Nastavitve piškotkov

BLOGI

RSS Ključne besede zapisa: Otroci

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

V prejšnjem blogu sem pisala o zavestnih počitnicah, danes pa nizam nekaj idej, kako skupaj z otrokom spuščamo občutke in skupne igre uporabljamo za boljše počutje, sproščenost, transformacijo stresa in skrbi. 

Plavanje

Med plavanjem vizualiziramo, kako voda odnaša neprijetne občutke. Kako nas čisti, poživlja in revitalizira.

Brcanje žoge, nogomet

Brcanje je krasna tehnika za sproščanje jeze, agresije, napetosti in zakrčenosti telesa. Če boste brci dodali še močen izdih, boste kmalu začutili umirjanje. Vizualiziramo, kako jezo sproščamo po nogi skozi stopalo.

Tek, lovljenje

S tekanjem sproščamo napetosti, stres in bremena. Med tekom pomislimo, katere občutke želimo odvreči in vizualiziramo, kako padajo s telesa in ramen.

Sonožno skakanje, skakanje po eni nogi, ristanc

Skakanje je vaja, ki nas povezuje s tlemi in nas dobro prizemlji. Če skačemo po eni nogi, je potrebna večja koncentracija in zato še večja pozornost, kar nam pomaga, da smo prisotni v sedanjem trenutku. Um in misli se umirijo, energija pa steče po telesu.

Igranje na (otroška) glasbila, petje

Pihanje (pihala – flavta, trobenta…) pomaga odnašati občutke. Pihamo jih iz telesa, medtem ko igranje na tolkala (boben…) aktivira notranjo moč, voljo, akcijo in budnost. Glasba nam pomaga priti v stik z energijo, s samim seboj in zbuja kreativnost ter ustvarjalnost.

Risanje, barvanje

Pridružimo se otrokom kadar rišejo, saj je risanje zdravilen proces, ker sprošča napetosti, občutke, zadrževane energije, spomine iz otroštva, vrtca, šol. Če rišemo in ustvarjamo, smo fluidni, kreativni, unikatni, najdemo nekaj svojega. Kreativna energija je zdravilna energija, je življenje.

Klara Dev

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 321

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Zelo rada imam sneg in smučanje. Že kot majhno punčko so me prvič posadili na smučke in potem sem vsako zimo veliko smučala. S starši in kasneje s prijatelji sem hodila na smučarske počitnice in tako veliko počitnic preživela v Kranjski Gori. Po rojstvu sina sem smučanje opustila. Lansko zimo, ko je bil star sedem let, je prvič izrazil željo, da bi šel z mano smučat. Imela sem polno izgovorov, zakaj ne moreva iti, v resnici pa me je bilo strah. A letos je bil neomajen. Trdno odločen je bil, da greva v Kranjsko Goro. Nisem se želela več upirati, zato sem se odločila, da se soočim s svojim strahom in blokado. In sva šla – jaz z namero, da ozavestim, zakaj se bojim smučanja.

Že sama misel na smučanje mi je odprla polno spominov iz otroštva; v glavi so se mi vrtele slike, dogodki, lepi in manj lepi trenutki. Kot otrok sem uživala na belih strminah, ker sem se počutila lahkotno in svobodno. Ob tem pa se mi je odprlo tudi brezno občutkov – predvsem strah in dvomi. Ali bom zmogla sama? Kako bom smučala po vseh teh letih premora? Bom zmogla pomagati otroku in še sebi?

Ko sem se soočala z vsemi temi vprašanji, sem spoznala, da je bil z mano na smučišču vedno nekdo (večinoma oče ali pa kasneje kakšen fant), ki je skrbel zame: mi nosil opremo, me bodril, spodbujal, masiral premražene prste na nogah, in prišla do vzorca, da moški poskrbi za žensko. Energijsko to pomeni, da ženska misli, da potrebuje energijo moškega (energijo iz zunanjega vira), da lahko deluje in je zato odvisna od njega. Takšna prepričanja so zmotna in vzbujajo strahove, dvome in manjvrednost. Če se ženska s tem sooči, ozavesti vzorce delovanja in spozna resnico, da to, kar išče zunaj, že nosi v sebi, lahko moškemu (očetu, partnerju, prijatelju, otroku) povrne energijo. Ko to stori, aktivira svojega notranjega moškega in vzpostavi energijsko ravnovesje znotraj sebe. Začne delovati drugače – srčno in samostojno.

