BLOGI

Magicnost gibanja

Magicnost gibanja

MAGIČNOST GIBANJA je skupina posameznikov, ki raziskujejo sebe in svoje sposobnosti, da bi se osvobodili omejujočih navad, vzorcev negativnega razmišljanja in delovanja ter zaživeli s polno zavestjo. So iskalci znanja in resnice ter neprestano razvijajo orodja za razrešitev problemov. Ta so energijske gibalno-dihalne in meditacijske tehnike, ki jih učijo na individualnih in skupinskih delavnicah po vsej Sloveniji. S pomočjo teh tehnik lažje obvladujemo čustvene in mentalne izzive in jih uporabljamo v dobro sebe in drugih.

Za blog bomo pisali:

KLARA DEV
V preteklosti aktivna na področju športa in gibanja; zdaj temu znanju dodaja izkušnje z ozaveščanjem sebe, občutkov in prepoznavanjem energij, ki delujejo v vsakodnevnem življenju. Ima izkušnje tudi z otroki, kar opisuje v knjigi Z namero do zavesti srčnosti in svobode (soavtorica). Piše tudi pravljice za otroke, članke idr. ter svoje znanje predaja na delavnicah.

JERNEJ DEŽELAK
V Celju izvaja individualne terapije in skupinske delavnice za dvig energije in zavesti. Je tudi učitelj različnih energijskih veščin, še posebej kitajskih samozdravilnih veščin (gongfu, tajči, čigong). Je soavtor knjige Z namero do zavesti, srčnosti in svobode.

MARJANA FLORJAN
V Celju izvaja individualne terapije in skupinske delavnice za dvig energije in zavesti. Je soavtorica knjige Z namero do zavesti, srčnosti in svobode, urednica elektronske revije Magičnost gibanja, lektorica ...

LETICIJA FORTIN
Je učiteljica energijskih veščin ter članica društva Magičnost gibanja 13 let. Zadnjih 9 let na Obali vodi individualne in skupinske delavnice za dvig energije in širjenje zavesti. Piše tudi članke, objavlja posnetke na youtube ter je soavtorica knjige Z namero do zavesti, srčnosti in svobode.

KARMEN MERLOV
Karmen je avtorica knjige Gajba krompirja - utrinki s poti osebne rasti in soavtorica knjige Z namero do zavesti, srčnosti in svobode. Uredila je DVD in knjigo 13 kreativnih meditacijskih tehnik za vsak dan ter magistrirala z raziskovanjem posameznikovega osvobajanja od družbenih iluzij in lastnih notranjih omejitev. V Ljubljani tedensko izvaja skupinske delavnice in individualne terapije.

ERIKA ŽLOGAR
Je raziskovalka življenja, kjer poskuša najti zlato sredino ravnovesja. Preko svojih izkušenj iz vsakodnevnega življenja ter preko izvajanja energijskih veščin, podaja svoje znanje in spoznanja naprej na skupinskih in individualnih delavnicah. Svoje izkušnje in razmišljanje deli tudi v različnih člankih, you tube posnetkih ter je soavtorica knjige Z namero do zavesti, srčnosti in svobode.

TIA AMBROŽIČ
Na individualnih in skupinskih delavnicah Magičnost gibanja poučuje energijske in meditacijske tehnike. Izvaja delavnice za nosečnice, katerih namen je vodenje nosečnice pri zavestnem potovanju skozi nosečnost in povezovanje z otrokom.
V veselje ji je tudi raziskovanje moči zvoka in njegovega zdravilnega delovanja, sodeluje v skupini Magičnost zvoka, ki izvaja delavnice podprte s prvobitno močjo zvokov šamanskih bobnov, didgeridooja, gongov, kristalnih posod...

PETRA PAVLIN
Posebno pozornost namenja proučevanju področja nosečnosti z drugega - energijskega vidika. Skupni poudarek na delavnicah, ne glede na to ali gre za delavnice z nosečnicami ali pa splošne delavnice, ki jih vodi v Ljubljani, je namenjen vzpostavljanju povezave/stika s samim seboj.

POLONA BOŽIČ
Je članica društva Magičnost gibanja že 8 let. Pridobljene izkušnje in znanja predaja naprej na skupinskih in individualnih delavnicah. Piše članke in zdrave kuharsko-pekovske recepte.

TADEJA GAŠPERLIN
Tadeja je certificirana učiteljica joge. Redno prakso joge uči na več lokacijah na Gorenjskem in v Ljubljani, izvaja različne tematsko obarvane delavnice in aktivne oddihe. Svoj navdih za predajanje znanja preko delavnic in dela z ljudmi črpa iz lastne prakse, izkušenj in vsakdanjega življenja.

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Trije glavni vzroki za izgubo energije, slabo počutje: pritoževanje, samopomilovanje, samopomembnost

Poskusimo se zavedati svojih misli čez dan. Ko se nam v umu pojavijo misli pritoževanja (npr. zaradi zamude avtobusa ali zaradi človeka, ki nas je nespoštljivo ogovoril itd.), samopomilovanja (ne bo mi uspelo, nisem dovolj dober/a, ubogi jaz itd.), samopomembnosti ("Kako si upate tako govoriti z menoj, poslušajte me, ker samo jaz vem!" itd.), jih z namero in ukazom, da se transformirajo in izginejo, z izdihom odpihnemo iz svojega avričnega (energijskega) polja. Svojih omejujočih temnih misli ali mislih drugih ljudi ne obsojajmo, samo izdihnemo in jih odpihnemo. Če smo pri ukazu dovolj odločni, nam bo to v trenutku uspelo. Če čutimo, da našemu ukazu primanjkuje energija odločnosti in volje, izvedemo nekaj energijskih gibov za moč in odločnost ali taoističnih vaj za polnjenje "baterij".  Tako bomo ohranili energijo in zdravje (Npr. če imamo navado, da se neprestano pretirano jezimo, ustvarjamo energijsko neravnovesje v jetrih, posledično bolezen. O vplivu dolgotrajnih čustev na zdravje telesa je mnogo napisanega v tradicionalni kitajski medicini.). 

Naša avra – energijsko polje bo ostalo sijoče, pretočno, lahkotno in ker energije nismo izgubili, bodo naše misli ostale "svetle". Z lahkoto bomo našli kreativne rešitve. Preusmerili se bomo s toka negativnosti na ustvarjanje, dajanje. Naše energijsko polje bo vse bolj oddajalo stavek: "Vse se da", kar nam bo polepšalo dneve in ohranilo zdravje, hkrati pa bo posledično vplivalo tudi na druge, da bodo v naši prisotnosti lažje "dihali", ustvarjali, ohranili dobro voljo. :) 

Na energijski ravni ljudje namreč zelo vplivamo drug na drugega.

Preprost primer: Avtobus zamuja, vsi taksiji pa so zasedeni. Umirjeno sprejmemo situacijo, ker se zavedamo, da bi s pritoževanjem situacijo le še poslabšali in izgubljali dragocen čas. Misli usmerimo na nekaj, kar imamo radi, kar zelo radi počnemo. Npr. opazujemo naravo, ali začnemo v mislih kreirati nov projekt v službi, ali pomislimo, kaj bomo dobrega skuhali za kosilo, ali treniramo spomin, ali z umirjenim dihanjem namensko sprostimo vse telo itd. Možnosti je nešteto. Odpihnimo sive oblake in si ustvarimo veliko lepih dni. :)

Ajša Svetlin

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 148

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Bolj ko se dvigujemo kot duša, bolj se zavedamo pomena Božjega usmiljenja. Vse se dogaja v skladu z Božjim načrtom in vse je tako kot mora biti. Stvarnik je resnično zelo dobrosrčen in milosten. Vsak izmed nas dobi točno določeno lekcijo, preko katere se najbolj razvija, seveda v skladu z dušnim načrtom. Tu ni razsojanja, presojanja ali obsojanja, temveč večna rast duše. Ko je lekcija osvojena, se pojavi nova, težja, saj smo kot duša napredovali. Če lekcije nismo osvojili, jo bomo tako dolgo ponavljali, da bomo razumeli njen pomen. Je pa vedno težje, saj je treba lekcijo osvojiti in se dvigniti na novo raven zavedanja. In mi sami smo tisti, ki smo si izbrali določene lekcije in za to moramo prevzeti vso odgovornost. In to je dvig duše. Vse v Vesolju je točno tako, kot mora biti, čeprav se nam morda zdi drugače. Ni svetlobe brez teme in ni teme brez svetlobe. Pomembno je, da znamo ločiti eno od drugega.

In ne smemo pozabiti na Spoštovanje do vsega, kar je. Veliko stvari se nam zdi samoumevnih. Da smo zdravi, imamo družine, službe, prijatelje. Šele ko zbolimo, se ločimo ali smo kako drugače prizadeti, se zavedamo, kaj smo imeli. In zato je tako pomembna Hvaležnost v življenju. Za vse kar imamo oziroma kar Smo. Samo Smo. In to je dovolj. Samo BITI. In ko samo Smo začne Življenje teči v pravo smer. Stvari oziroma dogodki se odvijajo nam v prid, saj plujemo s tokom. Pred nami se odpre veličina Življenja v vsej svoji polnosti. Cenimo male stvari in bodimo hvaležni za vse, kar imamo. Kar Smo. In tu je skrivnost Življenja. BITI! In to je dovolj. Jaz Sem, ki Sem. Jaz Sem.

Nadaljuj branje
Ogledi: 64

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Ob dvigu duše na višji ravni, je bistveno, da se upošteva osnovni zakon Vesolja, in sicer vse ob svojem času. Če se duša prehitro dviga, lahko ob tem utrpi nepopravljive posledice, saj se s pravilnim dvigom krepi celotno fizično telo posameznika in se nadgrajuje njegov DNK. DNK je genski zapis posameznika, ki prehaja iz življenja v življenje. V našem DNK-ju je zapisano v bistvu vse: spol, barva las, višina, naše sposobnosti in zmogljivosti ter tudi naše naloge, ki jih moramo kot duše opraviti na naši poti. To je bil načrt duše na višjih ravneh, še preden smo se utelesili oziroma inkarnirali v današnje življenje tukaj in zdaj. Lahko bi tudi rekli, da se odvija Božanski načrt, ki je bil kreiran za vsako posamezno dušo, da se lahko osvobodi. Bistvo je osvoboditev duše. In zato je pomembno delo na sebi, dvigovanje lastne vibracije, saj se s tem čisti naše fizično in mentalno telo, duša pa se osvobaja nepotrebnega “balasta”, ki ga nosi v sebi. In ravno zato so potrebne določene izkušnje na naši življenjski poti, saj skozi njih rastemo, spoznavamo sebe in druge. 

Bolj ko se duša dviga, bolj se zaveda svojih dejanj in njihovih posledic. Zaveda se lekcij, ki se jih je morala oziroma se še uči, da bi se naučila ljubiti. Ljubiti sebe. In žal je največkrat tako, da so največje in najtežje lekcije dane visoko razvitim dušam, saj se s tem krepi njihova trdnost, stabilnost, zaupanje in vera v višje dobro. Da je iz višje ravni gledano vse tako, kot mora biti, čeprav so na nižjih ravneh videti stvari povsem drugačne. Bistvo je odprto, čisto in iskreno srce. In samo takšnim dušam se bodo odprla Nebeška vrata Božjega kraljestva. In nikamor ni treba oditi. Nebeško kraljestvo je v vsakem izmed nas. Potrebno je iti globoko vase in odpreti srce ter biti človek človeku. In več kot je takšnih duš, večja je tudi vibracija celotnega človeštva.

Aleksandra Jamnik

Nadaljuj branje
Ogledi: 62

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Tantra je doktrina o spoznavanju samega sebe. Da potegnemo vso svojo energijo iz vseh inkarnacij nazaj k sebi in postanemo celoviti, dovršeni. Se zlijemo sami s seboj, nato pa s Stvarnikom. Naša duša postane eno, z vsem, kar je. Vendar tu ni mišljena spolnost. To se dogaja na dušni ravni vsakega posameznika, ko duša prehaja skozi različne stopnje evolucije. Zato je Tantra eno izmed znanj, ki je najbolj nerazumljeno.

Je znanje, ki uči o uravnovešanju jina (ženski princip) in janga (moški princip). Partnerje si vedno iščemo po vzorcu, da bi dopolnili manjkajoči del sebe. V bistvu se ne zavedamo, da je ta del v nas. Gre za združevanje ženske in moške energije v nas samih. 

