BLOGI

Magicnost gibanja

Magicnost gibanja

MAGIČNOST GIBANJA je skupina posameznikov, ki raziskujejo sebe in svoje sposobnosti, da bi se osvobodili omejujočih navad, vzorcev negativnega razmišljanja in delovanja ter zaživeli s polno zavestjo. So iskalci znanja in resnice ter neprestano razvijajo orodja za razrešitev problemov. Ta so energijske gibalno-dihalne in meditacijske tehnike, ki jih učijo na individualnih in skupinskih delavnicah po vsej Sloveniji. S pomočjo teh tehnik lažje obvladujemo čustvene in mentalne izzive in jih uporabljamo v dobro sebe in drugih.

Za blog bomo pisali:

KLARA DEV
V preteklosti aktivna na področju športa in gibanja; zdaj temu znanju dodaja izkušnje z ozaveščanjem sebe, občutkov in prepoznavanjem energij, ki delujejo v vsakodnevnem življenju. Ima izkušnje tudi z otroki, kar opisuje v knjigi Z namero do zavesti srčnosti in svobode (soavtorica). Piše tudi pravljice za otroke, članke idr. ter svoje znanje predaja na delavnicah.

JERNEJ DEŽELAK
V Celju izvaja individualne terapije in skupinske delavnice za dvig energije in zavesti. Je tudi učitelj različnih energijskih veščin, še posebej kitajskih samozdravilnih veščin (gongfu, tajči, čigong). Je soavtor knjige Z namero do zavesti, srčnosti in svobode.

MARJANA FLORJAN
V Celju izvaja individualne terapije in skupinske delavnice za dvig energije in zavesti. Je soavtorica knjige Z namero do zavesti, srčnosti in svobode, urednica elektronske revije Magičnost gibanja, lektorica ...

LETICIJA FORTIN
Je učiteljica energijskih veščin ter članica društva Magičnost gibanja 13 let. Zadnjih 9 let na Obali vodi individualne in skupinske delavnice za dvig energije in širjenje zavesti. Piše tudi članke, objavlja posnetke na youtube ter je soavtorica knjige Z namero do zavesti, srčnosti in svobode.

KARMEN MERLOV
Karmen je avtorica knjige Gajba krompirja - utrinki s poti osebne rasti in soavtorica knjige Z namero do zavesti, srčnosti in svobode. Uredila je DVD in knjigo 13 kreativnih meditacijskih tehnik za vsak dan ter magistrirala z raziskovanjem posameznikovega osvobajanja od družbenih iluzij in lastnih notranjih omejitev. V Ljubljani tedensko izvaja skupinske delavnice in individualne terapije.

ERIKA ŽLOGAR
Je raziskovalka življenja, kjer poskuša najti zlato sredino ravnovesja. Preko svojih izkušenj iz vsakodnevnega življenja ter preko izvajanja energijskih veščin, podaja svoje znanje in spoznanja naprej na skupinskih in individualnih delavnicah. Svoje izkušnje in razmišljanje deli tudi v različnih člankih, you tube posnetkih ter je soavtorica knjige Z namero do zavesti, srčnosti in svobode.

TIA AMBROŽIČ
Na individualnih in skupinskih delavnicah Magičnost gibanja poučuje energijske in meditacijske tehnike. Izvaja delavnice za nosečnice, katerih namen je vodenje nosečnice pri zavestnem potovanju skozi nosečnost in povezovanje z otrokom.
V veselje ji je tudi raziskovanje moči zvoka in njegovega zdravilnega delovanja, sodeluje v skupini Magičnost zvoka, ki izvaja delavnice podprte s prvobitno močjo zvokov šamanskih bobnov, didgeridooja, gongov, kristalnih posod...

PETRA PAVLIN
Posebno pozornost namenja proučevanju področja nosečnosti z drugega - energijskega vidika. Skupni poudarek na delavnicah, ne glede na to ali gre za delavnice z nosečnicami ali pa splošne delavnice, ki jih vodi v Ljubljani, je namenjen vzpostavljanju povezave/stika s samim seboj.

POLONA BOŽIČ
Je članica društva Magičnost gibanja že 8 let. Pridobljene izkušnje in znanja predaja naprej na skupinskih in individualnih delavnicah. Piše članke in zdrave kuharsko-pekovske recepte.

TADEJA GAŠPERLIN
Tadeja je certificirana učiteljica joge. Redno prakso joge uči na več lokacijah na Gorenjskem in v Ljubljani, izvaja različne tematsko obarvane delavnice in aktivne oddihe. Svoj navdih za predajanje znanja preko delavnic in dela z ljudmi črpa iz lastne prakse, izkušenj in vsakdanjega življenja.

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Solarni pleksus je področje tretje čakre v našem energijskem sistemu. Na fizičnem telesu se nahaja na področju zgornjega dela trebuha in vitalnih centrov (jetra, vranica, ledvica). Njegova barva je barva Sonca – žareče zlato rumena. Ima pomembno vlogo pri aktivaciji notranje moči, volje, namere. Zdrav pleksus pomeni videti Resnico, sebe in svet v pravi luči. Navdaja nas z energijo življenja, veselja, radosti, živosti. 

Stres in kaotično življenje izčrpavata vse čakre; na solarnem pleksusu pa se izčrpano stanje kaže v pomanjkanju volje in življenja. Pojavljajo se občutki obupa in ciklanje v brezizhodnih situacijah. Vzorci, ki se tako zakoreninijo, so Ne morem, Ne znam, Ne smem, Ne zaslužim si in še kaj podobnega bi se našlo. Pri ženskah se takšno stanje kaže v iskanju pleksusa pri drugih – večinoma pri moških in posledično črpanje energije odzunaj (namesto aktivacije lastne moške energije odznotraj). Pri moških pa ni prave moči, volje, notranjega žara in gorečnosti; takšen moški ima lahko tudi preveč ženskih lastnosti in prav tako išče pleksus zunaj sebe (npr. pri ljudeh, ki so rojeni vodje, z močno avtoriteto).

Zavedanje, da drugi upravljajo naše življenje (npr. nezdravi odnosi doma, v službi) ali da nimamo vajeti v svojih rokah (stres, kaos), je prvi korak k odločitvi, da ukrepamo. Nato sledi odločitev za spremembe. Začeti je treba z bolj discipliniranim življenjem, prenehati s slabimi navadami in odnosi. V vsakodnevno rutino dodamo energijske gibalne in dihalne tehnike, ki čistijo ta predel, ga poživljajo in polnijo z energijo.

Solarni pleksus lahko prebujamo z različnimi gibalnimi tehnikami. Ene izmed močnejših in učinkovitejših so borilne veščine (karate, kung fu …), ki izvirajo iz Azije. Te tehnike so bile izvorno namenjene sproščanju jeze moških. Z rednim izvajanjem pa prebudimo področje pleksusa; to pomeni, da prebujamo občutke moči, volje in zdrave borbenosti. Hkrati pridemo tudi do potlačenih občutkov jeze, agresije, strahu, ki zavirajo naš napredek, nas hromijo in otežujejo življenje. Strah je eno izmed glavnih čustev, ki blokirajo solarni center. Kadar nas je strah, se zategnemo, skrčimo, potegnemo vase; temu pravimo, da zapremo pretok energije na področju solarnega pleksusa. Jeza pa je lahko uničevalno ali pa pogonsko čustvo. Lahko je odkrita (jo izražamo) ali potlačena (se je ne zavedamo in deluje iz ozadja, prikrito). Če jezo uporabimo pravilno (za iskanje rešitev, novih akcij, napredka), je gonilna sila in nas premika naprej. Kadar pa jo uporabljamo v neprave namene (se jezimo na druge, jih obsojamo, smo nasilni), ruši in uničuje.

Zelo močna tehnika je tudi trening z utežmi, ki deluje podobno kot zakurjen ogenj v peči – aktivira naš notranji ogenj oziroma žar, katerega center je ravno področje solarnega pleksusa.

Omenjenim tehnikam pa je potrebo dodati tudi »nežnejše« dihalne tehnike (npr. meditacija, podoživljanje preteklosti, rebirthing in druge dihalne tehnike), s katerimi ozaveščamo in se soočamo z različnimi občutki in tako odkrivamo vzroke, zakaj smo izčrpali solarni center, ga zablokirali, zakaj je naš notranji ogenj ugasnil, spoznavamo svoje nepravilno ali celo destruktivno delovanje, ozaveščamo boleče izkušnje in travme iz preteklosti. Tako lahko negativna čustva transformiramo in jih odstranimo iz sebe.

Kombinacija obeh vrst tehnik (gibalne in dihalne) je izjemno pomembna, kajti samo gibalne tehnike (naravnane npr. na moč) jezo in strah krepijo. Dihalne tehnike pa ta čustva izpuste iz našega telesa tako, da jezo najprej občutimo po celem telesu in jo potem izdihujemo iz svojega energijskega sistema. Potem se začenjamo umirjati in bolj čutiti sebe. Preidemo na srčni center in čutimo večjo fluidnost, sproščenost, nežnost, srčnost in ljubezen.

 

Jernej Deželak, Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 567

Skozi tarot karte in nebesne tranzite se v letu 2018 kaže preizkušnja za vsako znamenje in tudi vrlina, ki mu stoji ob strani. Bog obilja Jupiter letos s kratkoročnimi darili obsipava škorpijona, učitelj Saturn pa bo v naslednjih treh letih do kosti pretresel zemeljskega kozoroga. Uran po sedmih letih zapušča ovna in maja vstopi v znamenje bika, ki mu bo prinesel neobičajne in izvirne rešitve, vendar šele, ko bo bik spustil obrambne zidove. Tehtnici se obeta leto strastne transformacije, raku in škorpijonu pa se ob pravih korakih nasmiha sreča. Leto 2018 bo pomembnejše še za ovna, bika in vodnarja.

 

OVEN

Skozi ustvarjalnost, ki nima določene oblike in se izraža v vsakdanjih opravilih, priteka v življenje radost. Mi nismo lastniki svojih stvaritev – samo omogočimo energiji, da se izrazi skozi nas. Ustvarjalnost nikoli ni pridobitna, nastane iz ljubezni do tistega, kar počnemo, in v nas ustvarja ravnovesje. Materialno blagostanje skozi ustvarjalnost se zgodi le kot stranski učinek.

 

BIK

Čas odmika je prehodno obdobje, ki ne sme postati zatočišče za bolečino in nesrečo. Prepoznajte korenine občutkov zavrženosti in odrinjenosti v preteklosti ter odpustite staro bolečino. Stopite na sonce, sprostite se, bodite preprosti in se uravnovesite sami. Potrebno je preprosto a učinkovito, predvsem pa prostovoljno uravnovešanje s samim sabo in okolico. Življenje samó dela izravnave, a tokrat ne na način, ki ste ga vajeni.

 

DVOJČKA

Sodelovanje z drugimi je tisto, kar prinaša nove moči in omogoča rast nečesa večjega in lepšega. Le sodelovanje bo prineslo spremembo, ki jo potrebujete za uravnoteženje svojega življenja. Naj vas ne ustavi strah pred finančnim propadom, nemoč na čustvenem področju ali občutek izgubljanja kontrole; prepustite se spremembi in jo aktivno živite.

 

RAK

Leto prinaša zaključevanje starih procesov in nastavlja začetek nečesa novega, kar je povezano s konkretnim energijskim prebojem. Vendar pa boste potrebovali veliko potrpežljivosti, prilagajanja svojemu ritmu in sledenja srčnim ciljem, če boste želeli vzpostaviti temelje za obilje v prihodnosti. Bodite zvesti sebi in dovolite svoji esenci, da se razcveti in vas vpelje v prožno in srčno ustvarjanje. Poskrbite za čustveno uravnovešenost.

 

LEV

Določena vprašanja dobivajo odgovore, en krog se zaključuje, vendar še ni čas za akcijo. Čas je za prisotnost, opazovanje in potrpežljivost. Čakajte na pravi trenutek, v tišini, v sproščeni pozornosti, kljub temu da že brstijo popki nečesa novega. Pred skokom v novo je treba opustiti krutost do sebe, krivdo in strah pred porazom. 9 je številka, ki predstavlja zaključevanje preteklosti.  

