BLOGI

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

S poganjanjem lastne energije, tako da smo nenehno v delovanju, kreiranju – »iz sebe«, v skladu s svetlobo, dosežemo preboj v samostojnosti v pravem pomenu besede in osvoboditev lastne kreativne sile. Ta energija mora biti prosta vseh strahov, navezav in vzorcev, kot so ne smem, ne znam, ne da se, ne bo mi uspelo ipd., in vse tuje energije, zaradi katere ne živimo svojega »originala«, temveč smo »kopije« nekoga, nečesa ... Da bi resnično lahko delovali z lastno energijo, moramo najprej vrniti tujo. Kaj pa to pomeni?

 Vrniti tujo energijo pomeni, da moramo najprej ugotoviti, kdo sploh smo. To je proces, ki zahteva vztrajno delo na sebi, raziskovanje čustvenih globin – podzavesti. Tam so shranjeni vsi naši spomini iz bližnje in daljne preteklosti in vanje je ujeta naša energija. Tja smo jo spravili, ker je v danem trenutku nismo bili sposobni takoj obdelati. Obdelati energijo pomeni, da svojim čustvenim reakcijam, kot so strah, jeza, žalost, užaljenost, vzvišenost idr. – odzivom na določena dejanja in stanja – odvzamemo čustveni naboj, jih nevtraliziramo. Naredimo spravo s seboj in drugimi, sprejmemo lekcijo, ker smo dojeli vse okoliščine njenega nastanka in sprejeli odgovornost za svoj del vpletenosti.

Te neobdelane energije je v naši podzavesti kar precej. To je stara zaloga, ki nas bremeni v vsem, kar počnemo ali pa bi želeli početi tukaj in zdaj. Je speči kapital, ki čaka na pogon. Več energije ko uspemo osvoboditi iz podzavesti, več moči imamo tukaj in zdaj, da presežemo rutino vsakdana in postanemo kreativni v življenju.

V tem procesu pometanja lastnega podstrešja naletimo na »zanimive« stvari, predvsem na čustvene bolečine, ki jih vsi radi čim bolj globoko potisnemo vase. Med drugim pridemo tudi do zavesti o tuji energiji, ki smo si jo nekoč prilastili – nevede, predvsem zaradi želje po moči, biti glavni, biti najboljši, najlepši, imeti tisto, kar ima nekdo drug itd. Vse to je posledica neznanja, ne-zavesti o tem, kdo smo v resnici, ker smo iz življenja v življenje izgubljali lastno integriteto. Verjeli smo lažem, iluzijam in izgubili svoj pristni jaz sem. Naučili smo se posnemati dejanja drugih, ker nekako smo vendarle morali preživeti. Žal, na tak način vedno bolj stran od sebe, v odvisnostih od drug drugega. Postali smo kopije, ponavljajoč naučeno, tradicije, brez vedenja, da živimo zgolj drobec svojega potenciala.

A vse to, kar smo doživeli v svojih življenjih, se je »moralo« zgoditi, vse izkušnje so naše lekcije, prek katerih lahko spoznamo sami sebe – če oziroma ko začnemo odstirati iluzije iz svojega energijskega sistema.

Kaj deluje tuja energija v nas? Zaradi tuje energije ne moremo izraziti samega sebe, tega, kdo smo v resnici. Vsaj ne v vsej svoji polnosti. Poleg tega s tujo energijo težje delujemo pristno, saj ta energija ni v skladu z nami, zato imajo naša dejanja velikokrat podton nasilja, brezsrčnosti, robotizma, rutine, ki pogosto vodijo v neuspeh, vedno enake napake, razočaranja, nezadovoljstvo. Nekaj manjka, mi pa ne vemo, kaj to je, zato smo postali mojstri prikrivanja in maskiranja. Kljub morebitnemu uspehu pri delu. Ti t. i. podtoni so lahko zelo skriti. Seveda smo lahko tudi srečni, veseli, ustvarjalni, uspešni v poklicu, a vseeno to ni to. Izmojstriti se v določeni veščini, stroki ni tako težko, biti mojster v svojem izvornem jazu pa je nekaj popolnoma drugega. Pot do te vrste izmojstritve vodi skozi tunele ozaveščanja vsakega koščka energije, ki je ga je treba prečistiti vseh virusov, tujkov, da lahko naša originalna energija zadiha, zaživi. Več energije, ko prečistimo in ozavestimo, vrnemo, bolj smo v stiku s samim seboj. In šele takrat nam življenje odstre pot, ki nam je bila v resnici namenjena – poslanstvo, ki naj bi ga živeli. Ko vrnemo tujo energijo, dobimo tudi svojo nazaj. In ker smo v ta proces vložili ogromno truda, postajamo vse bolj odgovorni do lastne energije, ki je ne želimo več izgubljati.

