Zdravi odnosi

Blog o zdravem odnosu do sebe in drugih

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Danes imamo vsi ogromno znanja o tem, kako živeti življenje, da bomo srečni in izpopolnjeni. Da bomo živeli življenje, ki ga želimo živeti. Kupujemo knjige o osebnostni rasti različnih avtorjev, obstajajo blogi, spletni portali in video materiali na to temo, obiskujemo seminarje, predavanja...Ja, danes je znanja o tem, kako živeti svoje življenje in kako osebnostno rasti vsakemu na dosegu roke.

 

To je teorija. Kako je pa s prakso?

Če se malo ozrete okrog sebe, ko hodite po ulici, boste videli zaskrbljene, žalostne, morda celo jezne obraze ljudi. Prisluhnite pogovoru mimoidočih – so to prijazne besede, polne ljubezni in spoštovanja do drugega? Na prste ene roke lahko preštejemo ljudi, ki jim iz oči sijeta veselje in zadovoljstvo, na prste druge roke pa prijazne in spoštljive besede. Vse to zato, ker ne živimo svojega življenja. Vemo sicer, kako se to dela (smo prebrali v knjigi, na internetu, slišali na predavanju), a tega ne delamo. Pa ne zato, ker ne bi hoteli, temveč zato, ker preprosto ne vemo, kako in kje bi začeli. Ko prebereš knjigo o tem, kako spremeniti sebe v boljšega človeka in kako živeti življenje, ki si ga želiš živeti, se ti zdi vse tako enostavno in super, rečeš si »A, tako je to, tako se to dela« in to je to. Tukaj s evs ekonča. Če pa bi res hoteli nekaj spremeniti, moramo zdaj to znanje, ki smo ga dobili (v knjigi, na internetu, na predavanju) začeti uporabljati v praksi, v svojem življenju.

 

To je tako, kot če bi vse življenje samo študirali, ne pa se po končanem študiju zaposlili. Vsi vemo, kako je, ko prideš »svež« s faksa, s srednje šole ali poklicne šole, poln teorije in znanja (praksa na šoli ne šteje za ta pravo prakso v življenju!), potem pa se zaposliš in šele, ko začneš opravljati delo, za katerega si se šolal, se ta pravo učenje zares začne. Takrat uporabiš znanje za to, da nekja narediš v praksi, v realnem življenju. Pogostokrat se izkaže, da ja, teorija je res da bila potrebna, saj ti da nek širši vpogled v samo stvar, vendar pa teorija lahko »zaživi« šele, ko ji praksa vdihne življenje.

 

Tako je tudi z osebnostno rastjo – zares rastemo šele, ko znanje, ki smo ga dobili, uporabimo za to, da spremenimo sebe.  Življenje v teoriji ali življenje v praksi – vsi poznamo razliko. Spomnite se samo na svoje prve poskuse kuhanja ali pa pečenja – ko bereš recept in gledaš slike jedi, se ti zdi čisto preposto, saj vse lepo piše, koliko česa in kako vse te sestavine pomešati skupaj, da nastane to, kar je na sliki. Ko pa se zadeve lotiš, vidiš da manjka še nekaj praktičnih opisov... Pri moji prvi potici so mi še kako prav prišle ure v kuhinji z babico, ko sem bila mlajša,  kajti v receptu ni bilo nikjer tistih podrobnosti, ki povezujejo prvo dejanje z drugim in nato naslednjim, nikjer ni bilo prakse.

 

Da me ne bo kdo narobe razumel – nič nimam proti teoriji, le opozoriti želim, da samo teorija ni dovolj za srečnejše življenje, v katerem se bomo počutili zadovoljne in izpopolnjene. Znanje, ki ga dobimo v knjigi, na internetu, na predavanju, je treba zdaj še uporabiti v svojem življenju. Če ste prebrali, da se je treba imeti rad, da je to prava pot, potem se začnite imeti radi:

  • vzemite si vsaj pol ure na dan zase in takrat počnite to, kar vas veseli,
  • postavite mejo v odnosih,
  • ne kritizirajte se in ne ponižujte sebe,
  • dovolite si izražati čustva (jokajte, smejte se),
  • pocrkljajte se in bodite nežni do sebe.

Ne samo prebrati zgornjega seznama in v sebi pokimati, češ »Tako se to dela, ja«, ampak vzemite en stavek in ga začnite danes delati – kateregakoli, ni važno, pomembno je samo to, da ga danes uvedete v svoj vsakdan. In potem jutri naprej...

 

Vsak dan delajte to, ne samo vedeti, kako se to dela, dejansko to delajte. In bo sprememba, bo rezultat, verjemite.

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1037

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

 

 

 

 

Vedeti, kdo si in kaj si želiš ter tudi živeti tako. Suvereno in pogumno stopati skozi življenje. Zaupati, da bo vse v redu, da si se prav odločil. Veš, da delaš prav, ker si se TI tako odločil. Poslušati mnenja drugih in kdaj tudi spremeniti svoje. Spoštovati in sprejemati sebe. In druge. Vse to in še več je skrito v besedi samozavest.

Pa resnično vemo, kaj je samozavest? Razlika je namreč vedeti, kaj to je in čutiti jo, torej biti samozavesten. Najbrž ste že kje brali, da se samozavesti lahko naučimo. Morda bi bil bolj pravi izraz, da jo obudimo, kajti vsakemu od nas je bila samozavest že položeno v zibelko.

Kaj se je z njo dogajalo, pa je odvisno od okolja, v katerem smo odraščali – lahko da smo jo hitro izgubili in postali otrok, ki se ni znal postaviti zase, ki se je vedno postavil na konec vrste, češ, saj si zares ne zaslužim tega in se razvil v odraslega, ki je vedno ostal raje tiho v družbi, samo da ne bi izstopal, ki si ni upal predlagati svojih idej v službi, ker bi se mu vsi smejali ali pa si ni upal ogovoriti punce, ki mu je bila všeč. Tako je zamudil marsikatero priložnost v življenju, da bi lahko bil srečen in zadovoljen – ni bil zadovoljen v službi (ideje so ostale varno zaklenjene nekje v njegovi omari), ni razvil pristnih prijateljskih odnosov, ker se ni nikoli izrazil, kaj mu je všeč in kaj ne ter ni znal postaviti mej, zato drugi niso nikoli zares vedeli, kako ravnati v odnosu z njim, dekle pa je ogovoril nekdo drug, ki si je upal.

Če pa smo imeli starše in okolje, ki nas je spodbujalo, da izražamo sebe in svoje občutke, da se nam ne more nič hudega zgoditi, če tako ravnamo, temveč ravno nasprotno – bomo tako bolj srečni v svojem življenju – smo se razvili v samozavestno odraslo osebo. To pomeni, da se zavedamo sebe:

  • Kdo smo
  • Kaj si želimo in česa ne
  • Vemo, kje so naše meje
  • Se imamo radi in lepo ravnamo s seboj – z občutkom, potrpežljivo in razumevajoče
  • Spoštujemo se in sprejemamo v celoti
  • Brez slabe vesti poskrbimo zase, ker bomo tako lahko dali več drugim
  •  Izražamo se v odnosih z drugimi brez strahu pred zavrnitvijo
  • Ne spreminjamo se zato, da bi bili ljubljeni ali sprejeti v družbi
  • Spremenimo se zato, ker opazimo pri sebi lastnosti, zaradi katerih nismo dober človek ali pa zato, ker najdemo prepričanja, ki nas omejujejo na naši poti življenja.

 

Samozavesten ni nekdo, ki je uspešen v poslu, poročen, ima dva otroka, hišo in psa, velik avto in vikend na morju. Uživa, ko ga vsi gledajo in občudujejo, saj se tako počuti še boljše. Ne, to ni samozavest, to je zgolj nesamozavest – ko z materialnimi dobrinami in potrditvami od zunaj poskušamo napolniti občutek praznine in negotovosti.

Samozavesten posameznik ne rabi potrditve od drugih, da je v redu, da je uspešen...on vse to že čuti v sebi in se tega zaveda. 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1072

 

 

Septembra se bo začelo novo šolsko leto in mnogi izmed vas bodo 1. septembra pospremili svojega prvošolčka na prvi šolski dan. Občutki bodo mešani – vse od veselja, navdušenja pa do skrbi, kako bo, si bo našel družbo, se bo dobro počutil in podobno. Zadnje čase veliko beremo in slišimo o tem, kakšni, da so današnji otroci, kako so nasilni in podobno. Redko pa se vprašamo, kako to, da je danes toliko tega.

 

Otroci so kot »gobe«, ki srkajo vse, kar vidijo v svoji okolici – doma, v družbi, v medijih – in mi odrasli smo malo pozabili na to. Ker se nam tako zelo mudi na nek sestanek, gremo kar pri rdeči luči čez cesto, robček odvržemo na cesto, preklinjamo...ob vsem tem pa pozabimo, da smo mi kot odrasli zgled otrokom.

 

Lahko začnemo s tem, kar počnemo praktično ves čas, z vsem, kar nas obdaja in s celotnim svojim bitjem – s komunikacijo. Komuniciramo z besedami (izgovorjenimi ali napisanimi),  z znakovnim jezikom, s tonom glasu, z gibi rok in telesa, z izrazom na obrazu, pa tudi z načinom oblačenja, vedenja in še bi lahko naštevala. Človek je kot celota nosilec informacij – za tistega, ki vidi in prisluhne, je na voljo neskončno informacij.

 

Kot komunikacijo označujemo vsako dejanje, kjer poteka izmenjava sporočil oziroma informacij. Vedno je nekdo, ki nekaj sporoča in na drugi strani je drugi, ki to sporočilo prejema. Med njima se vzpostavi most in ta most ju povezuje – preko njega se spoznavata, preko njega si sporočata informacije eden o drugem in na ta način gradita odnos.