 

DEVICA

Ko ugajamo drugim, zapostavljamo svoje življenje. Obdobje »ne« je letos pri devici v polnem razmahu in ji prinaša moč in zdravljenje, ki ju nujno potrebuje. Čustvena odmaknjenost v vseh odnosih, ki pa ne sme preiti v otopelost in brezbrižnost, omogoča postopen razvoj novega nivoja zavesti. Z jasno in odkrito komunikacijo, brez pretvarjanja in olepšav, se pogovorite o zadevah, ki vas najbolj žulijo.   

 

TEHTNICA

Čas je, da letos začnete živeti skladno s svojim notranjim svetom, s svojo zavestjo in strastjo. To pomeni prevzemanje odgovornosti za svoje življenje na vseh področjih, brez iskanja krivca za položaj, v katerem ste se znašli. Če se počutite stisnjeni v kot, je to zato, ker je čas, da se odločite, kako boste živeli. Ali ste pripravljeni na odkrito izražanje svoje moči skozi ustvarjanje tistega, kar imate najraje? Odločite se in sprejmite ustvarjalno silo v sebi.   

 

ŠKORPIJON

Zaupanje je tisto, ki vas vodi v pravi smeri, in ne preračunavanje ter dvom. Um ustavlja vašo moč, um je tisti, ki onemogoča vitalnosti, da bi se izrazila skozi vas. Odločitve, povezane s čustveno uravnoteženostjo, prinašajo negovanje moči, vitalnosti in uspeha. Ko se čustveni naboj sprosti, se energija prelije v zavest in zaznavo na drugih nivojih. Za uresničitev svoje poti boste to transformacijo nujno potrebovali.

 

STRELEC

Zdravljenje starih ran, čutenje bolečine in izražanje skozi žalost in jok. Toplina in čutenje sebe sta ključnega pomena za sprejetje občutka osamljenosti, v kateri ste se znašli. Niso vas drugi dolžni podpirati in sprejemati; najprej sami sprejmite najbolj zapostavljene dele v sebi, pa se bo vrnila vitalnost, moč in predanost za nadaljevanje vaše vizije. Vztrajanje pri čutenju in sprejemanju sebe bo obrodilo vidne sadove pri vašem delu.   

 

KOZOROG

Zaradi Saturna v vašem znamenju se začenja intenzivno triletno učenje na vseh področjih, poudarek pa bo na spuščanju vsega tistega, kar vam ne služi več. Pozornost imejte tukaj in sedaj in se ukvarjajte le s tem, kar lahko dosežete z dlanjo. Vse ostalo je izguba moči in energije, saj preteklosti ne morete spremeniti, prihodnost pa še ni določena. Moč usmerite v združevanje moškega in ženskega principa – v sebi in navzven, da boste lahko začrtali novo smer življenja. Učite se, učite se in še enkrat, učite se. 

 

VODNAR

Skrbi o materialnih in telesnih stvareh povzroča um, ki se boji sprememb. Te so neizbežne in vas bodo vodile v obračanje vase in pomemben telesni prehod. Le znotraj sebe lahko najdete zavest in svojo najglobljo resnico. Ne glejte navzven, ker vas to vodi k presojanju in obsojanju drugih. Takrat se pozornost izgubi v utvarah, željah, starih navadah in rigidnih vzorcih.

 

RIBI

Želja po globokem ljubezenskem razmerju je čedalje močnejša. Ne gre več za iskanje občutkov zaljubljenosti, temveč globlje povezanosti v pristnem razmerju. Zreli ste, da se izrazite skozi vse izkušnje, čez katere ste šli, ter uporabite razumevanje in modrost za ustvarjalno izražanje svoje biti. Odnosi dobivajo globino in ostrino zavesti.  

 

 

Predvidevala je Karmen M.

Nadaljuj branje
Ključne besede: napoved
Ogledi: 719

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Konec leta si tudi sama zastavim nove namere za prihodnje leto. Decembra najprej naredim pregled leta, da vidim kje sem uspela uresničiti svoje cilje, kje moram še spremeniti svoje delovanje in kje mi ni šlo najbolje. Ne gre samo za materialno usmerjene zadeve, ampak se osredotočam tudi na notranji svet  mojih misli in občutkov, ki vplivajo na materializacijo zunanjega. Potem si napišem nove namere, katere tekom leta spremljam, jim dajem kljukice ali spreminjam po potrebi.

Zagotovo pa velja, da za vse spremembe potrebujemo nek pogon, energijo, ki nam bo pomagala držati smer pri novozastavljenih ciljih. Za realizacijo le-teh je potrebno spremeniti nekatere dele sebe in to je veliko delo. Vključuje namreč disciplino in močno namero, da bomo vztrajali, ne glede na vse. Največkrat ljudje obupamo, ker se nekaj časa ne premakne nič in mislimo, da je to vsa resnica. V bistu pa smo takrat na preizkušnji ali bomo zastavljeni cilj pripeljali do konca.  Meni osebno so ob tem v pomoč energijske tehnike, ki jih izvajam dnevno. Tako lažje prebrodim tudi upore in vztrajam, dokler mi namera ne uspe.

In kaj sploh je namera? To je želja, ki je podprta z osebno močjo. Nove namere so lahko recimo:

-        Spremembe odzivov; ko se zavemo, da se na določene situacije vedno enako odzovemo. Tokrat si zadamo, da bomo naše reakcije spremenili, izboljšali, razumeli.

-        Preseganje starih navad; tiste, ki nam škodijo spremenimo ter osvojimo nove, ki so boljše za nas.

-        Izboljšanje odnosov; naše interakcije so ves čas na tapeti. Poglejmo si kje imamo težave in jih ozavestimo, da bomo lažje sodelovali in sprejeli tako sebe kot tudi druge.

-        Materialne stvari; morda si nekaj želimo kupit, oditi na potovanje ali zgolj dokončati projekt.

Da bomo bili prava podpora svojim novozastavljenim nameram, si za začetek vzemimo vsak dan 15 minut časa (najbolje zjutraj), da poskrbimo za svoje fizično in energijsko telo.

 

  1.      VAJA- RAZGIBAVANJE; najprej se ogrejemo. Začnimo pri glavi in nadaljujemo vse do stopal. Vrtimo svoje sklepe 10x v eno in drugo stran, s pozornostjo na sklepu. Zraven dihamo globoko. S tem bomo pognali energijo v tek in pripravili svoje telo na nov dan.
  2.     VAJA- PRIZEMLJITEV; po razgibavanju se še stoje postavimo v položaj, ko imamo roke ob telesu, dlani usmerjene naprej,  kolena pa rahlo pokrčena. Zaprimo oči, dihajmo globoko in pri tem vizualizirajmo, da smo drevo, ki poganja korenine v zemljo. Tako delamo nekaj minut.
  3.   VAJA- ENERGIJSKA ZAŠČITA; na koncu si predstavljajmo sebe, v zlatem jajcu, ki ima lupino debelo cca. 5 cm in je 1 meter stran od telesa. To je učinkovita zaščita za različne »vdore«, vedite pa, da jo je potrebno redno obnavljati, saj so naše avre polne lukenj, katere zapolnimo šele takrat, ko jih zares ozavestimo.

 

     15 minut na dan predno se odpravite na delo ali po opravkih, vam bo spremenilo celoten potek dneva, saj boste napolnjeni s svežo energijo in zato popolnoma drugače naravnani.

 

Leticija Fortin  

Nadaljuj branje
Ogledi: 644

Božanski jezik je v resnici energija, ki ne potrebuje nujno artikulacije. Vsi ga poznamo, le da se ga ne spomnimo. Ko ga zaznamo, se nas zagotovo dotakne, ker prebuja našo prvobitnost, našo pravo naravo, ki je onkraj vseh mej materialnega sveta.
Gre za prenos misli, vibracij, frekvenc, ki jih sprejemamo in oddajamo na frekvencah, kjer aktiviramo svoje jasnovidne, jasnoslišne in druge sposobnosti. Lahko bi rekli, da je to tudi intuitivni jezik, ki prenaša najbolj čiste misli in informacije – svetlobo.
Ko s(m)o se bitja z višjih dimenzij postopoma spuščala v nižje dimenzije, z namenom učenja in širjenja zavesti, se je skladno z nižanjem frekvenc nižala tudi frekvenca čistosti sporazumevanja. Ko je bila ustvarjena Zemlja in so se bitja vse bolj stapljala z materijo, se je temu procesu prilagajal tudi jezik. Če je nekoč veljalo, da je misel (beseda) meso postala, kar pomeni, da se je lahko misel v trenutku manifestirala, se je ta proces na Zemlji začel postopno spreminjati. Naše misli so okupirale tuje energije in nam začele podtikati laži. Posledično so naše besede začele izgubljati svojo izvorno moč in postale »prazne«, ker je tudi človek izgubil svojo notranjo moč, nadzor nad svojimi mislimi in povezavo z virom. Tako je nastal kaos, dogajale so se velike zlorabe energije. In kaj zdaj?

b2ap3_thumbnail_27-marjana-2.jpg

Božanski jezik se razkriva skozi proces duhovne rasti

Če bi kar naenkrat bili prisiljeni govoriti izvorni jezik, torej božanski jezik, bi to pomenilo hud šok za energijski sistem posameznika, ki energijsko ni dorasel tem vibracijam. Pritisk svetlobe na podzavest, ki bi je ne želel razkriti naenkrat, bi bil premočan. Božanski jezik se tako posamezniku »varno« razkriva v procesu duhovne rasti, ko ta postopno povečuje vibracije svojih celic in jih usklajuje z izvorno vibracijo, ki je čista svetloba. Kot že rečeno, gre za intuitivni jezik, za frekvence, ki jih zaznavamo z drugimi čutili, kot so jasnoslišnost, jasnovidnost ipd., in ki jih lahko prevedemo v nam razumljivo komunikacijsko simboliko. V celoti pa bomo božanski jezik lahko »ujeli«, ko bomo aktivirali vseh 13 vijačnic DNK-ja.
Obredni jeziki imajo zato večjo moč, ker so usmerjeni v prav poseben, vzvišen cilj. Ta pa lahko ali vibrira s svetlobo in resnico in je tako »sveti« ali pa zasužnjevalen, če vibrira na frekvencah teme, smrti. V bistvu gre v obeh primerih za energijo posameznikov, ki obredeni jezik uporabljajo ali v dobro sebe in drugih ali pa z namenom pridobivanja moči z željo po vladati drugim, jih izkoriščati. Vendar vsako dejanje nosi tudi svoje posledice, s katerimi smo v teh časih zelo hitro soočeni.
Človeka tako tudi sam sveti jezik ne reši, če njegov energijski sistem ne vibrira s svetim, torej s svetlobo, če energije besed, ki jih izgovarja, ne čuti s celim telesom. Poglejmo to na primeru izrekov Jaz sem, ki sem, ki so neposredni ukazi svetlobi. Vsak človek pozna te ukaze, ker jih vsakodnevno uporablja. Žal pogosteje tiste, ki znižujejo našo vibracijo: Jaz sem ubogi, Jaz sem slab, Jaz sem nesrečen, Jaz sem neroden, če vzamemo za primer take najbolj negativno vsakdanje. Kar izgovarjaš, kar misliš in kar verjameš, zavestno ali podzavestno, to se v tvojem življenju tudi udejanja. In ker določene ukaze nezavedno ponavljamo iz življenja v življenje, se jih težko otresemo, tudi če vemo, da nam škodijo.

