Živim zdaj!

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

Beseda 'depresiven' je postala precej vsakdanja beseda, zato jo pogosto zmotno uporabljamo. Pogosto slišimo koga reči, npr:

"Danes imam čisto depresiven dan."

"Padla sem izpit, zato sem depresivna."

"Že dva dneva sem totalno depresiven, ker me je punca pustila."

Čeprav nekdo v takih primerih morda pravi, da se počuti 'depresivno', v resnici ne gre za dejansko klinično depresijo, pač pa za povsem naraven odziv na neprijetne in težje situacije. Verjetno gre v resnici za žalost ali pa le za trenutno pomanjkanje motivacije.

Če pa občutki intenzivne žalosti vztrajajo več tednov ali celo dlje ter vključujejo tudi čustva nemoči, pasivnosti, brezupa in nevrednosti, lahko pomeni, da gre za depresijo. Klinična depresija je duševna motnja, ki vključuje spremembe v mišljenju, čustvovanju, vedenju in zajema tudi telesne simptome.

 

Poglejmo si pogoste vsakodnevne znake depresije:

- izguba interesa za skoraj vse vsakodnevne aktivnosti

- občutki krivde, tesnobe, nemira

- črnogledost

- pomanjkanje motivacije

- občutki praznine

- negativne misli o sebi in o svetu okoli sebe

- misli o samomoru

- slabša koncentracija in pomanjkljiv spomin

- neodločnost

- utrujenost oziroma pomanjkanje energije

- nespečnost ali izrazito podaljšan čas spanja

- izguba ali pridobitev telesne teže oz. sprememba apetita


Marsikdo verjame, da je depresija v resnici le bolj intenzivna žalost. A to ne drži! Če bi radi spoznali 6 razlik med depresijo in žalostjo vas vabim, da si preberete še članek: Depresija ali žalost? 6 znakov, s katerimi prepoznamo razliko.

Pomembno je torej, da znamo prepoznati, kdaj se je nekdo le nerodno izrazil in kdaj je nekdo resnično v stiski in potrebuje našo ali pa strokovno pomoč.


Nadaljuj branje
Ogledi: 754

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

 Si želite biti srečnejši?

Pogosto verjamemo, da moramo svoje življenje korenito spremeniti, preden se bomo počutili bolje, a ni nujno tako. Srečnejše se lahko počutimo že sedaj. Predstavila vam bom tri preproste in z raziskavami podprte trike, s katerimi lahko že zdaj postanete srečnejši.

 

 

1.     Družimo se s srečnimi ljudmi

Pomislite, s katerimi ljudmi preživite največ časa. So ti ljudje srečni? Če se pogosto družimo z ljudmi, ki se recimo konstantno pritožujejo nad drugimi, vlado in življenjem na sploh, obstaja velika verjetnost, da bomo tudi sami postali bolj pozorni na negativne vidike svoje življenja. Nasprotno bomo ob srečnih ljudeh tudi sami hitreje prepoznali vesele dogodke in se osredotočili na pozitivno. To je potrdila tudi raziskava iz leta 2008, ki je pokazala, da v pogosti družbi srečnih ljudi tudi sami postanemo srečnejši. Bodite torej pozorni, da čim več časa preživite v družbi ljudi, ki se življenja veselijo.

 

2.     Nasmeh

Ste vedeli, da naši možgani ne ločijo med pristnim in nepristnim smehom? V obeh primerih se nam v možganih ob smehu pričenjo sproščati endorfini oziroma hormoni sreče, ki so naravni blažilci bolečine. Če se zdajle pričnete glasno smejati, se boste pričeli počutiti bolje. Za začetek je lahko dovolj že nasmeh. Pri tem je pomembno, da se ne nasmehnete zgolj z usti, temveč tudi z očmi. Nasmeh mora biti dovolj širok, da se vam v zunanjih kotičkih oči narišejo drobne gubice. Pozivam vam torej, da se točno ta trenutek široko nasmehnite, četudi morda za nasmeh nimate očitnega razloga.

 

3.     Hvaležnost

Izražanje hvaležnosti ima izredno pozitiven vpliv na doživljanje sreče. V eni izmed raziskav, so bili udeleženci, ki so si vsak dan zapisali pet stvari, ki so se jim tisti dan zgodile in za katere so bili hvaležni, za kar 25% bolj srečni kot ostali udeleženci. Če si želite biti srečnejši, razvijte navado, kjer si vsak večer zapišete, kaj vas je tistega dne osrečilo ter tako spodbujajte izražanje svoje hvaležnosti.

 

Poleg omenjenega je za doživljanje sreče izredno pomembno tudi, kakšen odnos imamo sami do sebe. Samopomiljevanje in stalno kritiziranje samega sebe sta naravna sovražnika sreče. Ljudje, ki so zadovoljni sami s sabo in se zavedajo svoje vrednosti, se tudi sicer v življenju počutijo boljše. Če želite izboljšati svojo samopodobo, vam lahko pomaga obiskovanje skupine za dvig samopodobe. Tam se naučite, kako razviti pozitiven odnos do sebe. Tudi sicer ste lahko pozorni na svoje pozitivne lastnosti ter sami sebe večkrat pohvalite. Pomembno je torej, da ste tako v svojih mislih kot tudi sicer do sebe prijazni.

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 2133

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Zaposlitev ni zgolj način zaslužka. Služba je tudi del naše poklicne identitete. Omogoča nam, da se počutimo koristne, sposobne in se zavedamo svojega doprinosa k družbi. Služba je pogosto povezana tudi z našo samozavestjo.

 

Kako na nas vpliva izguba službe?
Ob daljši nezaposlenosti imamo lahko občutek nezadostnosti. Nekateri se lahko počutijo tudi manjvredne. Izguba službe pogosto pomeni tudi izguba svoje delovne rutine ter izguba občutka varnosti. Pogrešamo lahko tudi vsakodneve socialne interakcije, ki nam jih je služba omogočala. Mnogo ljudi se ob daljši brezposlenosti srečuje s stresom, tesnobnostjo, pomanjkanjem interesa in motivacije, depresijo in podobnim.

Kaj lahko v takem primeru storimo?

Kot psihologinja ljudi, ki se soočajo z izgubo službe, spodbujam, naj se nikar ne dojemajo kot brezposelno osebo, pač pa kot osebo, ki je trenutno 'polno zaposlena' z iskanjem službe. Vsakemu se kdaj zgodi, da se znajde v neugodni situaciji. Biti brez službe o nas ne pove nič slabega. Izredno pomembno pa je, da svoje stanje dojemamo kot prehodno in ne kot stalno. Pri tem je ključno, da ohranjamo svojo delovno kondicijo. To počnemo tako, da si dneve čim bolj strukturiramo. Ko redno hodimo v službo, imamo ponavadi hitrejši vsakodnevni ritem, kot takrat ko smo prosti dela. Ko nam zjutraj ni potrebo iti v službo, lahko pričnemo samodejno kasneje vstajati, za posamezne vsakdanje aktivnosti porabimo več časa, pogosteje preživljamo svoj čas na bolj pasiven način (npr. gledanje televizije) in podobno. Če želimo svojo delovno aktivnost ohranjati, je pomembno, da vsak delovni dan določeno število ur namenimo svojemu delu. Četudi nas trenutno za to delo še nihče ne plača, svoj čas redno namenjamo nečemu, kar bo povečalo naše zaposlitvene možnosti. Aktivno iskanje službe torej ne zajema zgolj nekaj minut na dan, ki jih posvetimo preverjanju novih razpisanih prostih delovnih mest, pač pa mnogo več. Samoiniciativno se lahko pričnemo srečevati z ljudmi, ki delujejo na področju, kjer želimo delati tudi sami. Možnost imamo za nekaj časa delati tudi prostovoljno, kar nam omogoča učenje novih delovnih spretnosti, mreženje ter dvig naše samozavesti, motivacije in energije za delo. Preko uporabe interneta ali knjig se lahko naučimo tudi kakšno novo spretnost, ki bi nam na delu lahko prišla prav. To je lahko učenje novega računalniškega programa, novega jezika ali izboljšanje veščin javnega nastopanja.

 

Pomembno je torej, da kljub izgubi službe ostajamo aktivni ter se ne osredotočamo na samo izgubo službe, temveč raziskujemo različne možnosti, ki jih imamo na voljo.