Tantra oziroma pot Svobode je znanje, ki ne pozna ločenosti, ampak uči o enosti vseh živih bitij. Vsi smo eno. Ljudje smo na ravni duš med seboj povezani in se sporazumevamo na različne načine. Vsak od nas je individuum s svojimi lastnostmi. Tantra ne pozna razlik med nami, nihče ni večvreden oziroma manjvreden. Vsi smo eno ne glede na spol, veroizpoved, narodnost ali položaj v družbi. Tu velja pravilo enosti. 

V okviru znanja pot Svobode uči o pravilni uporabi naših lastnih moči. Vsak od nas se rodi z določeno količino energije. Skozi življenje jo izgubljamo na različne načine. Zato je zelo pomembno, kaj počnemo s svojo energijo, s svojo močjo. Vsak od nas ima določene lastnosti in sposobnosti za uresničitev življenjske naloge oziroma namena. In za njegovo uresničitev dobimo vso potrebno moč. Zato teh nalog ne more opraviti nihče drug namesto nas, saj gre v tem primeru za hudo zlorabo moči. Da resnično poteka vse tako, kot mora, pa skrbijo sile ravnovesja.

Osnovni princip poti Svobode je uravnovešanje samega sebe. Da se v življenju ne izgubimo v vlogah (mama, oče, brat, sestra, hčera, sin, mož, žena …), ampak da znamo ločiti sebe od drugih. Še vedno smo na določeni ravni eno z vsem, kar je, pa vendar z globokim zavedanjem sebe. Da uravnovesimo materialni in duhovni vidik življenja, saj sta oba vidika zelo pomembna in sta med seboj zelo povezana. Da delujemo z jin, hkrati pa tudi z jang energijo in da se zavedamo svoje notranje moči in z njo tudi delujemo. S srčno močjo. 

Tantra deluje po načelu Živi in pusti Živeti. Ukvarjaj se s samim seboj in ne z drugimi, saj samo na ta način lahko spoznavamo sebe, kako delujemo v različnih situacijah in kako se odzivamo na dražljaje iz okolja. Sebe spoznavamo šele, ko vstopamo v različne odnose z drugimi, ki pa so lahko osebne ali pa poslovne narave. Bistvo je zavedanje sebe, da se v odnosih ne izgubimo, da znamo jasno postavljati meje in da se zavedamo, da so nam drugi največkrat samo močno ogledalo.

Tantra je zelo širok pojem, pa vendar je v osnovi posvečeno, sveto znanje oziroma pot, ki dušo pripelje do samouresničenja. Počasi, a zagotovo.

Aleksandra Jamnik

Nadaljuj branje
Ogledi: 208

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Osnova tantričnega pristopa do življenja je zaupanje samemu sebi. Šele takrat lahko postanemo eno z vsem, kar je. Ker pa ljudje največkrat dvomimo vase, v svoje odločitve, iščemo odgovore pri drugih ljudeh in jim s tem podzavestno dajemo svojo moč. Tako jo imajo drugi vedno več, mi pa vedno manj. Dobro je, da poslušamo soljudi, vendar je bistveno, da se odločamo na podlagi svoje intuicije, svoje modrosti. Samo na ta način lahko obdržimo moč v sebi in je ne razpršujemo. Je pa velikokrat tako, da nas ravno izguba moči pripelje do našega lastnega vira v sebi. Lahko bi rekli, kar nas ne “uniči”, nas samo okrepi. Zato je zelo pomembno, da delamo energijske odvezave od ljudi, saj smo velikokrat pripeti na druge. In z odvezavo postajamo vedno bolj celoviti, dovršeni. V bistvu postajamo mi resnično mi. In to je svoboda duha.

Najbolj močne vezi nastanejo med spolnimi partnerji, saj se takrat velikokrat meje med partnerji popolnoma zabrišejo. Ne ločimo več med nami in partnerjem. In kar naenkrat ugotovimo, da smo se v odnosu popolnoma izgubili. Največ kar lahko naredimo, je, da resnično poberemo svojo energijo nazaj k sebi in vrnemo partnerju njegovo. Vendar je to proces, ki zahteva disciplino, vztrajnost in moč. Bistveno je, da ne obupamo, ampak vztrajamo tudi, ko nam življenje pokaže temno stran. Naše največje preizkušnje so lahko največje priložnosti za rast in razvoj naše duše. Rastemo skozi bolečino, saj se s tem duša očisti. 

Tantra obravnava človeka kot večplastno bitje. Kot dušo, ki se utelesi in se vedno znova rojeva v telesu, dokler se ponovno ne združi s Stvarnikom. Zato je potrebno toliko življenj, saj gre za rast duše oziroma za izkušnje, ki jih posamezna duša potrebuje, da postane celovita. Duša je gonilna sila v človeku, lahko bi rekli tudi “motor” človeka. Vendar potrebujemo tudi telo, kar bi lahko poimenovali “obleka” človeka. Zato tantra uči o človeku kot večplastnem bitju. Vendar je osnova Duša oziroma Atman.

Pot Svobode uči o mikrokozmosu in makrokozmosu oziroma tako zgoraj kot spodaj. Človeka obravnava kot vesolje v malem. Uravnoveša naša čustva, naše energijsko stanje in uči tudi o duševnem stanju človeka. Skratka k človeku pristopa kot celostnemu bitju. Da znamo združiti osebno in poslovno življenje ter da uravnovesimo moško in žensko energijo v sebi. Prav tako uči o tem, da postajamo vedno bolj celoviti, ko znamo živeti tako materialni kot tudi duhovni vidik življenja, saj na poti k samouresničenju potrebujemo oba vidika uravnotežena. 

Tantra ne zanika ničesar, saj vsaka duša potrebuje svoje izkušnje na poti k celovitosti. Vsako živo bitje sprejema takšno, kot je, saj uči o edinstveni poti vsakega posameznika, ki ga oblikujejo ravno izbrane izkušnje, ki so lastne in poznane vsaki posamezni duši na poti k združitvi s Stvarnikom.

 

Aleksandra Jamnik

Nadaljuj branje
Ogledi: 66

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Spolna čakra je vir življenja, kreiranja in ustvarjanja. Od te čakre je odvisno kakšne odnose imamo z drugimi ljudmi, seveda pa je spolna čakra v tesni povezavi s srčno čakro. Pravilno odprta spolna čakra je pogoj za pravilno odpiranje srca. Če so na spolni čakri blokade potem ponavadi tudi srčna čakra ne deluje pravilno. Zato je zelo pomembno kaj delamo s svojo spolno energijo. Pravilna povezava spolne in srčne energije je pogoj, da pridemo do svobode. Vendar se ta povezava dogaja, ko je duša pripravljena na dvig. Nič ne gre na silo, saj v tem primeru naredimo več škode kot koristi. Poleg tega se s tem krepijo in odpirajo vse druge čakre, saj je delovanje le teh med seboj povezano.

Spolna energija je ustvarjalna energija. In tako kot vse stvari v življenju, se lahko tudi spolna energija zlorabi. Poglejmo okrog sebe, sploh pa v sebe, v svoje življenje? Smo zadovoljni? Kaj ustvarjamo oziroma kaj si prikličemo v svoje življenje? Dobimo točno to, čemur posvečamo največ pozornosti. Katere misli vzdržujemo, o čem razmišljamo, sploh pa kaj verjamemo? O sebi, o življenju. Um je krasno orodje, če ga znamo uporabljati na pravi način. Smo stvarniki svojih življenj. Imejmo cilj pred sabo, pot pustimo pa odprto. Če je cilj v skladu z višjim namenom se uresniči, saj celotno vesolje stremi k temu.

Vrnimo se k pravilni povezavi spolne in srčne čakre. Spolna čakra je vir ustvarjalnosti, srčna čakra pa predstavlja brezpogojno ljubezen. Če za nas predstavlja ljubezen odnos med moškim in žensko je to zelo ozko pojmovanje ljubezni. Širše gledano ugotovimo, da je univerzalna ljubezen v prvi vrsti brezpogojna ljubezen do sebe. Radi se imamo takšni kot smo z vsemi lastnostmi, ki jih imamo. In ko sami sebe brezpogojno sprejmemo, lahko sprejmemo tudi vsa ostala živa bitja.

Tantra je znanje o svobodi, je učenje o sebi, o brezpogojni ljubezni do sebe in vseh živih bitij, je povezava uma in telesa in prav tako povezava spolne in srčne čakre z močno namero. In manifestacija se zgodi. Zavedati se je treba procesa ustvarjanja in za to prevzeti polno odgovornost. Ko se nam zgodijo “dobre” stvari smo veseli, ko se zgodijo “slabe” smo jezni in iščemo krivca. Vendar smo vse ustvarili sami, zato moramo tudi prevzeti polno odgovornost. Sploh se pa zavedati, da ni dobrih in slabih stvari so samo izkušnje, ki nas pripeljejo do večjega zavedanja in modrosti.

Tantra v okviru znanja je znanost, veda o življenju, o univerzalnih zakonih življenja, o preseganju karme, o naravnih ciklih v življenju, je znanje, ki uči o Biti tukaj in zdaj, ter tudi Jaz sem, ki sem, Jaz sem. Vse to je Tantra in še mnogo več. Je univerzalno znanje, učenje o brezpogojni ljubezni. Ljubiti sebe! To pa je vrednota, ki se jo šele učim. In samo tisti, ki ljubi sebe brezpogojno, lahko tudi druge ljubi brezpogojno. Vsi imamo v svojih srcih ljubezen. Samo obuditi jo moramo in se naučiti sprejeti sebe brez pogojev. In šele takrat smo sposobni ljubiti vsa živa bitja, kajti ljubezen se začne pri sebi.

Aleksandra Jamnik

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 152

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Tantra je znanje o svobodi. Pristna, prvotna tantra je znanje, ki govori o reinkarnaciji, o razvoju duše, ki se je skozi različna utelešenja razvijala do končne osvoboditve. Je pot odpiranja srca na pravilen način. Če srce ni pravilno odprto, lahko pride do nepopravljivih oziroma resnih poškodb. Predaja v duhu tantre govori o predaji izkušenj iz vseh inkarnacij, kar pripelje do samouresničenja. V preteklosti je bilo velikokrat tako, da se je učitelj od učenca oziroma učenke pravzaprav učil, saj je bil ta veliko bolj odprt in dovzeten za to vrsto znanja. Ko je učenec/-ka osvojil/-a lekcijo oziroma sprejel/-a učiteljev ukrep, je lahko tudi učitelj ozavestil določene stvari pri sebi. So bili pa ti ukrepi velikokrat zelo težki in naporni, saj je bilo treba dušo dvigniti na višjo raven zavedanja. In tako sta se oba dvigovala do končne samorealizacije. Zato so tudi bili potrebni ašrami oziroma različne vrste »izolacij«, kot npr. življenje v gorah, saj je bil to dolgotrajen proces. Danes se dvig duše odvija na veliko nežnejši in mehkejši način, saj so energije pretočnejše. V preteklosti so bile energije goste in temu primerni tudi učiteljevi ukrepi. 

Spolnost v okviru tantre kot duhovne osvoboditve je bila dostopna samo, če sta bila učitelj in učenka hkrati tudi mož in žena, pa še to samo v primeru, da sta bila že oba skoraj mojstra. V tem primeru je šlo za dvojni odnos – dogovor dveh duš. Če pa je bil odnos samo na ravni učitelj-učenka, je bila spolnost v okviru duhovne osvoboditve nemogoča, saj je bil kršen moralno-etični kodeks. Zato je imel učitelj veliko odgovornost do učencev, učenk in prav tako so tudi učenci imeli veliko odgovornost do učitelja. Odnosi so vedno odgovornost do sebe in drugih. Pri tem je pomembno, da ne izgubimo sebe. Da znamo ločiti, kaj je v odnosu naše in kaj ni. Da ne prevzemamo odgovornosti drugih nase, saj sta za vsako nastalo situacijo potrebna dva. Daleč najpomembnejši pa je odnos, ki ga imamo sami s sabo, saj smo mi edina oseba v katerem koli odnosu, ki se lahko spremeni – drugih ne moremo spremeniti!