Jaz sem reven – Jaz sem bogat
Pa si poglejmo bolj podrobno afirmacijo ali izrek Jaz sem reven (nič nimam, nimam tega, nimam onega …). Zelo poznana afirmacija širom sveta. Ker jo mantramo vrsto življenj, je za nas postala resnica. To, da Jaz sem reven, verjamemo, celo dokažemo lahko in smo pri tem zelo prepričljivi in temeljiti, pa tudi odločni, da tako je in nič drugače. Situacija pa se spremeni, ko izrečemo novo trditev: Jaz sem bogat. Kaj se zgodi? Začne nas stiskati, postanemo jezni ali žalostni, čutimo sram in krivdo, strah, dvom. Ker to afirmacijo čutimo kot neresnico, laž, saj je nismo nikoli uporabljali in nam njena frekvenca ni znana, začnemo takoj zagovarjati »svojo« afirmacijo, ki nam je domača, znana in nas kljub svoji negativni obarvanosti pomirja – Jaz sem reven. Imamo ogromno dokazov, da je resnična, saj smo si jo celo življenje vcepljali v energijsko telo, pri tem pa so nam pomagali tudi drugi. Zakon privlačnosti pa k nam pritegni točno tisto, kar mantramo, v kar verjamemo.
Ne zavedamo pa se, da naše celice nosijo v resnici božansko kodo, torej kodo svetlobe, Jaz sem, ki sem vibracijo, le da je ta koda prekrita z drugimi kodami. Tako je izvorna identiteta vibracije Jaz sem reven v resnici Jaz sem bogat. Nekje v zgodovini je prišlo do popačenja, do kodiranja, ki je povzročilo, da se je čista vibracija prekrila z lažjo in se tako znižala. V praksi v povezavi z zgornjim primerom to pomeni, da smo bogastvo omejili le na materialni svet, druga pa nam je ostalo skrito. Iz svojega omejenega vidnega polja imamo v resnici prav: Jaz sem reven je za nas resnica, ki ima dokaz tudi na zunaj – pomanjkanje.
Če pa s tem nismo zadovoljni in ne želimo živeti v stanju Jaz sem reven, bomo morali raziskati svoje možnosti, potenciale, razširiti svoje obzorje – sprejeti »novo« afirmacijo, tako, ki ima višjo in čistejšo frekvenco. Vendar lahko tudi na tem mestu zaidemo v negativno zakodirano smer. Na zunaj smo si ustvarili polje Jaz sem bogat, izboljšali smo svoj gmotni položaj, a misli – Jaz sem reven, se kljub temu nismo otresli. Tako potem iz strahu pred biti reven delamo kot norci, da bi sami sebi dokazali, da smo bogati, in z izčrpavanjem bežimo od misli, Jaz sem reven, ki nas podzavestno poganja v izčrpanost, v beg pred samim seboj, v smrt. In to kljub temu, da smo na enem nivoju (nivoju materije, ne pa duše) dosegli stanje Jaz sem bogat.

Rešitev, ki nam bo prinesla zadovoljitev
Za rešitev, ki nam bo prinesla zadovoljitev na vseh ravneh bivanja, pa je treba tudi rešitve in spremembe začeti uvajati na vseh ravneh bivanja, ne samo na področju materialnega, če ostajamo zavezani našemu primeru. Treba je zavestno reprogramirati celice, dekodirati božansko kodo, odstraniti vse viruse, da naš energijski sistem zopet zaživi v svoji izvorni vibraciji. To je zelo podobno delovanju računalnika. Če ga napade virus, je treba vklopiti antivirusni program, počistiti vse tujke, da ponovno vse deluje brezhibno.
Kako pa človek vklopi antivirusni program za čiščenje virusov, ki se imenujejo: Nisem, Ne znam, Ne morem, Nimam? Z energijskimi tehnikami zavestnega gibanja in dihanja ter meditacijo. Določeni virusi znotraj nas so tako močni, da je treba antivirusni program uporabljati vsak dan, vsak dan prečistiti svoje operacijski (energijski) sistem. Ker so se različni virusi nalagali celo naše življenje, da ne rečem, več življenj, je postopek čiščenja nekoliko daljši kot pri računalniku. Več ko počistimo, večjo moč dobi tudi naš antivirusni program, ki se sčasoma tako okrepi, da ne le da odstranjuje že naložene viruse, temveč prepreči vstop novim, torej vklopi neke vrste požarni zaščitni zid – to pa z drugimi besedami imenujemo mojstrstvo.
Za zaključek pa tole: skozi besede razodevamo svoje misli, svojo energijo. Če je naša energija čista, bodo čiste tudi naše besede, ker so čiste tudi naše misli. Ko bodo čiste naše misli, bodo čista tudi naša dejanja. In ta dejanja nas bodo bogatila in preskrbela z vsem, kar bomo potrebovali. Da bi to dosegli, je treba temeljito očistiti vse vcepljene kode, ki nas oddaljujejo od resnice o tem, kdo smo v resnici.

Marjana Florjan

Nadaljuj branje
Ogledi: 639

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

 

Srčna čakra (Anahata) je četrta izmed osnovnih čaker in predstavlja center brezpogojne ljubezni. Skozi četrto čakro dajemo in sprejejmamo ljubezen, predstavlja pa prehod med prvimi tremi čakrami v zgornje tri, saj transformira energijo spodnjih čaker in sprejema energijo iz višjih nivojev. Vlada srcu in krvnemu obtoku, pljučem in dihalnemu sistemu, ramenom, rokam, preponi, rebrom, prsim in priželjcu (timusu). Leži v sredini prsi, v bližini srca. Njena značilna barva je travnato zelena ali rožnata.

Kadar srčna čakra dobro deluje in je odprta, je človek v harmoniji s sabo, v miru, zaupanju in ljubezni. Takšen človek ve, kaj pomeni prijateljstvo, bližina, nežnost, potrpežljivost, sprejemanje drugih in sočutje. Na tem nivoju je človek sposoben poslušati in upoštevati navodila višjega jaza ter se soočati z Resnico. Njegova pot vodi v svobodo. Zdrav srčni center je povezan tudi z lepoto, umetnostjo in naravo.

Zaprta srčna čakra pa se kaže, če ima človek težave z dihanjem, srcem ali krvotokom. Strahovi, tesnoba, obsojanje, nesprejemanje, zamere itd.; vse to blokira naš srčni center, zato je nujno izvajati tehnike, ki čistijo energijsko polje okrog srčnega centra in nam pomagajo ozaveščati naše blokade, bolečino in druge srčne rane. Močna blokada na tej čakri se kaže tudi kot nezmožnost dajanja in sebičnost, saj takšen človek gleda in misli le nase.

Če želimo, da bi naš srčni center zdravo deloval, je potrebno v naš vsakdan vnesti dihalne vaje ali vsaj globje in bolj zavestno dihanje, saj dihanje deluje na srčno čakro. Potrebno se je tudi soočiti z ljudmi, ki so nas prizadeli in do katerih čutimo jezo, zamere in druge negativne občutke in si s tem zaceliti srčne rane, se soočiti z bolečino ter jo transformirati. Srčni center je center transformacije, z njegovo pomočjo smo sposobni predelovati in se soočati z našimi občutki. Srčni center je center odpuščanja. Odpustite, sebi in drugim, za vse , kar je bilo. Le tako bomo začutili zaupanje vase in se počutili mirno, ljubljeno in varno.

Osebna izkušnja

Tehnike za zdravljenje srčne čakre izvajam v kombinaciji z drugimi energijskimi dihalno – gibalnimi tehnikami, kadar na primer začutim tesnobo, nezaupanje, razdraženost in kaotičnost zaradi skrbi, stresa in podobno. Nekaj dni nazaj so me preplavili občutki strahu in nezaupanja, s katerimi sem se soočala s tehnikami za odpiranje in zdravljenje srčne čakre. Ko mi je uspelo razbiti blokado in spustiti te občutke, jih transformirati in predati, sem začutila val neizmerne hvaležnosti. Jokala sem od radosti. Celoten proces se je zaključil tako, da sem naslikala sliko na platno na čisto nov način, s pridihom srčne vilinske energije (slika bloga).

 

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 717

»Miom se mi je v samo dveh mesecih zmanjšal za cel centimeter«

Dokazov o tem, kako lahko energijske tehnike oziroma zdravljenje z njimi učinkujejo, je dovolj, v tokratnem članku pa vam bom predstavila izpoved ene od udeleženk individualne terapije Magičnost gibanja.

Gre za žensko 50-ih let, ki je aprila 2012 prišla k meni na individualno terapijo. Povedala mi je za svojo težavo, in sicer da ima na zunanji strani maternice dva mioma ter polip v maternici. »Miom je benigni tumor maternice. Bule nastajajo v sami maternični steni ali pa na zunanji in/ali notranji steni maternice. Različni so tudi po velikosti, nekateri potrebujejo več let, da zrastejo do velikosti graha. V primeru, da miom povzroča ženski težave, je potrebna operacija – izpraskanje maternice ali v skrajnem primeru izrez maternice,« je zapisano v Zdravstvenem vodniku.

Ob tem bi rada poudarila, da je maternica vir oziroma hranilnik ženske energije in je še kako pomembna za vsako žensko, da jo ´ohranja v dobri kondiciji´. Ima pa tudi mnoge druge lastnosti, več o njih pa v kakšnem drugem članku.

Po dveh mesecih energijskega zdravljenja je bila udeleženka pripravljena podeliti svojo izkušnjo: »Marca meseca sem končala v bolnici zaradi vnetih bezgavk v dimljah. Ob sprejemu so naredili ginekološki pregled in našli dva mioma na zunanji strani maternice – enega v velikosti 28 x 24 mm, drugega 14 x 10 mm, ter vnetje levega jajčnika. V bolnici sem bila teden dni. Potem so mi na prvi kontroli našli še polip v maternici, v velikosti 20 mm. To je bilo 15. marca 2012. Zaradi take diagnoze sem bila na kontrolo naročena čez mesec dni (torej aprila), kjer bi se ginekologinja odločila, kdaj me bo dala na operacijo.

Na začetku aprila sem začela obiskovati individualne terapije Magičnost gibanja, kjer sem spoznala različne energijske tehnike. Z Leticijo sva intenzivno delali na zdravljenju maternice, vaje sem izvajala tudi sama doma. Ko je bil čas za klic ginekologinje, da se prijavim za pregled, le-te nikakor nisem uspela dobiti na telefon. Vsakič ko sem poklicala, je bila ali odsotna, ali na dopustu, ali pa se sploh ni javljala. Instinktivno sem sklepala, da me ni treba biti strah, saj je zadeva že v procesu zdravljenja, in zelo očitno mi je bilo pokazano, da še ni čas za moj pregled. Končno sem potem 11. junija le dobila termin za pregled, kjer je ginekologinja opravila ultrazvok in me seznanila z novimi ´merami´. Stanje po dveh mesecih zdravljenja z energijskimi tehnikami je bilo naslednje: en miom je popolnoma izginil, drugi se je zmanjšal na velikost 18 x 14 mm (torej je bil za en cm manjši!), medtem ko se je polip v maternici zmanjšal iz 20 na 14 mm. To so bile zame resnično dobre novice. Ginekologinja je bila vidno presenečena nad mojim stanjem in me vprašala, kaj delam. Povedala sem ji, kam hodim, in na vse skupaj je samo dodala, da naj kar nadaljujem s temi ´terapijami´ in da se vidiva oktobra. 

Poleg tega čudeža pa lahko potrdim, da se zaradi terapij tudi na splošno precej bolje počutim kot prej. Bolj sem umirjena, čutim, da se mi telo prebuja, moja gibljivost je precej večja, in vse to se je zgodilo v samo dveh mesecih. Moram priznati, da nikoli v življenju nisem telovadila ali kako posebej skrbela za svoje telo. Zaradi tega dogodka sem dobila v delavnice Magičnost gibanja še več zaupanja, predvsem pa v svoje samozdravilske sposobnosti, ki se očitno prebudijo ob izvajanju energijskih tehnik.«

Potrjeno in dokazano, da delo na sebi s pomočjo energijskih tehnik še kako deluje.  Z udeleženko sva čistili čakre (še posebej spolno čakro), zdravili z belo, zlato in oranžno svetlobo ter delali gibalne energijske tehnike, rekapitulacijo, plejadske tehnike, rebirthing in ostale tehnike, ki jih učimo na naših delavnicah. Vsekakor pa je udeleženka sama sebi največ pomagala s tem, da je tehnike izvajala tudi doma, se odprla zdravljenju, sprejela tehnike, katerih učinke je posledično vse bolj čutila. Da se je spremenila tudi navzven, je dobila celo potrditve od ljudi, ki jo poznajo, saj so jo kar naenkrat vsi začeli spraševati, kaj dela, da je tako dobro videti.

 

Leticija Fortin, iz knjige Z namero do zavesti, srčnosti in svobode

Nadaljuj branje
Ogledi: 686

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

Meditacija je metoda, s katero povežemo svoje fizično, čustveno, mentalno in energijsko telo ter pridemo v stik s svojim bistvom. Meditacija je sproščanje, vendar do tega pride šele, ko najprej podoživimo svoj notranji čustveni pekel in ga predamo v transformacijo. Ker pa to ni tako enostavno, kot se morda sliši, so naše meditacije pogosto površinske in plitke – umirjanje in mentalno sproščanje, ne da bi se resnično dokopali do vzrokov svojih težav in izruvali njihove korenine.