Odlična tehnika, s katero lahko posegamo v čas in prostor ter potegnemo nazaj oziroma zberemo svojo energijo in vrnemo tujo, je rekapitulacija. Gre za dihalno tehniko podoživljanja vseh dogodkov, lepih in manj lepih, kjer je ujeta naša energija. Če si želimo delovati s polno močjo in zavestjo, je treba zbrati vso. To zahteva čas in potrpežljivost. Več energije, ko si povrnemo, bolj postajamo spet celi, resnično mi. Tako se vse bolj spoznavamo, odkrivamo čuda stvari o sebi, tako o svojih vrlinah, sposobnostih kot tudi šibkostih, ki pa smo jih sedaj sposobni preobraziti v vrline.

Delo na sebi odstira iluzije, da se nekaj ne da, da nekaj ne moremo, da nekaj ni za nas. Vendar se moramo v eni točki odločiti, ali si želimo premagati nemogoče in preobrniti kolo usode v smer, ki si jo želimo, ali pa bomo to raje pustili za kdaj drugič ali poiskali kakšno drugo možnost, poti je namreč več … A nič se ne zgodi čez noč, če ni pred tem vloženega precej truda in vztrajnosti ter jasne odločitve, da si »to« želimo. Da se stvari vedno ne uresničijo takoj, pa je zato, ker si določenega stanja ali navade tudi nismo ustvarili od danes na jutri, temveč smo jih utrjevali leta in leta, življenja in življenja. Spremembe se tako ne morejo zgoditi kar za utrip očesa. Potem se resnično ne bi ničesar naučili. Želim biti kopija ali original? To je tu vprašanje.

 

Marjana Florjan

Nadaljuj branje
Ogledi: 1387

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Nekateri ljudje sanjajo vsako noč, drugi skoraj nikoli. Nekateri svoje sanje tudi pišejo, drugi se jih spomnijo, ko jih nekaj asociira nanje. S pomočjo sanj čistimo svojo podzavest, zbujamo občutke ali celo odkrivamo prejšnja življenja. Večinoma sanjamo v simbolih, zato je potem razlaga sanj malce otežena. Sama spremljam svoje sanje že lep čas in sem jih nekako razdelila na 4 vrste: sporočilne, preroške, zdravilne in kaotične. Obstaja pa tudi zavestno sanjanje, za katero je potrebno veliko energije in prakse (več o tem si lahko preberete v knjigi Umetnost sanjanja, Carlosa Castanede).

 

Pred spanjem si vsak večer dam določeno namero. Lahko je to, da se dobro spočijem, ali da dobim uvid v težavo, ki me pesti čez dan in ne vem kako se je lotit. Vprašam se tudi kakšno je moje dejansko stanje, kajti navzven lahko izgleda , da je vse v redu, pa potem preko sanj izvem, da nisem ravno pri sebi. Včasih kakšne sanje razberem še isti dan, spet za druge lahko potrebujem več mesecev ali celo let. Velikokrat se ne morem načuditi kakšna močna sporočila mi nosijo in kako uporabna so v vsakodnevnem življenju.

Sporočilne sanje

Te nam sporočajo kaj se dejansko dogaja z nami ali drugimi ljudmi, ko smo v interakciji z njimi. Lahko da ne ugotovimo takoj, kaj nam želijo povedat, zato je dobro, da se jih nekomu pove. Ko jih govorimo naglas, z namero, da želimo izvedeti, kaj nam sporočajo, lahko zase dobimo pomemben uvid.

Sama večkrat sanjam svojega očeta. On je sicer pokojni že 13 let. Nekaj časa nazaj sem sestavila, da so vse sanje v zvezi z njim bile ogledalo mojega janga oz. moške energije v meni. Pokazale so mi tudi kako hrepenim po očetovem varnem objemu in nežnosti, kot tudi moj odnos do njega (oz. teh energij). V praksi sem se lotila tega dela sebe in ugotovila, da imam iz otroštva velik manjko očeta (sem otrok ločenih staršev), kar se mi v življenju kaže kot nezaupanje sami sebi. Nezavedno ves čas potem iščem potrditev moškega, če je nekaj za kar se odločim, sploh prav. In tako vsakič, ko se odvežem od očeta in pobiram energijo nazaj ter ozaveščam svoje nepravo delovanje do moških, čutim v sebi, da sem bolj stabilna in v zaupanju.

