BLOGI

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

 Si želite biti srečnejši?

Pogosto verjamemo, da moramo svoje življenje korenito spremeniti, preden se bomo počutili bolje, a ni nujno tako. Srečnejše se lahko počutimo že sedaj. Predstavila vam bom tri preproste in z raziskavami podprte trike, s katerimi lahko že zdaj postanete srečnejši.

 

 

1.     Družimo se s srečnimi ljudmi

Pomislite, s katerimi ljudmi preživite največ časa. So ti ljudje srečni? Če se pogosto družimo z ljudmi, ki se recimo konstantno pritožujejo nad drugimi, vlado in življenjem na sploh, obstaja velika verjetnost, da bomo tudi sami postali bolj pozorni na negativne vidike svoje življenja. Nasprotno bomo ob srečnih ljudeh tudi sami hitreje prepoznali vesele dogodke in se osredotočili na pozitivno. To je potrdila tudi raziskava iz leta 2008, ki je pokazala, da v pogosti družbi srečnih ljudi tudi sami postanemo srečnejši. Bodite torej pozorni, da čim več časa preživite v družbi ljudi, ki se življenja veselijo.

 

2.     Nasmeh

Ste vedeli, da naši možgani ne ločijo med pristnim in nepristnim smehom? V obeh primerih se nam v možganih ob smehu pričenjo sproščati endorfini oziroma hormoni sreče, ki so naravni blažilci bolečine. Če se zdajle pričnete glasno smejati, se boste pričeli počutiti bolje. Za začetek je lahko dovolj že nasmeh. Pri tem je pomembno, da se ne nasmehnete zgolj z usti, temveč tudi z očmi. Nasmeh mora biti dovolj širok, da se vam v zunanjih kotičkih oči narišejo drobne gubice. Pozivam vam torej, da se točno ta trenutek široko nasmehnite, četudi morda za nasmeh nimate očitnega razloga.

 

3.     Hvaležnost

Izražanje hvaležnosti ima izredno pozitiven vpliv na doživljanje sreče. V eni izmed raziskav, so bili udeleženci, ki so si vsak dan zapisali pet stvari, ki so se jim tisti dan zgodile in za katere so bili hvaležni, za kar 25% bolj srečni kot ostali udeleženci. Če si želite biti srečnejši, razvijte navado, kjer si vsak večer zapišete, kaj vas je tistega dne osrečilo ter tako spodbujajte izražanje svoje hvaležnosti.

 

Poleg omenjenega je za doživljanje sreče izredno pomembno tudi, kakšen odnos imamo sami do sebe. Samopomiljevanje in stalno kritiziranje samega sebe sta naravna sovražnika sreče. Ljudje, ki so zadovoljni sami s sabo in se zavedajo svoje vrednosti, se tudi sicer v življenju počutijo boljše. Če želite izboljšati svojo samopodobo, vam lahko pomaga obiskovanje skupine za dvig samopodobe. Tam se naučite, kako razviti pozitiven odnos do sebe. Tudi sicer ste lahko pozorni na svoje pozitivne lastnosti ter sami sebe večkrat pohvalite. Pomembno je torej, da ste tako v svojih mislih kot tudi sicer do sebe prijazni.

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 2873

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Zadnje dni imam občutek, da smo roboti. Kadarkoli katera stran pritisne na nek naš sprožilec, eksplodiramo. Se prepiramo okrog oslove sence, kdo ima prav, katera politična struja bo povozila drugo in katero frustrirano aktivistko bodo na koncu trepljali po hrbtu, ker 23 mio eur ni šlo v nič (pa vendarle je...)

Oprostite, sem ženska, sem mama in predvsem imam lastno glavo. Če mi trgovka v trgovini zagotavlja, da brez tega pa res ne morem...ups, hvala. Se primem za denarnico in odidem. Kdo drug se na to odzove drugače. Ljudje smo različni in s tem ni čisto nič narobe, svet drugačnost celo bogati. Narobe pa je, ko nekdo vsiljuje svoje mnenje vsem ostalim. 

