BLOGI

RSS Ključne besede zapisa: dobro počutje

Objavil: Kdaj: Kategorija: Šport in rekreacija

Odkar sem se pred nekaj leti začel ukvarjati sam s sabo in svojimi občutki, me je pot večkrat vodila v naravo, predvsem na pohode po bližnjih hribih. Ob tem sem se začel navduševati tudi nad gorami, ki sem jih v mladosti redno obiskoval s starši. Ob vsem tem osebnem raziskovanju so mi pod roke začele prihajati razne bolj ali manj duhovne knjige (Osho, Castaneda ...). Nekatere so definirale plezanje kot aktivnost, kjer ni prostora in časa za razmišljanje, saj si primoran biti prisoten v trenutku sedanjosti in osredotočen le na to, kar počneš (kar je v bistvu terapija že sama po sebi). Spoznal sem tudi, da je za duhovno rast dobro, če stopiš izven svojih okvirjev, začneš preizkušati nove/nepoznane stvari, da te pot vodi v neznano in ne da se venomer vrtiš v istih krogih ter počneš iste stvari.

Tako sem se opogumil in se vpisal na tečaj balvanskega plezanja (ang. bouldering) v ljubljanski Balvaniji. To je tisto plezanje, kjer nisi varovan in plezaš smeri/probleme tam nekje do višine petih metrov (spodaj pod steno so debele blazine).

Na prvo vadbo sem prišel zelo motiviran in šlo mi je dobro, saj sem bil takrat tudi dobro fizično pripravljen (nizka telesna teža in dovolj mišične mase). V bistvu sem bil tako motiviran in navdušen, da ko je učitelj predlagal nekaj minutni odmor, sem dejal, da ga ne potrebujem, da bi raje izkoristil čas za plezanje. Že po dobri uri vadbe mi je bilo žal, kajti mišice so se tako utrudile, da enostavno ni šlo več. To me vseeno ni odvrnilo od navdušenja nad plezalnim športom. Redno sem hodil na vadbe, vmes smo se z novimi plezalnimi kolegi še dodatno dogovarjali in hodili enkrat ali dvakrat tedensko sami plezat.

Vedno bolj zanimivo pa mi je plezanje postajalo tudi s psihološkega vidika. Kadarkoli sem si že doma, v glavi, naredil sliko, kaj vse moram tisti večer preplezati, sem potem ne glede na to, ali mi je uspelo ali ne, domov prišel raztresen, brez energije in tudi dolgo v noč nisem mogel zaspati. Po nekaj takšnih vadbah sem ugotovil, v čem je trik. V bistvu sem se samo gnal za dosežki (preplezati določen problem, po možnosti tak, ki ga ni še nihče iz moje skupine), nisem pa užival v samem plezanju, v vsakem trenutku posebej, v tem, da zavestno primeš vsak oprimek posebej (oprimki so različnih barv, velikosti in oblik), da prideš do točke, kjer vedno znova padeš in se s tem sprijazniš, da se družiš z ostalimi plezalci, da si drug drugemu pomagamo z nasveti ... Na vse to sem pozabil, saj sem bil osredotočen le na rezultat. In ko sem se tega zavedal, sem se neko popoldne doma odločil, da grem tisti večer samo plezat in nič drugega, nobenih planov, kako mora biti in kaj vse moram preplezati, da grem enostavno uživat v plezanju, se sprostit, brez vsakršnih pritiskov. In res sem užival v vsakem trenutku, v druženju s soplezalci (kami), v prijemanju vsakega oprimka posebej, v tem, da mi nekega problema ni uspelo preplezati, da sem enostavno padel s stene. Sprejemal sem vse, kar mi je v tistem trenutku plezanje ponujalo. Seveda pa sem užival tudi, ko sem kar naenkrat preplezal problem, za katerega še teden dni nazaj nisem verjel, da ga bom preplezal v bližnji prihodnosti. In glej ga zlomka, domov sem prišel miren, zadovoljen, osredotočen, in spanje tisto noč je bilo samo še pika i.

Plezanje ni tekmovanje, plezanje je uživanje, je življenjski stil in zato rad plezam. Zaenkrat balvansko plezam v dvorani, vleče pa me tudi v stene, kjer je najbrž ta moment – biti prisoten v trenutku, še toliko bolj poudarjen.

Drugi psihološki aspekt pri plezanju pa sem doživel, ko sem prišel do problema, ki ga nisem in nisem mogel preplezati. To pomeni, da v smeri/problemu nisem mogel čez določeno točko, da bi prišel do vrha. Ob večkratnih neuspelih poskusih (včasih tudi več plezalnih dnevov/vadb zapored) sem se soočal z občutki jeze, obupa, ubogega jaza, krivice in še bi se kaj našlo. Obupati ali vztrajati? Pustiti za sabo, pozabiti, si ne očitati ter si odpustiti ali vztrajati in občutke transformirati v dodaten zagon? Oboje je umetnost. Oboje je prav. Vprašanje je le, koliko moči in volje imaš in koliko globoko si upaš pogledati vase.

Tako sem spoznal čar plezanja, ki ni tekmovanje z drugimi, ampak ponuja bistveno več. Je kot življenje, s številnimi problemi – kako se jih boš lotil, je izključno tvoja stvar. V steni si sam. Tako kot v življenju. Super trening za odločanje in sprejemanje odgovornosti. Priporočam ga vsem, ki bi radi spoznali vse plati sebe.

Uroš Jakopič

Nadaljuj branje
Ogledi: 230

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

2012 sem rodila drugega otroka, čudovitega fantka. Celo nosečnost sem se ga zelo veselila, a kar je sledilo si nikoli ne bi sama zaželela. Njegov prihod je našo družino postavil na glavo in jo razbil tako, da je nismo znali več sestaviti. V tistem obdobju, ko nas je premetavalo sem in tja sem zbolela za avtoimuno boleznijo. Vitiligo je avtoimunska kožna bolezen, pri kateri pride do izgubljanja kožnega pigmenta. Na koži se pojavijo bele lise, ki sicer niso nalezljive a znajo biti moteče, tudi estetsko. Meni so se pojavile le na obrazu, kjer jih je najtežje skriti. Čeprav sem pristala pri dveh dermatologih, se nikoli nisem resno ukvarjala s tem. Vsi so mi govorili, da je bolezen neozdravljiva in da se zna zelo razširiti in ko pigment enkrat izgine, izgine za vedno. Jaz sem jo sprejela za svojo posebnost. Kaj pa naj bi?

Prva leta sem imela občutek, da me ljudje gledajo drugače, nekaj jih je tudi stopilo korak bolj vstran, daleč najslabši del vitiliga zame pa je bilo izogibanje soncu in nošnja klobuka od maja do oktobra, saj te v predele brez pigmegmenta ne sme opeči sonce.

V tem istem obdobju sem iskala izhod iz težkih energij v katere smo bili vsi v družini ujeti in našla svojo skupino ter začela z delom na sebi. Najprej občasno, morda enkrat tedensko. V bistvu sem se kar nekaj let lovila in iskala svoj ritem, vmes tudi prenehala. A sem se vrnila, saj sem takrat že toliko vedela, da težava ne bo šla stran, če se samo s kovtrom pokrijem čez glavo in zaspim. Ni fajn, seveda ne, a zame je bilo nujno, da se soočim z izzivi. Da se slišim. In da se poslušam.

En trenutek sem bila dovolj močna, da sem sebe postavila na prvo mesto, pred vse ostalo. Zapustila sem mnogo poznanega, praktično sta iz tistega obdobja v mojem življenju ostala le otroka, vse ostalo se je spremenilo. Takrat se je tudi tok vitiliga obrnil v drugo smer, v nemogočo smer, kot bi trdili dematologi. Vem, da je to, kar se danes pozna na mojem obrazu bonus dela na sebi.

Štiri leta se mi je vitiligo širil. Ko ga je bilo največ je bil čez pol obraza in večino čela. Danes, po letu in pol ga je le še 50 %. Vsak dan se ljubeče namažem s čisto domačo konopljino kremo in se potrudim imeti se rada. Vitiligo sem dobila, ker sem vso pozornost namenjala zunanjosti, notranjost pa zanemarjala. In to sem morala spremeniti.

Katja Jakopič

Nadaljuj branje
Ogledi: 303

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Ravnokar sem pritekla z mojega sprehoda, kjer sem dobila idejo za tale zapis. Na misel mi je prišel rek »Zdrav duh v zdravem telesu«, ki samo s parimi besedami pove... veliko. In potem sem se vprašala katere stvari mene najbolj izpolnjujejo in kaj vse delam, da pridem do notranjega zadovoljstva. Odkrilo se je nekaj področij, katera so predvidevam tudi vam pomembna in težite k temu, da jih uravnovesite ali popravite, kjer je potrebno. Svoje izkušnje z veseljem podelim tudi z vami, še bolj pa bom srečna, če se vam bodo nasveti zdeli koristni.