Preroške sanje

Eno noč sanjam kolega kako mi govori, da je nezadovoljen s trenutno partnerko, da ima dovolj vsega in da ne ve kaj naredit. Verjeli ali ne, zjutraj dobim klic od njega in vnaprej sem že vedela kaj bo, saj sem sanjala točen potek pogovora, kot je bil potem tisto dopoldne v živo.

Spet drugič sem sanjala, da je hčeri od prijateljice nekdo v družini umrl. In res je kmalu zatem izgubila teto.

Zdravilne sanje

Te pridejo v različnih niansah. Včasih sanjam, da zdravim druge, pa potem ugotovim, da imam s to osebo podobne blokade in obenem zdravim sebe. Drugič me zdravi nekdo drug ali pa mi pove/pokaže v simbolih kaj je potrebno zdravljenja, tako da lahko potem v budnem stanju usmerim energijo na tisti predel. Enkrat pa sem se celo noč kopala v svetlobi. Z zaprtimi očmi je bila cela soba svetla in naslednji dan sem se počutila kot prerojena.

Kaotične sanje

Včasih pa sanjam čisti kaos, katerega nikakor ne morem povezati. Takrat se ne ukvarjam dosti s tem, kaj mi sporočajo, kajti čutim, da se je ta kaos moral nekako izrazit skozi mojo podzavest, da lahko kasneje dobim uvide za tisto, kar nameravam.

 

Zjutraj ko se zbudim, je moje počutje precej odvisno od sanj, ki jih sanjam. Zato grem najprej delat kakšne energijske tehnike, da se sestavim in prediham občutke, ki so se mi ob tem zbudili. Večkrat je tako, da sanjam samo energijo nekega občutka, katerega potem podoživljam čez dan ali celo cel teden. Ob tem se mi kot mozaik sestavljajo delčki mene in tako vsebolj vem kdo sem in kam grem.

Poskusite tudi vi razvrstiti svoje sanje, opazujte in videli boste kaj vse vam imajo za povedati. Zvečer predno zaspite, si dajte namero ali za odgovor, stanje ali uvid v določeno situacijo in prejeli boste kar potrebujete. Predvsem pa spustite vsa pričakovanja in vedite, da je tudi sanjski svet del vašega življenja in je lahko zelo resničen, če ga obravnavate drugače.

 

Leticija Fortin

Nadaljuj branje
Ogledi: 1312

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Otroci se srečujejo s pisano in barvito paleto čustev, s katerimi pa se morajo šele naučiti upravljati- jih prepoznati, poimenovati ter jih izraziti, predelati na ustrezen način. Pri tem je pomembna vloga nas, odraslih, da jih naučimo, usposobimo kako se na ustrezen način soočiti z občutki. Če sami nimamo težav z odkritim izražanjem čustev, jih ne vrednotimo na dobra in slaba čustva, potem to prenašamo tudi na otroka, ki bo lažje sprejel in izrazil tako jezo in žalost kot tudi veselje; če pa smo nagnjeni k tlačenju in zanikanju določenih čustev, bo tudi otrok prejel sporočilo, da so določena čustva slaba, neustrezna in jih bo začel skrivati pred sabo in okolico. Otrok, ki ni sprejet in razumljen v svojem čustvovanju,  ima občutek, da nas njegova čustva obremenjujejo in se bo zaprl v svoje notranje doživljanje in čustveni svet v  prepričanju, da takšen kot je, ni dober.

Pogosto se zgodi, da nas otrokovo intenzivno in neposredno izražanje čustev resnično lahko pretrese, prebudi v nas določene intenzivne občutke ter nam predstavlja breme; vzemimo to kot sporočilo, da tudi sami v sebi nosimo še nekaj čustvene prtljage, ki jo bo potrebo raztovoriti, da bomo lažje zadihali.

Nekaj predlogov, kako odrasli lahko pomagamo otroku pri sproščanju občutkov:

Pogovor: otrok se mora šele naučiti ločiti med posameznimi čustvi in občutki, s pogovorom mu pomagamo, da prepozna posamezno čustvo in ga zna ubesediti, da poveže vzrok s posledico- zgodilo se je to, sedaj se počutim tako...