Pot tantre oziroma svobode je tudi pot izgub. Vsaka izguba pa je hkrati tudi osvoboditev. Ko nekdo odide iz našega življenja, doživimo izgubo. Ampak od nas je odvisno, kako bomo na to gledali. Če se zavedamo, da je vse minljivo, bomo lažje šli skozi proces. Zapusti nas partner, otroci odidejo in si ustvarijo svoje življenje, starši umrejo, prijateljica se preseli v drug kraj, umre nam hišni ljubljenček. Vse to so izgube. Če bomo na izgube gledali kot na osvoboditev, pri tem ne bomo trpeli. Trpljenje nastane, ko smo preveč navezani in ne znamo spuščati. Zato je tako pomembno od-puščanje. Vsaka izguba prinese nekaj novega v življenje. Nekaj odide, pride pa novo. In to je bistvo svobode – nenavezanost. Dovoliti, da vse, kar mora, odide iz našega življenja, zato da naredi prostor novemu. Temu, kar je v skladu s tem, kar smo. Če znamo spustiti, čutimo žalost, če ne znamo, pa veliko trpljenje. To je moksha. Osvoboditev od trpljenja.

Prav tako se je treba zavedati, da rastemo v skladu z razvojem naše duše. Ne moremo izsiljevati, pospeševati, ampak se zavedati, da se vse zgodi, ko se mora, ob pravem času, na pravem mestu. In tudi to je tantra. Da plavamo s tokom. Da smo potrpežljivi, razumevajoči, spoštljivi do sebe in drugih, brezgrajni. Mojstri. Brezgrajnost v mislih, besedah in dejanjih. Vendar je bistveno, da znamo to tudi živeti. To nam pa pokaže življenje, ki nam prinaša lekcije, ki jih moramo kot duša tudi osvojiti.

Aleksandra Jamnik

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 241

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Ko odpiramo svoje srce, postajamo vse bolj ranljivi, hkrati pa vedno bolj notranje močni. Pri tem procesu je zelo pomembno, da najdemo osebo, ki ji resnično lahko zaupamo, jo notranje čutimo in se z njo povežemo na pravilen način. Kako vemo, da se lahko odpremo na varen in pravilen način? Najprej je pomembno zaupanje sebi, v to da se vse zgodi ob pravem času na pravem mestu. Ko je bolečina premočna, jo enostavno samo spustimo skozi telo. Sliši se preprosto, vendar je to pot, ki zahteva ogromno časa, vztrajnosti in moči. Pomembno je, da v takšnih trenutkih poiščemo osebo, ki se ji lahko odpremo, z njo delimo resnično zelo globoke stvari, brez strahu, da nas ne bo razumela. Lahko je prijatelj, prijateljica, moški, ženska. Če je oseba prava, nas bo brezpogojno sprejela z vsem, kar nosimo v sebi. Spoštovala bo našo pot, ker spoštuje tudi svojo. Omogočila nam bo varen prostor za izražanje čustev, kjer bomo lahko mi resnično mi. Vzela si bo čas za nas, bila ob nas tudi, ko nam bo najtežje. Velikokrat je dovolj že sama prisotnost, da se začnejo stvari odvijati v pravo smer. Vendar moramo mi sami biti pripravljeni se odpreti, iti v globine svoje duše. In nikoli nismo tako blizu svetlobi kot takrat, ko je noč najtemnejša. Rastemo skozi bolečino. In skozi bolečino pridemo do svobode. Ključ do svobode so iskreni, srčni odnosi med nami. Kjer tega ni, pride do prekinitve odnosov. Bistvene so kvalitete srčne čakre: zaupanje, resnica, sočutje, potrpežljivost, iskreno prijateljstvo, hvaležnost, spoštovanje, brezpogojna ljubezen do sebe in vseh živih bitij.

Kaj najbolj slabi srčno čakro? Zamere do sebe in drugih ljudi. Zato je tako pomembno Odpuščanje. Odpuščamo predvsem zaradi sebe, da lahko gremo naprej. Vsak človek ima v svojem življenju vzpone in padce. Pomembno je, da ne obupamo, da gremo z vero in zaupanjem naprej. Poslušamo notranji glas in da poiščemo pomoč takrat, ko jo resnično potrebujemo. Skupaj smo bistveno močnejši.

Aleksandra Jamnik

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 278

Objavil: Kdaj: Kategorija: Nekategorizirano

Velikokrat slišimo besedo svoboda. Vendar kaj to sploh pomeni? Vsak jo razume in doživlja drugače. Ko bom svoboden, bom lahko šel na konec sveta, delal, kar bom hotel, imel veliko denarja, užival in se upokojil, saj so otroci že odrasli in imajo svoje življenje, itd. Toda svoboda ni zunanje stanje, temveč notranje stanje bitja. Svoboda je odgovornost do sebe in drugih. To ne pomeni, da lahko delamo vse, kar hočemo, saj ima vsako naše dejanje posledice.

Naključij ni ali pa je vse na-ključ. Bistvena je nenavezanost na kogarkoli in karkoli. Vsi smo na nekaj ali nekoga navezani. To je normalno, saj smo ljudje. Težava nastane, ko postanejo te vezi pretesne in se počutimo ujete v določene odnose. Takrat je potrebno narediti energijske odvezave od ljudi, vrniti, kar ni naše, potegniti svojo energijo nazaj, da bi zopet lahko postali svobodna bitja. To je proces, ki ne gre kar čez noč. Potrebuješ vero, zaupanje in disciplino, vse ostalo se zgodi, ko je pravi čas.

Še ena stvar, ki je potrebna na poti svobode. Brezgrajnost v mislih, besedah in dejanjih. Da stvari, ki se nam zgodijo, ne jemljemo preveč osebno, sploh pa ne besed in dejanj drugih ljudi. Vsak človek deluje v skladu s samim sabo in največkrat govori in deluje iz lastnih izkušenj, ki so čisto drugačne od naših. Takrat pride v poštev čisto in odprto srce. Sprejemanje vseh enako, saj smo konec koncev vsi eno. Vse je eno, ker je vseeno.

Svoboda je stanje notranjega bitja. Bolj kot smo brezgrajni, bolj smo svobodni, odprti in pretočni, lažje navezujemo stike z ljudmi in se ne zapletamo v lastne drame in drame drugih. Bistveno je čisto in odprto srce. Ko se soočamo z izredno veliko bolečino, gremo skozi njo, se zavedamo, da je z namenom tukaj, da jo presežemo. Naša največja moč je ravno v naši največji ranljivosti. Da se ne poistovetimo z bolečino, temveč jo samo spustimo skozi svoje telo. In večja kot je bolečina, večja je tudi navezanost oziroma odvisnost. Ljubezen ne boli, boli navezanost. Najvišja oblika ljubezni je sočutje, najprej do sebe, nato do drugih. Čutiti sebe, šele nato lahko čutiš soljudi. Ljubezen je resnično svoboda. Odprto srce je srce, ki je sposobno brezpogojne ljubezni do vseh in vsakogar. In šele po res težkih preizkušnjah in lekcijah, ki jih ima vsak izmed nas, se učimo ljubiti. Ljubiti sebe. Ko si brezgrajen do sebe, si lahko tudi do sočloveka. Biti ponižen in skromen v duši, biti človek človeku, na prvem mestu pa biti človek do sebe. Kje smo v odnosu do sebe, nam kažejo ljudje, s katerimi prihajamo v stik v vsakodnevnem življenju. Zato so odnosi zelo pomemben del našega življenja, saj skozi njih spoznavamo sebe.

Življenje je resnično velik dar, ki ga je treba živeti z odprtim srcem, sprejeti vse izkušnje enako, osvojiti lekcije in se dvigniti na novo raven zavedanja. Gojiti občutek hvaležnosti, se zavedati, da za vsakim dežjem posije sonce in da se vse zgodi z namenom. In odpustiti sebi in drugim. Odpuščanje. Odpuščanje nas pripelje v globok stik s samim sabo. Biti to kar si v danem trenutku in sprejeti vse vidike sebe. Jaz sem, ki sem. Jaz Sem. In da se pri vsakem Jaz Sem zavedamo, da nisem samo Jaz, temveč tudi Ti. Delovati v dobro sebe in drugih. To pa je umetnost.

Aleksandra Jamnik

Nadaljuj branje
Ogledi: 258

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Po porodniškem dopustu me je čakala stara služba in ločitev od otroka. Nič od tega mi ni bilo všeč. Pravzaprav me je proti koncu porodniškega dopusta začela grabiti panika, ker sem s hčerko neizmerno uživala in sem si želela biti ob njej ves čas še naprej. Želela sem si, da jo prva leta več vzgajava sama s partnerjem, ker sva čutila, da ji tako kot starša lahko dava največ ljubezni in podpore. A odhod nazaj v službo je bil neizogiben, saj nisem imela dovolj poguma in neke druge alternative za vir zaslužka, da bi službo lahko pustila in se posvečala samo otroku, čeprav sem si po eni strani to najbolj želela. V glavi sem ohranjala sliko svojih otroških sanj imeti družino, biti ženska v tej vlogi. Partner v tistem obdobju ni imel stalne zaposlitve in je zavedno in nezavedno zagovarjal, naj službo obdržim kot neke vrste redni vir dohodka. Tako sem se po letu dni vsak dan začela voziti v Ljubljano in ob tem ves čas čutila čustveno stisko. Iz službe sem se vračala utrujena in motilo me je, da nisem s hčerko, ker sem čutila, da če sem z njo, lahko naredim več koristnega, kot če hodim v službo. 

Ni mi uspelo pravočasno narediti prehoda, da bi v službi lahko bila izpolnjena, da bi našla tam strast in voljo do dela ter hkrati naredila pravi odklop od otroka, ne na silo. To razmišljanje je bilo na razumskem delu močno prisotno. Misli so mi tako uhajale drugam, ne k delu, in to me je že pehalo v željo po tem, da grem stran, v stres, žalost. Partner me je vzpodbujal, da bi imela še enega otroka, ampak sama se na razumski ravni nisem strinjala s tem, v bistvu ga sploh nisem poslušala, ko me k temu nagovarjal. Zdelo se mi je, da pri svojih ne več rosno mladih letih nisem sposobna vzgajati dveh otrok brez večje podpore partnerja, kot sem je bila takrat deležna. Na globlji ravni pa sem ohranjala še vedno neizpolnjeno željo po popolni družini in sreči: majhna lesena hiška nekje na samem v naravi, partner, ki ni pretirano karierno usmerjen, da se lažje ukvarja z družino in delom na zemlji, ter dva otroka, po možnosti par (punčka in fantek). 

Potem pa sem kar naenkrat začela dobivati simptome, kot da sem noseča: rahlo slabost, neke vrste napetost v trebuhu. Ko sem razmišljala o možnostih za to, se mi je zdelo malo verjetno. Z Elo nisem zlahka zanosila. Preden sem zares zanosila, sem skoraj že opustila upanje, da mi bo sploh kdaj uspelo. 

Po zaostanku menstruacije sem naredila test za nosečnost, ki je bil negativen. Simptomi pa so se še kar nadaljevali. Od znotraj me je glodalo, kaj se dogaja z mano. Razumsko sem izločila vsako misel, da bi lahko zanosila oziroma bila noseča. Čustveno sem želela ven iz tega stanja, ker sem se počutila kot sredi kaosa. S partnerjem sva živela v Novem mestu, v najemniškem stanovanju, od koder sva želela stran, ker sva razmišljala o lastni gradnji. Nisem bila zadovoljna v življenju. Vsak dan sem se na delo vozila v Ljubljano, partner pa je v tem obdobju ostal brez zaposlitve. Po nekaj tednih sem ponovila test, bil je spet negativen. Ker se mi je po nekaj dneh stanje še vedno zdelo nespremenjeno, sem s partnerjevo pomočjo naredila še en test. Tudi ta je bil negativen. Bila sem že skoraj tri mesece brez menstruacije, zato sem se naročila pri ginekologinji. Pomislila sem že na vse najhujše scenarije: da imam raka, da je kaj hujšega itd.

Ginekologinja je po pogovoru takoj predlagala ultrazvok. V meni je vse žarelo od vznemirjenosti, nisem vedela, kaj me čaka. Na ultrazvoku se že ob prvem stiku senzorja na trebuhu pokaže slika zarodka, ki veselo plava v moji maternici. »Noseči ste že skoraj tri mesece,« mi sporoči ginekologinja. Ko sem opazovala tisto drobno bitjece oziroma zarodek, ki je plaval v moji maternici, so me preplavili občutki veselja in sreče. Zdelo se mi je, da je moje srce kar zažarelo v svetlobi. Kot da sem se za trenutek znašla v brezskrbnosti in sreči, bilo mi je prijetno. 

