BLOGI

RSS Ključne besede zapisa: odnos do življenja

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Tantra je znanje o svobodi. Pristna, prvotna tantra je znanje, ki govori o reinkarnaciji, o razvoju duše, ki se je skozi različna utelešenja razvijala do končne osvoboditve. Je pot odpiranja srca na pravilen način. Če srce ni pravilno odprto, lahko pride do nepopravljivih oziroma resnih poškodb. Predaja v duhu tantre govori o predaji izkušenj iz vseh inkarnacij, kar pripelje do samouresničenja. V preteklosti je bilo velikokrat tako, da se je učitelj od učenca oziroma učenke pravzaprav učil, saj je bil ta veliko bolj odprt in dovzeten za to vrsto znanja. Ko je učenec/-ka osvojil/-a lekcijo oziroma sprejel/-a učiteljev ukrep, je lahko tudi učitelj ozavestil določene stvari pri sebi. So bili pa ti ukrepi velikokrat zelo težki in naporni, saj je bilo treba dušo dvigniti na višjo raven zavedanja. In tako sta se oba dvigovala do končne samorealizacije. Zato so tudi bili potrebni ašrami oziroma različne vrste »izolacij«, kot npr. življenje v gorah, saj je bil to dolgotrajen proces. Danes se dvig duše odvija na veliko nežnejši in mehkejši način, saj so energije pretočnejše. V preteklosti so bile energije goste in temu primerni tudi učiteljevi ukrepi. 

Spolnost v okviru tantre kot duhovne osvoboditve je bila dostopna samo, če sta bila učitelj in učenka hkrati tudi mož in žena, pa še to samo v primeru, da sta bila že oba skoraj mojstra. V tem primeru je šlo za dvojni odnos – dogovor dveh duš. Če pa je bil odnos samo na ravni učitelj-učenka, je bila spolnost v okviru duhovne osvoboditve nemogoča, saj je bil kršen moralno-etični kodeks. Zato je imel učitelj veliko odgovornost do učencev, učenk in prav tako so tudi učenci imeli veliko odgovornost do učitelja. Odnosi so vedno odgovornost do sebe in drugih. Pri tem je pomembno, da ne izgubimo sebe. Da znamo ločiti, kaj je v odnosu naše in kaj ni. Da ne prevzemamo odgovornosti drugih nase, saj sta za vsako nastalo situacijo potrebna dva. Daleč najpomembnejši pa je odnos, ki ga imamo sami s sabo, saj smo mi edina oseba v katerem koli odnosu, ki se lahko spremeni – drugih ne moremo spremeniti!

Pot tantre oziroma svobode je tudi pot izgub. Vsaka izguba pa je hkrati tudi osvoboditev. Ko nekdo odide iz našega življenja, doživimo izgubo. Ampak od nas je odvisno, kako bomo na to gledali. Če se zavedamo, da je vse minljivo, bomo lažje šli skozi proces. Zapusti nas partner, otroci odidejo in si ustvarijo svoje življenje, starši umrejo, prijateljica se preseli v drug kraj, umre nam hišni ljubljenček. Vse to so izgube. Če bomo na izgube gledali kot na osvoboditev, pri tem ne bomo trpeli. Trpljenje nastane, ko smo preveč navezani in ne znamo spuščati. Zato je tako pomembno od-puščanje. Vsaka izguba prinese nekaj novega v življenje. Nekaj odide, pride pa novo. In to je bistvo svobode – nenavezanost. Dovoliti, da vse, kar mora, odide iz našega življenja, zato da naredi prostor novemu. Temu, kar je v skladu s tem, kar smo. Če znamo spustiti, čutimo žalost, če ne znamo, pa veliko trpljenje. To je moksha. Osvoboditev od trpljenja.

Prav tako se je treba zavedati, da rastemo v skladu z razvojem naše duše. Ne moremo izsiljevati, pospeševati, ampak se zavedati, da se vse zgodi, ko se mora, ob pravem času, na pravem mestu. In tudi to je tantra. Da plavamo s tokom. Da smo potrpežljivi, razumevajoči, spoštljivi do sebe in drugih, brezgrajni. Mojstri. Brezgrajnost v mislih, besedah in dejanjih. Vendar je bistveno, da znamo to tudi živeti. To nam pa pokaže življenje, ki nam prinaša lekcije, ki jih moramo kot duša tudi osvojiti.

