Danes se svet vrti hitreje in tempo življenja je hitrejši, kot je bil nekoč. Če želimo slediti, se moramo prilagoditi. To je dejstvo. Sicer ostanemo zadaj in ves čas nas preganja občutek, da zamujamo, zato se stalno priganjamo in hitimo. A ko nam enkrat uspe ujeti ta ritem, je naša naloga, da ta tempo vzdržujemo naprej.
To je tako kot, ko se učimo plesati dunajski valček – prvi koraki so vedno malce nerodni, spotikamo se, sem in tja pohodimo soplesalca, naredimo napačen korak. Ko učitelj plesa doda še glasbo, nimamo več težav samo s koraki, temveč tudi s tem, da korake delamo skladno z ritmom glasbe – torej, da ujamemo ritem. Ob redni vaji se slej ko prej naučimo pravilnih korakov, s soplesalcem se ne zapletava več in ko učitelj doda še glasbo, se počasi naučimo te korake povezati z ritmom.
Vendar če prej ne obvladamo korakov, je zelo težko, če sploh, ujeti še ritem. Nato pa je vse le še čudovito lebdenje čez plesno dvorano, ko se s soplesalcem zlijemo v eno in zdi se, da naše telo samo od sebe sledi glasbi.
Tako je tudi v življenju. Najprej moramo obvladati korake, da bomo lahko sledili ritmu življenja.
Mi pa največkrat delamo ravno obratno – z vsemi močmi se trudimo in naprezamo slediti ritmu, korakov pa ne poznamo. Koraki, o katerih govorim, je način, kako je potrebno skrbeti zase, da se v današnjem hitrem tempu ne izčrpamo in utrudimo, morda celo zbolimo, temveč da imamo dovolj energije za vse izzive, ki so pred nami vsak dan.
Se nadaljuje…