Kasneje se mi je vklopil razumski del in obhajali so me občutki negotovosti, strahu, kaj bom zdaj, kako se bom odločala, saj vendar nimam urejenih vseh razmer, sploh pa, ali sem zmožna vzgajati dva otroka v danih okoliščinah in pri mojih letih. Bom imela dovolj volje, energije in vseh drugih pogojev nadaljnjih najmanj 25 let za dva otroka? Ves čas sem imela miselno predstavo, da mogoče lahko zmorem oziroma imam dovolj energije za enega otroka, za dva pa bi potrebovala večjo podporo partnerja, njegovo zavestnejše sodelovanje pri vzgoji. Imela sem notranje boje. Partnerju sem se zdela čudna, pragmatična in komplicirana. Zdelo se mu je samoumevno in super, da imava še enega otroka. Sama pa sem se borila z mislijo o odgovornosti in s svojim takratnim stanjem. 

Strah me je bilo napraviti korake v neznano oziroma tja, kjer se do takrat v življenju še nisem aktivirala. Hkrati sem se smilila sama sebi, ker mi ne uspe uresničiti svojih želja, potreb po notranji svobodi oziroma biti polna in zadovoljna v življenju. Kljub letom brskanja in raziskovanja same sebe se mi je zdelo, da se v odnosih ne zmorem odpreti, kot da se mi v določenih delih kaže in javlja nedorasli del notranjega otroka. Precej temno je bilo videti vse skupaj. Postavljena sem bila torej pred odločitev: sprejeti otroka in se odpovedati negotovosti, prevzeti odgovornost za vse, kar lahko bitje prinaša, biti starš. 

V tistem obdobju sem veliko sanjala in sanje so mi predstavljale pogovor s svojim nezavednim delom. V enih sanjah mi je glas, ki me je spominjal na mojstra, božanski del, svetoval, naj ne skrbim, da bo moja pot šla navzgor, da ne bom več v brezizhodni situaciji in naj sprejmem ljudi, ki jih bom čutila v srcu. 

Ko sem tistega dne ležala na postelji za ultrazvok in zagledala živo bitje, ki plava v moji maternici, sem se spomnila teh besed in občutkov v srcu. Bila sem hvaležna za možnost, da niso strahovi v ozadju močnejši od moje želje. Hkrati pa sem se tiho zavedala, da je vse v redu, da mi bo dana možnost, da bom lahko mama še enemu otroku in da je to nekaj lepega zame. Tako kot si v resnici želim.

Nekaj dni so me še pestili notranji boji, potem pa sem se odločila, da bom otroka sprejela in za to prevzela odgovornost. Oziroma, da bom odstranila ovire, ki me ločujejo od otroka. Partner mi v tistem trenutku ni mogel pomagati, morala in želela sem sama skozi občutke. Dokler nisem sprejela te odločitve, mi je bilo težko. Po tem mi je odleglo, lahko sem se sprostila in vse do konca nosečnosti sta me spremljali zaupanje in odločnost, ki je izvirala iz notranje umirjenosti. Otroka sem zaznavala kot sproščeno močno energijo, izredno pozitivno naravnano in z veliko akcije. Predvidevala sem, da nosim fanta, ker sem se v času, ko sem nosila Elo, počutila precej bolj čustveno in nežno. 

Že na samem začetku sem se začela v meditaciji povezovati z otrokom. Urila sem se v pozornosti, kaj se dogaja v meni, uživala sem v raziskovanju notranjih globin oziroma v odnosa z dušo, ki je prihajala na svet. Rada sem bila noseča. Dovolila sem si poskrbeti za svoje potrebe, in če je bilo treba, sem si jih tudi brez slabe vesti nenasilno izborila. S partnerjem sva v tem času začela tudi graditi hišo. Bil je brez redne službe, zato se je v celoti posvetil temu, jaz pa sem uživala v načrtovanju in organizaciji del ter skrbi za oba otroka.

Skozi nosečnost sem se ves čas povezovala z otrokom in čistila pretekle nepredelane vzorce iz svojega otroštva. Čutila sem, da moram s srčnostjo in sprejemanjem osvobajati in čistiti svojo preteklost v odnosu z drugimi ljudmi. Spremljale so me tudi sanje, ki so mi prinašale simbolna sporočila. Nekaj sanj je bilo še posebej močnih in se jih še danes živo spominjam. Čutila sem tudi preobrat v zaznavanju sebe v čisti moški energiji. Že na samem začetku nosečnosti sem sanjala sebe iz daljne preteklosti, ko sem živela v odnosu z moškim, kot bi živela na ravni duše. Bila sva povezana v svetlobnih telesih. Doživela sem tisto nevzbujajočo, čisto ljubezen, kot bi bila srce ženske in moškega združena v eno. Šele takrat mi je postalo razumljivo, od kod stereotip o združitvi dveh src, ki mi je do takrat deloval tako klišejsko. Meni pa se je to dogajalo tako živo in prijetno; česa tako lepega do takrat še nikoli prej nisem čutila oziroma verjela, da je to v današnjem času sploh možno. Spominjalo me je na otroštvo, ko sem si kot otrok še dovolila sanjati nemogoče in verjeti v ljudi. 

Večkrat se mi je v sanjah ponavljal prizor, ko sem bila sama v vlogi moškega z zelenim mečem. Prizor, ko je bilo treba vstopiti v temačen gozd, po pomoč k prednikom, ki so se bojevali z mano, da odplačajo svoj dolg, kar ponazarja razreševanje vzorcev z mojimi predniki – temni deli moje psihe, kot dediščina mojih prednikov, ki čakajo, da nekdo razreši te vezi – vzorce, ki me vodijo in se jih osvobodim. Če danes pomislim za nazaj, se mi takrat še sanjalo ni, kaj vse to lahko predstavlja. Ko sem to doživljala v sebi, je bilo precej drugače, kot sem si prej znala razlagati z umom. 

Še vedno čutim odgovornost in hkrati spoštovanje do duše, ki je prihajala na zemljo s svojo sporočilno vrednostjo, da se zavem svoje odgovornosti do bivanja in posledično osvobajanja svojih vzorcev, ki zame predstavljajo »živeti življenje vredno človeka«. 

Sanje, ki so mi prav tako ostale v spominu in mi pokazale pot in boj notranjega duha, pa so bile naslednje: Pokazala se mi je slika moje nizke samopodobe, stroge kritike do sebe, ki mi onemogoča, da bi se cenila. Stala sem ob banji in v njej je bilo energijsko telo. Moja naloga je bila, da ga očistim, zato sem mu menjavala vodo. Poleg je stal neki mojster – učitelj, ki je spremljal moje delo in delo drugih učencev, ki so imeli enako nalogo kot jaz. Ker je bilo moje telo precej umazano in sem mu ves čas menjavala vodo, sem bila že precej utrujena in se hkrati borila z občutkom, da mi ne uspeva. Ko pa je mojster pregledoval telesa v banjah, je iz moje banje telo zažarelo v svetlobi, kljub moji očitni utrujenosti. Bila sem vesela in v zahvalo mojstru podarila tri bele cvetlice podobne marjetici. 

Zadnje tri mesece nosečnosti pa sem v sanjah jahala črnega konja. Bil je divji, a moja naravnanost ga je delala krotkega. Nisem čutila strahu v njegovi navzočnosti, ampak spoštovanje in rahločutnost, bil mi je zvest. Njegove oči so bile bleščeče in žareče. V sanjah sem ga jahala vse do konca nosečnosti. Sebe sem vedno sanjala v obliki, kot sem bila v resnici v času sanjanja proti koncu nosečnosti – z velikim trebuhom. Z njim sem bila vedno v miru in notranji moči (kot bi bila v vilinski energiji). Zanimivo je, da je v času odraščanja moj, zdaj že pokojni oče bil velik ljubitelj konj in je imel podobnega črnega konja, kot sem ga zdaj sanjala; bila sta si zelo predana. Te sanje so me tako spominjale na ozaveščanje odnosa z očetom. Skozi celo nosečnost sem veliko časa posvetila ozaveščanju in čiščenju svoje povezave z otrokom oziroma svojih vzorcev, ki sem se jih začela zavedati, in to mi je bilo všeč. Tudi z Elo sem se lahko veliko ukvarjala. Zdelo se mi je, da so določena moja čutna zaznavanja izostrena in da imam hkrati večjo moč videnja. 

V nosečnosti nisem imela zdravstvenih težav, kljub svojim letom, sem se pa ob vsakem pregledu pri zdravnici oziroma pogovorih o stereotipih nosečnosti od tega odmaknila in vzela samo tisto, kar sem čutila v sebi, da je dobro zame. Skrbela sem za primerno telesno vadbo, zdravo prehrano, počitek in uravnoteženo aktivnost. Moja strast so bili čokoladni krofi. 

Otrok je bil spreten plavalec in moj trebuh je bil primerno velik, da je imel v zgodnji fazi dovolj prostora za premikanje. Ves čas sem pazila, da sem ga zaznavala. Njegovi gibi so bili bolj redki, a močni in odločni, drugačni kot pri Eli, ki se je kar naprej premikala v trebuhu, vendar precej bolj nežno. 

 

Nosečnost mi je predstavljala odgovorno, aktivno, a hkrati srečno obdobje, ko sem čutila, da sem sama lahko ustvarjalka svojega življenja in počutja. Prebrala sem kar nekaj literature, moja prednost je bila, da sem za sabo že imela izkušnjo nosečnosti. Najbolj pa mi je bilo v tem obdobju dragocena podpora učiteljev Bona in Rine, ki sta mi pomagala k boljšemu zavedanju same sebe, ter podpora cele skupine MG v smislu čiščenja lastnega energijskega telesa. Občutek, da sem lahko takšna, kot sem, da nikoli ne bom zatrta, ampak podprta, mi je dajal varnost, iz katere sem lahko nadgrajevala sebe oziroma širila svetlobo v sebi. Obiska pri njima sem se vsakič veselila in bila hkrati v svoji lastni notranji preži zalezovanja same sebe in dogajanja v meni.

Na porod sem se predhodno pripravljala. Za sabo sem imela še svežo izkušnjo poroda, kar sem dojemala kot prednost, preštudirala sem kar nekaj literature o porodih, kot tisto najpomembnejše pa sem dojemala svojo notranjo pripravo, da si znam sama odgovoriti na vsa vprašanja, ki so se mi porajala glede poroda, ter povezava z otrokom, njegovo dušo, njenim namenom, potjo, energijo. Predhodno sva se s partnerjem trudila oziroma iskala vzgibe, da bi našla pravo ime za otroka, pa nama ni uspelo vse do zadnjega dne. 

Dan poroda sem začutila dva dni prej, telo je postajalo težko. Umaknila sem se k počitku, želela sem se čutiti, kar je porajalo kar nekaj koncentracije v morju občutkov, ki sem jih sprva občutila kot notranji kaos. Vrata za obiske sva s partnerjem zaprla. Ostali smo samo še družinski člani. Ponoči sem sanjala, da sem (fizično takšna kot sem bila takrat) letela in to po cesti nedaleč stran od svojega doma. Bila sem težka in okorna. Imela sem kar nekaj težav z letenjem, a sem se učila in mi je šlo vse bolje. Naslednji dan sem večinoma počivala in ohranjala, lahko bi rekla meditativno stanje, vsak gib, obnašanje je bilo samo še sprejemanje in spuščanje občutkov ter zbiranje moči za porod. Naslednjo noč proti jutru sem dobila popadke. Bili so rahli in čutila sem, da imam še čas. Otroka sem ves čas čutila v trebuhu in obdajala me je umirjenost, v smislu, da se lahko v miru odpravimo. Dopoldne smo se potem odpeljali proti porodnišnici. V avtu so postajali popadki pogostejši in ostrejši. Ela me je pogosto opominjala, naj diham, da me ne bo bolelo. Potem se je odločila, da bo pela. Celo pot je prepevala, in sicer otroško pesmico Kuža pazi. Stara je bila dva meseca manj kot dve leti, a je pela s takšnim fokusom in predanostjo, da me je ves čas spravljala v smeh, kar je blažilo moje popadke. Spotoma sva jo s partnerjem odložila pri najinih prijateljih, za kar smo bili že predhodno dogovorjeni, in se v porodnišnico odpeljala sama. Po eni strani sem jo s težkim srcem pustila tam, ker mi je bilo všeč, da je ob meni, zdelo se mi je, da je popolnoma usklajena z mano.  