Aleksandra Jamnik

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 240

Objavil: Kdaj: Kategorija: Nekategorizirano

Velikokrat slišimo besedo svoboda. Vendar kaj to sploh pomeni? Vsak jo razume in doživlja drugače. Ko bom svoboden, bom lahko šel na konec sveta, delal, kar bom hotel, imel veliko denarja, užival in se upokojil, saj so otroci že odrasli in imajo svoje življenje, itd. Toda svoboda ni zunanje stanje, temveč notranje stanje bitja. Svoboda je odgovornost do sebe in drugih. To ne pomeni, da lahko delamo vse, kar hočemo, saj ima vsako naše dejanje posledice.

Naključij ni ali pa je vse na-ključ. Bistvena je nenavezanost na kogarkoli in karkoli. Vsi smo na nekaj ali nekoga navezani. To je normalno, saj smo ljudje. Težava nastane, ko postanejo te vezi pretesne in se počutimo ujete v določene odnose. Takrat je potrebno narediti energijske odvezave od ljudi, vrniti, kar ni naše, potegniti svojo energijo nazaj, da bi zopet lahko postali svobodna bitja. To je proces, ki ne gre kar čez noč. Potrebuješ vero, zaupanje in disciplino, vse ostalo se zgodi, ko je pravi čas.

Še ena stvar, ki je potrebna na poti svobode. Brezgrajnost v mislih, besedah in dejanjih. Da stvari, ki se nam zgodijo, ne jemljemo preveč osebno, sploh pa ne besed in dejanj drugih ljudi. Vsak človek deluje v skladu s samim sabo in največkrat govori in deluje iz lastnih izkušenj, ki so čisto drugačne od naših. Takrat pride v poštev čisto in odprto srce. Sprejemanje vseh enako, saj smo konec koncev vsi eno. Vse je eno, ker je vseeno.

Svoboda je stanje notranjega bitja. Bolj kot smo brezgrajni, bolj smo svobodni, odprti in pretočni, lažje navezujemo stike z ljudmi in se ne zapletamo v lastne drame in drame drugih. Bistveno je čisto in odprto srce. Ko se soočamo z izredno veliko bolečino, gremo skozi njo, se zavedamo, da je z namenom tukaj, da jo presežemo. Naša največja moč je ravno v naši največji ranljivosti. Da se ne poistovetimo z bolečino, temveč jo samo spustimo skozi svoje telo. In večja kot je bolečina, večja je tudi navezanost oziroma odvisnost. Ljubezen ne boli, boli navezanost. Najvišja oblika ljubezni je sočutje, najprej do sebe, nato do drugih. Čutiti sebe, šele nato lahko čutiš soljudi. Ljubezen je resnično svoboda. Odprto srce je srce, ki je sposobno brezpogojne ljubezni do vseh in vsakogar. In šele po res težkih preizkušnjah in lekcijah, ki jih ima vsak izmed nas, se učimo ljubiti. Ljubiti sebe. Ko si brezgrajen do sebe, si lahko tudi do sočloveka. Biti ponižen in skromen v duši, biti človek človeku, na prvem mestu pa biti človek do sebe. Kje smo v odnosu do sebe, nam kažejo ljudje, s katerimi prihajamo v stik v vsakodnevnem življenju. Zato so odnosi zelo pomemben del našega življenja, saj skozi njih spoznavamo sebe.

Življenje je resnično velik dar, ki ga je treba živeti z odprtim srcem, sprejeti vse izkušnje enako, osvojiti lekcije in se dvigniti na novo raven zavedanja. Gojiti občutek hvaležnosti, se zavedati, da za vsakim dežjem posije sonce in da se vse zgodi z namenom. In odpustiti sebi in drugim. Odpuščanje. Odpuščanje nas pripelje v globok stik s samim sabo. Biti to kar si v danem trenutku in sprejeti vse vidike sebe. Jaz sem, ki sem. Jaz Sem. In da se pri vsakem Jaz Sem zavedamo, da nisem samo Jaz, temveč tudi Ti. Delovati v dobro sebe in drugih. To pa je umetnost.

