BLOGI

RSS Ključne besede zapisa: biti zvest sam sebi

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Bolj ko se dvigujemo kot duša, bolj se zavedamo pomena Božjega usmiljenja. Vse se dogaja v skladu z Božjim načrtom in vse je tako kot mora biti. Stvarnik je resnično zelo dobrosrčen in milosten. Vsak izmed nas dobi točno določeno lekcijo, preko katere se najbolj razvija, seveda v skladu z dušnim načrtom. Tu ni razsojanja, presojanja ali obsojanja, temveč večna rast duše. Ko je lekcija osvojena, se pojavi nova, težja, saj smo kot duša napredovali. Če lekcije nismo osvojili, jo bomo tako dolgo ponavljali, da bomo razumeli njen pomen. Je pa vedno težje, saj je treba lekcijo osvojiti in se dvigniti na novo raven zavedanja. In mi sami smo tisti, ki smo si izbrali določene lekcije in za to moramo prevzeti vso odgovornost. In to je dvig duše. Vse v Vesolju je točno tako, kot mora biti, čeprav se nam morda zdi drugače. Ni svetlobe brez teme in ni teme brez svetlobe. Pomembno je, da znamo ločiti eno od drugega.

In ne smemo pozabiti na Spoštovanje do vsega, kar je. Veliko stvari se nam zdi samoumevnih. Da smo zdravi, imamo družine, službe, prijatelje. Šele ko zbolimo, se ločimo ali smo kako drugače prizadeti, se zavedamo, kaj smo imeli. In zato je tako pomembna Hvaležnost v življenju. Za vse kar imamo oziroma kar Smo. Samo Smo. In to je dovolj. Samo BITI. In ko samo Smo začne Življenje teči v pravo smer. Stvari oziroma dogodki se odvijajo nam v prid, saj plujemo s tokom. Pred nami se odpre veličina Življenja v vsej svoji polnosti. Cenimo male stvari in bodimo hvaležni za vse, kar imamo. Kar Smo. In tu je skrivnost Življenja. BITI! In to je dovolj. Jaz Sem, ki Sem. Jaz Sem.

Nadaljuj branje
Ogledi: 971

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Ob dvigu duše na višji ravni, je bistveno, da se upošteva osnovni zakon Vesolja, in sicer vse ob svojem času. Če se duša prehitro dviga, lahko ob tem utrpi nepopravljive posledice, saj se s pravilnim dvigom krepi celotno fizično telo posameznika in se nadgrajuje njegov DNK. DNK je genski zapis posameznika, ki prehaja iz življenja v življenje. V našem DNK-ju je zapisano v bistvu vse: spol, barva las, višina, naše sposobnosti in zmogljivosti ter tudi naše naloge, ki jih moramo kot duše opraviti na naši poti. To je bil načrt duše na višjih ravneh, še preden smo se utelesili oziroma inkarnirali v današnje življenje tukaj in zdaj. Lahko bi tudi rekli, da se odvija Božanski načrt, ki je bil kreiran za vsako posamezno dušo, da se lahko osvobodi. Bistvo je osvoboditev duše. In zato je pomembno delo na sebi, dvigovanje lastne vibracije, saj se s tem čisti naše fizično in mentalno telo, duša pa se osvobaja nepotrebnega “balasta”, ki ga nosi v sebi. In ravno zato so potrebne določene izkušnje na naši življenjski poti, saj skozi njih rastemo, spoznavamo sebe in druge. 

Bolj ko se duša dviga, bolj se zaveda svojih dejanj in njihovih posledic. Zaveda se lekcij, ki se jih je morala oziroma se še uči, da bi se naučila ljubiti. Ljubiti sebe. In žal je največkrat tako, da so največje in najtežje lekcije dane visoko razvitim dušam, saj se s tem krepi njihova trdnost, stabilnost, zaupanje in vera v višje dobro. Da je iz višje ravni gledano vse tako, kot mora biti, čeprav so na nižjih ravneh videti stvari povsem drugačne. Bistvo je odprto, čisto in iskreno srce. In samo takšnim dušam se bodo odprla Nebeška vrata Božjega kraljestva. In nikamor ni treba oditi. Nebeško kraljestvo je v vsakem izmed nas. Potrebno je iti globoko vase in odpreti srce ter biti človek človeku. In več kot je takšnih duš, večja je tudi vibracija celotnega človeštva.

Aleksandra Jamnik

Nadaljuj branje
Ogledi: 1239

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Osnova tantričnega pristopa do življenja je zaupanje samemu sebi. Šele takrat lahko postanemo eno z vsem, kar je. Ker pa ljudje največkrat dvomimo vase, v svoje odločitve, iščemo odgovore pri drugih ljudeh in jim s tem podzavestno dajemo svojo moč. Tako jo imajo drugi vedno več, mi pa vedno manj. Dobro je, da poslušamo soljudi, vendar je bistveno, da se odločamo na podlagi svoje intuicije, svoje modrosti. Samo na ta način lahko obdržimo moč v sebi in je ne razpršujemo. Je pa velikokrat tako, da nas ravno izguba moči pripelje do našega lastnega vira v sebi. Lahko bi rekli, kar nas ne “uniči”, nas samo okrepi. Zato je zelo pomembno, da delamo energijske odvezave od ljudi, saj smo velikokrat pripeti na druge. In z odvezavo postajamo vedno bolj celoviti, dovršeni. V bistvu postajamo mi resnično mi. In to je svoboda duha.

Najbolj močne vezi nastanejo med spolnimi partnerji, saj se takrat velikokrat meje med partnerji popolnoma zabrišejo. Ne ločimo več med nami in partnerjem. In kar naenkrat ugotovimo, da smo se v odnosu popolnoma izgubili. Največ kar lahko naredimo, je, da resnično poberemo svojo energijo nazaj k sebi in vrnemo partnerju njegovo. Vendar je to proces, ki zahteva disciplino, vztrajnost in moč. Bistveno je, da ne obupamo, ampak vztrajamo tudi, ko nam življenje pokaže temno stran. Naše največje preizkušnje so lahko največje priložnosti za rast in razvoj naše duše. Rastemo skozi bolečino, saj se s tem duša očisti. 

Tantra obravnava človeka kot večplastno bitje. Kot dušo, ki se utelesi in se vedno znova rojeva v telesu, dokler se ponovno ne združi s Stvarnikom. Zato je potrebno toliko življenj, saj gre za rast duše oziroma za izkušnje, ki jih posamezna duša potrebuje, da postane celovita. Duša je gonilna sila v človeku, lahko bi rekli tudi “motor” človeka. Vendar potrebujemo tudi telo, kar bi lahko poimenovali “obleka” človeka. Zato tantra uči o človeku kot večplastnem bitju. Vendar je osnova Duša oziroma Atman.

Pot Svobode uči o mikrokozmosu in makrokozmosu oziroma tako zgoraj kot spodaj. Človeka obravnava kot vesolje v malem. Uravnoveša naša čustva, naše energijsko stanje in uči tudi o duševnem stanju človeka. Skratka k človeku pristopa kot celostnemu bitju. Da znamo združiti osebno in poslovno življenje ter da uravnovesimo moško in žensko energijo v sebi. Prav tako uči o tem, da postajamo vedno bolj celoviti, ko znamo živeti tako materialni kot tudi duhovni vidik življenja, saj na poti k samouresničenju potrebujemo oba vidika uravnotežena. 

Tantra ne zanika ničesar, saj vsaka duša potrebuje svoje izkušnje na poti k celovitosti. Vsako živo bitje sprejema takšno, kot je, saj uči o edinstveni poti vsakega posameznika, ki ga oblikujejo ravno izbrane izkušnje, ki so lastne in poznane vsaki posamezni duši na poti k združitvi s Stvarnikom.

 

Aleksandra Jamnik

Nadaljuj branje
Ogledi: 855

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Spolna čakra je vir življenja, kreiranja in ustvarjanja. Od te čakre je odvisno kakšne odnose imamo z drugimi ljudmi, seveda pa je spolna čakra v tesni povezavi s srčno čakro. Pravilno odprta spolna čakra je pogoj za pravilno odpiranje srca. Če so na spolni čakri blokade potem ponavadi tudi srčna čakra ne deluje pravilno. Zato je zelo pomembno kaj delamo s svojo spolno energijo. Pravilna povezava spolne in srčne energije je pogoj, da pridemo do svobode. Vendar se ta povezava dogaja, ko je duša pripravljena na dvig. Nič ne gre na silo, saj v tem primeru naredimo več škode kot koristi. Poleg tega se s tem krepijo in odpirajo vse druge čakre, saj je delovanje le teh med seboj povezano.

Spolna energija je ustvarjalna energija. In tako kot vse stvari v življenju, se lahko tudi spolna energija zlorabi. Poglejmo okrog sebe, sploh pa v sebe, v svoje življenje? Smo zadovoljni? Kaj ustvarjamo oziroma kaj si prikličemo v svoje življenje? Dobimo točno to, čemur posvečamo največ pozornosti. Katere misli vzdržujemo, o čem razmišljamo, sploh pa kaj verjamemo? O sebi, o življenju. Um je krasno orodje, če ga znamo uporabljati na pravi način. Smo stvarniki svojih življenj. Imejmo cilj pred sabo, pot pustimo pa odprto. Če je cilj v skladu z višjim namenom se uresniči, saj celotno vesolje stremi k temu.

Vrnimo se k pravilni povezavi spolne in srčne čakre. Spolna čakra je vir ustvarjalnosti, srčna čakra pa predstavlja brezpogojno ljubezen. Če za nas predstavlja ljubezen odnos med moškim in žensko je to zelo ozko pojmovanje ljubezni. Širše gledano ugotovimo, da je univerzalna ljubezen v prvi vrsti brezpogojna ljubezen do sebe. Radi se imamo takšni kot smo z vsemi lastnostmi, ki jih imamo. In ko sami sebe brezpogojno sprejmemo, lahko sprejmemo tudi vsa ostala živa bitja.

Tantra je znanje o svobodi, je učenje o sebi, o brezpogojni ljubezni do sebe in vseh živih bitij, je povezava uma in telesa in prav tako povezava spolne in srčne čakre z močno namero. In manifestacija se zgodi. Zavedati se je treba procesa ustvarjanja in za to prevzeti polno odgovornost. Ko se nam zgodijo “dobre” stvari smo veseli, ko se zgodijo “slabe” smo jezni in iščemo krivca. Vendar smo vse ustvarili sami, zato moramo tudi prevzeti polno odgovornost. Sploh se pa zavedati, da ni dobrih in slabih stvari so samo izkušnje, ki nas pripeljejo do večjega zavedanja in modrosti.

Tantra v okviru znanja je znanost, veda o življenju, o univerzalnih zakonih življenja, o preseganju karme, o naravnih ciklih v življenju, je znanje, ki uči o Biti tukaj in zdaj, ter tudi Jaz sem, ki sem, Jaz sem. Vse to je Tantra in še mnogo več. Je univerzalno znanje, učenje o brezpogojni ljubezni. Ljubiti sebe! To pa je vrednota, ki se jo šele učim. In samo tisti, ki ljubi sebe brezpogojno, lahko tudi druge ljubi brezpogojno. Vsi imamo v svojih srcih ljubezen. Samo obuditi jo moramo in se naučiti sprejeti sebe brez pogojev. In šele takrat smo sposobni ljubiti vsa živa bitja, kajti ljubezen se začne pri sebi.

