Nastavitve piškotkov

Kikboksing: Vsaka sekunda je pomembna

Melinda Ramadani iz Zagorja je dekle, ki dosega zavidljive uspehe v športni disciplini, ki jo običajno povezujemo bolj s predstavniki moškega spola. Pridno trenira kikboksing, čeprav si pri devetih letih, v obdobju njenih začetkov, verjetno ni mislila, da ga bo tako vzljubila. Omenjeni šport ji je kmalu prirasel k srcu in zato se vedno znova rada odpravi v Klub borilnih veščin Pon Do Kwan Zagorje, po nove znanje za nove uspehe.

Sara Sočan

Kikboksing še vedno povezujemo z moškim športom. Toda vi ste z mnogimi drugimi predstavnicami nežnejšega spola dokaz, da se trend spreminja, kajne?

Res je, v večini borilnih športov prevladujejo moški, vendar pa to še ne pomeni da tukaj ni prostora za nas ženske, predstavnice nežnejšega spola. Ravno tako smo lahko uspešne in prepoznavne v svetu ter konkuriramo moškim. Saj po pravici povedano, znamo biti ženske tudi marsikdaj v borbi bolj agresivne kot moški.

Pravzaprav pa, če tekmovanja postavimo na stran in se osredotočimo na preprosto vadbo - zakaj se ženske ne bi smele povsem rekreativno učiti borilnih veščin in bi z novim znanjem npr. samoobrambe bolj samozavestno in brez strahu hodile po ulici? Navsezadnje se bodo znale braniti.

Kako to, da vas je izmed vseh športov navdušil ravno ta?

Po pravici povedano sem od nekdaj želela trenirati nogomet, vendar nad tem nista bila navdušena moja starša. Kasneje pa me je mati pri 9 letih prijela za roko in me vpisala v klub Pon Do Kwan Zagorje, kjer so se pričeli moji začetki. Razlog za vpis v klub je bil, da bi se z nečim ukvarjala in tako manj časa preživela na ulici, se naučila discipline in s treningi seveda dobila neko odgovornost.

Kakšno opremo pravzaprav potrebujete za ta šport?

Pri kikboksingu je potrebna čelada, ščitnik za zobe, rokavice, ščitnik za prsi (ženske), ščitnik za genitalije, ščitniki za goleni ter ščitniki za nart.

Bi rekli, da gre za nevaren šport? Je veliko poškodb, veliko bolečih trenutkov?

Vsak šport je nevaren, saj vsepovsod pride do poškodb. In seveda je dosti poškodb, saj nikoli ne veš kam te bo zadel udarec. Kar se tiče bolečih trenutkov, športniki vseh športov se vsakodnevno soočamo z bolečinami, vendar še vedno vztrajamo, samo zaradi enega razloga in ta je, ker ljubimo tisto, s čimer se ukvarjamo.

Kdaj ste začeli trenirati in ali ste si na začetku predstavljali, koliko bo sploh trdega dela, vadb, napornih treningov?

Moji začetki so se pričeli leta 2004, in sicer pri 9. letu starosti. Takrat sem prvič vstopila v telovadnico, v kateri vztrajam še danes.
Ampak, tisto kar je sledilo niso pričakovali moji starši. Namreč trenerji so me opazili, saj sem na treningih izstopala. Medtem ko so moji vrstniki trening jemali kot zabavo in rekreacijo sem ga jaz jemala resno in z željo, da iz telovadnice odnesem nekaj novega. Tako sem že po 2 mesecih treniranja bila prestavljena v višjo skupino, kjer sem trenirala s precej starejšimi in bila tam najmlajša. Po približno pol leta treniranja sem prvič nastopila na državnem prvenstvu in osvojila 2. mesto (2005). Uspehi so se nadaljevali in tako sem leta 2009 prvič vstopila v Slovensko reprezentanco. Do leta 2013 sem tako zastopala mladinsko reprezentanco, leta 2014 pa sem si z veliko truda izborila mesto v članski Slovenski reprezentanci, katero sem zastopala tudi na evropskem prvenstvu v grškem Loutrakiju.

Seveda si nihče na začetku ne more predstavljati kaj ga čaka in koliko bo moral vložiti truda. To človek spozna šele kasneje. Prvo kar je, je tisto, da se prepričaš, če je res šport, s katerim se ukvarjaš pravi zate. In če se izkaže, da je to tisto kar ti leži, potem je takrat pravi čas, da začneš z intenzivnimi treningi in s trdim delom in močno voljo dosežeš tisto kar si želiš.

Rada bi omenila tudi svojega prvega trenerja Primoža Bračiča, ki ni nikoli popuščal, ni mi dovolil, da bi rekla, da me kaj boli in se sredi treninga ustavila, predvsem pa me je vseskozi utrjeval s sprejemanjem močnejših udarcev. Ampak jaz pravim, boljše trener na treningu kot nasprotnice v borbi. Trener me spremlja tudi danes in iskreno, on je tisti, kateremu se lahko zahvalim za to kar sem dosegla vse do danes.

