BLOGI

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

V življenju se velikokrat srečamo s situacijo, ko smo v določenem odnosu udeleženi trije. Lahko rečemo, da smo v različnih trikotnikih; npr. mož – žena - ljubica ali pa tašča – snaha - sin oziroma mož. Kako reševati spore, ki se pojavijo v takšnem trikotniku? Bistveno je, da zna žena oziroma partnerka partnerja tudi izpustiti. Tu ni borbe za moškega, saj gre v tem primeru za agresijo, posesivnost, lastništvo nad moškim, izvajanje suženjstva nad njim. Boriti se za nekoga pomeni borbo proti samemu sebi, posledično tudi z drugimi. Gre za to, da samemu sebi ne daš svobode, zato je tudi partnerju ne moreš dati. Krši se zakon svobodne volje, saj v takem primeru oseba ne odloča sama. Moč je bila dana tistemu, ki se je bil pripravljen boriti. Odnos med dvema je res pravi, ko znaš izpustiti, dati partnerju svobodo, ker se v tem primeru sam odloča s kom bo, če sploh bo, ali pa bo raje ostal sam. Potrebno pa je prevzeti polno odgovornost za svoj del odnosa. Lahko pa je situacija tudi obratna in gre za odnos med dvema moškima in eno žensko. V tem primeru pa je ženska tista, ki se odloči in mora za to prevzeti polno odgovornost. Bistveno je, da se ne krivi oziroma grdo govori o bivšem partnerju, saj se s tem dejanjem kaže odnos do sedanjega partnerja. Če ne zmoreš sprejeti prvega partnerja takšnega kot je tudi drugega ne moreš. In slej ko prej se podre iluzija zaljubljenosti in ugotoviš, da tudi drugi partner ni to, kar bi naj bil. Začnejo se rušiti predstave, ki jih imamo o nasprotnem spolu in ugotovimo, da smo zaljubljeni v svojo predstavo, ki je zgrajena na naših projekcijah, lastni domišljiji. In pravljica se razdre tudi z drugim partnerjem oziroma partnerko.  Bomo ponavljali lekcijo še s tretjim, četrtim in krivili nasprotni spol ali pa bomo pogledali globoko vase? Ozavestili odnos z očetom, če smo ženska, oziroma z materjo, če smo moški. Vzorce o jinu, ki predstavlja energijo matere in jangu, ki definira očeta dobimo namreč že v zgodnjem otroštvu. In največkrat se zgodi, da dobimo točno takšnega partnerja kot je bil oče oziroma partnerko, kakršna je bila mama. In vzorci se ponavljajo iz generacije v generacijo, razen če sami nekaj ne spremenimo in pričnemo z delom na sebi. In vedno dobimo takšnega partnerja, ki ga potrebujemo, saj nam je partner največje ogledalo. Problem nastopi, ko se eden izmed partnerjev želi soočiti, drugi pa ne. Takrat poseže vmes višja sila. Ali se bosta oba soočila drug z drugim, ali pa bosta šla narazen. Potrebno je prevzeti odgovornost za svoj del odnosa, ki v partnerstvu predstavlja petdeset odstotkov, v raznih trikotnikih pa malo več kot triintrideset odstotkov. Vedno je lažje kriviti ali pa obsojati drugega. Vendar to ni osebna, duhovna rast. To je bežanje, beg pred resnico, ki jo vsak od nas nosi globoko  v sebi. 

Zato je tako pomembno, da delamo na sebi, dvigujemo energijo in resnica se nam sproti razkriva. Potrebno je biti odprt in resnično prevzeti odgovornost za življenje v svoje roke. Smo kreatorji lastnega življenja in tam, kjer so naše misli, tam je energija. Temu, čemur posvečamo pozornost, raste. V življenje pritegnemo točno to, čemur posvečamo največ pozornosti. Pa naj si bo to partner, hiša, služba, otroci ali pa vlagamo energijo v sebe, svoj razvoj. Tako deluje namreč zakon privlačnosti. Se je pa potrebno zavedati svojih misli, saj ta zakon deluje v pozitivno ali pa negativno smer. Bistveno je, da mi sami vodimo naše misli, ne pa da misli vodijo nas. Če misli vodijo nas, lahko postane celotna situacija popolnoma nekontrolirana. In tako nismo v stiku z realnostjo, nismo tukaj in zdaj. Živimo v navidezni realnosti, ki smo si jo sami ustvarili, ker se bojimo samega sebe, soočanja s samim seboj. Ni zunanjih sovražnikov, so samo notranji. Zato tudi rek: “Človek je sam sebi največji sovražnik.”

