Nastavitve piškotkov

Odrasli, ne vmešavajte se v igro otrok

Z Anjo Radšel iz Središča za naravno učenje Samorog smo se pogovarjali o naših najmlajših in dejstvu, kako pomembno je zanje gibanje in koliko dobrega jim prinaša igra. Sogovornica je prepričana, da se vsak otrok se rodi izjemen. Poudarja, da se je potrebno potruditi in mu prisluhniti in ga upoštevati, mu ponuditi varno okolje s trdno postavljenimi mejami, znotraj njega pa svobodo, da ga lahko raziskuje. Omogočiti mu moramo, da v sebi ohrani otroško spontanost, veselje, domišljijo. In da gradi na sebi lastni izvirnosti, ki jo je prinesel s sabo na svet.

Tia Kemperle

Kaj pomeni otroku igra?

Verjetno bi na to vprašanje najbolje odgovorili otroci sami. Ali buden in sit otrok sam po sebi počne še karkoli drugega, razen da se igra? Otrok živi igro. Je njegovo osnovno orodje za spoznavanje sveta in sporazumevanje z njim.

Menite, da so igre otrok dandanes vse preveč nadzorovane, usmerjene?

Žal je dandanes otrokom na voljo zelo malo priložnosti, kjer bi se lahko po svoji volji igrali v starostno mešanih skupinah, v nenačrtvanem okolju, časovno neomejeno, brez vmešavanja odraslih. Ni priložnosti za dolgočasje, iz katerega nastanejo odlične skupinske projektne ideje. Za igre, kot so ravbarji in žandarji ali ristanc, za medvrstniške spore in za spontana pobotanja, ponovno brez vpletanja odraslih. Vsak otrok bi moral imeti priložnost, da si tekom otroštva sam zgradi hišo iz vej, ki potem postane trgovina, gledališče, bolnišnica ... Vsak bi moral zabijati žeblje in zraven zbrati nekaj modrih prstov in prebitih ustnic. Vsak bi moral splezati na visoko drevo.

Kakšne izkušnje imate s starši, ki se za svoje otroke preveč bojijo in kako to vpliva na otroka?

Starši, ki imajo velike strahove v zvezi z igro na prostem in z njo povezanimi tveganji, svojim otrokom običajno izbirajo temu primerne »bolj varne« aktivnosti. S tem, ko otroka na vsakem koraku spremlja beseda »pazi«, postaja njegova igra nesproščena. V otroku začne rasti nezaupanje v okolico in strah pred njo. Postopno ne upa več raziskovati, se igrati. Ne uči se več iz izkušenj, ampak z opazovanjem, kar je bistveno manj učinkovito in velikokrat nerealno, ker opazuje odzive drugih in ne svojih lastnih. Zanimiv je vidik pedagogov v skandinavskih vrtcih, ki izpostavlja, da je za otroka daljnoročno bistveno bolj nevarno, če ni izpostavljen tveganjem in se mu na vsakem podvigu pomaga: takšen otrok se je navajen zanašati na druge, ne pa sam nase in na svoje sposobnosti in bo v primeru zagate »zablokiral«.

Kaj pa svetujete tistim, ki otroka omejujejo pri gibanju zgolj zato, da si ne bo preveč umazal oblačil?

Starši velikokrat otroku kaj prepovemo, le zato, ker bi posledice igre pomenile več dela za nas kot npr. pranje blatnih oblačil. Packanje v blatu in vodi, drsenje po blatnem toboganu, kuhanje s peskom in iglicami ..., vse to so za otroka izjemno bogate in nagrajujoče izkušnje. Ohranjajo stik z naravo in ne gojijo predsodkov in strahov do umazanije, žuželk ... Veliko staršev želi otroke zaščititi pred umazanijo in mokroto iz strahu, da ne bi zboleli. Odraščanje otrok v pretirano čistem okolju dokazano vodi v večje tveganje za nastanek alergij. Otroci so narejeni enako kot sto let nazaj. Naši predniki so takrat morali za preživetje trdno delati in niso imeli časa dihati otrokom za ovratnik. Ti so se bosi in umazani prosto igrali naokoli. Pa so prav tako odrasli.