Popadki so se v nadaljevanju okrepili. Hvaležna sem bila, da sem lahko skozi svoje telo spuščala vse možne občutke, ki sem jih dojemala kot utiranje poti za rojstvo otroka. Sproščala se je žalost pred zapuščanjem udobja, varnosti, strah. Na trenutke se mi je zdelo, kot da se celo telo osvobaja, bilo je boleče. Ves čas sem se povezovala z notranjimi občutki in spremljala, kaj se dogaja z mano. Želela sem, da pride na plano moja divja – prvinska narava, ki sem jo imela namen usmerit v to, da bom rojevala s svojimi močmi v povezavi z otrokovo namero. 

Ko sva prišla v porodnišnico, so se popadki umirili, skoraj ustavili. Na pregledu je ginekologinja ugotovila, da je maternica odprta minimalno, da so se popadki ustavili. Naročila me je na pregled čez tri dni in me poslala domov. Predlagala mi je še možnost, da ostanem v porodnišnici, ampak o tem nisem razmišljala. Bila sem pet dni pred rokom in v sebi nekoliko žalostna, da odhajam domov. Bil je čas kosila in s partnerjem sva se odločila, da greva nekaj pojest. Zabaval me je z raznimi štorijami, da se razvedrim in opustim razočaranje nad tem, da odhajava domov. Vozil me je po ovinkih, po stari metodi, da se odločim, če bom rojevala ali ne. Spotoma me je opozoril na to, da za fanta še nimava imena, in da se mu zdi, da zaradi tega še ne more iz maternice. Njegovo mnenje se mi je zdelo na mestu in predlagala sem, da v restavraciji določiva ime zanj; avtomobilska vožnja po ovinkasti luknjasti cesti ni bila udobna za odločanje o imenu. Spotoma sva se ustavila na bencinski črpalki, kjer so nama priporočili restavracijo, ki je bila poznana po odlični hrani, in tam sva se tudi ustavila. 

Sama sem si naročila rižoto z jurčki, svojo najljubšo jed. Sledil je pogovor o imenu. Imela sva pripravljena vsak svoja dva imena, ampak meni njegov izbor ni bil všeč, njemu pa ne moj. Tako da sva dala to na stran. Sama sem bila v nekem notranjem občutku pod vplivom predhodnih popadkov, ko so bile odločitve bolj ali manj kratke, jasne, kaj ja, kaj ne in nič pregovarjanja. Potem je partner glasno razmišljal in predlagal ime Tim. Zdelo se mi je dokaj pogosto ime, kar nekaj prijateljic ima Tima. Nato sem morala prvič na stranišče zaradi razdihovanja popadka. Tam sem premišljevala o imenu, bilo mi je všeč, in odločila sem se – Tim. Ko sem prišla nazaj, so prinesli jed, rižota je bila izvrstna. Ime sva imela. Ugotavljala sva, da se ime povezuje s Timom kot skupino posameznikov z istim namenom, v čemer sva se gibala, pa da je del partnerjevega imena itd. 

Popadki so se zaostrovali in morala sem drugič na stranišče. V gostilni je bilo sicer malo ljudi, a zdelo se mi je, da vzbujam pozornost s svojim velikim trebuhom, prekladanjem po stolu in večkratnimi obiski stranišča. Ampak počasi so v zornem kotu moje pozornosti ljudje izginjali. Ko so postajali popadki vse močnejši, sem vedela, da je čas, da odideva v porodnišnico. Vstala sem od mize, pustila svojo jed, vzela avtomobilske ključe in partnerju velela, naj plača takoj, ker ga bom jaz počakala v avtu. Usedla sem se na zadnji sedež, ker se mi je zdelo, da bom težko sedela, lažje bom klečala. Popadki so bili že precej pogosti in ostri. Zaznavala sem samo še svoje telo in kot neke vrste adrenalinsko umirjenost, v smislu tega: »Tukaj sem in naredila bom vse tako, kot je treba, vsak popadek je samo pripomoček k odprtju mojega telesa, za lažji prihod Tima.« Lovila sem občutke vsakega popadka, da so bili vsi, kako naj se izrazim, blažji in so naredili pravi učinek v telesu. Partnerja kar nekaj časa ni bilo iz gostilne, pojedel je svojo jed do konca, ker me še vedno ni jemal resno, zanašal se je na mnenje zdravnice. Kar pa se jaz nisem, v glavi sem imela samo to, da se mora zgoditi ob pravem času, ki ga ne bom določala jaz, ampak Tim. 

Potem sva krenila proti porodnišnici. Sama sem bila že na kolenih na zadnjem sedežu. Najprej se mi je zdelo, da je vožnja grozno naporna za popadke in priprave na porod. Potem sem se začela gibati v smeri vožnje in je bilo lažje. V enem trenutku so popadki popustili, odtekla mi je voda. Začela sem si prepevati poznano pesem Hallelujah, ta mi je takrat prišla na misel. Sledila sem svoji intuiciji in vse počela iz notranjih vzgibov. Prepevanje je name delovalo blagodejno, takrat sem začutila, da se Tim spušča navzdol, lahko sem že čutila njegovo glavico in lase. V naslednjem trenutku sem začutila, da telo samodejno pritiska navzdol otroka, občutek je podoben kot pri kakanju, in glavica je bila zunaj. Partnerju sem velela, naj ustavi avto na bližnjem dovozu, ki sem ga opazila na cesti, da bom lažje rodila do konca. Zagrabila ga je panika in vozil je naprej, z namenom, da čim prej prideva do porodnišnice. Sama sem bila popolnoma predana občutkom rojevanja in se s partnerjem nisem želela ukvarjati oziroma pregovarjati. Potem sem rahlo potisnila in z rokami prestregla otroka. Obrnila sem ga navzdol, da se mu zlije voda iz pljuč, in zajokal je. Uspela sem še pogledati na uro, bila je 14:09. Partner je komentiral, da je treba odšteti dve minuti, ker ura v avtu ni točna. Tima sem zavila v svojo bundo in ga stisnila k sebi. Bilo mi je veličastno, počutila sem se kot ženska, še nikoli prej tako močno. Vse na njem sem lahko sprejela, nobenih odklonov. Samo rojevanje od ustavitve popadkov ni bilo boleče, bilo je naravno. Bila sva že zelo blizu porodnišnice in posteljico sem imela še v maternici. Obdajala naju je kristalno modra svetloba, bilo mi je prijetno. Timu sem zaželela dobrodošlico na zemlji, ko me je pogledal v oči in je zajokal. Čutila sem, da mu ni najbolj všeč, da ga je strah, da ni ravno ne vem kako navdušen nad novim okoljem. Njegov pogled v očeh je bil bleščeč, čist, jasen in v njem sem prepoznala pogled konja iz mojih sanj.

V porodnišnici so nas sprejeli in odpeljali v sobo, kjer smo prerezali popkovino in porodila sem še posteljico. Občutki so bili veličastni, obdajala me je tišina. Počutila sem se kot ženska v tistem pravem pomenu, ko sem lahko dorasla sama sebi, ko ne rabim zunanjih potrditev, ko lahko ljubeče sprejemam in dajem, ko samo sem in delujem. Ostali smo dva dni in nato odšli domov. 

Tim se je rodil kot popolnoma zdrav otrok in v porodnišnici so lepo skrbeli za nas oziroma so sledili našim željam in potrebam. Na trenutke mi je bilo kar nerodno, ko so prihajali obiskovalci in naju spraševali o porodu. Bil je 9. december in vzdušje je spominjalo na predbožični čas. Nisem imela prav veliko časa, da bi premlevala o tem, kaj se je zgodilo, Tim je potreboval pozornost in skrb pri soočanju izven maternice. Timovo posteljico sva dala s partnerjem zamrzniti in sva jo ob odhodu vzela domov. Doma smo potem obredno iz nje posadili jablano.

Spomladi so naše dvorišče porasle bele ivanjščice.

 

Tisa Jeraj

Nadaljuj branje
Ogledi: 266

Iluzije so vcepitve v čustveno, miselno in energijsko telo. Vplivajo na naše razmišljanje in na to, v kaj verjamemo. Vcepimo si jih lahko sami ali nam jih vcepijo starši, nekatere »hranita« družba in sistem, lahko pa jih s seboj prinesemo tudi iz kakšnega prejšnjega življenja. So naša notranja prepričanja, ki nas nezavedno silijo, da se vedno znova znajdemo v neprijetni situaciji, ki je v skladu z iluzijo. Svojo realnost si pač kreiramo sami. 

 

Iluzije si navadno ustvarimo sami, glede na svoje izkušnje v svetu. Veliko smo jih ustvarili v preteklosti, v otroštvu, ko smo bili relativno čisti in pretočni. Takrat naše miselno ali razumsko telo še ni bilo dobro razvito. Otroci še ne znajo razmišljati kot odrasli, čutijo pa veliko več, ker so na čutnem področju še zelo odprti. Tako hitro pride do situacij, ko otrok ponotranji prepričanja, da ni dovolj dober, da ni vreden, da ne zna ali ne zmore. Če otrok živi v okolju, kjer ni dovolj podpore, sprejemanja, razumevanja in ljubezni, se lahko hitro odloči in ponotranji prepričanje, da ni vreden ljubezni ali da ga nihče nima resnično rad. Takšni ljudje kasneje v življenju na silo iščejo ljubezen zunaj sebe, se razdajajo, pretirano ugajajo, postavljajo druge na prvo mesto, sebe pa zanemarjajo. To počnejo, ker si želijo na silo dvigniti (lažno) lastno vrednost, samo da bi presegli iluzijo in dosegli, da bi jih imel nekdo resnično rad.  

 

Starši nam lahko vcepijo iluzije, da se je, na primer, v življenju treba zelo truditi za denar, da moramo veliko delati in garati, da življenje ni lahko. Lahko nam vcepijo veliko strahu in napačnih prepričanj. Človek s temi vcepitvami bo v življenju res veliko garal, delal in sebe spravljal v neprijetne situacije samo za to, ker mu to narekuje notranje prepričanje, notranja iluzija. Po navadi bo neprestano izčrpan, vedno bo rekel, da nima dovolj denarja, da mora varčevati, črnogled bo na življenje in govoril, da nikoli nima časa. 

 

Družbene iluzije, ki so trenutno zelo močne, so iluzije o lepoti, o zunanjosti, o zunanjem videzu ... To iluzijo verjetno vsi zelo dobro poznamo in zadnje čase gre res že v skrajnost. Veliko slavnih ljudi, pevcev, igralcev ter drugih ustvarja prepričanje, kakšno bi moralo biti žensko in kakšno moško telo. V revijah in na socialnih omrežjih so fotografije močno retuširane in polepšane. Videospoti polni na pol umetnih deklet. Tu je žal bolj malo resničnih teles. Ogromno slavnih ljudi, ki spodbuja ta prepričanja, je na veliko »popravljenih« s strani plastičnih kirurgov. Ko vse to opazujemo, se v nas ustvari prepričanje, da naše telo ni lepo, da bi morali biti bolj suhi, bolj oblikovani, imeti manjši nos, večje prsi, kožo čudovite barve, poudarjene oči, podaljšane trepalnice in lase pobarvane z vsaj tremi barvami. Iluzije zelo močno vplivajo na to, da se ne sprejemamo takšne, kot smo. Da nam je težko, ko se gledamo v ogledalo, kaj šele, ko se vidimo na videu. Ampak žal je resnica takšna, da imajo ti slavni ljudje resnično izjemno slabo mnenje o sebi, se sovražijo in se nesprejemajo. Tudi oni so ujeti v iluzijo, ki pa jo s svojimi dejanji še krepijo. 