Risanje/slikanje: otroku lahko predlagamo, da nariše, naslika..., kako se počuti, ga spodbujamo, da pove, katere barva se mu zdi vesela, katera žalostna, katera topla, katera hladna, katera mu je všeč...

Vaja »Odbijanje balonov«: vaja za sproščanje jeze, frustracije- otrok si predstavlja, da je v zraku polno napihnjenih balonov,  ki  letijo k njemu. Poskuša jih odbiti z rokami in nogami, bolj kot jih odbija, več jih je, zato jih mora odbijati vedno hitreje. Pri tem stiska pesti in boksa okoli sebe, brca z nogami in dviga noge čim višje... Odlična vaja tudi za odrasle J

 

Tia Ambrožič, Petra Pavlin

Nadaljuj branje
Ogledi: 1376

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Umirila sem svoje misli in pozornost usmerila v središče glave, v češeriko. Že po nekaj dihih me je prešinilo, da naj povežem češeriko z maternico in tako vzpostavim boljši pretok duhovne zavesti. Takoj ko sem to storila, sem začutila špikanje v maternici – stvar res deluje. Pisanje članka je tako lažje steklo.

O moči maternice sem že nekaj malega pisala, in tudi ozavestila, vendar čutim, da me zdaj čaka nov nivo, globlje po spirali navzdol. Maternica je hranilnik spominov vsega dogajanja povezanega s spolno energijo, odnosi, kreativnostjo. In ravno na tem področju imamo vsi ljudje ogromno težav. Ne vem, kako dolgo bo trajalo, da bom tudi sama prišla do samega jedra, vem pa, da je treba samo vztrajati.

O maternici sem v knjigi Z namero do zavesti, srčnosti in svobode zapisala: »Maternica je najsvetlejši tempelj v ženskem telesu, energijski prostor, kjer je njen notranji glas, najgloblje vodstvo, jasnost, tišina, kreativno izražanje in moč. S pomočjo maternice se lahko ženska poveže s svojo prvinsko močjo, vzpostavi stik s svojo modrostjo in resnično ženskostjo ter tako v sebi najde pravo težišče. Z maternico je ženska neposredno povezana z Galaktično Maternico, iz katere se rojeva prav vse, kar biva, tudi božanska ženskost in božanska moškost. Žal pa se je večina žensk naučila uporabljati moč – delovati in razmišljati kot moški (z umom). Maternica je postala le organ, ki je ženski potreben za spočetje otroka.«

Na tem mestu se postavlja vprašanje, kako bomo ženske to presegle. Odgovor, ki se ponuja, je – duhovna disciplina. Maternica je hranilnik spominov, vseh odtisov življenjskih izkušenj bivanja v ženskem telesu. Vseh izkušenj v zvezi s spočetjem, spolnostjo, odnosom do sebe, lastno vrednostjo ter ne nazadnje do vlog, ki jih imamo kot ženske. Ne govorim o tem, da moramo ženske zavreči vlogo matere, gospodinje, žene … temveč, kako te vloge očistiti trpljenja, iluzij, bolečine, diskriminacije, zlorab ter se dvigniti na nivo zavedanja, kaj je maternica in kaj lahko z njo počnemo, na nivo srčnosti in nežnosti. Vse to so teme, ki se jih je zelo boleče dotikati, zato je dobro, da se tega lotimo ljubeče do sebe, a kljub vsemu z ostrino in odločnostjo, kar nas bo nekega dne privedlo do ponovnega stika s svojo prvinsko ženskostjo. Ženska ne postane ženska, ker se oblači ženstveno, ker je skrbna in ljubeča mama in žena, temveč ko se v polnosti zaveda svoje ženskosti, ki je očiščena vseh želja po biti občudovana, usodno privlačna, seksapilna, boginja, kraljica, sladka, ljubka, uglajena, za ženit … in prosta vseh naporov stlačiti se v te kategorije, ker se to od nje pričakuje. To je vse velika laž, igra, ki smo se jo zelo dobro priučile, pri tem pa poteptale svojo ženskost.

Narava ženske energije je, da se lahko zelo hitro prilagaja situacijam, tako je lahko enkrat zapeljivka, že v naslednjem trenutku mučenica, pa spet kraljica, punčka, gospodinja, ljubica, kača, svetnica … In moškim se meša. Verjetno ni ženske na tem svetu, ki ne bi vsaj enkrat v svojem življenju začutila in uporabila svojo moč, premoč nad moškimi, ko je spoznala, kako so kljub možatosti v resnici nebogljeni.

