BLOGI

RSS Ključne besede zapisa: medčloveški odnosi

Iluzije so vcepitve v čustveno, miselno in energijsko telo. Vplivajo na naše razmišljanje in na to, v kaj verjamemo. Vcepimo si jih lahko sami ali nam jih vcepijo starši, nekatere »hranita« družba in sistem, lahko pa jih s seboj prinesemo tudi iz kakšnega prejšnjega življenja. So naša notranja prepričanja, ki nas nezavedno silijo, da se vedno znova znajdemo v neprijetni situaciji, ki je v skladu z iluzijo. Svojo realnost si pač kreiramo sami. 

 

Iluzije si navadno ustvarimo sami, glede na svoje izkušnje v svetu. Veliko smo jih ustvarili v preteklosti, v otroštvu, ko smo bili relativno čisti in pretočni. Takrat naše miselno ali razumsko telo še ni bilo dobro razvito. Otroci še ne znajo razmišljati kot odrasli, čutijo pa veliko več, ker so na čutnem področju še zelo odprti. Tako hitro pride do situacij, ko otrok ponotranji prepričanja, da ni dovolj dober, da ni vreden, da ne zna ali ne zmore. Če otrok živi v okolju, kjer ni dovolj podpore, sprejemanja, razumevanja in ljubezni, se lahko hitro odloči in ponotranji prepričanje, da ni vreden ljubezni ali da ga nihče nima resnično rad. Takšni ljudje kasneje v življenju na silo iščejo ljubezen zunaj sebe, se razdajajo, pretirano ugajajo, postavljajo druge na prvo mesto, sebe pa zanemarjajo. To počnejo, ker si želijo na silo dvigniti (lažno) lastno vrednost, samo da bi presegli iluzijo in dosegli, da bi jih imel nekdo resnično rad.  

 

Starši nam lahko vcepijo iluzije, da se je, na primer, v življenju treba zelo truditi za denar, da moramo veliko delati in garati, da življenje ni lahko. Lahko nam vcepijo veliko strahu in napačnih prepričanj. Človek s temi vcepitvami bo v življenju res veliko garal, delal in sebe spravljal v neprijetne situacije samo za to, ker mu to narekuje notranje prepričanje, notranja iluzija. Po navadi bo neprestano izčrpan, vedno bo rekel, da nima dovolj denarja, da mora varčevati, črnogled bo na življenje in govoril, da nikoli nima časa. 

 

Družbene iluzije, ki so trenutno zelo močne, so iluzije o lepoti, o zunanjosti, o zunanjem videzu ... To iluzijo verjetno vsi zelo dobro poznamo in zadnje čase gre res že v skrajnost. Veliko slavnih ljudi, pevcev, igralcev ter drugih ustvarja prepričanje, kakšno bi moralo biti žensko in kakšno moško telo. V revijah in na socialnih omrežjih so fotografije močno retuširane in polepšane. Videospoti polni na pol umetnih deklet. Tu je žal bolj malo resničnih teles. Ogromno slavnih ljudi, ki spodbuja ta prepričanja, je na veliko »popravljenih« s strani plastičnih kirurgov. Ko vse to opazujemo, se v nas ustvari prepričanje, da naše telo ni lepo, da bi morali biti bolj suhi, bolj oblikovani, imeti manjši nos, večje prsi, kožo čudovite barve, poudarjene oči, podaljšane trepalnice in lase pobarvane z vsaj tremi barvami. Iluzije zelo močno vplivajo na to, da se ne sprejemamo takšne, kot smo. Da nam je težko, ko se gledamo v ogledalo, kaj šele, ko se vidimo na videu. Ampak žal je resnica takšna, da imajo ti slavni ljudje resnično izjemno slabo mnenje o sebi, se sovražijo in se nesprejemajo. Tudi oni so ujeti v iluzijo, ki pa jo s svojimi dejanji še krepijo. 

 

Iluzije, ki smo jih ponotranjili v prejšnjih življenjih, so lahko zelo različne. Jaz, na primer, sem v prejšnjem življenju ponotranjila velik del ženske kode. Bila sem ženička, ki je bila močno podrejena, skrbela je za celo družino, kuhala, pospravljala, delala na njivi, skrbela za celo kmetijo in v celoti skrbela še za vsako moževo potrebo. Sebe ni cenila, ni se spoštovala, niti se ni imela rada. Zato sem imela v tem življenju že veliko dela s topljenjem teh iluzij, ki so se najbolj začele kazati, ko sem stopila v intimen partnerski odnos. Verjamem pa, da me marsikaj še čaka.

 

Kako preseči iluzije? 

Nekaj ali nekdo nam mora »odpreti oči«. Na začetku je treba ugotoviti, katere iluzije sploh podpiramo in kakšna so naša napačna prepričanja o sebi in svetu. Ko razumemo težavo, je edina rešitev ta, da se spustimo noter, globoko v notranjo bolečino, v vzrok. Ko predelamo svojo notranjo bolečino, začnemo na svet in sebe gledati drugače. Iluzija se transformira, tretje oko se še malo bolj odpre in resnica nam je bliže.

 

Maja Radej

Nadaljuj branje
Ogledi: 205

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

V življenju se velikokrat srečamo s situacijo, ko smo v določenem odnosu udeleženi trije. Lahko rečemo, da smo v različnih trikotnikih; npr. mož – žena - ljubica ali pa tašča – snaha - sin oziroma mož. Kako reševati spore, ki se pojavijo v takšnem trikotniku? Bistveno je, da zna žena oziroma partnerka partnerja tudi izpustiti. Tu ni borbe za moškega, saj gre v tem primeru za agresijo, posesivnost, lastništvo nad moškim, izvajanje suženjstva nad njim. Boriti se za nekoga pomeni borbo proti samemu sebi, posledično tudi z drugimi. Gre za to, da samemu sebi ne daš svobode, zato je tudi partnerju ne moreš dati. Krši se zakon svobodne volje, saj v takem primeru oseba ne odloča sama. Moč je bila dana tistemu, ki se je bil pripravljen boriti. Odnos med dvema je res pravi, ko znaš izpustiti, dati partnerju svobodo, ker se v tem primeru sam odloča s kom bo, če sploh bo, ali pa bo raje ostal sam. Potrebno pa je prevzeti polno odgovornost za svoj del odnosa. Lahko pa je situacija tudi obratna in gre za odnos med dvema moškima in eno žensko. V tem primeru pa je ženska tista, ki se odloči in mora za to prevzeti polno odgovornost. Bistveno je, da se ne krivi oziroma grdo govori o bivšem partnerju, saj se s tem dejanjem kaže odnos do sedanjega partnerja. Če ne zmoreš sprejeti prvega partnerja takšnega kot je tudi drugega ne moreš. In slej ko prej se podre iluzija zaljubljenosti in ugotoviš, da tudi drugi partner ni to, kar bi naj bil. Začnejo se rušiti predstave, ki jih imamo o nasprotnem spolu in ugotovimo, da smo zaljubljeni v svojo predstavo, ki je zgrajena na naših projekcijah, lastni domišljiji. In pravljica se razdre tudi z drugim partnerjem oziroma partnerko.  Bomo ponavljali lekcijo še s tretjim, četrtim in krivili nasprotni spol ali pa bomo pogledali globoko vase? Ozavestili odnos z očetom, če smo ženska, oziroma z materjo, če smo moški. Vzorce o jinu, ki predstavlja energijo matere in jangu, ki definira očeta dobimo namreč že v zgodnjem otroštvu. In največkrat se zgodi, da dobimo točno takšnega partnerja kot je bil oče oziroma partnerko, kakršna je bila mama. In vzorci se ponavljajo iz generacije v generacijo, razen če sami nekaj ne spremenimo in pričnemo z delom na sebi. In vedno dobimo takšnega partnerja, ki ga potrebujemo, saj nam je partner največje ogledalo. Problem nastopi, ko se eden izmed partnerjev želi soočiti, drugi pa ne. Takrat poseže vmes višja sila. Ali se bosta oba soočila drug z drugim, ali pa bosta šla narazen. Potrebno je prevzeti odgovornost za svoj del odnosa, ki v partnerstvu predstavlja petdeset odstotkov, v raznih trikotnikih pa malo več kot triintrideset odstotkov. Vedno je lažje kriviti ali pa obsojati drugega. Vendar to ni osebna, duhovna rast. To je bežanje, beg pred resnico, ki jo vsak od nas nosi globoko  v sebi. 

Zato je tako pomembno, da delamo na sebi, dvigujemo energijo in resnica se nam sproti razkriva. Potrebno je biti odprt in resnično prevzeti odgovornost za življenje v svoje roke. Smo kreatorji lastnega življenja in tam, kjer so naše misli, tam je energija. Temu, čemur posvečamo pozornost, raste. V življenje pritegnemo točno to, čemur posvečamo največ pozornosti. Pa naj si bo to partner, hiša, služba, otroci ali pa vlagamo energijo v sebe, svoj razvoj. Tako deluje namreč zakon privlačnosti. Se je pa potrebno zavedati svojih misli, saj ta zakon deluje v pozitivno ali pa negativno smer. Bistveno je, da mi sami vodimo naše misli, ne pa da misli vodijo nas. Če misli vodijo nas, lahko postane celotna situacija popolnoma nekontrolirana. In tako nismo v stiku z realnostjo, nismo tukaj in zdaj. Živimo v navidezni realnosti, ki smo si jo sami ustvarili, ker se bojimo samega sebe, soočanja s samim seboj. Ni zunanjih sovražnikov, so samo notranji. Zato tudi rek: “Človek je sam sebi največji sovražnik.”