 

Iluzije, ki smo jih ponotranjili v prejšnjih življenjih, so lahko zelo različne. Jaz, na primer, sem v prejšnjem življenju ponotranjila velik del ženske kode. Bila sem ženička, ki je bila močno podrejena, skrbela je za celo družino, kuhala, pospravljala, delala na njivi, skrbela za celo kmetijo in v celoti skrbela še za vsako moževo potrebo. Sebe ni cenila, ni se spoštovala, niti se ni imela rada. Zato sem imela v tem življenju že veliko dela s topljenjem teh iluzij, ki so se najbolj začele kazati, ko sem stopila v intimen partnerski odnos. Verjamem pa, da me marsikaj še čaka.

 

Kako preseči iluzije? 

Nekaj ali nekdo nam mora »odpreti oči«. Na začetku je treba ugotoviti, katere iluzije sploh podpiramo in kakšna so naša napačna prepričanja o sebi in svetu. Ko razumemo težavo, je edina rešitev ta, da se spustimo noter, globoko v notranjo bolečino, v vzrok. Ko predelamo svojo notranjo bolečino, začnemo na svet in sebe gledati drugače. Iluzija se transformira, tretje oko se še malo bolj odpre in resnica nam je bliže.

 

Maja Radej

Nadaljuj branje
Ogledi: 380

Objavil: Kdaj: Kategorija: Šport in rekreacija

Gibljivo in fluidno telo je mladostno telo; gibljiva hrbtenica pa je življenje. 

V svoj tedenski urnik vaj za fizično telo je pomembno vključiti tudi raztezne vaje; najbolje kot samostojen trening. Gibljivo telo je tudi energijsko bolj pretočno, saj raztezne vaje iz telesa odnašajo nabrana čustva, stres in rahljajo blokade iz preteklosti. Preden začnemo, si lahko postavimo namero oz. svoj osebni cilj – kaj točno želimo sprostiti iz telesa. 

Nekaj predlogov razteznih vaj:

 

1. RAZTEG VRATU

Začetni položaj: Sede ali stoje s stopali v širini bokov, stopala vzporedno, roke so ob telesu, drža pokončna, glava v liniji hrbtenice. Roki položimo za glavo. Dlani držimo skupaj – prsti prepleteni, komolci odprti.

Izvedba: Z izdihom komolce približamo glavi in pogledamo proti tlom. Z vdihom vrnemo v začetni položaj. Ponovimo 10- krat.       

b2ap3_thumbnail_razteg-vratu-1_20190114-091624_1.jpg      b2ap3_thumbnail_2-razteg-vratu-2.jpg

2. RAZTEG HRBTA 

Začetni položaj: Na vseh štirih, hrbtenica v nevtralnem položaju (dvojna S krivulja), glava v liniji hrbtenice.

Izvedba: Z izdihom naredimo grbico, z vdihom pa vdolbino. Ponovimo vsaj 10-krat. Gibanje hrbtenice začenjamo z medenico, nato sledi gibanje vretenc in zaključi glava. Gibanje je tekoče. 

 b2ap3_thumbnail_3-razteg-hrbta.jpg      b2ap3_thumbnail_4-razteg-hrbta.jpg            

3. RAZTEG ZADNJE STRANI TELESA 

Začetni položaj: Smo v opori na dlaneh in stopalih, zadnjica v liniji hrbtenice, glava v podaljšku vratu (pogled je usmerjen v tla). Dlani so pod rameni, obrnjene naprej, prsti močni in iztegnjeni. Medenica je v nevtralnem položaju. 

Izvedba: Z izdihom naredimo strešico. Roke in stopala podaljšujemo v tla. Z vdihom se vrnemo v začetni položaj. Ponovimo 8- krat.          

b2ap3_thumbnail_5-stresica.jpg      b2ap3_thumbnail_6-stresica.jpg

 4. RAZTEG ODMIKALK IN ZADNJICE

Začetni položaj: Sedimo na stopalih, rok so na tleh.

Izvedba: Bok prenesemo na stran in raven trup primaknemo k nogam. Zadržimo 20-30 sekund in ponovimo na drugi bok. Med raztegom enakomerno dihamo.

b2ap3_thumbnail_7-odmikalke.jpg

5. RAZTEG PRIMIKALK

Začetni položaj: Ležimo na hrbtu, noge so pokrčene in počivajo na trebuhu.

Izvedba: Kolena odpremo in jih z rokami potiskamo proti tlom. Zadržimo in enakomerno dihamo.

b2ap3_thumbnail_8-primikalke.jpg

Zaključimo z umirjanjem v ležečem ali sedečem položaju. Nad sabo vizualiziramo zlato sonce, ki nas polni z zlato svetlobo.

b2ap3_thumbnail_9-umirjanje.jpg

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 443

Objavil: Kdaj: Kategorija: Šport in rekreacija

Odkar sem se pred nekaj leti začel ukvarjati sam s sabo in svojimi občutki, me je pot večkrat vodila v naravo, predvsem na pohode po bližnjih hribih. Ob tem sem se začel navduševati tudi nad gorami, ki sem jih v mladosti redno obiskoval s starši. Ob vsem tem osebnem raziskovanju so mi pod roke začele prihajati razne bolj ali manj duhovne knjige (Osho, Castaneda ...). Nekatere so definirale plezanje kot aktivnost, kjer ni prostora in časa za razmišljanje, saj si primoran biti prisoten v trenutku sedanjosti in osredotočen le na to, kar počneš (kar je v bistvu terapija že sama po sebi). Spoznal sem tudi, da je za duhovno rast dobro, če stopiš izven svojih okvirjev, začneš preizkušati nove/nepoznane stvari, da te pot vodi v neznano in ne da se venomer vrtiš v istih krogih ter počneš iste stvari.

Tako sem se opogumil in se vpisal na tečaj balvanskega plezanja (ang. bouldering) v ljubljanski Balvaniji. To je tisto plezanje, kjer nisi varovan in plezaš smeri/probleme tam nekje do višine petih metrov (spodaj pod steno so debele blazine).

Na prvo vadbo sem prišel zelo motiviran in šlo mi je dobro, saj sem bil takrat tudi dobro fizično pripravljen (nizka telesna teža in dovolj mišične mase). V bistvu sem bil tako motiviran in navdušen, da ko je učitelj predlagal nekaj minutni odmor, sem dejal, da ga ne potrebujem, da bi raje izkoristil čas za plezanje. Že po dobri uri vadbe mi je bilo žal, kajti mišice so se tako utrudile, da enostavno ni šlo več. To me vseeno ni odvrnilo od navdušenja nad plezalnim športom. Redno sem hodil na vadbe, vmes smo se z novimi plezalnimi kolegi še dodatno dogovarjali in hodili enkrat ali dvakrat tedensko sami plezat.

Vedno bolj zanimivo pa mi je plezanje postajalo tudi s psihološkega vidika. Kadarkoli sem si že doma, v glavi, naredil sliko, kaj vse moram tisti večer preplezati, sem potem ne glede na to, ali mi je uspelo ali ne, domov prišel raztresen, brez energije in tudi dolgo v noč nisem mogel zaspati. Po nekaj takšnih vadbah sem ugotovil, v čem je trik. V bistvu sem se samo gnal za dosežki (preplezati določen problem, po možnosti tak, ki ga ni še nihče iz moje skupine), nisem pa užival v samem plezanju, v vsakem trenutku posebej, v tem, da zavestno primeš vsak oprimek posebej (oprimki so različnih barv, velikosti in oblik), da prideš do točke, kjer vedno znova padeš in se s tem sprijazniš, da se družiš z ostalimi plezalci, da si drug drugemu pomagamo z nasveti ... Na vse to sem pozabil, saj sem bil osredotočen le na rezultat. In ko sem se tega zavedal, sem se neko popoldne doma odločil, da grem tisti večer samo plezat in nič drugega, nobenih planov, kako mora biti in kaj vse moram preplezati, da grem enostavno uživat v plezanju, se sprostit, brez vsakršnih pritiskov. In res sem užival v vsakem trenutku, v druženju s soplezalci (kami), v prijemanju vsakega oprimka posebej, v tem, da mi nekega problema ni uspelo preplezati, da sem enostavno padel s stene. Sprejemal sem vse, kar mi je v tistem trenutku plezanje ponujalo. Seveda pa sem užival tudi, ko sem kar naenkrat preplezal problem, za katerega še teden dni nazaj nisem verjel, da ga bom preplezal v bližnji prihodnosti. In glej ga zlomka, domov sem prišel miren, zadovoljen, osredotočen, in spanje tisto noč je bilo samo še pika i.

Plezanje ni tekmovanje, plezanje je uživanje, je življenjski stil in zato rad plezam. Zaenkrat balvansko plezam v dvorani, vleče pa me tudi v stene, kjer je najbrž ta moment – biti prisoten v trenutku, še toliko bolj poudarjen.

Drugi psihološki aspekt pri plezanju pa sem doživel, ko sem prišel do problema, ki ga nisem in nisem mogel preplezati. To pomeni, da v smeri/problemu nisem mogel čez določeno točko, da bi prišel do vrha. Ob večkratnih neuspelih poskusih (včasih tudi več plezalnih dnevov/vadb zapored) sem se soočal z občutki jeze, obupa, ubogega jaza, krivice in še bi se kaj našlo. Obupati ali vztrajati? Pustiti za sabo, pozabiti, si ne očitati ter si odpustiti ali vztrajati in občutke transformirati v dodaten zagon? Oboje je umetnost. Oboje je prav. Vprašanje je le, koliko moči in volje imaš in koliko globoko si upaš pogledati vase.

Tako sem spoznal čar plezanja, ki ni tekmovanje z drugimi, ampak ponuja bistveno več. Je kot življenje, s številnimi problemi – kako se jih boš lotil, je izključno tvoja stvar. V steni si sam. Tako kot v življenju. Super trening za odločanje in sprejemanje odgovornosti. Priporočam ga vsem, ki bi radi spoznali vse plati sebe.

Uroš Jakopič

Nadaljuj branje
Ogledi: 387

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

V življenju se velikokrat srečamo s situacijo, ko smo v določenem odnosu udeleženi trije. Lahko rečemo, da smo v različnih trikotnikih; npr. mož – žena - ljubica ali pa tašča – snaha - sin oziroma mož. Kako reševati spore, ki se pojavijo v takšnem trikotniku? Bistveno je, da zna žena oziroma partnerka partnerja tudi izpustiti. Tu ni borbe za moškega, saj gre v tem primeru za agresijo, posesivnost, lastništvo nad moškim, izvajanje suženjstva nad njim. Boriti se za nekoga pomeni borbo proti samemu sebi, posledično tudi z drugimi. Gre za to, da samemu sebi ne daš svobode, zato je tudi partnerju ne moreš dati. Krši se zakon svobodne volje, saj v takem primeru oseba ne odloča sama. Moč je bila dana tistemu, ki se je bil pripravljen boriti. Odnos med dvema je res pravi, ko znaš izpustiti, dati partnerju svobodo, ker se v tem primeru sam odloča s kom bo, če sploh bo, ali pa bo raje ostal sam. Potrebno pa je prevzeti polno odgovornost za svoj del odnosa. Lahko pa je situacija tudi obratna in gre za odnos med dvema moškima in eno žensko. V tem primeru pa je ženska tista, ki se odloči in mora za to prevzeti polno odgovornost. Bistveno je, da se ne krivi oziroma grdo govori o bivšem partnerju, saj se s tem dejanjem kaže odnos do sedanjega partnerja. Če ne zmoreš sprejeti prvega partnerja takšnega kot je tudi drugega ne moreš. In slej ko prej se podre iluzija zaljubljenosti in ugotoviš, da tudi drugi partner ni to, kar bi naj bil. Začnejo se rušiti predstave, ki jih imamo o nasprotnem spolu in ugotovimo, da smo zaljubljeni v svojo predstavo, ki je zgrajena na naših projekcijah, lastni domišljiji. In pravljica se razdre tudi z drugim partnerjem oziroma partnerko.  Bomo ponavljali lekcijo še s tretjim, četrtim in krivili nasprotni spol ali pa bomo pogledali globoko vase? Ozavestili odnos z očetom, če smo ženska, oziroma z materjo, če smo moški. Vzorce o jinu, ki predstavlja energijo matere in jangu, ki definira očeta dobimo namreč že v zgodnjem otroštvu. In največkrat se zgodi, da dobimo točno takšnega partnerja kot je bil oče oziroma partnerko, kakršna je bila mama. In vzorci se ponavljajo iz generacije v generacijo, razen če sami nekaj ne spremenimo in pričnemo z delom na sebi. In vedno dobimo takšnega partnerja, ki ga potrebujemo, saj nam je partner največje ogledalo. Problem nastopi, ko se eden izmed partnerjev želi soočiti, drugi pa ne. Takrat poseže vmes višja sila. Ali se bosta oba soočila drug z drugim, ali pa bosta šla narazen. Potrebno je prevzeti odgovornost za svoj del odnosa, ki v partnerstvu predstavlja petdeset odstotkov, v raznih trikotnikih pa malo več kot triintrideset odstotkov. Vedno je lažje kriviti ali pa obsojati drugega. Vendar to ni osebna, duhovna rast. To je bežanje, beg pred resnico, ki jo vsak od nas nosi globoko  v sebi. 