Z roko v roki z meditacijo gredo dinamične energijske tehnike. Če naša energija, naše čustveno telo ni prebujeno, nimamo občutka, da smo polni napetosti oziroma da bi sploh morali kaj spremeniti pri sebi. Dinamične gibalno-dihalne tehnike v nas prebudijo vse tisto, kar smo v življenju potlačili, prebudijo celični spomin vseh napak, ko smo delovali proti sebi, proti svetlobi, proti drug drugemu. Ker podzavestno čutimo pritisk te potlačene energije, se v nas v trenutku, ko želimo odpreti vrata čustvenih globin, prebudi upor, zanikanje. Postane nas strah, kaj vse bi utegnilo privreti na plan. To je reakcija naše notranje teme – upor in zanikanje, neke vrste amnezija. Kar naenkrat nas um prepričuje, da smo ok, da je vse v najlepšem redu, saj ni tako hudo ipd. Ta upor lahko premagamo tako, da okrepimo svojo odločitev in na svojo stran potegnemo tudi um, da nam pri tem pomaga. Če te odločitve ni, potem se ne bo zgodilo »nič«. Dokler se »nič« ne zgodi, se v resnici nismo zares odločili. Zato je v takih primerih lažje imeti ob sebi pomočnika, nekoga, ki nas vodi skozi celoten proces in tudi ve, kako premagati zvitega lisjaka – notranjega upornika.

V skladu s svojo odločitvijo izberemo tudi meditacijo. Torej, če nimamo želje po raziskovanju globin, se bomo zadovoljili s t. i. pasivno meditacijo. Pasivna meditacija je v tem primeru oblika sproščanja, jadranje na površju, prepričevanje uma, da je vse v najlepšem redu, afirmiranje pozitivnih misli, molitve za uslišanje naših prošenj … Enim to zadostuje. Kratkoročno lahko v določenih primerih tudi pomaga. Če pa izberemo aktivno meditacijo, to pomeni, da se bomo v proces aktivno vključili – mentalno in čustveno – ter se s periferije občutkov in energije spustili v globino lastne podzavesti. Na površje bo priplavalo vse tisto, česar se bojimo, sramujemo, tisto, kar smo skrili pred sabo in svetom. Če smo dovolj močni za tak čustveni sunek, potem ga bomo tudi uspeli transformirati. Lahko v trenutku, če ne pa večkrat po malem, košček za koščkom, plast za plastjo, dokler ne bo bolečina enostavno izpuhtela, mi pa se bomo vsemu temu od srca nasmejali, olajšani za en tovor.

Tak proces ima dolgoročne učinke, saj se spuščamo do korenin svojih težav in lahko te tudi dokončno izruvamo – pridemo do energije in zavesti o tem, zakaj se je nekaj zgodilo, ter dobimo vpogled v vzrok in rešitev. Do sprostitve, predaje in transformacije energije pride, ko sebe ne vidimo več ne v vlogi žrtve ne v nadvladi. Šele v tem stanju dobijo pozitivne afirmacije pravo moč, saj smo v avri naredili prostor za njihovo energijo.

In zakaj bi to počeli, zakaj bi prebujali speče okostnjake in stare bolečine, zakaj ne bi raje afirmirali pozitivne misli? Zato, da odvržemo bremena preteklosti in energijo, ki hrani te spomine v globinah, porabimo za kreiranje novega, za spremembe, za premike v življenju, za stvari, ki si jih v življenju želimo početi. Več bolečine, ko je v nas, več energije je potrebno, da te bolečine drži skrite v globinah. Leta pa tečejo, mi pa imamo vse manj energije tukaj in zdaj, da bi lahko kaj premaknili v svojem življenju. Tako niso drugi krivi, da smo nesrečni, da smo bolni, da nam nekaj ne gre, temveč nas na mestu ujete drži lastna energija, otežena z bolečino, ki v naše življenje privablja še več bolečine.

Ena sama meditacija naših težav ne more rešiti dokončno, tudi dve ali tri ne. To je proces, v katerem se učimo delovanja, ki je skladno z našo notranjo bitjo, biti energijsko samostojni, duhovne discipline, vztrajnosti in zaupanja. To je doživljenjsko delo, pot, ki jo moramo prehoditi »sami«. Kljub pestremu notranjemu čustvenemu – energijskemu dogajanju pa moramo ohraniti treznost in se naučiti sobivati z vsemi ljudmi okoli sebe, ne da bi ponavljali starih napak, ter ohraniti modrost pridobljeno iz izkušenj, ki so nam bile dane, da bi našli stik s samim seboj, s svojim resničnim jazom.

 

Marjana Florjan

Nadaljuj branje
Ogledi: 589

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Ustvarjalnost je proces, ki ga lahko razumemo v ožjem pomenu ustvarjanja umetniških izdelkov ali pa kot odnos, ki ga imamo do lastnega življenja. Takšen pogled na življenje ima tudi Klara Dev, ki meni: »da če rišemo in ustvarjamo, potem delamo s svojo energijo, jo premikamo, usmerjamo, smo fluidni, kreativni, unikatni, najdemo nekaj svojega. Kreativna energija je zdravilna energija in je življenje. Imam veliko prakse, nič teorije, pa vseeno rišem.« V življenju se znajdemo v podobni situaciji: brez navodil za uporabo kako svoje življenje dojemati kot ustvarjalni proces in se v njem počutiti kot umetnik, ki ustvarja svojo največjo umetnino. Klara svoje življenje ustvarja kot članica skupine Magičnost gibanja, mamica osemletnemu Maticu, kreativna risarka, soavtorica knjige Z namero do zavesti srčnosti in svobode, piše članke za portale, snema tehnike za DVD-je, dela z otroki ...

Slikanje in risanje je za Klaro že v otroštvu predstavljalo velik del njenega življenja. »Zdi se mi, da je vse, kar sem počela, bilo to, da sem zunaj sedela na travi, se igrala z rožami, plesala in risala. Poleg tega je bil stric akademski slikar, in ko sem bila majhna, sva imela lepo povezavo. Bil mi je zelo všeč, ker je bil drugačen, sproščen in zanimiv ... Imel je svoj atelje, kjer je ustvarjal, in velikokrat sem šla k njemu, ko je slikal.« 

V najstništvu je risanje skoraj čisto opustila, v srednji šoli je začela pisati pesmi in se bolj ´ukvarjala´ s fanti. Ustvarjalnost se je izgubila v dolgih živahnih nočeh in površinskih odnosih. Ponovno je začela slikati šele pred nekaj leti, ko se je srečala z nekaterimi člani skupine Magičnost gibanja, ki so slikali, kljub temu da niso bili akademski slikarji. Takrat je spoznala nov vidik slikanja – narišeš, karkoli čutiš, lahko rišeš druge stvari, rišeš tisto, kar ´vidiš´ (kar vidiš znotraj sebe). Potem si je kupila slikarska platna, čopiče in barve ter začela slikati drugače. »Začela sem risati vzorce (podobno kot mandale), različna sosledja črt, krivulj, uporabljati kombinacije barv in tako spoznala, da rišem energije, občutke – abstraktni svet, ki ga zaznavam tudi z drugimi čutili. To je bil spontan proces, ki je trajal več let, kot posledica ukvarjanja s sabo in s svojimi občutki. Ko sem jih sproščala iz telesa, sem lahko prišla bolj v stik s sabo in svojimi željami. In sedaj ko slikam, se najprej dobro počutim, ko dobim neko idejo, dobim videnje, začutim željo po tem, da bi izrazila eno stvar, ki jo vidim ali čutim – vidim energijo, ki je takrat okoli mene. Ko pa nekaj časa rišem, včasih to ni to, kar imam v glavi. Težje je spraviti idejo na platno, ker ne poznam tehnik risanja, ki bi zagotovo olajšale ta del ustvarjanja. Potem se odločam ali sprejmem, da je narisana slika drugačna, kot je na sliki v moji glavi, ali dodam sence, barve, tridimenzionalne efekte ali karkoli drugega in odprem spet neki nov proces ustvarjanja. Ali pa enostavno narišem drugo sliko. Pomembno je, da rišem zase, ne za pohvale drugih. In potem tudi lažje sprejmem, karkoli narišem. Ali je nekaj bolj ali manj lepo, je stvar vsakega posameznika. Nekomu je neka moja slika bližje, nekomu pa neka druga. In dobro je, da se vmes soočam s tem, kar mi prinese ustvarjanje. Včasih grem vmes v trgovino kupit kakšno posebno stvar, spet drugič pa samo prespim in sliko dokončam naslednji dan.«

Klara tudi meni, da se da slikati in ustvarjati tudi, če ne poznamo teorije. »Tudi, če nimamo umetniških šol, ne poznamo tehnik risanja, ne znamo mešati barv, če mislimo, da ne znamo risati (ali celo, da ne smemo, ne moremo), lahko rišemo. Nekje je samo blokada, zadržek, ki ga je treba ozavestiti in sprostiti ter se lotiti ustvarjanja. Risanje je tudi zdravilen proces, ker sprošča napetosti, občutke, zadrževane energije, spomine iz otroštva, vrtca, šol. Če rišemo in ustvarjamo, delamo s svojo energijo, jo premikamo, usmerjamo, smo fluidni, kreativni, unikatni, najdemo nekaj svojega. Kreativna energija je zdravilna energija, je življenje. Ko se kreativnost ustavi, se valjam nekje v enem temnem kotičku sebe. Ustvarjalnost je del nas. Nekdo bo risal, drugi bo pisal, plesal. V bistvu si sami kreiramo življenje. Ustvarjalnost mi pomaga pri odnosih, delu, v različnih situacijah; življenje je tako bolj pestro.«

Klara v Ljubljani izvaja skupinske in individualne delavnice, na katerih uči razne gibalno dihalne energijske in druge kreativne tehnike, kako si dvigniti nivo energije, kako se soočati s svojim življenjem, s sabo in svojimi občutki, svojim otroštvom, izkušnjami ... Gre za pester način dela, kjer je zajet cel spekter od fizičnih vaj in gibanja do dihalnih vaj, meditacij, pogovora, plesa, petja … Namen teh delavnic je, da pride človek v stik s sabo, da se spozna, da začuti, kaj ga omejuje, da ve, kaj on sploh je – spoznavanje sebe, in v tej smeri deluje. Da ne ostane samo pri idejah v glavi, ampak da zbere dovolj energije, da začne tako tudi delovati. S tem spreminja svoje delovanje in lahko realizira želje, tudi če se mu zdijo še tako nemogoče.

Klara pravi, da se ustvarjalna energija pri vsakem človeku nahaja par prstov pod popkom, kar nekateri imenujejo spolna čakra, drugi vir življenja, vir kreativne energije. »Skozi izkušnje sem spoznala, da določene blokade na tem področju zavirajo pretok kreativne energije (težje smo ustvarjalni ali sploh ne moremo biti). Nepredelane občutke shranjujemo na področje spolne čakre – ženske v maternico. Kreativno energijo blokira preveč nerazrešenih občutkov, nesprejemajoč odnos do sebe, drugih, težki odnosi, otroštvo, potlačeni spomini itn. Ta energija je potem skrita pod vsem tem balastom in se ne more izraziti. Soočanje z občutki pomaga razrahljati to energijo, transformirati občutke, ozavestiti sebe in svoje obnašanje ter dopušča, da se ta energija lahko izrazi. Potem pa jo je treba usmeriti vase (ali je to risanje ali kakšna druga oblika kreativnosti ali razreševanje odnosov, dogodkov, izkušenj, poslanstvo, delo, vizija itd.). Pri tem mi pomagajo energijske tehnike, drug del pa je ta, da skušam vse to prenesti v svoje življenje: če npr. ozavestim, da nekaj delam samo zaradi nekega zunanjega vzgiba (ne sebi v korist), to potem tudi zavestno opustim. Tako lahko začnemo spreminjati svoje ustaljene navade in otopel ritem. Eni bodo v svoje življenje dodali hobije, drugi si bodo upali iti bolj med ljudi, tretji se bodo začeli izražati na drugih področjih, morda bodo začeli igrati inštrument, peti, ustvarjati izdelke ...«

 

S Klaro se je pogovarjala Karmen Merlov.