Med zaljubljenostjo in ljubeznijo je ogromna razlika. V prvem primeru gre za združitev dveh teles na nivoju spolne čakre, v drugem za povezavo dveh duš na nivoju srca. Zaljubljenost je iluzija, slepilo, ko mislimo, da brez nekoga ne moremo živeti. Zaljubljenost vodi v posesivnost, agresijo, ljubosumje lahko tudi nasilje. Vse to je odnos, ki temelji na strahu pred izgubo. In v tem primeru ne moremo govoriti o ljubezni. Ljubezen pa je za razliko od zaljubljenosti stanje, ki vse in vsakogar samo sprejema. Se ne oklepa, ni ljubosumna in ni posesivna. Ljubezen vodi v osvobajanje. Ljubezen je svoboda, saj se zavedamo, da je človek že v osnovi svobodno bitje. Ljubezen je stanje duha. Prišli smo iz istega Vira in tudi nazaj gremo po isti poti. Vrnitev k Viru in ta Vir je v vsakem izmed nas. To je božanska iskra, božanska ljubezen. Sposobnost videti samega sebe brez vseh mask, iluzij, ki preprečujejo, da bi spoznali svojo božansko naravo. 

Najmočnejša sila v vesolju je Ljubezen. Brezpogojna, iskrena, čista ljubezen do sebe, ki jo vsak izmed nas nosi v svojem srcu, v svojem bitju. Ko se zavedamo, da smo v vsakem trenutku dali od sebe kar smo vedeli, znali in zmogli. Če bi lahko zmogli več, bi ravnali drugače. Vendar je bistveno, da se ne obsojamo in krivimo za preteklost. Preteklost je preteklost, ne moremo je spremeniti. Lahko jo samo sprejmemo, se iz nje nekaj naučimo in gremo naprej s hvaležnostjo ter modrostjo v srcu. Spustiti preteklost, se pomiriti sam s seboj in živeti v sedanjosti, tukaj in zdaj. Razvijati sočutje do sebe in vseh živih bitij. To je najvišja oblika ljubezni. So-Čutje. Ko si sposoben čutiti sebe in druge, jih videti z notranjimi očmi, z očmi srca in ne ega. To pa je resnična svoboda, ki vodi v notranji, duševni mir. Ko si v miru sam s seboj, si pomirjen tudi z okolico. Stvari, ki so te prej vznemirjale, te sedaj sploh ne motijo več. Dosegel si nirvano, mokšo. Korak za korakom se osvobajaš nakopičenega “balasta”, ki ga imaš v sebi, z namenom duhovne osvoboditve. In to je smisel dela na sebi. Biti to kar si. Jaz sem, ki sem. Jaz Sem.  

Aleksandra Jamnik

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 294

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

V odnosu z drugimi vedno iščemo nekaj, kar je tudi ali predvsem naše. Tako nezavedno iščemo način, kako to integrirati vase, Ko te vsebine uspejo sobivati v nas, jih ne iščemo več zunaj, jih ne projiciramo, saj ni več potrebe, ker je vsebina združena v nas. Energija, ki je prej uhajala v projekcijo, je sedaj integrirana znotraj nas in postaja naše kreativno orodje, ki dela za nas. /…/ 

Potreba po povezanosti z drugimi izhaja iz predrojstne izkušnje v maternici. Vseskozi iščemo to (svojo) »popolnost« preko drugega. V drugi osebi iščemo del, ki nam »manjka«, da bi ponovno občutili Celoto. Zato vzpostavljamo odnose. /…/

Lahko bi rekli, da naše vrednote same po sebi nimajo smisla, če se ne odslikavajo v odnosu z drugimi. Niti mi kot bitja nismo sami sebi namen. Smo samo toliko »vredni«, kolikor se razdeljujemo v odnosu, in obratno – odnos je samo toliko vreden, kolikor sebe vnašamo vanj. Tu se torej odraža odnos do samega sebe kot nosilca vrednost, na osnovi katerih stopamo v odnose. /…/

Kolikor se v bistvu poznamo, nam šele pokaže odnos z drugim. Kako lahko sobivamo s sabo in svojimi šibkostmi, ali se uspemo pomiriti s svojimi nasprotji? Če ne zmoremo izpeljati notranje poroke, kako lahko pričakujemo, da nam bo uspela zunanja? /…/

Toleranca do šibkosti in slabosti drugih pa pelje samo preko sprejemanja svojih lastnih. Potrebujemo odnose, vseskozi jih iščemo in ustvarjamo, a če to počnemo s figo v žepu ali jih uporabljamo kot bližnjico, da se nam ni treba srečati s samimi seboj, si v odnosih neprestano ustvarjamo drame; kajti to, kar ni pomirjeno v nas samih s pomočjo skrivne poroke, misterija združitve nasprotij, ne more biti pomirjeno niti v zunanjih odnosih, in tako dejansko ostajamo sami, nezmožni zadovoljujočih navezav z drugimi. Življenje nas tako venomer vrača na začetek, k nam samim, ki izvoru nemira.