1.GIBANJE

2.PREHRANA

3.DUŠEVNO RAVNOVESJE

4.NEGA TELESA

5.HOBIJI

6.ODNOSI

7.DELO

8.LJUBEZEN

GIBANJE: Vrabci na vejah že čivkajo, da se je potrebno gibati. Da se vsaj 3 x na teden dobro »prešvicamo«, je lahko merilo za vsakogar  (razen tistih, ki zaradi zdravja tega ne smejo). Lahko tečete, hodite, kolesarite, plavate, jahate, plešete, hodite na vodene vadbe aerobike, pilatesa, TNZ, Zumba,... Karkoli vas napolni, osrečuje in daje motivacijo za naprej. Dobro bi bilo vsake toliko delati tudi vaje za moč in vzdržljivost, da telo ohranjamo v dobri kondiciji.

PREHRANA: Na voljo nam je literatura od A do Ž glede prehrane. Preverite kaj telesu prija in kaj ne, predvsem pa jejte uravnoteženo in zdravo. Tudi glede tega se priporočila spreminjajo, tako da preverite več virov ali obiščite strokovnjaka, ki vam bo svetoval glede na vaše zdravstveno stanje.

DUŠEVNO RAVNOVESJE: Ljudje imamo občutke in smo dnevno v interakciji z mnogimi ljudmi. Prav vsak od njih pusti v nas energijski vtis, zato je potrebno sebe redno čistiti tako energijsko kot tudi čustveno. No, pa saj čustva so pravzaprav energija, zato poskrbite, da sproti sproščate svoje napetosti in občutke predelate na pravi način. Priporočam meditacijo in tehnike za dvig energije ter tehnike za ozaveščanje svojih blokad (rebirthing, rekapitulacija, zen, vodene meditacije,...). Nepredelani občutki se namreč nalagajo v naši avri in vplivajo na naše počutje, notranje ravnovesje, misli in fizično telo.

NEGA TELESA: Bodimo dnevno hvaležni za naše telo, ki je dom naše duše. Bolje kot ga hranimo, lepše se bo odzivalo. Tudi naše telo ima svoje cikle, katere je dobro poznati. Saj veste, ko pri 40-ih ne moreš več jesti tistega, kar si pri 20-ih . Poleg hrane pa poskrbimo tudi za kakšno masažo, pojdimo v savno in se veliko smejmo. Smeh prinaša številne koristi, dvigne raven hormona sreče v telesu in nas poživi.

HOBIJI: Nujno je imeti v življenju vsaj en hobi, saj stvari, ki jih radi delamo dobro vplivajo na naše psihofizično počutje. Ob početju  ali ustvarjanju smo zadovoljni, duša pa od samega veselja vriska. 

ODNOSI: Harmonični odnosi so zelo pomembni saj nas spravljajo ali v dobro ali pa slabo voljo. Kamorkoli se obrnemo, že smo v nekem odnosu. Zavedajmo se, da nam vsak kaže ogledalo, čeprav si je to težko priznati.  Ne dovolimo, da nas drugi čustveno izčrpavajo ali ponižujejo. Poskrbimo, da imamo vedno dovolj energije s pomočjo katere se bomo drugače odzivali na zunanje okolje in ljudi ter se lažje soočili z izzivi, ki nam jih življenje prinaša.

DELO: Velik del svojega časa namenjamo delu. Zato je zelo pomembno, da v njem uživamo in cenimo svoj trud, ki ga vložimo vanj. V kolikor gremo zjutraj težko v službo, je čas da ukrepamo. 40 let »nujnega dela« ni malo, zato  premislimo kaj bi si zares želeli delati. Morda bo treba obiskati kakšen tečaj, osvežiti znanje iz faksa ali pa prebrati kakšno knjigo. Vsaka sprememba potrebuje čas in vloženo energijo ter veliko mero potrpljenja. Prepričana pa sem, da se vsak vložek vase izplača, sploh, ko bomo začeli delati nekaj, kar bo razveseljevalo našo dušo kot tudi denarnico.

LJUBEZEN: In nenazadnje ljubezen, ki ni bolezen ampak je čustvo, ki ga potrebuje vsak od nas. Ljubezen do sebe doživimo takrat, ko dobro poskrbimo zase in smo hvaležni za to kar smo in kar že imamo. Bodimo ljubeznivi do sebe in drugih ter se zavedajmo, da ima vsak od nas svoje »bitke«. Večkrat podarimo prijazen nasmeh in topel objem, saj ju vsak od nas potrebuje bolj, kot si mislimo.  

Za konec pa priporočilo za dober začetek dneva: 10-minutno jutranje razgibavanja in nasmeh na obraz. Dvignite svoje kotičke ust, četudi vam ni do tega, saj boste tako naravnali sebe na pozitivno energijo. Z dobro voljo se premagajo še tako hude težave, kar pa ni nič novega, saj nam je to pel naš navihani Kekec že več kot 60 let nazaj.

»Dobra volja je najbolja.

Bodi dan na dan vesel,

smej se, vriskaj, pesmi piskaj,

pa lahko boš srečo ujel.«

 

Leticija Fortin

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 307

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Danes se sprehajam po gozdu in na sprehajalni poti pred mano pade nekaj kostanja. Zraven razmišljam o blogu na temo harmonije v življenju. Kostanj pred mano me razveseli in ga vsa vesela naberem. Potem sem še malo razmišljala o vsem. Pa si mislim, da nekoga pa kostanj, ki mu pade pred noge ali mogoče celo na glavo, ne bi tako razveselil. Lahko je imel naporen in stresen dan, ko mu je šlo vse narobe in bi bil ta kostanj samo še pika na i, da se razburi. Nekdo pa ima stresno in težavno obdobje ter ga kostanj prav tako ne bi razveselil; mogoče ga še opazil ne bi.

Vse te reakcije so odvisne od harmonije v našem življenju; od tega, kako se mi znajdemo znotraj vseh aktivnosti in področij tekom življenja. Kako znamo balansirati okolje z našim notranjim počutjem. Na človeka vpliva prav vse: družina, prijatelji, služba, hobiji, gibanje, prehrana in še bi lahko naštevala. In potem vse to ustvarja njegovo okolje in tudi notranje počutje; kar se odraža v njegovem zdravju, zadovoljstvu, ravni stresa itn. Če je človek v ravnovesju, se bo znal hitro »naštelati na pravi tir« tudi, če ima povečan stres (ki je lahko posledica česarkoli – dela, travme, bolezni, selitve, ločitve….). Problem nastane, če človek ne zna balansirati znotraj svojega okolja in se mu neharmonično življenje začne nabirati v njegovem telesu.

Tekom življenja naj bi se telo samo balansiralo; naš življenjski slog pa je danes tak, da je potrebno še bolj skrbeti zase. Imeti pravo količino gibanja, jesti kakovostno hrano v pravem razmerju hranil, ki jih telo potrebuje, skrbeti za umirjanje z meditacijo in dihalnimi vajam ter znotraj tega uravnavati življenje. Če ima nekdo na primer naporno službo, naj se po službi umirja toliko časa, da ne čuti več adrenalina, stresa in drugih neprijetnosti. Nekdo, ki je konstantno lačen, nima ravnovesja pri prehrani; mogoče mora samo spremeniti razmerje med beljakovinami in ogljikovimi hidrati ali dodati več zelenjave in počutje bo takoj boljše. Nekdo, ki veliko sedi, naj bi vsak dan več hodil ali se gibal, da bo našel ravnovesje. Sedeč način življenja zelo vpliva na celo telo, mišice, sklepe, organe, prebavo; na celotno počutje. To so samo nekateri primeri, obstaja pa cela vrsta malih »neharmonij«, ki z leti postanejo vse večje.

Tudi rešitve so po eni strani zelo enostavne – treba se je ustaviti, se začutiti in zadihati. Potem pa lahko spremenimo male drobne navade in s tem vplivamo na tiste večje. Konec koncev je življenje naše.

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 358

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

V prejšnjem blogu sem pisala o zavestnih počitnicah, danes pa nizam nekaj idej, kako skupaj z otrokom spuščamo občutke in skupne igre uporabljamo za boljše počutje, sproščenost, transformacijo stresa in skrbi. 

Plavanje

Med plavanjem vizualiziramo, kako voda odnaša neprijetne občutke. Kako nas čisti, poživlja in revitalizira.

Brcanje žoge, nogomet

Brcanje je krasna tehnika za sproščanje jeze, agresije, napetosti in zakrčenosti telesa. Če boste brci dodali še močen izdih, boste kmalu začutili umirjanje. Vizualiziramo, kako jezo sproščamo po nogi skozi stopalo.

Tek, lovljenje

S tekanjem sproščamo napetosti, stres in bremena. Med tekom pomislimo, katere občutke želimo odvreči in vizualiziramo, kako padajo s telesa in ramen.

Sonožno skakanje, skakanje po eni nogi, ristanc

Skakanje je vaja, ki nas povezuje s tlemi in nas dobro prizemlji. Če skačemo po eni nogi, je potrebna večja koncentracija in zato še večja pozornost, kar nam pomaga, da smo prisotni v sedanjem trenutku. Um in misli se umirijo, energija pa steče po telesu.

Igranje na (otroška) glasbila, petje

Pihanje (pihala – flavta, trobenta…) pomaga odnašati občutke. Pihamo jih iz telesa, medtem ko igranje na tolkala (boben…) aktivira notranjo moč, voljo, akcijo in budnost. Glasba nam pomaga priti v stik z energijo, s samim seboj in zbuja kreativnost ter ustvarjalnost.