Se res ne znamo odločati sami? Za to potrebujemo soočenja z navijaškimi tribunami po vzoru naj zmaga najglasnejši? Pravzaprav brez kakšnih posebej tehtnih argumentov ZA, razen tega, da so nasprotniki mračnjaški srednjeveški nazadnjaki, ki ne dovolijo živeti in ljubiti drugim. In na drugi tribuni argumentov PROTI, ki temeljijo na tradicionalnem zakonu narave, ki zapoveduje ohranitev naše vrste na naraven način. Po Darwinu deviacije in mutacije mati Narava izloči sama. Lahko preživijo in se okrepijo ali pa izginejo.

Vedno se bo našel kdo, ki bo zagovarjal svoj prav. Se spomnite, kako popularna je bila permisivna vzgoja? Poznamo kar nekaj zgodbic, ki nas zabavajo s svojo resničnostjo. Starši so svojim otrokom dovolili, da so se (če parafraziram) vzgajali sami na podlagi lastnih izkušenj. In potem (vseeno) dobimo cel kup frustrirancev, ki se ne znajo spopasti z najmanjšo prepreko in so apatični, neuspešni in depresivni.

Tako kot pri jedi, pijači in še kje, je tudi pri uveljavljanju lastnih stališč pomembna zmernost. Vsepovsod pa je potrebna zdrava (domača) kmečka pamet.

Sicer pa. "Kdo sem jaz, da bi sodil?"

Nadaljuj branje
Ogledi: 1855

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Danes imamo vsi ogromno znanja o tem, kako živeti življenje, da bomo srečni in izpopolnjeni. Da bomo živeli življenje, ki ga želimo živeti. Kupujemo knjige o osebnostni rasti različnih avtorjev, obstajajo blogi, spletni portali in video materiali na to temo, obiskujemo seminarje, predavanja...Ja, danes je znanja o tem, kako živeti svoje življenje in kako osebnostno rasti vsakemu na dosegu roke.

 

To je teorija. Kako je pa s prakso?

Če se malo ozrete okrog sebe, ko hodite po ulici, boste videli zaskrbljene, žalostne, morda celo jezne obraze ljudi. Prisluhnite pogovoru mimoidočih – so to prijazne besede, polne ljubezni in spoštovanja do drugega? Na prste ene roke lahko preštejemo ljudi, ki jim iz oči sijeta veselje in zadovoljstvo, na prste druge roke pa prijazne in spoštljive besede. Vse to zato, ker ne živimo svojega življenja. Vemo sicer, kako se to dela (smo prebrali v knjigi, na internetu, slišali na predavanju), a tega ne delamo. Pa ne zato, ker ne bi hoteli, temveč zato, ker preprosto ne vemo, kako in kje bi začeli. Ko prebereš knjigo o tem, kako spremeniti sebe v boljšega človeka in kako živeti življenje, ki si ga želiš živeti, se ti zdi vse tako enostavno in super, rečeš si »A, tako je to, tako se to dela« in to je to. Tukaj s evs ekonča. Če pa bi res hoteli nekaj spremeniti, moramo zdaj to znanje, ki smo ga dobili (v knjigi, na internetu, na predavanju) začeti uporabljati v praksi, v svojem življenju.

 

To je tako, kot če bi vse življenje samo študirali, ne pa se po končanem študiju zaposlili. Vsi vemo, kako je, ko prideš »svež« s faksa, s srednje šole ali poklicne šole, poln teorije in znanja (praksa na šoli ne šteje za ta pravo prakso v življenju!), potem pa se zaposliš in šele, ko začneš opravljati delo, za katerega si se šolal, se ta pravo učenje zares začne. Takrat uporabiš znanje za to, da nekja narediš v praksi, v realnem življenju. Pogostokrat se izkaže, da ja, teorija je res da bila potrebna, saj ti da nek širši vpogled v samo stvar, vendar pa teorija lahko »zaživi« šele, ko ji praksa vdihne življenje.

