BLOGI

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

 

Komunikacija je nekaj, kar počnemo vsak dan, vsak trenutek, zavedno in nezavedno, verbalno in neverbalno. S komunikacijo sporočamo svetu in sebi, kdo smo in kaj potrebujemo. Komunikacija je tudi ključna sestavina vsakega odnosa.

Osnovna definicija komunikacije oziroma komuniciranja po wikipediji je, da je to sporazumevanje, občevanje, sistem izmenjevanja simbolov ali informacij med informacijskim virom in sprejemnikom. Gre torej za precej kompleksno dejanje, kjer ne gre le za izmenjavo informacij med virom in prejemnikom, temveč tudi za sporazumevanje in odnos. Ko pogledamo komunikacijo še podrobneje vidimo, da ločujemo še med verbalno in neverbalno komunikacijo, torej na eni strani med besedami, ki jih izrečemo in na drugi strani način, kako te besede povemo: drža telesa, ton glasu, geste na obrazu, obrazna mimika…

Vse to vpliva na kakovost komunikacije – med procesom komunikacije namreč z vsemi čutili prejemamo informacije, tako zavestno kot podzavestno, zato je dobro, da smo čimbolj “pri stvari” ko se z nekom pogovarjamo, saj lahko dobimo ogromno informacij še zraven besed, ki smo jih slišali. Lahko namreč v drži telesa in mimiki obraza prepoznamo, da se za lepimi besedami skriva še neiskrenost in da nam sogovornik v resnici nekaj prikriva, morda nam ponuja domačo in neškropljeno solato, vendar ves čas pogovora, ko nas vztrajno prepričuje in nagovarja k nakupu, čutimo nelagodje, nekaj nam govori, da je bolje, če ne kupimo te solate. Čisto vsakdanji primer, a verjamem, da se je to že vsakemu izmed nas kdaj zgodilo…

Kaj pa v partnerstvu?

Zaznavanje sogovornika in kako se počuti, je za odnos še toliko bolj pomembno. To, kar je dihanje za življenje, je komunikacija za odnos – komunikacija omogoča odnosu, da živi, se razvija in raste. S pomočjo komunikacije na eni strani spoznavamo drugega, kdo je in kaj si želi, na drugi strani pa s pomočjo komunikacije mi drugemu sporočamo, kdo smo in kaj si želimo. Če govorimo o partnerstvu:

  • kdo sem JAZ, kaj so moje potrebe in kaj si želim v partnerstvu, kakšno življenje si predstavljam,
  • kdo si TI, kakšne so tvoje potrebe in kaj si želiš v partnerstvu, kakšno življenje si predstavljaš in
  • ali so NAJINE želje in potrebe usklajene, si želiva isto?

 

Dva, ki sta si všeč, brez komunikacije ne moreta izvedeti, ali sta za skupaj oziroma ali imata enak pogled na partnerstvo in življenje. Namreč kakovostno partnerstvo sestoji iz dveh posameznikov, ki gledata v življenju v isto smer, to pomeni, da sta v istem čolnu in skupaj veslata proti cilju. V življenju potrebujemo ne le partnerja (moža, ženo), temveč življenjskega sopotnika.

Zato se moramo v odnosu potruditi in POSLUŠATI svojega partnerja – celostno, ne le besede, ki jih izreče. Tako bomo izvedeli veliko več – pa ne le o njemu, kako je in kako se počuti, temveč tudi o sebi. Morda vam na vprašanje “Kako je bilo v službi”, odgovori z “V redu”, vendar začutite, da ga nekaj teži. To je za vas lahko motivacija, da nadaljujete pogovor – z občutkom in spoštovanjem. S tem boste naredili korak v novo smer v vajinem odnosu – partner se bo počutil bolj razumljenega, sprejetega in varnega in vam bo vedno več zaupal, pa tudi vi se boste počutili bolje, saj se bosta na ta način s partnerjem vedno bolj zbliževala.