Risanje, barvanje

Pridružimo se otrokom kadar rišejo, saj je risanje zdravilen proces, ker sprošča napetosti, občutke, zadrževane energije, spomine iz otroštva, vrtca, šol. Če rišemo in ustvarjamo, smo fluidni, kreativni, unikatni, najdemo nekaj svojega. Kreativna energija je zdravilna energija, je življenje.

Klara Dev

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 392

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Poletni meseci so prijeten del leta; sonce je na višku svoje moči, mi pa si pogosto prav v tem času vzamemo čas za odmor in se odpravimo na kakšen izlet ali daljše počitnice. Stik z naravo je zelo blagodejen in zdravilen: izleti v hribe nas napolnijo in prizemljijo, morje pa spira naše občutke, čisti avro in nas polni s prijetno energijo. Prijetno pa lahko hitro postane neprijetno, kadar se preveč prepuščamo ležernosti, lenobi, se odzemljimo, prekinemo stik s sabo in ne delujemo v skladu s sabo. Vse to nas lahko vodi v različna dejanja, od pretiranega zabavanja in ponočevanja do pretvarjanja, da je vse super in krasno.

Že v otroštvu dobimo različne informacije o poletju in počitnicah. Sama sem sprejela in ponotranjila sporočilo, da ker je takrat konec šole in zato tudi odgovornega življenja, se lahko prepuščam, počivam, lenarim in se družim s prijatelji. To je bil čas, ko je bilo navzven vse super, brez problemov, težav, samo veselje, evforija in zaljubljenost v različne fante. Takšno početje zamegljuje naš center videnja (čelno čakro) in jo prekriva z energijo iluzije, da nismo več v stiku z realnostjo.

Če poletni čas ni zavesten, hitro privede do nepotrebnega izgubljanja energije, občutkov izgubljenosti in kaosa, ki ga pa prikrivamo na različne načine. Lahko se pretirano zabavamo in ponočujemo, pijemo večje količine alkohola ali se prepuščamo pri prehranjevanju (npr. preveč sladkega ali prenajedanje), flirtamo in aktivno iščemo partnerja, ljubimca ali pa se pretvarjamo, da je vse super, da ni občutkov -težave čudežno izginejo. Lahko tudi prekomerno spimo, počivamo oziroma lenarimo.

Če že imamo izkušnje pri iskanju zavesti, lahko hitro spoznamo, da je vse to početje, če v njem pretiravamo, odklop iz realnosti, odmik od sebe in čutenja. S tem zablokiramo del sebe in izgubljamo svojo energijo. Ko je počitnic konec, hitro začutimo realnost, ki nas kliče nazaj k odgovornostim: odpor do dela, pogrešanje počitnic, nejevoljnost, nestrpnost, odnosi se zaostrijo. 

Spomnim se svoje preteklosti, ko sem se med poletjem preveč prepuščala in je bil prihod domov pravi šok. Vse mi je butnilo na površje – vse stvari, s katerimi naj bi se soočala, pa še nepremišljenost med počitnicami. Na neki način sem si pridelala dvojno delo! Počitnice na tak način ne prinesejo želenega dobrega počutja in regeneracije, temveč ravno nasprotno: težko fizično telo, ki nas vleče dol, utrujenost, glavoboli in nejasen um. Tudi če še ne delamo na sebi in nam je to področje nekaj novega, smo lahko pozorni na dogajanje v sebi in okoli sebe ter pazimo, da se med poletjem ne odklopimo preveč in ne zbežimo iz svojega življenja (in s tem tudi energijsko iz fizičnega telesa). Če bomo pozorni na to, bomo lažje ostali v stiku s sabo in ne izgubljali energije. 

Kar se tiče naše energije, med počitnicami ni nič drugače. Še vedno je treba zanjo skrbeti in jo negovati. Prepuščanje je lahko zelo nevarna stvar, saj se energijsko po brezglavih počitnicah lahko pobiramo več mesecev. Kaj lahko storimo? Skušamo delovati precej podobno kot čez leto. Vzdržujemo svojo disciplino s fizičnimi vajami, izvajamo tehnike za dvig energije ter se soočamo s svojimi občutki in si jih priznamo. Ne trudimo se jih držati pod površjem in sami sebi lagati, da smo 24 ur na dan veseli in zadovoljni. Vedemo se odgovorno do sebe in drugih. Smo v stiku s sabo in še vedno počnemo stvari, ki jih radi delamo, smo aktivni, načrtujemo stvari za jesen, smo v stiku s svojim delom, poslanstvom, vizijo. Soočamo se v odnosih, s svojo družino, otroki, partnerjem. Če pride do konfliktov ali nesoglasij, jih skupaj rešujemo, se pogovarjamo in iščemo rešitve. In ob vsem tem iščemo ravnovesje med aktivnostmi, počitkom in druženjem s prijatelji. Tako bomo izkoristili poletni oddih sebi v korist in si napolnili baterije, prihod domov pa bo zato lažji in brez stresa.

Klara Dev

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 428

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Avra je energijsko polje, ki je od človekovega fizičnega telesa oddaljena približno en meter in sega vse naokrog. To polje »ima spomin« in nosi zapis naših preteklih dogodkov, čutnih podatkov, naše celotne preteklosti. Če ne skrbimo redno za svojo energijo, je avra lahko poškodovana, luknjasta ali na nekaterih delih pretrgana. Zdravimo jo s posebnimi energijskimi tehnikami, s katerimi se z dlanmi dotikamo avre, jo božamo in gladimo. Poleg tega pa tudi vsako podoživljanje občutkov, soočanje s slabimi navadami, odnosi, energijami, ki so v nas, zdravijo avro in jo celijo.

Tehnike za zdravljenje

1.      Glajenje avre

Stojimo z nogami v širini bokov in se osredotočimo nase. Roke iztegnemo v katerokoli smer stran od telesa in začnemo gladiti avro. Roke so ravno prav oddaljene od telesa (pribl. meter). Premikamo jih v vse smeri, sežemo tudi do stopal in kolikor dosežemo nad glavo. Pazimo, da ne zadržujemo dihanja. Dihamo zavestno in z izdihi transformiramo spomine, dogodke, občutke …

b2ap3_thumbnail_1-avra-1_20180419-072455_1.jpg b2ap3_thumbnail_1-avra-2.jpg b2ap3_thumbnail_1-avra-3.jpg 

1.      2. Glajenje avre z osmicami

Tehniko izvajamo stoje z nogami v širini bokov. Pred telesom začnemo po avri »risati« osmice. Začnemo pri bokih in potujemo vse više, do glave. Oporna točka so nam lahko čakre in na nivoju osnovnih sedem čaker rišemo osmice. Lahko pa jih rišemo tudi po občutku, od bokov do glave. In to nekaj časa ponavljamo. Tako dvigujemo energijo z ravni občutkov (boki, maternica, trebuh) višje do srca, grla in glave. Z izdihi ponovno transformiramo. S to tehniko tudi poganjamo zastalo energijo in zdravimo blokade.

b2ap3_thumbnail_2-avra-1.jpg   b2ap3_thumbnail_2-avra-2.jpg

b2ap3_thumbnail_2-avra-3.jpg   b2ap3_thumbnail_2-avra-4.jpg

1.      3. Dihanje s telesom

 

Stojimo z nogami v širini bokov, roke damo predse (kot da bi držali namišljeno žogo). Z vdihom roke razpremo, se razširimo v trupu, z izdihom se zapremo in z rokami v telo potisnemo svežo energijo. Ponovno lahko sledimo čakram od spodaj navzgor ali delamo po občutku od bokov do glave. Lahko večkrat vdihnemo in izdihnemo v isto področje ali čakro, lahko pa se z vsakim dihom premikamo višje. In to nekaj časa ponavljamo. S to tehniko se polnimo s svežo energijo in jo sprejemamo v telo.

b2ap3_thumbnail_3-avra-1.jpg   b2ap3_thumbnail_3-avra-2.jpg

1.      4. Energijsko polnjenje

Stojimo z nogami v širini bokov, roke iztegnemo proti nebu v obliki črke V. Močno sežemo navzgor, se odpremo in raztegnemo v trupu. Nekaj časa tako stojimo in globlje dihamo. Sprejemamo in se polnimo z energijo višjih nivojev.

b2ap3_thumbnail_4-avra-1.jpg

1.      5. Soočanje z občutki

 

Usedemo se na stol ali na tla, zravnamo hrbtenico in zapremo oči. Pozornost usmerimo na dihanje in čutenje sebe. Katerikoli občutki, spomini, misli se pojavijo, jih z izdihi in nameravanjem sproščamo in transformiramo. Kadar želimo globlje v občutke in pretekle dogodke, lahko izvajamo tehniko podoživljanja: z vdihom glavo obrnemo do leve rame in z izdihom do desne. In ponovno do leve rame. Dihanje in gibanje glave nekaj časa ponavljamo. Lahko 15 minut ali več. Na začetku začnemo s krajšim podoživljanjem, ki je lahko z vajo vse daljše.

b2ap3_thumbnail_5-avra-1.jpg

1.      6. Mirovanje

Ko začutimo sproščenost, umirjenost in da smo spustili nekaj bremen, občutkov, dogodkov, se uležemo in nekaj časa mirujemo.

b2ap3_thumbnail_6-avra-1.jpg

 

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 414

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

 

Srčna čakra (Anahata) je četrta izmed osnovnih čaker in predstavlja center brezpogojne ljubezni. Skozi četrto čakro dajemo in sprejejmamo ljubezen, predstavlja pa prehod med prvimi tremi čakrami v zgornje tri, saj transformira energijo spodnjih čaker in sprejema energijo iz višjih nivojev. Vlada srcu in krvnemu obtoku, pljučem in dihalnemu sistemu, ramenom, rokam, preponi, rebrom, prsim in priželjcu (timusu). Leži v sredini prsi, v bližini srca. Njena značilna barva je travnato zelena ali rožnata.

