V življenju se velikokrat srečamo s situacijo, ko smo v določenem odnosu udeleženi trije. Lahko rečemo, da smo v različnih trikotnikih; npr. mož – žena - ljubica ali pa tašča – snaha - sin oziroma mož. Kako reševati spore, ki se pojavijo v takšnem trikotniku? Bistveno je, da zna žena oziroma partnerka partnerja tudi izpustiti. Tu ni borbe za moškega, saj gre v tem primeru za agresijo, posesivnost, lastništvo nad moškim, izvajanje suženjstva nad njim. Boriti se za nekoga pomeni borbo proti samemu sebi, posledično tudi z drugimi. Gre za to, da samemu sebi ne daš svobode, zato je tudi partnerju ne moreš dati. Krši se zakon svobodne volje, saj v takem primeru oseba ne odloča sama. Moč je bila dana tistemu, ki se je bil pripravljen boriti. Odnos med dvema je res pravi, ko znaš izpustiti, dati partnerju svobodo, ker se v tem primeru sam odloča s kom bo, če sploh bo, ali pa bo raje ostal sam. Potrebno pa je prevzeti polno odgovornost za svoj del odnosa. Lahko pa je situacija tudi obratna in gre za odnos med dvema moškima in eno žensko. V tem primeru pa je ženska tista, ki se odloči in mora za to prevzeti polno odgovornost. Bistveno je, da se ne krivi oziroma grdo govori o bivšem partnerju, saj se s tem dejanjem kaže odnos do sedanjega partnerja. Če ne zmoreš sprejeti prvega partnerja takšnega kot je tudi drugega ne moreš. In slej ko prej se podre iluzija zaljubljenosti in ugotoviš, da tudi drugi partner ni to, kar bi naj bil. Začnejo se rušiti predstave, ki jih imamo o nasprotnem spolu in ugotovimo, da smo zaljubljeni v svojo predstavo, ki je zgrajena na naših projekcijah, lastni domišljiji. In pravljica se razdre tudi z drugim partnerjem oziroma partnerko.  Bomo ponavljali lekcijo še s tretjim, četrtim in krivili nasprotni spol ali pa bomo pogledali globoko vase? Ozavestili odnos z očetom, če smo ženska, oziroma z materjo, če smo moški. Vzorce o jinu, ki predstavlja energijo matere in jangu, ki definira očeta dobimo namreč že v zgodnjem otroštvu. In največkrat se zgodi, da dobimo točno takšnega partnerja kot je bil oče oziroma partnerko, kakršna je bila mama. In vzorci se ponavljajo iz generacije v generacijo, razen če sami nekaj ne spremenimo in pričnemo z delom na sebi. In vedno dobimo takšnega partnerja, ki ga potrebujemo, saj nam je partner največje ogledalo. Problem nastopi, ko se eden izmed partnerjev želi soočiti, drugi pa ne. Takrat poseže vmes višja sila. Ali se bosta oba soočila drug z drugim, ali pa bosta šla narazen. Potrebno je prevzeti odgovornost za svoj del odnosa, ki v partnerstvu predstavlja petdeset odstotkov, v raznih trikotnikih pa malo več kot triintrideset odstotkov. Vedno je lažje kriviti ali pa obsojati drugega. Vendar to ni osebna, duhovna rast. To je bežanje, beg pred resnico, ki jo vsak od nas nosi globoko  v sebi. 

Zato je tako pomembno, da delamo na sebi, dvigujemo energijo in resnica se nam sproti razkriva. Potrebno je biti odprt in resnično prevzeti odgovornost za življenje v svoje roke. Smo kreatorji lastnega življenja in tam, kjer so naše misli, tam je energija. Temu, čemur posvečamo pozornost, raste. V življenje pritegnemo točno to, čemur posvečamo največ pozornosti. Pa naj si bo to partner, hiša, služba, otroci ali pa vlagamo energijo v sebe, svoj razvoj. Tako deluje namreč zakon privlačnosti. Se je pa potrebno zavedati svojih misli, saj ta zakon deluje v pozitivno ali pa negativno smer. Bistveno je, da mi sami vodimo naše misli, ne pa da misli vodijo nas. Če misli vodijo nas, lahko postane celotna situacija popolnoma nekontrolirana. In tako nismo v stiku z realnostjo, nismo tukaj in zdaj. Živimo v navidezni realnosti, ki smo si jo sami ustvarili, ker se bojimo samega sebe, soočanja s samim seboj. Ni zunanjih sovražnikov, so samo notranji. Zato tudi rek: “Človek je sam sebi največji sovražnik.”

Med zaljubljenostjo in ljubeznijo je ogromna razlika. V prvem primeru gre za združitev dveh teles na nivoju spolne čakre, v drugem za povezavo dveh duš na nivoju srca. Zaljubljenost je iluzija, slepilo, ko mislimo, da brez nekoga ne moremo živeti. Zaljubljenost vodi v posesivnost, agresijo, ljubosumje lahko tudi nasilje. Vse to je odnos, ki temelji na strahu pred izgubo. In v tem primeru ne moremo govoriti o ljubezni. Ljubezen pa je za razliko od zaljubljenosti stanje, ki vse in vsakogar samo sprejema. Se ne oklepa, ni ljubosumna in ni posesivna. Ljubezen vodi v osvobajanje. Ljubezen je svoboda, saj se zavedamo, da je človek že v osnovi svobodno bitje. Ljubezen je stanje duha. Prišli smo iz istega Vira in tudi nazaj gremo po isti poti. Vrnitev k Viru in ta Vir je v vsakem izmed nas. To je božanska iskra, božanska ljubezen. Sposobnost videti samega sebe brez vseh mask, iluzij, ki preprečujejo, da bi spoznali svojo božansko naravo. 

Najmočnejša sila v vesolju je Ljubezen. Brezpogojna, iskrena, čista ljubezen do sebe, ki jo vsak izmed nas nosi v svojem srcu, v svojem bitju. Ko se zavedamo, da smo v vsakem trenutku dali od sebe kar smo vedeli, znali in zmogli. Če bi lahko zmogli več, bi ravnali drugače. Vendar je bistveno, da se ne obsojamo in krivimo za preteklost. Preteklost je preteklost, ne moremo je spremeniti. Lahko jo samo sprejmemo, se iz nje nekaj naučimo in gremo naprej s hvaležnostjo ter modrostjo v srcu. Spustiti preteklost, se pomiriti sam s seboj in živeti v sedanjosti, tukaj in zdaj. Razvijati sočutje do sebe in vseh živih bitij. To je najvišja oblika ljubezni. So-Čutje. Ko si sposoben čutiti sebe in druge, jih videti z notranjimi očmi, z očmi srca in ne ega. To pa je resnična svoboda, ki vodi v notranji, duševni mir. Ko si v miru sam s seboj, si pomirjen tudi z okolico. Stvari, ki so te prej vznemirjale, te sedaj sploh ne motijo več. Dosegel si nirvano, mokšo. Korak za korakom se osvobajaš nakopičenega “balasta”, ki ga imaš v sebi, z namenom duhovne osvoboditve. In to je smisel dela na sebi. Biti to kar si. Jaz sem, ki sem. Jaz Sem.  

Aleksandra Jamnik