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1987

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Ste že kdaj pomislili "Srečen bom ko..."? Morda ste pomislili, da boste srečni, ko boste dobili pravega partnerja, ustrezno službo, boste shujšali ali ko se vam bo vaša mama končno opravičila. Pogosto smo prepričani, da šele ko se bodo nekatere naše okoliščine spremenili, bomo lahko postali resnično srečni. Toda ali je to res? Če bi se nam točno v tem trenutku uresničilo tisto, za kar si prizadevamo, bi se znali preprosto prepustiti življenju in biti srečni? Kako dolgo bi ta sreča trajala? Eno uro? En dan? Leto dni?

 

Ali čakamo na srečo?

Vse preveč ljudi na srečo čaka. Srečo tako konstantno zasledujejo in se vedno skriva nekje pred njimi. Ko se dogodki, za katere smatrajo, da jim bodo prinesli srečo, dejansko zgodijo, je sreča pogosto kratkotrajna ter hitro najdejo nekaj drugega, kar potrebujejo za srečo. Nekdo je recimo prepričan, da bo lahko srečen šele, ko bo zaslužil več denarja, a ko dobi boljšo službo, ugotovi, da bo srečen šele, ko bo imel dobrega prijatelja ali boljše stanovanje. Prepričani so, da se morajo najprej spremeniti določene okoliščine njihove trenutne situacije, nato pa bodo lahko srečni. Zanimivo je, da je resnica ravno obratna. Najprej najdemo način, da smo zadovoljni s sabo, da uživamo v sedanjih trenutkih, da opazimo in smo hvaležni za to, kar že imamo, nato se okoliščine pričenjajo spreminjati. Ko smo srečni, imamo precej več možnosti, da privabimo okoliščine, ki si jih želimo. Nekdo, ki gre poln energije in dobre volje na razgovor za službo, bo službo lažje dobil, kot nekdo, ki gre na razgovor nezadovoljen. Prav tako bo nekdo, ki na srečo čaka, manj užival v dobljeni službi, saj ga bodo različne okoliščine hitreje zmotile in odvrnile od pozitivne naravnanosti.

 

Srečen bom, ko...

Vse preveč ljudi na srečo čaka. Srečo tako konstantno zasledujejo in se vedno skriva nekje pred njimi. Ko se dogodki, za katere smatrajo, da jim bodo prinesli srečo, dejansko zgodijo, je sreča pogosto kratkotrajna ter hitro najdejo nekaj drugega, kar potrebujejo za srečo. Nekdo je recimo prepričan, da bo lahko srečen šele, ko bo shujšal, a ko shujša ugotovi, da bo srečen šele, ko bo imel dobrega prijatelja ali ko bo zamenjal službo. Prepričani so, da se morajo najprej spremeniti določene okoliščine njihove trenutne situacije, nato pa bodo lahko srečni. Kot pa je bilo omenjeno že prej, je resnica pogosto ravno obratna. Najprej najdemo način, da smo zadovoljni s sabo, da uživamo v sedanjih trenutkih, da opazimo in smo hvaležni za to, kar že imamo, nato se okoliščine pričenjajo spreminjati. Ko smo srečni, imamo precej več možnosti, da privabimo okoliščine, ki si jih želimo. Nekdo, ki gre poln energije in dobre volje na razgovor za službo, bo službo lažje dobil, kot nekdo, ki gre na razgovor nezadovoljen. Prav tako bo nekdo, ki na srečo čaka, manj užival v dobljeni službi, saj ga bodo različne okoliščine hitreje zmotile in odvrnile od pozitivne naravnanosti.

 

