti pet vrtnic zunaj avre, eno pred seboj, eno za hrbtom, na vsaki strani telesa po eno in eno nad glavo (glej ilustracijo).

Izogibajte se vsaki težnji, da bi vrtnice uporabili zaradi občutkov paranoje. To ni orodje, ki bi ga uporabili takrat, ko imate občutek, da vas ˝nekdo˝ poskuša napasti ali vam kaj odvzeti, kdor koli ta ˝nekdo˝ je. Ta tehnika je preprosto le orodje, ki vam pomaga, da prevzamete odgovornost za svoje meje in svoje izbire. Še posebej je uporabna, če ste zelo občutljivi ali pa ste v preteklosti vsrkavali vase veliko tujih energij. 

Ko boste postavili vseh pet vrtnic izven svoje avre, boste morda ugotovili, da po navadi ne zaščitite svojega hrbta. Z drugimi besedami, zadnja stran vaše avre je lahko zelo razpršena ali pa se je manj zavedate kot preostalega dela avre. Ko si vzamete čas, da vizualizirate vrtnico in občutite prostor med svojim telesom in vrtnico, to naravno okrepi ta del vaše avre in naredi vaš hrbet manj dovzeten za napade ali celo energijske poškodbe.

Naslednji koraki vam bodo pomagali postaviti vrtnice, ki bodo ščitile vaše meje:

1.Ko zaprete oči, se prizemljite in ustrezno popravite avro, če je to potrebno.

2.Vizualizirajte vrtnico katere koli barve, ki vam daje dober občutek, in jo postavite tik pred svojo avro spredaj. Podrobno si jo oglejte.

3.Predstavljajte si, da ima vrtnica steblo, ki je zakoreninjena v zemljo. Nameravajte, da vrtnica ostane na tem mestu, dokler je zavestno ne razblinite.

4.Vizualizirajte še eno vrtnico tik izven svoje avre na levi strani.

5.Tudi tej dodajte steblo za prizemljitev in zopet nameravajte, da ostane nespremenjena, dokler je ne razblinite.

6.Sedaj postavite vrtnico s steblom v zemljo na desno stran, zunaj, tik zraven svoje avre. Zopet uporabite namero, da ostane nespremenjena.

7.Postavite še eno vrtnico tik izven svoje avre nad glavo. Zopet si predstavljajte, da je zakoreninjena, in nameravajte, da ostane tam, dokler je ne odstranite.

8.Nazadnje vizualizirajte vrtnico s steblom izven avre za svojim hrbtom. Če je treba, uporabite dihanje in namero, da ojačate in razširite svojo avro na oddaljenost 60–90 cm od telesa. Nameravajte, da vrtnica tam tudi ostane, dokler je namenoma ne odstranite.

9.Da okrepite moč svoje namere, sedaj razblinite vsako vrtnico skupaj s steblom, in sicer po vrsti, kakor ste jih ustvarjali. Nato ponovite korake dva do osem in postavite nove vrtnice na vseh pet mest. Včasih morate te korake ponoviti večkrat, da dobite močnejši občutek, da so vrtnice resnične. Če je treba, naredite to sedaj.

10.Ko zaključite, pustite vrtnice na svojih mestih do takrat, ko greste spat. Ko se pripravljate na spanje, poglejte, ali so še vedno videti sveže, ali so se zaprle, ali so uvele. Njihovo stanje bo dober kazalnik, koliko so za vas naredile. Ko boste zaključili s preverjanjem, stare vrtnice razblinite in nato postavite nove.

Ko začnete z izvajanjem tehnike postavljanja vrtnic okoli svoje avre, je priporočljivo, da razblinite stare vrtnice in postavite nove vsaj dvakrat na dan nekaj dni zapored. To počnite, dokler ne bodo vrtnice nekajkrat zapored nedotaknjene vsakič, ko jih boste preverjali. Sama sedaj zamenjam vrtnice okoli avre le enkrat ali dvakrat na teden, na začetku pa so bile po navadi polne tuje energije in sem jih morala menjati vsaj enkrat na dan. Raziskujte in preizkušajte, kaj vam osebno najbolj odgovarja oziroma kaj najbolj potrebujete.

Prevod: Mia Brunej

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 326

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Avra je energijsko polje, ki je od človekovega fizičnega telesa oddaljena približno en meter in sega vse naokrog. To polje »ima spomin« in nosi zapis naših preteklih dogodkov, čutnih podatkov, naše celotne preteklosti. Če ne skrbimo redno za svojo energijo, je avra lahko poškodovana, luknjasta ali na nekaterih delih pretrgana. Zdravimo jo s posebnimi energijskimi tehnikami, s katerimi se z dlanmi dotikamo avre, jo božamo in gladimo. Poleg tega pa tudi vsako podoživljanje občutkov, soočanje s slabimi navadami, odnosi, energijami, ki so v nas, zdravijo avro in jo celijo.

Tehnike za zdravljenje

1.      Glajenje avre

Stojimo z nogami v širini bokov in se osredotočimo nase. Roke iztegnemo v katerokoli smer stran od telesa in začnemo gladiti avro. Roke so ravno prav oddaljene od telesa (pribl. meter). Premikamo jih v vse smeri, sežemo tudi do stopal in kolikor dosežemo nad glavo. Pazimo, da ne zadržujemo dihanja. Dihamo zavestno in z izdihi transformiramo spomine, dogodke, občutke …

b2ap3_thumbnail_1-avra-1_20180419-072455_1.jpg b2ap3_thumbnail_1-avra-2.jpg b2ap3_thumbnail_1-avra-3.jpg 

1.      2. Glajenje avre z osmicami

Tehniko izvajamo stoje z nogami v širini bokov. Pred telesom začnemo po avri »risati« osmice. Začnemo pri bokih in potujemo vse više, do glave. Oporna točka so nam lahko čakre in na nivoju osnovnih sedem čaker rišemo osmice. Lahko pa jih rišemo tudi po občutku, od bokov do glave. In to nekaj časa ponavljamo. Tako dvigujemo energijo z ravni občutkov (boki, maternica, trebuh) višje do srca, grla in glave. Z izdihi ponovno transformiramo. S to tehniko tudi poganjamo zastalo energijo in zdravimo blokade.

b2ap3_thumbnail_2-avra-1.jpg   b2ap3_thumbnail_2-avra-2.jpg

b2ap3_thumbnail_2-avra-3.jpg   b2ap3_thumbnail_2-avra-4.jpg

1.      3. Dihanje s telesom

 

Stojimo z nogami v širini bokov, roke damo predse (kot da bi držali namišljeno žogo). Z vdihom roke razpremo, se razširimo v trupu, z izdihom se zapremo in z rokami v telo potisnemo svežo energijo. Ponovno lahko sledimo čakram od spodaj navzgor ali delamo po občutku od bokov do glave. Lahko večkrat vdihnemo in izdihnemo v isto področje ali čakro, lahko pa se z vsakim dihom premikamo višje. In to nekaj časa ponavljamo. S to tehniko se polnimo s svežo energijo in jo sprejemamo v telo.

b2ap3_thumbnail_3-avra-1.jpg   b2ap3_thumbnail_3-avra-2.jpg

1.      4. Energijsko polnjenje

Stojimo z nogami v širini bokov, roke iztegnemo proti nebu v obliki črke V. Močno sežemo navzgor, se odpremo in raztegnemo v trupu. Nekaj časa tako stojimo in globlje dihamo. Sprejemamo in se polnimo z energijo višjih nivojev.

b2ap3_thumbnail_4-avra-1.jpg

1.      5. Soočanje z občutki

 

Usedemo se na stol ali na tla, zravnamo hrbtenico in zapremo oči. Pozornost usmerimo na dihanje in čutenje sebe. Katerikoli občutki, spomini, misli se pojavijo, jih z izdihi in nameravanjem sproščamo in transformiramo. Kadar želimo globlje v občutke in pretekle dogodke, lahko izvajamo tehniko podoživljanja: z vdihom glavo obrnemo do leve rame in z izdihom do desne. In ponovno do leve rame. Dihanje in gibanje glave nekaj časa ponavljamo. Lahko 15 minut ali več. Na začetku začnemo s krajšim podoživljanjem, ki je lahko z vajo vse daljše.

b2ap3_thumbnail_5-avra-1.jpg

1.      6. Mirovanje

Ko začutimo sproščenost, umirjenost in da smo spustili nekaj bremen, občutkov, dogodkov, se uležemo in nekaj časa mirujemo.

b2ap3_thumbnail_6-avra-1.jpg

 

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 397

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Tisti, ki se odloči, da bo pričel z delom na sebi, gre skozi določene faze oziroma obdobja. V zadnjih devetih letih izvajanja delavnic in individualnih terapij, sem se srečala z mnogimi iskalci zavesti in prav vsak od njih je šel skozi podobne izkušnje. Nekateri so in še vedno vztrajajo, ostali so ubrali druge poti. Prepričana pa sem, da vsak, ko enkrat začuti energijo in svetlobo znotraj sebe, tega nikdar ne pozabi. Pa četudi je bilo to samo enkrat.