 

S pomočjo komunikacije gradimo odnose

Vendar pa samo govoriti – v smislu, da poveš svoje, kako se počuti ob tem sogovornik, pa te ne zanima – ni dovolj. Vaš govor mora imeti za cilj dvoje: biti razumljen in razumeti drugega (kako je, kaj se mu dogaja, kako se počuti itd.). Na tak način govoriš tako:

  •  da upoštevaš sogovornika,
  • da ga z besedami ne prizadaneš,
  • da se potrudiš povedati tako, da te bo razumel,
  • da medtem ko govoriš, opazuješ sogovornika in se prilagajaš njegovim odzivom (npr. vidiš, da te ni razumel, torej še enkrat poveš, morda zdaj z drugimi besedami in na drugačen način).

 

Na tak način se vzpostavi obojestranska izmenjava sporočil in takrat govor postane komunikacija. Takrat komunikacija postane sporazumevanje in pogovor. Ko se izražate tako, da vas sogovornik razume in da se obenem počuti razumljenega, sta začela graditi odnos. Za vse odnose (ne le partnerske) je bistveno, da znamo komunicirati, da se zavedamo, da sporazumevanje ni enosmerna ulica.

 

Če drugega, torej tistega, s katerim komunicirate, doživljate kot zaskrbljenega, mu to povejte: »Občutek imam, da si zaskrbljen. Si res ali si to le domišljam?« – s tem boste pokazali, da ste se naravnali nanj, hkrati pa mu dajete priložnost, da se tudi on izrazi in pove, kako se počuti. Pomembno je, da damo drugemu priložnost, da se izrazi, ne da mi kar sami naredimo »zaključke« v svoji glavi o tem, kako se drugi počuti – češ, mi vse vemo. V tem primeru ne moremo govoriti o komunikaciji niti o sporazumevanju, na tak način odnosa ne gradimo.

 

 

Odrasli, bodimo zgled

Začnite pri sebi – poglejte, kaj lahko v komunikaciji z drugimi (s partnerjem, s sodelavci, s starši, s prijatelji, z otrokom itd.) spremenite in to naredite. Vzemite si čas za pogovor, saj boste le tako lahko prisluhnili drugemu, se potrudili, da poveste tako, da vas bo drugi razumel. Kajti če govorite le z namenom, da poveste svoje, niste nič naredili – drugega se na tak način ne boste »dotaknili« oziroma ne boste razumljeni. Mi pogosto tako ravnamo v komunikaciji, potem se pa čudimo, kako nas nihče ne razume...

 

Tudi vaš prvošolček vas bo bolje razumel, kaj ste želeli povedati, če si boste vzeli čas za pogovor z njim in mu zares prisluhnili - ga opazovali kot celotno bitje, kaj vam sporoča in ne le z besedami – ne pozabite, na tak način gradita odnos. Med vama bo raslo zaupanje in spoštovanje, kar bo vplivalo na to, da boste vedno manj zaskrbljeni, kako je z njim, ali se je vklopil v družbo in kako se počuti, saj vam bo o vsem tem povedal pa tudi sami boste znali vprašati.

 

Pred časom sem brala o anketi med prvošolčki, ki so jih spraševali o tem, kdo jih najbolje razume. Rezultati so pokazali, da to niso starši, temveč babice in dedki, ker si za njih zares vzamejo čas. Ena od punčk je to, kaj pomeni »vzeti si čas«, opisala, da babica vedno, ko se pogovarja z njo, ugasne televizijo.

 

Starši, prisluhnite svojim otrokom in bodite zgled, da se bodo od vas naučili komunikacije, ki gradi zdrave in kakovostne odnose.

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1039

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

 

 

 

»Zdi se mi, kot da stojim v polni sobi ljudi, kričim na ves glas, a me nihče ne sliši«, je potarnala Rose Jacku v filmu, ki je konec devetdesetih podiral rekord za rekordom. Ni pa Titanik samo ljubezenska zgodba ali zgolj dober prikaz nekega zgodovinskega dogodka. Ne, v njem se skriva tudi sporočilo – “živeti svoje življenje.”

 

Kot smo rekli v prvem delu, je dobro v neki točki v svojem življenju narediti osebno bilanco in se vprašati, zakaj počnemo stvari, ki jih v resnici ne maramo (na primer hodimo v službo, v kateri ostajamo zgolj zaradi plače) in zakaj vzdržujemo odnose, ki nas le obremenjujejo ne pa izpopolnjujejo…

 

Vprašajte se torej, »zakaj to počnem, če pa me vendar ne veseli niti ne vidim smisla«. Dobili boste zanimive odgovore:

  • ker to od mene pričakujejo (partner, starši, prijatelji, sodelavci...),
  • ker se to spodobi,
  • ker mi je nekdo tako svetoval, da je to zame dobro,
  • preprosto ne vem, zakaj (ne se zadovoljiti s tem odgovorom, ampak raziskujte naprej).

Kje ste pa tukaj vi – namreč, če nekaj delate, delajte to zato, ker vi tako hočete, ne zato, ker nekdo drug meni, da je to za vas dobro, da se spodobi ali zaradi kateregakoli drugega razloga.

 

Le vi sami veste, kaj je za vas dobro. Tega ne more vedeti nihče drug na tem svetu!

 

Težava nastopi, ker mi sami v resnici ne vemo, kaj je za nas dobro, niti si zares ne zaupamo, zato odgovore iščemo pri drugih ljudeh:

  • ko spoznamo simpatičnega moškega, sprašujemo prijateljice, kaj si mislijo o njemu,
  • ko se odločamo med dvema ponudbama za službo, ljudi okoli sebe sprašujemo in prosimo za pomoč pri odločitvi,
  • ko iščemo novo stanovanje, se zanašamo na mnenja drugih,
  • ko planiramo zasluženi dopust, poslušamo vse druge, le sebe ne, kaj si pa mi zares želimo,
  • ...

 

Seveda ni nič narobe poslušati mnenja drugih, narobe je le to, da poslušamo SAMO njih, sebe pa sploh ne vprašamo, kaj si pa mi želimo. Pravilna pot je, da najprej sebe vprašamo:

  • je moški, ki sem ga spoznala tak, s katerim se bova ujela v življenju (ali imava enak pogled na življenje in partnerstvo) in bova lahko skupaj rasla in se razvijala?
  • v kateri službi bom lahko bolje izražala svoje talente in sposobnosti, v katerem okolju se bom bolje počutila, katero delovno okolje je bolj primerno zame?
  • je to stanovanje prostor, kjer se bom počutila doma, kjer se bom počutila varno in odgovarja mojemu življenjskemu stilu?
  • si želim miren dopust daleč od vseh ljudi, nekje na samem ali si želim na potovanju spoznavati nove ljudi, obiskovati prestolnice in muzeje?

.....nato pa, če res čutimo potrebo slišati še drugo mnenje, vprašamo še ljudi, ki jim zares zaupamo in nas dobro poznajo.

 

Pogovorite se s seboj, vprašajte najprej sebe – zgradite najprej temelje, potem pa pojdite v svet.

 

Tako boste bolj suvereni, predvsem pa boste lažje sledili sebi oziroma temu, kar si vi želite. Brez pogovora s seboj se vam zgodi to, da drugi usmerjajo vaše življenje in vi kar naenkrat postanete le sovoznik, ne pa voznik. V takšni vlogi se nihče ne more počutiti dobro.

Kričite na ves glas, da naj vendar ustavijo, ampak vas nihče ne sliši.

 

Zavzemite držo ustvarjalca in pogumno stopite na novo pot – pot k sebi.

Ko ugotovite, kaj je tisto, kar delate zaradi drugih in ne zaradi sebe, potem je naslednji korak, da to prenehate delati. Ker zdaj veste, da na primer na aerobiko hodite le še zaradi nekega dogovora s prijateljico izpred treh let, za gibčno telo pa vsak dan poskrbita več kot odlično oba otroka, ki ju lovite po parku in doma v dnevni sobi, se lahko z mirno vestjo pogovorite s prijateljico in aerobiko odpoveste. Bosta vajino druženje raje prilagodili novim razmeram in se dobivali ob dnevih, ko bo obema bolj odgovarjalo. Nenazadnje je mogoče prijateljica ravno tako že dlje časa zbirala pogum, da vam to reče....

Ko se za nekaj odločimo, potem moramo to še narediti – zavihati rokave, zbrati ves pogum in moč, globoko vdihniti....in skočiti v vodo. Težko je, strah nas je, vendar imejte v mislih ves čas to, da delate nekaj, kar je za vas dobro. Mogoče se v tistem trenutku še ne počutite tako, zagotovo pa se boste slej ko prej. Namreč ko lepo skrbimo za sebe in svoje potrebe, skrbimo v resnici za svoje notranje počutje, za svojega notranjega otroka:

·      ko date odpoved v službi, kamor hodite le še zaradi plače, se bo vaš notranji otrok po letih »tlake« počutil osvobojenega. Lažje boste zadihali in dobili ideje, kaj vse bi lahko delali;

·      ko se odločite zapustiti partnerstvo, ki to že zelo dolgo ni bilo več, si izkažete vso ljubezen in spoštovanje. Veste, da si zaslužite več in to boste tudi zagotovo našli, kajti vse se najprej začne pri sebi. Ko imaš sebe rad in si ne dovoliš več živeti skupaj z nekom, ki te ne ljubi več niti te ne spoštuje, sporočaš, da si vreden ljubezni in spoštovanja....in ljubezen te slej ko prej najde;

 

Poskrbite zase, saj boste le tako lahko srečni in zadovoljni v svojem življenju.

Naše notranje počutje je znak, ali lepo skrbimo zase ali ne. Čim večkrat se vprašajte, »kako se počutim«. Iskreno poglejte vase in opazujte: ali vaš otrok joče in vas milo prosi, da poskrbite zanj, da prenehate delati to, kar mu škodi, ali je zadovoljen in vesel, ker lepo skrbite zanj? To bo vaš kažipot na poti spreminjanja sebe.

In če tudi zaključimo s tem, s čimer smo začeli – ne čakajte na potop ladje, da boste lahko začeli na novo, že zdaj imate vso moč v svojih rokah, da spremenite svoje življenje in zaživite SVOJE življenje, to, kar si želite že od nekdaj.