Primer iz terapevtske prakse

Pred časom je k meni na terapijo prišla gospa, ki je bila poročena in imela dva otroka. Dejala je, da je njeno življenje povsem v redu, a da ni resnično srečna. Občutek je imela, da gre življenje mimo nje. Dejala je, da se stalno ukvarja le z vsakodnevnimi skrbmi in opravili. V okviru terapije sva skupaj najprej raziskovali njene predstave o sreči. Odkrivali sva, kaj sploh pomeni biti srečen. So srečni ljudje lahko kdaj tudi jezni, žalostni ali s čim nezadovoljni? Kako vemo, kdaj smo srečni? Izkazalo se je, da je bila globoko v sebi prepričana, da si ni prav želeti sreče in dobrega življenja. Skrbelo jo je, da biti srečen pomeni, da bo postala sebična. Prepričana je bila, da mora vedno najprej poskrbeti za druge preden pride na vrsto njena sreča in zadovoljstvo. Ugotovili sva, da je v sebi prepričana, da je dobra oseba tista, ki se pogosto čemu odreka, ki drugim ustreže in ki vedno pomisli na vse, kar gre lahko narobe. Tekom terapevtskih srečanj sva njena prepričanja in predstave o sreči postopoma spreminjali. Gospa se je učila, kako se večkrat sprostiti in prepustiti kakšni prijetni situaciji ter kako biti ob prijetnih dogodkih resnično prisotna. Presenečena je bila nad odzivi ljudi okoli nje, saj so bili ti zelo pozitivni. Drugi so opazili njeno vse večjo sproščenost in tudi občasno igrivost. Čeprav jo je sprva skrbelo, da bo postala sebična, je ugotovila, da lahko drugim celo še več da in je lahko še bolj radodarna ter ljubeča, kadar se tudi ona počuti dobro. V njeno vsakodnevno življenje sva vnesli tudi več mehanizmov, s pomočjo katerih je svojo pozornost preusmerila na pozitivne vsakdanje situacije in se naučila tudi jih resnično naužiti.

 

Raziskave kažejo, da se ljudje, ki pogosteje doživljajo srečo tudi sicer bolje počutijo, živijo dlje, učinkovitejše rešujejo probleme ter si hitreje opomorejo od morebitnega neuspeha. Mnogo dogodkov in naših dosežkov nas lahko osreči ter nam nariše nasmeh na obrazu. Pomembno se je zavedati, da sreča ni sestavljena le iz upanja, da bo teh dogodkov čim več, pač pa je sreča v veliki meri naša lastna odločitev. Ulitimativni vir sreče se torej ne skriva nekje v prihodnosti, ko se bodo stvari uredile, pač pa se skriva v naravnanosti naših misli v točno tem trenutku.

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 2115

 

Kdo je pravzaprav ženska, kaj so njene značilnosti? Tukaj ne mislim na fizično pojavo, torej na telo, temveč se sprašujem o tem, kaj je ženska narava. Kako izgleda tisto, kar nosi vsaka ženska v sebi, kako se vidi in kako izraža....če se sploh.

Namreč danes je ženska narava velikokrat zamolčana, potlačena in skrbno spravljena, saj njene lastnosti v današnji družbi niso ravno zaželene in ženska, ki izraža te lastnosti, je velikokrat označena kot šibka, nesposobna in si ne zasluži spoštovanja.

Hitrost je danes tista, ki prevladuje v naših življenjih. Razvoj tehnologije gre v to smer in naša dejanja prav tako:

  • Vedno in povsod se je treba takoj odločiti, da kaj ne zamudimo ali pa da nas kdo ne prehiti, kajti tisti, ki si vzame čas, da razmisli in začuti, kaj je dobro zanj v tistem trenutku, je počasnež in nesposobnež,
  • Nimamo časa čakati, pa čeprav to pomeni, da moramo zaradi tega potem popravljati napake, ki smo jih naredili v naglici in v resnici porabili več časa,
  • Vzeti si čas za svojega najbljižjega in se z njim pogovoriti o dnevu, ki je za njim, brez da zraven stalno gledamo na telefon, ali imamo že kakšno novo e-sporočilo, se nam zdi nepredstavljivo (»Kaj pa če ravno takrat dobimo pomembno e-pošto!«)
  • Ne znamo zares poslušati svojega prijatelja, ki je v stiski, ker zraven stalno razmišljamo "Ampak jaz..."
  • ....

Lastnosti, kot so nežnost, milina, sočutje in ljubezen so nekako »out« in vsi delamo kot roboti – hitimo, stvarem ne pustimo, da se razvijejo, velikokrat prehitevamo še sami sebe, smo nepotrpežljivi in neizprosni, tako do sebe kot do drugih.