Ali se otroci še sploh znajo igrati v naravi, kjer ni urejenih igrišč?

Ah, otrokom je igra vrojena, predsodke do narave jim postopno privzgojimo. Prosta, naravna, v nenačrtovanem okolju. Če jim omogočimo dovolj distance, da se lahko sprostijo.

Kakšne igre svetujete, da se igrajo, kadar so zunaj, na prostem, v gozdu, na travniku?

Otrokom nadenimo oblačila, ki jih ni škoda, naučimo jih uporabljati pipec. Za deževne dni jim priskrbimo vodotesne obleke in dobro obutev. Potem pa jim pustimo, da ustvarjajo in jih od daleč s kotičkom očesa varujmo pred poškodbami. Zagotovo nas bodo s svojimi stvaritvami pustili brez besed.

Bi rekli, da bodo generacije današnjih otrok zelo nepraktične, morda nespretne?

V splošnem je v moderni družbi vse več otrok, ki se sčasoma odvadijo navdušenja nad gibanjem, ki ga zamenja sedenje pred različnimi ekrani. Vse več je debelosti in z njo povezanih težav. Prosta igra v naravi vsekakor omogoča dober razvoj gibalnih veščin. Ampak to je samo ena od »pridobitev«. Ker je to igra in ne tekma, običajno otroci gredo do meje svojega udobja in trenutnih sposobnosti in tako zdravo tvegajo ter v sebi lastnem tempu napredujejo. Tako si zelo dobro gradijo tudi notranjo trdnost, zavedanje sebe in svojega telesa in pridobivajo še kako pomembne izkušnje za kasnejše odločanje o stavreh.

Kaj jih vi učite na delavnicah na prostem?

Rdeča nit vseh naših dejavnosti, vključno z igralnimi dopoldnevi na prostem, je otrok, ki vodi učno-igralni proces. Običajno se skupina zjutraj sestane in dogovori o aktivnostih dneva. Če se ne morejo dogovoriti, glasujejo. Igralni proces se nato sproti spreminja in prilagaja, tako da skupina skupaj doseže nekaj, s čimer so vsi zadovoljni. V aktivnosti je ves čas vpeta uporaba različnih orodij, čopičev in barv, različnih ustvarjalnih materialov, knjig ... Otroci raziskujejo okolico in opazujejo naravne procese, kot je na primer zorenje žabjega mresta. Naloga prisotnega odraslega je predvsem, da otroke »vidi«, jim nudi pomoč pri igri, če jo potrebujejo, jim postavlja aktivne izzive in seveda skrbi za njihovo varnost, da moderira dogajanje in skrbi, da poteka v skladu s Samorogovim kodeksom pravil. Konflikte se rešuje s pogovorom v skupini: otroke se spodbuja, da o dejanjih razmišljajo, jih ovrednotijo ter predlagajo posledice, velikokrat v obliki novega pravila vedenja.

Včasih smo otroke res pogosteje puščali zunaj, nenadzorovane, da so se sproščeno predajali igri z vrstniki iz ulice. Dandanes se zdi, da je zunaj toliko nevarnosti, da se starši tega več ne upamo.

Res je, takšne zgodbe res daleč odmevajo in vzbujajo strah. Ki pa je verjetno pretiran. Zagotovo so okolja, ki so postala neprimerna in nevarna za otroke. Vseeno pa je mnogo drugih, kjer bi si »star« način puščanja otrok zunaj vseeno lahko mirno privoščili. Na primer, danes je redkokatera ulica v vaškem naselju ob popoldnevih polna vriskavih otrok s kredami v rokah, skiroji, žogo, kolebnico ... Namesto tega so otroci tudi popoldan vpeti v različne dejavnosti, ki so spet organizirane in tempirane. Kot da tega ni dovolj že dopoldan v vrtcu in šoli. Otroci nujno potrebujejo nestrukturiran čas zase, potrebujejo čas z družino.