 

Tinkara Filač, svetovalka za zdrave odnose

1.del >>>

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1060

 

 

 

Se še spomnete filma vseh časov, no vsaj takrat so tako govorili in pisali o njem, film, ki je podiral rekorde, film, ki je povzdignil mit romantične ljubezni v neslutene višave, film, ki je s tako zgodovinsko natančnostjo prikazal eno najhujših katastrof, do katere je prišlo v prvi vrsti zaradi napuha, egocentrizma in želje po slavi. Najbrž že veste, o katerem filmu je govora.

 

 

Titanik je bil film, ki je konec devetdesetih polnil kinodvorane in blagajne, pa tudi mnoga srca. To je bil film, ki je združil tako tiste, ki jih je zanimal zgodovinski pogled na eno največjih katastrof, kot tudi tiste, ki jih je pritegnila ljubezenska zgodba med glavnima junakoma, Rose in Jackom. Odlična kombinacija, kjer je bil zadovoljen tako moški del publike kot tudi ženski, če malenkost poenostavimo.

 

Malo bolj podroben pogled v samo vsebino pokaže, da film poleg vsega zgoraj opisanega, nosi pomembno sporočilo – »živeti svoje življenje«.

 

Se spomnete kakšna je glavna junakinja Rose na začetku filma in kakšna je, ko se film zaključi? Rose spoznamo kot aristokratinjo, ob koncu filma pa izvemo, da je po potopu Titanika odšla v svet, postala igralka in živela precej »normalno« življenje, stran od »visoke« družbe, katere del je bila prej. Pa ne le to – na začetku je hladna, vzvišena in nesrečna v sebi, ob druženju z Jackom pa se začne spreminjati in postaja vedno bolj sproščena, vesela in prijazna, predvsem pa srečna!

 

»Zdi se mi, kot da stojim v polni sobi ljudi, kričim na ves glas, a me nihče ne sliši«, je potarnala Rose Jacku.

 

Kolikokrat se tako v svojem življenju počutite vi? Kolikokrat zgolj nemočno opazujete, kako življenje teče mimo vas, vi pa se ukvarjate s stvarmi in odnosi, ki vam zares ne pomenijo nič:

  • hodite v službo, ki vam predstavlja le sredstvo za preživetje, delo vas ne veseli ali izpopolnjuje in v njej ne morete izraziti svojih talentov in sposobnosti. V službo hodite bolj kot ne, kot v zapor in ko je osem ur konec, se vam zdi, da šele zaživite - žal pa ste takrat že tako utrujeni in izčrpani, da je vse, kar lahko naredite le to, da aktivnosti, ki vas zares veselijo, prestavite na enkrat drugič, ko boste imeli dovolj energije;
  • ste v partnerstvu, kjer sta le še dva tujca, ki živita eden mimo drugega, vsak na svojem samotnem otoku, vendar ostajata skupaj, bodisi zaradi otrok bodisi zato, ker nimata poguma se soočiti z obtožujočimi pogledi staršev in okolice. Morda sta se celo dogovorila, da se lahko videvata z drugimi, ker kljub vsemu, ljubezni si oba želita;
  • imate prijatelje, s katerimi se že dlje časa videvate bolj po sili kot iz nekih skupnih zanimanj in prijateljstva, vaše poti so se že davno obrnile vsaka v svojo smer, a zaradi navade in prepričanj, da »kaj bodo pa rekli, če me ne bo več na skupna srečanja«, vzdržujete nekaj, kar je že zdavnaj umrlo;
  • pred leti, ko ste začeli hoditi na aerobiko, ste resnično uživali – imeli ste reden urnik, ko ste skrbeli za svoje telo, s prijateljico, s katero sta se skupaj vpisali na tečaj, sta ena drugo spodbujali k rednemu obiskovanju vadbe in nenazadnje, spoznavali ste nove ljudi. Danes pa, ko imate poleg službe še družino, vam ta hobi ne predstavlja več veselja in razvedrila, temveč vse prej kot to.

 

Če ste se vsaj v eni situaciji našli, je čas za osebno bilanco. Ustavite se in se vprašajte: »Zakaj to počnem?« in ponovite to vprašanje večkrat na dan – pri vsaki stvari oziroma odnosu, kjer čutite nezadovoljstvo, nesmisel ali nelagodje, se vprašajte, zakaj se tako počutim. Potem pa kopljite in raziskujte, da boste dobili iskren odgovor, zakaj delate nekaj, kar vam v resnici ne paše. Velikokrat namreč počnemo stvari, ker smo tako navajeni in niti ne pomislimo, da bi lahko naredili nekaj drugače.

 

Vesela novica je, da lahko naredimo drugače vedno, le če hočemo. Samo mi lahko spremenimo stvari v svojem življenju.

 

Tinkara Filač, svetovalka za zdrave odnose 

2.del >>>

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1084

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

 

 

Še tretji del o tem, kako je pravilno skrbeti zase, da se v svojem vsakdanjiku ne izčrpamo. Tokrat o gibanju in počitku – kjer se pogosto zgodi, da s prvim pretiravamo, na drugega pa kar pozabimo. Sploh, ker za počivanje za nas Slovence velja, da je to nekaj slabega…češ, da je treba delati. Saj to je res – treba je delati, ampak treba je tudi počivati.

 

3. Gibanje in počitek – za zdravje potrebujemo oboje. Velikokrat delamo napako in si za počitek vzamemo premalo časa. Za aktivnost še nekako gre, saj lahko povsod beremo in slišimo, kako zdravo je, da smo fizično aktivni, pri počitku pa se pogosto zatakne: ponoči premalo spimo, nato pa še čez dan premalo počivamo. Samo delamo in se ženemo od ene obveznosti k drugi, zato je normalno, da ima naše telo enkrat dovolj in ko se prižge rdeča luč, je običajno že prepozno, saj obležimo s povišano telesno temperaturo in glavobolom.

 

Pravijo, da človek potrebuje nekje osem ur spanja na noč. Ali je to dovolj za vas? Pravijo tudi, da je spanec pred polnočjo kakovostnejši. Nekateri morajo popoldan počivati pol ure, spet drugi se po takem počitku ne počutijo dobro. Tukaj je toliko nasvetov, kolikor je ljudi. Zato morate najti svojo »spalno formulo«.

 

Morda je za vas osem ur spanja preveč in ste ugotovili, da vi rabite manj spanja ponoči, zato pa si vzamete eno uro počitka sredi dneva ali popoldan. Tako kot smo rekli glede načina prehranjevanja, velja tudi tukaj enako pravilo – sami poiščite, kaj je pravi ritem za vas. Opazujte se, kako se počutite zjutraj, ko ste se zbudili po šestih urah spanja in kako, ko ste spali devet ur skupaj. Ste se zbudili sami od sebe že po sedmih urah, čeprav običajno spite več? Tudi to se dogaja, včasih rabimo pač manj spanja.

 

Najdite aktivnost, ki ustreza vam. Nismo vsi tekači, čeprav je zadnja leta tek postal že kar moderen in vedno več ljudi teče. Seveda s tem ni nič narobe, narobe je le, če se vi silite k teku samo zato, ker vsi tečejo. Če raje hodite, potem to delajte, da boste ostali v formi in se dobro počutili. Karkoli že boste delali za izboljšanje kondicije, mora izhajati iz vas, iz tega, kar si vi želite. Na tak način vam ne bo nikoli težko nekaj početi, ker boste šli z veseljem na primer na treking ali v hribe. Če pa na primer tečete, ker tečejo vse vaše prijateljice, boste vsakič s težavo obuli superge in potem še s težavo odtekli tistih pet kilometrov. Nič v življenju nam ni potrebno početi zato, ker moramo ali zato, ker vsi tako delajo. Ne, stvari počnite zato, ker si vi to želite.

 

Ni važno, koliko in kdaj, pomembno je le to, da se poslušate in lepo poskrbite zase in za to, kar potrebujete vi. Telo nam vse sporoča, le prisluhniti mu moramo. Ker pa si tako zelo prizadevamo ujeti hiter tempo sveta, pozabimo poslušati, kaj nam pa naš notranji ritem narekuje – smo zares lačni ali smo v resnici prestrašeni in zaskrbljeni, potrebujemo po napornem dnevu v službi res še eno uro teka ali naše telo kliče po počitku in miru? Čim večkrat na dan se vprašajte »Kako sem, kako se počutim, kaj rabim« in dobili boste odgovor – morda ne takoj, z vztrajnim in potrpežljivim samospraševanjem bo odgovor zagotovo prišel.

 

S tem, ko se ne poslušamo in ne upoštevamo, izgubljamo veliko energije, zato smo potem izčrpani, nemotivirani in pod stresom. Ko pa si boste dali to, kar zares potrebujete, se boste počutili zdravo, vitalno in imeli boste dovolj energije za življenje. Pa ne le to – s takim načinom ravnanja s seboj, si boste pokazali, da se imate radi in da se spoštujete, kar je pa najpomembnejše.

2.del >>>

1.del >>>

 

 

Nadaljuj branje
Ključne besede: dobro počutje gibanje zdravje
Ogledi: 1067

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

 

V prvem delu smo govorili o tem, da če želimo slediti hitremu tempu življenja, moramo najprej obvladati korake. Ker v nasprotnem primeru si le prizadevamo slediti ritmu, a se ob tem lahko zelo hitro izčrpamo in nam v trenutkih, ko najbolj potrebujemo, zmanjka energije, volje in moči, pa tudi vztrajnosti, potrpežljivosti in odločnosti. Takrat smo brez notranje moči in zgleda, kot bi se nekako vdali in nismo več ustvarjalci lastnega življenja.

 

Rekli smo, da so koraki način, kako skrbimo zase in za svoje potrebe. Poleg kisika, naše telo potrebuje še vodo, hrano, gibanje in počitek.