 

Marjana Florjan

Odlomki iz članka Odnos kot mysterium coniunctionis, Metke Kramberger, ki je bil objavljen v reviji Anima (jesen 2018).

Nadaljuj branje
Ogledi: 332

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

V prejšnjem blogu sem pisala o zavestnih počitnicah, danes pa nizam nekaj idej, kako skupaj z otrokom spuščamo občutke in skupne igre uporabljamo za boljše počutje, sproščenost, transformacijo stresa in skrbi. 

Plavanje

Med plavanjem vizualiziramo, kako voda odnaša neprijetne občutke. Kako nas čisti, poživlja in revitalizira.

Brcanje žoge, nogomet

Brcanje je krasna tehnika za sproščanje jeze, agresije, napetosti in zakrčenosti telesa. Če boste brci dodali še močen izdih, boste kmalu začutili umirjanje. Vizualiziramo, kako jezo sproščamo po nogi skozi stopalo.

Tek, lovljenje

S tekanjem sproščamo napetosti, stres in bremena. Med tekom pomislimo, katere občutke želimo odvreči in vizualiziramo, kako padajo s telesa in ramen.

Sonožno skakanje, skakanje po eni nogi, ristanc

Skakanje je vaja, ki nas povezuje s tlemi in nas dobro prizemlji. Če skačemo po eni nogi, je potrebna večja koncentracija in zato še večja pozornost, kar nam pomaga, da smo prisotni v sedanjem trenutku. Um in misli se umirijo, energija pa steče po telesu.

Igranje na (otroška) glasbila, petje

Pihanje (pihala – flavta, trobenta…) pomaga odnašati občutke. Pihamo jih iz telesa, medtem ko igranje na tolkala (boben…) aktivira notranjo moč, voljo, akcijo in budnost. Glasba nam pomaga priti v stik z energijo, s samim seboj in zbuja kreativnost ter ustvarjalnost.

Risanje, barvanje

Pridružimo se otrokom kadar rišejo, saj je risanje zdravilen proces, ker sprošča napetosti, občutke, zadrževane energije, spomine iz otroštva, vrtca, šol. Če rišemo in ustvarjamo, smo fluidni, kreativni, unikatni, najdemo nekaj svojega. Kreativna energija je zdravilna energija, je življenje.

Klara Dev

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 392

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Otroci se srečujejo s pisano in barvito paleto čustev, s katerimi pa se morajo šele naučiti upravljati- jih prepoznati, poimenovati ter jih izraziti, predelati na ustrezen način. Pri tem je pomembna vloga nas, odraslih, da jih naučimo, usposobimo kako se na ustrezen način soočiti z občutki. Če sami nimamo težav z odkritim izražanjem čustev, jih ne vrednotimo na dobra in slaba čustva, potem to prenašamo tudi na otroka, ki bo lažje sprejel in izrazil tako jezo in žalost kot tudi veselje; če pa smo nagnjeni k tlačenju in zanikanju določenih čustev, bo tudi otrok prejel sporočilo, da so določena čustva slaba, neustrezna in jih bo začel skrivati pred sabo in okolico. Otrok, ki ni sprejet in razumljen v svojem čustvovanju,  ima občutek, da nas njegova čustva obremenjujejo in se bo zaprl v svoje notranje doživljanje in čustveni svet v  prepričanju, da takšen kot je, ni dober.

Pogosto se zgodi, da nas otrokovo intenzivno in neposredno izražanje čustev resnično lahko pretrese, prebudi v nas določene intenzivne občutke ter nam predstavlja breme; vzemimo to kot sporočilo, da tudi sami v sebi nosimo še nekaj čustvene prtljage, ki jo bo potrebo raztovoriti, da bomo lažje zadihali.

Nekaj predlogov, kako odrasli lahko pomagamo otroku pri sproščanju občutkov:

Pogovor: otrok se mora šele naučiti ločiti med posameznimi čustvi in občutki, s pogovorom mu pomagamo, da prepozna posamezno čustvo in ga zna ubesediti, da poveže vzrok s posledico- zgodilo se je to, sedaj se počutim tako...

Risanje/slikanje: otroku lahko predlagamo, da nariše, naslika..., kako se počuti, ga spodbujamo, da pove, katere barva se mu zdi vesela, katera žalostna, katera topla, katera hladna, katera mu je všeč...