Nadaljuj branje
Ogledi: 1861

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Ste kdaj razmišljali o svojem odnosu do denarja?

Menite, da je denar težko zaslužiti?

Si ga je sploh prav želeti?

Kaj denar sploh je?

 

Čeprav se z denarjem srečujemo takorekoč vsak dan, je denar v mnogih krogih še vedno tabu tema. Pri eni izmed raziskav, izvedeni v Ameriki, so ugotovili, da se celo raje pogovarjamo o smrti kot o denarju. Podobna raziskava, izvedena v Angliji, pa je razkrila, da neznancu celo hitreje zaupamo podatek o tem, koliko spolnih partnerjev smo imeli kot podatek o višini svoje plače. Denar je torej pogosto prepovedana tema. Še redkeje kot o samem denarju pa govorimo o tem, kakšen je naš odnos do denarja. Ker o tem le redko govorimo, o denarju pogosto razvijemo popačena prepričanja, ki nas tako na finančnem kot na drugih področjih po nepotrebnem ovirajo.

b2ap3_thumbnail_shutterstock_121346014.jpg 

Zakaj so naša prepričanja o denarju pomembna?

Če do denarja nimamo razčiščenega odnosa, sami sebe na poti do uspeha pogosto nezavedno sabotiramo. Težko sprejemamo dobre odločitve glede denarja, kadar te odločitve izvirajo iz strahu ali jeze. V skladu s svojimi mislimi in prepričanji se tudi vedemo, zato so od njih odvisne izkušnje, ki jih bomo v zvezi z denarjem imeli. Popačena prepričanja o denarju nas pogosto ovirajo pri iskanju službe, napredovanju v službi, uspehu, uresničevanju svojih želja in tudi na področju odnosov, saj je denar statistično gledano pogost izvor konfliktov. Zaradi popačenih prepričanj o denarju se lahko počutimo nemočne, jezne, nemirne ali pa nas glede denarja pogosto skrbi.

Če smo prepričani, da živimo v svetu pomanjkanja ter da je do denarja izredno težko priti, bomo opazili manj možnosti za nove načine služenja denarja. Nekdo, ki verjame, da si denarja ni prav želeti, se bo s svojim nadrejenim težko pogajal za višjo plačo. Denar bo le stežka sprejel od drugih. Nekdo, ki je prepričan, da z denarjem ne zna ravnati in da je denar povsem nepomemben, z njim ne bo načrtno upravljal ter bo svoje finančno ravnanje prepuščal naključjem.

 

Kaj torej lahko storimo?

Nekaterim je bil zdrav odnos do denarja že privzgojen, večina izmed nas pa mora zdrav odnos do denarja načrtno razviti. To storimo tako, da svoj odnos in prepričanja o denarju vzamemo pod drobnogled ter jih ozavestimo. Četudi morda ugotovimo, da naš odnos do denarja morda ni tako zdrav, kot bi si želeli, to ne pomeni, da bo vedno tako. Svoj odnos do denarja vsekakor lahko spreminjamo. Oblikujemo lahko tak odnos do denarja, ki nam bo v življenju koristil ter nam omogočal, da se počutimo sproščene, svobodne in bogate.

 

 

Če vas tema podrobneje zanima, vas vabim, da pokukate tudi v knjigo Skrita uganka denarja.

Nadaljuj branje
Ogledi: 1475

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

V terapiji se večkrat srečam s pari, ki si želijo svoj odnos izboljšati. Želijo si, da bi jih partner bolj poslušal, razumel in upošteval. V svojem odnosu si želijo več povezanosti, sproščenosti, veselja in trdnosti.

Kadar ima par težave pri reševanju konfliktov, v terapiji pogosto odkrijem, da se razlikujeta v svojem načinu poslušanja.

 

Kako lahko vemo, da nas nekdo posluša?

