BLOGI

RSS Ključne besede zapisa: notranji občutek

Objavil: Kdaj: Kategorija: Nekategorizirano

Velikokrat slišimo besedo svoboda. Vendar kaj to sploh pomeni? Vsak jo razume in doživlja drugače. Ko bom svoboden, bom lahko šel na konec sveta, delal, kar bom hotel, imel veliko denarja, užival in se upokojil, saj so otroci že odrasli in imajo svoje življenje, itd. Toda svoboda ni zunanje stanje, temveč notranje stanje bitja. Svoboda je odgovornost do sebe in drugih. To ne pomeni, da lahko delamo vse, kar hočemo, saj ima vsako naše dejanje posledice.

Naključij ni ali pa je vse na-ključ. Bistvena je nenavezanost na kogarkoli in karkoli. Vsi smo na nekaj ali nekoga navezani. To je normalno, saj smo ljudje. Težava nastane, ko postanejo te vezi pretesne in se počutimo ujete v določene odnose. Takrat je potrebno narediti energijske odvezave od ljudi, vrniti, kar ni naše, potegniti svojo energijo nazaj, da bi zopet lahko postali svobodna bitja. To je proces, ki ne gre kar čez noč. Potrebuješ vero, zaupanje in disciplino, vse ostalo se zgodi, ko je pravi čas.

Še ena stvar, ki je potrebna na poti svobode. Brezgrajnost v mislih, besedah in dejanjih. Da stvari, ki se nam zgodijo, ne jemljemo preveč osebno, sploh pa ne besed in dejanj drugih ljudi. Vsak človek deluje v skladu s samim sabo in največkrat govori in deluje iz lastnih izkušenj, ki so čisto drugačne od naših. Takrat pride v poštev čisto in odprto srce. Sprejemanje vseh enako, saj smo konec koncev vsi eno. Vse je eno, ker je vseeno.

Svoboda je stanje notranjega bitja. Bolj kot smo brezgrajni, bolj smo svobodni, odprti in pretočni, lažje navezujemo stike z ljudmi in se ne zapletamo v lastne drame in drame drugih. Bistveno je čisto in odprto srce. Ko se soočamo z izredno veliko bolečino, gremo skozi njo, se zavedamo, da je z namenom tukaj, da jo presežemo. Naša največja moč je ravno v naši največji ranljivosti. Da se ne poistovetimo z bolečino, temveč jo samo spustimo skozi svoje telo. In večja kot je bolečina, večja je tudi navezanost oziroma odvisnost. Ljubezen ne boli, boli navezanost. Najvišja oblika ljubezni je sočutje, najprej do sebe, nato do drugih. Čutiti sebe, šele nato lahko čutiš soljudi. Ljubezen je resnično svoboda. Odprto srce je srce, ki je sposobno brezpogojne ljubezni do vseh in vsakogar. In šele po res težkih preizkušnjah in lekcijah, ki jih ima vsak izmed nas, se učimo ljubiti. Ljubiti sebe. Ko si brezgrajen do sebe, si lahko tudi do sočloveka. Biti ponižen in skromen v duši, biti človek človeku, na prvem mestu pa biti človek do sebe. Kje smo v odnosu do sebe, nam kažejo ljudje, s katerimi prihajamo v stik v vsakodnevnem življenju. Zato so odnosi zelo pomemben del našega življenja, saj skozi njih spoznavamo sebe.

Življenje je resnično velik dar, ki ga je treba živeti z odprtim srcem, sprejeti vse izkušnje enako, osvojiti lekcije in se dvigniti na novo raven zavedanja. Gojiti občutek hvaležnosti, se zavedati, da za vsakim dežjem posije sonce in da se vse zgodi z namenom. In odpustiti sebi in drugim. Odpuščanje. Odpuščanje nas pripelje v globok stik s samim sabo. Biti to kar si v danem trenutku in sprejeti vse vidike sebe. Jaz sem, ki sem. Jaz Sem. In da se pri vsakem Jaz Sem zavedamo, da nisem samo Jaz, temveč tudi Ti. Delovati v dobro sebe in drugih. To pa je umetnost.