 

1. Voda – je za naše življenje zelo pomembna. Brez vode lahko preživimo le nekaj dni, medtem ko brez hrane lahko zdržimo dlje (nekaj tednov). V našem telesu je nekje med 50% in 60% vode in je sestavni del vseh naših celic.

 

Stalno kroži v telesu in opravlja pomembne funkcije: vzdržuje pravilno količino krvi, uravnava krvni tlak in telesno temperaturo, topi in odvaja strupe in je poembna za zdravo prebavo. Vzdržuje prožnost in pravilno delovanje vseh organov, najbolj pa se dehidracija pozna na koži, ki je v tem primeru suha, nagubana, brez leska in z izpuščaji. Z leti človek izgublja količino vode v telesu.

Hiter test ali imate dovolj vode v telesu: uščipnite se v kožo na zgornji strani roke, povlecite jo za sekundo ali dve in hitro spustite. Če se koža takoj vrne v prejšnje stanje, imate dovolj vode v telesu, če pa potrebuje več sekund, ste dehidrirani.

 

Ali pijete dovolj? Priporočajo, da spijemo nekje 1,5 litra vode na dan, da pijemo zeliščne čaje in naravne sokove, ob tem pa jejmo dovolj svežega sadja in zelenjave, ki vsebuje tudi naravni sok (na primer 1 večje jabolko vsebuje 1 dcl soka, šop zelene 2 dcl soka), kravje mleko pa nadomestimo z mlekom iz oreščkov in semen. Na tak način boste zagotovo zaužili dovolj tekočine.

 

2. Hrana – o zdravi prehrani je bilo že toliko napisanega in povedanega, pa vendar je še vedno ogromno bolezni in težav ravno zaradi nepravilne prehrane. Če strnemo osnovna pravila zdrave prehrane:

  • jej, ko si lačen (težava nastopi, ko čustveno lakoto skušamo potešiti s hrano, kar pomeni, da si ne dajemo tega, kar v resnici potrebujemo...na primer: žalost potešimo s čokolado in ne s tem, da bi se pogovorili s samim seboj – se vprašali, zakaj smo žalostni in dovolili, da izjokamo žalost ali jo na kakšen drug način damo ven iz sebe. Če pa pojemo košček ali dva čokolade, se bolje počutimo, vendar smo le potlačili čustvo, ki bo slej ko prej ponovno prišlo na dan in tako potem pademo v začaran krog);
  • jej večkrat po malem (na primer pet manjših obrokov na dan in ne en velik obrok – na tak način ne bomo le bolj zdravi, temveč tudi bolj učinkoviti pri svojem delu: če zjutraj preskočite zajtrk, v službi pa na hitro pojeste en sendvič in spijete kavo, prvi obrok potem pojeste šele popoldan, ko se vrnete domov, boste zagotovo pojedli več, sploh pa vam v tistem trenutku prestradanosti misel o zdravi prehrani še na pamet ne bo prišla. Nenazadnje je tak način prehranjevanja kar velik šok za naše telo – najprej dolgo nič, potem pa kaloričen in velik obrok za predelati in prebaviti);
  • jej uravnoteženo (naše telo potrebuje makrohranila: beljakovine, ogljikove hidrate in maščobe ter mikrohranila: vitamine in minerale. Na prvem mestu so BELJAKOVINE, ki so gradniki naših celic in jih telo potrebuje za energijo. Najkvalitetnejši vir beljakovin so živalskega izvora (jajca, sirotka, meso, ribe in mlečni izdelki), sledijo beljakovine rastlinskega izvora (ajda, kvinoja, ovseni kosmiči, stročnice, oreščki in zelena zelenjava). OGLJIKOVI HIDRATI – sem sodijo poleg sladkorja tudi vsi škrobni izdelki, torej testenine, kruh in krompir, na kar pogosto pozabimo: 100g bele moke vsebuje enako kalorij kot 28 kosov sladkorja v kockah, to je 420 kcal. Če je ogljikovih hidratov v telesu preveč, se spremenijo v maščobno tkivo, če pa jih je premalo, telo začne kuriti maščobe in beljakovine, kar pa spet ni dobro, saj mso rekli, da so beljakovine gradniki naših celic. Zato previdno z uživanjem škrobnih izdelkov. MAŠČOBE naše telo ravno tako potrebuje, vendar govorimo o nenasičenih maščobah, ki jih najdemo v hladno stiskanih in biološko pridelanih rastlinskih oljih, avokadu in oreščkih. VITAMINE in MINERALE naše telo potrebuje za biokemijske procese in jih samo ne more proizvesti, zato je nujno, da jih uživamo – najbolje v obliki svežega in biološko pridelanega sadja in zelenjave);
  • uživaj sezonsko sadje in zelenjavo (v naravi je vse urejeno in vse ima svoj namen: pozimi lahko jemo kislo zelje, repo, krompir, ki nas grejejo in dajejo pomembne vitamine in minerale, spomladi nam ponudi regrat, čemaž, motovilec, ki sčistijo naše telo po zimi in ga nahranijo z bogatim klorofilom za naše celice, poleti nam radodarno ponuja rdeče in oranžno sadje, ki je polno sadnega soka, da ne dehidriramo in je bogato z betakarotenom, ki nas ščiti pred sončnimi žarki, jeseni pa lahko nabiramo kostanj in kuhamo bučne juhe, ki nas pogrejejo v vetrovnih jesenskih dneh in pripravijo naše telo na mrzle in temnejše zimske dni).

 

Zavedajmo se, da ne obstaja dieta oziroma način prehranjevanja, ki velja za pravilno ali napačno. Ali je neka dieta učinkovita ali ne, je odvisno od vsakega posameznika in njegovih potreb. Vsak od nas je unikat in vsak potrebuje nekaj drugega, da bo zdrav in vitalen. Najbolje je, če upoštevate značilnosti svojega telesa (sestavo, presnovo, genetiko itd.) in način življenja (kakšno delo opravljate, ste športno aktivni, imate družino itd.) ter na podlagi tega sestavite svojo dieto oziroma način prehranjevanja, ki bo ustrezal prav vam. Pobrskajte po različnih knjigah z zdravo prehrano in v vsaki najdite nekaj zase.

 

1.del

 

Naslednjič pa še o gibanju in počitku....

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1161

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

 

Danes se svet vrti hitreje in tempo življenja je hitrejši, kot je bil nekoč. Če želimo slediti, se moramo prilagoditi. To je dejstvo. Sicer ostanemo zadaj in ves čas nas preganja občutek, da zamujamo, zato se stalno priganjamo in hitimo. A ko nam enkrat uspe ujeti ta ritem, je naša naloga, da ta tempo vzdržujemo naprej.

 

To je tako kot, ko se učimo plesati dunajski valček – prvi koraki so vedno malce nerodni, spotikamo se, sem in tja pohodimo soplesalca, naredimo napačen korak. Ko učitelj plesa doda še glasbo, nimamo več težav samo s koraki, temveč tudi s tem, da korake delamo skladno z ritmom glasbe – torej, da ujamemo ritem. Ob redni vaji se slej ko prej naučimo pravilnih korakov, s soplesalcem se ne zapletava več in ko učitelj doda še glasbo, se počasi naučimo te korake povezati z ritmom.

 

Vendar če prej ne obvladamo korakov, je zelo težko, če sploh, ujeti še ritem. Nato pa je vse le še čudovito lebdenje čez plesno dvorano, ko se s soplesalcem zlijemo v eno in zdi se, da naše telo samo od sebe sledi glasbi.

 

Tako je tudi v življenju. Najprej moramo obvladati korake, da bomo lahko sledili ritmu življenja.

 

Mi pa največkrat delamo ravno obratno – z vsemi močmi se trudimo in naprezamo slediti ritmu, korakov pa ne poznamo. Koraki, o katerih govorim, je način, kako je potrebno skrbeti zase, da se v današnjem hitrem tempu ne izčrpamo in utrudimo, morda celo zbolimo, temveč da imamo dovolj energije za vse izzive, ki so pred nami vsak dan.

 

Se nadaljuje...

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1099

 

 

Te dni je sonce že prav dobro ogrelo ozračje, tako da prav paše se malo »pomartinčkati«, kajne? Toplo sonce in daljši dnevi pa nakazujejo tudi na to, da se približuje poletje in z njim stavek: »Pred poletjem moram shujšati« ali pa: «Sezona kopalk se bliža, jaz pa imam vsaj pet kilogramov preveč«. Revije, priloge, oglasi in ostale vsebine vsemu temu dodajo še piko na i, saj so v teh dneh polne nasvetov in opisov najrazličnejših metod, kako izgubiti odvečne kilograme, da bomo še pred poletjem lepe, vitke in postavne. Če vse to drži, zakaj se potem vsako leto ubadamo z eno in isto težavo – odvečnimi kilogrami namreč?

 

Zato, ker se težave lotevamo na napačnem koncu.

Posegamo po tehnikah in metodah, ki nam dajo le občutek, da nekaj delamo zase in verjamem, da marsikatera ženska na ta način uspe izgubiti nekaj kilogramov, vendar na tak način ne odpravimo vzroka in tako se vsako leto (ali večkrat na leto) znova srečujemo s stavkom: »Pred poletjem moram shujšati«. To že vemo: če želimo ozdraviti neko bolezen, ni dovolj, da le ublažimo simptome, temveč moramo odstraniti vzrok za to bolezen, če želimo, da se nam ne ponovi spet čez dva meseca.  Tako je tudi s težo – odpraviti je treba vzrok in tega se je treba lotiti bolj poglobljeno, bolj globoko, če sem natančnejša.

