BLOGI

RSS Ključne besede zapisa: komunikacija

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Na Zemlji običajno vsi odnosi temeljijo na liku vladarja in liku podložnika, torej eden vlada drugi se mu podreja. To velja za vsa področja družbe in tako imamo vsi v sebi kodo vladarja in kodo podložnika. Ko nam je nekdo navidezno nadrejen, kar je v resnici vcepljeno umetno, se nam vklopi koda podložnika, ko pa se mi počutimo, da smo v vodilni vlogi, smo celi v kodi vladarja in terjamo od drugih, da se nam podrejajo.

Koda vladarja je pradavna vcepitev – eden vlada, drugi se mu podreja. "Vladarju se ne ugovarja in vsi izvršujejo njegove ukaze." Koda vladarja je povezana z vzvišenostjo ali napuhom, da je on večvreden kot drugi ljudje, kar v krščanstvu velja tudi za enega od smrtnih grehov. Vodilni s svojo vzvišenostjo naredi okoli sebe energijski zid, da ne more nihče do njega, tako se navidezno zaščiti pred soljudmi in lastnimi občutki. Ta energijski zid je trdnjava, v kateri je zaprt vladar. Je njegovo lažno varovalo, da bi odprl srce, v smislu videti in sprejeti sočloveka, izraziti sočutje, ozreti se na potrebe drugih, ne samo gledati nase … In ko se vladar tako ogradi od ljudi, postane diktator, tiran ... Vladar je seveda tiran najprej do samega sebe, nato še do drugih. Izrazita potreba po vladanju množicam pomeni veliko izgubo samega sebe; v resnici je zelo oddaljen od sebe in od svojega bistva, svojega višjega jaza.

Koda vladanja pa je skrita v povsem "navadnem" delovodji v nekem podjetju in naprej v direktorju, predsedniku ... Ta igra traja že dolga tisočletja in se v tem času končno zaključuje. Ljudje imajo tega resnično dovolj.

V resnici je vladar zelo prestrašen človek, počuti se ogroženega, in z navidezno lažno močjo vzbuja teror, a je v resnici poln bolečine in lastnega nesprejemanja samega sebe. V njem kriči srčna bolečina, ker je tako odrezan od sebe, soljudi, sveta, univerzuma. Vladarstvo je totalna izolacija in skrivanje. Z ustrahovanjem skrivajo svoja nečedna delovanja in svoj lastno nemoč.

Podložniki ali podrejeni, kar je tudi umetno vcepljeno, pa pomagajo to stanje vzdrževati s svojim strahom in neizražanjem samega sebe. Ker zaradi strahu podrejeni nikoli ne ugovarja vodilnemu ali se ne poskuša pogovoriti, ostanejo stvari take, kot so. V podrejenih tako tli upor, zamera, bes. Res je, da je bil v preteklosti vsak, ki si je drznil ugovarjati vladarju, takoj kaznovan s smrtjo, s sekanjem udov ... V današnjem času je ta strah podzavestno še zmeraj prisoten, da malokdo komu upa kaj reči, sploh pa vodilnim. Današnji način kaznovanja za "neposlušnost” jeustrahovanje z izgubo službe, zato podrejeni marsikaj pretrpijo samo za voljo ohranitve delovnega mesta.

Tako vodilna kot podložniška igra temeljita na pomanjkanju lastne vrednosti, oboje je ubogi jaz, s tem da je pri vodilnem izražena kot navidezna samozavest, pri podložnih pa kot krivda, strah in vdanost v usodo, ki jo krojijo vladajoči. Bolj ko kažejo podrejeni vodilnim svoje bedno stanje, večji pritisk le-ti izvajajo na podrejene z različnimi sankcijami. Podrejeni vladajočim kažejo ogledalo lastnega uboštva, ker pa ga vodilni ne sprejemajo, ga hočejo na silo izkoreniniti. Po drugi strani pa tudi vodilni podložnim kažejo njihovo ogledalo, ki ga slednji prav tako nočejo sprejeti. Situacija obe strani potem privede do medsebojnega spopada. Na tak način so se nekoč začele revolucije, v današnjem času pa demonstracije in protesti.

