BLOGI

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Dan za dnem smo obdani z idejo, da je eden izmed najpomembnejših ciljev v življenju najti tisto pravo osebo. Poroka se v filmih in ostalih medijih pogosto smatra kot končni cilj partnerstva. Le malo pa jih prikazuje, kako je po poroki - takrat ko pospravimo svojo belo obleko, ko vznemirjenje ob pogledu na poročni prstan mine in ko z možem ali ženo pričnemo živeti nič kaj dramatično življenje, polno vsakodnevnih užitkov in tudi občasnih skrbi. Veliko parov pred poroko več časa nameni razmišljanju o poročnem obredu kot pa o samem zakonu. Dolge ure se pogovarjajo, kakšna bo njihova obleka, kakšen jedilnik in načrtujejo vsako drobno malenkost poroke. Mnogi pa se povsem pozabijo dotakniti tudi drugih, še pomembnejših tem, ki pomembno vplivajo na kasnejši zakon. Teme, ki jih je že pred poroko koristno raziskati, so gospodinjstvo, finance, cilji, definiranje zvestobe, način vzgoje otrok ter kako bomo ohranjali zvezo ljubečo. Pogosto se nam zdi povsem samoumevno, da ima naš partner enako predstavo o zakonu, zaradi česar se s partnerjem mnogi ne pogovarjajo o svojih pričakovanjih po poroki.

 

Razlogi, zakaj se ljudje poročajo, so različni. Nekomu je poroka zgolj list papirja. Nekateri se poročajo zaradi udobja in finančne stabilnosti. Mnogi se poročijo tudi zato, ker verjamejo, da je poroka logični korak v zvezi, medtem ko jih veliko vidi poroko kot zavezo partnerju, da bodo z njim ostali. Dobro je vedeti, zakaj se želimo poročiti in kaj pravzaprav obljubljamo svojemu partnerju. Mu res obljubljamo, da bomo v  dobrem in slabem do konca življenja ostali z njim? Najverjetneje bodo v našem zakonu tudi obdobja, ko nam bo manj prijetno, ko ne bomo zadovoljni sami s sabo ali ko se bomo soočali s čim težjim. Kaj smo pripravljeni storiti v takih obdobjih? Koliko časa bomo vztrajali? Nekaj mesecev, leto dni ali dokler težje obdobje ne mine? O tem se je koristno s partnerjem pogovoriti ter opredeliti, kaj smo pripravljeni narediti za trden odnos. Smo se pripravljeni pogovarjati tudi, ko nam je hudo? Smo pripravljeni iti na terapijo in se naučiti novih strategij za reševanje problemov? Če se s partnerjem dogovorimo, da bomo ostali v zvezi tudi v težjih obdobjih, si bistveno zvečamo verjetnosti kakovostnega zakona. Če torej ločitev izključimo kot možnost, se ob problemu ne ukvarjamo s tem, ali bomo s partnerjem ostali skupaj ali ne, pač pa energijo usmerimo v skupno iskanje načina, da svojo zvezo ohranjamo ljubečo.

 

Samo ljubezen je le redko dovolj za srečen zakon. Potrebna je tudi velika mera razumevanja, sprejemanja in pogovorov. Veščine kakovostnega odnosa se lahko naučimo s tem, ko se udeležimo nekajurnega predporočnega svetovanja. Raziskave kažejo, da pari, ki se pred poroko pogovorijo o določenih temah in v zakon stopajo zavestno, kasneje svoj odnos ohranjajo bolj trden, povezan in ljubeč, kot pari, ki tega ne storijo. Par se preko predporočnega svetovanja nauči, kako opredelijo svoja pričakovanja, kako uspešno reševati konflikte, kako zakonu postaviti trdne temelje in kako biti do partnerja ljubeči.

 

Poleg pozornosti in časa, ki ju namenimo partnerju, je ključno, da znamo poskrbeti tudi zase. Pomembno je, da imamo pozitivno mnenje o sebi, da imamo tudi lastne cilje in smo v stiku sami s sabo. Kadar se počutimo dobro v svoji koži, lahko zvezi damo več. Ni partner tisti, ki ima nalogo, da nas osreči, pač pa smo to v veliki meri mi sami.