 

Globoko pomeni, da se je treba obrniti vase in pogledati resnici v oči – kako delam s seboj:

  • Se poslušam in upoštevam ali so najprej vsi drugi na vrsti, potem šele jaz (če sploh pridem na vrsto)?
  • Poslušam svoje telo, kaj potrebuje ali jem pač to, kar mi prvo pride pod roke?
  • Si vzamem čas za zajtrk, kosilo in večerjo ali jem kar tako, kot nanese (na poti v službo rogljiček in kavo, kosilo kar za pisalno mizo ob delu, zvečer pa pojem preveč sladkega)?
  • Ne morem se upreti sladkemu, zato se po vsaki sladici samoobtožujem, kaznujem in vzbujam slabo vest?
  • Se redno gibam na svežem zraku in skrbim za gibčno telo ali je to bolj redko?
  • Si dovolim počivati, ko sem utrujena ali se ženem do zadnje kapljice moči?
  • Znam postaviti meje? Nadrejeni vpije, jaz pa sem tiho, ker se bojim za službo / partnerju ne upam povedati, kako se počutim, ko ne naredi tega, kar sva se dogovorila, ker se bojim, da bom potem ostala sama;

 

Kakšen imate odnos do sebe – se imate radi in s seboj delate kot s sebi najdražjo osebo?

Ko rastlino zalivate, gnojite, odstranjujete plevel in škodljivce, jo varujete pred močnim soncem in skrbite, da je toča ne poškoduje, ji izkazujete ljubezen in spoštovanje. Enako je z nami – pokažite si, da se imate radi in da se spoštujete tako, da hranite svoje telo z zdravo hrano, da si za obrok vzamete čas in ga v miru pojeste, da spijete dovolj vode, da se gibate na svežem zraku, da dovolj spite in si vzamete tudi čas za počitek in umiritev. Poleg tega pa se postavite zase, ko je to potrebno: recite NE ljudem, situacijam in stvarem, ki vas ne veselijo in izpopolnjujejo in recite DA ljudem, situacijam in stvarem, ki vas veselijo, navdušujejo in izpopolnjujejo. Ljubezen do sebe pomeni sprejemanje sebe v celoti – takšni, kot smo. Ljubezen do sebe je tista, ki topi odvečne kilograme in nas spremeni v zadovoljne, samozavestne in pogumne ženske.

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1003

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

 

Komunikacija je nekaj, kar počnemo vsak dan, vsak trenutek, zavedno in nezavedno, verbalno in neverbalno. S komunikacijo sporočamo svetu in sebi, kdo smo in kaj potrebujemo. Komunikacija je tudi ključna sestavina vsakega odnosa.

Osnovna definicija komunikacije oziroma komuniciranja po wikipediji je, da je to sporazumevanje, občevanje, sistem izmenjevanja simbolov ali informacij med informacijskim virom in sprejemnikom. Gre torej za precej kompleksno dejanje, kjer ne gre le za izmenjavo informacij med virom in prejemnikom, temveč tudi za sporazumevanje in odnos. Ko pogledamo komunikacijo še podrobneje vidimo, da ločujemo še med verbalno in neverbalno komunikacijo, torej na eni strani med besedami, ki jih izrečemo in na drugi strani način, kako te besede povemo: drža telesa, ton glasu, geste na obrazu, obrazna mimika…

Vse to vpliva na kakovost komunikacije – med procesom komunikacije namreč z vsemi čutili prejemamo informacije, tako zavestno kot podzavestno, zato je dobro, da smo čimbolj “pri stvari” ko se z nekom pogovarjamo, saj lahko dobimo ogromno informacij še zraven besed, ki smo jih slišali. Lahko namreč v drži telesa in mimiki obraza prepoznamo, da se za lepimi besedami skriva še neiskrenost in da nam sogovornik v resnici nekaj prikriva, morda nam ponuja domačo in neškropljeno solato, vendar ves čas pogovora, ko nas vztrajno prepričuje in nagovarja k nakupu, čutimo nelagodje, nekaj nam govori, da je bolje, če ne kupimo te solate. Čisto vsakdanji primer, a verjamem, da se je to že vsakemu izmed nas kdaj zgodilo…

Kaj pa v partnerstvu?

Zaznavanje sogovornika in kako se počuti, je za odnos še toliko bolj pomembno. To, kar je dihanje za življenje, je komunikacija za odnos – komunikacija omogoča odnosu, da živi, se razvija in raste. S pomočjo komunikacije na eni strani spoznavamo drugega, kdo je in kaj si želi, na drugi strani pa s pomočjo komunikacije mi drugemu sporočamo, kdo smo in kaj si želimo. Če govorimo o partnerstvu:

  • kdo sem JAZ, kaj so moje potrebe in kaj si želim v partnerstvu, kakšno življenje si predstavljam,
  • kdo si TI, kakšne so tvoje potrebe in kaj si želiš v partnerstvu, kakšno življenje si predstavljaš in
  • ali so NAJINE želje in potrebe usklajene, si želiva isto?

 

Dva, ki sta si všeč, brez komunikacije ne moreta izvedeti, ali sta za skupaj oziroma ali imata enak pogled na partnerstvo in življenje. Namreč kakovostno partnerstvo sestoji iz dveh posameznikov, ki gledata v življenju v isto smer, to pomeni, da sta v istem čolnu in skupaj veslata proti cilju. V življenju potrebujemo ne le partnerja (moža, ženo), temveč življenjskega sopotnika.

Zato se moramo v odnosu potruditi in POSLUŠATI svojega partnerja – celostno, ne le besede, ki jih izreče. Tako bomo izvedeli veliko več – pa ne le o njemu, kako je in kako se počuti, temveč tudi o sebi. Morda vam na vprašanje “Kako je bilo v službi”, odgovori z “V redu”, vendar začutite, da ga nekaj teži. To je za vas lahko motivacija, da nadaljujete pogovor – z občutkom in spoštovanjem. S tem boste naredili korak v novo smer v vajinem odnosu – partner se bo počutil bolj razumljenega, sprejetega in varnega in vam bo vedno več zaupal, pa tudi vi se boste počutili bolje, saj se bosta na ta način s partnerjem vedno bolj zbliževala.

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1268

 

Kdo je pravzaprav ženska, kaj so njene značilnosti? Tukaj ne mislim na fizično pojavo, torej na telo, temveč se sprašujem o tem, kaj je ženska narava. Kako izgleda tisto, kar nosi vsaka ženska v sebi, kako se vidi in kako izraža....če se sploh.

Namreč danes je ženska narava velikokrat zamolčana, potlačena in skrbno spravljena, saj njene lastnosti v današnji družbi niso ravno zaželene in ženska, ki izraža te lastnosti, je velikokrat označena kot šibka, nesposobna in si ne zasluži spoštovanja.

Hitrost je danes tista, ki prevladuje v naših življenjih. Razvoj tehnologije gre v to smer in naša dejanja prav tako:

  • Vedno in povsod se je treba takoj odločiti, da kaj ne zamudimo ali pa da nas kdo ne prehiti, kajti tisti, ki si vzame čas, da razmisli in začuti, kaj je dobro zanj v tistem trenutku, je počasnež in nesposobnež,
  • Nimamo časa čakati, pa čeprav to pomeni, da moramo zaradi tega potem popravljati napake, ki smo jih naredili v naglici in v resnici porabili več časa,
  • Vzeti si čas za svojega najbljižjega in se z njim pogovoriti o dnevu, ki je za njim, brez da zraven stalno gledamo na telefon, ali imamo že kakšno novo e-sporočilo, se nam zdi nepredstavljivo (»Kaj pa če ravno takrat dobimo pomembno e-pošto!«)
  • Ne znamo zares poslušati svojega prijatelja, ki je v stiski, ker zraven stalno razmišljamo "Ampak jaz..."
  • ....

Lastnosti, kot so nežnost, milina, sočutje in ljubezen so nekako »out« in vsi delamo kot roboti – hitimo, stvarem ne pustimo, da se razvijejo, velikokrat prehitevamo še sami sebe, smo nepotrpežljivi in neizprosni, tako do sebe kot do drugih.

Ženska, ki deluje na tak način, težko živi. Počuti se nesrečno, ni zadovoljna z življenjem, ki ga živi. Zakaj? Zato, ker dela v nasprotju s svojo naravo. Nežnost, milina, sočutje in ljubezen so ženske lastnosti in vsaka ženska jih nosi v sebi, ne glede na to, ali jih v resnici tudi živi. Ko se rodi punčka, prinese s seboj na svet vse te lastnosti. Kako se bodo razvijale, je odvisno od tega, kakšno bo njeno življenje – ali ji bo omogočeno te lastnosti tudi izražati ali ne.

Mogoče bo odraščala v družini, kjer se bo morala že zelo kmalu zavarovati pred nasiljem (fizičnim ali čustvenim) in bo svojo »žensko« skrila v sebi in se na tak način zavarovala. Lahko pa bo obdana z ljubečimi odnosi in bo tudi sama razvijala to pri sebi – odrasla bo v zrelo žensko, ki je nežna, sposobna ljubiti z vsem srcem, sočutna, poleg tega pa potrpežljiva in vztrajna. To je njena notranja moč, ki ji pomaga premagovati različne izzive in preizkušnje na življenjski poti.

Tako v dobi odraščanja in prve ljubezni, kot kasneje kot odrasla ženska, ki se spušča v nov odnos,  potrebuje trdnost in vero vase, da ohranja sebe, hkrati pa se prilagaja novim okoliščinam. Z nežnostjo in toplino bo lahko napolnila svoj dom, v katerem bosta s partnerjem ustvarila družino. Potrpežljivost in vztrajnost sta lastnosti, ki ji bosta pomagali, ko postane mati, pa tudi sicer v življenju, da bo lahko sledila svojemu notranjemu občutku. In nenazadnje sočutje in ljubezen, s katerim se bo partnerju popolnoma predala in mu pokazala pot do srca.

To je ženska. To je njena pot. To je njeno življenje. 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1003

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

 

 

Vsi smo hodili v šolo – eni raje, drugi bolj s težavo – pa vendar, v šolo je bilo treba hoditi. Tako so nam rekli, ko smo bili še majhni. Zakaj? Zato, so nam rekli, da se bomo kaj naučili, da bomo potem dobili službo, da bomo lahko preživeli. Pa je to resnica?

