BLOGI

Objavil: Kdaj: Kategorija: Šport in rekreacija

Odkar sem se pred nekaj leti začel ukvarjati sam s sabo in svojimi občutki, me je pot večkrat vodila v naravo, predvsem na pohode po bližnjih hribih. Ob tem sem se začel navduševati tudi nad gorami, ki sem jih v mladosti redno obiskoval s starši. Ob vsem tem osebnem raziskovanju so mi pod roke začele prihajati razne bolj ali manj duhovne knjige (Osho, Castaneda ...). Nekatere so definirale plezanje kot aktivnost, kjer ni prostora in časa za razmišljanje, saj si primoran biti prisoten v trenutku sedanjosti in osredotočen le na to, kar počneš (kar je v bistvu terapija že sama po sebi). Spoznal sem tudi, da je za duhovno rast dobro, če stopiš izven svojih okvirjev, začneš preizkušati nove/nepoznane stvari, da te pot vodi v neznano in ne da se venomer vrtiš v istih krogih ter počneš iste stvari.

Tako sem se opogumil in se vpisal na tečaj balvanskega plezanja (ang. bouldering) v ljubljanski Balvaniji. To je tisto plezanje, kjer nisi varovan in plezaš smeri/probleme tam nekje do višine petih metrov (spodaj pod steno so debele blazine).

Na prvo vadbo sem prišel zelo motiviran in šlo mi je dobro, saj sem bil takrat tudi dobro fizično pripravljen (nizka telesna teža in dovolj mišične mase). V bistvu sem bil tako motiviran in navdušen, da ko je učitelj predlagal nekaj minutni odmor, sem dejal, da ga ne potrebujem, da bi raje izkoristil čas za plezanje. Že po dobri uri vadbe mi je bilo žal, kajti mišice so se tako utrudile, da enostavno ni šlo več. To me vseeno ni odvrnilo od navdušenja nad plezalnim športom. Redno sem hodil na vadbe, vmes smo se z novimi plezalnimi kolegi še dodatno dogovarjali in hodili enkrat ali dvakrat tedensko sami plezat.

Vedno bolj zanimivo pa mi je plezanje postajalo tudi s psihološkega vidika. Kadarkoli sem si že doma, v glavi, naredil sliko, kaj vse moram tisti večer preplezati, sem potem ne glede na to, ali mi je uspelo ali ne, domov prišel raztresen, brez energije in tudi dolgo v noč nisem mogel zaspati. Po nekaj takšnih vadbah sem ugotovil, v čem je trik. V bistvu sem se samo gnal za dosežki (preplezati določen problem, po možnosti tak, ki ga ni še nihče iz moje skupine), nisem pa užival v samem plezanju, v vsakem trenutku posebej, v tem, da zavestno primeš vsak oprimek posebej (oprimki so različnih barv, velikosti in oblik), da prideš do točke, kjer vedno znova padeš in se s tem sprijazniš, da se družiš z ostalimi plezalci, da si drug drugemu pomagamo z nasveti ... Na vse to sem pozabil, saj sem bil osredotočen le na rezultat. In ko sem se tega zavedal, sem se neko popoldne doma odločil, da grem tisti večer samo plezat in nič drugega, nobenih planov, kako mora biti in kaj vse moram preplezati, da grem enostavno uživat v plezanju, se sprostit, brez vsakršnih pritiskov. In res sem užival v vsakem trenutku, v druženju s soplezalci (kami), v prijemanju vsakega oprimka posebej, v tem, da mi nekega problema ni uspelo preplezati, da sem enostavno padel s stene. Sprejemal sem vse, kar mi je v tistem trenutku plezanje ponujalo. Seveda pa sem užival tudi, ko sem kar naenkrat preplezal problem, za katerega še teden dni nazaj nisem verjel, da ga bom preplezal v bližnji prihodnosti. In glej ga zlomka, domov sem prišel miren, zadovoljen, osredotočen, in spanje tisto noč je bilo samo še pika i.

Plezanje ni tekmovanje, plezanje je uživanje, je življenjski stil in zato rad plezam. Zaenkrat balvansko plezam v dvorani, vleče pa me tudi v stene, kjer je najbrž ta moment – biti prisoten v trenutku, še toliko bolj poudarjen.