Med zaljubljenostjo in ljubeznijo je ogromna razlika. V prvem primeru gre za združitev dveh teles na nivoju spolne čakre, v drugem za povezavo dveh duš na nivoju srca. Zaljubljenost je iluzija, slepilo, ko mislimo, da brez nekoga ne moremo živeti. Zaljubljenost vodi v posesivnost, agresijo, ljubosumje lahko tudi nasilje. Vse to je odnos, ki temelji na strahu pred izgubo. In v tem primeru ne moremo govoriti o ljubezni. Ljubezen pa je za razliko od zaljubljenosti stanje, ki vse in vsakogar samo sprejema. Se ne oklepa, ni ljubosumna in ni posesivna. Ljubezen vodi v osvobajanje. Ljubezen je svoboda, saj se zavedamo, da je človek že v osnovi svobodno bitje. Ljubezen je stanje duha. Prišli smo iz istega Vira in tudi nazaj gremo po isti poti. Vrnitev k Viru in ta Vir je v vsakem izmed nas. To je božanska iskra, božanska ljubezen. Sposobnost videti samega sebe brez vseh mask, iluzij, ki preprečujejo, da bi spoznali svojo božansko naravo. 

Najmočnejša sila v vesolju je Ljubezen. Brezpogojna, iskrena, čista ljubezen do sebe, ki jo vsak izmed nas nosi v svojem srcu, v svojem bitju. Ko se zavedamo, da smo v vsakem trenutku dali od sebe kar smo vedeli, znali in zmogli. Če bi lahko zmogli več, bi ravnali drugače. Vendar je bistveno, da se ne obsojamo in krivimo za preteklost. Preteklost je preteklost, ne moremo je spremeniti. Lahko jo samo sprejmemo, se iz nje nekaj naučimo in gremo naprej s hvaležnostjo ter modrostjo v srcu. Spustiti preteklost, se pomiriti sam s seboj in živeti v sedanjosti, tukaj in zdaj. Razvijati sočutje do sebe in vseh živih bitij. To je najvišja oblika ljubezni. So-Čutje. Ko si sposoben čutiti sebe in druge, jih videti z notranjimi očmi, z očmi srca in ne ega. To pa je resnična svoboda, ki vodi v notranji, duševni mir. Ko si v miru sam s seboj, si pomirjen tudi z okolico. Stvari, ki so te prej vznemirjale, te sedaj sploh ne motijo več. Dosegel si nirvano, mokšo. Korak za korakom se osvobajaš nakopičenega “balasta”, ki ga imaš v sebi, z namenom duhovne osvoboditve. In to je smisel dela na sebi. Biti to kar si. Jaz sem, ki sem. Jaz Sem.  

Aleksandra Jamnik

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 452

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

V odnosu z drugimi vedno iščemo nekaj, kar je tudi ali predvsem naše. Tako nezavedno iščemo način, kako to integrirati vase, Ko te vsebine uspejo sobivati v nas, jih ne iščemo več zunaj, jih ne projiciramo, saj ni več potrebe, ker je vsebina združena v nas. Energija, ki je prej uhajala v projekcijo, je sedaj integrirana znotraj nas in postaja naše kreativno orodje, ki dela za nas. /…/ 

Potreba po povezanosti z drugimi izhaja iz predrojstne izkušnje v maternici. Vseskozi iščemo to (svojo) »popolnost« preko drugega. V drugi osebi iščemo del, ki nam »manjka«, da bi ponovno občutili Celoto. Zato vzpostavljamo odnose. /…/

Lahko bi rekli, da naše vrednote same po sebi nimajo smisla, če se ne odslikavajo v odnosu z drugimi. Niti mi kot bitja nismo sami sebi namen. Smo samo toliko »vredni«, kolikor se razdeljujemo v odnosu, in obratno – odnos je samo toliko vreden, kolikor sebe vnašamo vanj. Tu se torej odraža odnos do samega sebe kot nosilca vrednost, na osnovi katerih stopamo v odnose. /…/

Kolikor se v bistvu poznamo, nam šele pokaže odnos z drugim. Kako lahko sobivamo s sabo in svojimi šibkostmi, ali se uspemo pomiriti s svojimi nasprotji? Če ne zmoremo izpeljati notranje poroke, kako lahko pričakujemo, da nam bo uspela zunanja? /…/

Toleranca do šibkosti in slabosti drugih pa pelje samo preko sprejemanja svojih lastnih. Potrebujemo odnose, vseskozi jih iščemo in ustvarjamo, a če to počnemo s figo v žepu ali jih uporabljamo kot bližnjico, da se nam ni treba srečati s samimi seboj, si v odnosih neprestano ustvarjamo drame; kajti to, kar ni pomirjeno v nas samih s pomočjo skrivne poroke, misterija združitve nasprotij, ne more biti pomirjeno niti v zunanjih odnosih, in tako dejansko ostajamo sami, nezmožni zadovoljujočih navezav z drugimi. Življenje nas tako venomer vrača na začetek, k nam samim, ki izvoru nemira.