Poslušanje lahko kažemo na besedni ali nebesedni način. Besedne znake poslušanja izražamo preko različnih besed, s katerimi spodbujamo sogovornika h govorjenju. Te besede so lahko na primer: "aha", "ja", "razumem" in podobno. Nebesedne znake poslušanja pa izražamo preko govorice našega telesa, kot so prikimavanje, gledanje v oči, ustrezna obrazna mimika in podobno. Kadar oseba, kateri nekaj razlagamo, konstantno pogleduje na uro, se zagleda v svoje nohte ali piše sporočilo na telefonu, imamo lahko občutek, da ne sledi temu, kar ji pripovedujmo. Podoben občutek imamo lahko tudi, kadar nas oseba le nemo gleda.

 

Kako poslušajo moški in kako ženske?

Raziskave kažejo, da se moški in ženske pogosto razlikujejo v svojem načinu poslušanja. Ženske pogosto besedne in nebesedne znake poslušanja uporabljajo, kadar želijo sogovorniku pokazati, da ga poslušajo, medtem ko moški iste znake uporabljajo le kadar se s sogovornikom strinjajo. Kadar žena recimo med pogovorom možu gleda v oči, mu občasno prikima ali uporablja besede kot so "a tako", "aja" in podobno, možu želi sporočiti, da ga posluša. Mož si njeno prikimavanje napačno razlaga kot strinjanje in je lahko kasneje precej zmeden, če žena izrazi svoje drugačno mnenje. Mož je lahko navajen med pogovorom biti tiho in se šele na koncu odzvati, kar pa si ona zaradi njunih različnih načinov poslušanja lahko razlaga kot nezanimanje in zavračanje s strani moža. Ni nujno seveda, da gre za moža ali ženo. Različne načine poslušanja najdemo tudi med prijatelji, družinskimi člani, sodelavci in drugimi. Včasih je ženska tista, ki med poslušanjem pogosteje prikimava, spet drugič je to lahko moški.

 

Morda se nam zdi, da je poslušanje nekaj povsem osnovnega in enostavnega, a mnogo ljudi ima v različnih odnosih težave ravno s tem. Če se znajdemo v konfliktu, se lahko spomnimo na poslušanje in se zavedamo, da imamo dvoje ušes in le ena usta. Morda nam je pa narava skušala kaj namigniti.

Nadaljuj branje
Ogledi: 1053

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Dan za dnem smo obdani z idejo, da je eden izmed najpomembnejših ciljev v življenju najti tisto pravo osebo. Poroka se v filmih in ostalih medijih pogosto smatra kot končni cilj partnerstva. Le malo pa jih prikazuje, kako je po poroki - takrat ko pospravimo svojo belo obleko, ko vznemirjenje ob pogledu na poročni prstan mine in ko z možem ali ženo pričnemo živeti nič kaj dramatično življenje, polno vsakodnevnih užitkov in tudi občasnih skrbi. Veliko parov pred poroko več časa nameni razmišljanju o poročnem obredu kot pa o samem zakonu. Dolge ure se pogovarjajo, kakšna bo njihova obleka, kakšen jedilnik in načrtujejo vsako drobno malenkost poroke. Mnogi pa se povsem pozabijo dotakniti tudi drugih, še pomembnejših tem, ki pomembno vplivajo na kasnejši zakon. Teme, ki jih je že pred poroko koristno raziskati, so gospodinjstvo, finance, cilji, definiranje zvestobe, način vzgoje otrok ter kako bomo ohranjali zvezo ljubečo. Pogosto se nam zdi povsem samoumevno, da ima naš partner enako predstavo o zakonu, zaradi česar se s partnerjem mnogi ne pogovarjajo o svojih pričakovanjih po poroki.

 