 

1.FAZA - ZAČETKI

Znotraj sebe začutimo hrepenenje po nečem nedoločenem. Poizkusili smo se napolniti na sto in en način, a nič od tega nas trajno ne zadovolji. V želji po odgovorih začnemo raziskovati, ko nekaj pritegne našo pozornost. Bodisi doživimo deja-vu, sanjamo napotke ali srečamo starega znanca, ki nam priporoči dobro knjigo ali delavnico.

Obiščemo delavnico in doživimo povečan pretok energije ter širjenje ujetega obzorja. V dar dobimo odlično počutje, voljo, uresničenje dolgonameravane želje, ipd.  Če smo se prej vozili po makadamu, smo zdaj že na regionalni cesti, kjer je vedno več smerokazov in navodil kako nadaljevati svojo pot.

2. FAZA - ISKANJE UČITELJA

Nato se čez nekaj časa znajdemo na točki, ko se je potrebno odločiti ali bomo s potjo nadaljevali naprej. Ugotovimo namreč, da delo na sebi ni krožek, ki se ga udeležiš 1 x tedensko, ampak je predano raziskovanje sebe, kjer instantna in draga razsvetljenja ne pridejo v poštev.

Na svetu obstaja mnogo poklicev, za katere potrebujemo leta, da se izučimo. Zato potrebujemo tudi pri duhovnem prebujenju nekoga, ki je pred nami to že izkusil in ve o čem govori. Pravi duhovni učitelj ni tisti, ki išče pripradnike, da ga bodo malikovali, ampak je tak, ki vas bo znal tudi brcniti v »ta zadnjo«, da se boste premaknili. Ker je taka oseba ob nas takrat, ko jo najbolj potrebujemo in nam pomaga obuditi našo iskro, je logično, da do njega (ali nje) gojimo posebno hvaležnost. Vendar še tako razsvetljeni Mojster ne more namesto nas narediti potrebnih korakov za spremembo, zato je prva stvar, ko se lotite »duhovnosti«, da čimprej prevzamete odgovornost za svoje življenje.

3.FAZA -TERAPIJE SVETLOBE

Sedaj ste se odločili za spremembo. Že zaradi odločitve si boste povišali delček svoje energije, da jo boste lahko usmerili v nove stvari. Dobili boste podporo vesolja, v kolikor pa boste  redno obiskovali delavnice ali terapije, pa se boste kmalu počutili kot prerojeni. Desetkratno si boste dvignili svojo energijo, kar bo vplivalo na vse, kar delate in ste. Lažje se boste soočali z izzivi, več boste lahko postorili, obenem pa boste imeli lep občutek, da končno delate nekaj zase.

4, FAZA - UPORI

Delo na sebi kot ga smatram in preizkušam zadnjih 15 let, je polno vzponov in padcev. Ko se ego lomi na vseh nivojih in izgublja svojo moč, uporablja vsemogoče načine, da bi nas spravil z začrtane poti. Začne nam nesramno prišepetovati, da to ni za nas, danes smo utrujeni, jutri imamo polno opravkov, spet tretji dan so se najavili obiski. Na paleti ima tisoč in en izgovor zakaj nimamo časa za delo na sebi. Z voljo in sedaj vedenjem, da deluje vedno po istem kopitu, ga lahko končno premagamo. Vsaka dobljena bitka nam da še več zagona in napredek bo viden na vseh področjih.

5. FAZA - SOOČANJE

Ko pomislite na meditacijo se zagotovo ujamete v sliko, kjer mirna  osebo v zenu, zbrano meditira nekje ob morju. To iluzijo spustite čimprej, saj človek, ko ozavešča sebe, doživlja od izbruhov jeze, do trme, žalosti, zoprnije ali pa smo kot top, ki strelja brez konca. Šele potem, ko si priznamo te občutke in se z njimi soočimo ter jih izrazimo,  se lahko le-ti transformirajo (izražamo jih v okolju, kjer smo varni oziroma z ljudmi, ki delajo enako). Na koncu se usedemo ali uležemo v zen in doživimo drugo plat medalje. Val energije svetlobe nas popolnoma zajame in končno doživimo tisto, na kar smo že davno tega pozabili. Začutimo svežino, svetlobo in zaupanje, da zmoremo in da je ta pot še kako prava.

6.FAZA - VZTRAJNOST IN DISCIPLINA

Za vse naše stvari, katere želimo uresničiti, potrebujemo močno voljo in vztrajnost. Maratonec, ki želi odteči 20 kilometrov, verjetno ne sedi vsak dan na kavču in se obilno prenajeda, medtem, ko na televiziji spremlja kako drugi tečejo in se rekreirajo. Profesionalni športniki redno vadijo, tečejo, pazijo na prehrano in se tudi mentalno pripravljajo na svoj izziv. Enako je pri meditaciji. Iskalec zavesti 24 ur na dan budno spremlja, kaj se v njem in z njim dogaja. Vsak dan je  drugačen in izzivi so različni. V kolikor premore disciplino, je rešil že polovico vsega. Pri širjenju svojih mej vztraja toliko časa, dokler jeziček na tehtnici ne prevaga v njegovo dobro in takrat doživi spremembo. Morda bo to nekaj čisto majhnega, a tudi to je treba ceniti in spoštovati. Mozaik zavesti sestavljamo po koščkih, na začetku širše slike sicer ne vidimo, a ko si pogledamo končni izdelek, bomo  prijetno presenečeni.

ZDAJ VAM NE BO VEČ DOLGČAS

Delo na sebi je način življenja. Vanj vložimo celega sebe in se nenehno trudimo k izboljšavam. Živi pa smo takrat, ko smo v stiku s svojimi občutki. Namesto prikrivanja, zatiskanja oči in iskanja načinov kako utišati svoje čustveno telo, rajši sprejmite vihar, ki se odvija in se zavejte darila, ki ga prinaša. Načini bodo sami prišli do vas, zato odprite oči in poslušajte srce, kajti vsi odgovori so že v nas.

 

Leticija Fortin

Nadaljuj branje
Ogledi: 461

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

S poganjanjem lastne energije, tako da smo nenehno v delovanju, kreiranju – »iz sebe«, v skladu s svetlobo, dosežemo preboj v samostojnosti v pravem pomenu besede in osvoboditev lastne kreativne sile. Ta energija mora biti prosta vseh strahov, navezav in vzorcev, kot so ne smem, ne znam, ne da se, ne bo mi uspelo ipd., in vse tuje energije, zaradi katere ne živimo svojega »originala«, temveč smo »kopije« nekoga, nečesa ... Da bi resnično lahko delovali z lastno energijo, moramo najprej vrniti tujo. Kaj pa to pomeni?

 Vrniti tujo energijo pomeni, da moramo najprej ugotoviti, kdo sploh smo. To je proces, ki zahteva vztrajno delo na sebi, raziskovanje čustvenih globin – podzavesti. Tam so shranjeni vsi naši spomini iz bližnje in daljne preteklosti in vanje je ujeta naša energija. Tja smo jo spravili, ker je v danem trenutku nismo bili sposobni takoj obdelati. Obdelati energijo pomeni, da svojim čustvenim reakcijam, kot so strah, jeza, žalost, užaljenost, vzvišenost idr. – odzivom na določena dejanja in stanja – odvzamemo čustveni naboj, jih nevtraliziramo. Naredimo spravo s seboj in drugimi, sprejmemo lekcijo, ker smo dojeli vse okoliščine njenega nastanka in sprejeli odgovornost za svoj del vpletenosti.