 

Marjana Florjan

Odlomki iz članka Odnos kot mysterium coniunctionis, Metke Kramberger, ki je bil objavljen v reviji Anima (jesen 2018).

Nadaljuj branje
Ogledi: 491

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Zeleni od zavisti smo takrat, ko v drugih vidimo svoja hrepenenja in neuresničene želje. »Nezmožni« sami iti v akcijo in si izpolniti sanje, udejanjiti zamisli, se vse bolj vdajamo samopomilovanju ter večino časa porabimo za analiziranje, kaj vse imajo drugi, mi pa ne. Živimo v izolaciji, v primežu črnih misli. Zvečer hodimo spat s srcem zelenim od zavisti in jezni, ker še vedno nimamo tistega, kar si želimo, in jezni na druge, ker to imajo.

Ko tako popolnoma pozabimo sami nase in samo mantramo, česa vse nimamo, je tega »nimamo«, vse več, vse manj pa je tudi energije, da bi kaj glede tega ukrenili, saj vso porabimo za svoj ubogi jaz in primerjanje z drugimi, ki »imajo vse, mi pa nič«. Ker smo tako zatopljeni v ukvarjanje z drugimi, gredo priložnosti za našo srečo mimo nas. Tudi če v svoje sanje trčimo, smo navadno tako odsotni, da izpustimo iz rok vse zlate priložnosti za srečo.

Popolnoma jasno je, da se zavist ne bo kar sama od sebe poslovila od nas. Dokler je ne bomo spodili iz svojega stanovanja, bo veselo ustvarjala in uveljavljala svojo zeleno voljo. Ko se odločimo, da se ne bomo več primerjali z drugimi in da si ne bomo več z zavistjo v srcu želeli tistega, kar imajo drugi, je čas, da odkrijemo, kaj si mi sami resnično želimo, kaj resnično potrebujemo in navsezadnje, kaj vse že imamo, in začnemo to tudi ceniti.

Šele takrat, ko vso pozornost preusmerimo nase, ko si znamo prisluhniti, predvsem pa, ko najdemo stik s svojimi dobrimi lastnostmi in sposobnostmi, se nam odprejo poti do cilja, pojavijo se rešitve in že lahko drvimo svojim sanjam na proti. 

Marjana Florjan

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 461

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Zelo rada imam sneg in smučanje. Že kot majhno punčko so me prvič posadili na smučke in potem sem vsako zimo veliko smučala. S starši in kasneje s prijatelji sem hodila na smučarske počitnice in tako veliko počitnic preživela v Kranjski Gori. Po rojstvu sina sem smučanje opustila. Lansko zimo, ko je bil star sedem let, je prvič izrazil željo, da bi šel z mano smučat. Imela sem polno izgovorov, zakaj ne moreva iti, v resnici pa me je bilo strah. A letos je bil neomajen. Trdno odločen je bil, da greva v Kranjsko Goro. Nisem se želela več upirati, zato sem se odločila, da se soočim s svojim strahom in blokado. In sva šla – jaz z namero, da ozavestim, zakaj se bojim smučanja.

Že sama misel na smučanje mi je odprla polno spominov iz otroštva; v glavi so se mi vrtele slike, dogodki, lepi in manj lepi trenutki. Kot otrok sem uživala na belih strminah, ker sem se počutila lahkotno in svobodno. Ob tem pa se mi je odprlo tudi brezno občutkov – predvsem strah in dvomi. Ali bom zmogla sama? Kako bom smučala po vseh teh letih premora? Bom zmogla pomagati otroku in še sebi?