Drugi psihološki aspekt pri plezanju pa sem doživel, ko sem prišel do problema, ki ga nisem in nisem mogel preplezati. To pomeni, da v smeri/problemu nisem mogel čez določeno točko, da bi prišel do vrha. Ob večkratnih neuspelih poskusih (včasih tudi več plezalnih dnevov/vadb zapored) sem se soočal z občutki jeze, obupa, ubogega jaza, krivice in še bi se kaj našlo. Obupati ali vztrajati? Pustiti za sabo, pozabiti, si ne očitati ter si odpustiti ali vztrajati in občutke transformirati v dodaten zagon? Oboje je umetnost. Oboje je prav. Vprašanje je le, koliko moči in volje imaš in koliko globoko si upaš pogledati vase.

Tako sem spoznal čar plezanja, ki ni tekmovanje z drugimi, ampak ponuja bistveno več. Je kot življenje, s številnimi problemi – kako se jih boš lotil, je izključno tvoja stvar. V steni si sam. Tako kot v življenju. Super trening za odločanje in sprejemanje odgovornosti. Priporočam ga vsem, ki bi radi spoznali vse plati sebe.

Uroš Jakopič

Nadaljuj branje
Ogledi: 947

Objavil: Kdaj: Kategorija: Šport in rekreacija

V poplavi najrazličnejših vaj in oblik vadbe je težko izbrati kaj je dobro oz. najboljše za naše telo. Če ste eden izmed tisti, ki ste se odločili, da boste spremenili svoj način življenja ali pa želite čim več v čim krajšem času, potem Vam bo ta blog zelo koristil. Že sam se kot aktivni športnik in fizioterapevt  težko odločim, katera vaja je dobra-učinkovita in kako se pravilno izvaja.

Zato sem se odločil, da bom na podlagi znanstvenih člankov in kliničnih preiskav v naslednjih blogih predstavil nekaj vaj, ki klinično dokazano najbolje učinkujejo na določene mišice oz. naše telo. Raziskovalci s pomočjo elektromiografije, to je preiskava, ki jo navadno imenujemo kar EMG in sestoji iz več testov, ocenjujejo delovanje živcev in mišic, in to po njihovi električni aktivnosti. Tako lahko ugotovijo, pri kateri vaji se določena mišica najbolj aktivira. Seveda je pomembno tudi to, da je vadba zanimiva in da v njej uživamo. Moto današnjega časa je, da v čim krajšem času naredimo čim več.  To je podobno, kot da bi Vam kuhar, predstavil najboljše možne sestavine, ki vsebujejo ravno to kar vi potrebujete. Kako boste pa te sestavine porabili pa je stvar vaše domišljije.

Predstavil vam bom 3 zelo učinkovite vaje za krepitev zadnjičnih mišic:     

1. DVIG NOGE NA BOKU   

Vajo izvajajte leže na boku (z ali brez elastičnega traku), nogi naj bosta iztegnjeni, telo poravnano. Vdihnite, z izdihom povlecite popek navznoter in dvignite zgornjo nogo do višine boka. Z izdihom nogo spustite. Vsak drugi dan izvajajte tri serije po 15-20 ponovitev.

 

2. POČEP OB STENI  Z ŽOGO   

Stojte vzravnano ob steni in se s spodnjim delom hrbta naslonite na veliko žogo. Roke imejte iztegnjene ob telesu, stopala naj bodo v širini ramen. Nato se začnite upogibati v kolenih. Spustite se tako nizko, da bodo stegna vzporedna s podlago, kolena pa naj ne pogledajo čez prste nog. Preštejte do tri ter se dvignite v začetni položaj, pri tem pa ves čas stiskajte zadnjico in popek pritegnite v smeri hrbtenice. Vsak drugi dan izvajajte tri serije po 15-20 ponovitev. Med vajo pazite, da hrbtenico ves čas močno upirate v žogo.

 

 

 

3. IZTEG KOLKA V ŠTIRINOŽNEM POLOŽAJU

Štirinožni položaj, kolena so v širini kolkov in dlani so v širini ramen. Eno nogo iztegnete nazaj, tako da je koleno v ravnini z telesom. Koleno je ves čas izvedbe pokrčeno za 90˚. Položaj zadržimo 3s, ves čas imamo napet trebuh (popek pritegnemo v smeri hrbtenice). Vsak drugi dan, izvedemo 3 serije po 10-15 ponovitev za vsako nogo.


Pri vseh vajah je potrebno postopno povečevati obremenitev (število serij, ponovitev in težavnost).

Matej Grafenauer

Nadaljuj branje
Ogledi: 1508

Objavil: Kdaj: Kategorija: Šport in rekreacija

Lepo pozdravljeni. V tem prispevku se bom dotaknil hrane športnika. Danes je splošno znano, da se pod pojmom športna prehrana skrivajo vsa možna dopolnila v obliki kemično predelanih praškov. Vsi ti nam zagotavljajo boljše dosežke in boljše počutje, v resnici pa skoraj nobeden od njih ni znanstveno potrjeno učinkovit. Pa poglejmo z druge strani. Ali ni res da mora biti športnik zdrav? So ti čudežni praški potemtakem zares zdravi? Moja filozofija je preprosta. Človek je del živalskega sveta in kot takšen popolnoma podrejen zakonom narave. Kdor se ne strinja, se bo, ko bo na smrtni postelji..