Kadar srčna čakra dobro deluje in je odprta, je človek v harmoniji s sabo, v miru, zaupanju in ljubezni. Takšen človek ve, kaj pomeni prijateljstvo, bližina, nežnost, potrpežljivost, sprejemanje drugih in sočutje. Na tem nivoju je človek sposoben poslušati in upoštevati navodila višjega jaza ter se soočati z Resnico. Njegova pot vodi v svobodo. Zdrav srčni center je povezan tudi z lepoto, umetnostjo in naravo.

Zaprta srčna čakra pa se kaže, če ima človek težave z dihanjem, srcem ali krvotokom. Strahovi, tesnoba, obsojanje, nesprejemanje, zamere itd.; vse to blokira naš srčni center, zato je nujno izvajati tehnike, ki čistijo energijsko polje okrog srčnega centra in nam pomagajo ozaveščati naše blokade, bolečino in druge srčne rane. Močna blokada na tej čakri se kaže tudi kot nezmožnost dajanja in sebičnost, saj takšen človek gleda in misli le nase.

Če želimo, da bi naš srčni center zdravo deloval, je potrebno v naš vsakdan vnesti dihalne vaje ali vsaj globje in bolj zavestno dihanje, saj dihanje deluje na srčno čakro. Potrebno se je tudi soočiti z ljudmi, ki so nas prizadeli in do katerih čutimo jezo, zamere in druge negativne občutke in si s tem zaceliti srčne rane, se soočiti z bolečino ter jo transformirati. Srčni center je center transformacije, z njegovo pomočjo smo sposobni predelovati in se soočati z našimi občutki. Srčni center je center odpuščanja. Odpustite, sebi in drugim, za vse , kar je bilo. Le tako bomo začutili zaupanje vase in se počutili mirno, ljubljeno in varno.

Osebna izkušnja

Tehnike za zdravljenje srčne čakre izvajam v kombinaciji z drugimi energijskimi dihalno – gibalnimi tehnikami, kadar na primer začutim tesnobo, nezaupanje, razdraženost in kaotičnost zaradi skrbi, stresa in podobno. Nekaj dni nazaj so me preplavili občutki strahu in nezaupanja, s katerimi sem se soočala s tehnikami za odpiranje in zdravljenje srčne čakre. Ko mi je uspelo razbiti blokado in spustiti te občutke, jih transformirati in predati, sem začutila val neizmerne hvaležnosti. Jokala sem od radosti. Celoten proces se je zaključil tako, da sem naslikala sliko na platno na čisto nov način, s pridihom srčne vilinske energije (slika bloga).

 

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 643

Polona v Ljubljani vodi skupinske in individualne delavnice, obožuje peko sladic, šiva čudovita krila in športne hlače, zaposlena je v družinskem podjetju, po poklicu pa je organizator v turizmu. Z delom na sebi se ukvarja osem let in pri svojih petintridesetih ugotavlja, da ji v življenju sploh ni dolgčas. Pogovarjali sva se o »življenju, vesolju in sploh vsem«.

 

O nedolgočasnem življenju

 

Ukvarjaš se z različnimi aktivnosti; zaposlena si v družinskem podjetju, v Ljubljani vodiš delavnice in individualne terapije, šivaš, pečeš sladice... kako združuješ tako različne vidike življenja?

 

Ti vidiki niso tako različni; delo v družinskem podjetju s tekstilom in šivanje se povezujeta in prepletata, peka sladic je pa moja strast za katero vedno najdem čas. Vodenje delavnic in tudi udeležba na njih je pa nekaj kar je v meni, za kar se ne sprašujem ali imam čas ali ga nimam.

 

Zakaj te peka tako veseli, sladice, torte, pecivo...

Ker jih zelo rada jem (smeh). To mi predstavlja ustvarjanje, zraven se sprostim, um mi neha delat in odjemalci sladic se vedno najdejo, tako da nikoli nič ne ostane. Peka pa mi je poseben izziv tudi zato, ker sem sama na brezglutenski dieti. Torej da ustvarjam slaščice, ki so bolj zdrave in brez glutena, pa da so vseeno dobre.

 

Brezglutenska dieta? Kaj je razlog: trenutni prehranski trendi ali zdravje?

Zdravje. Pred tremi leti se mi povečalo delovanje ščitnice. Ker se nisem odločila za invazivno zdravljenje z jodom, ampak za jemanje tablet, sem po prenehanju jemanja tablet pred kakšnim letom in pol, videla, da rabim temeljito spremeniti svojo prehrano. Še najbolj humana stvar od vsega je torej bilo to, da sem se odločila za brezglutensko prehrano. Zanjo sem se odločila na podlagi izkušenj tistih, ki so si s pomočjo brezglutenske diete izboljšali delovanje ščitnice. Tablete sem v tistem času potrebovala, potem pa sem s pomočjo dela na sebi – ozaveščanja vzorcev, spuščanja notranjih pritiskov, umskega brbotanja in postavljanja na svoje noge – brezglutenske diete in »ful švicanja« v obliki večurne hoje na dan, uspela stanje ščitnice stabilizirati v tolikšni meri, da ne rabim več tablet.  

 

A sladice pa lahko ješ?

Ne. Ampak to je neustavljiv »mus«, kot čokoladni mousse (smeh). Po tisočih poskusih, da bi nehala jesti sladko, sem se odločila, da je dovolj »matranja« in vse moči usmerila v izdelovanje sladic iz bolj kakovostnih in bolj zdravih a vseeno slastnih sestavin.

 

Ali je šivanje ustvarjanje in ravno takšna strast kot peka sladic?

S šivanjem sem bila družinsko povezana, ker je polovica žensk v naši družini šivilj. Od malega me je to veselilo, ampak nisem imela živcev, da bi se naučila tudi sama šivati. Zadnje čase pa sem se bolj umirila, nisem več tako neučakana, če kaj ne znam v prvi minuti, sem bolj potrpežljiva, kar je pri šivanju pomembno, sploh če kaj narobe zašiješ, ali pa ni tako perfektno kot sem si zamislila. Je pa splošno znano, da pri šivanju »več paraš kot šivaš«. Od kar sem se sprijaznila s paranjem, mi gre šivanje zelo dobro od rok (smeh).

 

 

O sistemu, pravilih in družbi

 

Kaj ti predstavlja sistem, družba, v kateri živiš, pravila … kako to doživljaš?

Včasih mi je bilo zelo pomembno, da delujem po vseh pravilih, po zakonih, po tem, kako naj bi se človek v družbi obnašal, celo blazno všeč mi je bil ta red in disciplina; čutila sem se skoraj pomembno, če sem ravnala po vseh teh družbenih pravilih, tako kot se od mene pričakuje v družbi. Po nekaj letih ozaveščanja svojih vzorcev pa se je to začelo razblinjati, ker v končni fazi vse to družbeno, sistemsko ni pomembno. Pred tem se mi je zdelo to vse skupaj zelo pomembno, zato, da bi ugajala staršem, ker so to od mene pričakovali. Pri meni je vse povezano s tem, in ko sem začela spuščati svojo navezanost na starše, mi je postal sistem in vse kar predstavlja, vse manj pomemben. Moja aktivnost, delovanje po družbenih pravilih, biti zgleden državljan... je sedaj na minimumu, na ravni tega, kar je nujno potrebno; samo še delovanje, mimo katerega ne morem iti – kot je plačevanje položnic, da grem čez semafor, ko je zelena, da sledim nekim ˝vljudnostnim pravilom˝, ampak to zato, ker sem se tako odločila. Vse zahteve sistema izpolnjujem na minimumu, toliko, da lahko funkcioniram v tem svetu.

 

Si potem upornik proti sistemu?

Si želim, da bi bila (smeh). Ampak ne, s tem uporom samo spodbujaš to navezanost na sistem. Ne čutim se kot upornik proti sistemu, delujem po načinu minimalnega sodelovanja, ki je pač potrebno. Meni res bolj kot ne dol visi za sistem, razen kadar me določena nesmiselna pravila razjezijo – no, takrat sem upornik, ampak tudi to hitro spustim. V osnovi se mi zdi to en tak nepotreben balast. Toliko je bedasto, vse te državne ustanove, pravila in red in zakoni. Je pa res, da neka pravila morajo obstajati, ker ljudje še nismo pripravljeni, da bi živeli po pravilih, ki prihajajo iz srca.

 

Kaj so pravila, ki prihajajo iz srca?

Da ne serjemo drug drugemu po glavi, da se brigamo zase. Da se ne izživljaš nad drugimi z vsemi svojimi neprečiščenimi frustracijami. V smislu, dokler so nam drugi krivi za vse, bo vedno vojno stanje, v umu in v svetu. Ampak tudi jaz se zavedam, da še nisem tam, da tudi jaz tega še nisem v celoti sposobna.