Nadaljuj branje
Ogledi: 554

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

S poganjanjem lastne energije, tako da smo nenehno v delovanju, kreiranju – »iz sebe«, v skladu s svetlobo, dosežemo preboj v samostojnosti v pravem pomenu besede in osvoboditev lastne kreativne sile. Ta energija mora biti prosta vseh strahov, navezav in vzorcev, kot so ne smem, ne znam, ne da se, ne bo mi uspelo ipd., in vse tuje energije, zaradi katere ne živimo svojega »originala«, temveč smo »kopije« nekoga, nečesa ... Da bi resnično lahko delovali z lastno energijo, moramo najprej vrniti tujo. Kaj pa to pomeni?

 Vrniti tujo energijo pomeni, da moramo najprej ugotoviti, kdo sploh smo. To je proces, ki zahteva vztrajno delo na sebi, raziskovanje čustvenih globin – podzavesti. Tam so shranjeni vsi naši spomini iz bližnje in daljne preteklosti in vanje je ujeta naša energija. Tja smo jo spravili, ker je v danem trenutku nismo bili sposobni takoj obdelati. Obdelati energijo pomeni, da svojim čustvenim reakcijam, kot so strah, jeza, žalost, užaljenost, vzvišenost idr. – odzivom na določena dejanja in stanja – odvzamemo čustveni naboj, jih nevtraliziramo. Naredimo spravo s seboj in drugimi, sprejmemo lekcijo, ker smo dojeli vse okoliščine njenega nastanka in sprejeli odgovornost za svoj del vpletenosti.

Te neobdelane energije je v naši podzavesti kar precej. To je stara zaloga, ki nas bremeni v vsem, kar počnemo ali pa bi želeli početi tukaj in zdaj. Je speči kapital, ki čaka na pogon. Več energije ko uspemo osvoboditi iz podzavesti, več moči imamo tukaj in zdaj, da presežemo rutino vsakdana in postanemo kreativni v življenju.

V tem procesu pometanja lastnega podstrešja naletimo na »zanimive« stvari, predvsem na čustvene bolečine, ki jih vsi radi čim bolj globoko potisnemo vase. Med drugim pridemo tudi do zavesti o tuji energiji, ki smo si jo nekoč prilastili – nevede, predvsem zaradi želje po moči, biti glavni, biti najboljši, najlepši, imeti tisto, kar ima nekdo drug itd. Vse to je posledica neznanja, ne-zavesti o tem, kdo smo v resnici, ker smo iz življenja v življenje izgubljali lastno integriteto. Verjeli smo lažem, iluzijam in izgubili svoj pristni jaz sem. Naučili smo se posnemati dejanja drugih, ker nekako smo vendarle morali preživeti. Žal, na tak način vedno bolj stran od sebe, v odvisnostih od drug drugega. Postali smo kopije, ponavljajoč naučeno, tradicije, brez vedenja, da živimo zgolj drobec svojega potenciala.

A vse to, kar smo doživeli v svojih življenjih, se je »moralo« zgoditi, vse izkušnje so naše lekcije, prek katerih lahko spoznamo sami sebe – če oziroma ko začnemo odstirati iluzije iz svojega energijskega sistema.

Kaj deluje tuja energija v nas? Zaradi tuje energije ne moremo izraziti samega sebe, tega, kdo smo v resnici. Vsaj ne v vsej svoji polnosti. Poleg tega s tujo energijo težje delujemo pristno, saj ta energija ni v skladu z nami, zato imajo naša dejanja velikokrat podton nasilja, brezsrčnosti, robotizma, rutine, ki pogosto vodijo v neuspeh, vedno enake napake, razočaranja, nezadovoljstvo. Nekaj manjka, mi pa ne vemo, kaj to je, zato smo postali mojstri prikrivanja in maskiranja. Kljub morebitnemu uspehu pri delu. Ti t. i. podtoni so lahko zelo skriti. Seveda smo lahko tudi srečni, veseli, ustvarjalni, uspešni v poklicu, a vseeno to ni to. Izmojstriti se v določeni veščini, stroki ni tako težko, biti mojster v svojem izvornem jazu pa je nekaj popolnoma drugega. Pot do te vrste izmojstritve vodi skozi tunele ozaveščanja vsakega koščka energije, ki je ga je treba prečistiti vseh virusov, tujkov, da lahko naša originalna energija zadiha, zaživi. Več energije, ko prečistimo in ozavestimo, vrnemo, bolj smo v stiku s samim seboj. In šele takrat nam življenje odstre pot, ki nam je bila v resnici namenjena – poslanstvo, ki naj bi ga živeli. Ko vrnemo tujo energijo, dobimo tudi svojo nazaj. In ker smo v ta proces vložili ogromno truda, postajamo vse bolj odgovorni do lastne energije, ki je ne želimo več izgubljati.

Odlična tehnika, s katero lahko posegamo v čas in prostor ter potegnemo nazaj oziroma zberemo svojo energijo in vrnemo tujo, je rekapitulacija. Gre za dihalno tehniko podoživljanja vseh dogodkov, lepih in manj lepih, kjer je ujeta naša energija. Če si želimo delovati s polno močjo in zavestjo, je treba zbrati vso. To zahteva čas in potrpežljivost. Več energije, ko si povrnemo, bolj postajamo spet celi, resnično mi. Tako se vse bolj spoznavamo, odkrivamo čuda stvari o sebi, tako o svojih vrlinah, sposobnostih kot tudi šibkostih, ki pa smo jih sedaj sposobni preobraziti v vrline.

Delo na sebi odstira iluzije, da se nekaj ne da, da nekaj ne moremo, da nekaj ni za nas. Vendar se moramo v eni točki odločiti, ali si želimo premagati nemogoče in preobrniti kolo usode v smer, ki si jo želimo, ali pa bomo to raje pustili za kdaj drugič ali poiskali kakšno drugo možnost, poti je namreč več … A nič se ne zgodi čez noč, če ni pred tem vloženega precej truda in vztrajnosti ter jasne odločitve, da si »to« želimo. Da se stvari vedno ne uresničijo takoj, pa je zato, ker si določenega stanja ali navade tudi nismo ustvarili od danes na jutri, temveč smo jih utrjevali leta in leta, življenja in življenja. Spremembe se tako ne morejo zgoditi kar za utrip očesa. Potem se resnično ne bi ničesar naučili. Želim biti kopija ali original? To je tu vprašanje.

 

Marjana Florjan

Nadaljuj branje
Ogledi: 697

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Nekateri ljudje sanjajo vsako noč, drugi skoraj nikoli. Nekateri svoje sanje tudi pišejo, drugi se jih spomnijo, ko jih nekaj asociira nanje. S pomočjo sanj čistimo svojo podzavest, zbujamo občutke ali celo odkrivamo prejšnja življenja. Večinoma sanjamo v simbolih, zato je potem razlaga sanj malce otežena. Sama spremljam svoje sanje že lep čas in sem jih nekako razdelila na 4 vrste: sporočilne, preroške, zdravilne in kaotične. Obstaja pa tudi zavestno sanjanje, za katero je potrebno veliko energije in prakse (več o tem si lahko preberete v knjigi Umetnost sanjanja, Carlosa Castanede).

 

Pred spanjem si vsak večer dam določeno namero. Lahko je to, da se dobro spočijem, ali da dobim uvid v težavo, ki me pesti čez dan in ne vem kako se je lotit. Vprašam se tudi kakšno je moje dejansko stanje, kajti navzven lahko izgleda , da je vse v redu, pa potem preko sanj izvem, da nisem ravno pri sebi. Včasih kakšne sanje razberem še isti dan, spet za druge lahko potrebujem več mesecev ali celo let. Velikokrat se ne morem načuditi kakšna močna sporočila mi nosijo in kako uporabna so v vsakodnevnem življenju.

Sporočilne sanje

Te nam sporočajo kaj se dejansko dogaja z nami ali drugimi ljudmi, ko smo v interakciji z njimi. Lahko da ne ugotovimo takoj, kaj nam želijo povedat, zato je dobro, da se jih nekomu pove. Ko jih govorimo naglas, z namero, da želimo izvedeti, kaj nam sporočajo, lahko zase dobimo pomemben uvid.

Sama večkrat sanjam svojega očeta. On je sicer pokojni že 13 let. Nekaj časa nazaj sem sestavila, da so vse sanje v zvezi z njim bile ogledalo mojega janga oz. moške energije v meni. Pokazale so mi tudi kako hrepenim po očetovem varnem objemu in nežnosti, kot tudi moj odnos do njega (oz. teh energij). V praksi sem se lotila tega dela sebe in ugotovila, da imam iz otroštva velik manjko očeta (sem otrok ločenih staršev), kar se mi v življenju kaže kot nezaupanje sami sebi. Nezavedno ves čas potem iščem potrditev moškega, če je nekaj za kar se odločim, sploh prav. In tako vsakič, ko se odvežem od očeta in pobiram energijo nazaj ter ozaveščam svoje nepravo delovanje do moških, čutim v sebi, da sem bolj stabilna in v zaupanju.

Preroške sanje

Eno noč sanjam kolega kako mi govori, da je nezadovoljen s trenutno partnerko, da ima dovolj vsega in da ne ve kaj naredit. Verjeli ali ne, zjutraj dobim klic od njega in vnaprej sem že vedela kaj bo, saj sem sanjala točen potek pogovora, kot je bil potem tisto dopoldne v živo.

Spet drugič sem sanjala, da je hčeri od prijateljice nekdo v družini umrl. In res je kmalu zatem izgubila teto.

Zdravilne sanje

Te pridejo v različnih niansah. Včasih sanjam, da zdravim druge, pa potem ugotovim, da imam s to osebo podobne blokade in obenem zdravim sebe. Drugič me zdravi nekdo drug ali pa mi pove/pokaže v simbolih kaj je potrebno zdravljenja, tako da lahko potem v budnem stanju usmerim energijo na tisti predel. Enkrat pa sem se celo noč kopala v svetlobi. Z zaprtimi očmi je bila cela soba svetla in naslednji dan sem se počutila kot prerojena.

Kaotične sanje

Včasih pa sanjam čisti kaos, katerega nikakor ne morem povezati. Takrat se ne ukvarjam dosti s tem, kaj mi sporočajo, kajti čutim, da se je ta kaos moral nekako izrazit skozi mojo podzavest, da lahko kasneje dobim uvide za tisto, kar nameravam.

 

Zjutraj ko se zbudim, je moje počutje precej odvisno od sanj, ki jih sanjam. Zato grem najprej delat kakšne energijske tehnike, da se sestavim in prediham občutke, ki so se mi ob tem zbudili. Večkrat je tako, da sanjam samo energijo nekega občutka, katerega potem podoživljam čez dan ali celo cel teden. Ob tem se mi kot mozaik sestavljajo delčki mene in tako vsebolj vem kdo sem in kam grem.

Poskusite tudi vi razvrstiti svoje sanje, opazujte in videli boste kaj vse vam imajo za povedati. Zvečer predno zaspite, si dajte namero ali za odgovor, stanje ali uvid v določeno situacijo in prejeli boste kar potrebujete. Predvsem pa spustite vsa pričakovanja in vedite, da je tudi sanjski svet del vašega življenja in je lahko zelo resničen, če ga obravnavate drugače.

 

Leticija Fortin

Nadaljuj branje
Ogledi: 629

Objavil: Kdaj: Kategorija: Prehrana

SESTAVINE ZA 6 MAFINOV

3 jajca

3 jušne žlice domače kisle smetane

6 jušnih žlic kokosove moke (fino mlete)

1 jušna žlica stopljenega masla (ali kokosovega olja)

1 čajna žlička indijskega tropotca v prahu

2 čajni žlički pecilnega praška brez glutena

ščep soli

1 čajna žlička cimeta

 

Priprava:

Pečico segrejemo na 190 stopinj Celzija. Penasto zmešamo jajca, potem pa vmešamo še ostale sestavine. V primeru da je masa pregosta, dodamo še kislo smetano ali maslo. Pekač za peko mafinov (veliki) namažemo z maslom in vsako vdolbino napolnimo skoraj do vrha. Pečemo 20 minut oziroma dokler ne porumenijo.

 

MAFINI S KOKOSOM IN ČOKOLADO

SESTAVINE ZA 6 MAFINOV

3 jajca

3 jušne žlice domače kisle smetane

4 jušnih žlic kokosove moke (fino mlete)

1 jušna žlica kokosovih kosmičev (ali navadne kokosove moke)

1 jušna žlica stopljenega masla (ali kokosovo olje)

2 jušni žlici kokosovega sladkorja

1 čajna žlička indijskega tropotca v prahu

2 čajni žlički pecilnega praška brez glutena

100 g temne čokolade, narezane na koščke (70 % kakava)

 

Priprava je enaka zgornjemu receptu.