Če gledamo na življenje le kot na skupek let, ko najprej hodimo v šolo, potem v službo in na koncu gremo v pokoj, vmes najdemo partnerja, si kupimo avto, zgradimo hišo ali kupimo stanovanje,  se poročimo ali pa tudi ne, imamo otroke ali pa tudi ne, potem je to resnica.

Če pa gledamo na življenje kot na proces, skozi katerega rastemo in se učimo, to ni resnica. Namreč za tak način življenja nas v šoli sploh niso učili. Učili smo se računati, pisati, spozanavali smo svet, družbo in naravo, svoje likovne in pevske sposobnosti ter razgibavali svoje telo. Kaj pa medosebni človeški odnosi in kako poslušati sebe, slediti svojim željam in sanjam, da bomo živeli srečno in izpopolnjeno življenje? Tega se zares nismo nikoli učili.

Znanje o tem smo nabirali povsod naokoli – malo v družini, malo v družbi prijateljev, malo iz medijev, pač kjerkoli smo bili in karkoli smo zaznali. Tako smo pridobili znanje o tem, kaj pomeni biti v odnosu z nekom, kako komunicirati z drugimi, kako odnos nastane in kako se konča. Včasih so bili ti zgledi pozitivni, včasih negativni, vendar ni bilo nikogar:

  • ki bi nam povedal, kaj je prav in kaj ni,
  • ki bi nas popravljal, ko smo sami naredili napako, pa se tega sploh nismo zavedali, zato smo krivili vedno druge, če je odnos razpadel, sami pa smo še vedno delali iste napake,
  • ki bi nam povedal, da zdaj smo pa pravilno ravnali, da bi vedeli za drugič, kako je prav.

Odnosi in komunikacija so del našega življenja oziroma naše življenje je sestavljeno iz odnosov in komunikacije. Zato je za kakovost našega življenja zelo pomembno, kakšne imamo odnose in kako komuniciramo. V prvi vrsti pa, kakšen imamo odnos do sebe in kako komuniciramo s seboj, kajti tako kot to delamo v odnosu s seboj, tako delamo tudi navzven, z drugimi.

Temelj za zdrave odnose so naslednje lastnosti: spoštovanje, razumevanje in sprejemanje, potrpežljivost in vztrajnost, sočutje, ljubezen, nenasilje, resnicoljubnost in iskrenost. Brez tega ni zdravega odnosa, kajti dva se morata medsebojno spoštovati, razumeti drugega v smislu njegove drugačnosti, ga sprejemati kljub njegovi drugačnosti, biti potrpežljiv in vztrajen, sočuten, ljubeč, nenasilen, si prizadevati za resnico in se iskreno izražati.

Vendar pa nekdo, ki teh lastnosti nima, jih ne more izražati v odnosu z drugimi. Zato je potrebno te lastnosti najprej razviti v odnosu do sebe, torej:

  • se spoštovati (ceniti svoje lastnosti in vrednote, po katerih živi),
  • se razumeti in sprejemati v celoti (tudi svoje šibkosti, ne le pozitivne lastnosti),
  • biti potrpežljiv s seboj in vztrajen (si dati čas, da nekaj razumemo in potem vztrajati, da dosežemo spremembo),
  • biti sočuten do sebe, se čutiti in upoštevati svoje občutke,
  • biti ljubeč in nenasilen s seboj (delati z občutkom s seboj),
  • si želeti videti resničnega sebe, ne se zavajati,
  • biti iskren in se iskreno pogovarjati s seboj.

 

Ko imamo te lastnosti, jih lahko šele izražamo v odnosu z drugimi. Ključ do zdravih odnosov leži torej v zdravem odnosu do sebe. To je prvi korak ljubezni, drugi korak se začne, ko stopimo v odnos z drugim. 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1060

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Kaj ste pomislili, ko ste prebrali naslov tega zapisa? Ste si rekli »Hja, ko bi vsaj bilo tako« ali pa »Kakšna neumnost!« ali pa morda »Za koga že, zame ne...« Žalostno, ampak resnično je, da nas večina občuti tako – zdi se nam, da je to zgolj fraza, da si je to nekdo zmislil, da gre le za lepe besede. Pa je res?

Naučeni smo bili, da je resnica ravno obratna, torej da je življenje težko, naporno, grozno...vse to, le lepo pa res ni. To smo poslušali, ko smo bili majhni in skozi to se je začela oblikovati naša podoba o svetu in življenju, morda smo živeli v družini, kjer sta starša težko preživljala družino in pogosto smo slišali govoriti svoje starše, da kako je težko in grozno. Potem so prišli na obisk sorodniki, prijatelji in tudi oni so se znali le pritoževati nad življenjem in videli so le slabe stvari. Ko smo začeli odraščati, smo nadaljevanje te zgodbe lahko vsak dan videli, prebrali ali slišali v medijih in v nas je ratslo prepričanje, da je svet grozen, pokvarjen in da je življenje vse prej kot lepo. Nič kaj spodbudno, kajne?

Kaj pa, če pogledamo takole: 

  • lepo je, ko sonce posije in me pogreje,
  • lepo je, ko pada dež in sem na suhem v svojem domu,
  • dobro se počutim, ko zunaj sneži, jaz pa sedim na toplem in opazujem skozi okno, kako se snežinke vrtinčijo v vetru,
  • prijetno je, ko na vroč poletni dan zapiha rahla sapica in me prijetno ohladi, 
  • uživam, ko opazujem let metulja na travniku, polnem rož,
  • uživam, ko se igram s svojim otrokom in si dovolim biti sproščen/a,
  • uživam, ko ležim pod borovci in poslušam škržate,
  • prijetno je poslušati mucka, ki prede,
  • lepo je, ko v očeh svojega partnerja preberem "Ljubim te”.

 

Vse je odvisno od tega, na kaj smo pozorni in kaj mislimo. Življenje je lahko lepo ali pa grozno – odvisno od tega, v kaj verjamemo.

Večinoma smo ljudje navajeni, da zjutraj, ko se zbudimo, največkrat pomislimo ali pa kar na glas rečemo »Joj, že spet moram vstati« ali kaj podobnega. Kolikokrat ste to slišali pri svojem otroku? Otroci so že zjutraj, ko se zbudijo, veseli in dobre volje - veselijo se novega dne, ki je pred njimi in dogodivščin, ki jim jih ponuja nov dan. Mi odrasli pa že vstanemo z mislijo, da kaj vse nas še čaka, da kako bo naporno in običajno potem tako tudi je.

Vidite razliko? To je naša naravnanost, ki je lahko pozitivna, lahko pa negativna – lahko se veselimo novega dne, lahko pa se jezimo, da je nov dan. Dobra novica je, da to lahko sami spremenimo! Lahko spremenimo svoje življenje, a prej moramo spremeniti sebe, svoj pogled na svet. Ni enostavno, ker smo toliko in toliko let bili navajeni na to, da se zjutraj, ko se zbudiš, reče »Joj, že spet je treba vstati«, ko pogledaš skozi okno in vidiš, da dežuje, rečeš »Joj, kako grdo vreme je danes, groza« in ko pozimi zapade prvi sneg, negoduješ »Pa ravno danes, ko moram v službo« itd.

Da bomo dosegli spremembo, se moramo najprej slišati, kateri so »naši stavki« oziroma kakšno je naše prepričanje o svetu in o življenju, ki si ga vsak dan ponavljamo (na glas ali pa v mislih). Potem je naslednji korak, da te stavke zamenjate s pozitivnimi, torej:

  • »Dobro jutro nov dan – le kaj vse me čaka danes?«,
  • »Dež pada, končno se lahko lotim pospravljanja omar« ali pa če ste na dopustu lahko deževen dan izkoristite za branje, igranje družabnih iger ali pa se podate na kopanje v dežju.

 

Pomembno je, da ne samo izgovorite besede, temveč da to, kar rečete, tudi čutite. Da se ob tem, ko se razveselite novega dne, zares občutite to veselje v sebi. Tako se potem začnete spreminjati najprej vi, nato postopoma tudi vaše življenje.

In enkrat pride trenutek, ko ob prebiranju stavka »Življenje je lepo« začutite, da je res tako, da je življenje zares lepo.

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1127

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

S partnerjem sta se razšla in razmišljate, kako naprej. Žalostni ste in prizadeti in v tem trenutku si želite le to, da bi prišel nazaj. Mogoče pa ste bili vi tisti, ki je želel končati odnos in se zdaj počutite svobodno in zrete v prihodnost, ki je pred vami.

 

Ne glede na to, v kateri izmed situacij ste, se je nekaj zaključilo in odšlo iz vašega življenja in nekje so se odprla nova vrata – jih boste poiskali ali boste raje še malo ostali pri »starih« zaprtih vratih in čakali, da se mogoče še kdaj odprejo?

 

Vedno, ko nekaj odide iz našega življenja, se naredi prostor za novo – za novo izkušnjo, ki nas čaka v življenju. Zato bi bilo škoda, če obtičimo in ne gremo naprej v svojem življenju. Ne glede na to, kako težko nam je, ker smo ostali sami, vedno pride trenutek, ko se spet vse postavi na svoje mesto in spet začutimo v sebi veselje do življenja. Saj veste, za vsakim dežjem vedno posije sonček.

Čas med enim in drugim odnosom je čas, ki ga lahko izkoristite za to:

1. da se »znorite« in počnete vse, kar niste počeli, ko ste bili v odnosu (greste na potovanje za tri mesece, ob vikendih se zabavate s prijatelji do jutranjih ur, privoščite si razvajanje na vse možne načine...)

 ali pa

2. si vzamete čas zase in se lotite samoraziskovanja – ugotavljate, kaj ste v preteklem odnosu (ali odnosih) delali narobe, kako bi lahko to popravili in spremenili, kaj si sploh želite v partnerstvu in kakšnega partnerja bi želeli spoznati.

 

Če si želite partnerstva, kakovostnega in zdravega, potem je druga možnost oziroma samoraziskovanje prava pot.