Ljudje v sebi nosimo dva pola energije – ženskega in moškega. Kadar sta oba aktivirana, smo v harmoniji, ravnovesju, miru in ljubezni. Znotraj nas se pretakata in prepletata moška in ženska energija, kar se kaže tudi navzven. Zadovoljni smo sami s seboj, neodvisno od okolice. Sposobni smo harmoničnih odnosov, ki ne izčrpavajo nasprotnega spola, ampak potekajo z enakovredno izmenjavo energije. Ne potrebujemo zunanjega napajanja, ker smo aktivirali lasten vir energije in notranje moči.

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 341

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Otroci se srečujejo s pisano in barvito paleto čustev, s katerimi pa se morajo šele naučiti upravljati- jih prepoznati, poimenovati ter jih izraziti, predelati na ustrezen način. Pri tem je pomembna vloga nas, odraslih, da jih naučimo, usposobimo kako se na ustrezen način soočiti z občutki. Če sami nimamo težav z odkritim izražanjem čustev, jih ne vrednotimo na dobra in slaba čustva, potem to prenašamo tudi na otroka, ki bo lažje sprejel in izrazil tako jezo in žalost kot tudi veselje; če pa smo nagnjeni k tlačenju in zanikanju določenih čustev, bo tudi otrok prejel sporočilo, da so določena čustva slaba, neustrezna in jih bo začel skrivati pred sabo in okolico. Otrok, ki ni sprejet in razumljen v svojem čustvovanju,  ima občutek, da nas njegova čustva obremenjujejo in se bo zaprl v svoje notranje doživljanje in čustveni svet v  prepričanju, da takšen kot je, ni dober.

Pogosto se zgodi, da nas otrokovo intenzivno in neposredno izražanje čustev resnično lahko pretrese, prebudi v nas določene intenzivne občutke ter nam predstavlja breme; vzemimo to kot sporočilo, da tudi sami v sebi nosimo še nekaj čustvene prtljage, ki jo bo potrebo raztovoriti, da bomo lažje zadihali.

Nekaj predlogov, kako odrasli lahko pomagamo otroku pri sproščanju občutkov:

Pogovor: otrok se mora šele naučiti ločiti med posameznimi čustvi in občutki, s pogovorom mu pomagamo, da prepozna posamezno čustvo in ga zna ubesediti, da poveže vzrok s posledico- zgodilo se je to, sedaj se počutim tako...

Risanje/slikanje: otroku lahko predlagamo, da nariše, naslika..., kako se počuti, ga spodbujamo, da pove, katere barva se mu zdi vesela, katera žalostna, katera topla, katera hladna, katera mu je všeč...

Vaja »Odbijanje balonov«: vaja za sproščanje jeze, frustracije- otrok si predstavlja, da je v zraku polno napihnjenih balonov,  ki  letijo k njemu. Poskuša jih odbiti z rokami in nogami, bolj kot jih odbija, več jih je, zato jih mora odbijati vedno hitreje. Pri tem stiska pesti in boksa okoli sebe, brca z nogami in dviga noge čim višje... Odlična vaja tudi za odrasle J

 

Tia Ambrožič, Petra Pavlin

Nadaljuj branje
Ogledi: 541

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Kot majhna punčka sem velikokrat opazovala strica pri njegovem delu. Bil je slikar. Kadar je slikal, mi je bilo vedno zanimivo biti ob njem, to me je pomirjalo. Tudi sama rada rišem, ta ljubezen je v meni že od malih nog. Približno pet let nazaj sem se opogumila in si kupila slikarsko platno, nekaj akrilnih barv in čopič. In se prepustila ter naslikala svojo prvo sliko na platno. Risala sem to, kar sem v tistem trenutku čutila in ´videla´. Slika je upodabljala vizijo. Obesila sem jo na steno in vsi smo jo občudovali. Izražala je pogum in akcijo; dejanje iz srca.

Nekega dne pa sem opazila, da je stena pod sliko porisana. Porisal jo je moj takrat dveletni sin. Nisem ga kregala, ker mi je bilo jasno, da je tam risal, ker je začutil nekaj pozitivnega. Vedela sem, da če bi ga kregala, verjetno res ne bi nikoli več risal po steni, ne bi pa vedel, zakaj ne sme, ker je bil premajhen, da bi razumel. Pa še moja slika je tam visela. Zakaj pa njegova ne bi smela? S tem bi mu lahko vzela voljo do risanja. Razložila sem mu, naj riše na papir ali platno, in ga tisto obdobje malo bolj opazovala, da sem lahko hitro prišla, če sem videla, da so ga zasrbeli prsti in je bil s kakšno barvico namenjen poti steni. Po tem nikoli več ni risal po steni.

Danes je star sedem let in veliko riše. Velikokrat z mano s čopiči na platno. Lotila sva se že tudi skupnih slik: ali jo je on začel, jaz pa dokončala, ali pa mi je dajal navodila, katero barvo naj vzamem, kakšno črto naj narišem. In ena od teh skupnih slik je njemu najljubša. Vsake toliko pa zamenjava slike, ki visijo v stanovanju. Pravi, da jih dava na razstavo. Uči me uživanja ob kreiranju in ustvarjanju pa še stanovanje popestriva ob tem. Rad sodeluje z mano na tak način.

b2ap3_thumbnail_Sodelovanje_jesen2014-clanek-otrok_moj-ucitelj.jpg

Nekaj dni nazaj pa je bila podobna zgodba pri leto in pol stari punčki, ki jo poznam. Očka ji je dal štampiljko in papir, na katerega je veselo štampljala. In še pohvalil jo je in ji povedal, da mu je všeč, kar je naredila. Potem pa je usmeril pozornost drugam in ona ga čez nekaj časa pokliče, naj nekaj pogleda. Pokazala mu je, kako ´lepo´ je poštampljala belo steno na hodniku. Kako je ravnal? Zajel je sapo in ji mirno povedal, da naj drugič uporabi papir. Zelo podobna zgodba kot prej. Če bi jo kregal, bi ona lahko povezala, da ni prav, ker ustvarja, da je to narobe. In tako v otroku lahko zablokiramo del kreativne energije. Zato raje vdihnimo, izdihnimo in mu na lep način povejmo. Ni narobe, če otrok ustvarja. Raje mu povejmo, da nam ni všeč, da je stena porisana, ker mogoče pa njemu je.

Kako najlaže začutimo, kako ravnati z otrokom, če stori kaj nepredvidljivega? Usedemo se in se čim bolj umirimo, zapremo oči in začnemo globlje dihati. Spomnimo se svojega otroštva, kako smo se počutili, če nismo razumeli, zakaj smo kregani. Začutimo svojega otroka in način, ki je zanj najboljši, da se bo dobro počutil in si zaupal. Če začutimo neprijetne občutke ali bolečino v fizičnem telesu, globoko dihamo toliko časa, da minejo. Ko bomo tako očistili svoje izkušnje iz otroštva, bomo lažje na bolj miren način izrazili svoje mnenje. In se z otrokom mirno pogovorili, kadar bo storil kaj ´narobe´. Narobe za naše predstave, ne njegove.

 

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 627

Objavil: Kdaj: Kategorija: Prehrana

KUTINE in "TRIS UROKOV"

 

Če bi me kdo vprašal kateri letni čas imam najraje, bi se definitivno v tem trenutku odločila za jesen. Tako ali tako ima vsak svoje pluse in minuse in na koncu nam ne paše če je prevroče, premrzlo, preveč vetra, dežja, ni snega,...

Ampak jesen nas obdari s kopico čudovitih barv in meni osebno ni nič lepšega kot v lepem, sončnem vremenu hoditi skozi gozd ter poslušati šumenje padlega, suhega listja pod nogami.

Poleg čudovitih barv pa so tu še vsi neverjetno hranilni jesenski plodovi, zelenjava, sadje,...in pa noč čarovnic :) .

Ne, danes ne bom pisala o bučah, ker sem to že, danes so na vrsti kutine. Nekateri jih morda bolje poznate pod imenom dunje. Če pa še vedno ne veste, kako izgledajo, to so tiste rumene, velike, trde "jabolke", ki so jih včasih stare mame dajale v ali na omare, ker je njihov vonj res neverjeten. Večinoma so jih uporabljali kot dodatek kompotom prav zaradi vonja in kisline, ki jo vsebujejo ter pri pripravi marmelad, saj zaradi velike vsebnosti pektina pomagajo do želene trdote le te.

