Nastavitve piškotkov

Najpomembnejša sta učenje in vzgoja, šele nato kolajne


Sensei Mitja Stisovič iz športnega društva Karate Dinamik Celje pravi, da je karate že dolgo časa njegov način življenja. Svojo strast do športne borilne veščine in predvsem znanje uspešno prenaša na velike in male. Čeprav gre tudi za tekmovanja, sogovornik poudarja, da je je potrebno v vadbi najti globji smisel, ki preseže zgolj željo po osvajanju kolajn.
Tia Kemperle
Zakaj navdušenje ravno nad karatejem? S čim vas je ta šport pritegnil?
Ne vem ... Kaj pa ve mulc, star sedem let, kaj je to. Ne bi mogel reči, da so me pritegnili filmi o Bruce Leeju, ker me niso. Ne vem, če sem si sploh katerega ogledal. Mogoče me je pritegnila ta mističnost in drugačnost, ki je drugi športi nimajo (kimono-oblačilo, meditacija, red, disciplina ...). Predvsem pa tekmovati sam s sabo in ne z drugimi ter biti boljši kot si bil včeraj. Tukaj si sam, tu ni ekipe. Sam si odgovoren za svoj uspeh ali neuspeh.
Pohvalite se lahko z zavidljivimi uspehi. Bili ste državni prvak, zmagali ste na svetovnem pokalu, prejeli ste številna priznanja. Kaj vam pomenijo ti laskavi nazivi?
Nekaj jih je le bilo. Bil sem sedemkratni vsestilski državni prvak v katah in osvajal medalje tudi v športnih borbah. Zmago na Svetovnem pokalu pa sem osvojil na stilskem prvenstvu. Ogromno sem treniral in hotel biti najboljši. V katah mi je to uspelo, v športnih borbah pa žal ne. V načinu treniranja je ena disciplina izključevala drugo, zato bi moral še več trenirati, kar pa v določenem času ni bilo mogoče. Bil sem tudi sam svoj trener brez podpore v klubu. V ključnih trenutkih, ko bi moral priti na višji nivo, sem ostal sam. Medalje, ki sem jih osvojil, povedo, da sem nekaj dosegel in da svojega prostega časa nisem vrgel stran z bedarijami v mladostniškem času.
Niste le uspešen tekmovalec, temveč tudi odličen trener. V kateri vlogi se počutite bolje?
Ta ocena "uspešen" je zelo relativna ocena. Veliko trenerjev je boljših glede na rezultate svojih varovancev. Zame predvsem velja, da sem učitelj-trener in ne samo trener. Za vlogo trenerja vemo kaj dela, medtem ko učitelj v karateju tudi vzgaja. Sam, še kot tekmovalec, sem vedno užival, med treningi in tekmovanji. Sedaj mi vloga učitelja zelo ustreza, ker sem rad z otroki in uživam, ko gledam kako se spreminjajo in napredujejo v sposobnostih in značilnostih v času, ko so pri meni. Verjamem, da se marsikomu, ki vadi z mano, spremeni tudi značaj. Veliko več mi pomeni, da nekoga vzgajam, da ga vzgojim v osebo s pozitivnimi vrednotami, kot pa nekoga, ki je ovekovečen s kupi kolajn okoli vratu.
V čem se razlikujeta športni in tradicionalni karate?
Uf, o tem bi lahko razpredali kar precej časa. Sam osebno sem treniral hkrati karate kot veščino in karate kot šport. Karate kot veščina je več kot šport, je način življenja, je odnos do telesa v mentalnem in v fizičnem smislu, medtem ko je športni karate podrejen doseganju športnih rezultatov. Vadba športnega karateista je atletska vadba in sicer v smislu biti hitrejši in spretnejši v doseganju točk v boju z nasprotnikom.
V nekem intervjuju ste dejali, da izvajate butični karate. Kaj ste mislili s tem?
Karate, ki ga ne najdete nikjer v Sloveniji. Že stil sam, ki ga vadimo, je redek v svetu, potem pa k temu dodamo še moj način vadbe, ki sem ga izdelal in izpopolnil v mojih, skoraj 40 letih ukvarjanja s karatejem. Bil sem sedem let član slovenske karate reprezentance, se izpopolnjeval pri različnih učiteljih in trenerjih. Program, ki ga izvajam, pa se razlikuje glede na starost vadečih.

