Razmišljanja

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Zadnje dni imam občutek, da smo roboti. Kadarkoli katera stran pritisne na nek naš sprožilec, eksplodiramo. Se prepiramo okrog oslove sence, kdo ima prav, katera politična struja bo povozila drugo in katero frustrirano aktivistko bodo na koncu trepljali po hrbtu, ker 23 mio eur ni šlo v nič (pa vendarle je...)

Oprostite, sem ženska, sem mama in predvsem imam lastno glavo. Če mi trgovka v trgovini zagotavlja, da brez tega pa res ne morem...ups, hvala. Se primem za denarnico in odidem. Kdo drug se na to odzove drugače. Ljudje smo različni in s tem ni čisto nič narobe, svet drugačnost celo bogati. Narobe pa je, ko nekdo vsiljuje svoje mnenje vsem ostalim. 

Se res ne znamo odločati sami? Za to potrebujemo soočenja z navijaškimi tribunami po vzoru naj zmaga najglasnejši? Pravzaprav brez kakšnih posebej tehtnih argumentov ZA, razen tega, da so nasprotniki mračnjaški srednjeveški nazadnjaki, ki ne dovolijo živeti in ljubiti drugim. In na drugi tribuni argumentov PROTI, ki temeljijo na tradicionalnem zakonu narave, ki zapoveduje ohranitev naše vrste na naraven način. Po Darwinu deviacije in mutacije mati Narava izloči sama. Lahko preživijo in se okrepijo ali pa izginejo.

Vedno se bo našel kdo, ki bo zagovarjal svoj prav. Se spomnite, kako popularna je bila permisivna vzgoja? Poznamo kar nekaj zgodbic, ki nas zabavajo s svojo resničnostjo. Starši so svojim otrokom dovolili, da so se (če parafraziram) vzgajali sami na podlagi lastnih izkušenj. In potem (vseeno) dobimo cel kup frustrirancev, ki se ne znajo spopasti z najmanjšo prepreko in so apatični, neuspešni in depresivni.

Tako kot pri jedi, pijači in še kje, je tudi pri uveljavljanju lastnih stališč pomembna zmernost. Vsepovsod pa je potrebna zdrava (domača) kmečka pamet.

Sicer pa. "Kdo sem jaz, da bi sodil?"

Nadaljuj branje
Ogledi: 1604

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Umrl je Slavko Avsenik.

To je bil zadnje dni največkrat zapisan in slišan stavek. Bil je človek, katerega viže pozna skoraj ves svet. Za to, kar je dosegel, je združil svoj talent, gorenjsko trmo in ljubezen do glasbe; ja, tudi čas je bil pravi. O njegovem uspehu govorijo kar priznanja sama.

 

Pa nisem hotela pisati samo o Avseniku. K razmišljanju me je spodbudil nek komentar, napisan na enem od forumov slovenskih medijev. Eden od bralcev, je pokomentiral:"Pa kaj vam je, saj je vlekel samo meh!"

 

Priznam, nisem ravno ljubiteljica "goveje" glasbe, sem pa ljubiteljica Glasbe. Spoštujem delo in uspehe vsakega posameznika, pa naj bo to vpis v Guinnessovo knjigo rekordov, ali pa dišeče in čiste sanitarije. V vse to je nekdo moral vložiti svoje delo, svoj trud. 

Avtor navedenega komentarja si ne zasluži drugega kot pošteno brco v rit, da se spravi stran od računalnika in končno pokaže iz kakšnega testa je! Vsi tisti, ki mislijo, da je avsenikom, pečečnikom, akrapovičem, petram, tinam, jakovom, petrom in vsem ostalim, ki so uspeli v svetu s svojim znanjem in garanjem, bilo karkoli podarjenega, naj dokažejo, da zmorejo tudi oni.

 

Beda človeške foušije in lenobe je pač v tem, da se spoznamo vsi na vse in si dovoljujemo kritizerstvo na vseh področjih. Tragika pa v tem, da ob vsem tem forumskem "znanju" ni junaka, ki bi imel pogum in skočil v vodo ter začel plavati.  Se zmigati in dejansko nekaj narediti - vsaj zase. Kako elegantno je sedeti v fotelju in navijati za naše športnike, ki zmagujejo in osvajajo medalje. "Naši so! Mi smo najboljši!" "Ma sej sem vedu, da je luzer, da ne zmore!" pa je komentar, ko ne gre. Vam je znano, kajne?

Omejenost našega duha se kaže tudi v javnomnenjskih raziskavah, saj smo na vseh lestvicah med najbolj nezadovoljnimi državljani. Pa na tem mestu ne bomo o politiki!

 

Vse kar  moramo storiti je to, da sestopimo s svojega piedestala lastne vsevednosti, pljunemo v roke in svojo pomembnost pokažemo v dejanjih. Ni potrebe po velikih dejanjih. Sebe in svet lahko spremenimo z majhnimi koraki. Pometimo pred lastnim pragom, obrišimo prah s svojega nasmeha, specimo sosedu pecivo, podarimo neznanemu otroku sladoled. Ponovno se naučimo hoditi, teči in poleteli bomo.  Kot je poletel Slavko, ko je vlekel svoj meh.

Nadaljuj branje
Ogledi: 2042

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Ko opazujem starše okrog sebe, se marsikdaj vprašam, zakaj ob rojstvu otroka ne moremo dobiti poleg še navodil za uspešno vzgojo.  Ja, vsak človek je nekaj posebnega, boste rekli. Pa vendar...verjamem , da obstajajo neki enaki vzorci, ki bi se jih starši morali dosledno držati, da bi svoje otroke vzgojili v samostojne in odgovorne osebe, ki bodo sposobne poskrbeti zase. 

