BLOGI

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Prav lepo pozdravljeni!

Mnogi se sprašujejo zakaj živim tako predano, aksetsko in z neomajno voljo . Zakaj se tako trudim?

Da bi dobili odgovor na to, se moramo vrniti v čas pred približno 8 leti. Takrat sem bil na robu preživetja in kot odvisnik od trde droge in psihotični bolnik praktično obsojen na smrt. Možnosti za povratek nazaj v življenje so bile nične in prav nihče mi ni pripisoval veliko možnosti za uspeh. Občutja so bila zares morbidna, še posebej ko sem se zavedal da ne bom mogel nikoli več objeti svoje matere, iti na sprehod v meni tako ljubo naravo ali zreti v oči moji najdražji. Zapravil sem si svoje mlado življenje in umrl bom prav bedne smrti, obdan samo s hladnimi zaporniškimi zidovi. Kratkotrajnim občutkom zmage nad boleznijo so sledila dolga mučna obdobja poraza, ki so mi pobrala še tisto malo duševne moči, ki bi jo  nujno potreboval za preživetje med neizprosnimi zidovi. Življenska energija mi je pešala in glasovi prišepetalcev so bili vedno močnejši in jasnejši.

»Zapravil si si življenje in s tem vse potenciale, ki so ti bili položeni v zibelko« »Umrl boš bedne smrti in s tabo vse dobro v tebi!« »Neizmerno boš hrepenel po tem, da se to ne bi zgodilo, a takrat bo že prepozno!« »Bodi preklet!!!«

V zibelko so mi bili podarjeni mnogi darovi in tako sem bil kot otrok nadpovprečno nadarjen v mnogih pogledih, a sem zaradi lahkomiselnosti zapravil in uničil vse dobro v sebi. Star še ne 30 let, sem vse to jasno doživljal in bil pretresen do kosti. Občutek brezizhodnosti je bil neizprosen.

Napolnjen  s temi spoznanji sem se odločil, da se znova poženem v bitko, ki pa jo bom tokrat dobil.
»Zmagal bom ali pa umrl. Druge možnosti ni!«

Dobival sem  bitko za bitko in se počasi spoprijateljil s svojimi prišepetalci. Sledil sem neizprosnim glasovom v sebi in si počasi pokoril vse sovražnike v sebi. Znova sem postal popolni gospodar svojega bitja.  

V temni noči duše sem spoznal smisel svojega življenja. Pred obličje boga lahko stopim le na dva načina. S sklonjeno glavo in repom med nogami ali pa prežet z zmagoslavjem, v luči izkoriščenih potencialov in samouresničen.

Lahko se podam naprej v svetlobo ali pa se osramočen vrnem nazaj v šolo življenja, kjer bom postavljen pred iste izzive-vedno znova in znova...

Odločil sem se da pot življenja opravim z odliko in jo zaključim z nasmehom na obrazu in zmagoslavjem v srcu. S prišepetalci smo postali nerazdružljivi zavezniki in vedno znova me dvigujejo k novim zmagam in me navdajajo z izpolnjenostjo.

Sam jim sledim z ogromno vnemo in se počasi potapljam v blaženost svoje duše. Hvaležen sem za to spoznanje in ni mi težko slediti svojo pot in ji biti povsem predan, saj imam pred očmi samo eno stvar.

Popolni stik s svojo dušo....

 

Bodite mi dobro!!!

Nadaljuj branje
Ogledi: 1305

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

Prav lepo pozdravljeni. 

Zelo rad pišem v 1. osebi, saj tako na najučinkovitejši način predstavim samo zadevo. Na moji poti osebne rasti sem doživel že marsikaj. Slišalo se bo čudno, a večino spozanj sem z nadsvetlobno hitrostjo prejel v višjih stanjih zavesti, ki so jih povzročila razna psihoaktivna sredstva, od magičnih gobic, do pivnikov LSD-ja... Ta stanja so bila tako intenzivna in spoznanja tako presunljiva, da so mi v celoti spremenila pogled nase in na svet. Prav tem snovem se lahko v resnici zahvalim, da sem danes živ, po vseh dolgih letih boja s trdo drogo in psihozami. Večkratna uporaba teh snovi se ti lahko maščuje, saj nenadzorovan vnos večkrat privede do prehitrega soočenja s sabo in posledično veliko ljudi pristane na psihijatriji ali pa so doživljensko tretirani kot duševni bolniki.. Ja, v takšni zablodi v resnici živimo in kot bi rekel priznani reggae izvajalec-We are million miles away from ourselves.