Prva možnost je zagotovo vabljiva, sploh pa lažja in na prvi pogled privlačnejša – a pozor: tako je le na začetku. Prišel bo trenutek, ko se boste naveličali zabavati se od jutra do večera, prišel bo trenutek, ko si boste zaželeli toplega objema in nekoga, s katerim bi lahko delili svoja razmišljanja, želje in sanje. Lahko da spoznate osebo, ki vam bo všeč, a če boste šli v nov odnos po tej poti, je zelo veliko možnosti, da boste ponavljali iste napake, ki ste jih delali že v prejšnjem odnosu.

 

Namreč življenje nam vedno ponuja priložnost, da nekaj novega spoznamo o sebi, da se spremenimo in da rastemo. In na vsakem takem križišču v življenju se lahko odločimo dvoje: da izberemo lažjo in udobnejšo pot (prva možnost) ali pa se odločimo za težjo pot, ki pomeni raziskovanje in spreminjanje sebe in svojega življenja s ciljem, da boste zaživeli SVOJE življenje, torej to, kar ste v resnici vi in to, kar si resnično želite, pa morda do zdaj niste upali uresničiti, ker so vam drugi rekli, da to ni dobro za vas, da se ne spodobi, da »kaj bodo pa rekli« in podobni vzorci in prepričanja, ki vas ustavljajo, da ne živite zares.

 

Ta pot vas vodi tudi do kakovostnega partnerstva, ki ga sestavljata dva enakovredna in odgovorna posameznika s skupnim ciljem – deliti in ustvarjati življenje v dvoje z globoko ljubeznijo in medsebojnim spoštovanjem.

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 973

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Ob tem dnevu pa tudi sicer v mesecu marcu, ko ženske praznujemo kar dva praznika,  se je smiselno zazreti vase, v svoje življenje in se vprašati, ali sem res ženska? Ženska v pravem pomenu besede, ne le na papirju. Izražam svoje ženske lastnosti v svojih odnosih, tudi v odnosu do sebe – no, predvsem v odnosu do sebe? Saj veste, takšen odnos kot imamo do sebe, takšnega imamo do drugih. Najpomembneje pa je, da če smo se rodile kot ženske, da tudi smo ženske.

 

Ženska je nežna, čuteča, ljubeča, potrpežljiva.

Vsaka od nas bi morala razvijati in izražati te lastnosti, ki so v nas. Nekatere v zanosu in želji po biti enakovredna moškim sodelavcem, pozabijo na to, da so v resnici ženske in da ne glede na to, koliko nadur bodo imele, kako zelo se ženejo za neko pozicijo v službi, še vedno bo nek tih glasek prosil in klical na pomoč. Na pomoč zato, ker višja pozicija v službi in nadure tej ženski ne bodo prinesle občutka zadovoljstva in notranjega miru. Po drugi strani pa zaradi tega ne bo imela niti časa niti volje za partnerja in otroke, če jih ima. Zase pa sploh ne bo našla časa. Poslušajte ta tih glasek v sebi, kajti to je vaša ženskica, ki želi, da živite kot ženska. To pomeni, da ste:

  • Nežni, tako v odnosu do sebe kot do drugih. Zakaj bi agresivno in napadalno zastopala svoje stališče, ko pa se lahko z nežnimi besedami dotaknete sogovornika tam, kjer je srce;
  • Čuteči in razumevajoči: ravno zato, ker je ženska v stiku s seboj, lahko čuti stisko drugega in mu tako pomaga – mu stoji ob strani, ga tolaži in razume. To je največ, kar lahko ženska da nekomu, ki trpi;
  • Ljubeča do sebe, saj si da tisto, kar potrebuje in reče NE tistemu, kar ji ne prinaša notranjega zadovoljstva in miru – zato, ker se ima rada, se psoštuje in ceni. Tako je lahko ljubeča tudi do drugih;
  • Potrpežljiva, saj se v sebi zaveda, da se vse vedno zgodi ob pravem času. Neučakanost ni naravna pot stvari in ženska to ve. Zato najprej naredi vse, kar je v njeni moči, nato pa potrpežljivo čaka z zavedanjem, da bo vse tako, kot je prav.

 Če bi ženske bile bolj ženske in se svojih lastnosti ne bi sramovale in jih imele za znak šibkosti, bi bil svet popolnoma drugačen. Sposobnost poslušanja, razumevanja, sprejemanja drugačnega mnenja in potrpežljivost so lastnosti, s katerimi bi ženska na delovnem mestu dosegla veliko več, kot če se trudi nekaj doseči na moški način, če se lahko tako izrazim. Če delamo stvari tako, kot so nam naravne, smo bolj uspešne, manj izčrpane pa tudi bolj zadovoljne, saj se nam ni treba pretvarjati, da smo nekdo drug, temveč preprosto smo to, kar smo.

 

Izkoristite te dni za to, da vnesete čim več nežnosti in ljubezni, bodite potrpežljive s seboj, prisluhnite si in si dajte to, kar potrebujete. Ste ženske in bodite ponosne na to, da ste ženske. Imejte se rade danes in vsak dan.

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1092

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Življenje je polno odločitev. Odločamo se vsak trenutek, vsak dan, vedno in povsod – od tega, kaj bomo jedli, kdaj bomo jedli, po kateri poti se bomo peljali v službo in domov, kaj bomo skuhali za večerjo pa vse do večjih odločitev, ki lahko spremenijo nas in naše življenje. Kako se odločiti, da bomo zadovoljni mi in naša okolica?

To vprašanje se velikokrat pojavi v naših mislih in zgodi se, da nam ne pusti spati in se do jutra obračamo v postelji in iščemo odgovor. Ko že kar nekaj časa tuhtamo in premlevamo, se naposled le odločimo. Včasih se izkaže, da se nismo odločili prav. Že ko smo sprejemali odločitev, smo morda v sebi čutili nelagodje, zmedenost, a smo pod pritiskom, ki smo si ga sami ustvarili, da se moramo hitro in prav zdaj takoj odločiti, popustili in kar sprejeli odločitev. Se tudi vi tako odločate v svojem življenju?

Težava nastopi, ker pri sprejemanju odločitev največkrat upoštevamo le to, kako bo reagirala okolica, torej naš partner, družina in prijatelji, ne vprašamo pa se (ali pa premalokrat), kaj si jaz želim, kaj bi bilo pa zame najboljše. Naučeni smo bili, da je pomembno kaj bodo drugi rekli, ne pa kako smo mi, kako se mi ob tem počutimo. Zato smo razvili sposobnost sprejemanja odločitev, ki se ozira na našo zunanjost, ne na našo notranjost.

Če vse svoje življenje živimo tako, da stalno želimo ugajati ter izpolnjevati želje in potrebe nekoga drugega, sebe pa dajemo na zadnje mesto, potem se znajdemo na točki, ko ne vemo več, kdo smo, kaj si želimo in čigavo je pravzaprav to življenje, ki ga živimo. Počutimo se, kot da smo ujeti, da nas ne slišijo in ne vidijo. V resnici pa smo mi tisti, ki smo se zaprli v kletko, mi smo tisti, ki ne slišimo svojih želja in potreb in ne vidimo, kdo smo in kam gremo. Mi smo tisti, ki smo si vzeli svobodo. Ker smo pozabili nase.

Zato je pomembno, da pri sprejemanju odločitev v življenju, najprej upoštevamo sebe, to pomeni svoje potrebe, želje in sanje, nato pa z vsem spoštovanjem do drugega tudi naredimo korak, za katerega smo se odločili. Moramo zamenjati vrstni red, ker drugače nikoli ne bomo zadovoljni, saj se bomo vedno odločali za druge, ne zase. 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1106

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

 

b2ap3_thumbnail_enska.jpg

Vsaj enkrat v življenju se je vsakemu že zgodilo, da je bil zaljubljen. Takrat rečemo, da »imamo metuljčke v trebuhu«. To je takrat, ko nasmeh kar ne izgine iz obraza, ne glede na to, kaj se nam dogaja, ko se nam zdi, da je svet čudovit in da je vse lepo in prav, da bo vse tako kot je treba, da lahko premagamo vse. Takrat se v mislih stalno vračamo k osebi, v katero smo zaljubljeni in željno pričakujemo trenutek, ko bomo spet z njo. In ko končno pride ta trenutek, se nam zdi, da smo v devetih nebesih. Temu pravimo zaljubljenost. In zaljubljenost naj bi vodila naprej v ljubezen, v odnos, v partnerstvo. Pa se to res zgodi?

Vsi smo že na lastni koži kdaj doživeli, da vedno ni tako. Da ni resnica, da zaljubljenost nujno pelje naprej v ljubezen in v kakovostno partnerstvo. Kajti zaljubljenost ni enaka ljubezni, ki je sestavni del partnerstva oziroma odnosa. Sploh če govorimo o na začetku opisanih občutkih in metuljčkih. Takrat smo evforični in kar plavamo nad tlemi in ko nas prej ko slej to mine (nekatere prej nekatere slej), pristanemo na realnih tleh – iz oči v oči z osebo, v katero smo se zaljubili in smo zdaj z njo v odnosu. In če je to soočenje boleče, torej da ugotovimo, da smo z napačno osebo v odnosu, smo nekaj do te točke delali narobe. Namreč sploh nismo zaljubljeni v to osebo, ki stoji pred nami, ker smo ji avtomatično kar pripisali vse lastnosti idealnega partnerja, ki ga imamo v svoji glavi in zdaj nam ni nič jasno, ker je ta oseba drugačna. Seveda je, saj je ta podoba le v naši glavi, mi smo pa v evforičnem zanosu zaljubljenosti videli le to podobo, ki smo jo »nalepili« na resnično osebo. Kako boleč je pristanek na realna tla, je odvisno od tega, kako močno nas je zaneslo – smo si dovolili vsaj malo videti, kdo je partner ali čisto nič.