 

Ko se pripravljamo na poroko, se hitro lahko zgodi, da v vrtincu poročnih priprav spregledamo dejstvo, da si ne želimo zgolj lepe poroke, temveč si želimo zlasti čudovit zakon.

Nadaljuj branje
Ogledi: 2404

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Večina partnerskih razhodov in ločitev je bolečih, zato razpad zveze ni enostaven proces, je pa nujen. Vsak konec zveze se prelevi v proces žalovanja, zato je pomembno, da to vemo in ga sprejmemo. Nikar ne zanikajte tega ali hitite s pozabo. Vse potrebuje svoj čas. Sprejmite bolečino. Vem, je bedno, a če je ne boste ozavestili, se ne boste pozdravili in šli naprej "ozdravljeni". 

1.    Pobegnite. Odpotujete nekam. Če ne morete biti sami, prosite dobrega prijatelja ali prijateljico, da gredo z vami in da vas poslušajo in ponudijo svojo ramo za jok. Ko gremo od doma, se nam znajo pripetiti zanimive situacije, a če že zbežite, pojdite k sebi, sebe poiščite na novo in fajn je, če se ne zapletate v enonočne avanture v smislu "bom tako lažje pozabila".

2.    Spomini bolijo, vajina pesem zabode direktno v srčka, ko jo slišite. Testirajte se tako, da si jo predvajate vsak dan, dokler bolečina in spomin ne tvorijo več tako pomembnega dražljaja.

3.    Vzemite ločitev kot nekaj, kar od vas terja, da postanete boljši, da delate na sebi in osebnostno rastete in ne da je to teža, ki vas bo sploščila na beton. Življenje gre naprej, četudi se vam to sedaj v šoku ob ločitvi zdi nekaj podobnega znanstveni fantastiki.

4.    Bodite vi, vzemite si čas, da se povežete s seboj. In to sami! Ostanite samski nekaj časa, spoznavajte se in dopustite času, da prebolite bolečino, izdajo, tesnobo in strah pred prihodnostjo.

5.    Osvobodite se bojazni in nesigurnosti. Dovolite si biti samski in poskusite razumeti, da je tudi to v redu.

6.    Bodite v sedanjosti, tukaj in sedaj. Ne glejte na vsakogar, ki pride mimo, kot na vašega bodočega fanta, moža ali ljubimca. Bodite prisotni v vsakem trenutku in ozaveščajte, kaj je za vas sprejemljivo. Ne počnite ničesar na silo ali pa zato, ker so drugi rekli, da je treba. Nima smisla, ker smo vsi unikatni.

7.    Zamotite se, pojdite se pozanimat, kje izvajajo dejavnosti, ki si jih od nekdaj želite pa niste imeli časa ali niste mogli v času trajanja zveze, ker ste se preveč posvečali partnerju. Sedaj je čas za vas!

8.    Osredotočite se na sprejemanje svojega deleža krivde za neuspeh zveze in odpustite sebi in preteklosti. Skušajte se naučiti iz propadle zveze, kaj je bilo tisto, kar vas je delalo nesrečne, sitne in tečne, kaj se lahko spremeni in kaj je tisto, kar si v novi zvezi želite in tudi česa nočete!

 

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 2440

 

 

Septembra se bo začelo novo šolsko leto in mnogi izmed vas bodo 1. septembra pospremili svojega prvošolčka na prvi šolski dan. Občutki bodo mešani – vse od veselja, navdušenja pa do skrbi, kako bo, si bo našel družbo, se bo dobro počutil in podobno. Zadnje čase veliko beremo in slišimo o tem, kakšni, da so današnji otroci, kako so nasilni in podobno. Redko pa se vprašamo, kako to, da je danes toliko tega.

 

Otroci so kot »gobe«, ki srkajo vse, kar vidijo v svoji okolici – doma, v družbi, v medijih – in mi odrasli smo malo pozabili na to. Ker se nam tako zelo mudi na nek sestanek, gremo kar pri rdeči luči čez cesto, robček odvržemo na cesto, preklinjamo...ob vsem tem pa pozabimo, da smo mi kot odrasli zgled otrokom.

 

Lahko začnemo s tem, kar počnemo praktično ves čas, z vsem, kar nas obdaja in s celotnim svojim bitjem – s komunikacijo. Komuniciramo z besedami (izgovorjenimi ali napisanimi),  z znakovnim jezikom, s tonom glasu, z gibi rok in telesa, z izrazom na obrazu, pa tudi z načinom oblačenja, vedenja in še bi lahko naštevala. Človek je kot celota nosilec informacij – za tistega, ki vidi in prisluhne, je na voljo neskončno informacij.

 

Kot komunikacijo označujemo vsako dejanje, kjer poteka izmenjava sporočil oziroma informacij. Vedno je nekdo, ki nekaj sporoča in na drugi strani je drugi, ki to sporočilo prejema. Med njima se vzpostavi most in ta most ju povezuje – preko njega se spoznavata, preko njega si sporočata informacije eden o drugem in na ta način gradita odnos.

 

S pomočjo komunikacije gradimo odnose

Vendar pa samo govoriti – v smislu, da poveš svoje, kako se počuti ob tem sogovornik, pa te ne zanima – ni dovolj. Vaš govor mora imeti za cilj dvoje: biti razumljen in razumeti drugega (kako je, kaj se mu dogaja, kako se počuti itd.). Na tak način govoriš tako:

  •  da upoštevaš sogovornika,
  • da ga z besedami ne prizadaneš,
  • da se potrudiš povedati tako, da te bo razumel,
  • da medtem ko govoriš, opazuješ sogovornika in se prilagajaš njegovim odzivom (npr. vidiš, da te ni razumel, torej še enkrat poveš, morda zdaj z drugimi besedami in na drugačen način).

 

Na tak način se vzpostavi obojestranska izmenjava sporočil in takrat govor postane komunikacija. Takrat komunikacija postane sporazumevanje in pogovor. Ko se izražate tako, da vas sogovornik razume in da se obenem počuti razumljenega, sta začela graditi odnos. Za vse odnose (ne le partnerske) je bistveno, da znamo komunicirati, da se zavedamo, da sporazumevanje ni enosmerna ulica.

 

Če drugega, torej tistega, s katerim komunicirate, doživljate kot zaskrbljenega, mu to povejte: »Občutek imam, da si zaskrbljen. Si res ali si to le domišljam?« – s tem boste pokazali, da ste se naravnali nanj, hkrati pa mu dajete priložnost, da se tudi on izrazi in pove, kako se počuti. Pomembno je, da damo drugemu priložnost, da se izrazi, ne da mi kar sami naredimo »zaključke« v svoji glavi o tem, kako se drugi počuti – češ, mi vse vemo. V tem primeru ne moremo govoriti o komunikaciji niti o sporazumevanju, na tak način odnosa ne gradimo.

 

 

Odrasli, bodimo zgled

Začnite pri sebi – poglejte, kaj lahko v komunikaciji z drugimi (s partnerjem, s sodelavci, s starši, s prijatelji, z otrokom itd.) spremenite in to naredite. Vzemite si čas za pogovor, saj boste le tako lahko prisluhnili drugemu, se potrudili, da poveste tako, da vas bo drugi razumel. Kajti če govorite le z namenom, da poveste svoje, niste nič naredili – drugega se na tak način ne boste »dotaknili« oziroma ne boste razumljeni. Mi pogosto tako ravnamo v komunikaciji, potem se pa čudimo, kako nas nihče ne razume...

 

Tudi vaš prvošolček vas bo bolje razumel, kaj ste želeli povedati, če si boste vzeli čas za pogovor z njim in mu zares prisluhnili - ga opazovali kot celotno bitje, kaj vam sporoča in ne le z besedami – ne pozabite, na tak način gradita odnos. Med vama bo raslo zaupanje in spoštovanje, kar bo vplivalo na to, da boste vedno manj zaskrbljeni, kako je z njim, ali se je vklopil v družbo in kako se počuti, saj vam bo o vsem tem povedal pa tudi sami boste znali vprašati.