Ampak različne sodobne metode vzgoje nas vodijo tudi do podobnih zgodbic, ki ste jih prav gotovo že slišali ali prebrali. Morda pa se bo kdo od staršev ob ponovnem branju prepoznal in se zamislil...

*Neka babica stoji v vrsti pred blagajno velike samopostrežbe. Za njo v vrsti stoji mlajša ženska z nemirnim sinom starim okrog 9 ali 10 let. Sin je ves čas prerival nakupovalni voziček. Z njim je že nekajkrat zadel v noge starejšo gospo, ki je stala v vrsti pred njima.

Gospa prosi otroka, da preneha s tem. Otrok je ne posluša in nadaljuje s svojim početjem. Gospa, že malo jezna, pravi otrokovi mami: "Ali ne morete reči svojemu sinu, naj neha prerivat voziček?"

Mlada mamica pa ji samozavestno odgovori: "Ne! Moja metoda vzgoje mu dovoljuje svobodo. Naj počne karkoli želi, vse dokler sam ne dojame, da to kar počne drugim, ni v redu. Ta metoda je veliko uspešnejša."

 

V vrsti za gospo z otrokom stoji mlad fant okrog 20. let, ki je ta dialog pozorno poslušal. V roki je držal kozarec marmelade iz rdečega ribeza. Ko je mlada mamica zaključila razlago svoje metode vzgoje, je odprl pokrov marmelade in mirno stresel marmelado mladi dami na glavo. Vsa besna se obrne proti fantu z odprtimi usti, da bi ga nadrla. Fant pa hladnokrvno odgovori: "Oprostite gospa, bil sem vzgojen na enak svoboden način kot vaš sin. Tole je pa rezultat."

Starejša gospa veselo reče blagajničarki:"Prosim vas, marmelado računajte meni."*

 

Kot antipod napisanemu pa še odličen članek z naslovom Kmečka pamet in nujne prepovedi objavljen pred časom na naši spletni strani.

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1888

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Včeraj je bil en čuden dan...

Ne samo, da je dež spral nasmehe z obrazov ljudi, dogajalo se je in dogajalo.

 

Pa vseeno sem naletela na popolnega neznanca, ki me je rešil iz neugodnega položaja. Pripravljen je bil pomagati in svoj čas žrtvovati za to, da mi je pomagal; da ne bo pomote, v takšnem položaju sem se znašla izključno zaradi svoje neumnosti. Ampak o tem kdaj drugič. Morda pa samo tihi nasvet...nikar ne parkirajte sredi Ljubljane na parkingu, ki ima rampo, kljub temu, da je videti kot da je pokvarjena. 

 

V naših življenjih obstajajo prijatelji in "prijatelji". Oboji pa so tu zato, da nas naučijo določene lekcije. 

 

Kot bi bili dogovorjeni, sem včeraj srečala nekaj bivših sodelavcev, s katerimi smo nekaj let delili iste prostore, dihali isti zrak, se družili, si pomagali in se tudi tolažili. Med nami so se spletle tudi nekakšne prijateljske vezi. Potem smo se raztepli vsak na svoj konec. Osebni stiki so bili izgubljeni.

 

In potem...presenečenje, pozdrav, veselje, da se po nekaj letih spet srečamo. Kratek pogovor, stisk rok in vsak odhiti spet na svojo stran. Z  nasmehom na ustnicah in prijetnimi spomini.

 

Kot po naključju (v naključja sicer ne verjamem) še eno srečanje. Podobno a popolnoma drugačno. Ker je tempo življenja hiter, večino službenega časa preživimo s telefonom v roki. Vljudno in tiho čakaš, da bi lahko pozdravil svojega bivšega kolega, s katerim sta si nekoč delila tudi kakšne skrivnosti. In ko ti oseba me izkaže niti toliko pozornosti, da bi za trenutek odložila telefon...takrat veš, da je čas, da jo iz svojega življenja preprosto izpustiš.

 

Prešine te misel o majhnosti človeka, ki ga obvladuje superego podoba o lastni pomembnosti. Zamahneš z roko, se nasmehneš in odhitiš novim srečanjem naproti.

Sicer pa je v naših življenjih vse uravnoteženo. Hvaležna sem neznanemu gospodu, ki me rešil. Obljubil je, da bova prihodnjič spila kavo...

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1376

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Točno ob osmi uri je na moje okno potrkala draga prijateljica. Tok, tok, tok. In spet tok, tok, tok,...

Malce nejevoljna sem odvrnila pogled od računalniškega zaslona in poiskala vsiljivca, ki me je zmotil sredi strašno pomembnega dela. V trenutku pa se je moj obraz razjasnil. Na okenski polici je sedela drobna sinička in zrla vame. Kot bi mi želela povedati, naj pokukam iz svojega toplega kokona in se ozrem skozi okno v čudovito petkovo jutro, ki nam s svojim soncem obeta prečudovit dan. Kot bi hotela izreči, da je vse, kar ne izhaja iz našega srca, nepomembno. Neznatno. In naj se radujemo svoje notranje sreče kot otroci, ki uživajo v igri. V življenju imamo nešteto drobnih razlogov za srečo. Vsak trenutek je lahko čudovit, samo pogledati ga moramo s prave strani. 

Tako drobno bitje, pa toliko neverjetne moči.

Odletela je, njen namen pa je bil dosežen. Moj dan sem ponovno začela v tistem trenutku, odločena, da ga preživim pozitivno. 

Naj bom v tem trenutku jaz vaša sinička in vas pozovem, da dvignete pogled od svojega dela in se ozrete skozi okno v prečudovit dan. Naj vas skozi dan popelje prijazna misel in topel jutranji  nasmeh.

Če sem vas pripravila, da ste moje misli prebrali do konca, se lahko tudi vaš čudovit dan prične v tem trenutku. 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1497