Razlogi, zakaj se ljudje poročajo, so različni. Nekomu je poroka zgolj list papirja. Nekateri se poročajo zaradi udobja in finančne stabilnosti. Mnogi se poročijo tudi zato, ker verjamejo, da je poroka logični korak v zvezi, medtem ko jih veliko vidi poroko kot zavezo partnerju, da bodo z njim ostali. Dobro je vedeti, zakaj se želimo poročiti in kaj pravzaprav obljubljamo svojemu partnerju. Mu res obljubljamo, da bomo v  dobrem in slabem do konca življenja ostali z njim? Najverjetneje bodo v našem zakonu tudi obdobja, ko nam bo manj prijetno, ko ne bomo zadovoljni sami s sabo ali ko se bomo soočali s čim težjim. Kaj smo pripravljeni storiti v takih obdobjih? Koliko časa bomo vztrajali? Nekaj mesecev, leto dni ali dokler težje obdobje ne mine? O tem se je koristno s partnerjem pogovoriti ter opredeliti, kaj smo pripravljeni narediti za trden odnos. Smo se pripravljeni pogovarjati tudi, ko nam je hudo? Smo pripravljeni iti na terapijo in se naučiti novih strategij za reševanje problemov? Če se s partnerjem dogovorimo, da bomo ostali v zvezi tudi v težjih obdobjih, si bistveno zvečamo verjetnosti kakovostnega zakona. Če torej ločitev izključimo kot možnost, se ob problemu ne ukvarjamo s tem, ali bomo s partnerjem ostali skupaj ali ne, pač pa energijo usmerimo v skupno iskanje načina, da svojo zvezo ohranjamo ljubečo.

 

Samo ljubezen je le redko dovolj za srečen zakon. Potrebna je tudi velika mera razumevanja, sprejemanja in pogovorov. Veščine kakovostnega odnosa se lahko naučimo s tem, ko se udeležimo nekajurnega predporočnega svetovanja. Raziskave kažejo, da pari, ki se pred poroko pogovorijo o določenih temah in v zakon stopajo zavestno, kasneje svoj odnos ohranjajo bolj trden, povezan in ljubeč, kot pari, ki tega ne storijo. Par se preko predporočnega svetovanja nauči, kako opredelijo svoja pričakovanja, kako uspešno reševati konflikte, kako zakonu postaviti trdne temelje in kako biti do partnerja ljubeči.

 

Poleg pozornosti in časa, ki ju namenimo partnerju, je ključno, da znamo poskrbeti tudi zase. Pomembno je, da imamo pozitivno mnenje o sebi, da imamo tudi lastne cilje in smo v stiku sami s sabo. Kadar se počutimo dobro v svoji koži, lahko zvezi damo več. Ni partner tisti, ki ima nalogo, da nas osreči, pač pa smo to v veliki meri mi sami.

 

Ko se pripravljamo na poroko, se hitro lahko zgodi, da v vrtincu poročnih priprav spregledamo dejstvo, da si ne želimo zgolj lepe poroke, temveč si želimo zlasti čudovit zakon.

Nadaljuj branje
Ogledi: 1553

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Uspeh ni vedno odvisen le od nadarjenosti, trdega dela ali sreče, temveč tudi o našega načina mišljenja. Čeprav se tega pogosto ne zavedamo, svoj način mišljenja pravzaprav izbiramo. Če želimo postati uspešni, je ključno, da se miselno naravnamo na uspeh.

 

Kaj sploh je uspeh?

Ne obstaja le ena definicija uspeha. Uspeh deloma definira družba, v veliki meri pa si ga definiramo tudi sami. Osebe, ki imajo zelo ozko definicijo uspeha in ga smatrajo kot nekaj, kar se zgodi le nekajkrat v življenju (npr. zaključek šolanja, napredovanje v službi), se bodo redkeje počutile uspešne. V svoje cilje bodo morale dolgo obdobje vlagati zelo veliko energije, preden bodo dosegle to, kar smatrajo kot uspeh. Ljudje, ki vidijo uspeh tudi v manjših dosežkih (npr. večerni tek, uspešen sestanek), pa bodo v večji meri uspeh doživljali na vsakodnevni ravni. Majhne zmage bodo doživljali že na poti do svojega cilja in ne šele ob koncu, zato bo tudi njihova vsakodnevna motivacija pogosto višja ter bodo najverjetneje bolj zadovoljni sami s sabo v različnih fazah doseganja cilja.

