Nastavitve piškotkov

Red in disciplina - brez tega v športu ne gre!

Luka Žvižej – rojen rokometaš, legenda na igrišču, profesionalen, a tudi duhovit, simpatičen in energičen. Je mož, oče dvojčkoma, oseba, ki ve, kaj pomeni kolektivni duh in športnik, ki je v karieri doživel že veliko sprememb. Za člansko ekipo Rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško je prvič zaigral že pred dvajsetimi leti, dres reprezentace Slovenije je prvič oblekel konec leta 2000. Tri leta kasneje se je prvič odpravil v tujino; najprej Španija, potem Madžarska, nato vrnitev v Celje, prestop v Maribor, pred kratkim pa je skupaj z družino – ženo in otrokoma odpotoval v nemški GWD Minden. S 702 zadetkoma ostaja rekorder po številu zadetkov vseh časov rokometne reprezentance Slovenije. Dolgoletni kapetan Rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško se lahko pohvali s številnimi lovorikami državnih in pokalnih naslovov, ne samo v Sloveniji, ampak tudi na Madžarskem in v Španiji, kjer je z FC Barcelono osvojil tudi naslov evropskega prvaka.

Sara Sočan

Foto: Angela Metge

Odločili ste se, da se podate v Nemčijo, k prvoligašu Mindnu, ki je potreboval novega igralca na levem krilu. Zdi se, da je bila to nagla odločitev ...
Ja, res je. Ponudba je prišla kot strela z jasnega in temu primerno je sledila tudi odločitev. S samim prestopom v RK Maribor Branik smo v pogodbo zapisali, da obstaja možnost prestopa v kakšen močnejši klub v tujini. Ni bilo ravno v planu, kajti z Mariborom smo odlično sodelovali in tudi začenjali skupen projekt pri nadgradnji njihove rokometne šole, vendar pa nam je klic iz Nemčije malce prekrižal načrte. Ampak samo začasno. Minden je nujno potreboval igralca na moji poziciji, jaz sem imel možnost oditi, Maribor je bil zelo razumljiv in hitro je prišlo do dogovora.
V nekem intervjuju ste dejali, da ponudbe iz bundeslige se pri vaših letih pač ne zavrne. Videti ste še mladi, a za profesionalnega rokometaša se leta štejejo nekoliko drugače, kajne?
Bundesliga je le bundesliga in takšni klici ne prihajajo vsak dan, še posebej ne pri letih, ko si bliže koncu kot pa začetku svoje športne kariere.
Vedno več je igralcev, ki pri teh letih igrajo na najvišji ravni in mejo so postavili v zadnjih letih še višje. Menim, da je to zaradi drugačnega dela kot v preteklosti. Igralci imajo veliko več informacij o tem, kako bolj kvalitetno delati, paziti na sebe v smislu treniranja, načina življenja ipd., ter si s tem podaljšati kariero.
Očitno ste še zelo konkurenčni mladim igralcem. Kako skrbite za kondicijo, spretnost in okretnost na igrišču?
Glede na stanje na igrišču in ob njem je res tako. Rezultati pokažejo svoje, če se malo pohecam (smeh). Kot sem že omenil, z leti se veliko naučiš, pridobiš izkušnje, srečaš različne ljudi, strokovnjake na vseh področjih, od katerih lahko dobiš veliko, če le znaš prisluhniti. Nikoli nisi tako pameten, da se ne bi mogel naučiti kaj novega. Ko spoznaš svoje telo, potem je tudi pri navadah dosti lažje in seveda s pravilnim treningom so rezultati lahko boljši. Sam zase poskrbim v t.i. prostih dnevih oziroma v času, ko je pavza, kadar ni skupnih trenigov, ko je čas med koncem in začetkom nove sezone.
Kdaj se povprečno rokometaši odpravijo v pokoj?
Zelo različno. Vse je odvisno od samega posameznika, kakšna je njegova psihofizična pripravljenost in pa seveda odvisno je tudi od samih ponudb, ki jih dobimo. Konec koncev smo čisti profesionalci in naj se sliši še tako čudno, ampak to je naša trenutno edina služba in vir dohodka.
Že razmišljate, kaj boste počeli v prihodnosti, ko ne boste več na igrišču? Boste morda ob njem, v vlogi trenerja? Bi si to želeli ali bi raje zajadrali v druge, bolj neznane vode?