Ko sem se soočala z vsemi temi vprašanji, sem spoznala, da je bil z mano na smučišču vedno nekdo (večinoma oče ali pa kasneje kakšen fant), ki je skrbel zame: mi nosil opremo, me bodril, spodbujal, masiral premražene prste na nogah, in prišla do vzorca, da moški poskrbi za žensko. Energijsko to pomeni, da ženska misli, da potrebuje energijo moškega (energijo iz zunanjega vira), da lahko deluje in je zato odvisna od njega. Takšna prepričanja so zmotna in vzbujajo strahove, dvome in manjvrednost. Če se ženska s tem sooči, ozavesti vzorce delovanja in spozna resnico, da to, kar išče zunaj, že nosi v sebi, lahko moškemu (očetu, partnerju, prijatelju, otroku) povrne energijo. Ko to stori, aktivira svojega notranjega moškega in vzpostavi energijsko ravnovesje znotraj sebe. Začne delovati drugače – srčno in samostojno.

Ljudje v sebi nosimo dva pola energije – ženskega in moškega. Kadar sta oba aktivirana, smo v harmoniji, ravnovesju, miru in ljubezni. Znotraj nas se pretakata in prepletata moška in ženska energija, kar se kaže tudi navzven. Zadovoljni smo sami s seboj, neodvisno od okolice. Sposobni smo harmoničnih odnosov, ki ne izčrpavajo nasprotnega spola, ampak potekajo z enakovredno izmenjavo energije. Ne potrebujemo zunanjega napajanja, ker smo aktivirali lasten vir energije in notranje moči.

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 446

Jernej je učitelj energijskih tehnik in se petnajst let ukvarja z raziskovanjem svojih sposobnosti. V Celju izvaja delavnice energijskih in dihalnih tehnik za razvoj zavesti, po izobrazbi je elektrotehnik, ljubiteljsko pa se ukvarja z oblikovanjem izdelkov iz lesa. Pogovarjala sva se o življenjsko pomembnih rečeh, o politiki, revoluciji, o sistemu, v katerem živimo, o duhovnih modrostih in notranji tišini. O tem, kako živeti v miru s samim seboj in s svetom okoli sebe.  

Jernej, kaj ti je v življenju najbolj pomembno?

To, da presežem vse lastne omejitve ter prebudim speče energijske potenciale in sposobnosti, kar pomeni, da dosežem totalno koncentracijo in ostrino uma, povezavo z duhom. Vem, kako bi moralo biti, in vsak dan se trudim doseči to stanje. To zame pomeni, de ne dovolim, da me vodijo sile lenobe, pasivnosti, ampak da sem buden, v volji, nameri in ostrini. Vsak dan je bitka. Vsak dan se je treba ponovno naravnati na to, ker lahko že naslednji dan pozabiš. Kar naprej se je treba opominjati, truditi, nič ne pride samodejno.

Kaj ti predstavlja sistem, družba, v kateri živiš, družbeni dogovori, pravila?

Preden sem začel delati na sebi in tudi še leta kasneje, sem bil kar naprej v jezi na sistem, zakaj je tega treba. Čutil sem jezo na vsako ureditev, od gospodarstva, bančništva, upravljanja države, politike, res čisto na vse … V resnici mi čisto nič ni ustrezalo. Paradoks pa je, da hkrati vsak ta sistem nosi v sebi, in najtežje je pogledati vase in to videti. Tudi sam sem imel s tem težave, zadnja leta pa si to lažje priznam, čutim in tudi vse bolj vem, kje v meni se skrivajo bančnik, politik, religijski vodja in gospodar vojne. Gre samo za notranja stanja energij, ki se manifestirajo navzven. Ljudje imajo podobna stanja v sebi, podobne vzorce o tem in potem je takšna realnost, kot je. Poanta pa je, da ta sistem v sebi transformiraš, energijo preobraziš …

Ali smo na te energije tako navajeni, da jih v sebi sploh ne zaznamo?

Gre za to, da nam te energije dajejo lažen občutek, da smo živi. Marsikdo v svojem pohlepu razmišlja, da kakšen pa bi bil svet brez vojne: najprej moraš sprožiti vojno, da lahko potem nekaj prodaš in da potem tam, ko je vse zrušeno, investiraš in prodajaš, nekaj zgradiš. Nato tak človek misli, da je mali ´bogec´ v svojem malem svetu pohlepnih ambicij. Te programe v sebi kolektivno nosi velik del človeštva, ki sploh ne pomisli na to, da bi svet lahko obstajal tudi brez vojne in pohlepa. Če tega ne moreš izživeti, to ne pomeni, da tega v tebi ni. V resnici smo si zelo podobni, imamo podobne misli in vzgibe. V resnici tudi moja jeza na sistem, sedaj to vem, ni bila toliko iz nekih človekoljubnih namenov, ampak iz tega, zakaj jaz nimam, on pa ima, torej iz pohlepa.