Kako potekajo vaši treningi?

Trenutno v klubu potekajo 3x tedensko, kadar pa časovno utegnem predvsem zaradi usklajevanja treningov s šolo, pa se tudi odpeljem na trening k reprezentančnemu trenerju Igorju Packu v Ljubljano. Zahvala gre tudi njemu, saj me je sam povabil v telovadnico in ponudil pomoč pri treningih. Naj omenim, da tudi sama veliko naredim, sicer ne na tehniki, pač pa na kondiciji, s konstantnim menjavanjem terena.

Treningi povprečno trajajo od 1 ure in 15 minut, pa do 1 ure in 45 minut. Sam potek treninga je sledeči: sprva se ogrejemo (tek, skleci in ostale vaje za moč, kolebnica ...) , potem temu sledi raztegovanje (stretching) kar zajema vse skupaj okoli 30 min, preostanek treninga pa je namenjen tehniki, kombinacijam udarcev ali pa celo borbam (sparingom).

Verjetno je treba poskrbeti tudi za pravilno prehrano. Kako se prehranjujete, imate kakšne omejitve? Se kdaj pregrešite? Verjetno je najtežje ostati v neki določeni kategoriji in zato si morate dneve pred tekmami še posebej strogo zastaviti prehranjevalne cilje, kajne?

Seveda, pravilna prehrana je velikega pomena za vsakega športnika. Vendar pa se sama soočam z velikimi težavami, saj spadam v tisto skupino ljudi, ki so zelo izbirčni in ne jedo veliko zelenjave. Sicer nimam nikakršnih diet katerih bi se držala in po pravici povedano bi mi prav prišel strokovnjak za prehrano.

Seveda pa je težko vzdrževati težo skozi celotno leto, vendar svoje telo že tako dobro poznam da točno vem koliko dni pred tekmo potrebujem, da pridem do želene teže, ki bo ustrezala kategoriji v kateri se borim.

Že prej ste omenili trenerja ... Kako pomembno je dobro sodelovanje trenerja in tekmovalca?

Definitivno sem mnenja, da za vsakim uspešnim športnikom stoji uspešen trener. Da bi trener in športnik imela dober odnos mora med njima potekati komunikacija, odkritost in tudi zaupanje. Navsezadnje lahko športnik pride na trening s problemi, ki ga težijo izven telovadnice, potem pa mu še trener za piko na i kaj reče ali skritizira in tako pride do konflikta ali pa zelo slabe atmosfere. Zato pravim da, vloga trenerja ni biti samo trener športniku, ampak tudi oseba, kateri lahko športnik mogoče celo lažje zaupa kot svojim staršem.

In če se še osredotočim na stran športnika, ta mora biti tisti, ki bo sprejemal kritike trenerja oz. poskušal odpraviti napake in tako napredovati, saj trener nikoli noče nič slabega. Navsezadnje iz športnika hoče samo izvleči tisto največ kar lahko.

Koliko pa je vendarle pomembna tudi podpora domačih?

Podpora domačih je velikega pomena, lahko rečem da ena najpomembnejših. Saj so starši tisti, ki gledajo otroka, kako gre na trening in se vrne nazaj utrujen, gre na tekmo in pride nazaj poškodovan, mu znajo stati ob strani v stresnih situacijah, poleg vsega pa marsikoga tudi finančno podpirajo. Športnik se bo bolje odrezal na tekmi, če bo vedel, da ga bo nekdo pričakal doma, se z njim veselil zmage ... Definitivno pozitivni odnos staršev do otrok, ki se ukvarjajo s katerimkoli športom, psihično precej pripomore k boljšim rezultatom.

Sama lahko omenim, da imam pri svojem športu zelo veliko podporo svoje matere. Lahko rečem, da je ona ena tistih najbolj zaslužnih, da še vedno vztrajam v svetu športa. Namreč, lahko naletiš na problem, kjer te eden izmed staršev izredno podpira, medtem ko drugi ni navdušen nad tem, s čimer se ukvarjaš. Zato ponavljam, da je podpora staršev velikega pomena.

Ali se kdaj počutite, da zaradi obremenjenosti in vadb zamujate druge stvari v življenju ali se s tem ne ukvarjate?

S tem se ne ukvarjam. Preprost razlog zakaj ne, je zato ker sem se sama odločila za takšen način življenja. Jutri bi lahko prenehala s treniranjem in čas preživljala drugače in mogoče več uživala v prostem času. Ampak po pravici povedano, rajši prosti čas preživim doma in proste vikende (kadar ni tekem ali priprav) namenim temu da se spočijem, saj me čez teden spet čakajo treningi. Seveda pa to ne pomeni da si nikoli ne vzamem časa za prijatelje in zabavo. Mogoče ne vsak dan ali vsak vikend vendar pa tisto malo časa ko preživimo skupaj ga preživimo kvalitetno.

Na kateri uspeh ste najbolj ponosni in prosim napišite, kakšni so bili vaši občutki po tako uspešnem prvenstvu?