 

Primer iz terapevtske prakse

Pred kratkim je bila pri meni v Hočem več terapiji gospa, ki je imela zelo rada svojo službo in si je močno želela uspeha, a ga ni nikoli resnično pričakovala. Pogosto je navdušeno prevzela kakšen zahtevnejši službeni projekt, nato pa se je ustrašila, da ji ne bo uspelo ter je zaključitev projekta, skupaj z zaslugami zanj prepustila sodelavcu. Tekom najinega terapevtskega dela sva skupaj raziskovali njene predstave o uspehu. Najprej sva raziskovali zlasti, kako si uspeh sploh predstavlja. Ali je uspeh sestavljen le iz enkratnih življenjskih situacij ali tudi iz manjših vsakdanjih dogodkih? Je uspeh nujno le nekaj za kar moramo garati? Sta zmaga in uspeh vedno povezana z denarjem? Kako so njeni starši dojemali uspeh ter kako so se odzvali ob neuspehu? Ko raziskujemo svoja prepričanja o uspehu, lahko včasih ugotovimo, da so v našem okolju ali družini celo bolj cenili neuspeh, saj je morda prevladovalo prepričanje, da so vsi uspešni ljudje nepošteni ali pohlepni. Morebiti uspeh nezavedno povezujemo z vzvišenostjo ali brezčutnostjo. Morda smo prepričani, da nismo vredni uspeha ali da je uspeh omejena dobrina, zaradi česar je bo zagotovo zmanjkalo za nas. Včasih nam ravno naše predstave o zmagi in uspehu onemogočajo postati uspešni v življenju. Z gospo sva ugotovili, da je globoko v sebi prepričana, da ne more biti uspešna in istočasno tudi topla, prijazna in radodarna oseba. Prepričana je bila tudi, da si uspeha ni prav želeti. Tekom terapije sva njene predstave o uspehu postopoma spreminjali. Skupaj sva gradili tudi njeno samozavest in komunikacijske veščine, ki ji bodo prišle prav zlasti v službi (veščine pogajanja, veščine postavljanja meja, itd.).  

Ko se je v službi naslednjič lotila večjega projekta, samo sebe pri izvedbi projekta ni več sabotirala.  Tako sebe kot sodelavce je pričela k uspehu spodbujati. Misel na uspeh ji torej ni več prinašala občutka strahu in nezadostnosti, pač pa se je ob razmišljanju o zmagi počutila motiviranano in navdušeno.

 

Ni torej pomembno zgolj, kaj in kako delamo, pač pa tudi kaj ob tem razmišljamo. Kot je nekoč dejal Henry Ford: "Če mislite, da zmorete ali če mislite, da ne zmorete, imate v obeh primerih prav."

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1410

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Ste že kdaj pomislili "Srečen bom ko..."? Morda ste pomislili, da boste srečni, ko boste dobili pravega partnerja, ustrezno službo, boste shujšali ali ko se vam bo vaša mama končno opravičila. Pogosto smo prepričani, da šele ko se bodo nekatere naše okoliščine spremenili, bomo lahko postali resnično srečni. Toda ali je to res? Če bi se nam točno v tem trenutku uresničilo tisto, za kar si prizadevamo, bi se znali preprosto prepustiti življenju in biti srečni? Kako dolgo bi ta sreča trajala? Eno uro? En dan? Leto dni?

 

Ali čakamo na srečo?

Vse preveč ljudi na srečo čaka. Srečo tako konstantno zasledujejo in se vedno skriva nekje pred njimi. Ko se dogodki, za katere smatrajo, da jim bodo prinesli srečo, dejansko zgodijo, je sreča pogosto kratkotrajna ter hitro najdejo nekaj drugega, kar potrebujejo za srečo. Nekdo je recimo prepričan, da bo lahko srečen šele, ko bo zaslužil več denarja, a ko dobi boljšo službo, ugotovi, da bo srečen šele, ko bo imel dobrega prijatelja ali boljše stanovanje. Prepričani so, da se morajo najprej spremeniti določene okoliščine njihove trenutne situacije, nato pa bodo lahko srečni. Zanimivo je, da je resnica ravno obratna. Najprej najdemo način, da smo zadovoljni s sabo, da uživamo v sedanjih trenutkih, da opazimo in smo hvaležni za to, kar že imamo, nato se okoliščine pričenjajo spreminjati. Ko smo srečni, imamo precej več možnosti, da privabimo okoliščine, ki si jih želimo. Nekdo, ki gre poln energije in dobre volje na razgovor za službo, bo službo lažje dobil, kot nekdo, ki gre na razgovor nezadovoljen. Prav tako bo nekdo, ki na srečo čaka, manj užival v dobljeni službi, saj ga bodo različne okoliščine hitreje zmotile in odvrnile od pozitivne naravnanosti.