Skupaj 12 mafinov za različne okuse in razne diete.

Dober tek!

 

Polona Božič

Nadaljuj branje
Ključne besede: priprava zdrava prehrana
Ogledi: 791

Polona v Ljubljani vodi skupinske in individualne delavnice, obožuje peko sladic, šiva čudovita krila in športne hlače, zaposlena je v družinskem podjetju, po poklicu pa je organizator v turizmu. Z delom na sebi se ukvarja osem let in pri svojih petintridesetih ugotavlja, da ji v življenju sploh ni dolgčas. Pogovarjali sva se o »življenju, vesolju in sploh vsem«.

 

O nedolgočasnem življenju

 

Ukvarjaš se z različnimi aktivnosti; zaposlena si v družinskem podjetju, v Ljubljani vodiš delavnice in individualne terapije, šivaš, pečeš sladice... kako združuješ tako različne vidike življenja?

 

Ti vidiki niso tako različni; delo v družinskem podjetju s tekstilom in šivanje se povezujeta in prepletata, peka sladic je pa moja strast za katero vedno najdem čas. Vodenje delavnic in tudi udeležba na njih je pa nekaj kar je v meni, za kar se ne sprašujem ali imam čas ali ga nimam.

 

Zakaj te peka tako veseli, sladice, torte, pecivo...

Ker jih zelo rada jem (smeh). To mi predstavlja ustvarjanje, zraven se sprostim, um mi neha delat in odjemalci sladic se vedno najdejo, tako da nikoli nič ne ostane. Peka pa mi je poseben izziv tudi zato, ker sem sama na brezglutenski dieti. Torej da ustvarjam slaščice, ki so bolj zdrave in brez glutena, pa da so vseeno dobre.

 

Brezglutenska dieta? Kaj je razlog: trenutni prehranski trendi ali zdravje?

Zdravje. Pred tremi leti se mi povečalo delovanje ščitnice. Ker se nisem odločila za invazivno zdravljenje z jodom, ampak za jemanje tablet, sem po prenehanju jemanja tablet pred kakšnim letom in pol, videla, da rabim temeljito spremeniti svojo prehrano. Še najbolj humana stvar od vsega je torej bilo to, da sem se odločila za brezglutensko prehrano. Zanjo sem se odločila na podlagi izkušenj tistih, ki so si s pomočjo brezglutenske diete izboljšali delovanje ščitnice. Tablete sem v tistem času potrebovala, potem pa sem s pomočjo dela na sebi – ozaveščanja vzorcev, spuščanja notranjih pritiskov, umskega brbotanja in postavljanja na svoje noge – brezglutenske diete in »ful švicanja« v obliki večurne hoje na dan, uspela stanje ščitnice stabilizirati v tolikšni meri, da ne rabim več tablet.  

 

A sladice pa lahko ješ?

Ne. Ampak to je neustavljiv »mus«, kot čokoladni mousse (smeh). Po tisočih poskusih, da bi nehala jesti sladko, sem se odločila, da je dovolj »matranja« in vse moči usmerila v izdelovanje sladic iz bolj kakovostnih in bolj zdravih a vseeno slastnih sestavin.

 

Ali je šivanje ustvarjanje in ravno takšna strast kot peka sladic?

S šivanjem sem bila družinsko povezana, ker je polovica žensk v naši družini šivilj. Od malega me je to veselilo, ampak nisem imela živcev, da bi se naučila tudi sama šivati. Zadnje čase pa sem se bolj umirila, nisem več tako neučakana, če kaj ne znam v prvi minuti, sem bolj potrpežljiva, kar je pri šivanju pomembno, sploh če kaj narobe zašiješ, ali pa ni tako perfektno kot sem si zamislila. Je pa splošno znano, da pri šivanju »več paraš kot šivaš«. Od kar sem se sprijaznila s paranjem, mi gre šivanje zelo dobro od rok (smeh).

 

 

O sistemu, pravilih in družbi

 

Kaj ti predstavlja sistem, družba, v kateri živiš, pravila … kako to doživljaš?

Včasih mi je bilo zelo pomembno, da delujem po vseh pravilih, po zakonih, po tem, kako naj bi se človek v družbi obnašal, celo blazno všeč mi je bil ta red in disciplina; čutila sem se skoraj pomembno, če sem ravnala po vseh teh družbenih pravilih, tako kot se od mene pričakuje v družbi. Po nekaj letih ozaveščanja svojih vzorcev pa se je to začelo razblinjati, ker v končni fazi vse to družbeno, sistemsko ni pomembno. Pred tem se mi je zdelo to vse skupaj zelo pomembno, zato, da bi ugajala staršem, ker so to od mene pričakovali. Pri meni je vse povezano s tem, in ko sem začela spuščati svojo navezanost na starše, mi je postal sistem in vse kar predstavlja, vse manj pomemben. Moja aktivnost, delovanje po družbenih pravilih, biti zgleden državljan... je sedaj na minimumu, na ravni tega, kar je nujno potrebno; samo še delovanje, mimo katerega ne morem iti – kot je plačevanje položnic, da grem čez semafor, ko je zelena, da sledim nekim ˝vljudnostnim pravilom˝, ampak to zato, ker sem se tako odločila. Vse zahteve sistema izpolnjujem na minimumu, toliko, da lahko funkcioniram v tem svetu.

 

Si potem upornik proti sistemu?

Si želim, da bi bila (smeh). Ampak ne, s tem uporom samo spodbujaš to navezanost na sistem. Ne čutim se kot upornik proti sistemu, delujem po načinu minimalnega sodelovanja, ki je pač potrebno. Meni res bolj kot ne dol visi za sistem, razen kadar me določena nesmiselna pravila razjezijo – no, takrat sem upornik, ampak tudi to hitro spustim. V osnovi se mi zdi to en tak nepotreben balast. Toliko je bedasto, vse te državne ustanove, pravila in red in zakoni. Je pa res, da neka pravila morajo obstajati, ker ljudje še nismo pripravljeni, da bi živeli po pravilih, ki prihajajo iz srca.

 

Kaj so pravila, ki prihajajo iz srca?

Da ne serjemo drug drugemu po glavi, da se brigamo zase. Da se ne izživljaš nad drugimi z vsemi svojimi neprečiščenimi frustracijami. V smislu, dokler so nam drugi krivi za vse, bo vedno vojno stanje, v umu in v svetu. Ampak tudi jaz se zavedam, da še nisem tam, da tudi jaz tega še nisem v celoti sposobna.

Delovanje iz srca, pravila iz srca, zame pomenijo to, ko sto procentno poslušaš sebe, ne glede na pričakovanja drugih. To sicer pomeni možnost, da drugim moje delovanje ne bo všeč ali pa jim bo nerazumljivo. Ampak če delujem iz srca, vem, da nobenemu s tem ne škodujem, da ne grem preko trupel, da bi dosegla svoje, in da ne delujem tako, da bi bilo vsem ok, ampak enostavno je to pot, ki izraža moje bistvo in vse, kar je dobro v meni. Gre za to, da če jaz delujem iz srca, tudi okolica sprejme moje kakršnokoli dejanje oziroma se z njim sploh ne ukvarja, ne obremenjuje s tem, kar počnem in kako počnem. Ker je delovanje iz srca, se ljudje ne zahaklajo na to delovanje in mi tudi ne dajejo tiste pomembnosti, ki bi sicer bila gorivo za moj ego, samopomembnost. Enostavno se vse odvije mirno, sprejemajoče.  

 

Ali je vseeno kako živimo, kako se obnašamo?

Ne, ni vseeno, kako živiš in kako se obnašaš v odnosih! Pomembno je, kako greš čez življenje. Konec koncev račune polagaš sebi, svojim pravilom iz srca.

 

Kaj je rešitev, da ljudje izstopimo iz stanja notranjega konflikta in zunanjih bitk, vojn...?

Najprej mi pride na pamet zavedanje sebe, sprejemanje sebe, še posebej tistega, kar je negativno v nas. Da sprejmem tisto v sebi, zaradi česar mislim, da me drugi ne sprejemajo. Ravno to, da nisem samo dobra, da sem tudi slaba; ko bom to sposobna sprejeti v sebi, ne bom rabila nobenega več obtoževati za svoje stanje, svoje situacije, svoje življenje.

 

Ali ni to zelo ostro? Da si je vsak kriv/odgovoren za to, kar se mu dogaja?

Ja, je ostro, ampak ko se znajdeš v življenju na točki, ko si do skrajnosti skregan sam s sabo in svetom, gre za to, da sprejmeš odgovornost za sebe. Občutek krivde je na splošno glavni problem. Ne gre za to, da si ti kriv ali pa nisi kriv za svoje stanje. Gre za to, da si v teh stanjih in da si jih priznaš, brez da bi se obsodil. Vsi se vedno hočemo znebiti teh negativnih občutkov in najlažje to storimo tako, da jih projiciramo na druge, na sistem, partnerje, starše, prijatelje, sovražnike, okolico na splošno. Hočem povedati, da dobimo ta stanja z razlogom, da jih razrešimo, ne zato, da bi se morali počutiti krive zaradi njih, ampak zato, da se z njimi soočimo, jih razrešimo, rastemo in osvobajamo.

 

 

S Polono se je pogovarjala Karmen Merlov

Nadaljuj branje
Ogledi: 765

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Otroci se srečujejo s pisano in barvito paleto čustev, s katerimi pa se morajo šele naučiti upravljati- jih prepoznati, poimenovati ter jih izraziti, predelati na ustrezen način. Pri tem je pomembna vloga nas, odraslih, da jih naučimo, usposobimo kako se na ustrezen način soočiti z občutki. Če sami nimamo težav z odkritim izražanjem čustev, jih ne vrednotimo na dobra in slaba čustva, potem to prenašamo tudi na otroka, ki bo lažje sprejel in izrazil tako jezo in žalost kot tudi veselje; če pa smo nagnjeni k tlačenju in zanikanju določenih čustev, bo tudi otrok prejel sporočilo, da so določena čustva slaba, neustrezna in jih bo začel skrivati pred sabo in okolico. Otrok, ki ni sprejet in razumljen v svojem čustvovanju,  ima občutek, da nas njegova čustva obremenjujejo in se bo zaprl v svoje notranje doživljanje in čustveni svet v  prepričanju, da takšen kot je, ni dober.

Pogosto se zgodi, da nas otrokovo intenzivno in neposredno izražanje čustev resnično lahko pretrese, prebudi v nas določene intenzivne občutke ter nam predstavlja breme; vzemimo to kot sporočilo, da tudi sami v sebi nosimo še nekaj čustvene prtljage, ki jo bo potrebo raztovoriti, da bomo lažje zadihali.

Nekaj predlogov, kako odrasli lahko pomagamo otroku pri sproščanju občutkov:

Pogovor: otrok se mora šele naučiti ločiti med posameznimi čustvi in občutki, s pogovorom mu pomagamo, da prepozna posamezno čustvo in ga zna ubesediti, da poveže vzrok s posledico- zgodilo se je to, sedaj se počutim tako...

Risanje/slikanje: otroku lahko predlagamo, da nariše, naslika..., kako se počuti, ga spodbujamo, da pove, katere barva se mu zdi vesela, katera žalostna, katera topla, katera hladna, katera mu je všeč...

Vaja »Odbijanje balonov«: vaja za sproščanje jeze, frustracije- otrok si predstavlja, da je v zraku polno napihnjenih balonov,  ki  letijo k njemu. Poskuša jih odbiti z rokami in nogami, bolj kot jih odbija, več jih je, zato jih mora odbijati vedno hitreje. Pri tem stiska pesti in boksa okoli sebe, brca z nogami in dviga noge čim višje... Odlična vaja tudi za odrasle J

 

Tia Ambrožič, Petra Pavlin

Nadaljuj branje
Ogledi: 627

Sestavine

7 jajc

200 g masla

300 g čokolade z okusom pomaranče ali pomarančnimi koščki

120 g agavinega sirupa (ali 160 g kokosovega sladkorja)

200 g mletih mandljev (lahko tudi mletih lešnikov ali orehov)

200 g marelične marmelade (majhen kozarček)

1,5 dcl sladke smetane

eko posušena lupina pomaranče

tortni model (za torto na sliki) premera 30 cm (če je manjši, je torta višja)

 

b2ap3_thumbnail_17-poly-kos-torte.jpg

Priprava mase

Pečico segrejemo na 180 stopinj.