Delovanje iz srca, pravila iz srca, zame pomenijo to, ko sto procentno poslušaš sebe, ne glede na pričakovanja drugih. To sicer pomeni možnost, da drugim moje delovanje ne bo všeč ali pa jim bo nerazumljivo. Ampak če delujem iz srca, vem, da nobenemu s tem ne škodujem, da ne grem preko trupel, da bi dosegla svoje, in da ne delujem tako, da bi bilo vsem ok, ampak enostavno je to pot, ki izraža moje bistvo in vse, kar je dobro v meni. Gre za to, da če jaz delujem iz srca, tudi okolica sprejme moje kakršnokoli dejanje oziroma se z njim sploh ne ukvarja, ne obremenjuje s tem, kar počnem in kako počnem. Ker je delovanje iz srca, se ljudje ne zahaklajo na to delovanje in mi tudi ne dajejo tiste pomembnosti, ki bi sicer bila gorivo za moj ego, samopomembnost. Enostavno se vse odvije mirno, sprejemajoče.  

 

Ali je vseeno kako živimo, kako se obnašamo?

Ne, ni vseeno, kako živiš in kako se obnašaš v odnosih! Pomembno je, kako greš čez življenje. Konec koncev račune polagaš sebi, svojim pravilom iz srca.

 

Kaj je rešitev, da ljudje izstopimo iz stanja notranjega konflikta in zunanjih bitk, vojn...?

Najprej mi pride na pamet zavedanje sebe, sprejemanje sebe, še posebej tistega, kar je negativno v nas. Da sprejmem tisto v sebi, zaradi česar mislim, da me drugi ne sprejemajo. Ravno to, da nisem samo dobra, da sem tudi slaba; ko bom to sposobna sprejeti v sebi, ne bom rabila nobenega več obtoževati za svoje stanje, svoje situacije, svoje življenje.

 

Ali ni to zelo ostro? Da si je vsak kriv/odgovoren za to, kar se mu dogaja?

Ja, je ostro, ampak ko se znajdeš v življenju na točki, ko si do skrajnosti skregan sam s sabo in svetom, gre za to, da sprejmeš odgovornost za sebe. Občutek krivde je na splošno glavni problem. Ne gre za to, da si ti kriv ali pa nisi kriv za svoje stanje. Gre za to, da si v teh stanjih in da si jih priznaš, brez da bi se obsodil. Vsi se vedno hočemo znebiti teh negativnih občutkov in najlažje to storimo tako, da jih projiciramo na druge, na sistem, partnerje, starše, prijatelje, sovražnike, okolico na splošno. Hočem povedati, da dobimo ta stanja z razlogom, da jih razrešimo, ne zato, da bi se morali počutiti krive zaradi njih, ampak zato, da se z njimi soočimo, jih razrešimo, rastemo in osvobajamo.

 

 

S Polono se je pogovarjala Karmen Merlov

Nadaljuj branje
Ogledi: 719

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Otroci se srečujejo s pisano in barvito paleto čustev, s katerimi pa se morajo šele naučiti upravljati- jih prepoznati, poimenovati ter jih izraziti, predelati na ustrezen način. Pri tem je pomembna vloga nas, odraslih, da jih naučimo, usposobimo kako se na ustrezen način soočiti z občutki. Če sami nimamo težav z odkritim izražanjem čustev, jih ne vrednotimo na dobra in slaba čustva, potem to prenašamo tudi na otroka, ki bo lažje sprejel in izrazil tako jezo in žalost kot tudi veselje; če pa smo nagnjeni k tlačenju in zanikanju določenih čustev, bo tudi otrok prejel sporočilo, da so določena čustva slaba, neustrezna in jih bo začel skrivati pred sabo in okolico. Otrok, ki ni sprejet in razumljen v svojem čustvovanju,  ima občutek, da nas njegova čustva obremenjujejo in se bo zaprl v svoje notranje doživljanje in čustveni svet v  prepričanju, da takšen kot je, ni dober.

Pogosto se zgodi, da nas otrokovo intenzivno in neposredno izražanje čustev resnično lahko pretrese, prebudi v nas določene intenzivne občutke ter nam predstavlja breme; vzemimo to kot sporočilo, da tudi sami v sebi nosimo še nekaj čustvene prtljage, ki jo bo potrebo raztovoriti, da bomo lažje zadihali.

Nekaj predlogov, kako odrasli lahko pomagamo otroku pri sproščanju občutkov:

Pogovor: otrok se mora šele naučiti ločiti med posameznimi čustvi in občutki, s pogovorom mu pomagamo, da prepozna posamezno čustvo in ga zna ubesediti, da poveže vzrok s posledico- zgodilo se je to, sedaj se počutim tako...

Risanje/slikanje: otroku lahko predlagamo, da nariše, naslika..., kako se počuti, ga spodbujamo, da pove, katere barva se mu zdi vesela, katera žalostna, katera topla, katera hladna, katera mu je všeč...

Vaja »Odbijanje balonov«: vaja za sproščanje jeze, frustracije- otrok si predstavlja, da je v zraku polno napihnjenih balonov,  ki  letijo k njemu. Poskuša jih odbiti z rokami in nogami, bolj kot jih odbija, več jih je, zato jih mora odbijati vedno hitreje. Pri tem stiska pesti in boksa okoli sebe, brca z nogami in dviga noge čim višje... Odlična vaja tudi za odrasle J

 

Tia Ambrožič, Petra Pavlin

Nadaljuj branje
Ogledi: 573

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

Nekega dne me je zajel val utrujenosti, ki se je stopnjeval v stanje, ko so mi butnili na površje vzorci, kot so ˝ne morem˝, ˝ne bom˝, ˝nočem˝ in ˝nima smisla˝. Telo je postalo težko, um je nabijal, težko sem se igrala s sinom. Vendar je on vztrajal in me povabil, da se boriva kot dva kung fu mojstra iz šaolinskega templja. Zavedala sem se, da mu težko sledim oziroma na začetku nisem niti hotela. Igrala sem se, ampak sem čutila strašen upor in težo fizičnega telesa. Potem sem se odločila, da je dovolj prepuščanja v teh težkih zaspanih energijah in si postavila namero, da skozi igro prebijem to stanje. Začela sem se boriti, ne z njim, ampak s svojo lastno temo. Potem sva udarjala še z (otroškimi) meči, sekala sem vezi s temi energijami, da se je kar iskrilo. Za zaključek sva še glasno predvajala nekaj otroških rock pesmic, on je igral kitaro, jaz pa bobne in še plesala zraven. Močno sva dvignila energijo in prebila pasivno zamegljeno stanje. Na koncu sem še vizualizirala zlato kroglo na pleksusu in dihala vanjo. Umirila sem se. Tudi on se je umiril in začel risati. Začutila sem budnost, mir in harmonijo, utrujenost je izginila, pleksus se je prebudil. Spet sem začutila voljo in življenje v sebi.

Kadar sem sama, se lotim prebijanja takšnega počutja z različnimi energijsko-dihalnimi tehnikami; delam tehnike za dvig energije in polnjenje solarnega pleksusa in potem naprej ozaveščam vzorce ter se soočam z občutki. To lahko traja, uro, dve ali več. Kadar pa je z mano sin, je treba ubrati drugačno pot. To je povabilo staršem, da v težkih trenutkih ne odrivamo otrok stran od sebe, ampak jim pustimo blizu ali se celo prepustimo njihovemu vodstvu. Rezultati so lahko neverjetni, saj so otroci bolj čisti in povezani s sabo. Oni vedo, kaj je treba storiti v določenem trenutku.

 

Klara Dev, odlomek iz knjige Z namero do zavesti srčnosti in svobode

Nadaljuj branje
Ogledi: 547

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

NEKAJ UČINKOVITIH  DIHALNIH TEHNIK

 

Večina ljudi diha plitvo in površno. Počasno poglobljeno dihanje namreč pospešuje krvni obtok, povečuje telesno pripravljenost, izboljšuje počutje in pomaga pri duševnem ravnovesju.

Ko dihamo zavestno, z vsakim vdihom naše telo poleg kisika dobi tudi prano-ali kozmično energijo oziroma moč, ki ustvarja, ohranja, spreminja in je osnovni element življenja in zavesti. Z zavestnim dihanjem povečujemo svojemu telesu odpornost, vitalnost, razstrupljamo telo, se sprostimo in umirimo ter zbistrimo naše misli.

Pri dihanju nam zelo pomaga vizualizacija in sproščenost telesa. Zraven uporabljamo umirjeno glasbo, najbolje meditativno.

 

TEHNIKE

 

Globoko dihanje skozi nos v zenu

Sedemo po turško ali na stol, roke položimo na kolena, obrnjene so navzgor, hrbtenica je ravna, naše oči so zaprte. Pričnemo globoko dihati skozi nos, izdihavamo ravno tako skozi nos. Čez nekaj časa pričnemo vizualizirati kako vdihujemo belo svetlobo, izdihujemo pa stres, jezo, žalost, napetosti…

Dihanje z zapiranjem nosnic

Sedemo v zen položaj in nekaj časa umirjeno dihate. Desni kazalec in sredinec položimo med obrvi- oz. na tretje oko. Z desnim palcem zaprite desno nosnico. 15x vdihnemo in izdihnemo skozi levo nosnico. Potem zapremo levo nosnico in dihamo 15x skozi desno nosnico. Dihanje naj bo globoko in umirjeno.