 

Pred časom sem brala o anketi med prvošolčki, ki so jih spraševali o tem, kdo jih najbolje razume. Rezultati so pokazali, da to niso starši, temveč babice in dedki, ker si za njih zares vzamejo čas. Ena od punčk je to, kaj pomeni »vzeti si čas«, opisala, da babica vedno, ko se pogovarja z njo, ugasne televizijo.

 

Starši, prisluhnite svojim otrokom in bodite zgled, da se bodo od vas naučili komunikacije, ki gradi zdrave in kakovostne odnose.

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1741

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

 

 

 

»Zdi se mi, kot da stojim v polni sobi ljudi, kričim na ves glas, a me nihče ne sliši«, je potarnala Rose Jacku v filmu, ki je konec devetdesetih podiral rekord za rekordom. Ni pa Titanik samo ljubezenska zgodba ali zgolj dober prikaz nekega zgodovinskega dogodka. Ne, v njem se skriva tudi sporočilo – “živeti svoje življenje.”

 

Kot smo rekli v prvem delu, je dobro v neki točki v svojem življenju narediti osebno bilanco in se vprašati, zakaj počnemo stvari, ki jih v resnici ne maramo (na primer hodimo v službo, v kateri ostajamo zgolj zaradi plače) in zakaj vzdržujemo odnose, ki nas le obremenjujejo ne pa izpopolnjujejo…

 

Vprašajte se torej, »zakaj to počnem, če pa me vendar ne veseli niti ne vidim smisla«. Dobili boste zanimive odgovore:

  • ker to od mene pričakujejo (partner, starši, prijatelji, sodelavci...),
  • ker se to spodobi,
  • ker mi je nekdo tako svetoval, da je to zame dobro,
  • preprosto ne vem, zakaj (ne se zadovoljiti s tem odgovorom, ampak raziskujte naprej).

Kje ste pa tukaj vi – namreč, če nekaj delate, delajte to zato, ker vi tako hočete, ne zato, ker nekdo drug meni, da je to za vas dobro, da se spodobi ali zaradi kateregakoli drugega razloga.

 

Le vi sami veste, kaj je za vas dobro. Tega ne more vedeti nihče drug na tem svetu!

 

Težava nastopi, ker mi sami v resnici ne vemo, kaj je za nas dobro, niti si zares ne zaupamo, zato odgovore iščemo pri drugih ljudeh:

  • ko spoznamo simpatičnega moškega, sprašujemo prijateljice, kaj si mislijo o njemu,
  • ko se odločamo med dvema ponudbama za službo, ljudi okoli sebe sprašujemo in prosimo za pomoč pri odločitvi,
  • ko iščemo novo stanovanje, se zanašamo na mnenja drugih,
  • ko planiramo zasluženi dopust, poslušamo vse druge, le sebe ne, kaj si pa mi zares želimo,
  • ...

 

Seveda ni nič narobe poslušati mnenja drugih, narobe je le to, da poslušamo SAMO njih, sebe pa sploh ne vprašamo, kaj si pa mi želimo. Pravilna pot je, da najprej sebe vprašamo:

  • je moški, ki sem ga spoznala tak, s katerim se bova ujela v življenju (ali imava enak pogled na življenje in partnerstvo) in bova lahko skupaj rasla in se razvijala?
  • v kateri službi bom lahko bolje izražala svoje talente in sposobnosti, v katerem okolju se bom bolje počutila, katero delovno okolje je bolj primerno zame?
  • je to stanovanje prostor, kjer se bom počutila doma, kjer se bom počutila varno in odgovarja mojemu življenjskemu stilu?
  • si želim miren dopust daleč od vseh ljudi, nekje na samem ali si želim na potovanju spoznavati nove ljudi, obiskovati prestolnice in muzeje?

.....nato pa, če res čutimo potrebo slišati še drugo mnenje, vprašamo še ljudi, ki jim zares zaupamo in nas dobro poznajo.

 

Pogovorite se s seboj, vprašajte najprej sebe – zgradite najprej temelje, potem pa pojdite v svet.