Aleksandra Jamnik

Nadaljuj branje
Ogledi: 256

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Nekaj vode je preteklo v zadnjih mesecih in znotraj sebe še iščem stabilnost. Nekaj idej se mi svaljka po glavi, predvsem misli, ki se navezujejo na "napačne" odločitve, izbire, na "neprave" situacije, na vse kar zahteva dvojnost: prav-narobe; dobro-slabo; lepo-grdo... na vse kar zahteva kesanje za napačno odločitev in na vse kar zahteva evforično dokazovanje za "pravo" izbiro. Obe skrajnosti v katerih sem, me utrujata, saj nobena ne prinaša tistega bistvenega: sprejemanja življenja takšnega kot je. Ne sprejemam stabilnosti in zadovoljstva že samo zato, ker je življenje v meni, ampak ga poskušam ves čas usmerjati z negativnim/pozitivnim prizvokom. Počasi se pomirjam z mislijo, da mi življenja ni treba več usmerjati z izbiranjem med prav in narobe, dovolj je, da počnem tisto kar si želim in čutim, da me vsaj malo veseli; vse ostalo se potem zgodi samo od sebe. Lahko sem nevtralna do življenja, važno le, da počnem kar me veseli in pustim, da življenje samo to razvija zame, postopoma pa izpušča tisto, kar me ne izpolnjuje. Najbrš se temu reče spontana evolucija, jaz sem pa mislila, da me bo odrešila "revolucijaaaaa". Faaak, življenje je čudež, že samo zato, ker je. Jaz sem dovolj, že samo zato, ker sem. Vse ostalo je "mogoče".

 

Budistična zgodba "Mogoče"

"Nekoč je živel star kmet, ki je delal na polju že mnogo let. Nekega dne je njegov konj pobegnil. Ko so to slišali sosedje, so prišli na obisk. “Kakšna smola!« so sočutno dejali.

“Mogoče,” je odvrnil kmet.

Naslednje jutro se je konj vrnil skupaj s tremi divjimi konji. “Kako lepo,” so sosedje vzkliknili.

»Mogoče,« je odvrnil starec.

Naslednji dan je njegov sin poskušal zajahati enega od divjih konj, toda konj ga je vrgel in sin si je zlomil nogo. Sosedje so spet prišli in sočustvovali nad njegovo nesrečo.

»Mogoče,« je odgovoril kmet.

Dan potem, so v vas prišli vojaški uradniki zaradi priprave mladih fantov za v vojsko. Ko so videli zlomljeno nogo kmetovega sina, so ga pustili in šli naprej.

Sosedje so čestitali kmetu, kako dobro so se stvari iztekle.

“Mogoče,” je dejal kmet.

... "

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 459

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Tisti, ki se odloči, da bo pričel z delom na sebi, gre skozi določene faze oziroma obdobja. V zadnjih devetih letih izvajanja delavnic in individualnih terapij, sem se srečala z mnogimi iskalci zavesti in prav vsak od njih je šel skozi podobne izkušnje. Nekateri so in še vedno vztrajajo, ostali so ubrali druge poti. Prepričana pa sem, da vsak, ko enkrat začuti energijo in svetlobo znotraj sebe, tega nikdar ne pozabi. Pa četudi je bilo to samo enkrat.

 

1.FAZA - ZAČETKI

Znotraj sebe začutimo hrepenenje po nečem nedoločenem. Poizkusili smo se napolniti na sto in en način, a nič od tega nas trajno ne zadovolji. V želji po odgovorih začnemo raziskovati, ko nekaj pritegne našo pozornost. Bodisi doživimo deja-vu, sanjamo napotke ali srečamo starega znanca, ki nam priporoči dobro knjigo ali delavnico.

Obiščemo delavnico in doživimo povečan pretok energije ter širjenje ujetega obzorja. V dar dobimo odlično počutje, voljo, uresničenje dolgonameravane želje, ipd.  Če smo se prej vozili po makadamu, smo zdaj že na regionalni cesti, kjer je vedno več smerokazov in navodil kako nadaljevati svojo pot.

2. FAZA - ISKANJE UČITELJA

Nato se čez nekaj časa znajdemo na točki, ko se je potrebno odločiti ali bomo s potjo nadaljevali naprej. Ugotovimo namreč, da delo na sebi ni krožek, ki se ga udeležiš 1 x tedensko, ampak je predano raziskovanje sebe, kjer instantna in draga razsvetljenja ne pridejo v poštev.

Na svetu obstaja mnogo poklicev, za katere potrebujemo leta, da se izučimo. Zato potrebujemo tudi pri duhovnem prebujenju nekoga, ki je pred nami to že izkusil in ve o čem govori. Pravi duhovni učitelj ni tisti, ki išče pripradnike, da ga bodo malikovali, ampak je tak, ki vas bo znal tudi brcniti v »ta zadnjo«, da se boste premaknili. Ker je taka oseba ob nas takrat, ko jo najbolj potrebujemo in nam pomaga obuditi našo iskro, je logično, da do njega (ali nje) gojimo posebno hvaležnost. Vendar še tako razsvetljeni Mojster ne more namesto nas narediti potrebnih korakov za spremembo, zato je prva stvar, ko se lotite »duhovnosti«, da čimprej prevzamete odgovornost za svoje življenje.