Torej duhovnost ni človekoljubna?

Duhovna pot te privede do šokantnih spoznanj, če greš res v svoje globine. Duhovni ego te tako ´farba´, da misliš, da si duhoven že, če samo malo razmišljaš o duhovnosti. Leta in leta sem tlačil resnične notranje vzgibe, kot je bila na primer energija surovega pohlepa. Samo domišljal sem si, da sem to razrešil. Ok, mentalno že … Pohlep se namreč ne navezuje samo na slo po denarju, poslu, znanju, ampak na pohlep po čemer koli, samo da uveljaviš svojo moč, svoj prav, da si prvi, naj… To je pohlep.

Ali imaš sebe za upornika proti sistemu?

Ni dobro biti ne upornik in ne pristaš oziroma ovca. Tretja točka je pot zavesti, da sprejmeš svet takšen, kakršen je. In če imaš ti svoje notranje vrednote, po katerih živiš, ti tudi sistem ne more narediti ne dobrega ne slabega. Ostajaš nevtralen, ne vpletaš se v noben spor, v nobene ideologije, ne v nasilje, ne stopaš ne na levo, ne na desno, ampak vztrajaš v tretji točki, ki je pot zavesti, pot duhovnega napredka. Če bi spoštovali svoje notranje duhovne vrednote, kot so ljubezen, sodelovanje, spoštovanje, potem takega sistema, kot je obstajal skozi celo zgodovino in obstaja še danes, ne bi bilo.

Kot nas uči zgodovina, se je uporništvo običajno kaznovalo. V redu, je bila revolucija, ampak revolucije niso ničesar spremenile, če že, je bila sprememba trenutna, ampak potem se je sistem nadomestil samo z drugo obliko. Globalno pa se ni nič spremenilo. Poleg tega si upornik – revolucionar ravno tako umaže roke. V bistvu je v obsodbi in hkrati ponovi isto: obsodi, ubije in potem sam postane diktator. Vsi sistemi revolucije so se izrodili – zrušili so obstoječe sisteme in jih zamenjali z drugimi. Nič se ni spremenilo, ker ni bilo notranje revolucije, revolucije v vsakem posamezniku, ni bilo notranje spremembe. Ne moreš na silo, z orožjem, s prelivanjem krvi spremeniti in razrešiti zunanjih problemov. Vsi ti zunanji problemi so odraz notranjih konfliktov, konfliktov v nas, konflikta s samim seboj.

Na kakšen način lahko presežeš ta konflikt znotraj sebe?

Da presežeš ta konflikt znotraj sebe, se ga moraš najprej zavedati in priti do točke, ko ti je dovolj vseh ideologij in načinov izkoriščanja, pohlepa, zunanje norosti, ko se nekako zaveš, da to ne vodi v pravo smer in da si ti sam odgovoren za svoje življenje. Nato poiščeš svojo pot, da izstopiš iz kroga zamer in medsebojnega obračunavanja, in začneš slediti tistemu pravemu, tihemu glasu v sebi, ki te usmerja v pravem delovanju. V Stari zavezi je 10 božjih zapovedi, ki lepo govorijo o tem. Če bi se ljudje tega držali in razumeli njihov pomen, ne bi bilo gorja in tudi ne bi nastal sistem izkoriščanja, politike, vojne – to kar imamo sedaj, temveč bi bilo možno sodelovanje. Samo deset zapovedi je, ne milijon zakonov in predpisov.

Ali je pomembno, kako živimo, kako se obnašamo, delujemo v odnosih?

Najpomembnejša stvar je točno to, kako živimo. Če nimamo smisla življenja, živimo brezciljno v kaosu zgoraj naštetih stanj, energija gre v tri dni in potem umremo. Duhovna pot, energijske veščine, meditacija in da najdeš svojo srčno vizijo, poslanstvo, ki te osrečuje – jaz druge rešitve ne vidim. Da ugotoviš, kaj lahko narediš zase, za svet, za druge, da vsi dvignemo zavest na višjo raven, kjer ni kaosa in ni strahu. Skozi stoletja so na zemljo prihajali posamezniki, da so nas opominjali, da obstaja še kaj drugega poleg običajne človeške bede in trpljenja. Ti mojstri so navdihnili množice za spremembe in z vzgledom učili, da je možno drugače, da je možno biti v srcu, da je možno biti izven tega izkoriščanja.

 

 

Z Jernejem se je pogovarjala Karmen Merlov.

Nadaljuj branje
Ogledi: 533