Uspehov je kar nekaj, tako na državnem, mednarodnem kot tudi svetovnem nivoju. Po uspehih sem posegala že kot mladinka, in vsak uspeh katerega sem dosegla mi je veliko pomenil saj je vanj bilo vloženega veliko truda.

Seveda pa bom izpostavila lansko evropsko prvenstvo katero je potekalo med 19. in 27. novembrom v grškem Loutrakiju, V konkurenci 500 tekmovalcev iz 33 držav sem slovenske barve zastopala v članski kategoriji do 55 kg. Nastopila sem v disciplini kick-light in se v četrtini finala pomerila s turško reprezentantko, pri kateri sem slavila zmago s 3:0. Kasneje mi je v polfinalni borbi oz. v boju za evropsko krono stala nasproti že poznana reprezentantka Madžarske, ki je imela v vseh treh krogih majhno prednost in na koncu zmagala. Na samem koncu sem osvojila končno tretje mesto in poskrbela za novo odličje zagorskega Pon Do Kwana na najvišjih tekmovanjih. Naj omenim da je to prva medalja na evropskem prvenstvu v disciplini kick-light za moj domači zagorski klub.

Občutek po vsaki končani borbi in momentu ko si vse bližje najvišji stopnički je bil stresen in počutila sem se bolj izčrpano psihično kakor fizično. Nikoli ne veš kje se ti bo zalomilo in v kateri sekundi borbe boš storil napako katera te bo na koncu stala točke ali dve in boš ravno zaradi tega izgubil. Vsaka sekunda v borbi je izredno pomembna. Ravno tako pa ob sebi nisem imela svojega trenerja ob katerem bi bila definitivno psihično še bolj pripravljena, saj je on tisti kateri me najbolje pozna in ve kdaj moram pritisniti na nasprotnico. Vendar je adrenalin delal svoje in močna želja po zmagi me je iz minute v minuto bolj motivirala. Neprestano sem si v glavi ponavljala stavek da sem sposobna zmagati in da sem preblizu da bi se predala. Čeprav se soočam s težavo saj sem na splošno zelo pesimistično uravnana oseba.

Občutek po zmagi oz. stati na zmagovalnem odru je bil neopisljiv. Lahko rečem da v tistih parih minutah me je spreletavalo nekaj mešanih občutkov, tako solzne oči kot nasmešek na obrazu. In kasneje tudi prijeten občutek ob sprejemu v domačem klubu in čestitke znancev katerim sem hvaležna za podporo. Tokratno bronasto medaljo lahko označim kot največji uspeh v karieri poleg zmage na lanskoletnem svetovnem pokalu v avstrijskem Innsbrucku.

Kaj vas žene, da ne obupate? Od kje črpate motivacijo tudi takrat, kadar vam ne gre vse po načrtu, kadar doživite kakšen boleč poraz?

Preprosto tisto kar me žene je ljubezen do tega športa. V športu kot je kikboksing ni zaslužka ravno tako ni medijsko tako priznan kot nekateri drugi športi, zato se praktično s tem športom ne bi mogla preživljati. Jaz pravim da je to šport za dušo.

Seveda pa so vzponi in padci in poleg zmag so prisotni tudi porazi. Osebno lažje prenesem poraz od boljše nasprotnice in se iz poraza naučim nekaj novega, kot pa če borbo izgubim zaradi poškodbe, nepoštenega sojenja ali pa celo zaradi zadnjih nekaj sekund borbe. Tisto je poraz kateri boli. Vendar vsak uspešen športnik ve kako je ko si na tleh in se spet pobereš ter z dvignjeno glavo vztrajaš, da bi prišel do želenega cilja. Še vedno pa so moja največja motivacija starejši borci kateri se še vedno borijo in tako vedno sama sebi rečem da imam še čas da dosežem tisto kar si želim. Pa vendar ne sama, ampak s pomočjo trenerja kateri me bo motiviral in mi pomagal priti na sam vrh.

Ostali članki iz teme INTERVJU

Feb 28, 2017 283

Žiga Ozebek: Z disciplino do zmage

Žiga Ozebek je mlad, zelo uspešen deskar na snegu. Z občudovanjem in spoštljivostjo smo…
Aug 27, 2015 1043

Ključna sta samozavest in odločenost

Preberite si pogovor s Primožem Rogličem, ki je športnik po duši. Njegovo življenje je…
Feb 12, 2015 939

Težko je izklopiti čustva

Slovenski alpski smučar Žan Kranjec je začel smučati dokaj pozno. Pri sedmih letih se je…
Dec 17, 2014 959

Talent je le kamenček v mozaiku uspeha, vse drugo je garanje, disciplina in odrekanje

Tia Kemperle Mitja Petkovšek, dvakratni svetovni in štirikratni evropski prvak. Športnik,…
Oct 13, 2014 1906

Andreja Mali

Novembra bo naša biatlonka Andreja Mali stara 37 let in še vedno uživa v vrhunskem…