Te neobdelane energije je v naši podzavesti kar precej. To je stara zaloga, ki nas bremeni v vsem, kar počnemo ali pa bi želeli početi tukaj in zdaj. Je speči kapital, ki čaka na pogon. Več energije ko uspemo osvoboditi iz podzavesti, več moči imamo tukaj in zdaj, da presežemo rutino vsakdana in postanemo kreativni v življenju.

V tem procesu pometanja lastnega podstrešja naletimo na »zanimive« stvari, predvsem na čustvene bolečine, ki jih vsi radi čim bolj globoko potisnemo vase. Med drugim pridemo tudi do zavesti o tuji energiji, ki smo si jo nekoč prilastili – nevede, predvsem zaradi želje po moči, biti glavni, biti najboljši, najlepši, imeti tisto, kar ima nekdo drug itd. Vse to je posledica neznanja, ne-zavesti o tem, kdo smo v resnici, ker smo iz življenja v življenje izgubljali lastno integriteto. Verjeli smo lažem, iluzijam in izgubili svoj pristni jaz sem. Naučili smo se posnemati dejanja drugih, ker nekako smo vendarle morali preživeti. Žal, na tak način vedno bolj stran od sebe, v odvisnostih od drug drugega. Postali smo kopije, ponavljajoč naučeno, tradicije, brez vedenja, da živimo zgolj drobec svojega potenciala.

A vse to, kar smo doživeli v svojih življenjih, se je »moralo« zgoditi, vse izkušnje so naše lekcije, prek katerih lahko spoznamo sami sebe – če oziroma ko začnemo odstirati iluzije iz svojega energijskega sistema.

Kaj deluje tuja energija v nas? Zaradi tuje energije ne moremo izraziti samega sebe, tega, kdo smo v resnici. Vsaj ne v vsej svoji polnosti. Poleg tega s tujo energijo težje delujemo pristno, saj ta energija ni v skladu z nami, zato imajo naša dejanja velikokrat podton nasilja, brezsrčnosti, robotizma, rutine, ki pogosto vodijo v neuspeh, vedno enake napake, razočaranja, nezadovoljstvo. Nekaj manjka, mi pa ne vemo, kaj to je, zato smo postali mojstri prikrivanja in maskiranja. Kljub morebitnemu uspehu pri delu. Ti t. i. podtoni so lahko zelo skriti. Seveda smo lahko tudi srečni, veseli, ustvarjalni, uspešni v poklicu, a vseeno to ni to. Izmojstriti se v določeni veščini, stroki ni tako težko, biti mojster v svojem izvornem jazu pa je nekaj popolnoma drugega. Pot do te vrste izmojstritve vodi skozi tunele ozaveščanja vsakega koščka energije, ki je ga je treba prečistiti vseh virusov, tujkov, da lahko naša originalna energija zadiha, zaživi. Več energije, ko prečistimo in ozavestimo, vrnemo, bolj smo v stiku s samim seboj. In šele takrat nam življenje odstre pot, ki nam je bila v resnici namenjena – poslanstvo, ki naj bi ga živeli. Ko vrnemo tujo energijo, dobimo tudi svojo nazaj. In ker smo v ta proces vložili ogromno truda, postajamo vse bolj odgovorni do lastne energije, ki je ne želimo več izgubljati.

Odlična tehnika, s katero lahko posegamo v čas in prostor ter potegnemo nazaj oziroma zberemo svojo energijo in vrnemo tujo, je rekapitulacija. Gre za dihalno tehniko podoživljanja vseh dogodkov, lepih in manj lepih, kjer je ujeta naša energija. Če si želimo delovati s polno močjo in zavestjo, je treba zbrati vso. To zahteva čas in potrpežljivost. Več energije, ko si povrnemo, bolj postajamo spet celi, resnično mi. Tako se vse bolj spoznavamo, odkrivamo čuda stvari o sebi, tako o svojih vrlinah, sposobnostih kot tudi šibkostih, ki pa smo jih sedaj sposobni preobraziti v vrline.

Delo na sebi odstira iluzije, da se nekaj ne da, da nekaj ne moremo, da nekaj ni za nas. Vendar se moramo v eni točki odločiti, ali si želimo premagati nemogoče in preobrniti kolo usode v smer, ki si jo želimo, ali pa bomo to raje pustili za kdaj drugič ali poiskali kakšno drugo možnost, poti je namreč več … A nič se ne zgodi čez noč, če ni pred tem vloženega precej truda in vztrajnosti ter jasne odločitve, da si »to« želimo. Da se stvari vedno ne uresničijo takoj, pa je zato, ker si določenega stanja ali navade tudi nismo ustvarili od danes na jutri, temveč smo jih utrjevali leta in leta, življenja in življenja. Spremembe se tako ne morejo zgoditi kar za utrip očesa. Potem se resnično ne bi ničesar naučili. Želim biti kopija ali original? To je tu vprašanje.

 

Marjana Florjan

Nadaljuj branje
Ogledi: 642

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Nekateri ljudje sanjajo vsako noč, drugi skoraj nikoli. Nekateri svoje sanje tudi pišejo, drugi se jih spomnijo, ko jih nekaj asociira nanje. S pomočjo sanj čistimo svojo podzavest, zbujamo občutke ali celo odkrivamo prejšnja življenja. Večinoma sanjamo v simbolih, zato je potem razlaga sanj malce otežena. Sama spremljam svoje sanje že lep čas in sem jih nekako razdelila na 4 vrste: sporočilne, preroške, zdravilne in kaotične. Obstaja pa tudi zavestno sanjanje, za katero je potrebno veliko energije in prakse (več o tem si lahko preberete v knjigi Umetnost sanjanja, Carlosa Castanede).

 

Pred spanjem si vsak večer dam določeno namero. Lahko je to, da se dobro spočijem, ali da dobim uvid v težavo, ki me pesti čez dan in ne vem kako se je lotit. Vprašam se tudi kakšno je moje dejansko stanje, kajti navzven lahko izgleda , da je vse v redu, pa potem preko sanj izvem, da nisem ravno pri sebi. Včasih kakšne sanje razberem še isti dan, spet za druge lahko potrebujem več mesecev ali celo let. Velikokrat se ne morem načuditi kakšna močna sporočila mi nosijo in kako uporabna so v vsakodnevnem življenju.

Sporočilne sanje

Te nam sporočajo kaj se dejansko dogaja z nami ali drugimi ljudmi, ko smo v interakciji z njimi. Lahko da ne ugotovimo takoj, kaj nam želijo povedat, zato je dobro, da se jih nekomu pove. Ko jih govorimo naglas, z namero, da želimo izvedeti, kaj nam sporočajo, lahko zase dobimo pomemben uvid.

Sama večkrat sanjam svojega očeta. On je sicer pokojni že 13 let. Nekaj časa nazaj sem sestavila, da so vse sanje v zvezi z njim bile ogledalo mojega janga oz. moške energije v meni. Pokazale so mi tudi kako hrepenim po očetovem varnem objemu in nežnosti, kot tudi moj odnos do njega (oz. teh energij). V praksi sem se lotila tega dela sebe in ugotovila, da imam iz otroštva velik manjko očeta (sem otrok ločenih staršev), kar se mi v življenju kaže kot nezaupanje sami sebi. Nezavedno ves čas potem iščem potrditev moškega, če je nekaj za kar se odločim, sploh prav. In tako vsakič, ko se odvežem od očeta in pobiram energijo nazaj ter ozaveščam svoje nepravo delovanje do moških, čutim v sebi, da sem bolj stabilna in v zaupanju.

Preroške sanje

Eno noč sanjam kolega kako mi govori, da je nezadovoljen s trenutno partnerko, da ima dovolj vsega in da ne ve kaj naredit. Verjeli ali ne, zjutraj dobim klic od njega in vnaprej sem že vedela kaj bo, saj sem sanjala točen potek pogovora, kot je bil potem tisto dopoldne v živo.

Spet drugič sem sanjala, da je hčeri od prijateljice nekdo v družini umrl. In res je kmalu zatem izgubila teto.

Zdravilne sanje

Te pridejo v različnih niansah. Včasih sanjam, da zdravim druge, pa potem ugotovim, da imam s to osebo podobne blokade in obenem zdravim sebe. Drugič me zdravi nekdo drug ali pa mi pove/pokaže v simbolih kaj je potrebno zdravljenja, tako da lahko potem v budnem stanju usmerim energijo na tisti predel. Enkrat pa sem se celo noč kopala v svetlobi. Z zaprtimi očmi je bila cela soba svetla in naslednji dan sem se počutila kot prerojena.