V posodi stopimo maslo, ga odstavimo s štedilnika in vanj usujemo na koščke zdrobljeno čokolado (200 g), fino premešamo, da se ne prime posode, in pustimo, da se ohladi. Jajca ločimo na rumenjake in beljake in beljake stepemo v ne preveč trd sneg. Vanj dodamo rumenjake in zopet stepamo. Potem dodamo agavin sirup in spet stepamo, nato še mlete mandlje. Ko so mandlji umešani, dodamo zmes masla in čokolade.

Pripravljeno maso vlijemo v okrogel pekač za torte obložen s peki papirjem in pečemo v pečici na srednji rešetki 30 minut.

 

Finiširanje in dekoracija torte

V posodi segrevamo sladko smetano. Ko zavre, jo odstavimo in vanjo usujemo na koščke zdrobljeno čokolado (preostalih 100 g), fino pomešamo in pustimo, da se zgosti; še najbolje je, da jo damo nekam na hladno, ker se prej zgosti. Ohlajeno torto premažemo z marmelado, na vrhu posujemo s posušeno pomarančno lupino, čez prelijemo zmes smetane in čokolade, lepo premažemo po celotni torti in – to je to.

 

Mali nasveti velikih mojstrov

Preden damo torto v pečico, tortni model z vsebino dvignemo za približno 5 cm nad mizo in ga spustimo  na mizo. To ponovimo tolikokrat, da v masi ni več mehurčkov, kar pomaga, da pri peki torta ne naredi balona in poči.

Ko dekoriramo torto, damo koščke peki papirja za 1 cm pod torto, tako da visi izpod nje – tako pri mazanju torte z marmelado in čokolado ne umažemo krožnika ali pladnja, na katerem bomo postregli torto. Ko zaključimo, samo še odstranimo peki papir in fantastična torta je ´redy´.

 

OPOZORILO: Torta je nesramno dobra!

 

 

Dober tek!

 

Polona Božič

Nadaljuj branje
Ogledi: 1097

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

Nekega dne me je zajel val utrujenosti, ki se je stopnjeval v stanje, ko so mi butnili na površje vzorci, kot so ˝ne morem˝, ˝ne bom˝, ˝nočem˝ in ˝nima smisla˝. Telo je postalo težko, um je nabijal, težko sem se igrala s sinom. Vendar je on vztrajal in me povabil, da se boriva kot dva kung fu mojstra iz šaolinskega templja. Zavedala sem se, da mu težko sledim oziroma na začetku nisem niti hotela. Igrala sem se, ampak sem čutila strašen upor in težo fizičnega telesa. Potem sem se odločila, da je dovolj prepuščanja v teh težkih zaspanih energijah in si postavila namero, da skozi igro prebijem to stanje. Začela sem se boriti, ne z njim, ampak s svojo lastno temo. Potem sva udarjala še z (otroškimi) meči, sekala sem vezi s temi energijami, da se je kar iskrilo. Za zaključek sva še glasno predvajala nekaj otroških rock pesmic, on je igral kitaro, jaz pa bobne in še plesala zraven. Močno sva dvignila energijo in prebila pasivno zamegljeno stanje. Na koncu sem še vizualizirala zlato kroglo na pleksusu in dihala vanjo. Umirila sem se. Tudi on se je umiril in začel risati. Začutila sem budnost, mir in harmonijo, utrujenost je izginila, pleksus se je prebudil. Spet sem začutila voljo in življenje v sebi.

Kadar sem sama, se lotim prebijanja takšnega počutja z različnimi energijsko-dihalnimi tehnikami; delam tehnike za dvig energije in polnjenje solarnega pleksusa in potem naprej ozaveščam vzorce ter se soočam z občutki. To lahko traja, uro, dve ali več. Kadar pa je z mano sin, je treba ubrati drugačno pot. To je povabilo staršem, da v težkih trenutkih ne odrivamo otrok stran od sebe, ampak jim pustimo blizu ali se celo prepustimo njihovemu vodstvu. Rezultati so lahko neverjetni, saj so otroci bolj čisti in povezani s sabo. Oni vedo, kaj je treba storiti v določenem trenutku.

 

Klara Dev, odlomek iz knjige Z namero do zavesti srčnosti in svobode

Nadaljuj branje
Ogledi: 592

 

Marjana Florjan, učiteljica energijskih veščin na poti samospoznavanja, stremi k temu, da je čez dan čim bolj zavestna vsega, kar se na energijski ravni dogaja z njo in okoli nje. Pri delu z ljudmi na delavnicah se opira na svoje notranje vodstvo, v pomoč pa so ji lastna spoznanja iz njenih ozaveščenih izkušenj.

 

Kaj ti je v življenju najbolj pomembno?

Največ mi pomeni to, da čutim sebe, kjer koli sem, da zmorem biti zavestna vsak trenutek in da lahko grem kamor koli in me pri tem ni strah, da bi izgubila samo sebe – da sem vedno jaz jaz. V bistvu duhovnost niso samo tehnike in meditacija, ampak je to življenje v celoti. Ko sem sama, mi je sicer lažje priti do sebe, koliko pri sebi naredim, pa vidim šele, ko sem v stiku z drugimi.

 

Kako se soočaš s težavami, težkimi življenjskimi situacijami?

(smeh) Ponavadi razsajam, bemtim, začne se z uporom, jezo ali pa pasivnostjo. Ker pa vem, da s tem ne bom nič naredila, je treba po šolsko: tehnike za sproščanje napetosti, sledijo tehnike za povezovanje s svojim višjim jazom, šele potem pride na vrsto meditacija, mirovanje in soočanje s samo seboj, z občutki, z ozadjem, in prespraševanje, zakaj sem se znašla v taki situaciji, da ugotovim, kje sem popustila, kaj sem spregledala, kje so moje šibke točke. Ko mi uspe to videti, potem tudi težava ni več tako velika, kot je bila prej. Je pa res, da so ene stvari bolj kompleksne, zato moraš dlje časa delati na njih, zbrati več energije, da prideš v globino. To je kot čebula: olupiš eno plast in se ti zdi vse jasno, potem ti situacija pokaže, da je za tem še nekaj, in je treba olupiti še drugo plast in tako naprej, dokler ne prideš do samega jedra.

 

Zakaj je potreben takšen načrt dela na sebi: tehnike, meditacija, soočanje?

Človek potrebuje tak način, načrt zato da sploh kam pride z delom na sebi. Vendar je to samo okvir, da si ´sfokusiraš´ težavo, da veš, kako in s čim delati, potem pa se ti med samim procesom toliko stvari spremeni, da zajameš zraven še veliko več, vidiš težave z drugega zornega kota, odpirajo se ti nove situacije, sestavljanka se sestavlja. In če imaš pravo orodje, če poznaš postopek, potem lahko svoje težave tudi razrešiš, če ne, pa vse samo potlačiš v podzavest. Duhovnost je brutalna. Ko misliš, da ti je že vse jasno, da vse obvladaš in razumeš, se izkaže, da to še ni to. In če je tvoja namera, da hočeš priti stvarem do dna, potem vztrajaš in nehaš gledati na čas ...

 

Kaj ti predstavlja dobro in kaj slabo?

V resnici je težko deliti nekaj na dobro in slabo. Vse je eno, le naše dojemanje deli nekaj na dobro ali slabo. Če deluješ v skladu z notranjim vodstvom, če izhajaš iz samega sebe, je to širjenje, rast, če pa nisi pri sebi, je situacija, v kateri se nahajaš, lekcija, ki jo boleče ponavljaš tako dolgo, dokler je ne dojameš. In na koncu spoznaš, da tisto, kar se je na začetku zdelo slabo, sploh ni bilo slabo, ampak je bila samo stopnička na poti iz nezavednega k zavestnemu.

 

Kaj storiš, ko hočeš nekaj narediti, pa ni v skladu s pričakovanji drugih, okolice, družbenih norm?

Včasih tisto, kar je dobro zate, za nekoga drugega ni. Težava pri ljudeh nastane samo zaradi tega, ker ne sprejemamo drug drugega, ker ne sprejemamo, da nekdo drugače razmišlja, da ima drugačne poglede, želje, prioritete … Zaradi tega nesprejemanja potem pride do delitev, da je nekaj slabo in nekaj dobro. Zato nastane konflikt, obsodbe, vojne. Če bi sprejemali drug drugega, bi si lahko pomagali videti, kaj je tisto, kar tebi škoduje, kaj delaš proti sebi, namesto da smo v obrambi in raje sodimo druge kakšni so. Energija tako ne steče, nastaneta dva zidova in potem se začne bitka, kdo je dober, kdo slab in kdo ima prav, kdo narobe.

 

Kako lahko presežemo konflikte v sebi in konflikte v družbi, vojne, ki se dogajajo v svetu?

Recept je preprost: soočaj se s samim seboj (smeh). Ne ukvarjaj se z drugimi, ukvarjaj se s svojimi reakcijami, s svojimi občutki, s svojo energijo. Samo na tak način lahko kaj spremeniš v sebi in v svetu. Če boš ti v stiku s seboj, boš zgled drugim. Ker se energija širi, mogoče tvojemu zgledu sledi še kdo drug in tako naprej.  

 

Kaj je tisto, kar te žene v to, da živiš tako, kot ti čutiš, da je prav?

Norost (smeh). Da se poglabljaš v svoje notranje bolečine, moraš biti res malo nor. Ampak ker sem v teh letih dojela, da ni druge poti kot ta, da podoživiš vse svoje travme, mi je to postalo v življenju izziv, kako daleč, kako globoko si upam iti vase, se razgaliti. In ker vem, kaj mi to prinaša, me to žene naprej. Ker več ko ozavestim, bolj ko se razgalim, več bolečine ko sprostim, bolj se v tem življenju počutim svobodno, ker mi ni treba več nositi čustvenega bremena in ga skrivati pred drugimi, da me ja ne bi videli, kakšna sem. Tako sem lahko to, kar v resnici sem.

 

Z Marjano se je pogovarjala Karmen Merlov

 

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 645

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Umirila sem svoje misli in pozornost usmerila v središče glave, v češeriko. Že po nekaj dihih me je prešinilo, da naj povežem češeriko z maternico in tako vzpostavim boljši pretok duhovne zavesti. Takoj ko sem to storila, sem začutila špikanje v maternici – stvar res deluje. Pisanje članka je tako lažje steklo.

O moči maternice sem že nekaj malega pisala, in tudi ozavestila, vendar čutim, da me zdaj čaka nov nivo, globlje po spirali navzdol. Maternica je hranilnik spominov vsega dogajanja povezanega s spolno energijo, odnosi, kreativnostjo. In ravno na tem področju imamo vsi ljudje ogromno težav. Ne vem, kako dolgo bo trajalo, da bom tudi sama prišla do samega jedra, vem pa, da je treba samo vztrajati.

O maternici sem v knjigi Z namero do zavesti, srčnosti in svobode zapisala: »Maternica je najsvetlejši tempelj v ženskem telesu, energijski prostor, kjer je njen notranji glas, najgloblje vodstvo, jasnost, tišina, kreativno izražanje in moč. S pomočjo maternice se lahko ženska poveže s svojo prvinsko močjo, vzpostavi stik s svojo modrostjo in resnično ženskostjo ter tako v sebi najde pravo težišče. Z maternico je ženska neposredno povezana z Galaktično Maternico, iz katere se rojeva prav vse, kar biva, tudi božanska ženskost in božanska moškost. Žal pa se je večina žensk naučila uporabljati moč – delovati in razmišljati kot moški (z umom). Maternica je postala le organ, ki je ženski potreben za spočetje otroka.«

Na tem mestu se postavlja vprašanje, kako bomo ženske to presegle. Odgovor, ki se ponuja, je – duhovna disciplina. Maternica je hranilnik spominov, vseh odtisov življenjskih izkušenj bivanja v ženskem telesu. Vseh izkušenj v zvezi s spočetjem, spolnostjo, odnosom do sebe, lastno vrednostjo ter ne nazadnje do vlog, ki jih imamo kot ženske. Ne govorim o tem, da moramo ženske zavreči vlogo matere, gospodinje, žene … temveč, kako te vloge očistiti trpljenja, iluzij, bolečine, diskriminacije, zlorab ter se dvigniti na nivo zavedanja, kaj je maternica in kaj lahko z njo počnemo, na nivo srčnosti in nežnosti. Vse to so teme, ki se jih je zelo boleče dotikati, zato je dobro, da se tega lotimo ljubeče do sebe, a kljub vsemu z ostrino in odločnostjo, kar nas bo nekega dne privedlo do ponovnega stika s svojo prvinsko ženskostjo. Ženska ne postane ženska, ker se oblači ženstveno, ker je skrbna in ljubeča mama in žena, temveč ko se v polnosti zaveda svoje ženskosti, ki je očiščena vseh želja po biti občudovana, usodno privlačna, seksapilna, boginja, kraljica, sladka, ljubka, uglajena, za ženit … in prosta vseh naporov stlačiti se v te kategorije, ker se to od nje pričakuje. To je vse velika laž, igra, ki smo se jo zelo dobro priučile, pri tem pa poteptale svojo ženskost.

