BLOGI

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Uspeh ni vedno odvisen le od nadarjenosti, trdega dela ali sreče, temveč tudi o našega načina mišljenja. Čeprav se tega pogosto ne zavedamo, svoj način mišljenja pravzaprav izbiramo. Če želimo postati uspešni, je ključno, da se miselno naravnamo na uspeh.

 

Kaj sploh je uspeh?

Ne obstaja le ena definicija uspeha. Uspeh deloma definira družba, v veliki meri pa si ga definiramo tudi sami. Osebe, ki imajo zelo ozko definicijo uspeha in ga smatrajo kot nekaj, kar se zgodi le nekajkrat v življenju (npr. zaključek šolanja, napredovanje v službi), se bodo redkeje počutile uspešne. V svoje cilje bodo morale dolgo obdobje vlagati zelo veliko energije, preden bodo dosegle to, kar smatrajo kot uspeh. Ljudje, ki vidijo uspeh tudi v manjših dosežkih (npr. večerni tek, uspešen sestanek), pa bodo v večji meri uspeh doživljali na vsakodnevni ravni. Majhne zmage bodo doživljali že na poti do svojega cilja in ne šele ob koncu, zato bo tudi njihova vsakodnevna motivacija pogosto višja ter bodo najverjetneje bolj zadovoljni sami s sabo v različnih fazah doseganja cilja.

 

Primer iz terapevtske prakse

Pred kratkim je bila pri meni v Hočem več terapiji gospa, ki je imela zelo rada svojo službo in si je močno želela uspeha, a ga ni nikoli resnično pričakovala. Pogosto je navdušeno prevzela kakšen zahtevnejši službeni projekt, nato pa se je ustrašila, da ji ne bo uspelo ter je zaključitev projekta, skupaj z zaslugami zanj prepustila sodelavcu. Tekom najinega terapevtskega dela sva skupaj raziskovali njene predstave o uspehu. Najprej sva raziskovali zlasti, kako si uspeh sploh predstavlja. Ali je uspeh sestavljen le iz enkratnih življenjskih situacij ali tudi iz manjših vsakdanjih dogodkih? Je uspeh nujno le nekaj za kar moramo garati? Sta zmaga in uspeh vedno povezana z denarjem? Kako so njeni starši dojemali uspeh ter kako so se odzvali ob neuspehu? Ko raziskujemo svoja prepričanja o uspehu, lahko včasih ugotovimo, da so v našem okolju ali družini celo bolj cenili neuspeh, saj je morda prevladovalo prepričanje, da so vsi uspešni ljudje nepošteni ali pohlepni. Morebiti uspeh nezavedno povezujemo z vzvišenostjo ali brezčutnostjo. Morda smo prepričani, da nismo vredni uspeha ali da je uspeh omejena dobrina, zaradi česar je bo zagotovo zmanjkalo za nas. Včasih nam ravno naše predstave o zmagi in uspehu onemogočajo postati uspešni v življenju. Z gospo sva ugotovili, da je globoko v sebi prepričana, da ne more biti uspešna in istočasno tudi topla, prijazna in radodarna oseba. Prepričana je bila tudi, da si uspeha ni prav želeti. Tekom terapije sva njene predstave o uspehu postopoma spreminjali. Skupaj sva gradili tudi njeno samozavest in komunikacijske veščine, ki ji bodo prišle prav zlasti v službi (veščine pogajanja, veščine postavljanja meja, itd.).  

Ko se je v službi naslednjič lotila večjega projekta, samo sebe pri izvedbi projekta ni več sabotirala.  Tako sebe kot sodelavce je pričela k uspehu spodbujati. Misel na uspeh ji torej ni več prinašala občutka strahu in nezadostnosti, pač pa se je ob razmišljanju o zmagi počutila motiviranano in navdušeno.

 

Ni torej pomembno zgolj, kaj in kako delamo, pač pa tudi kaj ob tem razmišljamo. Kot je nekoč dejal Henry Ford: "Če mislite, da zmorete ali če mislite, da ne zmorete, imate v obeh primerih prav."

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 2010

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Umrl je Slavko Avsenik.

To je bil zadnje dni največkrat zapisan in slišan stavek. Bil je človek, katerega viže pozna skoraj ves svet. Za to, kar je dosegel, je združil svoj talent, gorenjsko trmo in ljubezen do glasbe; ja, tudi čas je bil pravi. O njegovem uspehu govorijo kar priznanja sama.