Posledice vladarske kode se odražajo na posameznikovem energijskem polju, kar privede tudi do različnih bolezni. Vladarjev um postane zelo krut in ozkogleden, z njim zatira čustva, da se ne izrazijo. Mi pa dobro vemo, da ko zatremo čustva, vse "zamrzne". Tak način življenja posameznika privede do razcepljenosti čustev in mentala: vodilni postaja vse bolj "preračunljiv um", hladen v čustvih in ni povezan s svojo energijo, ki so čustva. Logična posledica je pomanjkanje energije, ki jo vodilni nato krade z manipulacijo podrejenim.

Iz vsakdanjega življenja poznam primere, ko so bili moški pa tudi ženske izraziti "vladarji", torej z močno izraženo kodo vladarja in so izvajali totalni teror in nadzor nad bližnjimi. Pa niso bili predsedniki, temveč čisto običajni ljudje, in jih je zaradi tega na stara leta prizadela demenca – izguba spomina. To se je zgodilo zato, ker so tako zatirali samega sebe in svoja lastna čustva, bili so konstantno v umu, da so prišle sile ravnovesja v obliki bolezni – demence in so naredile izklop "prenapetega omrežja". Kasneje, ko sem jih videl, so bili v stanju, ko se niso spomnili niti tega, kako jim je ime, in so bili popolnoma odvisni od drugih kot mali otroci. Posledice takega načina življenja pa se lahko izrazijo tudi kot vrtoglavica, izguba ravnotežja in orientacije. To je normalna reakcija; lastno telo in energija se je uprla in naredila svoje – vzpostavila je ravnovesje.

Za vladarsko kodo so od nekdaj vedeli, da je velik problem posameznika, zaradi tega so nekoč v duhovnih šolah tako imenovanih misterijih imeli določen pogoj za posamaznike, ki se je prišel učit duhovnega znanja. Ta pogoj je bil, da je bil posameznik toliko očiščen, da je še posedoval lahkotnost otrok. S tem pogojem so se zaščitili pred zlorabo znanja, ker so vedeli, da otroška lahkotnost ne prenaša vladarske kode in nasploh bednih programov. Znanje so podelili smo tistemu, ki je ustrezal temu pogoju. Otroška lahkotnost je energija kreativnosti in sreče.   

Da se očistimo vladarsko-podložniške kode, je potrebno najprej ozavestiti to dvojno igro. Obe strani. Šele potem se lahko lotimo čiščenja, če želimo. Namreč ljudje smo zanimiva bitja, saj se tako radi oklepamo svoje vloge, pa čeprav vemo, da je bedna. Zato je potrebno kodo očistiti na nivoju DNK-zapisa. Pri tem pridejo v poštev starodavne veščine samozdravljenja, vijolični plamen, meditacija ... Ozdravljeni kode postanemo takrat, ko postanemo lahki kot otroci, kar pa je mojstrstvo.

 

 

Jernej Deželak

Nadaljuj branje
Ogledi: 617

 

 

Septembra se bo začelo novo šolsko leto in mnogi izmed vas bodo 1. septembra pospremili svojega prvošolčka na prvi šolski dan. Občutki bodo mešani – vse od veselja, navdušenja pa do skrbi, kako bo, si bo našel družbo, se bo dobro počutil in podobno. Zadnje čase veliko beremo in slišimo o tem, kakšni, da so današnji otroci, kako so nasilni in podobno. Redko pa se vprašamo, kako to, da je danes toliko tega.

 

Otroci so kot »gobe«, ki srkajo vse, kar vidijo v svoji okolici – doma, v družbi, v medijih – in mi odrasli smo malo pozabili na to. Ker se nam tako zelo mudi na nek sestanek, gremo kar pri rdeči luči čez cesto, robček odvržemo na cesto, preklinjamo...ob vsem tem pa pozabimo, da smo mi kot odrasli zgled otrokom.