Aleksandra Jamnik

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1049

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Ko odpiramo svoje srce, postajamo vse bolj ranljivi, hkrati pa vedno bolj notranje močni. Pri tem procesu je zelo pomembno, da najdemo osebo, ki ji resnično lahko zaupamo, jo notranje čutimo in se z njo povežemo na pravilen način. Kako vemo, da se lahko odpremo na varen in pravilen način? Najprej je pomembno zaupanje sebi, v to da se vse zgodi ob pravem času na pravem mestu. Ko je bolečina premočna, jo enostavno samo spustimo skozi telo. Sliši se preprosto, vendar je to pot, ki zahteva ogromno časa, vztrajnosti in moči. Pomembno je, da v takšnih trenutkih poiščemo osebo, ki se ji lahko odpremo, z njo delimo resnično zelo globoke stvari, brez strahu, da nas ne bo razumela. Lahko je prijatelj, prijateljica, moški, ženska. Če je oseba prava, nas bo brezpogojno sprejela z vsem, kar nosimo v sebi. Spoštovala bo našo pot, ker spoštuje tudi svojo. Omogočila nam bo varen prostor za izražanje čustev, kjer bomo lahko mi resnično mi. Vzela si bo čas za nas, bila ob nas tudi, ko nam bo najtežje. Velikokrat je dovolj že sama prisotnost, da se začnejo stvari odvijati v pravo smer. Vendar moramo mi sami biti pripravljeni se odpreti, iti v globine svoje duše. In nikoli nismo tako blizu svetlobi kot takrat, ko je noč najtemnejša. Rastemo skozi bolečino. In skozi bolečino pridemo do svobode. Ključ do svobode so iskreni, srčni odnosi med nami. Kjer tega ni, pride do prekinitve odnosov. Bistvene so kvalitete srčne čakre: zaupanje, resnica, sočutje, potrpežljivost, iskreno prijateljstvo, hvaležnost, spoštovanje, brezpogojna ljubezen do sebe in vseh živih bitij.

Kaj najbolj slabi srčno čakro? Zamere do sebe in drugih ljudi. Zato je tako pomembno Odpuščanje. Odpuščamo predvsem zaradi sebe, da lahko gremo naprej. Vsak človek ima v svojem življenju vzpone in padce. Pomembno je, da ne obupamo, da gremo z vero in zaupanjem naprej. Poslušamo notranji glas in da poiščemo pomoč takrat, ko jo resnično potrebujemo. Skupaj smo bistveno močnejši.

Aleksandra Jamnik

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1248

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Po porodniškem dopustu me je čakala stara služba in ločitev od otroka. Nič od tega mi ni bilo všeč. Pravzaprav me je proti koncu porodniškega dopusta začela grabiti panika, ker sem s hčerko neizmerno uživala in sem si želela biti ob njej ves čas še naprej. Želela sem si, da jo prva leta več vzgajava sama s partnerjem, ker sva čutila, da ji tako kot starša lahko dava največ ljubezni in podpore. A odhod nazaj v službo je bil neizogiben, saj nisem imela dovolj poguma in neke druge alternative za vir zaslužka, da bi službo lahko pustila in se posvečala samo otroku, čeprav sem si po eni strani to najbolj želela. V glavi sem ohranjala sliko svojih otroških sanj imeti družino, biti ženska v tej vlogi. Partner v tistem obdobju ni imel stalne zaposlitve in je zavedno in nezavedno zagovarjal, naj službo obdržim kot neke vrste redni vir dohodka. Tako sem se po letu dni vsak dan začela voziti v Ljubljano in ob tem ves čas čutila čustveno stisko. Iz službe sem se vračala utrujena in motilo me je, da nisem s hčerko, ker sem čutila, da če sem z njo, lahko naredim več koristnega, kot če hodim v službo. 

Ni mi uspelo pravočasno narediti prehoda, da bi v službi lahko bila izpolnjena, da bi našla tam strast in voljo do dela ter hkrati naredila pravi odklop od otroka, ne na silo. To razmišljanje je bilo na razumskem delu močno prisotno. Misli so mi tako uhajale drugam, ne k delu, in to me je že pehalo v željo po tem, da grem stran, v stres, žalost. Partner me je vzpodbujal, da bi imela še enega otroka, ampak sama se na razumski ravni nisem strinjala s tem, v bistvu ga sploh nisem poslušala, ko me k temu nagovarjal. Zdelo se mi je, da pri svojih ne več rosno mladih letih nisem sposobna vzgajati dveh otrok brez večje podpore partnerja, kot sem je bila takrat deležna. Na globlji ravni pa sem ohranjala še vedno neizpolnjeno željo po popolni družini in sreči: majhna lesena hiška nekje na samem v naravi, partner, ki ni pretirano karierno usmerjen, da se lažje ukvarja z družino in delom na zemlji, ter dva otroka, po možnosti par (punčka in fantek). 

Potem pa sem kar naenkrat začela dobivati simptome, kot da sem noseča: rahlo slabost, neke vrste napetost v trebuhu. Ko sem razmišljala o možnostih za to, se mi je zdelo malo verjetno. Z Elo nisem zlahka zanosila. Preden sem zares zanosila, sem skoraj že opustila upanje, da mi bo sploh kdaj uspelo. 

Po zaostanku menstruacije sem naredila test za nosečnost, ki je bil negativen. Simptomi pa so se še kar nadaljevali. Od znotraj me je glodalo, kaj se dogaja z mano. Razumsko sem izločila vsako misel, da bi lahko zanosila oziroma bila noseča. Čustveno sem želela ven iz tega stanja, ker sem se počutila kot sredi kaosa. S partnerjem sva živela v Novem mestu, v najemniškem stanovanju, od koder sva želela stran, ker sva razmišljala o lastni gradnji. Nisem bila zadovoljna v življenju. Vsak dan sem se na delo vozila v Ljubljano, partner pa je v tem obdobju ostal brez zaposlitve. Po nekaj tednih sem ponovila test, bil je spet negativen. Ker se mi je po nekaj dneh stanje še vedno zdelo nespremenjeno, sem s partnerjevo pomočjo naredila še en test. Tudi ta je bil negativen. Bila sem že skoraj tri mesece brez menstruacije, zato sem se naročila pri ginekologinji. Pomislila sem že na vse najhujše scenarije: da imam raka, da je kaj hujšega itd.

Ginekologinja je po pogovoru takoj predlagala ultrazvok. V meni je vse žarelo od vznemirjenosti, nisem vedela, kaj me čaka. Na ultrazvoku se že ob prvem stiku senzorja na trebuhu pokaže slika zarodka, ki veselo plava v moji maternici. »Noseči ste že skoraj tri mesece,« mi sporoči ginekologinja. Ko sem opazovala tisto drobno bitjece oziroma zarodek, ki je plaval v moji maternici, so me preplavili občutki veselja in sreče. Zdelo se mi je, da je moje srce kar zažarelo v svetlobi. Kot da sem se za trenutek znašla v brezskrbnosti in sreči, bilo mi je prijetno. 

Kasneje se mi je vklopil razumski del in obhajali so me občutki negotovosti, strahu, kaj bom zdaj, kako se bom odločala, saj vendar nimam urejenih vseh razmer, sploh pa, ali sem zmožna vzgajati dva otroka v danih okoliščinah in pri mojih letih. Bom imela dovolj volje, energije in vseh drugih pogojev nadaljnjih najmanj 25 let za dva otroka? Ves čas sem imela miselno predstavo, da mogoče lahko zmorem oziroma imam dovolj energije za enega otroka, za dva pa bi potrebovala večjo podporo partnerja, njegovo zavestnejše sodelovanje pri vzgoji. Imela sem notranje boje. Partnerju sem se zdela čudna, pragmatična in komplicirana. Zdelo se mu je samoumevno in super, da imava še enega otroka. Sama pa sem se borila z mislijo o odgovornosti in s svojim takratnim stanjem. 

Strah me je bilo napraviti korake v neznano oziroma tja, kjer se do takrat v življenju še nisem aktivirala. Hkrati sem se smilila sama sebi, ker mi ne uspe uresničiti svojih želja, potreb po notranji svobodi oziroma biti polna in zadovoljna v življenju. Kljub letom brskanja in raziskovanja same sebe se mi je zdelo, da se v odnosih ne zmorem odpreti, kot da se mi v določenih delih kaže in javlja nedorasli del notranjega otroka. Precej temno je bilo videti vse skupaj. Postavljena sem bila torej pred odločitev: sprejeti otroka in se odpovedati negotovosti, prevzeti odgovornost za vse, kar lahko bitje prinaša, biti starš. 

V tistem obdobju sem veliko sanjala in sanje so mi predstavljale pogovor s svojim nezavednim delom. V enih sanjah mi je glas, ki me je spominjal na mojstra, božanski del, svetoval, naj ne skrbim, da bo moja pot šla navzgor, da ne bom več v brezizhodni situaciji in naj sprejmem ljudi, ki jih bom čutila v srcu. 

Ko sem tistega dne ležala na postelji za ultrazvok in zagledala živo bitje, ki plava v moji maternici, sem se spomnila teh besed in občutkov v srcu. Bila sem hvaležna za možnost, da niso strahovi v ozadju močnejši od moje želje. Hkrati pa sem se tiho zavedala, da je vse v redu, da mi bo dana možnost, da bom lahko mama še enemu otroku in da je to nekaj lepega zame. Tako kot si v resnici želim.

Nekaj dni so me še pestili notranji boji, potem pa sem se odločila, da bom otroka sprejela in za to prevzela odgovornost. Oziroma, da bom odstranila ovire, ki me ločujejo od otroka. Partner mi v tistem trenutku ni mogel pomagati, morala in želela sem sama skozi občutke. Dokler nisem sprejela te odločitve, mi je bilo težko. Po tem mi je odleglo, lahko sem se sprostila in vse do konca nosečnosti sta me spremljali zaupanje in odločnost, ki je izvirala iz notranje umirjenosti. Otroka sem zaznavala kot sproščeno močno energijo, izredno pozitivno naravnano in z veliko akcije. Predvidevala sem, da nosim fanta, ker sem se v času, ko sem nosila Elo, počutila precej bolj čustveno in nežno. 

Že na samem začetku sem se začela v meditaciji povezovati z otrokom. Urila sem se v pozornosti, kaj se dogaja v meni, uživala sem v raziskovanju notranjih globin oziroma v odnosa z dušo, ki je prihajala na svet. Rada sem bila noseča. Dovolila sem si poskrbeti za svoje potrebe, in če je bilo treba, sem si jih tudi brez slabe vesti nenasilno izborila. S partnerjem sva v tem času začela tudi graditi hišo. Bil je brez redne službe, zato se je v celoti posvetil temu, jaz pa sem uživala v načrtovanju in organizaciji del ter skrbi za oba otroka.

Skozi nosečnost sem se ves čas povezovala z otrokom in čistila pretekle nepredelane vzorce iz svojega otroštva. Čutila sem, da moram s srčnostjo in sprejemanjem osvobajati in čistiti svojo preteklost v odnosu z drugimi ljudmi. Spremljale so me tudi sanje, ki so mi prinašale simbolna sporočila. Nekaj sanj je bilo še posebej močnih in se jih še danes živo spominjam. Čutila sem tudi preobrat v zaznavanju sebe v čisti moški energiji. Že na samem začetku nosečnosti sem sanjala sebe iz daljne preteklosti, ko sem živela v odnosu z moškim, kot bi živela na ravni duše. Bila sva povezana v svetlobnih telesih. Doživela sem tisto nevzbujajočo, čisto ljubezen, kot bi bila srce ženske in moškega združena v eno. Šele takrat mi je postalo razumljivo, od kod stereotip o združitvi dveh src, ki mi je do takrat deloval tako klišejsko. Meni pa se je to dogajalo tako živo in prijetno; česa tako lepega do takrat še nikoli prej nisem čutila oziroma verjela, da je to v današnjem času sploh možno. Spominjalo me je na otroštvo, ko sem si kot otrok še dovolila sanjati nemogoče in verjeti v ljudi. 

Večkrat se mi je v sanjah ponavljal prizor, ko sem bila sama v vlogi moškega z zelenim mečem. Prizor, ko je bilo treba vstopiti v temačen gozd, po pomoč k prednikom, ki so se bojevali z mano, da odplačajo svoj dolg, kar ponazarja razreševanje vzorcev z mojimi predniki – temni deli moje psihe, kot dediščina mojih prednikov, ki čakajo, da nekdo razreši te vezi – vzorce, ki me vodijo in se jih osvobodim. Če danes pomislim za nazaj, se mi takrat še sanjalo ni, kaj vse to lahko predstavlja. Ko sem to doživljala v sebi, je bilo precej drugače, kot sem si prej znala razlagati z umom. 