 

Srečen bom, ko...

Vse preveč ljudi na srečo čaka. Srečo tako konstantno zasledujejo in se vedno skriva nekje pred njimi. Ko se dogodki, za katere smatrajo, da jim bodo prinesli srečo, dejansko zgodijo, je sreča pogosto kratkotrajna ter hitro najdejo nekaj drugega, kar potrebujejo za srečo. Nekdo je recimo prepričan, da bo lahko srečen šele, ko bo shujšal, a ko shujša ugotovi, da bo srečen šele, ko bo imel dobrega prijatelja ali ko bo zamenjal službo. Prepričani so, da se morajo najprej spremeniti določene okoliščine njihove trenutne situacije, nato pa bodo lahko srečni. Kot pa je bilo omenjeno že prej, je resnica pogosto ravno obratna. Najprej najdemo način, da smo zadovoljni s sabo, da uživamo v sedanjih trenutkih, da opazimo in smo hvaležni za to, kar že imamo, nato se okoliščine pričenjajo spreminjati. Ko smo srečni, imamo precej več možnosti, da privabimo okoliščine, ki si jih želimo. Nekdo, ki gre poln energije in dobre volje na razgovor za službo, bo službo lažje dobil, kot nekdo, ki gre na razgovor nezadovoljen. Prav tako bo nekdo, ki na srečo čaka, manj užival v dobljeni službi, saj ga bodo različne okoliščine hitreje zmotile in odvrnile od pozitivne naravnanosti.

 

Primer iz terapevtske prakse

Pred časom je k meni na terapijo prišla gospa, ki je bila poročena in imela dva otroka. Dejala je, da je njeno življenje povsem v redu, a da ni resnično srečna. Občutek je imela, da gre življenje mimo nje. Dejala je, da se stalno ukvarja le z vsakodnevnimi skrbmi in opravili. V okviru terapije sva skupaj najprej raziskovali njene predstave o sreči. Odkrivali sva, kaj sploh pomeni biti srečen. So srečni ljudje lahko kdaj tudi jezni, žalostni ali s čim nezadovoljni? Kako vemo, kdaj smo srečni? Izkazalo se je, da je bila globoko v sebi prepričana, da si ni prav želeti sreče in dobrega življenja. Skrbelo jo je, da biti srečen pomeni, da bo postala sebična. Prepričana je bila, da mora vedno najprej poskrbeti za druge preden pride na vrsto njena sreča in zadovoljstvo. Ugotovili sva, da je v sebi prepričana, da je dobra oseba tista, ki se pogosto čemu odreka, ki drugim ustreže in ki vedno pomisli na vse, kar gre lahko narobe. Tekom terapevtskih srečanj sva njena prepričanja in predstave o sreči postopoma spreminjali. Gospa se je učila, kako se večkrat sprostiti in prepustiti kakšni prijetni situaciji ter kako biti ob prijetnih dogodkih resnično prisotna. Presenečena je bila nad odzivi ljudi okoli nje, saj so bili ti zelo pozitivni. Drugi so opazili njeno vse večjo sproščenost in tudi občasno igrivost. Čeprav jo je sprva skrbelo, da bo postala sebična, je ugotovila, da lahko drugim celo še več da in je lahko še bolj radodarna ter ljubeča, kadar se tudi ona počuti dobro. V njeno vsakodnevno življenje sva vnesli tudi več mehanizmov, s pomočjo katerih je svojo pozornost preusmerila na pozitivne vsakdanje situacije in se naučila tudi jih resnično naužiti.

 

Raziskave kažejo, da se ljudje, ki pogosteje doživljajo srečo tudi sicer bolje počutijo, živijo dlje, učinkovitejše rešujejo probleme ter si hitreje opomorejo od morebitnega neuspeha. Mnogo dogodkov in naših dosežkov nas lahko osreči ter nam nariše nasmeh na obrazu. Pomembno se je zavedati, da sreča ni sestavljena le iz upanja, da bo teh dogodkov čim več, pač pa je sreča v veliki meri naša lastna odločitev. Ulitimativni vir sreče se torej ne skriva nekje v prihodnosti, ko se bodo stvari uredile, pač pa se skriva v naravnanosti naših misli v točno tem trenutku.