Ženska, ki deluje na tak način, težko živi. Počuti se nesrečno, ni zadovoljna z življenjem, ki ga živi. Zakaj? Zato, ker dela v nasprotju s svojo naravo. Nežnost, milina, sočutje in ljubezen so ženske lastnosti in vsaka ženska jih nosi v sebi, ne glede na to, ali jih v resnici tudi živi. Ko se rodi punčka, prinese s seboj na svet vse te lastnosti. Kako se bodo razvijale, je odvisno od tega, kakšno bo njeno življenje – ali ji bo omogočeno te lastnosti tudi izražati ali ne.

Mogoče bo odraščala v družini, kjer se bo morala že zelo kmalu zavarovati pred nasiljem (fizičnim ali čustvenim) in bo svojo »žensko« skrila v sebi in se na tak način zavarovala. Lahko pa bo obdana z ljubečimi odnosi in bo tudi sama razvijala to pri sebi – odrasla bo v zrelo žensko, ki je nežna, sposobna ljubiti z vsem srcem, sočutna, poleg tega pa potrpežljiva in vztrajna. To je njena notranja moč, ki ji pomaga premagovati različne izzive in preizkušnje na življenjski poti.

Tako v dobi odraščanja in prve ljubezni, kot kasneje kot odrasla ženska, ki se spušča v nov odnos,  potrebuje trdnost in vero vase, da ohranja sebe, hkrati pa se prilagaja novim okoliščinam. Z nežnostjo in toplino bo lahko napolnila svoj dom, v katerem bosta s partnerjem ustvarila družino. Potrpežljivost in vztrajnost sta lastnosti, ki ji bosta pomagali, ko postane mati, pa tudi sicer v življenju, da bo lahko sledila svojemu notranjemu občutku. In nenazadnje sočutje in ljubezen, s katerim se bo partnerju popolnoma predala in mu pokazala pot do srca.

To je ženska. To je njena pot. To je njeno življenje. 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1763

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

 

 

Vsi smo hodili v šolo – eni raje, drugi bolj s težavo – pa vendar, v šolo je bilo treba hoditi. Tako so nam rekli, ko smo bili še majhni. Zakaj? Zato, so nam rekli, da se bomo kaj naučili, da bomo potem dobili službo, da bomo lahko preživeli. Pa je to resnica?

Če gledamo na življenje le kot na skupek let, ko najprej hodimo v šolo, potem v službo in na koncu gremo v pokoj, vmes najdemo partnerja, si kupimo avto, zgradimo hišo ali kupimo stanovanje,  se poročimo ali pa tudi ne, imamo otroke ali pa tudi ne, potem je to resnica.

Če pa gledamo na življenje kot na proces, skozi katerega rastemo in se učimo, to ni resnica. Namreč za tak način življenja nas v šoli sploh niso učili. Učili smo se računati, pisati, spozanavali smo svet, družbo in naravo, svoje likovne in pevske sposobnosti ter razgibavali svoje telo. Kaj pa medosebni človeški odnosi in kako poslušati sebe, slediti svojim željam in sanjam, da bomo živeli srečno in izpopolnjeno življenje? Tega se zares nismo nikoli učili.

Znanje o tem smo nabirali povsod naokoli – malo v družini, malo v družbi prijateljev, malo iz medijev, pač kjerkoli smo bili in karkoli smo zaznali. Tako smo pridobili znanje o tem, kaj pomeni biti v odnosu z nekom, kako komunicirati z drugimi, kako odnos nastane in kako se konča. Včasih so bili ti zgledi pozitivni, včasih negativni, vendar ni bilo nikogar:

  • ki bi nam povedal, kaj je prav in kaj ni,
  • ki bi nas popravljal, ko smo sami naredili napako, pa se tega sploh nismo zavedali, zato smo krivili vedno druge, če je odnos razpadel, sami pa smo še vedno delali iste napake,
  • ki bi nam povedal, da zdaj smo pa pravilno ravnali, da bi vedeli za drugič, kako je prav.