Še vedno čutim odgovornost in hkrati spoštovanje do duše, ki je prihajala na zemljo s svojo sporočilno vrednostjo, da se zavem svoje odgovornosti do bivanja in posledično osvobajanja svojih vzorcev, ki zame predstavljajo »živeti življenje vredno človeka«. 

Sanje, ki so mi prav tako ostale v spominu in mi pokazale pot in boj notranjega duha, pa so bile naslednje: Pokazala se mi je slika moje nizke samopodobe, stroge kritike do sebe, ki mi onemogoča, da bi se cenila. Stala sem ob banji in v njej je bilo energijsko telo. Moja naloga je bila, da ga očistim, zato sem mu menjavala vodo. Poleg je stal neki mojster – učitelj, ki je spremljal moje delo in delo drugih učencev, ki so imeli enako nalogo kot jaz. Ker je bilo moje telo precej umazano in sem mu ves čas menjavala vodo, sem bila že precej utrujena in se hkrati borila z občutkom, da mi ne uspeva. Ko pa je mojster pregledoval telesa v banjah, je iz moje banje telo zažarelo v svetlobi, kljub moji očitni utrujenosti. Bila sem vesela in v zahvalo mojstru podarila tri bele cvetlice podobne marjetici. 

Zadnje tri mesece nosečnosti pa sem v sanjah jahala črnega konja. Bil je divji, a moja naravnanost ga je delala krotkega. Nisem čutila strahu v njegovi navzočnosti, ampak spoštovanje in rahločutnost, bil mi je zvest. Njegove oči so bile bleščeče in žareče. V sanjah sem ga jahala vse do konca nosečnosti. Sebe sem vedno sanjala v obliki, kot sem bila v resnici v času sanjanja proti koncu nosečnosti – z velikim trebuhom. Z njim sem bila vedno v miru in notranji moči (kot bi bila v vilinski energiji). Zanimivo je, da je v času odraščanja moj, zdaj že pokojni oče bil velik ljubitelj konj in je imel podobnega črnega konja, kot sem ga zdaj sanjala; bila sta si zelo predana. Te sanje so me tako spominjale na ozaveščanje odnosa z očetom. Skozi celo nosečnost sem veliko časa posvetila ozaveščanju in čiščenju svoje povezave z otrokom oziroma svojih vzorcev, ki sem se jih začela zavedati, in to mi je bilo všeč. Tudi z Elo sem se lahko veliko ukvarjala. Zdelo se mi je, da so določena moja čutna zaznavanja izostrena in da imam hkrati večjo moč videnja. 

V nosečnosti nisem imela zdravstvenih težav, kljub svojim letom, sem se pa ob vsakem pregledu pri zdravnici oziroma pogovorih o stereotipih nosečnosti od tega odmaknila in vzela samo tisto, kar sem čutila v sebi, da je dobro zame. Skrbela sem za primerno telesno vadbo, zdravo prehrano, počitek in uravnoteženo aktivnost. Moja strast so bili čokoladni krofi. 

Otrok je bil spreten plavalec in moj trebuh je bil primerno velik, da je imel v zgodnji fazi dovolj prostora za premikanje. Ves čas sem pazila, da sem ga zaznavala. Njegovi gibi so bili bolj redki, a močni in odločni, drugačni kot pri Eli, ki se je kar naprej premikala v trebuhu, vendar precej bolj nežno. 

 

Nosečnost mi je predstavljala odgovorno, aktivno, a hkrati srečno obdobje, ko sem čutila, da sem sama lahko ustvarjalka svojega življenja in počutja. Prebrala sem kar nekaj literature, moja prednost je bila, da sem za sabo že imela izkušnjo nosečnosti. Najbolj pa mi je bilo v tem obdobju dragocena podpora učiteljev Bona in Rine, ki sta mi pomagala k boljšemu zavedanju same sebe, ter podpora cele skupine MG v smislu čiščenja lastnega energijskega telesa. Občutek, da sem lahko takšna, kot sem, da nikoli ne bom zatrta, ampak podprta, mi je dajal varnost, iz katere sem lahko nadgrajevala sebe oziroma širila svetlobo v sebi. Obiska pri njima sem se vsakič veselila in bila hkrati v svoji lastni notranji preži zalezovanja same sebe in dogajanja v meni.

Na porod sem se predhodno pripravljala. Za sabo sem imela še svežo izkušnjo poroda, kar sem dojemala kot prednost, preštudirala sem kar nekaj literature o porodih, kot tisto najpomembnejše pa sem dojemala svojo notranjo pripravo, da si znam sama odgovoriti na vsa vprašanja, ki so se mi porajala glede poroda, ter povezava z otrokom, njegovo dušo, njenim namenom, potjo, energijo. Predhodno sva se s partnerjem trudila oziroma iskala vzgibe, da bi našla pravo ime za otroka, pa nama ni uspelo vse do zadnjega dne. 

Dan poroda sem začutila dva dni prej, telo je postajalo težko. Umaknila sem se k počitku, želela sem se čutiti, kar je porajalo kar nekaj koncentracije v morju občutkov, ki sem jih sprva občutila kot notranji kaos. Vrata za obiske sva s partnerjem zaprla. Ostali smo samo še družinski člani. Ponoči sem sanjala, da sem (fizično takšna kot sem bila takrat) letela in to po cesti nedaleč stran od svojega doma. Bila sem težka in okorna. Imela sem kar nekaj težav z letenjem, a sem se učila in mi je šlo vse bolje. Naslednji dan sem večinoma počivala in ohranjala, lahko bi rekla meditativno stanje, vsak gib, obnašanje je bilo samo še sprejemanje in spuščanje občutkov ter zbiranje moči za porod. Naslednjo noč proti jutru sem dobila popadke. Bili so rahli in čutila sem, da imam še čas. Otroka sem ves čas čutila v trebuhu in obdajala me je umirjenost, v smislu, da se lahko v miru odpravimo. Dopoldne smo se potem odpeljali proti porodnišnici. V avtu so postajali popadki pogostejši in ostrejši. Ela me je pogosto opominjala, naj diham, da me ne bo bolelo. Potem se je odločila, da bo pela. Celo pot je prepevala, in sicer otroško pesmico Kuža pazi. Stara je bila dva meseca manj kot dve leti, a je pela s takšnim fokusom in predanostjo, da me je ves čas spravljala v smeh, kar je blažilo moje popadke. Spotoma sva jo s partnerjem odložila pri najinih prijateljih, za kar smo bili že predhodno dogovorjeni, in se v porodnišnico odpeljala sama. Po eni strani sem jo s težkim srcem pustila tam, ker mi je bilo všeč, da je ob meni, zdelo se mi je, da je popolnoma usklajena z mano.  

Popadki so se v nadaljevanju okrepili. Hvaležna sem bila, da sem lahko skozi svoje telo spuščala vse možne občutke, ki sem jih dojemala kot utiranje poti za rojstvo otroka. Sproščala se je žalost pred zapuščanjem udobja, varnosti, strah. Na trenutke se mi je zdelo, kot da se celo telo osvobaja, bilo je boleče. Ves čas sem se povezovala z notranjimi občutki in spremljala, kaj se dogaja z mano. Želela sem, da pride na plano moja divja – prvinska narava, ki sem jo imela namen usmerit v to, da bom rojevala s svojimi močmi v povezavi z otrokovo namero. 

Ko sva prišla v porodnišnico, so se popadki umirili, skoraj ustavili. Na pregledu je ginekologinja ugotovila, da je maternica odprta minimalno, da so se popadki ustavili. Naročila me je na pregled čez tri dni in me poslala domov. Predlagala mi je še možnost, da ostanem v porodnišnici, ampak o tem nisem razmišljala. Bila sem pet dni pred rokom in v sebi nekoliko žalostna, da odhajam domov. Bil je čas kosila in s partnerjem sva se odločila, da greva nekaj pojest. Zabaval me je z raznimi štorijami, da se razvedrim in opustim razočaranje nad tem, da odhajava domov. Vozil me je po ovinkih, po stari metodi, da se odločim, če bom rojevala ali ne. Spotoma me je opozoril na to, da za fanta še nimava imena, in da se mu zdi, da zaradi tega še ne more iz maternice. Njegovo mnenje se mi je zdelo na mestu in predlagala sem, da v restavraciji določiva ime zanj; avtomobilska vožnja po ovinkasti luknjasti cesti ni bila udobna za odločanje o imenu. Spotoma sva se ustavila na bencinski črpalki, kjer so nama priporočili restavracijo, ki je bila poznana po odlični hrani, in tam sva se tudi ustavila. 

Sama sem si naročila rižoto z jurčki, svojo najljubšo jed. Sledil je pogovor o imenu. Imela sva pripravljena vsak svoja dva imena, ampak meni njegov izbor ni bil všeč, njemu pa ne moj. Tako da sva dala to na stran. Sama sem bila v nekem notranjem občutku pod vplivom predhodnih popadkov, ko so bile odločitve bolj ali manj kratke, jasne, kaj ja, kaj ne in nič pregovarjanja. Potem je partner glasno razmišljal in predlagal ime Tim. Zdelo se mi je dokaj pogosto ime, kar nekaj prijateljic ima Tima. Nato sem morala prvič na stranišče zaradi razdihovanja popadka. Tam sem premišljevala o imenu, bilo mi je všeč, in odločila sem se – Tim. Ko sem prišla nazaj, so prinesli jed, rižota je bila izvrstna. Ime sva imela. Ugotavljala sva, da se ime povezuje s Timom kot skupino posameznikov z istim namenom, v čemer sva se gibala, pa da je del partnerjevega imena itd. 

Popadki so se zaostrovali in morala sem drugič na stranišče. V gostilni je bilo sicer malo ljudi, a zdelo se mi je, da vzbujam pozornost s svojim velikim trebuhom, prekladanjem po stolu in večkratnimi obiski stranišča. Ampak počasi so v zornem kotu moje pozornosti ljudje izginjali. Ko so postajali popadki vse močnejši, sem vedela, da je čas, da odideva v porodnišnico. Vstala sem od mize, pustila svojo jed, vzela avtomobilske ključe in partnerju velela, naj plača takoj, ker ga bom jaz počakala v avtu. Usedla sem se na zadnji sedež, ker se mi je zdelo, da bom težko sedela, lažje bom klečala. Popadki so bili že precej pogosti in ostri. Zaznavala sem samo še svoje telo in kot neke vrste adrenalinsko umirjenost, v smislu tega: »Tukaj sem in naredila bom vse tako, kot je treba, vsak popadek je samo pripomoček k odprtju mojega telesa, za lažji prihod Tima.« Lovila sem občutke vsakega popadka, da so bili vsi, kako naj se izrazim, blažji in so naredili pravi učinek v telesu. Partnerja kar nekaj časa ni bilo iz gostilne, pojedel je svojo jed do konca, ker me še vedno ni jemal resno, zanašal se je na mnenje zdravnice. Kar pa se jaz nisem, v glavi sem imela samo to, da se mora zgoditi ob pravem času, ki ga ne bom določala jaz, ampak Tim. 