 

Lahko začnemo s tem, kar počnemo praktično ves čas, z vsem, kar nas obdaja in s celotnim svojim bitjem – s komunikacijo. Komuniciramo z besedami (izgovorjenimi ali napisanimi),  z znakovnim jezikom, s tonom glasu, z gibi rok in telesa, z izrazom na obrazu, pa tudi z načinom oblačenja, vedenja in še bi lahko naštevala. Človek je kot celota nosilec informacij – za tistega, ki vidi in prisluhne, je na voljo neskončno informacij.

 

Kot komunikacijo označujemo vsako dejanje, kjer poteka izmenjava sporočil oziroma informacij. Vedno je nekdo, ki nekaj sporoča in na drugi strani je drugi, ki to sporočilo prejema. Med njima se vzpostavi most in ta most ju povezuje – preko njega se spoznavata, preko njega si sporočata informacije eden o drugem in na ta način gradita odnos.

 

S pomočjo komunikacije gradimo odnose

Vendar pa samo govoriti – v smislu, da poveš svoje, kako se počuti ob tem sogovornik, pa te ne zanima – ni dovolj. Vaš govor mora imeti za cilj dvoje: biti razumljen in razumeti drugega (kako je, kaj se mu dogaja, kako se počuti itd.). Na tak način govoriš tako:

  •  da upoštevaš sogovornika,
  • da ga z besedami ne prizadaneš,
  • da se potrudiš povedati tako, da te bo razumel,
  • da medtem ko govoriš, opazuješ sogovornika in se prilagajaš njegovim odzivom (npr. vidiš, da te ni razumel, torej še enkrat poveš, morda zdaj z drugimi besedami in na drugačen način).

 

Na tak način se vzpostavi obojestranska izmenjava sporočil in takrat govor postane komunikacija. Takrat komunikacija postane sporazumevanje in pogovor. Ko se izražate tako, da vas sogovornik razume in da se obenem počuti razumljenega, sta začela graditi odnos. Za vse odnose (ne le partnerske) je bistveno, da znamo komunicirati, da se zavedamo, da sporazumevanje ni enosmerna ulica.

 

Če drugega, torej tistega, s katerim komunicirate, doživljate kot zaskrbljenega, mu to povejte: »Občutek imam, da si zaskrbljen. Si res ali si to le domišljam?« – s tem boste pokazali, da ste se naravnali nanj, hkrati pa mu dajete priložnost, da se tudi on izrazi in pove, kako se počuti. Pomembno je, da damo drugemu priložnost, da se izrazi, ne da mi kar sami naredimo »zaključke« v svoji glavi o tem, kako se drugi počuti – češ, mi vse vemo. V tem primeru ne moremo govoriti o komunikaciji niti o sporazumevanju, na tak način odnosa ne gradimo.

 

 

Odrasli, bodimo zgled

Začnite pri sebi – poglejte, kaj lahko v komunikaciji z drugimi (s partnerjem, s sodelavci, s starši, s prijatelji, z otrokom itd.) spremenite in to naredite. Vzemite si čas za pogovor, saj boste le tako lahko prisluhnili drugemu, se potrudili, da poveste tako, da vas bo drugi razumel. Kajti če govorite le z namenom, da poveste svoje, niste nič naredili – drugega se na tak način ne boste »dotaknili« oziroma ne boste razumljeni. Mi pogosto tako ravnamo v komunikaciji, potem se pa čudimo, kako nas nihče ne razume...

 

Tudi vaš prvošolček vas bo bolje razumel, kaj ste želeli povedati, če si boste vzeli čas za pogovor z njim in mu zares prisluhnili - ga opazovali kot celotno bitje, kaj vam sporoča in ne le z besedami – ne pozabite, na tak način gradita odnos. Med vama bo raslo zaupanje in spoštovanje, kar bo vplivalo na to, da boste vedno manj zaskrbljeni, kako je z njim, ali se je vklopil v družbo in kako se počuti, saj vam bo o vsem tem povedal pa tudi sami boste znali vprašati.

 

Pred časom sem brala o anketi med prvošolčki, ki so jih spraševali o tem, kdo jih najbolje razume. Rezultati so pokazali, da to niso starši, temveč babice in dedki, ker si za njih zares vzamejo čas. Ena od punčk je to, kaj pomeni »vzeti si čas«, opisala, da babica vedno, ko se pogovarja z njo, ugasne televizijo.