Kaotične sanje

Včasih pa sanjam čisti kaos, katerega nikakor ne morem povezati. Takrat se ne ukvarjam dosti s tem, kaj mi sporočajo, kajti čutim, da se je ta kaos moral nekako izrazit skozi mojo podzavest, da lahko kasneje dobim uvide za tisto, kar nameravam.

 

Zjutraj ko se zbudim, je moje počutje precej odvisno od sanj, ki jih sanjam. Zato grem najprej delat kakšne energijske tehnike, da se sestavim in prediham občutke, ki so se mi ob tem zbudili. Večkrat je tako, da sanjam samo energijo nekega občutka, katerega potem podoživljam čez dan ali celo cel teden. Ob tem se mi kot mozaik sestavljajo delčki mene in tako vsebolj vem kdo sem in kam grem.

Poskusite tudi vi razvrstiti svoje sanje, opazujte in videli boste kaj vse vam imajo za povedati. Zvečer predno zaspite, si dajte namero ali za odgovor, stanje ali uvid v določeno situacijo in prejeli boste kar potrebujete. Predvsem pa spustite vsa pričakovanja in vedite, da je tudi sanjski svet del vašega življenja in je lahko zelo resničen, če ga obravnavate drugače.

 

Leticija Fortin

Nadaljuj branje
Ogledi: 580

V življenju se vsakemu ˝zgodijo˝ težki trenutki. Ti trenutki znajo včasih trajati več dni, tednov ali mesecev. Naj gre za bolečine in s fizičnim zdravjem povezane težave, občutke anksioznosti in tesnobe ali pa nezmožnost soočanja z življenjskimi okoliščinami, v katerih se znajdemo: v partnerstvu, pri delu, ki ga opravljamo, v družini, katere del smo, ali pa gre za materialno in finančno stisko.

Naš odnos do problemov, s katerimi se soočamo, postopoma izoblikuje našo naravnanost do življenja in njegovih izzivov. Ta naša naravnanost do življenja se prenese tudi na delo na sebi, na procese zavestnega in nameravanega soočanja s preteklimi izkušnjami, frustracijami, strahovi, odrinjenostjo, nezaželenostjo in drugimi močnimi čustvi, ki jih gojimo v sebi, v nezavednem, tik pod umskimi razlagami in mentalnimi zgodbami, ki jih obnavljamo v glavi.

V večini primerov si na začetku težko priznamo, da imamo težave. Ker se zaradi naše ignorance in strahu pred tem, da bi se porušilo navidezno ravnovesje, ki ga živimo navzven, ne soočimo z realnostjo, v kateri smo se znašli, jo zanikamo in upamo, da bo čim prej minila, se situacija večinoma še poslabša. Zdravstvene težave postanejo hujše, bolečine močnejše, odnosi se začnejo lomiti, delovne razmere se zaostrujejo, življenje čedalje bolj pritiska na nas, da bi končno dobili uvid v situacijo, takšno, kot je.

En del naše notranjosti želi dobiti drugačno podobo, želi se rešiti bremena preteklosti, želi se osvoboditi. Ampak, ko je človek sredi problematičnega dogajanja, je to težko videti na ta način. Zanikanju sledi odpor do soočanja, iskanje hitrih rešitev posledic, površinsko razumevanje vzrokov za nastalo situacijo in smiljenje samemu sebi. Težko nam je in upamo, da se smilimo še komu drugemu, da nam bo pomagal in namesto nas rešil situacijo, v kateri smo se znašli. Na tej točki se začne problem vleči, zavlačujemo z rešitvijo, ki je vedno v nas, do nje pa pridemo, ko spremenimo odnos do nečesa.Kaj to ˝nekaj˝ je, je odvisno od stiske, ki jo doživljamo, in od področja, kjer se to ˝nekaj˝ dogaja. 

Ko se na energijski ravni odločimo za ukrepanje (marsikdo to naredi nezavedno) – v osnovi to predpostavlja okrepitev enega dela v nas, samostojnost tistega, kar še ni bilo samostojno, osvoboditev vezi, ozdravitev čustvene bolečine ali opustitev kakšnega našega značilnega načina obnašanja – je to navzven vidnokot rešitev problema, odsotnost fizične bolečine, ureditev odnosov z iskrenim pogovorom ali kompromisno ločitvijo, ureditev delovnih razmer, odnosa s starši, otroci …

In čez nekaj časa, po mirnem obdobju, se zopet zgodi podobno: nov problem, nove težave, nov krog zanikanja, upora, nesoočanja, ubogega jaza, odločitve, spremembe, navideznega miru. Če sprejmemo dejstvo, da je bistvo življenje sámo in ne problemi ter druga skrajnost  (pretirano navdušenje in evforija), bomo v sebi začutili stabilno življenjsko silo, ki vodi življenje v smeri razvoja zavesti. To pomeni, da je naše življenje sestavljeno iz izzivov učenja, do katerih pa imamo vse prevečkrat odnos ˝odvečnega problema˝ ali pa ˝prekipevajoče evforije˝. Ne vidimo pa, da s takšnim odnosom do življenja sami ustvarjamo probleme ali pa iščemo občutek sreče in pretiranega navdušenja, ki mu vedno sledi dno. In spet sledi nov krog.       

Želja, da problemi minejo in se spet počutimo dobro, iskanje olajšanja, varnosti, udobja, ko se nam ni treba več truditi, ko nam ni treba več ˝živeti˝, zanika princip učenja skozi življenje. Gre za odnos do življenja v smislu: »Daj mi že enkrat mir!« Da bi to presegli, je potrebno spremeniti odnos, našo naravnanost do svojega življenja, za katerega smo se nekoč borili in si ga z neupogljivo življenjsko silo tudi izborili.

Nismo na Zemlji zato, da bi imeli ˝mir˝. Nismo bili rojeni zato, da bomo umrli. Nismo na Zemlji zato, da bi skakali iz stanja problemov v stanje prekipevajočega navdušenja. Na Zemlji smo zato, da se učimo, rastemo v zavesti, pozdravimo stare rane, preizkušamo svoje sposobnosti, se osvobodimo notranjih in zunanjih omejitev in postanemo tisto, kar smo od nekdaj bili – zavest v obliki energije, stabilna v svojem bitju, ki živi v spoštovanju in sprejemanju življenjske sile v sebi in drugih.

 

Karmen Merlov  

Nadaljuj branje
Ogledi: 506

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Veliko nosečnic v času nosečnosti začuti vzgib , da potrebuje več umirjenih, sproščujočih trenutkov, v katerih se poveže s seboj. Ob teh dragocenih trenutkih nosečnica črpa notranjo moč in zaupanje, ki ju bo potrebovala skozi celoten potek nosečnosti in tudi po njej.

Pomembno je, da nosečnica ni usmerjena smo na telesni vidik, ampak tudi na energijsko doživljanje. Osredotočenost nosečnice v svojo notranjost, v svoje doživljanje in občutenje, ji je v pomoč, da ne doživlja nosečnosti le fizično, ampak tudi z energijskega vidika.

Odprtost nosečnice za energijsko dogajanje jo vodi tudi k energijski povezanosti z otrokom, prek katere mu lahko predaja ljubeče občutke, otrok pa ob tem začuti občutke varnosti, sprejetosti, zaželjenosti.

Spodaj je navedena preprosta tehnika za povezovanje z otokom.

 

Meditacija za povezovanje z otrokom

Sedi na stol z zravnano hrbtenico. Medtem ko globoko in umirjeno dihaš (vdih skozi nos, izdih skozi usta), vizualiziraš na področju srca odprt cvet. Z vsakim vdihom in izdihom se cvet bolj in bolj odpira in s tem se bolj in bolj odpira tudi tvoje srceza energije miru, sprejemanja, ljubezni, sočutja.

 

Ko te energije začutiš v svojem srcu, položiš roke na trebušček in z globokimi in umirjenimi dihi in izdihi predajaš to energijo skozi svoje srce otroku. V tem položaju lahko vztrajaš tako dolgo kot želiš.