Potem sva krenila proti porodnišnici. Sama sem bila že na kolenih na zadnjem sedežu. Najprej se mi je zdelo, da je vožnja grozno naporna za popadke in priprave na porod. Potem sem se začela gibati v smeri vožnje in je bilo lažje. V enem trenutku so popadki popustili, odtekla mi je voda. Začela sem si prepevati poznano pesem Hallelujah, ta mi je takrat prišla na misel. Sledila sem svoji intuiciji in vse počela iz notranjih vzgibov. Prepevanje je name delovalo blagodejno, takrat sem začutila, da se Tim spušča navzdol, lahko sem že čutila njegovo glavico in lase. V naslednjem trenutku sem začutila, da telo samodejno pritiska navzdol otroka, občutek je podoben kot pri kakanju, in glavica je bila zunaj. Partnerju sem velela, naj ustavi avto na bližnjem dovozu, ki sem ga opazila na cesti, da bom lažje rodila do konca. Zagrabila ga je panika in vozil je naprej, z namenom, da čim prej prideva do porodnišnice. Sama sem bila popolnoma predana občutkom rojevanja in se s partnerjem nisem želela ukvarjati oziroma pregovarjati. Potem sem rahlo potisnila in z rokami prestregla otroka. Obrnila sem ga navzdol, da se mu zlije voda iz pljuč, in zajokal je. Uspela sem še pogledati na uro, bila je 14:09. Partner je komentiral, da je treba odšteti dve minuti, ker ura v avtu ni točna. Tima sem zavila v svojo bundo in ga stisnila k sebi. Bilo mi je veličastno, počutila sem se kot ženska, še nikoli prej tako močno. Vse na njem sem lahko sprejela, nobenih odklonov. Samo rojevanje od ustavitve popadkov ni bilo boleče, bilo je naravno. Bila sva že zelo blizu porodnišnice in posteljico sem imela še v maternici. Obdajala naju je kristalno modra svetloba, bilo mi je prijetno. Timu sem zaželela dobrodošlico na zemlji, ko me je pogledal v oči in je zajokal. Čutila sem, da mu ni najbolj všeč, da ga je strah, da ni ravno ne vem kako navdušen nad novim okoljem. Njegov pogled v očeh je bil bleščeč, čist, jasen in v njem sem prepoznala pogled konja iz mojih sanj.

V porodnišnici so nas sprejeli in odpeljali v sobo, kjer smo prerezali popkovino in porodila sem še posteljico. Občutki so bili veličastni, obdajala me je tišina. Počutila sem se kot ženska v tistem pravem pomenu, ko sem lahko dorasla sama sebi, ko ne rabim zunanjih potrditev, ko lahko ljubeče sprejemam in dajem, ko samo sem in delujem. Ostali smo dva dni in nato odšli domov. 

Tim se je rodil kot popolnoma zdrav otrok in v porodnišnici so lepo skrbeli za nas oziroma so sledili našim željam in potrebam. Na trenutke mi je bilo kar nerodno, ko so prihajali obiskovalci in naju spraševali o porodu. Bil je 9. december in vzdušje je spominjalo na predbožični čas. Nisem imela prav veliko časa, da bi premlevala o tem, kaj se je zgodilo, Tim je potreboval pozornost in skrb pri soočanju izven maternice. Timovo posteljico sva dala s partnerjem zamrzniti in sva jo ob odhodu vzela domov. Doma smo potem obredno iz nje posadili jablano.

Spomladi so naše dvorišče porasle bele ivanjščice.

 

Tisa Jeraj

Nadaljuj branje
Ogledi: 1466

Objavil: Kdaj: Kategorija: Šport in rekreacija

Odkar sem se pred nekaj leti začel ukvarjati sam s sabo in svojimi občutki, me je pot večkrat vodila v naravo, predvsem na pohode po bližnjih hribih. Ob tem sem se začel navduševati tudi nad gorami, ki sem jih v mladosti redno obiskoval s starši. Ob vsem tem osebnem raziskovanju so mi pod roke začele prihajati razne bolj ali manj duhovne knjige (Osho, Castaneda ...). Nekatere so definirale plezanje kot aktivnost, kjer ni prostora in časa za razmišljanje, saj si primoran biti prisoten v trenutku sedanjosti in osredotočen le na to, kar počneš (kar je v bistvu terapija že sama po sebi). Spoznal sem tudi, da je za duhovno rast dobro, če stopiš izven svojih okvirjev, začneš preizkušati nove/nepoznane stvari, da te pot vodi v neznano in ne da se venomer vrtiš v istih krogih ter počneš iste stvari.

Tako sem se opogumil in se vpisal na tečaj balvanskega plezanja (ang. bouldering) v ljubljanski Balvaniji. To je tisto plezanje, kjer nisi varovan in plezaš smeri/probleme tam nekje do višine petih metrov (spodaj pod steno so debele blazine).

Na prvo vadbo sem prišel zelo motiviran in šlo mi je dobro, saj sem bil takrat tudi dobro fizično pripravljen (nizka telesna teža in dovolj mišične mase). V bistvu sem bil tako motiviran in navdušen, da ko je učitelj predlagal nekaj minutni odmor, sem dejal, da ga ne potrebujem, da bi raje izkoristil čas za plezanje. Že po dobri uri vadbe mi je bilo žal, kajti mišice so se tako utrudile, da enostavno ni šlo več. To me vseeno ni odvrnilo od navdušenja nad plezalnim športom. Redno sem hodil na vadbe, vmes smo se z novimi plezalnimi kolegi še dodatno dogovarjali in hodili enkrat ali dvakrat tedensko sami plezat.

Vedno bolj zanimivo pa mi je plezanje postajalo tudi s psihološkega vidika. Kadarkoli sem si že doma, v glavi, naredil sliko, kaj vse moram tisti večer preplezati, sem potem ne glede na to, ali mi je uspelo ali ne, domov prišel raztresen, brez energije in tudi dolgo v noč nisem mogel zaspati. Po nekaj takšnih vadbah sem ugotovil, v čem je trik. V bistvu sem se samo gnal za dosežki (preplezati določen problem, po možnosti tak, ki ga ni še nihče iz moje skupine), nisem pa užival v samem plezanju, v vsakem trenutku posebej, v tem, da zavestno primeš vsak oprimek posebej (oprimki so različnih barv, velikosti in oblik), da prideš do točke, kjer vedno znova padeš in se s tem sprijazniš, da se družiš z ostalimi plezalci, da si drug drugemu pomagamo z nasveti ... Na vse to sem pozabil, saj sem bil osredotočen le na rezultat. In ko sem se tega zavedal, sem se neko popoldne doma odločil, da grem tisti večer samo plezat in nič drugega, nobenih planov, kako mora biti in kaj vse moram preplezati, da grem enostavno uživat v plezanju, se sprostit, brez vsakršnih pritiskov. In res sem užival v vsakem trenutku, v druženju s soplezalci (kami), v prijemanju vsakega oprimka posebej, v tem, da mi nekega problema ni uspelo preplezati, da sem enostavno padel s stene. Sprejemal sem vse, kar mi je v tistem trenutku plezanje ponujalo. Seveda pa sem užival tudi, ko sem kar naenkrat preplezal problem, za katerega še teden dni nazaj nisem verjel, da ga bom preplezal v bližnji prihodnosti. In glej ga zlomka, domov sem prišel miren, zadovoljen, osredotočen, in spanje tisto noč je bilo samo še pika i.

Plezanje ni tekmovanje, plezanje je uživanje, je življenjski stil in zato rad plezam. Zaenkrat balvansko plezam v dvorani, vleče pa me tudi v stene, kjer je najbrž ta moment – biti prisoten v trenutku, še toliko bolj poudarjen.

Drugi psihološki aspekt pri plezanju pa sem doživel, ko sem prišel do problema, ki ga nisem in nisem mogel preplezati. To pomeni, da v smeri/problemu nisem mogel čez določeno točko, da bi prišel do vrha. Ob večkratnih neuspelih poskusih (včasih tudi več plezalnih dnevov/vadb zapored) sem se soočal z občutki jeze, obupa, ubogega jaza, krivice in še bi se kaj našlo. Obupati ali vztrajati? Pustiti za sabo, pozabiti, si ne očitati ter si odpustiti ali vztrajati in občutke transformirati v dodaten zagon? Oboje je umetnost. Oboje je prav. Vprašanje je le, koliko moči in volje imaš in koliko globoko si upaš pogledati vase.

Tako sem spoznal čar plezanja, ki ni tekmovanje z drugimi, ampak ponuja bistveno več. Je kot življenje, s številnimi problemi – kako se jih boš lotil, je izključno tvoja stvar. V steni si sam. Tako kot v življenju. Super trening za odločanje in sprejemanje odgovornosti. Priporočam ga vsem, ki bi radi spoznali vse plati sebe.

Uroš Jakopič

Nadaljuj branje
Ogledi: 1180

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

2012 sem rodila drugega otroka, čudovitega fantka. Celo nosečnost sem se ga zelo veselila, a kar je sledilo si nikoli ne bi sama zaželela. Njegov prihod je našo družino postavil na glavo in jo razbil tako, da je nismo znali več sestaviti. V tistem obdobju, ko nas je premetavalo sem in tja sem zbolela za avtoimuno boleznijo. Vitiligo je avtoimunska kožna bolezen, pri kateri pride do izgubljanja kožnega pigmenta. Na koži se pojavijo bele lise, ki sicer niso nalezljive a znajo biti moteče, tudi estetsko. Meni so se pojavile le na obrazu, kjer jih je najtežje skriti. Čeprav sem pristala pri dveh dermatologih, se nikoli nisem resno ukvarjala s tem. Vsi so mi govorili, da je bolezen neozdravljiva in da se zna zelo razširiti in ko pigment enkrat izgine, izgine za vedno. Jaz sem jo sprejela za svojo posebnost. Kaj pa naj bi?

Prva leta sem imela občutek, da me ljudje gledajo drugače, nekaj jih je tudi stopilo korak bolj vstran, daleč najslabši del vitiliga zame pa je bilo izogibanje soncu in nošnja klobuka od maja do oktobra, saj te v predele brez pigmegmenta ne sme opeči sonce.

V tem istem obdobju sem iskala izhod iz težkih energij v katere smo bili vsi v družini ujeti in našla svojo skupino ter začela z delom na sebi. Najprej občasno, morda enkrat tedensko. V bistvu sem se kar nekaj let lovila in iskala svoj ritem, vmes tudi prenehala. A sem se vrnila, saj sem takrat že toliko vedela, da težava ne bo šla stran, če se samo s kovtrom pokrijem čez glavo in zaspim. Ni fajn, seveda ne, a zame je bilo nujno, da se soočim z izzivi. Da se slišim. In da se poslušam.

En trenutek sem bila dovolj močna, da sem sebe postavila na prvo mesto, pred vse ostalo. Zapustila sem mnogo poznanega, praktično sta iz tistega obdobja v mojem življenju ostala le otroka, vse ostalo se je spremenilo. Takrat se je tudi tok vitiliga obrnil v drugo smer, v nemogočo smer, kot bi trdili dematologi. Vem, da je to, kar se danes pozna na mojem obrazu bonus dela na sebi.

Štiri leta se mi je vitiligo širil. Ko ga je bilo največ je bil čez pol obraza in večino čela. Danes, po letu in pol ga je le še 50 %. Vsak dan se ljubeče namažem s čisto domačo konopljino kremo in se potrudim imeti se rada. Vitiligo sem dobila, ker sem vso pozornost namenjala zunanjosti, notranjost pa zanemarjala. In to sem morala spremeniti.

Katja Jakopič

Nadaljuj branje
Ogledi: 1575

Pred letom dni sem bila v prejšnji službi zelo nesrečna. Bila sem na minimalni plači, delala sem ogromno popoldnevov /večerov, skoraj vse vikende in vse praznike in opravljala dela, ki sploh niso bila v vpisu mojih nalog. Počutila sem se nevredno, bila sem le predpražnik.  Cel mesec sem bila v notranjih bojih kaj naj naredim a en trenutek sem dojela, da me izkoriščajo, ker se pustim izkoriščati. Takrat sem rekla dovolj. Z energetskimi tehnikami in redno meditacijo na temo kakšno delo si zaslužim in kaj želim sem globoko v sebi prišla do spoznanja, da sem vredna več. Odločila sem se, da je dovolj in bila pripravljena ne podpisat naslednje pogodbe (podaljševali so mi za 3 ali 6 mesecev) pa čeprav to pomeni, da bom s stanovanjskim kreditom in dvema malima otrokoma brezposelna. Odločila sem se. In šla še na en razgovor (v letu, ko sem bila v tej službi sem šla na 20 razgovor pa nikoli ni bilo nič). Vzeli so me in že 3 dni kasneje sem začela z novo službo, dobro plačo, odličnim šefom, ki je v prvi vrsti človek in delovnim časom kot sem si ga zamislila.