 

Starši, prisluhnite svojim otrokom in bodite zgled, da se bodo od vas naučili komunikacije, ki gradi zdrave in kakovostne odnose.

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1068

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

 

Komunikacija je nekaj, kar počnemo vsak dan, vsak trenutek, zavedno in nezavedno, verbalno in neverbalno. S komunikacijo sporočamo svetu in sebi, kdo smo in kaj potrebujemo. Komunikacija je tudi ključna sestavina vsakega odnosa.

Osnovna definicija komunikacije oziroma komuniciranja po wikipediji je, da je to sporazumevanje, občevanje, sistem izmenjevanja simbolov ali informacij med informacijskim virom in sprejemnikom. Gre torej za precej kompleksno dejanje, kjer ne gre le za izmenjavo informacij med virom in prejemnikom, temveč tudi za sporazumevanje in odnos. Ko pogledamo komunikacijo še podrobneje vidimo, da ločujemo še med verbalno in neverbalno komunikacijo, torej na eni strani med besedami, ki jih izrečemo in na drugi strani način, kako te besede povemo: drža telesa, ton glasu, geste na obrazu, obrazna mimika…

Vse to vpliva na kakovost komunikacije – med procesom komunikacije namreč z vsemi čutili prejemamo informacije, tako zavestno kot podzavestno, zato je dobro, da smo čimbolj “pri stvari” ko se z nekom pogovarjamo, saj lahko dobimo ogromno informacij še zraven besed, ki smo jih slišali. Lahko namreč v drži telesa in mimiki obraza prepoznamo, da se za lepimi besedami skriva še neiskrenost in da nam sogovornik v resnici nekaj prikriva, morda nam ponuja domačo in neškropljeno solato, vendar ves čas pogovora, ko nas vztrajno prepričuje in nagovarja k nakupu, čutimo nelagodje, nekaj nam govori, da je bolje, če ne kupimo te solate. Čisto vsakdanji primer, a verjamem, da se je to že vsakemu izmed nas kdaj zgodilo…

Kaj pa v partnerstvu?

Zaznavanje sogovornika in kako se počuti, je za odnos še toliko bolj pomembno. To, kar je dihanje za življenje, je komunikacija za odnos – komunikacija omogoča odnosu, da živi, se razvija in raste. S pomočjo komunikacije na eni strani spoznavamo drugega, kdo je in kaj si želi, na drugi strani pa s pomočjo komunikacije mi drugemu sporočamo, kdo smo in kaj si želimo. Če govorimo o partnerstvu:

  • kdo sem JAZ, kaj so moje potrebe in kaj si želim v partnerstvu, kakšno življenje si predstavljam,
  • kdo si TI, kakšne so tvoje potrebe in kaj si želiš v partnerstvu, kakšno življenje si predstavljaš in
  • ali so NAJINE želje in potrebe usklajene, si želiva isto?

 

Dva, ki sta si všeč, brez komunikacije ne moreta izvedeti, ali sta za skupaj oziroma ali imata enak pogled na partnerstvo in življenje. Namreč kakovostno partnerstvo sestoji iz dveh posameznikov, ki gledata v življenju v isto smer, to pomeni, da sta v istem čolnu in skupaj veslata proti cilju. V življenju potrebujemo ne le partnerja (moža, ženo), temveč življenjskega sopotnika.

Zato se moramo v odnosu potruditi in POSLUŠATI svojega partnerja – celostno, ne le besede, ki jih izreče. Tako bomo izvedeli veliko več – pa ne le o njemu, kako je in kako se počuti, temveč tudi o sebi. Morda vam na vprašanje “Kako je bilo v službi”, odgovori z “V redu”, vendar začutite, da ga nekaj teži. To je za vas lahko motivacija, da nadaljujete pogovor – z občutkom in spoštovanjem. S tem boste naredili korak v novo smer v vajinem odnosu – partner se bo počutil bolj razumljenega, sprejetega in varnega in vam bo vedno več zaupal, pa tudi vi se boste počutili bolje, saj se bosta na ta način s partnerjem vedno bolj zbliževala.

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1305