 

Pa nisem hotela pisati samo o Avseniku. K razmišljanju me je spodbudil nek komentar, napisan na enem od forumov slovenskih medijev. Eden od bralcev, je pokomentiral:"Pa kaj vam je, saj je vlekel samo meh!"

 

Priznam, nisem ravno ljubiteljica "goveje" glasbe, sem pa ljubiteljica Glasbe. Spoštujem delo in uspehe vsakega posameznika, pa naj bo to vpis v Guinnessovo knjigo rekordov, ali pa dišeče in čiste sanitarije. V vse to je nekdo moral vložiti svoje delo, svoj trud. 

Avtor navedenega komentarja si ne zasluži drugega kot pošteno brco v rit, da se spravi stran od računalnika in končno pokaže iz kakšnega testa je! Vsi tisti, ki mislijo, da je avsenikom, pečečnikom, akrapovičem, petram, tinam, jakovom, petrom in vsem ostalim, ki so uspeli v svetu s svojim znanjem in garanjem, bilo karkoli podarjenega, naj dokažejo, da zmorejo tudi oni.

 

Beda človeške foušije in lenobe je pač v tem, da se spoznamo vsi na vse in si dovoljujemo kritizerstvo na vseh področjih. Tragika pa v tem, da ob vsem tem forumskem "znanju" ni junaka, ki bi imel pogum in skočil v vodo ter začel plavati.  Se zmigati in dejansko nekaj narediti - vsaj zase. Kako elegantno je sedeti v fotelju in navijati za naše športnike, ki zmagujejo in osvajajo medalje. "Naši so! Mi smo najboljši!" "Ma sej sem vedu, da je luzer, da ne zmore!" pa je komentar, ko ne gre. Vam je znano, kajne?

Omejenost našega duha se kaže tudi v javnomnenjskih raziskavah, saj smo na vseh lestvicah med najbolj nezadovoljnimi državljani. Pa na tem mestu ne bomo o politiki!

 

Vse kar  moramo storiti je to, da sestopimo s svojega piedestala lastne vsevednosti, pljunemo v roke in svojo pomembnost pokažemo v dejanjih. Ni potrebe po velikih dejanjih. Sebe in svet lahko spremenimo z majhnimi koraki. Pometimo pred lastnim pragom, obrišimo prah s svojega nasmeha, specimo sosedu pecivo, podarimo neznanemu otroku sladoled. Ponovno se naučimo hoditi, teči in poleteli bomo.  Kot je poletel Slavko, ko je vlekel svoj meh.

Nadaljuj branje
Ogledi: 2260

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

En namig za romantični večerni sprehod

Ozrite se v nebo in očarajte sogovornika s poznavanjem pozicije Planetov v Osončju. Ponoči je najsvetlejše in s prostim očesom vidno nebesno telo Luna, sledi mu Venera in nato Jupiter. Vsaki dve leti je viden Mars, ki ga prepoznamo kot najbolj rdečo »zvezdo«.

Torej če se boste te dni ozrli v nočno nebo, boste videli dve zelo svetli zvezdi, ki sta tik ena ob drugi in ju dejansko ne morete spregledati. To sta Jupiter in Venera. Tako blizu skupaj sta ta dva planeta le vsakih tisoč let.

Čeprav je Jupiter 11-krat večji kot je Zemlja in je največji planet, Venera pa je približno enako velika kot Zemlja, je Jupiter zaradi oddaljenosti 770.000.000 km videti manjši. Venera je od Sonca oddaljena približno 100.000.000 km

Oba planeta sta v astrologiji najsrečnejša planeta tako imenovana benefika. Veste kje v svoji natalni karti ju imate ?

This email address is being protected from spambots. You need JavaScript enabled to view it.

Nadaljuj branje
Ogledi: 1688

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Ko opazujem starše okrog sebe, se marsikdaj vprašam, zakaj ob rojstvu otroka ne moremo dobiti poleg še navodil za uspešno vzgojo.  Ja, vsak človek je nekaj posebnega, boste rekli. Pa vendar...verjamem , da obstajajo neki enaki vzorci, ki bi se jih starši morali dosledno držati, da bi svoje otroke vzgojili v samostojne in odgovorne osebe, ki bodo sposobne poskrbeti zase. 