Aleksandra Jamnik

Nadaljuj branje
Ogledi: 258

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

Nekega dne me je zajel val utrujenosti, ki se je stopnjeval v stanje, ko so mi butnili na površje vzorci, kot so ˝ne morem˝, ˝ne bom˝, ˝nočem˝ in ˝nima smisla˝. Telo je postalo težko, um je nabijal, težko sem se igrala s sinom. Vendar je on vztrajal in me povabil, da se boriva kot dva kung fu mojstra iz šaolinskega templja. Zavedala sem se, da mu težko sledim oziroma na začetku nisem niti hotela. Igrala sem se, ampak sem čutila strašen upor in težo fizičnega telesa. Potem sem se odločila, da je dovolj prepuščanja v teh težkih zaspanih energijah in si postavila namero, da skozi igro prebijem to stanje. Začela sem se boriti, ne z njim, ampak s svojo lastno temo. Potem sva udarjala še z (otroškimi) meči, sekala sem vezi s temi energijami, da se je kar iskrilo. Za zaključek sva še glasno predvajala nekaj otroških rock pesmic, on je igral kitaro, jaz pa bobne in še plesala zraven. Močno sva dvignila energijo in prebila pasivno zamegljeno stanje. Na koncu sem še vizualizirala zlato kroglo na pleksusu in dihala vanjo. Umirila sem se. Tudi on se je umiril in začel risati. Začutila sem budnost, mir in harmonijo, utrujenost je izginila, pleksus se je prebudil. Spet sem začutila voljo in življenje v sebi.

Kadar sem sama, se lotim prebijanja takšnega počutja z različnimi energijsko-dihalnimi tehnikami; delam tehnike za dvig energije in polnjenje solarnega pleksusa in potem naprej ozaveščam vzorce ter se soočam z občutki. To lahko traja, uro, dve ali več. Kadar pa je z mano sin, je treba ubrati drugačno pot. To je povabilo staršem, da v težkih trenutkih ne odrivamo otrok stran od sebe, ampak jim pustimo blizu ali se celo prepustimo njihovemu vodstvu. Rezultati so lahko neverjetni, saj so otroci bolj čisti in povezani s sabo. Oni vedo, kaj je treba storiti v določenem trenutku.

 

Klara Dev, odlomek iz knjige Z namero do zavesti srčnosti in svobode

Nadaljuj branje
Ogledi: 621

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Umirila sem svoje misli in pozornost usmerila v središče glave, v češeriko. Že po nekaj dihih me je prešinilo, da naj povežem češeriko z maternico in tako vzpostavim boljši pretok duhovne zavesti. Takoj ko sem to storila, sem začutila špikanje v maternici – stvar res deluje. Pisanje članka je tako lažje steklo.

O moči maternice sem že nekaj malega pisala, in tudi ozavestila, vendar čutim, da me zdaj čaka nov nivo, globlje po spirali navzdol. Maternica je hranilnik spominov vsega dogajanja povezanega s spolno energijo, odnosi, kreativnostjo. In ravno na tem področju imamo vsi ljudje ogromno težav. Ne vem, kako dolgo bo trajalo, da bom tudi sama prišla do samega jedra, vem pa, da je treba samo vztrajati.