Znano je da se vseh 1,7 milijona do sedaj poznanih živalskih vrst prehranjuje brez kuhinjskih loncev. Jejo pač tisto, kar je zanje namenila narava in se ne obremenjujejo z vnosom beljakovin in podobno.. Le poglejte si moč opice, slona ali nosoroga. Le človek je zaradi svojih potreb širitve iz ekvatorialnega pasu v prazgodovini začel loviti živali in termično obdelovati tudi zelenjavo. Ali ni torej za človeka najbolj primerna hrana tista, ki mu jo je dodelila mati narava? In če je temu tako, je verjetno vsem jasno, da nimamo primernih zob, da pojemo surovo žival kajne?   

Športna prehrana

Kakorkoli že-zame najbolj primerna je surova prehrana, ki vsebuje še vse nepredelane elemente. Po njej se tudi počutim najbolje, imam ogromno energije, zanimivo pa je tudi to, da po tej hrani nisem nasilen, sem bolj povezan s sabo in nasploh dosti vedrejši. Že to mi pove dovolj o zdravi prehrani. Po tej vrsti hrane sem izpolnjen.

Poznano pa je tudi to, da je človek bitje, ki ga vzgajajo in tako imamo podzavest polno pridobljenih informacij. Znano je, da ravno podzavest predstavlja večinski delež naše psihe in tako tudi najbolj vpliva na naše vedenje. No, in s tega razloga je tudi zelo težko vzdržati samo na presni hrani in tako je včasih kar nujen kakšen kuhan obrok, ki pa naj bo čim bolj lahek in rastlinski. Zakaj rastlinski? Z vidika zdravja zato, ker se nam bo črevesje dosti prej spraznilo in nam bo ostalo ogrooomnooo energije za druge pomembne stvari, z etičnega pa..

Jah, pojdite enkrat na obisk v klavnice in vam bo vse jasno..

Še moj nasvet. Nikoli ne kupujte tujega mnenja.. Poizkusite stvar sami in če vam stvar odgovarja, potem je prava za vas.

Ali kot mi je rekel dober prijatelj: V tem času, ko je vsega na voljo v tako velikih merah, pa zares ni več potrebe po tako barbarskem dejanju, kot je klanje...

 

Pa lep dan vsem 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1871

Objavil: Kdaj: Kategorija: Šport in rekreacija

Lepo pozdravljeni. Sem Mitja, človek ki zelo rad teče. Redno tečem že več kot 6 let in tek mi je v tem času služil kot zelo dober zaveznik.

V preteklosti sem imel zelo razburkano življenje. Pot me je vodila po zares nenavadnih poteh. Znašel sem se v vlogi punkerskega upornika, odvisnika od trde droge, psihotičnega bolnika in na kraju še zapornika z malimi možnostmi za preživetje. Vso to odisejado zelo podrobno opišem v avtobiografiji Tek za življenjem. V borbi proti vsej navlaki, ki sem si jo nakopal, mi je tek služil kot zelo dober učitelj. Na začetku sem ga koristil kot pomočnika pri sestavljanju uničenega telesa, kmalu pa sem spoznal da mi lahko zelo dobro koristi tudi pri zdravljenju duše. Z njegovo pomočjo sem uspel premagati neozdravljive psihoze in končno zopet začutil življenje v sebi. V zaporu mi je služil kot pripomoček za beg in pomiritev svojega uma. Z njim sem sem čisto odklopil in uspel preživeti kruto življenje za rešetkami. Na prostosti sem to čudovito navado obdržal in večkrat sem prav med dolgotrajnim tekom našel rešitev za težave, ki so se mi še malo prej zdele nepremagljive.