Vaja »Odbijanje balonov«: vaja za sproščanje jeze, frustracije- otrok si predstavlja, da je v zraku polno napihnjenih balonov,  ki  letijo k njemu. Poskuša jih odbiti z rokami in nogami, bolj kot jih odbija, več jih je, zato jih mora odbijati vedno hitreje. Pri tem stiska pesti in boksa okoli sebe, brca z nogami in dviga noge čim višje... Odlična vaja tudi za odrasle J

 

Tia Ambrožič, Petra Pavlin

Nadaljuj branje
Ogledi: 573

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Danes imamo vsi ogromno znanja o tem, kako živeti življenje, da bomo srečni in izpopolnjeni. Da bomo živeli življenje, ki ga želimo živeti. Kupujemo knjige o osebnostni rasti različnih avtorjev, obstajajo blogi, spletni portali in video materiali na to temo, obiskujemo seminarje, predavanja...Ja, danes je znanja o tem, kako živeti svoje življenje in kako osebnostno rasti vsakemu na dosegu roke.

 

To je teorija. Kako je pa s prakso?

Če se malo ozrete okrog sebe, ko hodite po ulici, boste videli zaskrbljene, žalostne, morda celo jezne obraze ljudi. Prisluhnite pogovoru mimoidočih – so to prijazne besede, polne ljubezni in spoštovanja do drugega? Na prste ene roke lahko preštejemo ljudi, ki jim iz oči sijeta veselje in zadovoljstvo, na prste druge roke pa prijazne in spoštljive besede. Vse to zato, ker ne živimo svojega življenja. Vemo sicer, kako se to dela (smo prebrali v knjigi, na internetu, slišali na predavanju), a tega ne delamo. Pa ne zato, ker ne bi hoteli, temveč zato, ker preprosto ne vemo, kako in kje bi začeli. Ko prebereš knjigo o tem, kako spremeniti sebe v boljšega človeka in kako živeti življenje, ki si ga želiš živeti, se ti zdi vse tako enostavno in super, rečeš si »A, tako je to, tako se to dela« in to je to. Tukaj s evs ekonča. Če pa bi res hoteli nekaj spremeniti, moramo zdaj to znanje, ki smo ga dobili (v knjigi, na internetu, na predavanju) začeti uporabljati v praksi, v svojem življenju.

 

To je tako, kot če bi vse življenje samo študirali, ne pa se po končanem študiju zaposlili. Vsi vemo, kako je, ko prideš »svež« s faksa, s srednje šole ali poklicne šole, poln teorije in znanja (praksa na šoli ne šteje za ta pravo prakso v življenju!), potem pa se zaposliš in šele, ko začneš opravljati delo, za katerega si se šolal, se ta pravo učenje zares začne. Takrat uporabiš znanje za to, da nekja narediš v praksi, v realnem življenju. Pogostokrat se izkaže, da ja, teorija je res da bila potrebna, saj ti da nek širši vpogled v samo stvar, vendar pa teorija lahko »zaživi« šele, ko ji praksa vdihne življenje.

 

Tako je tudi z osebnostno rastjo – zares rastemo šele, ko znanje, ki smo ga dobili, uporabimo za to, da spremenimo sebe.  Življenje v teoriji ali življenje v praksi – vsi poznamo razliko. Spomnite se samo na svoje prve poskuse kuhanja ali pa pečenja – ko bereš recept in gledaš slike jedi, se ti zdi čisto preposto, saj vse lepo piše, koliko česa in kako vse te sestavine pomešati skupaj, da nastane to, kar je na sliki. Ko pa se zadeve lotiš, vidiš da manjka še nekaj praktičnih opisov... Pri moji prvi potici so mi še kako prav prišle ure v kuhinji z babico, ko sem bila mlajša,  kajti v receptu ni bilo nikjer tistih podrobnosti, ki povezujejo prvo dejanje z drugim in nato naslednjim, nikjer ni bilo prakse.

 

Da me ne bo kdo narobe razumel – nič nimam proti teoriji, le opozoriti želim, da samo teorija ni dovolj za srečnejše življenje, v katerem se bomo počutili zadovoljne in izpopolnjene. Znanje, ki ga dobimo v knjigi, na internetu, na predavanju, je treba zdaj še uporabiti v svojem življenju. Če ste prebrali, da se je treba imeti rad, da je to prava pot, potem se začnite imeti radi:

  • vzemite si vsaj pol ure na dan zase in takrat počnite to, kar vas veseli,
  • postavite mejo v odnosih,
  • ne kritizirajte se in ne ponižujte sebe,
  • dovolite si izražati čustva (jokajte, smejte se),
  • pocrkljajte se in bodite nežni do sebe.