 

Kakorkoli že, ukvarjanje s sabo in osebno rast sem ponotranjil in ju gojim tudi sedaj, ko sem že vrsto let zagrizen asket. Sedaj so gobe zamenjali dolgi teki, sprehodi v naravo in spremembe v prehrani, ki je v veliki večini rastlinskega izvora, spoznanja pa so bolj uravnovešena. Ravno te dni, sem se zamislil in presunilo me je, lahko rečem kar strahovito spoznanje, da smo ljudje v veliki meri sami kreatorji našega počutja in zavesti. Jasno sem se zavedal in si priznal, da je v moji zavesti še ogromno nesnage in da gojim prav nenavadne najemnike, ki mi kradejo energijo in me odvračajo od notranjega miru. Ves čas namreč bijem bitko z ljudmi v moji notranjosti, ki pa fizično pri tem sploh niso prisotni. Raznim ljudem, s katerimi imam nerazčiščene odnose oziroma imajo precej drugačen pogled in delujejo v svetu precej drugače od mene to očitam in sem z njimi v neprestanem konfliktu. Mojim merilom le malokdo ustreza in tako se v meni bije neprestrana bitka in očitanje. Spoznal sem, da  mi ti najemniki kradejo dragoceno duševno energijo in zato sem se odločil, da jih vljudno pospremim nazaj od koder so prišli. Vsem sem se zahvalil in se jim opravičil, ter jim obljubil, da bom bolj sprejemal različnost človeških bitij. Da ne bom več obsojal in se ukvarjal z drugimi, sploh pa ne bom več gledal na stvari tako osebno. Vsi ljudje smo namreč na poti učenja in zato nepopolni. Vsi delamo napake in nihče ni dobil ob rojstvu pisnega navodila o življenju. Tudi sam verjetno ne utrezam vsem in zelo pomembno je, da sprejmemo to zavedanje-o naši majhnosti. 

Vera v nekaj višjega in popolno zaupanje tej energiji nas lahko v celoti osvobodi, če doumemo, da smo vsi ljudje le iskalci. V resnici se ne moremo v celoti zanesti na nobenega človeka in noben človek ni v celoti popoln in tega se je potrebno zavedati. Opreti se je potrebno na nekaj višjega in oprostiti drugim, predvsem pa sebi v našem neznanju. Sprejeti je potrebno ljudi takšne, kakršni so in jih ne soditi po naših željah in predstavah. 

Če delujemo tako, bo v naši duši občutno več miru, na voljo pa bomo imeli veliko več duševne energije, ki jo bomo lahko porabili za kaj kreativnega. Predvsem pa, da bomo na svet delovali pozitivno in ne obsojajoče. 

Do tega spoznanja sem prišel med dolgim treningom plavanja in zares me veseli, da sem osvojil veščine, ki me bližje sebi pripeljejo brez uporabe psihoaktivnih substanc. Tako je življenje bolj zdravo, delo na sebi pa učinkovitejše. 

Obilo notranjega miru in spoznanj pa želim tudi vsem vam!

Nadaljuj branje
Ogledi: 1418

Objavil: Kdaj: Kategorija: Šport in rekreacija

Lepo pozdravljeni. V tem prispevku se bom dotaknil hrane športnika. Danes je splošno znano, da se pod pojmom športna prehrana skrivajo vsa možna dopolnila v obliki kemično predelanih praškov. Vsi ti nam zagotavljajo boljše dosežke in boljše počutje, v resnici pa skoraj nobeden od njih ni znanstveno potrjeno učinkovit. Pa poglejmo z druge strani. Ali ni res da mora biti športnik zdrav? So ti čudežni praški potemtakem zares zdravi? Moja filozofija je preprosta. Človek je del živalskega sveta in kot takšen popolnoma podrejen zakonom narave. Kdor se ne strinja, se bo, ko bo na smrtni postelji..

Znano je da se vseh 1,7 milijona do sedaj poznanih živalskih vrst prehranjuje brez kuhinjskih loncev. Jejo pač tisto, kar je zanje namenila narava in se ne obremenjujejo z vnosom beljakovin in podobno.. Le poglejte si moč opice, slona ali nosoroga. Le človek je zaradi svojih potreb širitve iz ekvatorialnega pasu v prazgodovini začel loviti živali in termično obdelovati tudi zelenjavo. Ali ni torej za človeka najbolj primerna hrana tista, ki mu jo je dodelila mati narava? In če je temu tako, je verjetno vsem jasno, da nimamo primernih zob, da pojemo surovo žival kajne?   

Športna prehrana

Kakorkoli že-zame najbolj primerna je surova prehrana, ki vsebuje še vse nepredelane elemente. Po njej se tudi počutim najbolje, imam ogromno energije, zanimivo pa je tudi to, da po tej hrani nisem nasilen, sem bolj povezan s sabo in nasploh dosti vedrejši. Že to mi pove dovolj o zdravi prehrani. Po tej vrsti hrane sem izpolnjen.