 

Tako boste bolj suvereni, predvsem pa boste lažje sledili sebi oziroma temu, kar si vi želite. Brez pogovora s seboj se vam zgodi to, da drugi usmerjajo vaše življenje in vi kar naenkrat postanete le sovoznik, ne pa voznik. V takšni vlogi se nihče ne more počutiti dobro.

Kričite na ves glas, da naj vendar ustavijo, ampak vas nihče ne sliši.

 

Zavzemite držo ustvarjalca in pogumno stopite na novo pot – pot k sebi.

Ko ugotovite, kaj je tisto, kar delate zaradi drugih in ne zaradi sebe, potem je naslednji korak, da to prenehate delati. Ker zdaj veste, da na primer na aerobiko hodite le še zaradi nekega dogovora s prijateljico izpred treh let, za gibčno telo pa vsak dan poskrbita več kot odlično oba otroka, ki ju lovite po parku in doma v dnevni sobi, se lahko z mirno vestjo pogovorite s prijateljico in aerobiko odpoveste. Bosta vajino druženje raje prilagodili novim razmeram in se dobivali ob dnevih, ko bo obema bolj odgovarjalo. Nenazadnje je mogoče prijateljica ravno tako že dlje časa zbirala pogum, da vam to reče....

Ko se za nekaj odločimo, potem moramo to še narediti – zavihati rokave, zbrati ves pogum in moč, globoko vdihniti....in skočiti v vodo. Težko je, strah nas je, vendar imejte v mislih ves čas to, da delate nekaj, kar je za vas dobro. Mogoče se v tistem trenutku še ne počutite tako, zagotovo pa se boste slej ko prej. Namreč ko lepo skrbimo za sebe in svoje potrebe, skrbimo v resnici za svoje notranje počutje, za svojega notranjega otroka:

·      ko date odpoved v službi, kamor hodite le še zaradi plače, se bo vaš notranji otrok po letih »tlake« počutil osvobojenega. Lažje boste zadihali in dobili ideje, kaj vse bi lahko delali;

·      ko se odločite zapustiti partnerstvo, ki to že zelo dolgo ni bilo več, si izkažete vso ljubezen in spoštovanje. Veste, da si zaslužite več in to boste tudi zagotovo našli, kajti vse se najprej začne pri sebi. Ko imaš sebe rad in si ne dovoliš več živeti skupaj z nekom, ki te ne ljubi več niti te ne spoštuje, sporočaš, da si vreden ljubezni in spoštovanja....in ljubezen te slej ko prej najde;

 

Poskrbite zase, saj boste le tako lahko srečni in zadovoljni v svojem življenju.

Naše notranje počutje je znak, ali lepo skrbimo zase ali ne. Čim večkrat se vprašajte, »kako se počutim«. Iskreno poglejte vase in opazujte: ali vaš otrok joče in vas milo prosi, da poskrbite zanj, da prenehate delati to, kar mu škodi, ali je zadovoljen in vesel, ker lepo skrbite zanj? To bo vaš kažipot na poti spreminjanja sebe.

In če tudi zaključimo s tem, s čimer smo začeli – ne čakajte na potop ladje, da boste lahko začeli na novo, že zdaj imate vso moč v svojih rokah, da spremenite svoje življenje in zaživite SVOJE življenje, to, kar si želite že od nekdaj.

 

Tinkara Filač, svetovalka za zdrave odnose

1.del >>>

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1671

 

 

 

Se še spomnete filma vseh časov, no vsaj takrat so tako govorili in pisali o njem, film, ki je podiral rekorde, film, ki je povzdignil mit romantične ljubezni v neslutene višave, film, ki je s tako zgodovinsko natančnostjo prikazal eno najhujših katastrof, do katere je prišlo v prvi vrsti zaradi napuha, egocentrizma in želje po slavi. Najbrž že veste, o katerem filmu je govora.