 

Petra Pavlin, Tia Ambrožič

Nadaljuj branje
Ogledi: 608

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Današnji čas nam ponuja že toliko ugodja, da nas redkokdaj zebe ali nam je prevroče. Posebej v hladnejših mesecih nas povsod spremlja toplota, ki je velikokrat že nad mejo optimalnega ugodja za naše psihofizično počutje. Samo pomislite kako se počutite, ko vam je prevroče. Letošnje poletje je bilo z vročino zelo radodarno, temu primerno pa je upadala naša storilnost, kjer smo različne opravke raje prestavili na nedoločen čas v prihodnost. Vse, česar smo bili v vročih dneh zmožni, je bilo nastavljeno na minimum našega delovanja. V lene energije smo poleg fizičnega telesa dali tudi naš um in energijo, kjer smo se prepuščali v brezdelju, ležernosti, neaktivnosti in prepuščanju lenobi. Svežino smo iskali v zavetju hladne vode, kjer smo lahko hitro začutili učinek svežine in budnosti. Ste kdaj pomislili, da bi blagodejnost hladne vode uporabljali tekom celega leta in ne samo, ko nam je neznosno vroče?

Hladna voda prežene slabo počutje in vibracije

Sama sem pričela s tuširanjem s hladno vodo v zimskem času, ko sem naletela na informacije o njeni blagodejnosti. Verjetno je vaša prva misel, da je tovrstno tuširanje nezdravo, sploh v zimskem času, ko nas zebe in da lahko zbolimo. A temu ni tako. Ravno s hladno vodo krepimo svoj imunski sistem, ki je veliko bolj na udaru zaradi konstantne toplote bodisi v bivalnih in delovnih prostorih ali pa v različnih objektih, kjer se dnevno zadržujemo. Telo je konstanto pregreto in ko gremo za nekaj trenutkov na mraz, se s potnim telesom izpostavimo mrazu, s čimer lahko porušimo ravnovesje imunskega sistema.

Tuširanje s hladno vodo je eno izmed najbolj zdravih in učinkovitih načinov za uravnavanje telesne temperature, krepitve imunskega sistema in duševnega zdravja.

Pogoj za tuširanje s hladno vodo je, da smo prej ogreti, torej ga ne izvajamo, če nas zebe. Idealno tuširanje je zjutraj, ko vstanemo iz tople postelje in namesto dokončnega prebujanja s kavo ali čajem skočimo pod hladen tuš. Prostor naj bo prijetno ogret in brez prepiha. Sama se najraje tuširam zvečer po športni rekreaciji, izvajanju magičnih kretenj ali ostalih tehnik, in sicer tako, da se najprej tuširam s toplo vodo, da se še dodatno dobro segrejem, potem pa sledi objem hladnega tuša. To ponovim trikrat zapored, vedno pa zaključim s hladno vodo. Ko sem prvič prakticirala tako tuširanje, sem od presenečenja kar zakričala, tako močan dražljaj je bil na moje telo in občutja. Nato pa je kot v šusu prišel ogromen val energije in notranjega zadovoljstva, lahko rečem kar sreče in spontano sem se pričela kar smejati. Kakšna depresija ali slabe misli, vse je odplaknila hladna voda! Počutje lahko primerjam s popolno prizemljitvijo, zavedanjem sebe in predanosti ter odprtosti danemu trenutku. V meni ni nikakršne utrujenosti tudi če je za mano dolg deloven in naporen dan, temveč zgolj sproščenost, zadovoljstvo in prisebnost, energija pa turbulentno skoči v nebo. Zaradi konkretnega dviga energije lahko popolnoma izgine zaspanost, zato osebam, ki težje zaspijo priporočam tuširanje najkasneje pozno popoldan.

Uresničitev namere zahteva preboj cone udobja

Osebno in duhovno rast dosegamo, ko stopimo iz cone udobja oziroma povedano drugače –napredek je vedno osnovan na temelju soočanja z neugodjem, z neprijetnimi občutji. Prej, kot si to priznamo, da se bomo morali za dosego nekega cilja ali namere soočiti še z našim lastnim nelagodjem in blokadami in stopimo v akcijo, prej bomo lahko cilj tudi dosegli.

Blagodejni učinki tuširanja s hladno vodo

Pozitivni učinki hladne vode so priznani in prakticirani na različnih področjih. Japonski zen menihi že tisočletja meditirajo pod hladnim slapom, čedalje več športnikov uporablja hladno kopel za hitrejšo regeneracijo mišic, tik pred tekmo pa si polagajo na tilnik led, s čimer se notranje popolnoma zbudijo in zberejo ter se neomajno usmerijo na svoj cilj.

V kolikor se boste opogumili in se odločili za tuširanje s hladno vodo, boste deležni:

-           povišane notranje budnosti in osredotočenosti,

-           močnejše volje in predanosti v svoji nameri,

-           manj neodločnosti v vsakodnevnem življenju,

-           večje borbenosti v smislu premagovanja ubogega jaza,

-           večje predanosti lastnim ciljem,

-           aktivacije notranje moči in notranje energije,

-           okrepitve vzdržljivosti, volje in discipline,

-           prebuditve fizičnega in energijskega telesa, energijsko telo se sestavi, čakre se odprejo in zadihajo,

-           zaradi krčenja in sproščanja mišic, ki je posledica učinka menjanja tople in hladne vode, pride do celostnega sproščanja telesne mišične zakrčenosti, kar lahko enačimo z masažo,

-           izboljšanja cirkulacije, boljše prekrvavitve kože in notranjih organov,

-           hitrejše regeneracije mišic po vadbi in večjih fizičnih naporih,

-           izboljšanja razpoloženja, takojšnjega pregona črnih misli, stanj utrujenosti, morebitne depresije in brezvoljnosti,

-           krepitve moči imunskega sistema,

-           zvišanja hitrosti metabolizma, izloča se več strupov iz telesa in porablja več kalorij,

-           boljšega dihanja; naraven odziv na hladno vodo je lahko hiperventilacija, kar se da z zavestnim mirnim in globokim dihanjem popolnoma uravnovesiti in obvladati. Ravno zaradi dihanja je lahko tuširanje izrazito meditativno.

-           Preseganje svojih omejitev pri zapuščanju cone ugodja.

 

 

Erika Žlogar

Nadaljuj branje
Ogledi: 583

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Ste kdaj razmišljali o svojem odnosu do denarja?

Menite, da je denar težko zaslužiti?

Si ga je sploh prav želeti?

Kaj denar sploh je?

 

Čeprav se z denarjem srečujemo takorekoč vsak dan, je denar v mnogih krogih še vedno tabu tema. Pri eni izmed raziskav, izvedeni v Ameriki, so ugotovili, da se celo raje pogovarjamo o smrti kot o denarju. Podobna raziskava, izvedena v Angliji, pa je razkrila, da neznancu celo hitreje zaupamo podatek o tem, koliko spolnih partnerjev smo imeli kot podatek o višini svoje plače. Denar je torej pogosto prepovedana tema. Še redkeje kot o samem denarju pa govorimo o tem, kakšen je naš odnos do denarja. Ker o tem le redko govorimo, o denarju pogosto razvijemo popačena prepričanja, ki nas tako na finančnem kot na drugih področjih po nepotrebnem ovirajo.

b2ap3_thumbnail_shutterstock_121346014.jpg 

Zakaj so naša prepričanja o denarju pomembna?

Če do denarja nimamo razčiščenega odnosa, sami sebe na poti do uspeha pogosto nezavedno sabotiramo. Težko sprejemamo dobre odločitve glede denarja, kadar te odločitve izvirajo iz strahu ali jeze. V skladu s svojimi mislimi in prepričanji se tudi vedemo, zato so od njih odvisne izkušnje, ki jih bomo v zvezi z denarjem imeli. Popačena prepričanja o denarju nas pogosto ovirajo pri iskanju službe, napredovanju v službi, uspehu, uresničevanju svojih želja in tudi na področju odnosov, saj je denar statistično gledano pogost izvor konfliktov. Zaradi popačenih prepričanj o denarju se lahko počutimo nemočne, jezne, nemirne ali pa nas glede denarja pogosto skrbi.