Zato je tako pomembno, da delamo na sebi, dvigujemo energijo in resnica se nam sproti razkriva. Potrebno je biti odprt in resnično prevzeti odgovornost za življenje v svoje roke. Smo kreatorji lastnega življenja in tam, kjer so naše misli, tam je energija. Temu, čemur posvečamo pozornost, raste. V življenje pritegnemo točno to, čemur posvečamo največ pozornosti. Pa naj si bo to partner, hiša, služba, otroci ali pa vlagamo energijo v sebe, svoj razvoj. Tako deluje namreč zakon privlačnosti. Se je pa potrebno zavedati svojih misli, saj ta zakon deluje v pozitivno ali pa negativno smer. Bistveno je, da mi sami vodimo naše misli, ne pa da misli vodijo nas. Če misli vodijo nas, lahko postane celotna situacija popolnoma nekontrolirana. In tako nismo v stiku z realnostjo, nismo tukaj in zdaj. Živimo v navidezni realnosti, ki smo si jo sami ustvarili, ker se bojimo samega sebe, soočanja s samim seboj. Ni zunanjih sovražnikov, so samo notranji. Zato tudi rek: “Človek je sam sebi največji sovražnik.”

Med zaljubljenostjo in ljubeznijo je ogromna razlika. V prvem primeru gre za združitev dveh teles na nivoju spolne čakre, v drugem za povezavo dveh duš na nivoju srca. Zaljubljenost je iluzija, slepilo, ko mislimo, da brez nekoga ne moremo živeti. Zaljubljenost vodi v posesivnost, agresijo, ljubosumje lahko tudi nasilje. Vse to je odnos, ki temelji na strahu pred izgubo. In v tem primeru ne moremo govoriti o ljubezni. Ljubezen pa je za razliko od zaljubljenosti stanje, ki vse in vsakogar samo sprejema. Se ne oklepa, ni ljubosumna in ni posesivna. Ljubezen vodi v osvobajanje. Ljubezen je svoboda, saj se zavedamo, da je človek že v osnovi svobodno bitje. Ljubezen je stanje duha. Prišli smo iz istega Vira in tudi nazaj gremo po isti poti. Vrnitev k Viru in ta Vir je v vsakem izmed nas. To je božanska iskra, božanska ljubezen. Sposobnost videti samega sebe brez vseh mask, iluzij, ki preprečujejo, da bi spoznali svojo božansko naravo. 

Najmočnejša sila v vesolju je Ljubezen. Brezpogojna, iskrena, čista ljubezen do sebe, ki jo vsak izmed nas nosi v svojem srcu, v svojem bitju. Ko se zavedamo, da smo v vsakem trenutku dali od sebe kar smo vedeli, znali in zmogli. Če bi lahko zmogli več, bi ravnali drugače. Vendar je bistveno, da se ne obsojamo in krivimo za preteklost. Preteklost je preteklost, ne moremo je spremeniti. Lahko jo samo sprejmemo, se iz nje nekaj naučimo in gremo naprej s hvaležnostjo ter modrostjo v srcu. Spustiti preteklost, se pomiriti sam s seboj in živeti v sedanjosti, tukaj in zdaj. Razvijati sočutje do sebe in vseh živih bitij. To je najvišja oblika ljubezni. So-Čutje. Ko si sposoben čutiti sebe in druge, jih videti z notranjimi očmi, z očmi srca in ne ega. To pa je resnična svoboda, ki vodi v notranji, duševni mir. Ko si v miru sam s seboj, si pomirjen tudi z okolico. Stvari, ki so te prej vznemirjale, te sedaj sploh ne motijo več. Dosegel si nirvano, mokšo. Korak za korakom se osvobajaš nakopičenega “balasta”, ki ga imaš v sebi, z namenom duhovne osvoboditve. In to je smisel dela na sebi. Biti to kar si. Jaz sem, ki sem. Jaz Sem.  

Aleksandra Jamnik

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 454

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

2012 sem rodila drugega otroka, čudovitega fantka. Celo nosečnost sem se ga zelo veselila, a kar je sledilo si nikoli ne bi sama zaželela. Njegov prihod je našo družino postavil na glavo in jo razbil tako, da je nismo znali več sestaviti. V tistem obdobju, ko nas je premetavalo sem in tja sem zbolela za avtoimuno boleznijo. Vitiligo je avtoimunska kožna bolezen, pri kateri pride do izgubljanja kožnega pigmenta. Na koži se pojavijo bele lise, ki sicer niso nalezljive a znajo biti moteče, tudi estetsko. Meni so se pojavile le na obrazu, kjer jih je najtežje skriti. Čeprav sem pristala pri dveh dermatologih, se nikoli nisem resno ukvarjala s tem. Vsi so mi govorili, da je bolezen neozdravljiva in da se zna zelo razširiti in ko pigment enkrat izgine, izgine za vedno. Jaz sem jo sprejela za svojo posebnost. Kaj pa naj bi?

Prva leta sem imela občutek, da me ljudje gledajo drugače, nekaj jih je tudi stopilo korak bolj vstran, daleč najslabši del vitiliga zame pa je bilo izogibanje soncu in nošnja klobuka od maja do oktobra, saj te v predele brez pigmegmenta ne sme opeči sonce.

V tem istem obdobju sem iskala izhod iz težkih energij v katere smo bili vsi v družini ujeti in našla svojo skupino ter začela z delom na sebi. Najprej občasno, morda enkrat tedensko. V bistvu sem se kar nekaj let lovila in iskala svoj ritem, vmes tudi prenehala. A sem se vrnila, saj sem takrat že toliko vedela, da težava ne bo šla stran, če se samo s kovtrom pokrijem čez glavo in zaspim. Ni fajn, seveda ne, a zame je bilo nujno, da se soočim z izzivi. Da se slišim. In da se poslušam.

En trenutek sem bila dovolj močna, da sem sebe postavila na prvo mesto, pred vse ostalo. Zapustila sem mnogo poznanega, praktično sta iz tistega obdobja v mojem življenju ostala le otroka, vse ostalo se je spremenilo. Takrat se je tudi tok vitiliga obrnil v drugo smer, v nemogočo smer, kot bi trdili dematologi. Vem, da je to, kar se danes pozna na mojem obrazu bonus dela na sebi.

Štiri leta se mi je vitiligo širil. Ko ga je bilo največ je bil čez pol obraza in večino čela. Danes, po letu in pol ga je le še 50 %. Vsak dan se ljubeče namažem s čisto domačo konopljino kremo in se potrudim imeti se rada. Vitiligo sem dobila, ker sem vso pozornost namenjala zunanjosti, notranjost pa zanemarjala. In to sem morala spremeniti.

Katja Jakopič

Nadaljuj branje
Ogledi: 497

Pred letom dni sem bila v prejšnji službi zelo nesrečna. Bila sem na minimalni plači, delala sem ogromno popoldnevov /večerov, skoraj vse vikende in vse praznike in opravljala dela, ki sploh niso bila v vpisu mojih nalog. Počutila sem se nevredno, bila sem le predpražnik.  Cel mesec sem bila v notranjih bojih kaj naj naredim a en trenutek sem dojela, da me izkoriščajo, ker se pustim izkoriščati. Takrat sem rekla dovolj. Z energetskimi tehnikami in redno meditacijo na temo kakšno delo si zaslužim in kaj želim sem globoko v sebi prišla do spoznanja, da sem vredna več. Odločila sem se, da je dovolj in bila pripravljena ne podpisat naslednje pogodbe (podaljševali so mi za 3 ali 6 mesecev) pa čeprav to pomeni, da bom s stanovanjskim kreditom in dvema malima otrokoma brezposelna. Odločila sem se. In šla še na en razgovor (v letu, ko sem bila v tej službi sem šla na 20 razgovor pa nikoli ni bilo nič). Vzeli so me in že 3 dni kasneje sem začela z novo službo, dobro plačo, odličnim šefom, ki je v prvi vrsti človek in delovnim časom kot sem si ga zamislila.

Marsikdo verjame, da ko greš na toliko razgovorov, da se slej ko prej najde služba, a jaz vem, da če ne bi bila pripravljena toliko spustit, v bistvu izgubit vso varnost, se to ne bi zgodilo. Um sam mi nikoli ne bi uspel zrežirati takega čarobnega scenarija. In vem, da sem to dosegla z energijskimi tehnikami in meditacijo. Ob tem nisem imela nikogaršnje podpore, ostali so izražali le dvome in nasprotovanje temu, da pustim službo.

Danes se cenim in to se odraža tudi v službi. Ko se za nekaj odločimo z vsem svojim bitjem, vse Vesolje stremi k temu, da se to uresniči.

 

Katja Jakopič

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 486

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Ravnokar sem pritekla z mojega sprehoda, kjer sem dobila idejo za tale zapis. Na misel mi je prišel rek »Zdrav duh v zdravem telesu«, ki samo s parimi besedami pove... veliko. In potem sem se vprašala katere stvari mene najbolj izpolnjujejo in kaj vse delam, da pridem do notranjega zadovoljstva. Odkrilo se je nekaj področij, katera so predvidevam tudi vam pomembna in težite k temu, da jih uravnovesite ali popravite, kjer je potrebno. Svoje izkušnje z veseljem podelim tudi z vami, še bolj pa bom srečna, če se vam bodo nasveti zdeli koristni.

1.GIBANJE

2.PREHRANA

3.DUŠEVNO RAVNOVESJE

4.NEGA TELESA

5.HOBIJI

6.ODNOSI

7.DELO

8.LJUBEZEN

GIBANJE: Vrabci na vejah že čivkajo, da se je potrebno gibati. Da se vsaj 3 x na teden dobro »prešvicamo«, je lahko merilo za vsakogar  (razen tistih, ki zaradi zdravja tega ne smejo). Lahko tečete, hodite, kolesarite, plavate, jahate, plešete, hodite na vodene vadbe aerobike, pilatesa, TNZ, Zumba,... Karkoli vas napolni, osrečuje in daje motivacijo za naprej. Dobro bi bilo vsake toliko delati tudi vaje za moč in vzdržljivost, da telo ohranjamo v dobri kondiciji.

PREHRANA: Na voljo nam je literatura od A do Ž glede prehrane. Preverite kaj telesu prija in kaj ne, predvsem pa jejte uravnoteženo in zdravo. Tudi glede tega se priporočila spreminjajo, tako da preverite več virov ali obiščite strokovnjaka, ki vam bo svetoval glede na vaše zdravstveno stanje.

DUŠEVNO RAVNOVESJE: Ljudje imamo občutke in smo dnevno v interakciji z mnogimi ljudmi. Prav vsak od njih pusti v nas energijski vtis, zato je potrebno sebe redno čistiti tako energijsko kot tudi čustveno. No, pa saj čustva so pravzaprav energija, zato poskrbite, da sproti sproščate svoje napetosti in občutke predelate na pravi način. Priporočam meditacijo in tehnike za dvig energije ter tehnike za ozaveščanje svojih blokad (rebirthing, rekapitulacija, zen, vodene meditacije,...). Nepredelani občutki se namreč nalagajo v naši avri in vplivajo na naše počutje, notranje ravnovesje, misli in fizično telo.

NEGA TELESA: Bodimo dnevno hvaležni za naše telo, ki je dom naše duše. Bolje kot ga hranimo, lepše se bo odzivalo. Tudi naše telo ima svoje cikle, katere je dobro poznati. Saj veste, ko pri 40-ih ne moreš več jesti tistega, kar si pri 20-ih . Poleg hrane pa poskrbimo tudi za kakšno masažo, pojdimo v savno in se veliko smejmo. Smeh prinaša številne koristi, dvigne raven hormona sreče v telesu in nas poživi.