Pravilna pot je, da ko srečamo osebo, ki nam je všeč (nam je simpatična, nas privlači), da jo najprej začnemo spoznavati. Pa ne skozi našo podobo idealnega partnerja, temveč da jo spoznavamo takšno, kot je. Ko hodite na zmenke, se pogovarjajte, sprašujte, opazujte in če česa ne razumete, vprašajte, če prav razumete. Vaš cilj naj bo osebo spoznati – kdo je, ali ima podoben pogled na življenje kot vi, si želi kakovostnega partnerstva ali ne, po kakšnih vrednotah živi, kaj so njene želje in sanje.

Potem pa si vzemite čas, da se pogovorite s seboj – je to res oseba, s katero si želite preživeti svoj čas, s katero si želite ustvariti skupno življenje in družino, je to res oseba, ki bo vaš partner za življenje – v dobrem in slabem. Ko na tak način spoznavate drugega, se zaljubljate v njegove lastnosti, všeč vam je, kako razmišlja in gleda na določene stvari – zaljubite se v to osebo in ne v podobo te osebe ali pa nasprotno: vam ta oseba ni všeč (njene lastnosti, razmišljanje in pogled na svet). To je bistvena razlika s prej opisanim zaljubljanjem v našo podobo idealnega partnerja, kajti zdaj se vam ne more zgoditi padec na realna tla, saj ste že ves čas na realnih tleh. Ne se slepo zaljubiti v neko namišljeno podobo, zaljubite se v resnično osebo in tako se bo lahko razvila ljubezen v odnosu med dvema zrelima osebama.

 

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1046

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Sicer smo že kar krepko zakorakali v 2015, a vseeno še malo pokukajmo v nekaj zadnjih dni starega in kaj smo takrat počeli... Se spomnite časov, ko ste bili še majhni in ste verjeli v Božička, Dedka Mraza in Miklavža? Ko ste pisali pisma s svojimi željami, ko ste zvečer pred spanjem še enkrat v tiho zimsko noč zašepetali, kaj si želite in resnično verjeli, da boste to tudi dobili? Iz vsega srca smo verjeli, da je vse, kar si zaželimo, resnično možno. Danes, ko smo odrasli, pa verjamemo, da naše želje niso pomembne in da čudeži ne obstajajo.

 

 

In tako živimo v svetu, kjer ni prostora za naše želje in sanje, kjer iz dneva v dan opravljamo različne vloge – smo delavec, partner, starš, prijatelj, brat, sestra... – brez zavedanja Sebe. Postajamo roboti, ki le opravljajo vnaprej sprogramirano življenje. Ustavite se in poglejte, kje ste, kakšno življenje živite: je to življenje takšno, kot si ga želite:

  • Kaj si želite in o čem sanjate, ko vse okoli vas utihne in imate trenutek zase?
  • Kaj vas navdihuje in vam daje energijo?
  • Kaj je tisto, ob čemer vam zaigra srce?
  • Kako bi se počutili, če bi se vam uresničilo to, kar si želite?

 

Dovolite si svoje sanje, povejte na glas, kaj si želite in zapišite te želje – tako postanejo bolj resnične in vi jih boste resno vzeli. Če ostanejo le v naših mislih, jih lahko hitro kaj odpihne stran (na primer naši strahovi, vzorci in prepričanja v smislu »To je brez veze«, »To ni možno« ali pa »Prestar/a sem za kaj takega«).

 

Ko smo bili še otroci, smo verjeli, da je vse mogoče. Za nas ni bilo omejitev. Verjeli smo tudi, da si zaslužimo le dobro, da smo vredni, da nam dobro enostavno pripada. Ko odrastemo verjamemo ravno v nasprotno in s tem si sami odvzamemo vse dobro, ki nam je namenjeno.

 

Spodbujam vas, da si v tem novem letu dovolite sanjati in tudi živeti svoje sanje, da si brez slabe vesti vzamete, kar vam življenje dobrega ponudi - veselje, srečo, ljubezen, uspeh, spoštovanje, mir in zdravje. Dovolite si vse dobro in dobro se bo naselilo v vaše življenje.

 

Srečno in srčno 2015! 

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1333

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina
b2ap3_thumbnail_22.12.14.jpg
 
Velikokrat lahko slišimo, kako otroci na vprašanje »Kaj si pa ti želiš«, odgovorijo »Da bi se imeli radi«. Tako iskreno, pristno in iz srca. Res si želijo, da bi se imela mami in oči rada, da bi imela rada njega/njo in sestro/bratca, da bi se imela rada babica in dedek in tako naprej. Da bi se imeli radi. To bodo tudi naše želje v prihajajočih prazničnih dneh, kajne?
 



Imejmo se radi. Najprej sebe, potem pa še druge. Obratno ne gre, saj v tem primeru izkazujemo ravno nasprotno – da se nimamo radi. Ko vedno na prvo mesto dajemo druge – svojega partnerja, starše, otroke, prijatelje, sodelavce itd. – nam pogosto potem zmanjka časa zase. Ko smo vedno pripravljeni priskočiti na pomoč, pa tudi, če nas nihče ne prosi, kar sami se ponudimo, da bomo naredili nekaj namesto nekoga, v resnici ne izkazujemo ljubezni tej osebi. In ko to delamo dan za dnem, leto za letom, izgubljamo sebe in zavedanje o sebi: ne vemo več, kaj si mi želimo, ne prepoznamo več svojih potreb, nimamo več ciljev, izgubljamo svoje življenje in ga v resnici sploh več ne živimo. Resnica pa je, da ima vsak od nas svoje življenje. In naloga vsakega posameznika je, da živi to življenje. To pomeni, da poskrbi za svoje potrebe, da sledi svojim sanjam in ciljem – tako se imamo radi. Ko te nekdo prosi za pomoč ali pa sam vidiš, da jo potrebuje, mu boš seveda pomagal – po svojih najboljših močeh, nikoli pa ne na račun sebe. 
 
Izkažite si ljubezen in spoštovanje, nato pa ju delite z drugimi.
 
V teh prazničnih dneh, ki so pred nami, se spomnite tudi nase. Vsi smo v decembru pod pritiskom, kaj vse je še za postoriti, v službi in doma, lovimo zadnje trenutke, a vseeno si lahko vzamemo vsaj pol ure vsak dan zase – tako bomo zagotovo bolje opravili vse, kar nas čaka. Najbolje je to narediti kar takoj zjutraj, saj je to tudi odlična priprava na nov dan: nežno prebudite svoje telo, nadihajte se jutranjega zraka, spijte topel čaj, pripravite si zajtrk, umirite misli in dan bo povsem drugačen, kot če ga začnete nervozni in slabe volje. Imejte se radi in si podarite te trenutke zase. Umirjeni in zadovoljni v sebi, boste lahko veliko več dali drugim, kot raztreseni, nezadovoljni in pod pritiskom.
 
V prihajajočem letu vam želim čimveč lepih in ljubezni polnih trenutkov v svoji družbi in družbi vaših bližnjih. Imejte se radi!
 
Tinkara Filač, svetovalka za zdrave odnose
 
Nadaljuj branje
Ogledi: 1150

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

0 false 18 pt 18 pt 0 0 false false false

V današnjem času je hitrost zelo spoštovana in zaželjena – in to prav na vseh področjih. Navadili smo se že na tak tempo, da sploh ne opazimo več, kako drvimo skozi svoje življenje. Postali smo nestrpni, površni in vse hočemo takoj in zdaj. Narava pa nikamor ne hiti, nikoli se ji ne mudi, pa vseeno vsako jutro vzide sonce in vsak večer zaide, trava raste, jablana obrodi. Narava nikamor ne hiti, pa vendar je vse vedno tako, kot mora biti. Le kako bi izgledal svet, če bi znali tudi mi tako živeti?

Če želimo kaj spremeniti v tej smer, moramo pri sebi najprej razviti potrpežljivost. Danes je drastično primanjkuje, saj celotna družba temelji na hitrosti, ki pa je ravno njeno nasprotje. V takem svetu se zdi potrpežljivost kot ovira in potrpežljivi posamezniki so danes redki.

Dejstvo je, da nam hitenje skozi vsak dan in skozi življenje ne prinese nič drugega kot to, da pridemo na cilj izmučeni, morda pa v naglici celo zgrešimo pravo pot.  Primer: po avtocesti se peljeta dva avtomobila – eden vozi po omejitvah, drugi pa drvi 220 km/h. Prvi voznik bo na cilj prišel umirjen, drugi pa bo zaradi adrenalinske vožnje čutil utrujenost, še vedno bo ves napet in pod pritiskom. Lahko se zgodi, da bosta na cilj prispela istočasno, zagotovo pa ne s tako časovno razliko, ki bi odtehtala hitro vožnjo drugega avtomobila. Da o porabi goriva niti ne govorimo. »Hiti počasi«, pravi stara modrost. In to ne le v avtu, temveč predvsem v življenju.

Potrpežljivost in hitrost se izključujeta, saj si je treba za potrpežljivost vzeti čas in biti miren. Tisti, ki je potrpežljiv ve, kdaj mora delovati in kdaj počakati. Počakati, da stvari dozorijo, da se razvijejo. Potrpežljivost pa ne pomeni pasivnosti, temveč pomeni dopuščati vsaki stvari svoj čas: da semena bazilike prilezejo iz zemlje, je potrebno vsaj 10 dni, da se otrok rodi, potrebuje 9 mesecev...vse potrebuje svoj čas in prav nič ne pomaga, če smo nestrpni in slabe volje. To, da vsako uro kopljemo po zemlji in gledamo, ali semena že kalijo, nič ne pomaga – ravno nasprotno: semena lahko celo poškodujemo.

Potrpežljivost je zelo pomembna pri grajenju odnosa– je ena ključnih lastnosti, da v začetku ne naredimo kaj prenaglo, samo zato, ker se nam tako mudi biti z ljubljeno osebo skupaj. Lahko se zgodi, da se znajdemo skupaj z napačnim partnerjem, ker si nismo dali dovolj časa, da bi bodočega partnerja res dobro spoznali, hkrati pa mu dali priložnost, da tudi on nas spozna.

 

Nadaljuj branje
Ključne besede: odnos do sebe potrpežljivost
Ogledi: 969