Ne samo prebrati zgornjega seznama in v sebi pokimati, češ »Tako se to dela, ja«, ampak vzemite en stavek in ga začnite danes delati – kateregakoli, ni važno, pomembno je samo to, da ga danes uvedete v svoj vsakdan. In potem jutri naprej...

 

Vsak dan delajte to, ne samo vedeti, kako se to dela, dejansko to delajte. In bo sprememba, bo rezultat, verjemite.

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1003

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

V terapiji se večkrat srečam s pari, ki si želijo svoj odnos izboljšati. Želijo si, da bi jih partner bolj poslušal, razumel in upošteval. V svojem odnosu si želijo več povezanosti, sproščenosti, veselja in trdnosti.

Kadar ima par težave pri reševanju konfliktov, v terapiji pogosto odkrijem, da se razlikujeta v svojem načinu poslušanja.

 

Kako lahko vemo, da nas nekdo posluša?

Poslušanje lahko kažemo na besedni ali nebesedni način. Besedne znake poslušanja izražamo preko različnih besed, s katerimi spodbujamo sogovornika h govorjenju. Te besede so lahko na primer: "aha", "ja", "razumem" in podobno. Nebesedne znake poslušanja pa izražamo preko govorice našega telesa, kot so prikimavanje, gledanje v oči, ustrezna obrazna mimika in podobno. Kadar oseba, kateri nekaj razlagamo, konstantno pogleduje na uro, se zagleda v svoje nohte ali piše sporočilo na telefonu, imamo lahko občutek, da ne sledi temu, kar ji pripovedujmo. Podoben občutek imamo lahko tudi, kadar nas oseba le nemo gleda.

 

Kako poslušajo moški in kako ženske?

Raziskave kažejo, da se moški in ženske pogosto razlikujejo v svojem načinu poslušanja. Ženske pogosto besedne in nebesedne znake poslušanja uporabljajo, kadar želijo sogovorniku pokazati, da ga poslušajo, medtem ko moški iste znake uporabljajo le kadar se s sogovornikom strinjajo. Kadar žena recimo med pogovorom možu gleda v oči, mu občasno prikima ali uporablja besede kot so "a tako", "aja" in podobno, možu želi sporočiti, da ga posluša. Mož si njeno prikimavanje napačno razlaga kot strinjanje in je lahko kasneje precej zmeden, če žena izrazi svoje drugačno mnenje. Mož je lahko navajen med pogovorom biti tiho in se šele na koncu odzvati, kar pa si ona zaradi njunih različnih načinov poslušanja lahko razlaga kot nezanimanje in zavračanje s strani moža. Ni nujno seveda, da gre za moža ali ženo. Različne načine poslušanja najdemo tudi med prijatelji, družinskimi člani, sodelavci in drugimi. Včasih je ženska tista, ki med poslušanjem pogosteje prikimava, spet drugič je to lahko moški.

 

Morda se nam zdi, da je poslušanje nekaj povsem osnovnega in enostavnega, a mnogo ljudi ima v različnih odnosih težave ravno s tem. Če se znajdemo v konfliktu, se lahko spomnimo na poslušanje in se zavedamo, da imamo dvoje ušes in le ena usta. Morda nam je pa narava skušala kaj namigniti.

Nadaljuj branje
Ogledi: 978

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Večina partnerskih razhodov in ločitev je bolečih, zato razpad zveze ni enostaven proces, je pa nujen. Vsak konec zveze se prelevi v proces žalovanja, zato je pomembno, da to vemo in ga sprejmemo. Nikar ne zanikajte tega ali hitite s pozabo. Vse potrebuje svoj čas. Sprejmite bolečino. Vem, je bedno, a če je ne boste ozavestili, se ne boste pozdravili in šli naprej "ozdravljeni". 

1.    Pobegnite. Odpotujete nekam. Če ne morete biti sami, prosite dobrega prijatelja ali prijateljico, da gredo z vami in da vas poslušajo in ponudijo svojo ramo za jok. Ko gremo od doma, se nam znajo pripetiti zanimive situacije, a če že zbežite, pojdite k sebi, sebe poiščite na novo in fajn je, če se ne zapletate v enonočne avanture v smislu "bom tako lažje pozabila".

2.    Spomini bolijo, vajina pesem zabode direktno v srčka, ko jo slišite. Testirajte se tako, da si jo predvajate vsak dan, dokler bolečina in spomin ne tvorijo več tako pomembnega dražljaja.

3.    Vzemite ločitev kot nekaj, kar od vas terja, da postanete boljši, da delate na sebi in osebnostno rastete in ne da je to teža, ki vas bo sploščila na beton. Življenje gre naprej, četudi se vam to sedaj v šoku ob ločitvi zdi nekaj podobnega znanstveni fantastiki.