Marsikdo verjame, da ko greš na toliko razgovorov, da se slej ko prej najde služba, a jaz vem, da če ne bi bila pripravljena toliko spustit, v bistvu izgubit vso varnost, se to ne bi zgodilo. Um sam mi nikoli ne bi uspel zrežirati takega čarobnega scenarija. In vem, da sem to dosegla z energijskimi tehnikami in meditacijo. Ob tem nisem imela nikogaršnje podpore, ostali so izražali le dvome in nasprotovanje temu, da pustim službo.

Danes se cenim in to se odraža tudi v službi. Ko se za nekaj odločimo z vsem svojim bitjem, vse Vesolje stremi k temu, da se to uresniči.

 

Katja Jakopič

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1285

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Ravnokar sem pritekla z mojega sprehoda, kjer sem dobila idejo za tale zapis. Na misel mi je prišel rek »Zdrav duh v zdravem telesu«, ki samo s parimi besedami pove... veliko. In potem sem se vprašala katere stvari mene najbolj izpolnjujejo in kaj vse delam, da pridem do notranjega zadovoljstva. Odkrilo se je nekaj področij, katera so predvidevam tudi vam pomembna in težite k temu, da jih uravnovesite ali popravite, kjer je potrebno. Svoje izkušnje z veseljem podelim tudi z vami, še bolj pa bom srečna, če se vam bodo nasveti zdeli koristni.

1.GIBANJE

2.PREHRANA

3.DUŠEVNO RAVNOVESJE

4.NEGA TELESA

5.HOBIJI

6.ODNOSI

7.DELO

8.LJUBEZEN

GIBANJE: Vrabci na vejah že čivkajo, da se je potrebno gibati. Da se vsaj 3 x na teden dobro »prešvicamo«, je lahko merilo za vsakogar  (razen tistih, ki zaradi zdravja tega ne smejo). Lahko tečete, hodite, kolesarite, plavate, jahate, plešete, hodite na vodene vadbe aerobike, pilatesa, TNZ, Zumba,... Karkoli vas napolni, osrečuje in daje motivacijo za naprej. Dobro bi bilo vsake toliko delati tudi vaje za moč in vzdržljivost, da telo ohranjamo v dobri kondiciji.

PREHRANA: Na voljo nam je literatura od A do Ž glede prehrane. Preverite kaj telesu prija in kaj ne, predvsem pa jejte uravnoteženo in zdravo. Tudi glede tega se priporočila spreminjajo, tako da preverite več virov ali obiščite strokovnjaka, ki vam bo svetoval glede na vaše zdravstveno stanje.

DUŠEVNO RAVNOVESJE: Ljudje imamo občutke in smo dnevno v interakciji z mnogimi ljudmi. Prav vsak od njih pusti v nas energijski vtis, zato je potrebno sebe redno čistiti tako energijsko kot tudi čustveno. No, pa saj čustva so pravzaprav energija, zato poskrbite, da sproti sproščate svoje napetosti in občutke predelate na pravi način. Priporočam meditacijo in tehnike za dvig energije ter tehnike za ozaveščanje svojih blokad (rebirthing, rekapitulacija, zen, vodene meditacije,...). Nepredelani občutki se namreč nalagajo v naši avri in vplivajo na naše počutje, notranje ravnovesje, misli in fizično telo.

NEGA TELESA: Bodimo dnevno hvaležni za naše telo, ki je dom naše duše. Bolje kot ga hranimo, lepše se bo odzivalo. Tudi naše telo ima svoje cikle, katere je dobro poznati. Saj veste, ko pri 40-ih ne moreš več jesti tistega, kar si pri 20-ih . Poleg hrane pa poskrbimo tudi za kakšno masažo, pojdimo v savno in se veliko smejmo. Smeh prinaša številne koristi, dvigne raven hormona sreče v telesu in nas poživi.

HOBIJI: Nujno je imeti v življenju vsaj en hobi, saj stvari, ki jih radi delamo dobro vplivajo na naše psihofizično počutje. Ob početju  ali ustvarjanju smo zadovoljni, duša pa od samega veselja vriska. 

ODNOSI: Harmonični odnosi so zelo pomembni saj nas spravljajo ali v dobro ali pa slabo voljo. Kamorkoli se obrnemo, že smo v nekem odnosu. Zavedajmo se, da nam vsak kaže ogledalo, čeprav si je to težko priznati.  Ne dovolimo, da nas drugi čustveno izčrpavajo ali ponižujejo. Poskrbimo, da imamo vedno dovolj energije s pomočjo katere se bomo drugače odzivali na zunanje okolje in ljudi ter se lažje soočili z izzivi, ki nam jih življenje prinaša.

DELO: Velik del svojega časa namenjamo delu. Zato je zelo pomembno, da v njem uživamo in cenimo svoj trud, ki ga vložimo vanj. V kolikor gremo zjutraj težko v službo, je čas da ukrepamo. 40 let »nujnega dela« ni malo, zato  premislimo kaj bi si zares želeli delati. Morda bo treba obiskati kakšen tečaj, osvežiti znanje iz faksa ali pa prebrati kakšno knjigo. Vsaka sprememba potrebuje čas in vloženo energijo ter veliko mero potrpljenja. Prepričana pa sem, da se vsak vložek vase izplača, sploh, ko bomo začeli delati nekaj, kar bo razveseljevalo našo dušo kot tudi denarnico.

LJUBEZEN: In nenazadnje ljubezen, ki ni bolezen ampak je čustvo, ki ga potrebuje vsak od nas. Ljubezen do sebe doživimo takrat, ko dobro poskrbimo zase in smo hvaležni za to kar smo in kar že imamo. Bodimo ljubeznivi do sebe in drugih ter se zavedajmo, da ima vsak od nas svoje »bitke«. Večkrat podarimo prijazen nasmeh in topel objem, saj ju vsak od nas potrebuje bolj, kot si mislimo.  

Za konec pa priporočilo za dober začetek dneva: 10-minutno jutranje razgibavanja in nasmeh na obraz. Dvignite svoje kotičke ust, četudi vam ni do tega, saj boste tako naravnali sebe na pozitivno energijo. Z dobro voljo se premagajo še tako hude težave, kar pa ni nič novega, saj nam je to pel naš navihani Kekec že več kot 60 let nazaj.

»Dobra volja je najbolja.

Bodi dan na dan vesel,

smej se, vriskaj, pesmi piskaj,

pa lahko boš srečo ujel.«

 

Leticija Fortin

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1254

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

V odnosu z drugimi vedno iščemo nekaj, kar je tudi ali predvsem naše. Tako nezavedno iščemo način, kako to integrirati vase, Ko te vsebine uspejo sobivati v nas, jih ne iščemo več zunaj, jih ne projiciramo, saj ni več potrebe, ker je vsebina združena v nas. Energija, ki je prej uhajala v projekcijo, je sedaj integrirana znotraj nas in postaja naše kreativno orodje, ki dela za nas. /…/ 

Potreba po povezanosti z drugimi izhaja iz predrojstne izkušnje v maternici. Vseskozi iščemo to (svojo) »popolnost« preko drugega. V drugi osebi iščemo del, ki nam »manjka«, da bi ponovno občutili Celoto. Zato vzpostavljamo odnose. /…/

Lahko bi rekli, da naše vrednote same po sebi nimajo smisla, če se ne odslikavajo v odnosu z drugimi. Niti mi kot bitja nismo sami sebi namen. Smo samo toliko »vredni«, kolikor se razdeljujemo v odnosu, in obratno – odnos je samo toliko vreden, kolikor sebe vnašamo vanj. Tu se torej odraža odnos do samega sebe kot nosilca vrednost, na osnovi katerih stopamo v odnose. /…/

Kolikor se v bistvu poznamo, nam šele pokaže odnos z drugim. Kako lahko sobivamo s sabo in svojimi šibkostmi, ali se uspemo pomiriti s svojimi nasprotji? Če ne zmoremo izpeljati notranje poroke, kako lahko pričakujemo, da nam bo uspela zunanja? /…/

Toleranca do šibkosti in slabosti drugih pa pelje samo preko sprejemanja svojih lastnih. Potrebujemo odnose, vseskozi jih iščemo in ustvarjamo, a če to počnemo s figo v žepu ali jih uporabljamo kot bližnjico, da se nam ni treba srečati s samimi seboj, si v odnosih neprestano ustvarjamo drame; kajti to, kar ni pomirjeno v nas samih s pomočjo skrivne poroke, misterija združitve nasprotij, ne more biti pomirjeno niti v zunanjih odnosih, in tako dejansko ostajamo sami, nezmožni zadovoljujočih navezav z drugimi. Življenje nas tako venomer vrača na začetek, k nam samim, ki izvoru nemira.

 

Marjana Florjan

Odlomki iz članka Odnos kot mysterium coniunctionis, Metke Kramberger, ki je bil objavljen v reviji Anima (jesen 2018).

Nadaljuj branje
Ogledi: 1291

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Odlomki iz knjige v prevajanju

Amorah Quan Yin

Zbirka plejadskih tehnik za samozdravljenje

Priprava na delo s svetlobo na plejadski način

Čiščenje z vrtnicami 2. del

Vrtnice lahko uporabite tudi za čiščenje težavnih področij svojega življenja. V ta namen vam lahko podam praktičen primer iz mojega življenja, ki je povezan z  mojim strahom pred vodo. Celo življenje sem vodo hkrati ljubila in se je bala. Kot otrok sem oboževala čofotanje v bazenih, jezerih, rekah in tudi kopanje v banji, toda moja mama me je v svojih poskusih, da me obvaruje, nenehno opozarjala, da se lahko, če ne bom zelo previdna, utopim. Govorila je: »Če padeš, se lahko utopiš že v nekaj centimetrih vode. Zato bodi zelo previdna.« Prepričana sem, da sem to slišala več desetkrat, še preden sem dopolnila štiri leta. Ta stavek je, pospremljen z njenim prestrašenim dihanjem, če sem slučajno malo prehitro hodila po dvajset centimetrov globokem otroškem bazenu ali se v banji vstala, vnesel v moje telo nenaraven strah.

V svojih zgodnjih tridesetih sem se odločila, da se sama naučim plavati, saj sem bila preveč prestrašena, da bi v vodi komur koli zaupala. Počasi, korak za korakom, skupaj z mojim prestrašenim dihanjem, sem se naučila. Plavanje in celo skakanje v vodo v bazenih je postalo moja druga narava. Sčasoma pa sem se začela počutiti razmeroma varno tudi v večjih vodah.

Leta 1988 sem naletela na drug izziv. Med počitnikovanjem na karibskih otokih na otoku Isla Mujeres v Mehiki sem se odločila, da grem morje raziskovat z masko. Že takrat sem vedela, da se pod vodo ne bom mogla dolgo zadržati ali celo plavati, saj sem precej velika in zato težko ostajam pod gladino. Zato je bil moj načrt tak, da bom z masko na glavi preprosto plavala in lebdela na vodi, obrnjena na trebuh, saj bom tako lahko zaužila lepote koralnega grebena in živopisnih rib, ki tam prebivajo.