Druga različica je enaka položaju prvi, le da zapremo desno nosnico in vdihnemo skozi levo, po končanem vdihu zapremo levo nosnico in izdihnemo skozi desno. Ponovimo 15x in potem zamenjamo nosnici, tokrat pričnemo z vdihom pri desni nosnici, tako, da levo zapremo.

Stresanje z izdihom

Stresanje telesa z izdihom pripomore k »izločanju« napetosti, jeze,..iz našega telesa.

 

Vdihnemo in potem z izdihom stresamo celo telo z zaprtimi ali odprtimi očmi. Ta vaja je zelo učinkovita, ko smo zelo napeti, v krču ali hudi jezi ter bi se želeli osvoboditi teh spon. Lahko se jo uporablja vsakodnevno, po nekajkratni ponovitvi se usedemo v zen ali uležemo ter se z globokim dihanjem umirimo.

 

Leticija Fortin

Nadaljuj branje
Ogledi: 542

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

Beseda 'depresiven' je postala precej vsakdanja beseda, zato jo pogosto zmotno uporabljamo. Pogosto slišimo koga reči, npr:

"Danes imam čisto depresiven dan."

"Padla sem izpit, zato sem depresivna."

"Že dva dneva sem totalno depresiven, ker me je punca pustila."

Čeprav nekdo v takih primerih morda pravi, da se počuti 'depresivno', v resnici ne gre za dejansko klinično depresijo, pač pa za povsem naraven odziv na neprijetne in težje situacije. Verjetno gre v resnici za žalost ali pa le za trenutno pomanjkanje motivacije.

Če pa občutki intenzivne žalosti vztrajajo več tednov ali celo dlje ter vključujejo tudi čustva nemoči, pasivnosti, brezupa in nevrednosti, lahko pomeni, da gre za depresijo. Klinična depresija je duševna motnja, ki vključuje spremembe v mišljenju, čustvovanju, vedenju in zajema tudi telesne simptome.

 

Poglejmo si pogoste vsakodnevne znake depresije:

- izguba interesa za skoraj vse vsakodnevne aktivnosti

- občutki krivde, tesnobe, nemira

- črnogledost

- pomanjkanje motivacije

- občutki praznine

- negativne misli o sebi in o svetu okoli sebe

- misli o samomoru

- slabša koncentracija in pomanjkljiv spomin

- neodločnost

- utrujenost oziroma pomanjkanje energije

- nespečnost ali izrazito podaljšan čas spanja

- izguba ali pridobitev telesne teže oz. sprememba apetita


Marsikdo verjame, da je depresija v resnici le bolj intenzivna žalost. A to ne drži! Če bi radi spoznali 6 razlik med depresijo in žalostjo vas vabim, da si preberete še članek: Depresija ali žalost? 6 znakov, s katerimi prepoznamo razliko.

Pomembno je torej, da znamo prepoznati, kdaj se je nekdo le nerodno izrazil in kdaj je nekdo resnično v stiski in potrebuje našo ali pa strokovno pomoč.


Nadaljuj branje
Ogledi: 676

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Dnevi brez padavin so kot nalašč za prijetne sprehode ali pa dolge pohode. Svež zrak nam zbistri možgane, pljuča se napolnijo z več zraka, celo telo poženemo v gibanje. Ni skrivnost, da so stari narodi (Indijanci, Aboridžini …) ogromno pešačili, premagovali dolge razdalje, ne da bi se pri tem utrudili in bili na koncu brez moči, temveč ravno obratno. Način hoje jim je omogočil dvig energije, čilost, svežino uma in telesa ter budnost. Njihova skrivnost je bila v posebni hoji, ki ji pravimo hoja moči.

Hoja moči, ki vam jo predstavljamo, je eden izmed načinov hoje v tišini, kjer nam posebna drža prstov rok omogoča pravilno kroženje energije po telesu. Prvi pogoj za izvedbo te hoje je, da imamo proste roke, torej da hodimo brez palic, drugi pa, da imamo odprta ušesa in oči. Hodimo normalno, s tem da nekoliko drugače držimo prste na rokah. Možni sta dve formaciji: s palcem, sredincem in prstancem tvorimo krog, kazalec in mezinec pa iztegnemo kot anteni in ju usmerimo v tla.

b2ap3_thumbnail_7-marjana-nacin-1.jpg

Drugi način pa je, da sredinec prekriža kazalec, ostali trije prsti pa tvorijo krog.

b2ap3_thumbnail_7-marjana-nacin-2.jpg

Skozi kazalec in mezinec, kadar sta iztegnjena kot dve anteni, v telo vstopa energija. Nato to energijo ujamemo in združujemo v krogu, ki ga tvorijo ostali trije prsti. S to posebno držo prstov v telo načrpamo zadosti energije, da se pozdravimo ali okrepimo. Energije na tak način ne razpršujemo, temveč jo shranjujemo v svojih vitalnih središčih, jetrih in vranici – več ko imamo energije, bolj smo fit in več ter z večjo lahkoto lahko postorimo še to in ono.

Najbolje, da za začetek ta novi način hoje testirate, ko boste šli v hrib. Sklenite prste v enega izmed položajev ter hodite v tišini. Zagotovo boste opazili razliko že v sami drži telesa. Opazujte se.

Hoja moči v skupini

Večji učinek pa pri hoji moči dosežemo, kadar hodimo v skupini drug za drugim in stopamo v stopinje tistega, ki je pred nami. Prste sklenemo v enega izmed dveh položajev, nato pa se postavimo drug za drugim v kolono. Naš predhodnik najprej stopi z desno nogo naprej, mi pa se mu priključimo pri njegovem drugem koraku z levo nogo in stopimo kar se da natanko v njegovo stopinjo, potem ko je ta dvignil levo nogo v korak naprej (vsi torej delamo korake z isto nogo, kot v vojski).To pomeni, da ves čas pozorno spremljamo hojo in gledamo (le) pod noge, razen tistega na čelu kolone, ki gleda naprej skrbi za varnost celotne skupine (dva ali več). Med hojo se ne pogovarjamo, temveč vso svojo pozornost usmerimo v sledenje stopal. Če skupina hodi pravilno, se sliši, kot da hodi en sam človek.

Pri hoji v skupini moramo ujeti ritem ter tudi dolžino koraka, ki ga narekuje tisti, ki je na čelu kolone. Takšna hoja pride prav na dolgih pohodih, da si povrnemo energijo in premagamo utrujenost. V vodenju kolone se lahko menjujemo, pri tem pa opazujemo spremembe v energiji in načinu hoje pod novim vodstvom … Utegne biti zelo zanimivo.

»Zadeti« od hoje

Po taki hoji, če traja dlje časa, lahko začutimo, kot da smo malce »zadeti«, vendar je to samo zaradi dviga energije, držanja koncentracije in pozornosti, ki ju morda nismo vajeni v takšni meri. Potrebujemo samo kratek počitek in bomo kot prerojeni – z več moči, miru in z več žara za nove podvige in delovne obveznosti.

Nič več dihanja kot parna lokomotiva

Če niste ravno srčni bolnik, lahko vsemu temu dodate še dihanje z zaprtimi usti, torej dihanje samo skozi nos, tudi ko greste v hrib. Nekaj minut zna biti to sila neprijetno, pojavil se vam bo strahovit upor, ki pa bo izginil tako hitro, kot se je pojavil, če ne boste vi prej obupali. Dihanje skozi nos nas prisili, da začnemo koristiti celotno kapaciteto pljuč in okrepimo svoje srce. Rezultat – tišina v glavi, jasne in bistre misli. Pa še dihanje boste umirili in ne boste več sopli kot parna lokomotiva. 

 

Marjana Florjan

Nadaljuj branje
Ogledi: 530

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Kung fu, originalno gong fu, pomeni mojstrstvo. Pod besedo kung fu štejemo kitajske veščine, kjer prevladuje na tisoče stilov. Vsaka azijska pokrajina ima svoje ime za svoj kung fu, npr. Japonska ima karate, Koreja teakwando ... Vsak stil ima neko svojo energijsko posebnost. Borilne veščine so izvorno namenjene duhovnem razvoju, obstaja pa še vojaški vidik in način treninga, ki za duševni, energijski in telesni sistem ni uporaben, kvečjemu je škodljiv. Škodljiv zato, ker je vanj vpleteno znanje o energijah in akupunkturnih točkah, ki se zlorablja z namero zadajanja poškodb nasprotniku. Slednje na začetku niso fizično vidne, se pa pokažejo kasneje kot resne poškodbe na celotnem človekovem energijskem sistemu.

Borilne veščine, kamor sodi tudi kung fu, so mišljene kot celota, to je trening trdih in mehkih tehnik ter razvoj zavesti.