Če smo prepričani, da živimo v svetu pomanjkanja ter da je do denarja izredno težko priti, bomo opazili manj možnosti za nove načine služenja denarja. Nekdo, ki verjame, da si denarja ni prav želeti, se bo s svojim nadrejenim težko pogajal za višjo plačo. Denar bo le stežka sprejel od drugih. Nekdo, ki je prepričan, da z denarjem ne zna ravnati in da je denar povsem nepomemben, z njim ne bo načrtno upravljal ter bo svoje finančno ravnanje prepuščal naključjem.

 

Kaj torej lahko storimo?

Nekaterim je bil zdrav odnos do denarja že privzgojen, večina izmed nas pa mora zdrav odnos do denarja načrtno razviti. To storimo tako, da svoj odnos in prepričanja o denarju vzamemo pod drobnogled ter jih ozavestimo. Četudi morda ugotovimo, da naš odnos do denarja morda ni tako zdrav, kot bi si želeli, to ne pomeni, da bo vedno tako. Svoj odnos do denarja vsekakor lahko spreminjamo. Oblikujemo lahko tak odnos do denarja, ki nam bo v življenju koristil ter nam omogočal, da se počutimo sproščene, svobodne in bogate.

 

 

Če vas tema podrobneje zanima, vas vabim, da pokukate tudi v knjigo Skrita uganka denarja.

Nadaljuj branje
Ogledi: 1374

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Danes imamo vsi ogromno znanja o tem, kako živeti življenje, da bomo srečni in izpopolnjeni. Da bomo živeli življenje, ki ga želimo živeti. Kupujemo knjige o osebnostni rasti različnih avtorjev, obstajajo blogi, spletni portali in video materiali na to temo, obiskujemo seminarje, predavanja...Ja, danes je znanja o tem, kako živeti svoje življenje in kako osebnostno rasti vsakemu na dosegu roke.

 

To je teorija. Kako je pa s prakso?

Če se malo ozrete okrog sebe, ko hodite po ulici, boste videli zaskrbljene, žalostne, morda celo jezne obraze ljudi. Prisluhnite pogovoru mimoidočih – so to prijazne besede, polne ljubezni in spoštovanja do drugega? Na prste ene roke lahko preštejemo ljudi, ki jim iz oči sijeta veselje in zadovoljstvo, na prste druge roke pa prijazne in spoštljive besede. Vse to zato, ker ne živimo svojega življenja. Vemo sicer, kako se to dela (smo prebrali v knjigi, na internetu, slišali na predavanju), a tega ne delamo. Pa ne zato, ker ne bi hoteli, temveč zato, ker preprosto ne vemo, kako in kje bi začeli. Ko prebereš knjigo o tem, kako spremeniti sebe v boljšega človeka in kako živeti življenje, ki si ga želiš živeti, se ti zdi vse tako enostavno in super, rečeš si »A, tako je to, tako se to dela« in to je to. Tukaj s evs ekonča. Če pa bi res hoteli nekaj spremeniti, moramo zdaj to znanje, ki smo ga dobili (v knjigi, na internetu, na predavanju) začeti uporabljati v praksi, v svojem življenju.

 

To je tako, kot če bi vse življenje samo študirali, ne pa se po končanem študiju zaposlili. Vsi vemo, kako je, ko prideš »svež« s faksa, s srednje šole ali poklicne šole, poln teorije in znanja (praksa na šoli ne šteje za ta pravo prakso v življenju!), potem pa se zaposliš in šele, ko začneš opravljati delo, za katerega si se šolal, se ta pravo učenje zares začne. Takrat uporabiš znanje za to, da nekja narediš v praksi, v realnem življenju. Pogostokrat se izkaže, da ja, teorija je res da bila potrebna, saj ti da nek širši vpogled v samo stvar, vendar pa teorija lahko »zaživi« šele, ko ji praksa vdihne življenje.

 

Tako je tudi z osebnostno rastjo – zares rastemo šele, ko znanje, ki smo ga dobili, uporabimo za to, da spremenimo sebe.  Življenje v teoriji ali življenje v praksi – vsi poznamo razliko. Spomnite se samo na svoje prve poskuse kuhanja ali pa pečenja – ko bereš recept in gledaš slike jedi, se ti zdi čisto preposto, saj vse lepo piše, koliko česa in kako vse te sestavine pomešati skupaj, da nastane to, kar je na sliki. Ko pa se zadeve lotiš, vidiš da manjka še nekaj praktičnih opisov... Pri moji prvi potici so mi še kako prav prišle ure v kuhinji z babico, ko sem bila mlajša,  kajti v receptu ni bilo nikjer tistih podrobnosti, ki povezujejo prvo dejanje z drugim in nato naslednjim, nikjer ni bilo prakse.

 

Da me ne bo kdo narobe razumel – nič nimam proti teoriji, le opozoriti želim, da samo teorija ni dovolj za srečnejše življenje, v katerem se bomo počutili zadovoljne in izpopolnjene. Znanje, ki ga dobimo v knjigi, na internetu, na predavanju, je treba zdaj še uporabiti v svojem življenju. Če ste prebrali, da se je treba imeti rad, da je to prava pot, potem se začnite imeti radi:

  • vzemite si vsaj pol ure na dan zase in takrat počnite to, kar vas veseli,
  • postavite mejo v odnosih,
  • ne kritizirajte se in ne ponižujte sebe,
  • dovolite si izražati čustva (jokajte, smejte se),
  • pocrkljajte se in bodite nežni do sebe.

Ne samo prebrati zgornjega seznama in v sebi pokimati, češ »Tako se to dela, ja«, ampak vzemite en stavek in ga začnite danes delati – kateregakoli, ni važno, pomembno je samo to, da ga danes uvedete v svoj vsakdan. In potem jutri naprej...

 

Vsak dan delajte to, ne samo vedeti, kako se to dela, dejansko to delajte. In bo sprememba, bo rezultat, verjemite.

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 990

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

 

 

 

 

Vedeti, kdo si in kaj si želiš ter tudi živeti tako. Suvereno in pogumno stopati skozi življenje. Zaupati, da bo vse v redu, da si se prav odločil. Veš, da delaš prav, ker si se TI tako odločil. Poslušati mnenja drugih in kdaj tudi spremeniti svoje. Spoštovati in sprejemati sebe. In druge. Vse to in še več je skrito v besedi samozavest.

Pa resnično vemo, kaj je samozavest? Razlika je namreč vedeti, kaj to je in čutiti jo, torej biti samozavesten. Najbrž ste že kje brali, da se samozavesti lahko naučimo. Morda bi bil bolj pravi izraz, da jo obudimo, kajti vsakemu od nas je bila samozavest že položeno v zibelko.

Kaj se je z njo dogajalo, pa je odvisno od okolja, v katerem smo odraščali – lahko da smo jo hitro izgubili in postali otrok, ki se ni znal postaviti zase, ki se je vedno postavil na konec vrste, češ, saj si zares ne zaslužim tega in se razvil v odraslega, ki je vedno ostal raje tiho v družbi, samo da ne bi izstopal, ki si ni upal predlagati svojih idej v službi, ker bi se mu vsi smejali ali pa si ni upal ogovoriti punce, ki mu je bila všeč. Tako je zamudil marsikatero priložnost v življenju, da bi lahko bil srečen in zadovoljen – ni bil zadovoljen v službi (ideje so ostale varno zaklenjene nekje v njegovi omari), ni razvil pristnih prijateljskih odnosov, ker se ni nikoli izrazil, kaj mu je všeč in kaj ne ter ni znal postaviti mej, zato drugi niso nikoli zares vedeli, kako ravnati v odnosu z njim, dekle pa je ogovoril nekdo drug, ki si je upal.

Če pa smo imeli starše in okolje, ki nas je spodbujalo, da izražamo sebe in svoje občutke, da se nam ne more nič hudega zgoditi, če tako ravnamo, temveč ravno nasprotno – bomo tako bolj srečni v svojem življenju – smo se razvili v samozavestno odraslo osebo. To pomeni, da se zavedamo sebe:

  • Kdo smo
  • Kaj si želimo in česa ne
  • Vemo, kje so naše meje
  • Se imamo radi in lepo ravnamo s seboj – z občutkom, potrpežljivo in razumevajoče
  • Spoštujemo se in sprejemamo v celoti
  • Brez slabe vesti poskrbimo zase, ker bomo tako lahko dali več drugim
  •  Izražamo se v odnosih z drugimi brez strahu pred zavrnitvijo
  • Ne spreminjamo se zato, da bi bili ljubljeni ali sprejeti v družbi
  • Spremenimo se zato, ker opazimo pri sebi lastnosti, zaradi katerih nismo dober človek ali pa zato, ker najdemo prepričanja, ki nas omejujejo na naši poti življenja.