O maternici sem v knjigi Z namero do zavesti, srčnosti in svobode zapisala: »Maternica je najsvetlejši tempelj v ženskem telesu, energijski prostor, kjer je njen notranji glas, najgloblje vodstvo, jasnost, tišina, kreativno izražanje in moč. S pomočjo maternice se lahko ženska poveže s svojo prvinsko močjo, vzpostavi stik s svojo modrostjo in resnično ženskostjo ter tako v sebi najde pravo težišče. Z maternico je ženska neposredno povezana z Galaktično Maternico, iz katere se rojeva prav vse, kar biva, tudi božanska ženskost in božanska moškost. Žal pa se je večina žensk naučila uporabljati moč – delovati in razmišljati kot moški (z umom). Maternica je postala le organ, ki je ženski potreben za spočetje otroka.«

Na tem mestu se postavlja vprašanje, kako bomo ženske to presegle. Odgovor, ki se ponuja, je – duhovna disciplina. Maternica je hranilnik spominov, vseh odtisov življenjskih izkušenj bivanja v ženskem telesu. Vseh izkušenj v zvezi s spočetjem, spolnostjo, odnosom do sebe, lastno vrednostjo ter ne nazadnje do vlog, ki jih imamo kot ženske. Ne govorim o tem, da moramo ženske zavreči vlogo matere, gospodinje, žene … temveč, kako te vloge očistiti trpljenja, iluzij, bolečine, diskriminacije, zlorab ter se dvigniti na nivo zavedanja, kaj je maternica in kaj lahko z njo počnemo, na nivo srčnosti in nežnosti. Vse to so teme, ki se jih je zelo boleče dotikati, zato je dobro, da se tega lotimo ljubeče do sebe, a kljub vsemu z ostrino in odločnostjo, kar nas bo nekega dne privedlo do ponovnega stika s svojo prvinsko ženskostjo. Ženska ne postane ženska, ker se oblači ženstveno, ker je skrbna in ljubeča mama in žena, temveč ko se v polnosti zaveda svoje ženskosti, ki je očiščena vseh želja po biti občudovana, usodno privlačna, seksapilna, boginja, kraljica, sladka, ljubka, uglajena, za ženit … in prosta vseh naporov stlačiti se v te kategorije, ker se to od nje pričakuje. To je vse velika laž, igra, ki smo se jo zelo dobro priučile, pri tem pa poteptale svojo ženskost.

Narava ženske energije je, da se lahko zelo hitro prilagaja situacijam, tako je lahko enkrat zapeljivka, že v naslednjem trenutku mučenica, pa spet kraljica, punčka, gospodinja, ljubica, kača, svetnica … In moškim se meša. Verjetno ni ženske na tem svetu, ki ne bi vsaj enkrat v svojem življenju začutila in uporabila svojo moč, premoč nad moškimi, ko je spoznala, kako so kljub možatosti v resnici nebogljeni.

Ženske smo energijsko močnejše od moških, to je že dolgo znano. Vendar smo v svoji zgodovini izgubile zdrav nadzor nad svojo energijo in se začele bojevati z moškimi. Tako moški kot ženska sta oba skrenila s poti harmonije – oba sta bila zavedena, nasedla sta manipulaciji teme – in danes pretežno živita po načelu, kdo je močnejši, kdo je bolj pomemben: moč, manipulacija, lastninjenje, posesivnost, ljubosumje, tekmovalnost. Žal te energije v večini odnosov prevladajo in so močnejše od sodelovanja, spoštovanja, ljubezni.

No, ta občutek je odskočna deska, da se zavemo, da nas igra »kdo bo koga« ne bo pripeljala v raj, da se ženske naučimo obvladati svojo moč, ki izvira iz maternice, in jo prečistiti, da ponovno postane moč življenja, rasti, novega rojstva, obilja, zavesti. In da dojamemo, da biti nežen, sočuten, čustven ni znak šibkosti … S tem bomo pomagale tudi moškim, da se bodo lahko čustveno odprli in se naučili ponovno zaupati svoji ženski energiji. S pomočjo popolne prenove tako miselnega kot čustvenega in celo fizičnega sistema pa bomo ponovno našli stik s svojo prvinsko naravo ter resnično začeli – živeti.