Poznano pa je tudi to, da je človek bitje, ki ga vzgajajo in tako imamo podzavest polno pridobljenih informacij. Znano je, da ravno podzavest predstavlja večinski delež naše psihe in tako tudi najbolj vpliva na naše vedenje. No, in s tega razloga je tudi zelo težko vzdržati samo na presni hrani in tako je včasih kar nujen kakšen kuhan obrok, ki pa naj bo čim bolj lahek in rastlinski. Zakaj rastlinski? Z vidika zdravja zato, ker se nam bo črevesje dosti prej spraznilo in nam bo ostalo ogrooomnooo energije za druge pomembne stvari, z etičnega pa..

Jah, pojdite enkrat na obisk v klavnice in vam bo vse jasno..

Še moj nasvet. Nikoli ne kupujte tujega mnenja.. Poizkusite stvar sami in če vam stvar odgovarja, potem je prava za vas.

Ali kot mi je rekel dober prijatelj: V tem času, ko je vsega na voljo v tako velikih merah, pa zares ni več potrebe po tako barbarskem dejanju, kot je klanje...

 

Pa lep dan vsem 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1397

Objavil: Kdaj: Kategorija: Šport in rekreacija

Lepo pozdravljeni. Sem Mitja, človek ki zelo rad teče. Redno tečem že več kot 6 let in tek mi je v tem času služil kot zelo dober zaveznik.

V preteklosti sem imel zelo razburkano življenje. Pot me je vodila po zares nenavadnih poteh. Znašel sem se v vlogi punkerskega upornika, odvisnika od trde droge, psihotičnega bolnika in na kraju še zapornika z malimi možnostmi za preživetje. Vso to odisejado zelo podrobno opišem v avtobiografiji Tek za življenjem. V borbi proti vsej navlaki, ki sem si jo nakopal, mi je tek služil kot zelo dober učitelj. Na začetku sem ga koristil kot pomočnika pri sestavljanju uničenega telesa, kmalu pa sem spoznal da mi lahko zelo dobro koristi tudi pri zdravljenju duše. Z njegovo pomočjo sem uspel premagati neozdravljive psihoze in končno zopet začutil življenje v sebi. V zaporu mi je služil kot pripomoček za beg in pomiritev svojega uma. Z njim sem sem čisto odklopil in uspel preživeti kruto življenje za rešetkami. Na prostosti sem to čudovito navado obdržal in večkrat sem prav med dolgotrajnim tekom našel rešitev za težave, ki so se mi še malo prej zdele nepremagljive.

Tek na dolge razdalje je postal moja zasvojenost in tekel sem po dežju, snegu, mrazu, vročini, skratka v vseh pogojih. Sčasoma so se povečevale tudi same razdalje in kaj kmalu sem pretekel svoj prvi maraton, malo kasneje tudi prvih 75km in nič me ni moglo ustaviti. V lastni režiji sem se lotil prvega 100km teka in ga pretekel v dobrih 14 urah. To mi je dalo novega zaleta in prijavil sem se na 164km ultratrail po Istri, ki je vseboval kar 5700 višincev. Se pravi, kot če bi odtekel iz Trbovelj do Kopra, hkrati pa še 2krat osvojil Triglav od morske gladine. To je bila zares imenitna dogodivščina, pri kateri sem prišel do čudnih stanj zavesti. Na 60 kilometru sem si namreč izpahnil gleženj in nadaljne 104 kilometre prehodil v strašnih bolečinah. Vse skupaj je trajalo dobrih 45ur in na cilj sem prišel čisto alieniran. Vmes so se mi pojavili prividi in na nekem delu trase sem dobesedno zaspal med hojo. Ta izkušnja mi je dala mnogo, predvsem pa še večjo potrditev, da se da z močno voljo doseči marsikaj. Bil sem tako samozavesten, da sem še istega leta premagal 75km Logarske doline s 5kg utežmi v rokah, kasneje pa odtekel 250 krogov na stadionu v Trbovljah (100km) za socialno ogrožene otroke.

Danes kot licencirani vaditelj športne rekreacije 2. stopnje učinkovito vodim Športno-humanitarno društvo Človek, kjer nudimo vodene individualne in skupinske vadbe širom Zasavja. Del tega je tudi tek, ta stari zaveznik. Med tekom se razbremenimo, odklopimo negativne misli, razčistimo marsikatero zadevo in obremenimo notranje organe, ter tako v celoti predihamo telo in možgane. Po teku smo bolj kreativni, imamo več energije in smo mirnejši, ter posledično boljši posamezniki, saj tek iz nas potegne le tisto najboljše, poleg tega pa nam razen genetskih predispozicij pri teku ni nič podarjenega. Vsak km moramo preteči sami in si pošteno zaslužiti vsak pretečen kilometer. Bližnjic pri teku ni in prav to je tisto kar šteje. Saj se naučimo fair playa in zavzamemo stališče, da se moramo v življenju za vse potruditi. 

Tek je zakon!

Nadaljuj branje
Ogledi: 1431