 

Samozavesten ni nekdo, ki je uspešen v poslu, poročen, ima dva otroka, hišo in psa, velik avto in vikend na morju. Uživa, ko ga vsi gledajo in občudujejo, saj se tako počuti še boljše. Ne, to ni samozavest, to je zgolj nesamozavest – ko z materialnimi dobrinami in potrditvami od zunaj poskušamo napolniti občutek praznine in negotovosti.

Samozavesten posameznik ne rabi potrditve od drugih, da je v redu, da je uspešen...on vse to že čuti v sebi in se tega zaveda. 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1021

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

 

Danes se svet vrti hitreje in tempo življenja je hitrejši, kot je bil nekoč. Če želimo slediti, se moramo prilagoditi. To je dejstvo. Sicer ostanemo zadaj in ves čas nas preganja občutek, da zamujamo, zato se stalno priganjamo in hitimo. A ko nam enkrat uspe ujeti ta ritem, je naša naloga, da ta tempo vzdržujemo naprej.

 

To je tako kot, ko se učimo plesati dunajski valček – prvi koraki so vedno malce nerodni, spotikamo se, sem in tja pohodimo soplesalca, naredimo napačen korak. Ko učitelj plesa doda še glasbo, nimamo več težav samo s koraki, temveč tudi s tem, da korake delamo skladno z ritmom glasbe – torej, da ujamemo ritem. Ob redni vaji se slej ko prej naučimo pravilnih korakov, s soplesalcem se ne zapletava več in ko učitelj doda še glasbo, se počasi naučimo te korake povezati z ritmom.

 

Vendar če prej ne obvladamo korakov, je zelo težko, če sploh, ujeti še ritem. Nato pa je vse le še čudovito lebdenje čez plesno dvorano, ko se s soplesalcem zlijemo v eno in zdi se, da naše telo samo od sebe sledi glasbi.

 

Tako je tudi v življenju. Najprej moramo obvladati korake, da bomo lahko sledili ritmu življenja.

 

Mi pa največkrat delamo ravno obratno – z vsemi močmi se trudimo in naprezamo slediti ritmu, korakov pa ne poznamo. Koraki, o katerih govorim, je način, kako je potrebno skrbeti zase, da se v današnjem hitrem tempu ne izčrpamo in utrudimo, morda celo zbolimo, temveč da imamo dovolj energije za vse izzive, ki so pred nami vsak dan.

 

Se nadaljuje...

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1049

 

 

Te dni je sonce že prav dobro ogrelo ozračje, tako da prav paše se malo »pomartinčkati«, kajne? Toplo sonce in daljši dnevi pa nakazujejo tudi na to, da se približuje poletje in z njim stavek: »Pred poletjem moram shujšati« ali pa: «Sezona kopalk se bliža, jaz pa imam vsaj pet kilogramov preveč«. Revije, priloge, oglasi in ostale vsebine vsemu temu dodajo še piko na i, saj so v teh dneh polne nasvetov in opisov najrazličnejših metod, kako izgubiti odvečne kilograme, da bomo še pred poletjem lepe, vitke in postavne. Če vse to drži, zakaj se potem vsako leto ubadamo z eno in isto težavo – odvečnimi kilogrami namreč?

 

Zato, ker se težave lotevamo na napačnem koncu.

Posegamo po tehnikah in metodah, ki nam dajo le občutek, da nekaj delamo zase in verjamem, da marsikatera ženska na ta način uspe izgubiti nekaj kilogramov, vendar na tak način ne odpravimo vzroka in tako se vsako leto (ali večkrat na leto) znova srečujemo s stavkom: »Pred poletjem moram shujšati«. To že vemo: če želimo ozdraviti neko bolezen, ni dovolj, da le ublažimo simptome, temveč moramo odstraniti vzrok za to bolezen, če želimo, da se nam ne ponovi spet čez dva meseca.  Tako je tudi s težo – odpraviti je treba vzrok in tega se je treba lotiti bolj poglobljeno, bolj globoko, če sem natančnejša.

 

Globoko pomeni, da se je treba obrniti vase in pogledati resnici v oči – kako delam s seboj:

  • Se poslušam in upoštevam ali so najprej vsi drugi na vrsti, potem šele jaz (če sploh pridem na vrsto)?
  • Poslušam svoje telo, kaj potrebuje ali jem pač to, kar mi prvo pride pod roke?
  • Si vzamem čas za zajtrk, kosilo in večerjo ali jem kar tako, kot nanese (na poti v službo rogljiček in kavo, kosilo kar za pisalno mizo ob delu, zvečer pa pojem preveč sladkega)?
  • Ne morem se upreti sladkemu, zato se po vsaki sladici samoobtožujem, kaznujem in vzbujam slabo vest?
  • Se redno gibam na svežem zraku in skrbim za gibčno telo ali je to bolj redko?
  • Si dovolim počivati, ko sem utrujena ali se ženem do zadnje kapljice moči?
  • Znam postaviti meje? Nadrejeni vpije, jaz pa sem tiho, ker se bojim za službo / partnerju ne upam povedati, kako se počutim, ko ne naredi tega, kar sva se dogovorila, ker se bojim, da bom potem ostala sama;

 

Kakšen imate odnos do sebe – se imate radi in s seboj delate kot s sebi najdražjo osebo?

Ko rastlino zalivate, gnojite, odstranjujete plevel in škodljivce, jo varujete pred močnim soncem in skrbite, da je toča ne poškoduje, ji izkazujete ljubezen in spoštovanje. Enako je z nami – pokažite si, da se imate radi in da se spoštujete tako, da hranite svoje telo z zdravo hrano, da si za obrok vzamete čas in ga v miru pojeste, da spijete dovolj vode, da se gibate na svežem zraku, da dovolj spite in si vzamete tudi čas za počitek in umiritev. Poleg tega pa se postavite zase, ko je to potrebno: recite NE ljudem, situacijam in stvarem, ki vas ne veselijo in izpopolnjujejo in recite DA ljudem, situacijam in stvarem, ki vas veselijo, navdušujejo in izpopolnjujejo. Ljubezen do sebe pomeni sprejemanje sebe v celoti – takšni, kot smo. Ljubezen do sebe je tista, ki topi odvečne kilograme in nas spremeni v zadovoljne, samozavestne in pogumne ženske.

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 952

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Ste že kdaj pomislili "Srečen bom ko..."? Morda ste pomislili, da boste srečni, ko boste dobili pravega partnerja, ustrezno službo, boste shujšali ali ko se vam bo vaša mama končno opravičila. Pogosto smo prepričani, da šele ko se bodo nekatere naše okoliščine spremenili, bomo lahko postali resnično srečni. Toda ali je to res? Če bi se nam točno v tem trenutku uresničilo tisto, za kar si prizadevamo, bi se znali preprosto prepustiti življenju in biti srečni? Kako dolgo bi ta sreča trajala? Eno uro? En dan? Leto dni?

 

Ali čakamo na srečo?

Vse preveč ljudi na srečo čaka. Srečo tako konstantno zasledujejo in se vedno skriva nekje pred njimi. Ko se dogodki, za katere smatrajo, da jim bodo prinesli srečo, dejansko zgodijo, je sreča pogosto kratkotrajna ter hitro najdejo nekaj drugega, kar potrebujejo za srečo. Nekdo je recimo prepričan, da bo lahko srečen šele, ko bo zaslužil več denarja, a ko dobi boljšo službo, ugotovi, da bo srečen šele, ko bo imel dobrega prijatelja ali boljše stanovanje. Prepričani so, da se morajo najprej spremeniti določene okoliščine njihove trenutne situacije, nato pa bodo lahko srečni. Zanimivo je, da je resnica ravno obratna. Najprej najdemo način, da smo zadovoljni s sabo, da uživamo v sedanjih trenutkih, da opazimo in smo hvaležni za to, kar že imamo, nato se okoliščine pričenjajo spreminjati. Ko smo srečni, imamo precej več možnosti, da privabimo okoliščine, ki si jih želimo. Nekdo, ki gre poln energije in dobre volje na razgovor za službo, bo službo lažje dobil, kot nekdo, ki gre na razgovor nezadovoljen. Prav tako bo nekdo, ki na srečo čaka, manj užival v dobljeni službi, saj ga bodo različne okoliščine hitreje zmotile in odvrnile od pozitivne naravnanosti.