Kutine so zelo bogate z vitaminom C, cinkom, kalijem, bakrom, železom, prehranskimi vlakninami in še mnogimi drugimi, za zdravje zelo pomembnimi komponentami.

Že od nekdaj je znano, da se z njihovo pomočjo uspešno preprečuje in odpravlja razne alergije. Da zelo ugodno vplivajo na delovanje prebavil, preprečujejo raka, predvsem na črevesju, pomagajo pri hujšanju, skrbijo za zdravje lasnih mešičkov in s tem za boljšo rast las in še in še.

Surove niso ravno najbolj užitne. Njihove peške pa so zaradi majhne vsebnosti cianida celo strupene.

Receptov s kutinami je ogromno, ampak ker jaz ne bi bila jaz, če ne bi poskusila kakšne nove kombinacije, sem danes "ustvarila" tole...

Navadno imajo oz. morajo imeti jedi svoje ime... torej... preberite si kako je nastal "tis urokov"  :)

 

 

b2ap3_thumbnail_DSC_1267.jpg

 

No če ne drugega ste se pri imenu nasmejali. Ne samo zato ker je ravno čas noči čarovnic, ampak tudi zato, da bodo otroci sladico rajši pojedli. Če pa jim boste zraven povedali še kakšno zgodbo, katre nauk je, da ti samo ta sladica da moč  s katero lahko premagaš črno magijo, potem boste zmagali na celi črti.

Kaj se torej skriva v TRISU UROKOV?

Ja, trije uroki... spodnji del je polenta - skuhate polento, lahko jo malo sladkate in malenkost solite.

Sledi pire iz kutin. Kutine olupite, odstranite sredico, narežete in kar nekaj časa kuhate v vodi skupaj s klinčki, cimetom, vanilijevo skorjo. No jaz sem jih samo prepolovila in dala v pečico za 1 uro na 120°C ter jih nato olupila. Lupljenje je bilo tako lažje. Sem jih pa potem vseeno morala preliti z vodo in dati v mešalnik, da sem dobila gladko pasto. Pasti sem dodala sladkor in kuhala še 10 min.

Tretja plast pa je kri zlobnega vampirja...ne, je žele granatnega jabolka. Granatno jabolko sem olupila in iz semen stisnila sok, tako kot sem v enem izmed prejšnjih blogov napisala. Soku sem dodala kudzu, lahko pa dodaste želatino oz nekaj, kar bo pomagalo pri nastanku želeja.

V kozarček sem tako po plasteh nalila sestavine. Če boste delali tako kot jaz s kokosovim sladkorjem in kudzujem, lahko sladico postrežete tudi vašim najmlajšim. Dojenčkom, starim vsaj 8 mesecev, ki so se že spoznali z okusi in na sploh z gosto hrano.Zelo dobro pa se bo sladica obnesla tudi pri vseh ostalih in po njej ne boste imeli občutka polnosti.

Poskusite narediti svoj tris urokov, otrokom povejte zgodbo in skupaj uživajte v barvitih darovih jeseni!

 

LP

 

Jasmina 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1153

Objavil: Kdaj: Kategorija: Prehrana

Če boste videli okrog hoditi kratkolaso žensko, katere polt je že skoraj vijolična, sem to jaz. Zaradi obilice grozdja, ki sem ga v zadnjem mesecu skonzumirala, sem se že skoraj prelevila v smrkca.

Ker pa seveda, ne dohajam vseh teh količin, ki jih ponujajo vinske trte, sem se odločila, da naredim marmelado. Zakaj? Grozdje vsebuje antioksidante, ki so v obliki antocianinskih barvil (modra barva grozdja), kvercitin, ki deluje protialergeno ter obilico mineralov in vitaminov, med drugim vitamin A, železo in folat. Poleg tega pa sveže zelo dobro hidrira telo. Pri kuhanju se sicer večino vitamina C, ki ga tudi vsebuje, uniči, vendar ostanejo ostale pozitivne učinkovine.