Ampak različne sodobne metode vzgoje nas vodijo tudi do podobnih zgodbic, ki ste jih prav gotovo že slišali ali prebrali. Morda pa se bo kdo od staršev ob ponovnem branju prepoznal in se zamislil...

*Neka babica stoji v vrsti pred blagajno velike samopostrežbe. Za njo v vrsti stoji mlajša ženska z nemirnim sinom starim okrog 9 ali 10 let. Sin je ves čas prerival nakupovalni voziček. Z njim je že nekajkrat zadel v noge starejšo gospo, ki je stala v vrsti pred njima.

Gospa prosi otroka, da preneha s tem. Otrok je ne posluša in nadaljuje s svojim početjem. Gospa, že malo jezna, pravi otrokovi mami: "Ali ne morete reči svojemu sinu, naj neha prerivat voziček?"

Mlada mamica pa ji samozavestno odgovori: "Ne! Moja metoda vzgoje mu dovoljuje svobodo. Naj počne karkoli želi, vse dokler sam ne dojame, da to kar počne drugim, ni v redu. Ta metoda je veliko uspešnejša."

 

V vrsti za gospo z otrokom stoji mlad fant okrog 20. let, ki je ta dialog pozorno poslušal. V roki je držal kozarec marmelade iz rdečega ribeza. Ko je mlada mamica zaključila razlago svoje metode vzgoje, je odprl pokrov marmelade in mirno stresel marmelado mladi dami na glavo. Vsa besna se obrne proti fantu z odprtimi usti, da bi ga nadrla. Fant pa hladnokrvno odgovori: "Oprostite gospa, bil sem vzgojen na enak svoboden način kot vaš sin. Tole je pa rezultat."

Starejša gospa veselo reče blagajničarki:"Prosim vas, marmelado računajte meni."*

 

Kot antipod napisanemu pa še odličen članek z naslovom Kmečka pamet in nujne prepovedi objavljen pred časom na naši spletni strani.

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 2104

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Včeraj je bil en čuden dan...

Ne samo, da je dež spral nasmehe z obrazov ljudi, dogajalo se je in dogajalo.

 

Pa vseeno sem naletela na popolnega neznanca, ki me je rešil iz neugodnega položaja. Pripravljen je bil pomagati in svoj čas žrtvovati za to, da mi je pomagal; da ne bo pomote, v takšnem položaju sem se znašla izključno zaradi svoje neumnosti. Ampak o tem kdaj drugič. Morda pa samo tihi nasvet...nikar ne parkirajte sredi Ljubljane na parkingu, ki ima rampo, kljub temu, da je videti kot da je pokvarjena. 

 

V naših življenjih obstajajo prijatelji in "prijatelji". Oboji pa so tu zato, da nas naučijo določene lekcije. 

 

Kot bi bili dogovorjeni, sem včeraj srečala nekaj bivših sodelavcev, s katerimi smo nekaj let delili iste prostore, dihali isti zrak, se družili, si pomagali in se tudi tolažili. Med nami so se spletle tudi nekakšne prijateljske vezi. Potem smo se raztepli vsak na svoj konec. Osebni stiki so bili izgubljeni.

 

In potem...presenečenje, pozdrav, veselje, da se po nekaj letih spet srečamo. Kratek pogovor, stisk rok in vsak odhiti spet na svojo stran. Z  nasmehom na ustnicah in prijetnimi spomini.

 

Kot po naključju (v naključja sicer ne verjamem) še eno srečanje. Podobno a popolnoma drugačno. Ker je tempo življenja hiter, večino službenega časa preživimo s telefonom v roki. Vljudno in tiho čakaš, da bi lahko pozdravil svojega bivšega kolega, s katerim sta si nekoč delila tudi kakšne skrivnosti. In ko ti oseba me izkaže niti toliko pozornosti, da bi za trenutek odložila telefon...takrat veš, da je čas, da jo iz svojega življenja preprosto izpustiš.

 

Prešine te misel o majhnosti človeka, ki ga obvladuje superego podoba o lastni pomembnosti. Zamahneš z roko, se nasmehneš in odhitiš novim srečanjem naproti.

Sicer pa je v naših življenjih vse uravnoteženo. Hvaležna sem neznanemu gospodu, ki me rešil. Obljubil je, da bova prihodnjič spila kavo...

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1595