 

 

Titanik je bil film, ki je konec devetdesetih polnil kinodvorane in blagajne, pa tudi mnoga srca. To je bil film, ki je združil tako tiste, ki jih je zanimal zgodovinski pogled na eno največjih katastrof, kot tudi tiste, ki jih je pritegnila ljubezenska zgodba med glavnima junakoma, Rose in Jackom. Odlična kombinacija, kjer je bil zadovoljen tako moški del publike kot tudi ženski, če malenkost poenostavimo.

 

Malo bolj podroben pogled v samo vsebino pokaže, da film poleg vsega zgoraj opisanega, nosi pomembno sporočilo – »živeti svoje življenje«.

 

Se spomnete kakšna je glavna junakinja Rose na začetku filma in kakšna je, ko se film zaključi? Rose spoznamo kot aristokratinjo, ob koncu filma pa izvemo, da je po potopu Titanika odšla v svet, postala igralka in živela precej »normalno« življenje, stran od »visoke« družbe, katere del je bila prej. Pa ne le to – na začetku je hladna, vzvišena in nesrečna v sebi, ob druženju z Jackom pa se začne spreminjati in postaja vedno bolj sproščena, vesela in prijazna, predvsem pa srečna!

 

»Zdi se mi, kot da stojim v polni sobi ljudi, kričim na ves glas, a me nihče ne sliši«, je potarnala Rose Jacku.

 

Kolikokrat se tako v svojem življenju počutite vi? Kolikokrat zgolj nemočno opazujete, kako življenje teče mimo vas, vi pa se ukvarjate s stvarmi in odnosi, ki vam zares ne pomenijo nič:

  • hodite v službo, ki vam predstavlja le sredstvo za preživetje, delo vas ne veseli ali izpopolnjuje in v njej ne morete izraziti svojih talentov in sposobnosti. V službo hodite bolj kot ne, kot v zapor in ko je osem ur konec, se vam zdi, da šele zaživite - žal pa ste takrat že tako utrujeni in izčrpani, da je vse, kar lahko naredite le to, da aktivnosti, ki vas zares veselijo, prestavite na enkrat drugič, ko boste imeli dovolj energije;
  • ste v partnerstvu, kjer sta le še dva tujca, ki živita eden mimo drugega, vsak na svojem samotnem otoku, vendar ostajata skupaj, bodisi zaradi otrok bodisi zato, ker nimata poguma se soočiti z obtožujočimi pogledi staršev in okolice. Morda sta se celo dogovorila, da se lahko videvata z drugimi, ker kljub vsemu, ljubezni si oba želita;
  • imate prijatelje, s katerimi se že dlje časa videvate bolj po sili kot iz nekih skupnih zanimanj in prijateljstva, vaše poti so se že davno obrnile vsaka v svojo smer, a zaradi navade in prepričanj, da »kaj bodo pa rekli, če me ne bo več na skupna srečanja«, vzdržujete nekaj, kar je že zdavnaj umrlo;
  • pred leti, ko ste začeli hoditi na aerobiko, ste resnično uživali – imeli ste reden urnik, ko ste skrbeli za svoje telo, s prijateljico, s katero sta se skupaj vpisali na tečaj, sta ena drugo spodbujali k rednemu obiskovanju vadbe in nenazadnje, spoznavali ste nove ljudi. Danes pa, ko imate poleg službe še družino, vam ta hobi ne predstavlja več veselja in razvedrila, temveč vse prej kot to.

 

Če ste se vsaj v eni situaciji našli, je čas za osebno bilanco. Ustavite se in se vprašajte: »Zakaj to počnem?« in ponovite to vprašanje večkrat na dan – pri vsaki stvari oziroma odnosu, kjer čutite nezadovoljstvo, nesmisel ali nelagodje, se vprašajte, zakaj se tako počutim. Potem pa kopljite in raziskujte, da boste dobili iskren odgovor, zakaj delate nekaj, kar vam v resnici ne paše. Velikokrat namreč počnemo stvari, ker smo tako navajeni in niti ne pomislimo, da bi lahko naredili nekaj drugače.

 

Vesela novica je, da lahko naredimo drugače vedno, le če hočemo. Samo mi lahko spremenimo stvari v svojem življenju.

 

Tinkara Filač, svetovalka za zdrave odnose 

2.del >>>

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1719