 

Tako je tudi z osebnostno rastjo – zares rastemo šele, ko znanje, ki smo ga dobili, uporabimo za to, da spremenimo sebe.  Življenje v teoriji ali življenje v praksi – vsi poznamo razliko. Spomnite se samo na svoje prve poskuse kuhanja ali pa pečenja – ko bereš recept in gledaš slike jedi, se ti zdi čisto preposto, saj vse lepo piše, koliko česa in kako vse te sestavine pomešati skupaj, da nastane to, kar je na sliki. Ko pa se zadeve lotiš, vidiš da manjka še nekaj praktičnih opisov... Pri moji prvi potici so mi še kako prav prišle ure v kuhinji z babico, ko sem bila mlajša,  kajti v receptu ni bilo nikjer tistih podrobnosti, ki povezujejo prvo dejanje z drugim in nato naslednjim, nikjer ni bilo prakse.

 

Da me ne bo kdo narobe razumel – nič nimam proti teoriji, le opozoriti želim, da samo teorija ni dovolj za srečnejše življenje, v katerem se bomo počutili zadovoljne in izpopolnjene. Znanje, ki ga dobimo v knjigi, na internetu, na predavanju, je treba zdaj še uporabiti v svojem življenju. Če ste prebrali, da se je treba imeti rad, da je to prava pot, potem se začnite imeti radi:

  • vzemite si vsaj pol ure na dan zase in takrat počnite to, kar vas veseli,
  • postavite mejo v odnosih,
  • ne kritizirajte se in ne ponižujte sebe,
  • dovolite si izražati čustva (jokajte, smejte se),
  • pocrkljajte se in bodite nežni do sebe.

Ne samo prebrati zgornjega seznama in v sebi pokimati, češ »Tako se to dela, ja«, ampak vzemite en stavek in ga začnite danes delati – kateregakoli, ni važno, pomembno je samo to, da ga danes uvedete v svoj vsakdan. In potem jutri naprej...

 

Vsak dan delajte to, ne samo vedeti, kako se to dela, dejansko to delajte. In bo sprememba, bo rezultat, verjemite.

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1765

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

V terapiji se večkrat srečam s pari, ki si želijo svoj odnos izboljšati. Želijo si, da bi jih partner bolj poslušal, razumel in upošteval. V svojem odnosu si želijo več povezanosti, sproščenosti, veselja in trdnosti.

Kadar ima par težave pri reševanju konfliktov, v terapiji pogosto odkrijem, da se razlikujeta v svojem načinu poslušanja.

 

Kako lahko vemo, da nas nekdo posluša?

Poslušanje lahko kažemo na besedni ali nebesedni način. Besedne znake poslušanja izražamo preko različnih besed, s katerimi spodbujamo sogovornika h govorjenju. Te besede so lahko na primer: "aha", "ja", "razumem" in podobno. Nebesedne znake poslušanja pa izražamo preko govorice našega telesa, kot so prikimavanje, gledanje v oči, ustrezna obrazna mimika in podobno. Kadar oseba, kateri nekaj razlagamo, konstantno pogleduje na uro, se zagleda v svoje nohte ali piše sporočilo na telefonu, imamo lahko občutek, da ne sledi temu, kar ji pripovedujmo. Podoben občutek imamo lahko tudi, kadar nas oseba le nemo gleda.

 

Kako poslušajo moški in kako ženske?

Raziskave kažejo, da se moški in ženske pogosto razlikujejo v svojem načinu poslušanja. Ženske pogosto besedne in nebesedne znake poslušanja uporabljajo, kadar želijo sogovorniku pokazati, da ga poslušajo, medtem ko moški iste znake uporabljajo le kadar se s sogovornikom strinjajo. Kadar žena recimo med pogovorom možu gleda v oči, mu občasno prikima ali uporablja besede kot so "a tako", "aja" in podobno, možu želi sporočiti, da ga posluša. Mož si njeno prikimavanje napačno razlaga kot strinjanje in je lahko kasneje precej zmeden, če žena izrazi svoje drugačno mnenje. Mož je lahko navajen med pogovorom biti tiho in se šele na koncu odzvati, kar pa si ona zaradi njunih različnih načinov poslušanja lahko razlaga kot nezanimanje in zavračanje s strani moža. Ni nujno seveda, da gre za moža ali ženo. Različne načine poslušanja najdemo tudi med prijatelji, družinskimi člani, sodelavci in drugimi. Včasih je ženska tista, ki med poslušanjem pogosteje prikimava, spet drugič je to lahko moški.