3.FAZA -TERAPIJE SVETLOBE

Sedaj ste se odločili za spremembo. Že zaradi odločitve si boste povišali delček svoje energije, da jo boste lahko usmerili v nove stvari. Dobili boste podporo vesolja, v kolikor pa boste  redno obiskovali delavnice ali terapije, pa se boste kmalu počutili kot prerojeni. Desetkratno si boste dvignili svojo energijo, kar bo vplivalo na vse, kar delate in ste. Lažje se boste soočali z izzivi, več boste lahko postorili, obenem pa boste imeli lep občutek, da končno delate nekaj zase.

4, FAZA - UPORI

Delo na sebi kot ga smatram in preizkušam zadnjih 15 let, je polno vzponov in padcev. Ko se ego lomi na vseh nivojih in izgublja svojo moč, uporablja vsemogoče načine, da bi nas spravil z začrtane poti. Začne nam nesramno prišepetovati, da to ni za nas, danes smo utrujeni, jutri imamo polno opravkov, spet tretji dan so se najavili obiski. Na paleti ima tisoč in en izgovor zakaj nimamo časa za delo na sebi. Z voljo in sedaj vedenjem, da deluje vedno po istem kopitu, ga lahko končno premagamo. Vsaka dobljena bitka nam da še več zagona in napredek bo viden na vseh področjih.

5. FAZA - SOOČANJE

Ko pomislite na meditacijo se zagotovo ujamete v sliko, kjer mirna  osebo v zenu, zbrano meditira nekje ob morju. To iluzijo spustite čimprej, saj človek, ko ozavešča sebe, doživlja od izbruhov jeze, do trme, žalosti, zoprnije ali pa smo kot top, ki strelja brez konca. Šele potem, ko si priznamo te občutke in se z njimi soočimo ter jih izrazimo,  se lahko le-ti transformirajo (izražamo jih v okolju, kjer smo varni oziroma z ljudmi, ki delajo enako). Na koncu se usedemo ali uležemo v zen in doživimo drugo plat medalje. Val energije svetlobe nas popolnoma zajame in končno doživimo tisto, na kar smo že davno tega pozabili. Začutimo svežino, svetlobo in zaupanje, da zmoremo in da je ta pot še kako prava.

6.FAZA - VZTRAJNOST IN DISCIPLINA

Za vse naše stvari, katere želimo uresničiti, potrebujemo močno voljo in vztrajnost. Maratonec, ki želi odteči 20 kilometrov, verjetno ne sedi vsak dan na kavču in se obilno prenajeda, medtem, ko na televiziji spremlja kako drugi tečejo in se rekreirajo. Profesionalni športniki redno vadijo, tečejo, pazijo na prehrano in se tudi mentalno pripravljajo na svoj izziv. Enako je pri meditaciji. Iskalec zavesti 24 ur na dan budno spremlja, kaj se v njem in z njim dogaja. Vsak dan je  drugačen in izzivi so različni. V kolikor premore disciplino, je rešil že polovico vsega. Pri širjenju svojih mej vztraja toliko časa, dokler jeziček na tehtnici ne prevaga v njegovo dobro in takrat doživi spremembo. Morda bo to nekaj čisto majhnega, a tudi to je treba ceniti in spoštovati. Mozaik zavesti sestavljamo po koščkih, na začetku širše slike sicer ne vidimo, a ko si pogledamo končni izdelek, bomo  prijetno presenečeni.

ZDAJ VAM NE BO VEČ DOLGČAS

Delo na sebi je način življenja. Vanj vložimo celega sebe in se nenehno trudimo k izboljšavam. Živi pa smo takrat, ko smo v stiku s svojimi občutki. Namesto prikrivanja, zatiskanja oči in iskanja načinov kako utišati svoje čustveno telo, rajši sprejmite vihar, ki se odvija in se zavejte darila, ki ga prinaša. Načini bodo sami prišli do vas, zato odprite oči in poslušajte srce, kajti vsi odgovori so že v nas.