Odnosi in komunikacija so del našega življenja oziroma naše življenje je sestavljeno iz odnosov in komunikacije. Zato je za kakovost našega življenja zelo pomembno, kakšne imamo odnose in kako komuniciramo. V prvi vrsti pa, kakšen imamo odnos do sebe in kako komuniciramo s seboj, kajti tako kot to delamo v odnosu s seboj, tako delamo tudi navzven, z drugimi.

Temelj za zdrave odnose so naslednje lastnosti: spoštovanje, razumevanje in sprejemanje, potrpežljivost in vztrajnost, sočutje, ljubezen, nenasilje, resnicoljubnost in iskrenost. Brez tega ni zdravega odnosa, kajti dva se morata medsebojno spoštovati, razumeti drugega v smislu njegove drugačnosti, ga sprejemati kljub njegovi drugačnosti, biti potrpežljiv in vztrajen, sočuten, ljubeč, nenasilen, si prizadevati za resnico in se iskreno izražati.

Vendar pa nekdo, ki teh lastnosti nima, jih ne more izražati v odnosu z drugimi. Zato je potrebno te lastnosti najprej razviti v odnosu do sebe, torej:

  • se spoštovati (ceniti svoje lastnosti in vrednote, po katerih živi),
  • se razumeti in sprejemati v celoti (tudi svoje šibkosti, ne le pozitivne lastnosti),
  • biti potrpežljiv s seboj in vztrajen (si dati čas, da nekaj razumemo in potem vztrajati, da dosežemo spremembo),
  • biti sočuten do sebe, se čutiti in upoštevati svoje občutke,
  • biti ljubeč in nenasilen s seboj (delati z občutkom s seboj),
  • si želeti videti resničnega sebe, ne se zavajati,
  • biti iskren in se iskreno pogovarjati s seboj.

 

Ko imamo te lastnosti, jih lahko šele izražamo v odnosu z drugimi. Ključ do zdravih odnosov leži torej v zdravem odnosu do sebe. To je prvi korak ljubezni, drugi korak se začne, ko stopimo v odnos z drugim. 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1686

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Že nekaj časa opažam, kako boleče je, ko oseba vse, kar se mu kdo reče, vzame osebno. To pomeni, da razume drugega oziroma njegovo pripombo, kritiko ali zgolj pogovor kot nekaj, kar leti na njega samega in to ga seveda prizadene. Ko jemljemo osebno zadeve in mnenja drugih, sebe zelo potlačimo v čustvovanju in sčasoma izgubimo stik s svojim čustvenim svetom.

Verjamem, da mogoče kdo ne razume povsem, kaj želim povedati, saj je vsakodnevno izpostavljen različnim vsebinam, mnenjem, opazkam in zahtevam kako naj človek razmišlja in se odloča - to vse pa tvori kar precejšen pritisk, ker vsakdo od nas želi ugajati. V nas je potreba, da smo sprejeti s strani naše socialne mreže in drugih ljudi, s katerimi stopamo v odnose različnih vrst. Zlasti nam je pomembno, da vemo, kaj si drugi mislijo o nas. Sama sicer pravim, da je to velika in težka cokla naših odnosov, ker spričo tega, da moramo ugajati, izgubimo naše bistvo. Kdo smo torej, če "igramo" tako, kot drugi to od nas zahtevajo ali pričakujejo, da bi le bili v skladu s pričakovanji drugih ljudi?

Menim, da je vedno potrebno ostati zvesti samim sebi, četudi to kdaj pomeni, da imamo kakšnega prijatelja manj. In da smo se komu skozi življenje verjetno zamerili, ker smo živeli po naših prepričanjih in željah. In nismo jemali osebno kar so nam drugi dopovedovali, temveč smo ostali v stiku s seboj, ker se zavedamo, da le tako lahko živimo po načelu "walk the talk" ali po slovensko: delaj kar govoriš, torej bodi ti to, kar si. In verjamem trdno v to, da če smo vedno v stiku z našim notranjim doživljanjem, bodo to slej kot prej prepoznali tudi drugi, ki nas obkrožajo in nas bodo začeli ceniti, sprejemati in spoštovati točno takšne kot smo. To pa je ogromno in neprecenljivo. Menite, da bi šlo?

Nadaljuj branje
Ogledi: 2149