Tek na dolge razdalje je postal moja zasvojenost in tekel sem po dežju, snegu, mrazu, vročini, skratka v vseh pogojih. Sčasoma so se povečevale tudi same razdalje in kaj kmalu sem pretekel svoj prvi maraton, malo kasneje tudi prvih 75km in nič me ni moglo ustaviti. V lastni režiji sem se lotil prvega 100km teka in ga pretekel v dobrih 14 urah. To mi je dalo novega zaleta in prijavil sem se na 164km ultratrail po Istri, ki je vseboval kar 5700 višincev. Se pravi, kot če bi odtekel iz Trbovelj do Kopra, hkrati pa še 2krat osvojil Triglav od morske gladine. To je bila zares imenitna dogodivščina, pri kateri sem prišel do čudnih stanj zavesti. Na 60 kilometru sem si namreč izpahnil gleženj in nadaljne 104 kilometre prehodil v strašnih bolečinah. Vse skupaj je trajalo dobrih 45ur in na cilj sem prišel čisto alieniran. Vmes so se mi pojavili prividi in na nekem delu trase sem dobesedno zaspal med hojo. Ta izkušnja mi je dala mnogo, predvsem pa še večjo potrditev, da se da z močno voljo doseči marsikaj. Bil sem tako samozavesten, da sem še istega leta premagal 75km Logarske doline s 5kg utežmi v rokah, kasneje pa odtekel 250 krogov na stadionu v Trbovljah (100km) za socialno ogrožene otroke.

Danes kot licencirani vaditelj športne rekreacije 2. stopnje učinkovito vodim Športno-humanitarno društvo Človek, kjer nudimo vodene individualne in skupinske vadbe širom Zasavja. Del tega je tudi tek, ta stari zaveznik. Med tekom se razbremenimo, odklopimo negativne misli, razčistimo marsikatero zadevo in obremenimo notranje organe, ter tako v celoti predihamo telo in možgane. Po teku smo bolj kreativni, imamo več energije in smo mirnejši, ter posledično boljši posamezniki, saj tek iz nas potegne le tisto najboljše, poleg tega pa nam razen genetskih predispozicij pri teku ni nič podarjenega. Vsak km moramo preteči sami in si pošteno zaslužiti vsak pretečen kilometer. Bližnjic pri teku ni in prav to je tisto kar šteje. Saj se naučimo fair playa in zavzamemo stališče, da se moramo v življenju za vse potruditi. 

Tek je zakon!

Nadaljuj branje
Ogledi: 1933

Objavil: Kdaj: Kategorija: Šport in rekreacija

Sva Dragica in Eva, mati in hči, fitnes partnerici, predvsem pa veliki prijateljici.   Poleg vsega naštetega pa naju druži še ena skupna lastnost -  sva ljubiteljici  fitnesa in bikini fitnes  tekmovalki.

Počaščeni sva, da so naju povabili k sodelovanju portala Bogastvo zdravja, da poveva najino zgodbo, se vam odpreva in vam vsaj malo približava najino športno življenje, odrekanja pri prehrani in emocijah, ki iz dneva v dan nihajo zaradi naporov in strogega načina življenja.

Če pri taki stvari nisi z dušo in srcem, potem ni uspeha. Ne morem vam opisati z besedami, koliko je vredna podpora ljudi okoli sebe, predvsem družinskih članov. Če samo pomislite, koliko ur tedensko, mesečno, letno je preživetih v fitnes centrih. Za naju ni poletnih počitnic, prvomajskih praznikov, piknikov, smučanj, brez tega, da bi se prej ne prepričale, da je v bližini fitnes, kjer bova lahko nadaljevali s svojo rutino.

Mož, sin in drugi prijatelji  bi se po vsej verjetnosti zvečer radi podružili z nama ob kozarčku vina, malo pokramljali, zažurali, a midve sva vedno »na trnih«, ko pride najina ura. Težko je nekomu razložiti, zakaj vstaneš sredi zabave in zapustiš družbo, še manj pa vse to razumeti nekomu, ki ni v tem svetu.  A tako pač je; malce v zadregi, z nasmehom poveva, da ne smeva spustiti treninga, ker naju kmalu čaka tekma.

Podobne zadeve se dogajajo, ko si na primer povabljen na kosilo k tašči in pripravi obilno nedeljsko kosilo. Kaj zdaj? Kako ji, kljub temu, da vsi (vključno z njo) vedo za najino početje, obrazložiti, da midve ne bova jedli njenih dobrot. Zamislite si, ko zbrana druščina sedi za polno mizo, ti pa privlečeš iz torbe svojo Tupperware posodico s piščancem in brokolijem.  A sami sva si izbrali tak način življenja,  pa naj drugi rečejo ali mislijo, kar pač želijo.

 

Res, da je najino življenje skoraj do potankosti splanirano in da pridejo trenutki, ko si človek zaželi pobegniti iz tega oklepa, narediti kaj nepričakovanega, spontanega, a te želja po uspehu, perfekciji, potisne nazaj v ustaljen ritem in v tistem trenutku ponovno začutiš zadovoljstvo, ker ti je uspelo….Nisi podlegel….  

Nadaljuj branje
Ogledi: 2677