4.    Bodite vi, vzemite si čas, da se povežete s seboj. In to sami! Ostanite samski nekaj časa, spoznavajte se in dopustite času, da prebolite bolečino, izdajo, tesnobo in strah pred prihodnostjo.

5.    Osvobodite se bojazni in nesigurnosti. Dovolite si biti samski in poskusite razumeti, da je tudi to v redu.

6.    Bodite v sedanjosti, tukaj in sedaj. Ne glejte na vsakogar, ki pride mimo, kot na vašega bodočega fanta, moža ali ljubimca. Bodite prisotni v vsakem trenutku in ozaveščajte, kaj je za vas sprejemljivo. Ne počnite ničesar na silo ali pa zato, ker so drugi rekli, da je treba. Nima smisla, ker smo vsi unikatni.

7.    Zamotite se, pojdite se pozanimat, kje izvajajo dejavnosti, ki si jih od nekdaj želite pa niste imeli časa ali niste mogli v času trajanja zveze, ker ste se preveč posvečali partnerju. Sedaj je čas za vas!

8.    Osredotočite se na sprejemanje svojega deleža krivde za neuspeh zveze in odpustite sebi in preteklosti. Skušajte se naučiti iz propadle zveze, kaj je bilo tisto, kar vas je delalo nesrečne, sitne in tečne, kaj se lahko spremeni in kaj je tisto, kar si v novi zvezi želite in tudi česa nočete!

 

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1504

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

 

 

Vsi smo hodili v šolo – eni raje, drugi bolj s težavo – pa vendar, v šolo je bilo treba hoditi. Tako so nam rekli, ko smo bili še majhni. Zakaj? Zato, so nam rekli, da se bomo kaj naučili, da bomo potem dobili službo, da bomo lahko preživeli. Pa je to resnica?

Če gledamo na življenje le kot na skupek let, ko najprej hodimo v šolo, potem v službo in na koncu gremo v pokoj, vmes najdemo partnerja, si kupimo avto, zgradimo hišo ali kupimo stanovanje,  se poročimo ali pa tudi ne, imamo otroke ali pa tudi ne, potem je to resnica.

Če pa gledamo na življenje kot na proces, skozi katerega rastemo in se učimo, to ni resnica. Namreč za tak način življenja nas v šoli sploh niso učili. Učili smo se računati, pisati, spozanavali smo svet, družbo in naravo, svoje likovne in pevske sposobnosti ter razgibavali svoje telo. Kaj pa medosebni človeški odnosi in kako poslušati sebe, slediti svojim željam in sanjam, da bomo živeli srečno in izpopolnjeno življenje? Tega se zares nismo nikoli učili.

Znanje o tem smo nabirali povsod naokoli – malo v družini, malo v družbi prijateljev, malo iz medijev, pač kjerkoli smo bili in karkoli smo zaznali. Tako smo pridobili znanje o tem, kaj pomeni biti v odnosu z nekom, kako komunicirati z drugimi, kako odnos nastane in kako se konča. Včasih so bili ti zgledi pozitivni, včasih negativni, vendar ni bilo nikogar:

  • ki bi nam povedal, kaj je prav in kaj ni,
  • ki bi nas popravljal, ko smo sami naredili napako, pa se tega sploh nismo zavedali, zato smo krivili vedno druge, če je odnos razpadel, sami pa smo še vedno delali iste napake,
  • ki bi nam povedal, da zdaj smo pa pravilno ravnali, da bi vedeli za drugič, kako je prav.

Odnosi in komunikacija so del našega življenja oziroma naše življenje je sestavljeno iz odnosov in komunikacije. Zato je za kakovost našega življenja zelo pomembno, kakšne imamo odnose in kako komuniciramo. V prvi vrsti pa, kakšen imamo odnos do sebe in kako komuniciramo s seboj, kajti tako kot to delamo v odnosu s seboj, tako delamo tudi navzven, z drugimi.

Temelj za zdrave odnose so naslednje lastnosti: spoštovanje, razumevanje in sprejemanje, potrpežljivost in vztrajnost, sočutje, ljubezen, nenasilje, resnicoljubnost in iskrenost. Brez tega ni zdravega odnosa, kajti dva se morata medsebojno spoštovati, razumeti drugega v smislu njegove drugačnosti, ga sprejemati kljub njegovi drugačnosti, biti potrpežljiv in vztrajen, sočuten, ljubeč, nenasilen, si prizadevati za resnico in se iskreno izražati.

Vendar pa nekdo, ki teh lastnosti nima, jih ne more izražati v odnosu z drugimi. Zato je potrebno te lastnosti najprej razviti v odnosu do sebe, torej:

  • se spoštovati (ceniti svoje lastnosti in vrednote, po katerih živi),
  • se razumeti in sprejemati v celoti (tudi svoje šibkosti, ne le pozitivne lastnosti),
  • biti potrpežljiv s seboj in vztrajen (si dati čas, da nekaj razumemo in potem vztrajati, da dosežemo spremembo),
  • biti sočuten do sebe, se čutiti in upoštevati svoje občutke,
  • biti ljubeč in nenasilen s seboj (delati z občutkom s seboj),
  • si želeti videti resničnega sebe, ne se zavajati,
  • biti iskren in se iskreno pogovarjati s seboj.