Narava ženske energije je, da se lahko zelo hitro prilagaja situacijam, tako je lahko enkrat zapeljivka, že v naslednjem trenutku mučenica, pa spet kraljica, punčka, gospodinja, ljubica, kača, svetnica … In moškim se meša. Verjetno ni ženske na tem svetu, ki ne bi vsaj enkrat v svojem življenju začutila in uporabila svojo moč, premoč nad moškimi, ko je spoznala, kako so kljub možatosti v resnici nebogljeni.

Ženske smo energijsko močnejše od moških, to je že dolgo znano. Vendar smo v svoji zgodovini izgubile zdrav nadzor nad svojo energijo in se začele bojevati z moškimi. Tako moški kot ženska sta oba skrenila s poti harmonije – oba sta bila zavedena, nasedla sta manipulaciji teme – in danes pretežno živita po načelu, kdo je močnejši, kdo je bolj pomemben: moč, manipulacija, lastninjenje, posesivnost, ljubosumje, tekmovalnost. Žal te energije v večini odnosov prevladajo in so močnejše od sodelovanja, spoštovanja, ljubezni.

No, ta občutek je odskočna deska, da se zavemo, da nas igra »kdo bo koga« ne bo pripeljala v raj, da se ženske naučimo obvladati svojo moč, ki izvira iz maternice, in jo prečistiti, da ponovno postane moč življenja, rasti, novega rojstva, obilja, zavesti. In da dojamemo, da biti nežen, sočuten, čustven ni znak šibkosti … S tem bomo pomagale tudi moškim, da se bodo lahko čustveno odprli in se naučili ponovno zaupati svoji ženski energiji. S pomočjo popolne prenove tako miselnega kot čustvenega in celo fizičnega sistema pa bomo ponovno našli stik s svojo prvinsko naravo ter resnično začeli – živeti.

 

Marjana Florjan

Nadaljuj branje
Ogledi: 578

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

NEKAJ UČINKOVITIH  DIHALNIH TEHNIK

 

Večina ljudi diha plitvo in površno. Počasno poglobljeno dihanje namreč pospešuje krvni obtok, povečuje telesno pripravljenost, izboljšuje počutje in pomaga pri duševnem ravnovesju.

Ko dihamo zavestno, z vsakim vdihom naše telo poleg kisika dobi tudi prano-ali kozmično energijo oziroma moč, ki ustvarja, ohranja, spreminja in je osnovni element življenja in zavesti. Z zavestnim dihanjem povečujemo svojemu telesu odpornost, vitalnost, razstrupljamo telo, se sprostimo in umirimo ter zbistrimo naše misli.

Pri dihanju nam zelo pomaga vizualizacija in sproščenost telesa. Zraven uporabljamo umirjeno glasbo, najbolje meditativno.

 

TEHNIKE

 

Globoko dihanje skozi nos v zenu

Sedemo po turško ali na stol, roke položimo na kolena, obrnjene so navzgor, hrbtenica je ravna, naše oči so zaprte. Pričnemo globoko dihati skozi nos, izdihavamo ravno tako skozi nos. Čez nekaj časa pričnemo vizualizirati kako vdihujemo belo svetlobo, izdihujemo pa stres, jezo, žalost, napetosti…

Dihanje z zapiranjem nosnic

Sedemo v zen položaj in nekaj časa umirjeno dihate. Desni kazalec in sredinec položimo med obrvi- oz. na tretje oko. Z desnim palcem zaprite desno nosnico. 15x vdihnemo in izdihnemo skozi levo nosnico. Potem zapremo levo nosnico in dihamo 15x skozi desno nosnico. Dihanje naj bo globoko in umirjeno.

Druga različica je enaka položaju prvi, le da zapremo desno nosnico in vdihnemo skozi levo, po končanem vdihu zapremo levo nosnico in izdihnemo skozi desno. Ponovimo 15x in potem zamenjamo nosnici, tokrat pričnemo z vdihom pri desni nosnici, tako, da levo zapremo.

Stresanje z izdihom

Stresanje telesa z izdihom pripomore k »izločanju« napetosti, jeze,..iz našega telesa.

 

Vdihnemo in potem z izdihom stresamo celo telo z zaprtimi ali odprtimi očmi. Ta vaja je zelo učinkovita, ko smo zelo napeti, v krču ali hudi jezi ter bi se želeli osvoboditi teh spon. Lahko se jo uporablja vsakodnevno, po nekajkratni ponovitvi se usedemo v zen ali uležemo ter se z globokim dihanjem umirimo.

 

Leticija Fortin

Nadaljuj branje
Ogledi: 586

Objavil: Kdaj: Kategorija: Prehrana

Sestavine za biskvit:

8 jajc

120 g kokosovega sladkorja

170 g masla

3 dcl mleka

200 g moke brez glutena

1 pecilni prašek brez glutena

6 žlic kakava ali 6 žlic Nutelle (za bolj sladkosnede)

 

Vmesno polnilo:

6 dcl mleka

50 g kokosovega sladkorja

60 g belega koruznega zdroba

130 g kokosove moke ali kosmičev

 

Preliv:

150 g temne čokolade z okusom mete

350 g borovničeve marmelade (ali več)

 

Priprava:

Pečico segrejemo na 160 stopinj Celzija.

Jajca ločimo na rumenjake in beljake in beljake stepemo v sneg. V sneg dodamo rumenjake in zopet stepamo. Nato dodamo kokosov sladkor in ostale sestavine. Polovico mase vlijemo v pekač (velikost 30 x 25 ali fi 28), obložen s peki papirjem, in ga damo v pečico na srednjo rešetko za 30 minut.

Medtem ko se peče prva plast biskvita, pripravimo vmesno polnilo. Zavremo mleko in zakuhamo belo polento. Kuhamo jo nekaj minut, da se zgosti, nato jo odstavimo in vanjo vmešamo kokosove kosmiče. Polento s kosmiči polijemo po pečenem testu in povrhu polijemo še ostali del mase ter zopet pečemo 30 minut.

Na koncu pečeni biskvit premažemo z borovničevo marmelado in zaključimo s premazom čokolade, ki jo predhodno stopimo na pari. 

Nasvet:

Čokolado stopimo tik preden jo premažemo po marmeladi, drugače se prehitro strdi.

Dober tek!

 

 

Polona Božič

Nadaljuj branje
Ogledi: 614

V življenju se vsakemu ˝zgodijo˝ težki trenutki. Ti trenutki znajo včasih trajati več dni, tednov ali mesecev. Naj gre za bolečine in s fizičnim zdravjem povezane težave, občutke anksioznosti in tesnobe ali pa nezmožnost soočanja z življenjskimi okoliščinami, v katerih se znajdemo: v partnerstvu, pri delu, ki ga opravljamo, v družini, katere del smo, ali pa gre za materialno in finančno stisko.

Naš odnos do problemov, s katerimi se soočamo, postopoma izoblikuje našo naravnanost do življenja in njegovih izzivov. Ta naša naravnanost do življenja se prenese tudi na delo na sebi, na procese zavestnega in nameravanega soočanja s preteklimi izkušnjami, frustracijami, strahovi, odrinjenostjo, nezaželenostjo in drugimi močnimi čustvi, ki jih gojimo v sebi, v nezavednem, tik pod umskimi razlagami in mentalnimi zgodbami, ki jih obnavljamo v glavi.

V večini primerov si na začetku težko priznamo, da imamo težave. Ker se zaradi naše ignorance in strahu pred tem, da bi se porušilo navidezno ravnovesje, ki ga živimo navzven, ne soočimo z realnostjo, v kateri smo se znašli, jo zanikamo in upamo, da bo čim prej minila, se situacija večinoma še poslabša. Zdravstvene težave postanejo hujše, bolečine močnejše, odnosi se začnejo lomiti, delovne razmere se zaostrujejo, življenje čedalje bolj pritiska na nas, da bi končno dobili uvid v situacijo, takšno, kot je.

En del naše notranjosti želi dobiti drugačno podobo, želi se rešiti bremena preteklosti, želi se osvoboditi. Ampak, ko je človek sredi problematičnega dogajanja, je to težko videti na ta način. Zanikanju sledi odpor do soočanja, iskanje hitrih rešitev posledic, površinsko razumevanje vzrokov za nastalo situacijo in smiljenje samemu sebi. Težko nam je in upamo, da se smilimo še komu drugemu, da nam bo pomagal in namesto nas rešil situacijo, v kateri smo se znašli. Na tej točki se začne problem vleči, zavlačujemo z rešitvijo, ki je vedno v nas, do nje pa pridemo, ko spremenimo odnos do nečesa.Kaj to ˝nekaj˝ je, je odvisno od stiske, ki jo doživljamo, in od področja, kjer se to ˝nekaj˝ dogaja. 

Ko se na energijski ravni odločimo za ukrepanje (marsikdo to naredi nezavedno) – v osnovi to predpostavlja okrepitev enega dela v nas, samostojnost tistega, kar še ni bilo samostojno, osvoboditev vezi, ozdravitev čustvene bolečine ali opustitev kakšnega našega značilnega načina obnašanja – je to navzven vidnokot rešitev problema, odsotnost fizične bolečine, ureditev odnosov z iskrenim pogovorom ali kompromisno ločitvijo, ureditev delovnih razmer, odnosa s starši, otroci …

In čez nekaj časa, po mirnem obdobju, se zopet zgodi podobno: nov problem, nove težave, nov krog zanikanja, upora, nesoočanja, ubogega jaza, odločitve, spremembe, navideznega miru. Če sprejmemo dejstvo, da je bistvo življenje sámo in ne problemi ter druga skrajnost  (pretirano navdušenje in evforija), bomo v sebi začutili stabilno življenjsko silo, ki vodi življenje v smeri razvoja zavesti. To pomeni, da je naše življenje sestavljeno iz izzivov učenja, do katerih pa imamo vse prevečkrat odnos ˝odvečnega problema˝ ali pa ˝prekipevajoče evforije˝. Ne vidimo pa, da s takšnim odnosom do življenja sami ustvarjamo probleme ali pa iščemo občutek sreče in pretiranega navdušenja, ki mu vedno sledi dno. In spet sledi nov krog.       

Želja, da problemi minejo in se spet počutimo dobro, iskanje olajšanja, varnosti, udobja, ko se nam ni treba več truditi, ko nam ni treba več ˝živeti˝, zanika princip učenja skozi življenje. Gre za odnos do življenja v smislu: »Daj mi že enkrat mir!« Da bi to presegli, je potrebno spremeniti odnos, našo naravnanost do svojega življenja, za katerega smo se nekoč borili in si ga z neupogljivo življenjsko silo tudi izborili.

Nismo na Zemlji zato, da bi imeli ˝mir˝. Nismo bili rojeni zato, da bomo umrli. Nismo na Zemlji zato, da bi skakali iz stanja problemov v stanje prekipevajočega navdušenja. Na Zemlji smo zato, da se učimo, rastemo v zavesti, pozdravimo stare rane, preizkušamo svoje sposobnosti, se osvobodimo notranjih in zunanjih omejitev in postanemo tisto, kar smo od nekdaj bili – zavest v obliki energije, stabilna v svojem bitju, ki živi v spoštovanju in sprejemanju življenjske sile v sebi in drugih.

 

Karmen Merlov  

Nadaljuj branje
Ogledi: 558