HOBIJI: Nujno je imeti v življenju vsaj en hobi, saj stvari, ki jih radi delamo dobro vplivajo na naše psihofizično počutje. Ob početju  ali ustvarjanju smo zadovoljni, duša pa od samega veselja vriska. 

ODNOSI: Harmonični odnosi so zelo pomembni saj nas spravljajo ali v dobro ali pa slabo voljo. Kamorkoli se obrnemo, že smo v nekem odnosu. Zavedajmo se, da nam vsak kaže ogledalo, čeprav si je to težko priznati.  Ne dovolimo, da nas drugi čustveno izčrpavajo ali ponižujejo. Poskrbimo, da imamo vedno dovolj energije s pomočjo katere se bomo drugače odzivali na zunanje okolje in ljudi ter se lažje soočili z izzivi, ki nam jih življenje prinaša.

DELO: Velik del svojega časa namenjamo delu. Zato je zelo pomembno, da v njem uživamo in cenimo svoj trud, ki ga vložimo vanj. V kolikor gremo zjutraj težko v službo, je čas da ukrepamo. 40 let »nujnega dela« ni malo, zato  premislimo kaj bi si zares želeli delati. Morda bo treba obiskati kakšen tečaj, osvežiti znanje iz faksa ali pa prebrati kakšno knjigo. Vsaka sprememba potrebuje čas in vloženo energijo ter veliko mero potrpljenja. Prepričana pa sem, da se vsak vložek vase izplača, sploh, ko bomo začeli delati nekaj, kar bo razveseljevalo našo dušo kot tudi denarnico.

LJUBEZEN: In nenazadnje ljubezen, ki ni bolezen ampak je čustvo, ki ga potrebuje vsak od nas. Ljubezen do sebe doživimo takrat, ko dobro poskrbimo zase in smo hvaležni za to kar smo in kar že imamo. Bodimo ljubeznivi do sebe in drugih ter se zavedajmo, da ima vsak od nas svoje »bitke«. Večkrat podarimo prijazen nasmeh in topel objem, saj ju vsak od nas potrebuje bolj, kot si mislimo.  

Za konec pa priporočilo za dober začetek dneva: 10-minutno jutranje razgibavanja in nasmeh na obraz. Dvignite svoje kotičke ust, četudi vam ni do tega, saj boste tako naravnali sebe na pozitivno energijo. Z dobro voljo se premagajo še tako hude težave, kar pa ni nič novega, saj nam je to pel naš navihani Kekec že več kot 60 let nazaj.

»Dobra volja je najbolja.

Bodi dan na dan vesel,

smej se, vriskaj, pesmi piskaj,

pa lahko boš srečo ujel.«

 

Leticija Fortin

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 466

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Danes se sprehajam po gozdu in na sprehajalni poti pred mano pade nekaj kostanja. Zraven razmišljam o blogu na temo harmonije v življenju. Kostanj pred mano me razveseli in ga vsa vesela naberem. Potem sem še malo razmišljala o vsem. Pa si mislim, da nekoga pa kostanj, ki mu pade pred noge ali mogoče celo na glavo, ne bi tako razveselil. Lahko je imel naporen in stresen dan, ko mu je šlo vse narobe in bi bil ta kostanj samo še pika na i, da se razburi. Nekdo pa ima stresno in težavno obdobje ter ga kostanj prav tako ne bi razveselil; mogoče ga še opazil ne bi.

Vse te reakcije so odvisne od harmonije v našem življenju; od tega, kako se mi znajdemo znotraj vseh aktivnosti in področij tekom življenja. Kako znamo balansirati okolje z našim notranjim počutjem. Na človeka vpliva prav vse: družina, prijatelji, služba, hobiji, gibanje, prehrana in še bi lahko naštevala. In potem vse to ustvarja njegovo okolje in tudi notranje počutje; kar se odraža v njegovem zdravju, zadovoljstvu, ravni stresa itn. Če je človek v ravnovesju, se bo znal hitro »naštelati na pravi tir« tudi, če ima povečan stres (ki je lahko posledica česarkoli – dela, travme, bolezni, selitve, ločitve….). Problem nastane, če človek ne zna balansirati znotraj svojega okolja in se mu neharmonično življenje začne nabirati v njegovem telesu.

Tekom življenja naj bi se telo samo balansiralo; naš življenjski slog pa je danes tak, da je potrebno še bolj skrbeti zase. Imeti pravo količino gibanja, jesti kakovostno hrano v pravem razmerju hranil, ki jih telo potrebuje, skrbeti za umirjanje z meditacijo in dihalnimi vajam ter znotraj tega uravnavati življenje. Če ima nekdo na primer naporno službo, naj se po službi umirja toliko časa, da ne čuti več adrenalina, stresa in drugih neprijetnosti. Nekdo, ki je konstantno lačen, nima ravnovesja pri prehrani; mogoče mora samo spremeniti razmerje med beljakovinami in ogljikovimi hidrati ali dodati več zelenjave in počutje bo takoj boljše. Nekdo, ki veliko sedi, naj bi vsak dan več hodil ali se gibal, da bo našel ravnovesje. Sedeč način življenja zelo vpliva na celo telo, mišice, sklepe, organe, prebavo; na celotno počutje. To so samo nekateri primeri, obstaja pa cela vrsta malih »neharmonij«, ki z leti postanejo vse večje.

Tudi rešitve so po eni strani zelo enostavne – treba se je ustaviti, se začutiti in zadihati. Potem pa lahko spremenimo male drobne navade in s tem vplivamo na tiste večje. Konec koncev je življenje naše.

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 515

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

V odnosu z drugimi vedno iščemo nekaj, kar je tudi ali predvsem naše. Tako nezavedno iščemo način, kako to integrirati vase, Ko te vsebine uspejo sobivati v nas, jih ne iščemo več zunaj, jih ne projiciramo, saj ni več potrebe, ker je vsebina združena v nas. Energija, ki je prej uhajala v projekcijo, je sedaj integrirana znotraj nas in postaja naše kreativno orodje, ki dela za nas. /…/ 

Potreba po povezanosti z drugimi izhaja iz predrojstne izkušnje v maternici. Vseskozi iščemo to (svojo) »popolnost« preko drugega. V drugi osebi iščemo del, ki nam »manjka«, da bi ponovno občutili Celoto. Zato vzpostavljamo odnose. /…/

Lahko bi rekli, da naše vrednote same po sebi nimajo smisla, če se ne odslikavajo v odnosu z drugimi. Niti mi kot bitja nismo sami sebi namen. Smo samo toliko »vredni«, kolikor se razdeljujemo v odnosu, in obratno – odnos je samo toliko vreden, kolikor sebe vnašamo vanj. Tu se torej odraža odnos do samega sebe kot nosilca vrednost, na osnovi katerih stopamo v odnose. /…/

Kolikor se v bistvu poznamo, nam šele pokaže odnos z drugim. Kako lahko sobivamo s sabo in svojimi šibkostmi, ali se uspemo pomiriti s svojimi nasprotji? Če ne zmoremo izpeljati notranje poroke, kako lahko pričakujemo, da nam bo uspela zunanja? /…/

Toleranca do šibkosti in slabosti drugih pa pelje samo preko sprejemanja svojih lastnih. Potrebujemo odnose, vseskozi jih iščemo in ustvarjamo, a če to počnemo s figo v žepu ali jih uporabljamo kot bližnjico, da se nam ni treba srečati s samimi seboj, si v odnosih neprestano ustvarjamo drame; kajti to, kar ni pomirjeno v nas samih s pomočjo skrivne poroke, misterija združitve nasprotij, ne more biti pomirjeno niti v zunanjih odnosih, in tako dejansko ostajamo sami, nezmožni zadovoljujočih navezav z drugimi. Življenje nas tako venomer vrača na začetek, k nam samim, ki izvoru nemira.

 

Marjana Florjan

Odlomki iz članka Odnos kot mysterium coniunctionis, Metke Kramberger, ki je bil objavljen v reviji Anima (jesen 2018).

Nadaljuj branje
Ogledi: 493

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

ZENOVSKE MODROSTI

 »Prebujeni je tisti, ki najde svobodo v dobrih in slabih dogodkih.«

 »Prebujeni je svoboden človek: osvobojen vseh načrtovanj in skrbi.«

 »Vsi pojavi so prazni.«

 »Vsa trpljenja in vse radosti, ki jih izkusimo, so pogojeni.«

 »Dokler si očaran z obliko, nisi svoboden.«

 »Kot umrljivi si ne vladamo sami, ampak nam vladajo zunanji pogoji.«

 »Blaginja in beda se izmenjujeta v nedogled.«

 »Čeprav znaš razložiti tisoč suter (svetih tekstov), dokler ne vidiš svoje lastne narave, je tvoje poučevanje smrtnika in ne Prebujenega.«

 »Vsako trpljenje je zametek prebuditve, kajti trpljenje spodbudi smrtnika k iskanju modrosti.«

 »Osvoboditi se od besed je prava osvoboditev.«

 »Če uporabljaš svoj razum, da bi videl Budo, ne boš nikoli videl Bude.«

 »Če uporabljaš svoj razum, da bi razumel realnost, ne boš razumel niti svojega razuma ne realnosti. Če spoznavaš realnost, ne da bi uporabljal razum, boš razumel oboje.«

 »Življenje in smrt sta pomembna. Ne trpi ju nekoristno.«

 »Ne ustvarjati privide je razsvetljenje.«

 »Ne sodelovati v ignoranci je modrost.«

 »Čeprav sedaj ne delam narobe, sem kaznovan s svojo preteklostjo.«

 »Izmed milijona ljudi bo samo eden dosegel razsvetljenje brez Učiteljeve pomoči.«

 »Ljudje, ki ne vidijo svoje narave in si domišljajo, da bodo lahko izvajali brezmiselnost ves čas, so domišljavi in neumni.«

 »Um je vedno prisoten, le da tega ne vidiš.«

 »Bistvo Poti je nenavezanost.«

 »Um je korenina, iz katere zraste vse drugo. Če lahko razumeš um, je vse drugo vključeno.«

 »Najosnovnejši način, ki vključuje vse ostale metode, je opazovanje uma.«

 »V osnovi je Pot popolna – ne potrebuje izpopolnjevanja.«

 »Tisti, ki jih veter veselja ne premakne, tiho sledijo Poti.«

 »Pravo delovanju vključuje vse štiri vsevključujoče prakse: trpeti krivico, prilagoditi se okoliščinam, ne iskati ničesar in delovati.«

 »Odpovedati se sebi je največje usmiljenje.«

 »Imeti telo pomeni trpeti.«

 »Videti nič  pomeni dojeti Pot; razumeti nič pomeni poznati Darmo. Kajti Videnje ni niti videnje niti nevidenje in Razumevanje ni niti razumevanje niti nerazumevanje.«

 »Kdor ve, da je um fikcija in brez vsakršne realnosti, ta ve, da njegov um niti obstaja niti ne obstaja.«

 »Besede so iluzije.«

 »Če sploh karkoli dosežeš, je to pogojeno, je karmično. Zahteva povračilo.  Obrača Kolo (življenja in smrti)... Reči, da je dosegel, pomeni žaliti Prebujenega. Kaj bi sploh lahko dosegel?«

 »Prebujeni ni enostranski. Narava njegovega uma je v osnovi prazna, niti čista niti nečista. Prebujeni je osvobojen delovanja in doseganja. Je osvobojen vzroka in posledice.«

 »Budini sveti teksti vsebujejo nešteto metafor. Ker imajo smrtniki plitve ume in ne razumejo ničesar globljega, je Buda uporabljal otipljivo, da bi predstavil Najvišje. Ljudje, ki iščejo blagoslove (zasluge) tako, da se osredotočajo na zunanja dejanja namesto na notranje gojenje, poskušajo nemogoče.«

 »Zmožnosti uma so neomejene in njegove manifestacije so neizčrpne. Videnje oblik s svojimi očmi, slišanje zvokov s svojimi ušesi, vonjanje vonjav s svojim nosom, okušanje okusov s svojim jezikom – vsako gibanje ali stanje je tvoj um. V vsakem trenutku, kamor besede ne morejo, to je tvoj um.«

Jernej Deželak

Vir:  Bodhidharma 

http://lkm.fri.uni-lj.si/xaigor/slo/modrosti/ucitelji/bodhidharma.htm

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 531