Gre pri karateju za učenje tehnik, borbe, samoobrambe, morda za spoznavanje telesa, spoznavanje lastnih sposobnosti - tako fizičnih kot psihičnih?
Vse od naštetega, predvsem pa spoznavanje sebe in svojih sposobnosti tako na telesni kot umski ravni. Veliko je seveda odvisno od starosti, kajti vsako obdobje ima svoje zahteve. Pri otrocih postavljam v ospredje predvsem spoznavanje telesnih sposobnosti, medtem ko gre pri vadbi odraslih predvsem za iskanje umskih sposobnosti in meja, pa tudi vzdrževanje nekaterih motoričnih sposobnosti, ki pričnejo s starostjo upadati.
S karatejem tudi dvigujemo samozavest, kajne? Zakaj je pri otroku to tako zelo pomembno?
Seveda, to lahko potrdim iz svojih lastnih izkušenj in rezultatov svojih varovancev. Z vadbo karateja otroci krepijo svojo samozavest, ki jo lahko s pridom izkoristijo v nadaljnjem življenju. Že to, da se zna otrok zase postaviti in opozoriti na morebitno krivico, ki se mu je zgodila, je s tem dosegel ogromno.
Dinamik Karate za otroke ni samo zanimiv in zabaven način vadbe, temveč nudi mladim številne pomembne koristi. Nekatere od teh koristi so poznane iz japonske kot "chiiku" (duševni razvoj), "tokuiku" (moralni razvoj) in "taiiku" (fizični razvoj). To so tri osnovne vrednote za osebnostni razvoj, ki jih najdemo v tradicionalnih japonskih izobraževalnih sistemih.
Če kateri od tečajnikov ni najbolj motorično spreten, mu svetujete, da kljub vsemu vztraja?
Vsekakor. Je pa res, da so današnji otroci bolj izbirčni. Kaj hitro se naveličajo enega športa in že naslednji dan bi trenirali nekaj drugega. Karate je kompleksen in težak za otroka, zato ga je treba predstaviti na način njihovega dojemanja in razumevanja. Otrokom je težko razložiti naj vztraja, zato so tukaj pomembni tudi starši, da se z njimi pogovorijo in jim razložijo, da je potrebno vztrajati. Eden izmed načinov, da otroci vztrajajo so tudi izpiti, ki uspešnim prinašajo drugo barvo pasu in morda koga ravno to pritegne in mu vliva motivacijo za delo.
Na kakšen način otroke seznanite s športom, kako potekajo začetne ure in kako se stopnjuje?
Na začetku je potrebno otroka pripraviti na športni napor. Izgraditi mu je potrebno določeno motorično sposobnost, da se bo pripravljen soočiti z obremenitvami in naporom. To vse sam dosežem preko igre. Ravno v igri pričnemo s karate vajami, najprej z lažjimi in nato težjimi. Da se otrok nauči karateja, pa je potrebno veliko ponavljanja in ponovitev, kar je pa pogosto najtežje za otroka.
Kako potekajo stopnje oz. pasovi?
Stopnje pasov se delijo na šolske - KYU in mojstrske - DAN stopnje. Šolski pasovi se pričnejo s 8. kyu pasom in se nadaljuje do zadnje šolske stopnje, 1. kyu, ki se tudi razlikujejo po barvah pasov. Mojstrske stopnje pa se pričnejo s 1. DAN, pa vse do 10. DAN.

Koliko kategorij obstaja na tekmovanjih?
Tekmovanja se delijo na tekmovanja v katah in tekmovanja v športnih borbah, tako posamezno kot tudi ekipno. Tekmovanja se delijo po starosti, tekmovanja v športnih borbah pa se delijo še po teži.
Kaj pomeni izraz kata?
Kata pomeni forma. Kata po Japonski filozofiji pomeni vse kar je popolno in kata v karateju je popolnost gibanja oz. pomeni boj proti več imaginarnim nasprotnikom. Namenjena je vadbi posameznih elementov karateja ter njihovo izboljšanje in izpopolnitev.
Je karate primeren za fante in dekleta vseh starosti?
V karateju ni omejitve glede starosti, niti glede spola. V našem društvu vadi najmlajši, ki šteje komaj štiri leta, medtem ko najstarejši član šteje 71 let. Največja prednost pred nekaterimi ekipnimi športi je ta, da skupaj vadijo fantje in punce, ki se skupaj dopolnjujejo. Veliko prednost karateja vidim v tem, da se lahko vadi tako tekmovalno, kot tudi samo rekreativno. Pri nas otroke ne silimo v tekmovanja.
Katera je primerna starost otroka, ki želi začeti z učenjem karateja?
Tu ne bi mogel reči, kdaj je primerno pričeti z vadbo karateja. Vsaka starost je primerna. V našem društvu imamo skupino tudi za najmlajše, kjer je vadba prilagojena njim v tej starostni skupini.
Katere so najpogostejše poškodbe pri karateju in ali se jim je mogoče s čim izogniti, jih preprečiti?
Poškodb na vadbi je zelo malo. Poškodbe včasih nastanejo med igro, ki pa so zanemarljive. Tudi na tekmovanjih ni veliko poškodb, saj je karate nekontakten šport. Veliko več jih je pri nogometu, rokometu ali judu. Mehanizma za preprečevanje poškodb ni. Otrokom je potrebno razložiti pravila, se pa poškodbe vsekakor zgodijo predvsem zaradi nepazljivosti otroka in na to ne moreš vplivati.
Nekateri trenerji so zelo glasni, strogi, povzdigujejo glas z namenom motiviranja. Kakšen način učenja uporabljate vi in zakaj?
Vsak ima drug pristop in trenerji smo si med seboj zelo različni. Včasih moraš biti glasen že zaradi tega, da te vadeči slišijo, saj se vadba odvija v dvoranah, ki so običajno velike. Moj pristop je odvisen od tega, v katerem delu vadbene ure se nahajamo. Ko imamo učenje karateja govorim tiho, ker sam tudi zahtevam tišino, ko se uči karate. V fazi elementarnih ali štafetnih iger pa je potrebno biti že glasnejši, ker otroci tekmujejo in navijajo ter se med seboj vzpodbujajo.
Kaj svetujete tistim tekmovalcem, ki na tekmovanjih ne osvojijo medalje, ki so si jo želeli?
Tekmovanje je samo igra, kdo je boljši v danem trenutku. Sam učim otroke za življenje in ne za kolajne in na tem bom vedno vztrajal. Kolajne pa pridejo prej ali slej, če se otrok seveda potrudi. Po navadi jim rečem preprosto: "več bo treba vadit". Druge teorije ni. Živimo v svetu, kjer morajo današnji otroci dobiti vse, biti nenehno pohvaljeni, na tekmovanju pa so pa samo tri kolajne za najboljše, tekmovalcev pa je veliko.
Kaj bi rekli, kakšne so lastnosti odličnega karateista?
Predvsem delavnost na podlagi etičnosti in moralnosti je najbolj pomembna. Zadnji dve se žal kar počasi izgubljata. Sodobni svet je naredil ljudi sebične egoiste. Ravno etika in morala pa sta tisti vrlini, ki ju poskušam podati na pravilen način vsem svojim vadečim.
Koliko je za uspeh pomemben talent in koliko priučeno znanje, vztrajnost, pridnost, vestnost ...?
Skupek vsega kar ste našteli, vendar se lahko talent kaj hitro zgubi, če ni vztrajnosti, pridnosti, vestnosti pri delu. Mnogo talentov je izgorelo, ker ni imelo tega zadnjega.
Ste kdaj naleteli na starša, ki je bil bolj ambiciozen od svojega otroka in je nanj preveč pritiskal? Kaj svetujete takšnim staršem?
Seveda sem ga srečal in mu dal vedeti, da tako jaz ne funkcioniram. Odšel je drugam in tam spet izvaja teror nad svojimi otroki. To so narcisodni zakompleksani egoisti, ki verjetno potrebujejo obravnavo pri kakšnemu strokovnjaku. Svoje neizživete sanje projecirajo na svoje otroke. Njihove želje so pred željami otrok in takšni starši so res nevarni. Enostavno ne razumejo, da izvajajo zločin nad otrokom. To, kar delajo, bi morala družba enačiti s psihičnim in fizičnim nasiljem nad otrokom. V družbi kjer sedaj živimo je žalostno vendar resnično, da so medalje otrok potrditev staršev samih v nekem športnem okolju. Staršem, ki mi sledijo svetujem, da naj otroka podpirajo ne glede na rezultate. Otrok se bo tudi brez kolajn razvil v dobrega športnika in človeka, kajti le pozitiven in zdrav odnos staršev, bo razbremenil otroka, da bo neobremenjen in bo užival v športu.

Ostali članki iz teme rekreacija

Dec 06, 2017 167

Najpomembnejša sta učenje in vzgoja, šele nato kolajne

Sensei Mitja Stisovič iz športnega društva Karate Dinamik Celje pravi, da je karate že…
Nov 12, 2017 331

Z gibanjem proti sladkorni bolezni

Sladkorna bolezen se pojavi pri težavah s hormonom inzulinom. Običajno trebušna slinavka…
Nov 12, 2017 198

Joga: Asane za boljše ravnotežje

Pri jogi je izredno pomembno, da se zavedamo svojega telesa in s tem povežemo duha in…
Oct 19, 2017 386

Idila v slovenskih vinogradih

Razmišljate o krajšem romantičnem vikend pobegu na lepše, ali družinskem izletu, kjer se…
Oct 17, 2017 150

11 enostavnih trikov za vzdrževanje telesne forme

Iščete prehranski načrt, ki ustreza vašim potrebam in življenjskemu slogu? V tem primeru…