 

Ko imamo te lastnosti, jih lahko šele izražamo v odnosu z drugimi. Ključ do zdravih odnosov leži torej v zdravem odnosu do sebe. To je prvi korak ljubezni, drugi korak se začne, ko stopimo v odnos z drugim. 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1016

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Ko govorimo o varanju, večina ljudi pomisli na fizično obliko varanja, npr. spolnost z osebo, ki ni naš partner. Mnogi so prepričani, da je ravno spolnost tisti sestavni in ključni element varanja. Vendar pa obstaja tudi čustveno varanje, ki je malo manj očitno, a ima ravno tako lahko posledice za naš odnos. Pri čustvenem varanju moški ali ženska vlaga veliko energije in pogosto tudi svojega časa v nekoga, s katerim ni v zvezi. Med njima se tako razvije velika stopnja čustvene intimnosti - zaupata si, imata zelo osebne pogovore in se počutita blizu en drugemu. Pogosto fizične intimnosti, kot so poljubi, dotiki, spolnost in drugo sploh ni. Čustveno varanje je precej pogostejše od fizičnega varanja, saj ga tudi težje prepoznamo in o njem ponavadi manj govorimo. K čustvenemu varanju naj bi se pogosteje zatekale ženske, medtem ko naj bi moški pogosteje varali fizično.

 b2ap3_thumbnail_tech-cheaters-1.jpg

Kako vem, ali gre za čustveno varanje?

Čustveno varanje pogosto prepoznamo po pretirani čustveni intimnosti z nekom, ki ni naš partner. Tej osebi zaupamo svoja najglobja čustva in skrivnosti, ki jih ne zaupamo niti svojemu partnerju. Lahko postanemo skrvnostni in pred partnerjem skrivamo dejstvo, kako pogosto se dejansko družimo s to osebo. Čeprav si velikokrat ne želimo priznati, da gre za čustveno varanje, se vseeno zavedamo, da partnerju ne bi želeli razkriti čisto vseh podrobnosti, ki se jih pogovarjamo z osebo izven partnerskega odnosa. Naš odnos s partnerjem se lahko precej poslabša, prepiri so pogostejši, obenem pa imamo partnerja vedno bolj za samoumevnega. Lahko ga začnemo primerjati z osebo, s katero čustveno varamo, in partnerskemu odnosu ne posvečamo dovolj pozornosti, saj gre večino naše energije v drug odnos. Partnerju pogosto ni jasno, kaj se je spremenilo. Opazi, da se drugače vedemo, obenem pa ne razume, zakaj je tako. Zaradi čustvenega varanja se lahko s partnerjem med seboj precej oddaljimo.

 

Primer iz terapevtske prakse

Pred kratkim je k meni v terapijo prišla poročena gospa, ki se je s sodelavcem zapletla v globok čustveni odnos. Bila je močno zmedena, saj je imela moža zelo rada in mu je bila vedno zvesta, hkrati pa je čutila, da njen odnos s sodelavcem prerasel v nekaj več. S sodelavcem sta delala na skupnem projektu, zato sta večino službenega časa preživela skupaj. Gospa je povedala, da se s sodelavcem rada skupaj šalita ter da se pogosto pogovarjata o zelo osebnih temah. O njem in njunih pogovorih pogosto razmišlja še kasneje v dnevu. Opazila je tudi, da zjutraj namenja več pozornosti temu, kako se bo oblekla za v službo, kot je to počela včasih. Svoj odnos s sodelavcem je želela omejiti ter se ponovno zbižati z možem, a ni vedela, kako. Tekom terapij je ugotovila, da s sodelavcem v resnici ne želi razviti partnerskega odnosa in da si želi ponovno občutiti bližino v odnosu do moža. S sodelavcem je prenehala hoditi na skupne malice med službo in postala pozorna na to, da so bile teme njunih pogovorov bolj površinske. Z možem sta se večkrat tudi skupaj udeležila najinih terapevtskih srečanj ter se pričela odkrito pogovarjati. Redno sta začela načrtovati tudi skupen čas, ki je bil namenjen zabavi in sprostitvi. Na srečanjih sta oba poročala, da sta se pričela ponovno skupaj tudi šaliti, si zaupati in da sta en do drugega zopet ljubeča.

b2ap3_thumbnail_98216379_womanoncellphoneandmanonlaptop.jpg

Nadaljuj branje
Ogledi: 2204