Ženske smo energijsko močnejše od moških, to je že dolgo znano. Vendar smo v svoji zgodovini izgubile zdrav nadzor nad svojo energijo in se začele bojevati z moškimi. Tako moški kot ženska sta oba skrenila s poti harmonije – oba sta bila zavedena, nasedla sta manipulaciji teme – in danes pretežno živita po načelu, kdo je močnejši, kdo je bolj pomemben: moč, manipulacija, lastninjenje, posesivnost, ljubosumje, tekmovalnost. Žal te energije v večini odnosov prevladajo in so močnejše od sodelovanja, spoštovanja, ljubezni.

No, ta občutek je odskočna deska, da se zavemo, da nas igra »kdo bo koga« ne bo pripeljala v raj, da se ženske naučimo obvladati svojo moč, ki izvira iz maternice, in jo prečistiti, da ponovno postane moč življenja, rasti, novega rojstva, obilja, zavesti. In da dojamemo, da biti nežen, sočuten, čustven ni znak šibkosti … S tem bomo pomagale tudi moškim, da se bodo lahko čustveno odprli in se naučili ponovno zaupati svoji ženski energiji. S pomočjo popolne prenove tako miselnega kot čustvenega in celo fizičnega sistema pa bomo ponovno našli stik s svojo prvinsko naravo ter resnično začeli – živeti.

 

Marjana Florjan

Nadaljuj branje
Ogledi: 1405

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

V soboto sva s partnerjem (ki je tudi član naše skupine) imela intervju za Radio Trst. Govorila sva o tem na kakšen način je duhovnost vpeta v najini življenji.  V nekem trenutku sem začutila kako bi želela povedati vse, a je en intervju veliko premalo, da bi lahko prenesla izkušnje in doživetja z duhovne poti. Je to  novo gibanje-»new age« ali dobro organizirana sekta? Ali se za vsem skrivajo globlje resnice in pomeni ali je to le muha enodnevnica, ki polni žepe samooklicanim zdravilcem?

Zame je duhovnost celota bivanja, prežeta z osebno namero duše, ki si je izbrala to življenje. V kolikor naše telo, ne bi bilo prežeto z duhom, bi bili samo roboti, ki vestno izpoljnjujejo ukaze gospodarjev, ki so jih ustvarili. Duhovnost ni hobi ali plavanje med oblaki, ampak je prizemljeno bivanje v tem telesu, kjer se preko premikanja energij znotraj nas dogajajo neverjetni procesi. Ko si priznamo, da smo tudi duhovna bitja, se vžge notranja iskra, ki prebudi energijo v nas in nam pomaga razumeti »zakaj« in »kako«. Intenzivnost občutenja svoje biti je takrat lahko zelo močna in za marsikoga strah vzbujajoča izkušnja, ki odklene naša vrata in omogoči drugačen pogled.

Moja prva izkušnja čutenja energije v meni je bila posebna. Imela sem 20 let, ko sem »naključno« pristala na svoj prvi rebirthing. Skozi proces me je vodila mamina prijateljica, z začetnimi skromnimi navodili, naj se samo ovijam v belo svetlobo. V telesu me je cel čas mravljinčilo, jokala sem skoraj ves čas in doživljala stanja, ki jih težko opišem. Na koncu sem potrebovala skoraj tri četrt ure, da sem prišla k sebi. Po tem dogodku, sem še bolj vztrajno iskala odgovore in kmalu našla tako učitelja kot tudi skupino istomislečih ljudi. Danes z njimi rastem, se učim in sodelujem pri različnih projektih, ki so postali del mojega življenja.

Ko delam na sebi,  dostikrat občutim zares božanske občutke in moč, da bi lahko premikala gore. Spet drugič sem v procesu in naletim na nešteto ovir znotraj sebe, ki niso vidne prostemu očesu, a vseeno vztrajno delujejo iz ozadja. Večkrat sem hvaležna za tehnike, s katerimi premagujem ovire in ozaveščam tisto, kar želim spremeniti pri sebi. Nova spoznanja in znanja vnašam v vsakdanje življenje in tako sproti spreminjam tok dogodkov. Ob tem sem hvaležna za vsako zmago, najsi bo majhna ali velika, saj sem uspela premagati delček sebe, ki je zoprno vztrajal pri »gremo mi po svoje«.

 

Leticija Fortin

Nadaljuj branje
Ogledi: 1158