 

Srečen bom, ko...

Vse preveč ljudi na srečo čaka. Srečo tako konstantno zasledujejo in se vedno skriva nekje pred njimi. Ko se dogodki, za katere smatrajo, da jim bodo prinesli srečo, dejansko zgodijo, je sreča pogosto kratkotrajna ter hitro najdejo nekaj drugega, kar potrebujejo za srečo. Nekdo je recimo prepričan, da bo lahko srečen šele, ko bo shujšal, a ko shujša ugotovi, da bo srečen šele, ko bo imel dobrega prijatelja ali ko bo zamenjal službo. Prepričani so, da se morajo najprej spremeniti določene okoliščine njihove trenutne situacije, nato pa bodo lahko srečni. Kot pa je bilo omenjeno že prej, je resnica pogosto ravno obratna. Najprej najdemo način, da smo zadovoljni s sabo, da uživamo v sedanjih trenutkih, da opazimo in smo hvaležni za to, kar že imamo, nato se okoliščine pričenjajo spreminjati. Ko smo srečni, imamo precej več možnosti, da privabimo okoliščine, ki si jih želimo. Nekdo, ki gre poln energije in dobre volje na razgovor za službo, bo službo lažje dobil, kot nekdo, ki gre na razgovor nezadovoljen. Prav tako bo nekdo, ki na srečo čaka, manj užival v dobljeni službi, saj ga bodo različne okoliščine hitreje zmotile in odvrnile od pozitivne naravnanosti.

 

Primer iz terapevtske prakse

Pred časom je k meni na terapijo prišla gospa, ki je bila poročena in imela dva otroka. Dejala je, da je njeno življenje povsem v redu, a da ni resnično srečna. Občutek je imela, da gre življenje mimo nje. Dejala je, da se stalno ukvarja le z vsakodnevnimi skrbmi in opravili. V okviru terapije sva skupaj najprej raziskovali njene predstave o sreči. Odkrivali sva, kaj sploh pomeni biti srečen. So srečni ljudje lahko kdaj tudi jezni, žalostni ali s čim nezadovoljni? Kako vemo, kdaj smo srečni? Izkazalo se je, da je bila globoko v sebi prepričana, da si ni prav želeti sreče in dobrega življenja. Skrbelo jo je, da biti srečen pomeni, da bo postala sebična. Prepričana je bila, da mora vedno najprej poskrbeti za druge preden pride na vrsto njena sreča in zadovoljstvo. Ugotovili sva, da je v sebi prepričana, da je dobra oseba tista, ki se pogosto čemu odreka, ki drugim ustreže in ki vedno pomisli na vse, kar gre lahko narobe. Tekom terapevtskih srečanj sva njena prepričanja in predstave o sreči postopoma spreminjali. Gospa se je učila, kako se večkrat sprostiti in prepustiti kakšni prijetni situaciji ter kako biti ob prijetnih dogodkih resnično prisotna. Presenečena je bila nad odzivi ljudi okoli nje, saj so bili ti zelo pozitivni. Drugi so opazili njeno vse večjo sproščenost in tudi občasno igrivost. Čeprav jo je sprva skrbelo, da bo postala sebična, je ugotovila, da lahko drugim celo še več da in je lahko še bolj radodarna ter ljubeča, kadar se tudi ona počuti dobro. V njeno vsakodnevno življenje sva vnesli tudi več mehanizmov, s pomočjo katerih je svojo pozornost preusmerila na pozitivne vsakdanje situacije in se naučila tudi jih resnično naužiti.

 

Raziskave kažejo, da se ljudje, ki pogosteje doživljajo srečo tudi sicer bolje počutijo, živijo dlje, učinkovitejše rešujejo probleme ter si hitreje opomorejo od morebitnega neuspeha. Mnogo dogodkov in naših dosežkov nas lahko osreči ter nam nariše nasmeh na obrazu. Pomembno se je zavedati, da sreča ni sestavljena le iz upanja, da bo teh dogodkov čim več, pač pa je sreča v veliki meri naša lastna odločitev. Ulitimativni vir sreče se torej ne skriva nekje v prihodnosti, ko se bodo stvari uredile, pač pa se skriva v naravnanosti naših misli v točno tem trenutku.

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1278

 

Kdo je pravzaprav ženska, kaj so njene značilnosti? Tukaj ne mislim na fizično pojavo, torej na telo, temveč se sprašujem o tem, kaj je ženska narava. Kako izgleda tisto, kar nosi vsaka ženska v sebi, kako se vidi in kako izraža....če se sploh.

Namreč danes je ženska narava velikokrat zamolčana, potlačena in skrbno spravljena, saj njene lastnosti v današnji družbi niso ravno zaželene in ženska, ki izraža te lastnosti, je velikokrat označena kot šibka, nesposobna in si ne zasluži spoštovanja.

Hitrost je danes tista, ki prevladuje v naših življenjih. Razvoj tehnologije gre v to smer in naša dejanja prav tako:

  • Vedno in povsod se je treba takoj odločiti, da kaj ne zamudimo ali pa da nas kdo ne prehiti, kajti tisti, ki si vzame čas, da razmisli in začuti, kaj je dobro zanj v tistem trenutku, je počasnež in nesposobnež,
  • Nimamo časa čakati, pa čeprav to pomeni, da moramo zaradi tega potem popravljati napake, ki smo jih naredili v naglici in v resnici porabili več časa,
  • Vzeti si čas za svojega najbljižjega in se z njim pogovoriti o dnevu, ki je za njim, brez da zraven stalno gledamo na telefon, ali imamo že kakšno novo e-sporočilo, se nam zdi nepredstavljivo (»Kaj pa če ravno takrat dobimo pomembno e-pošto!«)
  • Ne znamo zares poslušati svojega prijatelja, ki je v stiski, ker zraven stalno razmišljamo "Ampak jaz..."
  • ....

Lastnosti, kot so nežnost, milina, sočutje in ljubezen so nekako »out« in vsi delamo kot roboti – hitimo, stvarem ne pustimo, da se razvijejo, velikokrat prehitevamo še sami sebe, smo nepotrpežljivi in neizprosni, tako do sebe kot do drugih.

Ženska, ki deluje na tak način, težko živi. Počuti se nesrečno, ni zadovoljna z življenjem, ki ga živi. Zakaj? Zato, ker dela v nasprotju s svojo naravo. Nežnost, milina, sočutje in ljubezen so ženske lastnosti in vsaka ženska jih nosi v sebi, ne glede na to, ali jih v resnici tudi živi. Ko se rodi punčka, prinese s seboj na svet vse te lastnosti. Kako se bodo razvijale, je odvisno od tega, kakšno bo njeno življenje – ali ji bo omogočeno te lastnosti tudi izražati ali ne.

Mogoče bo odraščala v družini, kjer se bo morala že zelo kmalu zavarovati pred nasiljem (fizičnim ali čustvenim) in bo svojo »žensko« skrila v sebi in se na tak način zavarovala. Lahko pa bo obdana z ljubečimi odnosi in bo tudi sama razvijala to pri sebi – odrasla bo v zrelo žensko, ki je nežna, sposobna ljubiti z vsem srcem, sočutna, poleg tega pa potrpežljiva in vztrajna. To je njena notranja moč, ki ji pomaga premagovati različne izzive in preizkušnje na življenjski poti.

Tako v dobi odraščanja in prve ljubezni, kot kasneje kot odrasla ženska, ki se spušča v nov odnos,  potrebuje trdnost in vero vase, da ohranja sebe, hkrati pa se prilagaja novim okoliščinam. Z nežnostjo in toplino bo lahko napolnila svoj dom, v katerem bosta s partnerjem ustvarila družino. Potrpežljivost in vztrajnost sta lastnosti, ki ji bosta pomagali, ko postane mati, pa tudi sicer v življenju, da bo lahko sledila svojemu notranjemu občutku. In nenazadnje sočutje in ljubezen, s katerim se bo partnerju popolnoma predala in mu pokazala pot do srca.

To je ženska. To je njena pot. To je njeno življenje. 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 948