 

Morda se nam zdi, da je poslušanje nekaj povsem osnovnega in enostavnega, a mnogo ljudi ima v različnih odnosih težave ravno s tem. Če se znajdemo v konfliktu, se lahko spomnimo na poslušanje in se zavedamo, da imamo dvoje ušes in le ena usta. Morda nam je pa narava skušala kaj namigniti.

Nadaljuj branje
Ogledi: 1772

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

 

 

 

 

Vedeti, kdo si in kaj si želiš ter tudi živeti tako. Suvereno in pogumno stopati skozi življenje. Zaupati, da bo vse v redu, da si se prav odločil. Veš, da delaš prav, ker si se TI tako odločil. Poslušati mnenja drugih in kdaj tudi spremeniti svoje. Spoštovati in sprejemati sebe. In druge. Vse to in še več je skrito v besedi samozavest.

Pa resnično vemo, kaj je samozavest? Razlika je namreč vedeti, kaj to je in čutiti jo, torej biti samozavesten. Najbrž ste že kje brali, da se samozavesti lahko naučimo. Morda bi bil bolj pravi izraz, da jo obudimo, kajti vsakemu od nas je bila samozavest že položeno v zibelko.

Kaj se je z njo dogajalo, pa je odvisno od okolja, v katerem smo odraščali – lahko da smo jo hitro izgubili in postali otrok, ki se ni znal postaviti zase, ki se je vedno postavil na konec vrste, češ, saj si zares ne zaslužim tega in se razvil v odraslega, ki je vedno ostal raje tiho v družbi, samo da ne bi izstopal, ki si ni upal predlagati svojih idej v službi, ker bi se mu vsi smejali ali pa si ni upal ogovoriti punce, ki mu je bila všeč. Tako je zamudil marsikatero priložnost v življenju, da bi lahko bil srečen in zadovoljen – ni bil zadovoljen v službi (ideje so ostale varno zaklenjene nekje v njegovi omari), ni razvil pristnih prijateljskih odnosov, ker se ni nikoli izrazil, kaj mu je všeč in kaj ne ter ni znal postaviti mej, zato drugi niso nikoli zares vedeli, kako ravnati v odnosu z njim, dekle pa je ogovoril nekdo drug, ki si je upal.

Če pa smo imeli starše in okolje, ki nas je spodbujalo, da izražamo sebe in svoje občutke, da se nam ne more nič hudega zgoditi, če tako ravnamo, temveč ravno nasprotno – bomo tako bolj srečni v svojem življenju – smo se razvili v samozavestno odraslo osebo. To pomeni, da se zavedamo sebe:

  • Kdo smo
  • Kaj si želimo in česa ne
  • Vemo, kje so naše meje
  • Se imamo radi in lepo ravnamo s seboj – z občutkom, potrpežljivo in razumevajoče
  • Spoštujemo se in sprejemamo v celoti
  • Brez slabe vesti poskrbimo zase, ker bomo tako lahko dali več drugim
  •  Izražamo se v odnosih z drugimi brez strahu pred zavrnitvijo
  • Ne spreminjamo se zato, da bi bili ljubljeni ali sprejeti v družbi
  • Spremenimo se zato, ker opazimo pri sebi lastnosti, zaradi katerih nismo dober človek ali pa zato, ker najdemo prepričanja, ki nas omejujejo na naši poti življenja.

 

Samozavesten ni nekdo, ki je uspešen v poslu, poročen, ima dva otroka, hišo in psa, velik avto in vikend na morju. Uživa, ko ga vsi gledajo in občudujejo, saj se tako počuti še boljše. Ne, to ni samozavest, to je zgolj nesamozavest – ko z materialnimi dobrinami in potrditvami od zunaj poskušamo napolniti občutek praznine in negotovosti.

Samozavesten posameznik ne rabi potrditve od drugih, da je v redu, da je uspešen...on vse to že čuti v sebi in se tega zaveda. 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1739