BLOGI

PRIŠEPETALCI

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje
  • Velikost pisave: Larger Smaller
  • Ogledi: 1306
  • Naroči se na novice o tem zapisu
  • Print

Prav lepo pozdravljeni!

Mnogi se sprašujejo zakaj živim tako predano, aksetsko in z neomajno voljo . Zakaj se tako trudim?

Da bi dobili odgovor na to, se moramo vrniti v čas pred približno 8 leti. Takrat sem bil na robu preživetja in kot odvisnik od trde droge in psihotični bolnik praktično obsojen na smrt. Možnosti za povratek nazaj v življenje so bile nične in prav nihče mi ni pripisoval veliko možnosti za uspeh. Občutja so bila zares morbidna, še posebej ko sem se zavedal da ne bom mogel nikoli več objeti svoje matere, iti na sprehod v meni tako ljubo naravo ali zreti v oči moji najdražji. Zapravil sem si svoje mlado življenje in umrl bom prav bedne smrti, obdan samo s hladnimi zaporniškimi zidovi. Kratkotrajnim občutkom zmage nad boleznijo so sledila dolga mučna obdobja poraza, ki so mi pobrala še tisto malo duševne moči, ki bi jo  nujno potreboval za preživetje med neizprosnimi zidovi. Življenska energija mi je pešala in glasovi prišepetalcev so bili vedno močnejši in jasnejši.

»Zapravil si si življenje in s tem vse potenciale, ki so ti bili položeni v zibelko« »Umrl boš bedne smrti in s tabo vse dobro v tebi!« »Neizmerno boš hrepenel po tem, da se to ne bi zgodilo, a takrat bo že prepozno!« »Bodi preklet!!!«

V zibelko so mi bili podarjeni mnogi darovi in tako sem bil kot otrok nadpovprečno nadarjen v mnogih pogledih, a sem zaradi lahkomiselnosti zapravil in uničil vse dobro v sebi. Star še ne 30 let, sem vse to jasno doživljal in bil pretresen do kosti. Občutek brezizhodnosti je bil neizprosen.

Napolnjen  s temi spoznanji sem se odločil, da se znova poženem v bitko, ki pa jo bom tokrat dobil.
»Zmagal bom ali pa umrl. Druge možnosti ni!«

Dobival sem  bitko za bitko in se počasi spoprijateljil s svojimi prišepetalci. Sledil sem neizprosnim glasovom v sebi in si počasi pokoril vse sovražnike v sebi. Znova sem postal popolni gospodar svojega bitja.  

V temni noči duše sem spoznal smisel svojega življenja. Pred obličje boga lahko stopim le na dva načina. S sklonjeno glavo in repom med nogami ali pa prežet z zmagoslavjem, v luči izkoriščenih potencialov in samouresničen.

Lahko se podam naprej v svetlobo ali pa se osramočen vrnem nazaj v šolo življenja, kjer bom postavljen pred iste izzive-vedno znova in znova...

Odločil sem se da pot življenja opravim z odliko in jo zaključim z nasmehom na obrazu in zmagoslavjem v srcu. S prišepetalci smo postali nerazdružljivi zavezniki in vedno znova me dvigujejo k novim zmagam in me navdajajo z izpolnjenostjo.

Sam jim sledim z ogromno vnemo in se počasi potapljam v blaženost svoje duše. Hvaležen sem za to spoznanje in ni mi težko slediti svojo pot in ji biti povsem predan, saj imam pred očmi samo eno stvar.

Popolni stik s svojo dušo....

 

Bodite mi dobro!!!

Moje ime je Mitja Duh, pisatelj, vaditelj športne rekreacije 2. stopnje, prostovoljec pri društvu Up, vsestranski športnik-ultramaratonec, predsednik Športno-humanitarnega društva Človek, predavatelj, humanitarec in človek, ki je bil v preteklosti podvržen mnogim prekletstvom. Samoozdravljeni odvisnik od trde droge, samoozdravljeni psihotični bolnik in zapornik s skoraj 5-letnim zaponiškim stažem. Skratka zelo vsestranksi človek poln življenskih izkušenj in modrosti.
Zadnji članki avtorja: