Dobil sem povabilo, da za revijo Bogastvo zdravja pišem o upravljanju financ, s katerim se sooča vsaka družina, posameznik, podjetje ali država. Z ženo skrbiva za štiri otroke in sicer študentko, dijaka, osnovnošolca in predšolko. Lahko si samo mislite, kako pestro življenje je v družini. Ker so tudi družinske finance del tega sem se določil, da napišem nekaj kolumn na to temo, saj tudi sam smatram, da ljudje povprečno ne zmorejo brzdati želja v okviru svojih zmožnosti. Seveda je razlika v dojemanju financ med starejšimi, srednjo generacijo in med mladimi. Lahko rečemo, da različne generacije živijo v različnih obdobjih, zato je upravljanje pogojeno tudi z izkušnjami. Nekatera osnovna načela upravljanja s financami pa so za vse ista.
Vsi se lahko strinjamo, da ne smemo porabiti več, kot ustvarimo. To je zelo pomembno načelo, ki ga moramo upoštevati. Pri družini so prihodki vsi zaslužki vseh članov družine. Prav je, da vsi člani prispevajo za skupno življenje. Bralci lahko sami ugotovijo, koliko prispevajo v skupno družinsko blagajno posamezni člani družine. V vsakem primeru bo večina zatrdila, da zaslužijo premalo in da bi lahko vsi skupaj v družini zaslužili več. Razlogov za takšno mišljenje ne bom navajal. Sprijazniti se moramo, da je stanje zaslužkov takšno, kot je, vsi člani družine pa naj se trudijo zaslužiti čim več, saj je od prihodkov v družini odvisna tudi možnost porabe in s tem standard.
Izhajal bom iz tistega, kar družina vsak mesec sigurno zasluži. Le toliko lahko za različne potrebe porabi. Potrebe, poraba in želje pa so v družini tisto, o čemer se vseskozi odločamo in izbiramo. Porabo družine bi razdelil na stalno in občasno. Stalna poraba je za plačilo položnic za stroške bivanja, hrano, obleko in tistih, ki so nujni za zadovoljitev vseh potreb za življenje. Občasna poraba pa za stroške, ki niso tako nujna in se jih lahko odrečemo. Največji problem v družini je v razporejanju nujnih in občasnih potreb. Namreč, za nekatere člane družine je strošek avta ali dveh nujen, za druge pa ne. Prav tako je s stroškom mobilnih telefonov, dopustov, izletov, športnih pripomočkov in tako naprej. Glede na to, da imamo zaslužke omejene, moramo tudi potrebe omejiti, kar pa v družinah večkrat prinaša slabo voljo.
Osebno sem trdno prepričan, da je brzdanje želja zelo enostavno. Preprosto kupimo tisto, kar nujno potrebujemo za življenje. In nič več. In pri tem razmišljajmo o družinskih odnosih, o ljubezni do bližnjega in o tem, kaj lahko za druge naredimo dobro. Videli boste, da želje kar izpuhtijo. Izhajajmo iz tega, da materialni svet za našo dobro voljo ni pomemben.
S to mislijo bom tokrat zaključil. Naslednjič pa o tem, kaj je tisto, kar mislimo, da je nujno potrebno za življenje. Za vaša mnenja o mojem pisanju bom zelo hvaležen.
Gregor Pajić