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1384

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Ko govorimo o varanju, večina ljudi pomisli na fizično obliko varanja, npr. spolnost z osebo, ki ni naš partner. Mnogi so prepričani, da je ravno spolnost tisti sestavni in ključni element varanja. Vendar pa obstaja tudi čustveno varanje, ki je malo manj očitno, a ima ravno tako lahko posledice za naš odnos. Pri čustvenem varanju moški ali ženska vlaga veliko energije in pogosto tudi svojega časa v nekoga, s katerim ni v zvezi. Med njima se tako razvije velika stopnja čustvene intimnosti - zaupata si, imata zelo osebne pogovore in se počutita blizu en drugemu. Pogosto fizične intimnosti, kot so poljubi, dotiki, spolnost in drugo sploh ni. Čustveno varanje je precej pogostejše od fizičnega varanja, saj ga tudi težje prepoznamo in o njem ponavadi manj govorimo. K čustvenemu varanju naj bi se pogosteje zatekale ženske, medtem ko naj bi moški pogosteje varali fizično.

 b2ap3_thumbnail_tech-cheaters-1.jpg

Kako vem, ali gre za čustveno varanje?

Čustveno varanje pogosto prepoznamo po pretirani čustveni intimnosti z nekom, ki ni naš partner. Tej osebi zaupamo svoja najglobja čustva in skrivnosti, ki jih ne zaupamo niti svojemu partnerju. Lahko postanemo skrvnostni in pred partnerjem skrivamo dejstvo, kako pogosto se dejansko družimo s to osebo. Čeprav si velikokrat ne želimo priznati, da gre za čustveno varanje, se vseeno zavedamo, da partnerju ne bi želeli razkriti čisto vseh podrobnosti, ki se jih pogovarjamo z osebo izven partnerskega odnosa. Naš odnos s partnerjem se lahko precej poslabša, prepiri so pogostejši, obenem pa imamo partnerja vedno bolj za samoumevnega. Lahko ga začnemo primerjati z osebo, s katero čustveno varamo, in partnerskemu odnosu ne posvečamo dovolj pozornosti, saj gre večino naše energije v drug odnos. Partnerju pogosto ni jasno, kaj se je spremenilo. Opazi, da se drugače vedemo, obenem pa ne razume, zakaj je tako. Zaradi čustvenega varanja se lahko s partnerjem med seboj precej oddaljimo.

 

Primer iz terapevtske prakse

Pred kratkim je k meni v terapijo prišla poročena gospa, ki se je s sodelavcem zapletla v globok čustveni odnos. Bila je močno zmedena, saj je imela moža zelo rada in mu je bila vedno zvesta, hkrati pa je čutila, da njen odnos s sodelavcem prerasel v nekaj več. S sodelavcem sta delala na skupnem projektu, zato sta večino službenega časa preživela skupaj. Gospa je povedala, da se s sodelavcem rada skupaj šalita ter da se pogosto pogovarjata o zelo osebnih temah. O njem in njunih pogovorih pogosto razmišlja še kasneje v dnevu. Opazila je tudi, da zjutraj namenja več pozornosti temu, kako se bo oblekla za v službo, kot je to počela včasih. Svoj odnos s sodelavcem je želela omejiti ter se ponovno zbižati z možem, a ni vedela, kako. Tekom terapij je ugotovila, da s sodelavcem v resnici ne želi razviti partnerskega odnosa in da si želi ponovno občutiti bližino v odnosu do moža. S sodelavcem je prenehala hoditi na skupne malice med službo in postala pozorna na to, da so bile teme njunih pogovorov bolj površinske. Z možem sta se večkrat tudi skupaj udeležila najinih terapevtskih srečanj ter se pričela odkrito pogovarjati. Redno sta začela načrtovati tudi skupen čas, ki je bil namenjen zabavi in sprostitvi. Na srečanjih sta oba poročala, da sta se pričela ponovno skupaj tudi šaliti, si zaupati in da sta en do drugega zopet ljubeča.

b2ap3_thumbnail_98216379_womanoncellphoneandmanonlaptop.jpg

Nadaljuj branje
Ogledi: 2278