Na žalost sem, ko sem prvič dala masko na glavo in želela vaditi le v pol metra globoki vodi, takoj v popolni paniki začela hlastati za zrakom. Po več poskusih, ki so prinesli še slabše rezultate, sem sedla v vodo poražena in pripravljena odnehati. Nato mi drobcen glasek v meni reče: »Ne odnehaj. Saj imaš orodja, s katerimi si lahko pomagaš, uporabi jih. Poskusi s pihanjem vrtnic.« Čeprav z oklevanjem, sem se strinjala. Začela sem tako, da sem si na glavo dala masko, dihala skozi dihalo in medtem pihala vrtnice. Ko je to postalo enostavno, sem naredila naslednji korak. Še vedno z masko in dihalko na glavi sem potisnila obraz v vodo, šla na vse štiri in pihala vrtnice, dokler sem lahko, ne da bi čutila paniko. Nato sem si vzela malo oddiha. Potrebovala sem približno pet minut, da sem začutila olajšanje, in se nato napotila po grebenu. Ni se mi bilo treba ustaviti ali pihati vrtnic, bila sem približno 300 metrov od obale in se imela krasno. Tam sem ostala brez nadaljnjih težav ali najmanjšega strahu celo uro. Od takrat se mi pihanje vrtnic nikoli več ni zdelo samoumevno.

Ko boste nervozni ali čutili strah glede česa, pa naj bo to prvi zmenek ali učenje potapljanja, poskusite pihati vrtnice. To naredite takrat, ko boste neposredno v situaciji, idealno pa je, če strah še čutite. Če to ni mogoče, si situacijo prikličite kasneje in pihajte vrtnice.

Drugi način, kako se lahko lotite čiščenja različnih področij svojega življenja z uporabo vrtnic, je, da za vsako težavno področje ustvarite simbol ali sliko. Če na primer težko zaupate ljudem, tudi če veste, da so zaupanja vredni, si lahko za to nezaupanje predstavljate simbol ali sliko. Lahko si celo predstavljate besedo nezaupanje, napisano z velikimi odebeljenimi črkami, in uporabite to kot simbol.  Simbol, ki ga boste uporabili, vam bo v pomoč pri spuščanju podob, občutkov ali drugih zastalih energij, ki so povezane z vašim nezaupanjem. Lahko enostavno samo sedete, poženete energijo znotraj sebe in nepretrgoma pihate vrtnice z izbranim simbolom v notranjosti, dokler se te nehajo polniti z vašimi neuravnovešenimi energijami. To, da poženete energijo znotraj sebe, medtem ko pihate vrtnice, vam bo pomagalo sprostiti zastale energije, ki so v vaših čakrah in so povezane s področjem, ki ga čistite.

Naslednja vaja vas bo vodila skozi proces uporabe vrtnice za čiščenje določenega področja:

1.     Zaprite oči in se prizemljite ter po potrebi popravite avro, da je oddaljena približno 60-90 cm od vašega telesa na vsako stran.

2.     Nadse postavite zlato kozmično sonce in aktivirajte pretok zlate svetlobe po kanalih po svoji hrbtenici in rokah, kot je opisano v prejšnjem poglavju. Ko svetloba teče neprekinjeno, preklopite na avtomatiko.

3.     Potegnite energijo Zemlje skozi stopala in noge in dovolite, da se ta združi z zlato svetlobo, ki teče skozi vašo hrbtenico in ven skozi roke in glavo. Ko združena energija teče nežno in neprekinjeno, jo dajte na avtomatiko. Pustite, da kozmična in zemeljska energija tečeta cel čas, medtem ko izvajate proces čiščenja.

4.     Pomislite na nekaj, na čemer želite delati, kot je na primer grizenje nohtov ali nenadzorovano jedenje čokolade. Lahko je tudi odnos do nečesa ali določena čustvena naravnanost, kot na primer pomanjkanje samozavesti, obtoževanje, občutek žrtve, nezaupanje, sram ali strah pred pajki. Sedaj si za izbrano zamislite simbol.

5.     Izven svoje avre ustvarite vrtnico, katere koli barve, ki vam pride na misel, in vanjo postavite simbol.

6.     Globoko dihajte, da pomagate pri sproščanju energij, in medtem glejte vrtnico. Ko je ta polna energije, ki je povezana z vašo težavo in ki ste jo sprostili vanjo, vrtnico razblinite.

7.     Nadaljujte s pihanjem vrtnic z izbranim simbolom v njih – ustvarjajte jih in razblinjajte izven svoje avre, vse dokler zadnja vrtnica, ki jo vizualizirate, ne ostane nespremenjena vsaj 10 sekund. Nato razblinite še to.

8.     Sedaj lahko nadaljujete s poganjanjem toka energije in meditirate ali pa odprete oči in zaključite – kar vam je ljubše.

Prevod: Mia Brunej

Nadaljuj branje
Ogledi: 1056

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Kakšni ste zvečer, ko ležete v posteljo? Ste se kdaj počutili kot ravnokar sestreljeno mesto, na katerega so cel dan padale bombe, vozili tanki, vojaške enote pa so se streljale brez konca in kraja? Čeprav se za oko ne vidi kaj dosti, je energijsko človek vsak dan na udaru in doživlja praktično 2. svetovno v živo. Še najhuje pri tem je to, da navzven izgleda vse normalno, a zvečer ko se uležeš, pa ti v glavi zvoni, opravki se kar kopičijo, ti pa še v miru ne moreš na wc, ne da bi prej pogledal, če je kaj novega na »fejsbuku«.

Kar naenkrat je vse pomembno, vsak želi svoj košček pogače in že si v precepu kateri stvari boš dal svojo pozornost najprej. Na tak način se močno izčrpavamo, energijo imamo razpršeno vsepovsod in počasi postajamo zombiji, ki zvečer komaj še kaj postorijo. Prav zato pa je treba biti zavesten, spoznati vse te energije v nas in okoli nas, zato da lahko v miru naredimo tisto, kar je res pomembno in se ob tem ne izčrpamo do nezavesti.

Da bomo lažje razumeli kako vse skupaj deluje, bom predstavila štiri glavna telesa, ki jih ima človek. To so fizično, čustveno, mentalno in energijsko. Tako kot skrbimo za čistočo fizičnega telesa, je potrebno čistiti tudi ostala tri. Naj razložim podrobneje vsakega izmed njih.

ENERGIJSKO TELO

Energija je osnova vsakega bitja. Ko se rodimo imamo na voljo 100% energije, ki pa se z leti zmanjšuje. Bolj kot smo v skrbeh, nepovezani s seboj, v jezi, žalosti, depresiji, negativnih mislih o sebi in drugih, zavisti, ljubosumju,... bolj odteka naša energija iz naših čakre. Čakre pa so tiste, ki oskrbujejo celotno fizično telo s hrano oz. energijo, da lahko naši organi dobro delajo, mi pa smo lažje kos vsakodnevnim opravkom. Ker nas od majhnega niso naučili kako upravljati s svojo energijo, jo nevede izgubljamo, potem pa iščemo vrsto nadomestkov, da bi si jo pridobili nazaj. Resnica je ta, da si svojo energijo lahko povrnemo v celoti in sicer s pomočjo znanja, ki obstaja že tisočletja in je danes na voljo vsem, ki si želijo spoznati delovanje energij znotraj in zunaj nas. To je znanje o starodavnih energijskih veščinah kot so joga, taj či, magične kretnje, kung fu, či gong, rekapitulacija, ipd.

FIZIČNO TELO

Na zemlji smo inkarnirani v fizična telesa, katera služijo kot dom za našo dušo. Da bi le-ta ostala v dobri kondiciji, nepoškodovana, zdrava in vitalna, moramo zanje skrbeti na večih nivojih. V osnovi skrbimo za svojo higieno in čistost, nadalje je pomembno kakšno hrana in pijačo uživamo in nenazadnje je potrebno tudi  gibanje, ki je kot olje, ki skrbi, da motor dobro teče. Gibanje v povezavi z zavestnim dihanjem deluje na nas poživljujoče, energija steče po sklepih in skozi organe ter oskrbuje naše celice s čistim gorivom. Ko razgibavamo telo, se iz njega sprostijo napetosti, postanemo prožnejši in gibčni, okrepi se naš imunski sistem in zato smo bolj zdravi, sijoči in zadovoljni.  

ČUSTVENO TELO

Ljudje radi skrijemo svoja prava čustva, saj se bojimo razočaranj, nesprejemanja in napak. Kolikokrat se zalotimo, da nismo povedali resnice ker bi preveč bolela? Vse kar potlačimo in ne predelamo sproti, se useda na neko točko, ki se zaradi ponavljanja istih načinov delovanja, zgošča. Iz tega potem nastane fizična blokada oz. bolezen.  Včasih je en pomemben dogodek dovolj, da zaradi tega celo življenje trpimo in bežimo pred njim. Ker se bojimo soočiti z občutki, se potem maskiramo in najdemo druge stvari, da pozabimo nanje. Ampak rana ni zaceljena in boli, dokler je ne bomo pozdravili.

MENTALNO TELO

In že smo pri našem mentalu, ki kot neukročena trmoglavka brni in ne preneha. Naučiti se je potrebno ukrotiti svoj um ter misliti zavedno. Dnevno namreč proizvedemo okoli 10.000 misli, ki pa so po večini neuporabne, saj našo pozornost usmerjajo ven iz sebe in na nepomembne stvari. Zato pozorno spremljajte vaše misli, tiste, ki vas podpirajo ohranjajte, ostale pa enostavno »preslišite« in jim ne dajajte nikakršne pozornosti.

V SODELOVANJU Z VSEMI ŠTIRIMI

In kako  delovanje vseh štirih izgleda v praksi? Na primer, ko smo žalostni (čustveno telo) avtomatsko pade naš nivo energije (energijsko telo), sledijo slabe misli o sebi (mentalno telo) in nenazadnje se kmalu počutimo težki in majhni (fizično telo). Drugič smo brez energije, fizično telo nima pogona in se počuti slabo, misli se temu prilagodijo in že je svet črn, čustveno telo pa kriči po odrešitvi. Lahko pa, da nas nekdo fizično udari, čustva odreagirajo in fizično ali verbalno napademo nazaj, izgubimo svojo energijo, ker odziv ni bil pravi in spet končamo pri slabem počutju.

Vsekakor imamo za takšna stanja rešitev in to je da bolj zavestno opazujemo te procese v sebi in odkrijemo kaj v nas povzroča ta stanja. Potrebno je iti v ozadje naše drame in sčistiti ovire. Naj že sedaj povem, da to ne bo šlo čez noč, saj je naš program zelo zapacan. Bodite potrpežljivi s seboj in vedite, da gre vse po korakih. Z močno voljo in neutrudnim iskanjem rešitev, boste naredili zase, največ, kar le lahko.

 

Leticija Fortin

Nadaljuj branje
Ogledi: 1286

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

Meditacija je metoda, s katero povežemo svoje fizično, čustveno, mentalno in energijsko telo ter pridemo v stik s svojim bistvom. Meditacija je sproščanje, vendar do tega pride šele, ko najprej podoživimo svoj notranji čustveni pekel in ga predamo v transformacijo. Ker pa to ni tako enostavno, kot se morda sliši, so naše meditacije pogosto površinske in plitke – umirjanje in mentalno sproščanje, ne da bi se resnično dokopali do vzrokov svojih težav in izruvali njihove korenine.

Z roko v roki z meditacijo gredo dinamične energijske tehnike. Če naša energija, naše čustveno telo ni prebujeno, nimamo občutka, da smo polni napetosti oziroma da bi sploh morali kaj spremeniti pri sebi. Dinamične gibalno-dihalne tehnike v nas prebudijo vse tisto, kar smo v življenju potlačili, prebudijo celični spomin vseh napak, ko smo delovali proti sebi, proti svetlobi, proti drug drugemu. Ker podzavestno čutimo pritisk te potlačene energije, se v nas v trenutku, ko želimo odpreti vrata čustvenih globin, prebudi upor, zanikanje. Postane nas strah, kaj vse bi utegnilo privreti na plan. To je reakcija naše notranje teme – upor in zanikanje, neke vrste amnezija. Kar naenkrat nas um prepričuje, da smo ok, da je vse v najlepšem redu, saj ni tako hudo ipd. Ta upor lahko premagamo tako, da okrepimo svojo odločitev in na svojo stran potegnemo tudi um, da nam pri tem pomaga. Če te odločitve ni, potem se ne bo zgodilo »nič«. Dokler se »nič« ne zgodi, se v resnici nismo zares odločili. Zato je v takih primerih lažje imeti ob sebi pomočnika, nekoga, ki nas vodi skozi celoten proces in tudi ve, kako premagati zvitega lisjaka – notranjega upornika.