Prebrala sem (vir: Vlaganje, shranjevanje in zamrzovanje; MK 1983), da maščoba prepreči nastanek pen pri kuhanju marmelad, poleg tega pa postanejo zaradi nje bolj biodostopni vitamini topni v maščobah (pri grozdju vitamin A). Dodatek kutine pa zaradi visoke vsebnost pektina pomaga pri strjevanju marmelade. Seveda nisem mogla mimo sebe in svojih začimb. Zvezdasti janež, cimet in ingver. Domača, moja, grozdna marmelada, je tako postala moje superživilo. Za piko na i, pa je nisem gostila z želirnim sladkorjem ali kakimi drugimi sredstvi, ampak sem dodala kudzu (več na http://www.erina.si/kudzu-ali-kuzu/). Glede na to, da sem na cca 3kg grozdja dodala samo 100g sladkorja, pomeni, da je v moji marmeladi vsaj 97% sadnega deleža (kak procent vzamejo še dodatki).

Zakaj torej kupovati, če pa si lahko na zelo enostaven način sami doma naredite ozimnico. Vključite otroke, ki bodo tako še raje pojedli narejene dobrote, saj so sodelovali pri njihovem nastanku. Druženje bo tako poučno in koristno. Polepšajte si turobne, deževne jesenske popoldneve in videli boste, da že samo vonj pozitivno vpliva na razpoloženje.

Lep, vijoličen, pozdrav.

 

Jasmina

Nadaljuj branje
Ogledi: 2247

Objavil: Kdaj: Kategorija: Prehrana

Že v prejšnjem blogu sem napovedala jagode, kot temo današnjega. Lahko vam zopet navajam dejstva, ki jih lahko preberete v skoraj vsaki reviji, knjigi, spletni strani, lahko pa naredim stvar malo bolj zanimivo.

Torej jagode...

Pred kratkim sem bila udeležena v pogovor, ki se je začel z neubogljivostjo otrok, na koncu pa prišel do tega, da jih je tako ali tako večina hiperaktivnih in "hvala bogu", so jim zdravniki dali zdravila. Najverjetneje vas je veliko, ki ste prav tako sodelovali v podobnih pogovorih, ali pa je bila to celo tema kakšnega roditeljskega sestanka. Ja, res je, da so dandanašnji otroci polni energije, ki v določeni situaciji celo preraste v negativno obliko.

Kako sem sedaj iz jagod prišla na hiperaktivnost? Logično!

Vprašam vas, ali otroci sploh poznajo okuse? Tiste štiri, o katerih smo se učili že v šoli. Sladko, slano, kislo, grenko. Omenja se tudi okus umami. Nastane ob zaznavi karboksilnega aniona glutaminske kisline, ki je pogosta v mesu, siru in drugih jedeh, bogatih z beljakovinami. Enak okus imajo glutamati, zato jih uporabljamo kot ojačevalce okusa.[vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Mesni_okus]

Skratka, ali znajo opisati okus gozdnih jagod, z uporabo osnovnih okusov? So sladke, grenke in kisle. Bojim se, da bomo v prihodnosti govorili o okusih samo še opisno. Ima okus po pečenem krompirju, po pizzi, po hamburgerju...

Kaj dela današnja prehrambena industrija s svojimi ovčicami? Hrani jih z marketinško podprto super zdravo hrano, ki ima odličen okus. Upam da ste zaznali malo ironije v teh dveh stavkih. Ja hrana je pisana na kožo našim brbončicam, je pa daleč od tega da bi bila zdrava. Človek se zelo hitro navadi preveč slane in preveč sladke hrane, če pa je to dvoje še v kombinaciji z maščobo, je okus enkraten.

Glukoza, kot glavni vir energije za naše možgane, se v današnji prehrani zelo pogosto pojavlja, problem je, ker se pojavlja prepogosto in v prevelikih količinah. Z drugimi besedami povedano ogljikovi hidrati so tisti, ki predstavljajo večinski procent obrokov, ki jih zaužijemo. Poznamo enostavne ogljikove hidrate, ki so hitra obnova energije v človekovem telesu, povzročajo pa tudi hiter in visok porast krvnega sladkorja. Sestavljeni ogljikovi hidrati z do deset ogljikovih atomov še spadajo med sladkorje, vsi ostali t.i. polisaharidi pa ne več. Če po domače povem, skoraj vse kar pojemo je en sam "cuker". In ker otroci prav tako jejo ta "cuker" potrebujejo in porabijo ga pa dosti manj, se stranski učinki le tega kažejo kot hiperaktivnost. Da pa me ne bo kdo vlekel za rokav, češ da medicinska definicija hiperaktivnosti ni takšna, bom stvar še malo razširila. Možgani so zapleten organ, poln živčnih celic, ki delujejo na osnovi prenosa elektronskih signalov in zapletenih verižnih kemijskih reakcij. Če imamo v dedni zasnovi zapisano, da bomo hiperaktivni, se bo to dejansko prej ali slej izkazalo. Prav tako tudi, če je plod v maternici izpostavljen določenemu stresu, nevarnim kemikalijam itd. Vse to je res, ampak če se tega kot starši zavedamo in otroke ne filamo s "cukrom" so težave manjše in lažje obvladljive. Poleg tega otroci rabijo red, ker se le tako počutijo varni. Za starše pomeni to veliko več vložene energije. Tabletke, pa kakor koli že, so kemični pripravek, ki vpliva na čustvovanje in baje ne nazadnje celo povzročajo odvisnost...