Trde tehnike

Trde tehnike so klasične vaje za moč (tek, sklece, delo z utežmi ...), fizično delo, kjer se dela na fizični moči, vzdržljivosti,  premagovanju lenobe ter brezvoljnosti. Jogijske vaje in raztezne vaje so za prožnost telesa. Trdi či gong so dihalne vaje, kjer je dihanje zelo intenzivno povezano z napenjanjem, s čimer sproščamo napetosti v telesu (strah, jeza stres ...). Kung fu: ročni, nožni udarci, različne kombinacije udarcev in kate. Te so namenjene treningu moči, hitrosti, motorike aktivaciji fizičnega in energijskega telesa.

Mehke tehnike

Pri mehkih tehnikah gre za delo z energijo avričnega polja, ki obdaja naše fizično telo.Mehke tehnike so:mehki či gong je dihanje v sproščenem stanju in usmerjanje energije v določene energijske centre ali čakre in hkrati v celotno avrično polje za zdravljenje le-tega. Taj či kate: v celoto združenih več či gong tehnik, z namenom zdravljenja avričnega polja. Ko ozdravimo avrično polje, ozdravimo tudi fizično telo.Zen tehnika: sedenje po turško ali na kolenih za sproščanje in umirjanje.Vizualizacijske tehnike, kjer s pomočjo slikovne predstave in dihanja usmerjamo energijo in pozornost v določen predel telesa. Vizualizacija je zelo kreativna in prepuščena domišljiji posameznika.

Tehnike za razvoj zavesti in samospoznanja

Te tehnike so najtežje. So tehnike za dosego spoznavanja samega sebe, vzorcev, lastne manipulacije in manipuliranja drugih. So tehnike podoživljanja čustvenih travm z namero transformacije. Zavedanje o svojih mislih in čustvih – kjer je misel, tam je naša energija. Naša edina energija je spolna energija in le-to je potrebno prečistiti. Šele potem jo lahko koristno uporabimo. Do takrat pa le brezciljno tavamo sem ter tja, pod vplivom naše podzavesti, ki običajno ni prijetna. Podzavest je naš temni del, ki se ga ne zavedamo. In ker se ga ne zavedamo, ta energija deluje brez našega nadzora in nam običajno v življenju povzroča ogromno težav. Ko ozavestimo, osvetlimo določen del naše podzavesti, se ta spremeni v zavest in imamo en del energije več pod svojim nadzorom in posledično manj nevšečnosti v življenju. V podzavesti so potlačene travmatične izkušnje v tem življenju ali prejšnjih življenjih. Običajno se vsi nekako tega izogibamo, ampak prav tukaj je ujeta naša energija, ki jo lahko dobimo. Samo iz sebe lahko črpaš energijo. Če jo od drugih, to pomeni manipulacija in kraja energije, kar prinese karmične dolgove.

Sem sodijo še nekatere tehnike: tehnike podoživljanja – globoko dihanje z namero podoživljanja življenjskih dogodkov ter transformacijo čustvenih stanj. Rebirthing tehnika preporoda in očiščenja in še mnoge druge.

Naprednejše tehnike

To so tehnike za združevanje uma in čustev, tehnike za priklic svetlobnega telesa, usmerjanje energije po telesu, zahtevnejše vizulizacijske tehnike ... Te tehnike pridejo v poštev takrat, če se izvajajo zgoraj navedeni trije sklopi in se je zbralo dovolj energije in zavesti; drugače ni učinka.

Trening samo trdega dela prinese trenutno moč, hitrost. Kasneje se rado zgodi, da vse pridobljeno ponikne, ker moč ni podprta z zavestjo – to pomeni zavedanje o svojem lastnem nihanju energijska stanja. Poznal sem kar nekaj karate mojstrov, ki so bili v mladosti na vrhuncu moči, meni osebno se je to zdelo že malo nadnaravno. »Nadnaravna« je bila njihova moč, hitrost ... Kasneje, v poznejših letih, ko sem jih srečal, so bili le še bleda senca brez vsakršne moči. To se je zgodilo zaradi tega, ker v trening niso vključili mehkih tehnik in razvoja zavesti.

Trening samo mehkih tehnik prinese običajno izboljšanje koncentracije, umirjanje; ne pa tudi moči. Pri obeh načinih sicer dosežemo izboljšanje zdravja (do neke stopnje), a pri tem tudi ostanemo. Za nadaljevanje in rast pa je potreben še razvoj zavesti – trening naprednejših tehnik. 

Za tehnike zavesti potrebuješ močno in krepko telo, da lahko transformiraš na primer svojo lastno jezo, strah, žalost ... Naprednejše tehnike niso za začetnike, ker gre za poseg v višje energijske nivoje, za kar potrebuješ dovolj energije in zavesti o samemu sebi. Kung fu je celovit takrat, če je kata ali posamezna tehnika napolnjena z ognjem (zavestjo), drugače je samo oblika brez vsebine. 

Kung fu, kar sem že na začetku povedal, pomeni mojstrstvo. Mojstrstvo na vseh področjih (moč in spretnost fizičnega telesa, izboljšanje zdravja, delo na medčloveških odnosih, razvoj zavesti ...). Kung fu ima smisel in učinek, če ga treniramo celostno z namero, da razrešimo svoje vzorce razmišljanja, ki nas omejujejo v življenju. Krona dosežka kung fuja je, da  dosežemo razsvetljenje oziroma samospoznanje, to pomeni, da osvetlimo celotno svojo podzavest in s tem izboljšamo svoje življenje na vseh nivojih, ki so nam v običajnem vsakdanu nepredstavljivi.

 

Jernej Deželak

Nadaljuj branje
Ogledi: 480

 


Če želimo nekaj spremeniti, moramo v to vložiti svoj čas, trud in energijo. Stvari se ne zgodijo same od sebe, lahko pa se zgodijo zaradi naše namere, želje in predvsem odločitve. Vendar pa nima smisla, da se trudimo spreminjati samega sebe, če si tega v resnici ne želimo ali pa na spremembo še nismo pripravljeni. Velikokrat je tako, da si na zunaj želimo sprememb, drugim govorimo o tem, kako smo nesrečni, kako nas življenje obremenjuje, a po drugi strani pa nismo pripravljeni ničesar narediti, da bi bilo drugače. Nismo pripravljeni vložiti svoj čas in energijo v spremembo svojega stanja, saj je cona udobja varna in poznana, tudi če ni tako zelo »udobna«. Vendar pa lahko z vsakdanjimi majhnimi spremembami omogočimo, da se nam večje spremembe postopoma začnejo dogajati. Ena od takšnih malih sprememb je uvedba energijskih tehnik v vsakdanje življenje.

Energijske tehnike delujejo, če jih izvajamo   

 

Poznamo več vrst energijskih tehnik in vse so učinkovite, če jih redno izvajamo. Z njimi se naučimo obvladovati svoje telo, čustva in energijo. Pri aktiviranju sprememb moramo uporabiti svojo voljo in namero, da vztrajamo pri vsakodnevnem izvajanju energijskih tehnik. Na začetku vsaj nekaj minut na dan.

Energijska vaja »vključitev telesa«

 

Vključitev telesa je tehnika s katero aktiviramo fizično telo.

Stojiš vzravnano in se rahlo nagneš naprej v pasu ter v komolcih pokrčene roke sprožiš pred telo. Istočasno napneš trebušne mišice, mišice ramenskega obroča, lopatic in rok. Napneš tudi ritnice in noge ter zadržiš dih. V takšnem položaju vztrajaš približno pet sekund. Potem sprostiš telo, izdihneš in se nežno streseš. Večkrat ponoviš.

Ognjeni dih – aktivacija vitalne energije

b2ap3_thumbnail_5-natalija-Ognjeni-dih.jpg

 

Dihalno-energijska tehnika zdrami zastalo energijo na področju trebuha. Ta energija se večinoma kaže kot pasivnost, lenoba in brezvoljnost.

Sediš z zravnano hrbtenico. Sunkovito in intenzivno začneš dihati skozi nos in pri tem močno krčiš trebušne mišice. Ko vdihneš, trebuh potisneš navzven, in ko izdihneš stisneš trebušne mišice notri (potegneš popek proti hrbtenici). Vdih in izdih se zelo hitro izmenjujeta, z vajo pa postopoma najdeš svojo maksimalno hitrost.

b2ap3_thumbnail_5-natalija-vkljuitev-telesa.jpg

 

Karmen Merlov

Nadaljuj branje
Ogledi: 534

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

V soboto sva s partnerjem (ki je tudi član naše skupine) imela intervju za Radio Trst. Govorila sva o tem na kakšen način je duhovnost vpeta v najini življenji.  V nekem trenutku sem začutila kako bi želela povedati vse, a je en intervju veliko premalo, da bi lahko prenesla izkušnje in doživetja z duhovne poti. Je to  novo gibanje-»new age« ali dobro organizirana sekta? Ali se za vsem skrivajo globlje resnice in pomeni ali je to le muha enodnevnica, ki polni žepe samooklicanim zdravilcem?

Zame je duhovnost celota bivanja, prežeta z osebno namero duše, ki si je izbrala to življenje. V kolikor naše telo, ne bi bilo prežeto z duhom, bi bili samo roboti, ki vestno izpoljnjujejo ukaze gospodarjev, ki so jih ustvarili. Duhovnost ni hobi ali plavanje med oblaki, ampak je prizemljeno bivanje v tem telesu, kjer se preko premikanja energij znotraj nas dogajajo neverjetni procesi. Ko si priznamo, da smo tudi duhovna bitja, se vžge notranja iskra, ki prebudi energijo v nas in nam pomaga razumeti »zakaj« in »kako«. Intenzivnost občutenja svoje biti je takrat lahko zelo močna in za marsikoga strah vzbujajoča izkušnja, ki odklene naša vrata in omogoči drugačen pogled.