V skladu s svojo odločitvijo izberemo tudi meditacijo. Torej, če nimamo želje po raziskovanju globin, se bomo zadovoljili s t. i. pasivno meditacijo. Pasivna meditacija je v tem primeru oblika sproščanja, jadranje na površju, prepričevanje uma, da je vse v najlepšem redu, afirmiranje pozitivnih misli, molitve za uslišanje naših prošenj … Enim to zadostuje. Kratkoročno lahko v določenih primerih tudi pomaga. Če pa izberemo aktivno meditacijo, to pomeni, da se bomo v proces aktivno vključili – mentalno in čustveno – ter se s periferije občutkov in energije spustili v globino lastne podzavesti. Na površje bo priplavalo vse tisto, česar se bojimo, sramujemo, tisto, kar smo skrili pred sabo in svetom. Če smo dovolj močni za tak čustveni sunek, potem ga bomo tudi uspeli transformirati. Lahko v trenutku, če ne pa večkrat po malem, košček za koščkom, plast za plastjo, dokler ne bo bolečina enostavno izpuhtela, mi pa se bomo vsemu temu od srca nasmejali, olajšani za en tovor.

Tak proces ima dolgoročne učinke, saj se spuščamo do korenin svojih težav in lahko te tudi dokončno izruvamo – pridemo do energije in zavesti o tem, zakaj se je nekaj zgodilo, ter dobimo vpogled v vzrok in rešitev. Do sprostitve, predaje in transformacije energije pride, ko sebe ne vidimo več ne v vlogi žrtve ne v nadvladi. Šele v tem stanju dobijo pozitivne afirmacije pravo moč, saj smo v avri naredili prostor za njihovo energijo.

In zakaj bi to počeli, zakaj bi prebujali speče okostnjake in stare bolečine, zakaj ne bi raje afirmirali pozitivne misli? Zato, da odvržemo bremena preteklosti in energijo, ki hrani te spomine v globinah, porabimo za kreiranje novega, za spremembe, za premike v življenju, za stvari, ki si jih v življenju želimo početi. Več bolečine, ko je v nas, več energije je potrebno, da te bolečine drži skrite v globinah. Leta pa tečejo, mi pa imamo vse manj energije tukaj in zdaj, da bi lahko kaj premaknili v svojem življenju. Tako niso drugi krivi, da smo nesrečni, da smo bolni, da nam nekaj ne gre, temveč nas na mestu ujete drži lastna energija, otežena z bolečino, ki v naše življenje privablja še več bolečine.

Ena sama meditacija naših težav ne more rešiti dokončno, tudi dve ali tri ne. To je proces, v katerem se učimo delovanja, ki je skladno z našo notranjo bitjo, biti energijsko samostojni, duhovne discipline, vztrajnosti in zaupanja. To je doživljenjsko delo, pot, ki jo moramo prehoditi »sami«. Kljub pestremu notranjemu čustvenemu – energijskemu dogajanju pa moramo ohraniti treznost in se naučiti sobivati z vsemi ljudmi okoli sebe, ne da bi ponavljali starih napak, ter ohraniti modrost pridobljeno iz izkušenj, ki so nam bile dane, da bi našli stik s samim seboj, s svojim resničnim jazom.

 

Marjana Florjan

Nadaljuj branje
Ogledi: 1186

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

Beseda 'depresiven' je postala precej vsakdanja beseda, zato jo pogosto zmotno uporabljamo. Pogosto slišimo koga reči, npr:

"Danes imam čisto depresiven dan."

"Padla sem izpit, zato sem depresivna."

"Že dva dneva sem totalno depresiven, ker me je punca pustila."

Čeprav nekdo v takih primerih morda pravi, da se počuti 'depresivno', v resnici ne gre za dejansko klinično depresijo, pač pa za povsem naraven odziv na neprijetne in težje situacije. Verjetno gre v resnici za žalost ali pa le za trenutno pomanjkanje motivacije.

Če pa občutki intenzivne žalosti vztrajajo več tednov ali celo dlje ter vključujejo tudi čustva nemoči, pasivnosti, brezupa in nevrednosti, lahko pomeni, da gre za depresijo. Klinična depresija je duševna motnja, ki vključuje spremembe v mišljenju, čustvovanju, vedenju in zajema tudi telesne simptome.

 

Poglejmo si pogoste vsakodnevne znake depresije:

- izguba interesa za skoraj vse vsakodnevne aktivnosti

- občutki krivde, tesnobe, nemira

- črnogledost

- pomanjkanje motivacije

- občutki praznine

- negativne misli o sebi in o svetu okoli sebe

- misli o samomoru

- slabša koncentracija in pomanjkljiv spomin

- neodločnost

- utrujenost oziroma pomanjkanje energije

- nespečnost ali izrazito podaljšan čas spanja

- izguba ali pridobitev telesne teže oz. sprememba apetita


Marsikdo verjame, da je depresija v resnici le bolj intenzivna žalost. A to ne drži! Če bi radi spoznali 6 razlik med depresijo in žalostjo vas vabim, da si preberete še članek: Depresija ali žalost? 6 znakov, s katerimi prepoznamo razliko.

Pomembno je torej, da znamo prepoznati, kdaj se je nekdo le nerodno izrazil in kdaj je nekdo resnično v stiski in potrebuje našo ali pa strokovno pomoč.


Nadaljuj branje
Ogledi: 1406

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Kung fu, originalno gong fu, pomeni mojstrstvo. Pod besedo kung fu štejemo kitajske veščine, kjer prevladuje na tisoče stilov. Vsaka azijska pokrajina ima svoje ime za svoj kung fu, npr. Japonska ima karate, Koreja teakwando ... Vsak stil ima neko svojo energijsko posebnost. Borilne veščine so izvorno namenjene duhovnem razvoju, obstaja pa še vojaški vidik in način treninga, ki za duševni, energijski in telesni sistem ni uporaben, kvečjemu je škodljiv. Škodljiv zato, ker je vanj vpleteno znanje o energijah in akupunkturnih točkah, ki se zlorablja z namero zadajanja poškodb nasprotniku. Slednje na začetku niso fizično vidne, se pa pokažejo kasneje kot resne poškodbe na celotnem človekovem energijskem sistemu.

Borilne veščine, kamor sodi tudi kung fu, so mišljene kot celota, to je trening trdih in mehkih tehnik ter razvoj zavesti.

Trde tehnike

Trde tehnike so klasične vaje za moč (tek, sklece, delo z utežmi ...), fizično delo, kjer se dela na fizični moči, vzdržljivosti,  premagovanju lenobe ter brezvoljnosti. Jogijske vaje in raztezne vaje so za prožnost telesa. Trdi či gong so dihalne vaje, kjer je dihanje zelo intenzivno povezano z napenjanjem, s čimer sproščamo napetosti v telesu (strah, jeza stres ...). Kung fu: ročni, nožni udarci, različne kombinacije udarcev in kate. Te so namenjene treningu moči, hitrosti, motorike aktivaciji fizičnega in energijskega telesa.

Mehke tehnike

Pri mehkih tehnikah gre za delo z energijo avričnega polja, ki obdaja naše fizično telo.Mehke tehnike so:mehki či gong je dihanje v sproščenem stanju in usmerjanje energije v določene energijske centre ali čakre in hkrati v celotno avrično polje za zdravljenje le-tega. Taj či kate: v celoto združenih več či gong tehnik, z namenom zdravljenja avričnega polja. Ko ozdravimo avrično polje, ozdravimo tudi fizično telo.Zen tehnika: sedenje po turško ali na kolenih za sproščanje in umirjanje.Vizualizacijske tehnike, kjer s pomočjo slikovne predstave in dihanja usmerjamo energijo in pozornost v določen predel telesa. Vizualizacija je zelo kreativna in prepuščena domišljiji posameznika.

Tehnike za razvoj zavesti in samospoznanja

Te tehnike so najtežje. So tehnike za dosego spoznavanja samega sebe, vzorcev, lastne manipulacije in manipuliranja drugih. So tehnike podoživljanja čustvenih travm z namero transformacije. Zavedanje o svojih mislih in čustvih – kjer je misel, tam je naša energija. Naša edina energija je spolna energija in le-to je potrebno prečistiti. Šele potem jo lahko koristno uporabimo. Do takrat pa le brezciljno tavamo sem ter tja, pod vplivom naše podzavesti, ki običajno ni prijetna. Podzavest je naš temni del, ki se ga ne zavedamo. In ker se ga ne zavedamo, ta energija deluje brez našega nadzora in nam običajno v življenju povzroča ogromno težav. Ko ozavestimo, osvetlimo določen del naše podzavesti, se ta spremeni v zavest in imamo en del energije več pod svojim nadzorom in posledično manj nevšečnosti v življenju. V podzavesti so potlačene travmatične izkušnje v tem življenju ali prejšnjih življenjih. Običajno se vsi nekako tega izogibamo, ampak prav tukaj je ujeta naša energija, ki jo lahko dobimo. Samo iz sebe lahko črpaš energijo. Če jo od drugih, to pomeni manipulacija in kraja energije, kar prinese karmične dolgove.

Sem sodijo še nekatere tehnike: tehnike podoživljanja – globoko dihanje z namero podoživljanja življenjskih dogodkov ter transformacijo čustvenih stanj. Rebirthing tehnika preporoda in očiščenja in še mnoge druge.

Naprednejše tehnike

To so tehnike za združevanje uma in čustev, tehnike za priklic svetlobnega telesa, usmerjanje energije po telesu, zahtevnejše vizulizacijske tehnike ... Te tehnike pridejo v poštev takrat, če se izvajajo zgoraj navedeni trije sklopi in se je zbralo dovolj energije in zavesti; drugače ni učinka.

Trening samo trdega dela prinese trenutno moč, hitrost. Kasneje se rado zgodi, da vse pridobljeno ponikne, ker moč ni podprta z zavestjo – to pomeni zavedanje o svojem lastnem nihanju energijska stanja. Poznal sem kar nekaj karate mojstrov, ki so bili v mladosti na vrhuncu moči, meni osebno se je to zdelo že malo nadnaravno. »Nadnaravna« je bila njihova moč, hitrost ... Kasneje, v poznejših letih, ko sem jih srečal, so bili le še bleda senca brez vsakršne moči. To se je zgodilo zaradi tega, ker v trening niso vključili mehkih tehnik in razvoja zavesti.

Trening samo mehkih tehnik prinese običajno izboljšanje koncentracije, umirjanje; ne pa tudi moči. Pri obeh načinih sicer dosežemo izboljšanje zdravja (do neke stopnje), a pri tem tudi ostanemo. Za nadaljevanje in rast pa je potreben še razvoj zavesti – trening naprednejših tehnik. 

Za tehnike zavesti potrebuješ močno in krepko telo, da lahko transformiraš na primer svojo lastno jezo, strah, žalost ... Naprednejše tehnike niso za začetnike, ker gre za poseg v višje energijske nivoje, za kar potrebuješ dovolj energije in zavesti o samemu sebi. Kung fu je celovit takrat, če je kata ali posamezna tehnika napolnjena z ognjem (zavestjo), drugače je samo oblika brez vsebine. 

Kung fu, kar sem že na začetku povedal, pomeni mojstrstvo. Mojstrstvo na vseh področjih (moč in spretnost fizičnega telesa, izboljšanje zdravja, delo na medčloveških odnosih, razvoj zavesti ...). Kung fu ima smisel in učinek, če ga treniramo celostno z namero, da razrešimo svoje vzorce razmišljanja, ki nas omejujejo v življenju. Krona dosežka kung fuja je, da  dosežemo razsvetljenje oziroma samospoznanje, to pomeni, da osvetlimo celotno svojo podzavest in s tem izboljšamo svoje življenje na vseh nivojih, ki so nam v običajnem vsakdanu nepredstavljivi.