Moram priznati, da se v o tem precej bolj razmišljal, ko smo se dogovarjali s Celjem, kjer se stvari niso odvile kot smo planirali. Začneš razmišljati kako in kaj naprej in odločitev je padla, da tam športno zgodbo tudi zaključim. Ker sem se še počutil sposobnega igrati na visoki ravni in prave ponudbe ni bilo, smo z Mariborom našli skupni jezik, ki je bil vezan tudi za naprej, seveda z možnostjo odhoda v primeru kakšne dobre ponudbe. Vedno bolj se nagibam k trenerskim vodam, najšrej se želim do konca izobraziti v tej smeri, potem pa prenašati znanje na mlajše. Seveda me zanimajo tudi druge stvari, ampak v rokometu sem doma in to je moj način življenja. Zaenkrat se tu najbolj vidim, kar pa ne pomeni, da bo tudi tako. Rad imam tudi nove izzive!
Zdaj ste v Nemčiji približno mesec dni. Kaj vam je bilo najtežje ob selitvi tja? Morda jezik, prilagajanje na spremembo in novo ekipo, prepričati ženo in otroka, da gresta z vami?
V bistvu je bilo najtežje to, da sem prvič bil odosoten od družine več tednov. Vse ostalo že poznam in vem kako gre. Ko si sam, so te stvari dosti lažje, napakiraš torbo in greš. Ko pa je enkrat tu družina, pa je treba gledati tudi vse ostalo in narediti plan. Z ženo sva se hitro odločila in sprejela nov izziv in sedaj smo vsi skupaj tu.
Imate veliko izkušenj z igranjem v tujih in slovenskih ekipah. Obstaja kakšna razlika, morda v načinu dela, količini treningov, ste imeli kje bolj strogo predpisane treninge za moč in kondicijo?
Seveda obstajajo razlike, ampak na koncu je rokomet en sam in vsi ga igrajo po svetu. Zelo zanimivo pa je, da ko spoznaš nove kulture, države, ljudi, način življenja ..., vidiš da isto stvar gleda vsakdo drugače. S tem lahko dobiš veliko informacij in če jih znaš zbrati lepo skupaj, lahko dobiš lepo knjigo ali zbirko. Seveda so taktike različne, način dela in igranja tudi, konec koncev tudi način življenja je različen. Prej ko to osvojiš, lažje je. Je pa več ali manj vsepovsod red in disciplina, ker brez tega v športu ne gre.
V karieri ste imeli vzpone in padce, kar ni nič neobičajnega. Toda, zbode informacija, da ste bili nekoč devet mesecev brez plače. Kako ste se takrat soočali s tem? Zakaj ste vztrajali?
Seveda, tako kot je tudi v življenju. Prej sva govorila o tem, da smo čisti profesionalci in da smo za svoje "storitve" tudi plačani. Isto vprašanje lahko zastavim jaz vam: Kaj bi naredili vi, če za svoje delo ne bi dobili 9 mesecev, ali pa recimo 6, pri katerih si primoran plačiti vse dajatve državi, računi soblokirani, zdravstvena kartica ne dela ...? Glava pa mora delati kot da je vse ok, kajti ko stopiš na teren in ko sodnik zapiska 60 minut, ne razmišljaš več o tem. Problem so treningi, priprava na tekmo in pa seveda vse težave izven rokometa, do katerih posledično pride. Na žalost ali pa na srečo se mi je to zgodilo skoraj v vsakem klubu, tako da je bilo že nekako to v navadi. V veliki večini smo dobili za nazaj poplačano, nekaj pa smo odpisali in na koncu pozabili na zasluženo vsoto. Vztrajaš zato, ker si športnik in ker se boriš zato, da bi dosegel svoj cilj. Želiš biti zmagovavec! Ko se enkrat predaš, je konec! Nikoli nismo recimo stavkali ali ne igrali kakšne tekme. S tem bi škodovali samo sebi in ne klubu. Klub lahko ima seveda takšne ali drugačne finančne probleme. Nikoli ni bilo, da bi denar imeli, pa ga niso hoteli dati ... Ko pogledam za nazaj, se tem stvarem nasmejimo, kajti znajdeš se v različnih situacijah in nekatere so prav smešne. Ampak na koncu vidiš, da so majhne stvari tiste, ki štejejo in da je najbolj pomembno to, da si zdrav.