Moja prva izkušnja čutenja energije v meni je bila posebna. Imela sem 20 let, ko sem »naključno« pristala na svoj prvi rebirthing. Skozi proces me je vodila mamina prijateljica, z začetnimi skromnimi navodili, naj se samo ovijam v belo svetlobo. V telesu me je cel čas mravljinčilo, jokala sem skoraj ves čas in doživljala stanja, ki jih težko opišem. Na koncu sem potrebovala skoraj tri četrt ure, da sem prišla k sebi. Po tem dogodku, sem še bolj vztrajno iskala odgovore in kmalu našla tako učitelja kot tudi skupino istomislečih ljudi. Danes z njimi rastem, se učim in sodelujem pri različnih projektih, ki so postali del mojega življenja.

Ko delam na sebi,  dostikrat občutim zares božanske občutke in moč, da bi lahko premikala gore. Spet drugič sem v procesu in naletim na nešteto ovir znotraj sebe, ki niso vidne prostemu očesu, a vseeno vztrajno delujejo iz ozadja. Večkrat sem hvaležna za tehnike, s katerimi premagujem ovire in ozaveščam tisto, kar želim spremeniti pri sebi. Nova spoznanja in znanja vnašam v vsakdanje življenje in tako sproti spreminjam tok dogodkov. Ob tem sem hvaležna za vsako zmago, najsi bo majhna ali velika, saj sem uspela premagati delček sebe, ki je zoprno vztrajal pri »gremo mi po svoje«.

 

Leticija Fortin

Nadaljuj branje
Ogledi: 517

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Občutki so del našega življenja, vsakodnevno jih lahko prepoznavamo in čutimo. V občutkih je ujeta naša energija, ki pa jo lahko sprostimo tako, da se z njimi soočimo – jih prepoznamo, spoznamo, podoživimo in nato spustimo iz našega sistema oz. predamo v transformacijo.

Tehnika, ki jo zelo pogosto izvajam, je ravno tehnika za podoživljanje preteklosti in osebne zgodovine (v literaturi imenovana tudi rekapitulacija). Usedemo se na tla ali na stol s stopali trdno na tleh, hrbtenica je zravnana. Zapremo oči, dlani položimo na kolena in jih obrnemo navzgor. Nekajkrat globje vdihnemo in izdihnemo ter se umirimo. Lahko tudi poslušamo glasbo, ki nam v danem trenutku ustreza (katerakoli zvrst) ali pa tehniko izvajamo v tišini. Glavo obrnemo na desno stran, do desnega ramena (začetni položaj). Pomikati jo začnemo proti levi rami in ob tem gibu vdihujemo. Ko pridemo do leve rame, glavo ponovno pomikamo proti desnemu ramenu in izdihujemo. Nato spet k levemu in ponavljamo. Lahko 15 minut ali več. Tehniko zaključimo tako, da vdihnemo in zadržimo dih, glavo pa medtem še zadnjič obrnemo v levo in desno; tako zapremo vrata podoživljanja. Nato se za nekaj trenutkov uležemo in mirujemo.

Podoživljamo lahko neki stresni ali neprijetni dogodek, lahko podoživljamo določen občutek, interakcijo z neko osebo ali katero drugo izkušnjo. Z vdihovanjem si povrnemo energijo, z izdihovanjem pa drugim osebam vračamo njihovo.

Tehniko lahko izvajamo vsak dan in si tako dvigujemo nivo energije, ki pa jo potem lahko usmerjamo v svojo vizijo, cilje, odnose in druga področja. Počutili se bomo bolj sveže in polno, z več notranje moči. 

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 640

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

Vsak letni čas ima svoje zakonitosti in specifičen ritem narave, ki se mu v veliki meri prilagaja tudi naš organizem. Po tradicionalni kitajski medicini je jesen čas elementa kovine, s katerim so povezana pljuča in debelo črevo. To pomeni, da moramo v tem času te organe čim bolje okrepiti, saj nas bodo sicer napadli prehladi in druga obolenja povezana z dihali kot so alergije, kašelj ter vnetje sinusov. Kar lahko storimo je, da se prehranjujemo čim bolj v skladu z letnim časom z velikim poudarkom na sezonskih živilih in svoje telo okrepimo z antioksidanti, vitamini in minerali.

 

Nepogrešljiva jesenska živila

b2ap3_thumbnail_DSC05564.JPG

 

Jesen je vsekakor čas slastnih buč, ki poleg odličnega sladkastega okusa, organizmu dajo tudi veliko koristnih vitaminov in antioksidantov. Predvsem so bogate z vitaminom K, ki poleg vida, ščiti tudi naše sluznice. Vsebuje veliko vitamina C, E, B in mineralov kot so kalcij ter magnezij. Na jedilniku naj ne manjkajo gomoljnata zelenjava, jabolka, cvetača, brstični ohrovt  in druga hranilno bogata živila. Jesen je poleg pomladi, prav tako primeren čas za razstrupljanje, ki ga lahko podpremo z vnosom živil, ki so bogata s klorofilom. To nam omogoča pester izbor, predvsem zeleno obarvane zelenjave, kakor tudi različne alge kot je npr. klorela.

 

Dodatna vitaminsko-mineralna podpora

 

S sezonskimi živili vsekakor sledimo potrebam svojega organizma po ključnih hranilih, vendar žal to pogosto ni dovolj. Vzroki za to so različni: pomanjkljivi viri hranilno bogatih živil, pomanjkanje časa za pestro pripravo obrokov, stres in izpostavljenost številnim negativnim okoljskim dejavnikom so le eni izmed mnogih. Imunski sistem zato velikokrat omaga pri želji, da nas zaščiti pred vdorom »neželenih vsiljivcev«.  Določeni vitamini in minerali, samostojno ali pa v kombinaciji, so lahko v takih primerih naši »rešitelji«.

Priporočila za jesensko vitaminsko-mineralno podporo: vitamin C (1000 mg), B kompleks, izvleček iz oljčnih listov, D vitamin (1000 IE), selen in cink.


Da bo jesen polna energije lahko veliko storimo torej kar sami z ustreznimi ukrepi kot so zdrava, sezonska prehrana,  vitaminsko-mineralna podpora, aktivnost na svežem zraku ter seveda z omejitvijo stresa, kolikor je to le mogoče.  

 

 

 

 

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 820

Objavil: Kdaj: Kategorija: Prehrana
Način življenja narekuje naše počutje in vitalnost. Fit telo, sproščenost in zadovoljstvo s samim seboj pa je pričakovana posledica zdravega načina življenja.  Pri tem zdrava prehrana predstavlja vsaj eno tretjino uspeha, drugo redna fizična aktivnost, tretjo pa sproščanje oz. uravnavanje stresa.

 

 


b2ap3_thumbnail_enska.jpgIn kako do fit telesa in vitalnosti?

- 3/4 glavnega obroka (npr. kosila in večerje) naj predstavlja zelenjava, ki naj bo, če se le da biološko pridelana.
- Zelenjavo kombiniramo z zdravimi maščobami in virom beljakovin.
- Priporočljiva beljakovinska živila so stročnice, ribe, biološka jajca, pusto meso (ne svinjina!).
- Maščobe so zelo pomembne – vendar ta prave. To so predvsem nepredelani ali le minimalno predelani viri maščob kot so oreščki, semena, avokado, olivno olje, olive, kokosovo olje, kakovostno surovo maslo, ghee in mastne globokomorske ribe. Izogibamo se rafiniranim in hidrogeniranim virom maščob kot so določena rastlinska olja, margarine, izdelki iz teh surovin in tudi namazom, mesninam ter paštetam.
- Sadje je zdravo, vendar ga je priporočljivo uživati samostojno in v dopoldanskem času ali ob aktivnosti. Prav tako ima veliko razstrupljevalno moč. Najugodnejša izbira je jagodičevje.
Ko temelj zdrave prehrane omejimo vnos žit, kruha, krompirja in belega riža. Dovoljena so kakovostna polnovredna žita kot so ajdova in prosena kaša, kvinoja ter občasno polnovredni kosmiči za zajtrk (npr. ovseni).
- Izločimo vso predelano, konzervirano in hitro hrano, belo moko ter sladkorje.
- Pijmo dovolj čiste navadne vode: voda ima največjo moč razstrupljanja organizma.
- Da spodbudimo svoje razstrupljevalne procese in prebavo, prehrano podpremo s kakovostnimi naravnimi prehranskimi dopolnili kot so probiotiki, prebiotiki, alga klorela, tekoči klorofil in glukomanan.
- Zlato pravilo: poskušajmo doseči le 3/4 sitosti, saj ni potrebe po prenajedanju, prav tako ne jemo ničesar več po 19. uri. Vedno mora biti prostora za še nekaj grižljajev. To je osnova za zdravo prebavo, razstrupljanje in vitalnost.

 

Uživajmo torej življenje in poskrbimo, da telo dela za nas in ne proti nam ;).

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1119