Vse bolj smo podrejeni pravilom, saj obstaja že nemalo knjig, vsebin tudi na internetnih straneh, kaj naj bi naš otrok znal ob določeni starosti. Menite, da so starši s tem vse preveč obremenjeni, ker skušajo ostati v okvirih, ki so zapisani v neki tabeli zmožnosti otrok v določenem starostnem obdobju?

Postajamo instant družba, ki je obsedena z dosežki, ki se morajo zgoditi čim prej. Podzavestno so se zalezli v nas strahovi ali nam bo uspelo hoditi v diktiranem tempu in osvojiti pričakovanja. Ali bo uspelo našim otrokom? Ti strahovi postajajo tako močni, da velikokrat prevladajo nad zdravo pametjo, notranjim občutkom, kaj je prav. In na lepem se mlade mamice sprašujejo, če z njihovim otrokom ni kaj prav, ker pri 12. mesecih še ne hodi. Otrok, ki shodi pri letu in pol, morda ne bo akrobat, a se bo zagotovo naučil funkcionalne hoje. Prav tako kot ne bo tisti, ki ga črke »potegnejo« kasneje in bere pri osmih letih, pisatelj, bo pa zagotovo funkcionalno bral. Žalostno je videti, kako zaradi zunanjih pritiskov pristna vez med materjo in otrokom že zelo zgodaj podleže različnim spletnim informacijam in nasvetom sosedov. Mati mora zaupati predvsem sebi in svojemu otroku. In se sprostiti. Če bo v otrokovem razvoju karkoli odstopalo, bo to prepoznal in ustrezno ovrednotil njegov pediater.

Kako vpliva na otroka primerjanje njega z vrstniki, morda z mlajšimi ali starejšimi bratci, sestricami?

Če poteka primerjanje v smislu »vsak je v nečem odličen«, je dobro. Tako se otroci učijo raznolikosti in spoštovanja drugačnosti. Primerjave, ki indicirajo, da so drugi v njegovi okolici boljši, pa lahko otroka že zelo zgodaj potlačijo in zasejejo seme, ki kasneje zraste v velike težave. Takšne primerjave tudi spodbujajo tekmovalnost, ki ni dobra, ker sili otroka, da sam sebe ne posluša in gre preko lastnih meja. Na splošno skušamo vedno vrednotiti otrokova dejanja in njega samega. Prav tako je pomembno, da otroka pohvalimo – in to ne samo za dosežen cilj, temveč predvsem za trud, ki ga vlaga v proces.

Ko gredo otroci v šolo, je obveznosti vse več, časa za prosto igro vse manj. Kaj naj starši šolajočega otroka, ki je ravno zakorakal v prvi razred, ponudijo otroku za bolj srečno, zdravo in veselo otroštvo?

Danes se mnogi starši spopadajo z nemogočimi delovniki, samo da preživijo družino. Delodajalski družbeni vidik ni naklonjen družini. Če obstaja možnost, naj otrok po pouku ostaja doma in se varuje pri babicah in dedkih. Otroci od starejših generacij ogromno pridobijo. Popoldan naj ima čim manj krožkov in dodatnih dejavnosti. Naj bo prost vsaj 2 do 3 popoldneve v tednu in med vikendi, ko naj čas preživlja z družino. Omogočena naj mu bo prosta igra, tudi zunaj, brez vmešavanja odraslih.

Ostali članki iz teme otroci

Feb 10, 2019 149

Spletni izziv zaradi katerega otroci umirajo

Slovenka Nina Jelen je sodelovala v kampanji #SaferInternet4EU, v okviru katere je…
Dec 06, 2018 130

Dvojezičnost pri otrocih za boljše sposobnosti reševanja problemov

Vzgajanje otroka v dvojezičnem okolju ne prinaša zgolj komunikacijskih prednosti,…
Dec 05, 2018 192

4 odlična darila za male navihančke in princeske

Nad mestom že visi tisoče čarobnih lučk, na trgu je že postavljena prekrasna ogromna…
Dec 03, 2018 285

Prazniki

Še malo in začeli bomo odštevati dneve do božiča. Pravočasno poskrbite za adventno…
Dec 03, 2018 185

Otrokom podarimo skupen čas

Je sezona praznikov. Na kupu so kar trije dobri možje, ki nosijo darila in predvsem…