 

Marjana Florjan

Nadaljuj branje
Ogledi: 611

 

Kdo je pravzaprav ženska, kaj so njene značilnosti? Tukaj ne mislim na fizično pojavo, torej na telo, temveč se sprašujem o tem, kaj je ženska narava. Kako izgleda tisto, kar nosi vsaka ženska v sebi, kako se vidi in kako izraža....če se sploh.

Namreč danes je ženska narava velikokrat zamolčana, potlačena in skrbno spravljena, saj njene lastnosti v današnji družbi niso ravno zaželene in ženska, ki izraža te lastnosti, je velikokrat označena kot šibka, nesposobna in si ne zasluži spoštovanja.

Hitrost je danes tista, ki prevladuje v naših življenjih. Razvoj tehnologije gre v to smer in naša dejanja prav tako:

  • Vedno in povsod se je treba takoj odločiti, da kaj ne zamudimo ali pa da nas kdo ne prehiti, kajti tisti, ki si vzame čas, da razmisli in začuti, kaj je dobro zanj v tistem trenutku, je počasnež in nesposobnež,
  • Nimamo časa čakati, pa čeprav to pomeni, da moramo zaradi tega potem popravljati napake, ki smo jih naredili v naglici in v resnici porabili več časa,
  • Vzeti si čas za svojega najbljižjega in se z njim pogovoriti o dnevu, ki je za njim, brez da zraven stalno gledamo na telefon, ali imamo že kakšno novo e-sporočilo, se nam zdi nepredstavljivo (»Kaj pa če ravno takrat dobimo pomembno e-pošto!«)
  • Ne znamo zares poslušati svojega prijatelja, ki je v stiski, ker zraven stalno razmišljamo "Ampak jaz..."
  • ....

Lastnosti, kot so nežnost, milina, sočutje in ljubezen so nekako »out« in vsi delamo kot roboti – hitimo, stvarem ne pustimo, da se razvijejo, velikokrat prehitevamo še sami sebe, smo nepotrpežljivi in neizprosni, tako do sebe kot do drugih.

Ženska, ki deluje na tak način, težko živi. Počuti se nesrečno, ni zadovoljna z življenjem, ki ga živi. Zakaj? Zato, ker dela v nasprotju s svojo naravo. Nežnost, milina, sočutje in ljubezen so ženske lastnosti in vsaka ženska jih nosi v sebi, ne glede na to, ali jih v resnici tudi živi. Ko se rodi punčka, prinese s seboj na svet vse te lastnosti. Kako se bodo razvijale, je odvisno od tega, kakšno bo njeno življenje – ali ji bo omogočeno te lastnosti tudi izražati ali ne.

Mogoče bo odraščala v družini, kjer se bo morala že zelo kmalu zavarovati pred nasiljem (fizičnim ali čustvenim) in bo svojo »žensko« skrila v sebi in se na tak način zavarovala. Lahko pa bo obdana z ljubečimi odnosi in bo tudi sama razvijala to pri sebi – odrasla bo v zrelo žensko, ki je nežna, sposobna ljubiti z vsem srcem, sočutna, poleg tega pa potrpežljiva in vztrajna. To je njena notranja moč, ki ji pomaga premagovati različne izzive in preizkušnje na življenjski poti.

Tako v dobi odraščanja in prve ljubezni, kot kasneje kot odrasla ženska, ki se spušča v nov odnos,  potrebuje trdnost in vero vase, da ohranja sebe, hkrati pa se prilagaja novim okoliščinam. Z nežnostjo in toplino bo lahko napolnila svoj dom, v katerem bosta s partnerjem ustvarila družino. Potrpežljivost in vztrajnost sta lastnosti, ki ji bosta pomagali, ko postane mati, pa tudi sicer v življenju, da bo lahko sledila svojemu notranjemu občutku. In nenazadnje sočutje in ljubezen, s katerim se bo partnerju popolnoma predala in mu pokazala pot do srca.

To je ženska. To je njena pot. To je njeno življenje. 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1033