Jagode-hiperaktivnost. Kupite otrokom jagode, ki v tem času predstavljajo sezonsko živilo, ki naše telo pripravlja na poletno vročino, skrbi za naše srce in ožilje ter tanko črevo. Kombinirajte jih z bananami in pravo čokolado, v skrajnem primeru jim dodajte sladkor kokosovih cvetov. Ne jemljite vsakodnevne prehrane kot nujno zlo, ampak kot vašo možnost izbire poti do boljšega zdravja.

 

Jasmina

Nadaljuj branje
Ogledi: 1206

Danes ne morem mimo vse več člankov, ki se pojavljajo v različnih medijih na temo Oblačil in Tekstilij kje in kdo jih izdeluje. V ospredje prihajajo negativni vplivi, ki škodujejo našemu zdravju, toda nobenih sprememb ni videti. Trgovine s »takšno« robo so še vedno polne, nekateri trgovci si med rokovanjem s »takšno« robo natikajo rokavice, drugi na škodljivost niti ne pomislijo.

Pred časom sem brala članek z naslovom »Koliko otroških solz in strupa je na vaši majici?«. Avtorica prispevka Katerina Vidner Ferkov je o tem pisala v Delu (1.9.2014) in to ravno na prvi šolski dan, ko so otroci odeti v nova oblačila ponovno prestopili šolski prag. Med veselim nakupovanjem zadnje dni počitnic ni nihče pomislil na strupene snovi, ki so mogoče v barvitih izdelkih, prav tako je le redke zmotil močan vonj po formaldehidu ob prihodu v trgovino, kjer so ravnokar raztovorili in na police naložili »takšno« robo. Morebiti je tudi kak trgovec z vsako odprto embalažo vdihnil vonj po kloridu, nevezanih barvilih, in morebiti še kakšni drugi kemični spojini. NIHČE se ni vprašal KDO jih je naredil in seveda KJE.

Poleg članka je bila objavljena naslednja slika:

Enostavno ne morem članka samo prebrati in vsebine ne komentirati z vami, bralci bloga Bogastva zdravja. Kot zapisano: ….Komaj enajst lest stara Halima iz Bangladeša je morala v tovarni, kjer izdelujejo spodnje perilo Hanes, dokončati 150 kosov spodnjega perila na uro….

Vsebina celotnega članka je privedla do mojega današnjega naslova. Vem, da se ne sliši/bere lepo in prijazno, vendar naj postane izziv slehernemu bralcu. In res, vsak pri sebi lahko odgovori na vprašanje ali bi pojedel žemljice ali kruh, ki bi jih spekel enajstletni otrok? Da, ravno to je toliko bolj izpostavljeno, ker je večini samoumevno, da v določenem geografskem okolju delajo že otroci, medtem, ko v našem življenjskem okolju od toliko starega otroka večina niti ne pričakuje, da si sam pospravi majico v omaro? Niti oblačila, ki imajo mesto v šolskih garderobnih omaricah….

Spoštovani bralci, vem, da niti vsi skupaj delovnih navad in izkoriščanja v tekstilni industrializaciji po svetu ne bomo spremenili. Lahko pa spremenimo odnos do oblačil tam kjer smo, v svojem okolju; lahko spremenimo odnos do tistih, ki delajo v tej panogi v naši okolici in na ta način podpiramo lokalno izdelavo, tudi Oblačil.

Nadaljuj branje
Ključne besede: Oblačila Otroci
Ogledi: 1066