 

Jernej Deželak

Nadaljuj branje
Ogledi: 1428

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

V soboto sva s partnerjem (ki je tudi član naše skupine) imela intervju za Radio Trst. Govorila sva o tem na kakšen način je duhovnost vpeta v najini življenji.  V nekem trenutku sem začutila kako bi želela povedati vse, a je en intervju veliko premalo, da bi lahko prenesla izkušnje in doživetja z duhovne poti. Je to  novo gibanje-»new age« ali dobro organizirana sekta? Ali se za vsem skrivajo globlje resnice in pomeni ali je to le muha enodnevnica, ki polni žepe samooklicanim zdravilcem?

Zame je duhovnost celota bivanja, prežeta z osebno namero duše, ki si je izbrala to življenje. V kolikor naše telo, ne bi bilo prežeto z duhom, bi bili samo roboti, ki vestno izpoljnjujejo ukaze gospodarjev, ki so jih ustvarili. Duhovnost ni hobi ali plavanje med oblaki, ampak je prizemljeno bivanje v tem telesu, kjer se preko premikanja energij znotraj nas dogajajo neverjetni procesi. Ko si priznamo, da smo tudi duhovna bitja, se vžge notranja iskra, ki prebudi energijo v nas in nam pomaga razumeti »zakaj« in »kako«. Intenzivnost občutenja svoje biti je takrat lahko zelo močna in za marsikoga strah vzbujajoča izkušnja, ki odklene naša vrata in omogoči drugačen pogled.

Moja prva izkušnja čutenja energije v meni je bila posebna. Imela sem 20 let, ko sem »naključno« pristala na svoj prvi rebirthing. Skozi proces me je vodila mamina prijateljica, z začetnimi skromnimi navodili, naj se samo ovijam v belo svetlobo. V telesu me je cel čas mravljinčilo, jokala sem skoraj ves čas in doživljala stanja, ki jih težko opišem. Na koncu sem potrebovala skoraj tri četrt ure, da sem prišla k sebi. Po tem dogodku, sem še bolj vztrajno iskala odgovore in kmalu našla tako učitelja kot tudi skupino istomislečih ljudi. Danes z njimi rastem, se učim in sodelujem pri različnih projektih, ki so postali del mojega življenja.

Ko delam na sebi,  dostikrat občutim zares božanske občutke in moč, da bi lahko premikala gore. Spet drugič sem v procesu in naletim na nešteto ovir znotraj sebe, ki niso vidne prostemu očesu, a vseeno vztrajno delujejo iz ozadja. Večkrat sem hvaležna za tehnike, s katerimi premagujem ovire in ozaveščam tisto, kar želim spremeniti pri sebi. Nova spoznanja in znanja vnašam v vsakdanje življenje in tako sproti spreminjam tok dogodkov. Ob tem sem hvaležna za vsako zmago, najsi bo majhna ali velika, saj sem uspela premagati delček sebe, ki je zoprno vztrajal pri »gremo mi po svoje«.

 

Leticija Fortin

Nadaljuj branje
Ogledi: 1120

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

 Si želite biti srečnejši?

Pogosto verjamemo, da moramo svoje življenje korenito spremeniti, preden se bomo počutili bolje, a ni nujno tako. Srečnejše se lahko počutimo že sedaj. Predstavila vam bom tri preproste in z raziskavami podprte trike, s katerimi lahko že zdaj postanete srečnejši.

 

 

1.     Družimo se s srečnimi ljudmi

Pomislite, s katerimi ljudmi preživite največ časa. So ti ljudje srečni? Če se pogosto družimo z ljudmi, ki se recimo konstantno pritožujejo nad drugimi, vlado in življenjem na sploh, obstaja velika verjetnost, da bomo tudi sami postali bolj pozorni na negativne vidike svoje življenja. Nasprotno bomo ob srečnih ljudeh tudi sami hitreje prepoznali vesele dogodke in se osredotočili na pozitivno. To je potrdila tudi raziskava iz leta 2008, ki je pokazala, da v pogosti družbi srečnih ljudi tudi sami postanemo srečnejši. Bodite torej pozorni, da čim več časa preživite v družbi ljudi, ki se življenja veselijo.

 

2.     Nasmeh

Ste vedeli, da naši možgani ne ločijo med pristnim in nepristnim smehom? V obeh primerih se nam v možganih ob smehu pričenjo sproščati endorfini oziroma hormoni sreče, ki so naravni blažilci bolečine. Če se zdajle pričnete glasno smejati, se boste pričeli počutiti bolje. Za začetek je lahko dovolj že nasmeh. Pri tem je pomembno, da se ne nasmehnete zgolj z usti, temveč tudi z očmi. Nasmeh mora biti dovolj širok, da se vam v zunanjih kotičkih oči narišejo drobne gubice. Pozivam vam torej, da se točno ta trenutek široko nasmehnite, četudi morda za nasmeh nimate očitnega razloga.

 

3.     Hvaležnost

Izražanje hvaležnosti ima izredno pozitiven vpliv na doživljanje sreče. V eni izmed raziskav, so bili udeleženci, ki so si vsak dan zapisali pet stvari, ki so se jim tisti dan zgodile in za katere so bili hvaležni, za kar 25% bolj srečni kot ostali udeleženci. Če si želite biti srečnejši, razvijte navado, kjer si vsak večer zapišete, kaj vas je tistega dne osrečilo ter tako spodbujajte izražanje svoje hvaležnosti.

 

Poleg omenjenega je za doživljanje sreče izredno pomembno tudi, kakšen odnos imamo sami do sebe. Samopomiljevanje in stalno kritiziranje samega sebe sta naravna sovražnika sreče. Ljudje, ki so zadovoljni sami s sabo in se zavedajo svoje vrednosti, se tudi sicer v življenju počutijo boljše. Če želite izboljšati svojo samopodobo, vam lahko pomaga obiskovanje skupine za dvig samopodobe. Tam se naučite, kako razviti pozitiven odnos do sebe. Tudi sicer ste lahko pozorni na svoje pozitivne lastnosti ter sami sebe večkrat pohvalite. Pomembno je torej, da ste tako v svojih mislih kot tudi sicer do sebe prijazni.

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 2821

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

 

 

 

 

Vedeti, kdo si in kaj si želiš ter tudi živeti tako. Suvereno in pogumno stopati skozi življenje. Zaupati, da bo vse v redu, da si se prav odločil. Veš, da delaš prav, ker si se TI tako odločil. Poslušati mnenja drugih in kdaj tudi spremeniti svoje. Spoštovati in sprejemati sebe. In druge. Vse to in še več je skrito v besedi samozavest.

Pa resnično vemo, kaj je samozavest? Razlika je namreč vedeti, kaj to je in čutiti jo, torej biti samozavesten. Najbrž ste že kje brali, da se samozavesti lahko naučimo. Morda bi bil bolj pravi izraz, da jo obudimo, kajti vsakemu od nas je bila samozavest že položeno v zibelko.

Kaj se je z njo dogajalo, pa je odvisno od okolja, v katerem smo odraščali – lahko da smo jo hitro izgubili in postali otrok, ki se ni znal postaviti zase, ki se je vedno postavil na konec vrste, češ, saj si zares ne zaslužim tega in se razvil v odraslega, ki je vedno ostal raje tiho v družbi, samo da ne bi izstopal, ki si ni upal predlagati svojih idej v službi, ker bi se mu vsi smejali ali pa si ni upal ogovoriti punce, ki mu je bila všeč. Tako je zamudil marsikatero priložnost v življenju, da bi lahko bil srečen in zadovoljen – ni bil zadovoljen v službi (ideje so ostale varno zaklenjene nekje v njegovi omari), ni razvil pristnih prijateljskih odnosov, ker se ni nikoli izrazil, kaj mu je všeč in kaj ne ter ni znal postaviti mej, zato drugi niso nikoli zares vedeli, kako ravnati v odnosu z njim, dekle pa je ogovoril nekdo drug, ki si je upal.

Če pa smo imeli starše in okolje, ki nas je spodbujalo, da izražamo sebe in svoje občutke, da se nam ne more nič hudega zgoditi, če tako ravnamo, temveč ravno nasprotno – bomo tako bolj srečni v svojem življenju – smo se razvili v samozavestno odraslo osebo. To pomeni, da se zavedamo sebe:

  • Kdo smo
  • Kaj si želimo in česa ne
  • Vemo, kje so naše meje
  • Se imamo radi in lepo ravnamo s seboj – z občutkom, potrpežljivo in razumevajoče
  • Spoštujemo se in sprejemamo v celoti
  • Brez slabe vesti poskrbimo zase, ker bomo tako lahko dali več drugim
  •  Izražamo se v odnosih z drugimi brez strahu pred zavrnitvijo
  • Ne spreminjamo se zato, da bi bili ljubljeni ali sprejeti v družbi
  • Spremenimo se zato, ker opazimo pri sebi lastnosti, zaradi katerih nismo dober človek ali pa zato, ker najdemo prepričanja, ki nas omejujejo na naši poti življenja.

 

Samozavesten ni nekdo, ki je uspešen v poslu, poročen, ima dva otroka, hišo in psa, velik avto in vikend na morju. Uživa, ko ga vsi gledajo in občudujejo, saj se tako počuti še boljše. Ne, to ni samozavest, to je zgolj nesamozavest – ko z materialnimi dobrinami in potrditvami od zunaj poskušamo napolniti občutek praznine in negotovosti.

Samozavesten posameznik ne rabi potrditve od drugih, da je v redu, da je uspešen...on vse to že čuti v sebi in se tega zaveda. 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1703

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Že nekaj časa opažam, kako boleče je, ko oseba vse, kar se mu kdo reče, vzame osebno. To pomeni, da razume drugega oziroma njegovo pripombo, kritiko ali zgolj pogovor kot nekaj, kar leti na njega samega in to ga seveda prizadene. Ko jemljemo osebno zadeve in mnenja drugih, sebe zelo potlačimo v čustvovanju in sčasoma izgubimo stik s svojim čustvenim svetom.

Verjamem, da mogoče kdo ne razume povsem, kaj želim povedati, saj je vsakodnevno izpostavljen različnim vsebinam, mnenjem, opazkam in zahtevam kako naj človek razmišlja in se odloča - to vse pa tvori kar precejšen pritisk, ker vsakdo od nas želi ugajati. V nas je potreba, da smo sprejeti s strani naše socialne mreže in drugih ljudi, s katerimi stopamo v odnose različnih vrst. Zlasti nam je pomembno, da vemo, kaj si drugi mislijo o nas. Sama sicer pravim, da je to velika in težka cokla naših odnosov, ker spričo tega, da moramo ugajati, izgubimo naše bistvo. Kdo smo torej, če "igramo" tako, kot drugi to od nas zahtevajo ali pričakujejo, da bi le bili v skladu s pričakovanji drugih ljudi?

Menim, da je vedno potrebno ostati zvesti samim sebi, četudi to kdaj pomeni, da imamo kakšnega prijatelja manj. In da smo se komu skozi življenje verjetno zamerili, ker smo živeli po naših prepričanjih in željah. In nismo jemali osebno kar so nam drugi dopovedovali, temveč smo ostali v stiku s seboj, ker se zavedamo, da le tako lahko živimo po načelu "walk the talk" ali po slovensko: delaj kar govoriš, torej bodi ti to, kar si. In verjamem trdno v to, da če smo vedno v stiku z našim notranjim doživljanjem, bodo to slej kot prej prepoznali tudi drugi, ki nas obkrožajo in nas bodo začeli ceniti, sprejemati in spoštovati točno takšne kot smo. To pa je ogromno in neprecenljivo. Menite, da bi šlo?

Nadaljuj branje
Ogledi: 2099