Vam je kdaj žal za odločitve, ki ste jih sprejemali v športni karieri?

Ne, mislim da ni bilo nič kaj takega kar bi spremenil. Na vse skupaj gledam tako, da se vsaka stvar zgodi z razlogom. Včasih se kakšna vrata zaprejo, vendar se odprejo nova.

Koliko vam pomeni, da vam družina stoji ob strani, vas podpira? Imate tudi cel kup oboževalcev, navijačev ... So vas tudi oni oblikovali v takšno osebnost, kot ste danes?

Družina je na prvem mestu in brez njih ne bi nič imelo pravega pomena. Seveda so tu tudi navijači, ki pa se seveda spreminjajo, kadar prestopiš iz enega kluba v drug. Moram pa reči, da sem po 20 letih igranja dobil tudi jaz svoj FAN KLUB LUKA ŽVIŽEJ PROSENIŠKO in priznati moram, da ko se jih zagledal na svoji zadnji tekmi v Celju, sem imel rosne oči in cmok v grlu! Zelo sem bil ponosen in to mi pomeni veliko! Družina in pa ti navijači, ki so ti zvesti ne glede na to kam greš, so del tebe in tvoja dolžnost je, da zaradi njih daš vse od sebe. Konec koncev smo ljudje tisti, ki lahko drug drugega osrečujemo.

Imate dva sinova, dvojčka. Kris in Jan sta dopolnila tri leta. Ali že kažeta kakšno navdušenje nad rokometom?

Zanimanje postaja vedno večje, saj se tudi že udeležujeta tekem in počasi že razumeta kaj počnem. Vedno sem si želel igrati tako dolgo, da se me bosta po tem tudi spominjala!

Otrokoma dajete dober zgled kar se tiče špora in aktivnega, zdravega življenja. Boste razočarani, če bo kateri izmed njiju raje igral šah kot se podil po igrišču?

Seveda ne. Tisti, ki bo igral šah bo sigurno pameten ko strela! Take tudi rabimo (smeh). Stal jima bom ob strani za katerokoli stvar se bosta odločila. Odločitev bo njuna, imela bosta maksimalno podporo od naju obeh, da odkrijeta svoje talente.

Kaj najbolj pogrešate v Nemčiji?

Vse kar mi pomeni največ imam tu in to je moja družina. Je pa res, da tu ni staršev in ostale družine in pa seveda mojih najboljših sosedov!

Bližajo se prazniki. Že veste kako jih boste preživeli?

Delovno in to zelo (smeh). Prvič v svoji karieri bom v času božičnih praznikov v tujini in prvič bom tudi treniral ter igral! Tako, da smo mi ne samo špotniki, smo tudi neke vrste "zabavljači", zaradi katerih pridejo ljudje na tekmo in uživajo v gledanju. Naša naloga pa je, da jih zadovoljimo in zabavamo!

Ostali članki iz teme INTERVJU

Apr 02, 2017 538

Kikboksing: Vsaka sekunda je pomembna

Melinda Ramadani iz Zagorja je dekle, ki dosega zavidljive uspehe v športni disciplini,…
Feb 28, 2017 513

Žiga Ozebek: Z disciplino do zmage

Žiga Ozebek je mlad, zelo uspešen deskar na snegu. Z občudovanjem in spoštljivostjo smo…
Aug 27, 2015 1241

Ključna sta samozavest in odločenost

Preberite si pogovor s Primožem Rogličem, ki je športnik po duši. Njegovo življenje je…
Feb 12, 2015 1151

Težko je izklopiti čustva

Slovenski alpski smučar Žan Kranjec je začel smučati dokaj pozno. Pri sedmih letih se je…
Dec 17, 2014 1137

Talent je le kamenček v mozaiku uspeha, vse drugo je garanje, disciplina in odrekanje

Tia Kemperle Mitja Petkovšek, dvakratni svetovni in štirikratni evropski prvak. Športnik,…