 

Leticija Fortin

Nadaljuj branje
Ogledi: 548

Jernej je učitelj energijskih tehnik in se petnajst let ukvarja z raziskovanjem svojih sposobnosti. V Celju izvaja delavnice energijskih in dihalnih tehnik za razvoj zavesti, po izobrazbi je elektrotehnik, ljubiteljsko pa se ukvarja z oblikovanjem izdelkov iz lesa. Pogovarjala sva se o življenjsko pomembnih rečeh, o politiki, revoluciji, o sistemu, v katerem živimo, o duhovnih modrostih in notranji tišini. O tem, kako živeti v miru s samim seboj in s svetom okoli sebe.  

Jernej, kaj ti je v življenju najbolj pomembno?

To, da presežem vse lastne omejitve ter prebudim speče energijske potenciale in sposobnosti, kar pomeni, da dosežem totalno koncentracijo in ostrino uma, povezavo z duhom. Vem, kako bi moralo biti, in vsak dan se trudim doseči to stanje. To zame pomeni, de ne dovolim, da me vodijo sile lenobe, pasivnosti, ampak da sem buden, v volji, nameri in ostrini. Vsak dan je bitka. Vsak dan se je treba ponovno naravnati na to, ker lahko že naslednji dan pozabiš. Kar naprej se je treba opominjati, truditi, nič ne pride samodejno.

Kaj ti predstavlja sistem, družba, v kateri živiš, družbeni dogovori, pravila?

Preden sem začel delati na sebi in tudi še leta kasneje, sem bil kar naprej v jezi na sistem, zakaj je tega treba. Čutil sem jezo na vsako ureditev, od gospodarstva, bančništva, upravljanja države, politike, res čisto na vse … V resnici mi čisto nič ni ustrezalo. Paradoks pa je, da hkrati vsak ta sistem nosi v sebi, in najtežje je pogledati vase in to videti. Tudi sam sem imel s tem težave, zadnja leta pa si to lažje priznam, čutim in tudi vse bolj vem, kje v meni se skrivajo bančnik, politik, religijski vodja in gospodar vojne. Gre samo za notranja stanja energij, ki se manifestirajo navzven. Ljudje imajo podobna stanja v sebi, podobne vzorce o tem in potem je takšna realnost, kot je. Poanta pa je, da ta sistem v sebi transformiraš, energijo preobraziš …

Ali smo na te energije tako navajeni, da jih v sebi sploh ne zaznamo?

Gre za to, da nam te energije dajejo lažen občutek, da smo živi. Marsikdo v svojem pohlepu razmišlja, da kakšen pa bi bil svet brez vojne: najprej moraš sprožiti vojno, da lahko potem nekaj prodaš in da potem tam, ko je vse zrušeno, investiraš in prodajaš, nekaj zgradiš. Nato tak človek misli, da je mali ´bogec´ v svojem malem svetu pohlepnih ambicij. Te programe v sebi kolektivno nosi velik del človeštva, ki sploh ne pomisli na to, da bi svet lahko obstajal tudi brez vojne in pohlepa. Če tega ne moreš izživeti, to ne pomeni, da tega v tebi ni. V resnici smo si zelo podobni, imamo podobne misli in vzgibe. V resnici tudi moja jeza na sistem, sedaj to vem, ni bila toliko iz nekih človekoljubnih namenov, ampak iz tega, zakaj jaz nimam, on pa ima, torej iz pohlepa.

Torej duhovnost ni človekoljubna?

Duhovna pot te privede do šokantnih spoznanj, če greš res v svoje globine. Duhovni ego te tako ´farba´, da misliš, da si duhoven že, če samo malo razmišljaš o duhovnosti. Leta in leta sem tlačil resnične notranje vzgibe, kot je bila na primer energija surovega pohlepa. Samo domišljal sem si, da sem to razrešil. Ok, mentalno že … Pohlep se namreč ne navezuje samo na slo po denarju, poslu, znanju, ampak na pohlep po čemer koli, samo da uveljaviš svojo moč, svoj prav, da si prvi, naj… To je pohlep.

Ali imaš sebe za upornika proti sistemu?

Ni dobro biti ne upornik in ne pristaš oziroma ovca. Tretja točka je pot zavesti, da sprejmeš svet takšen, kakršen je. In če imaš ti svoje notranje vrednote, po katerih živiš, ti tudi sistem ne more narediti ne dobrega ne slabega. Ostajaš nevtralen, ne vpletaš se v noben spor, v nobene ideologije, ne v nasilje, ne stopaš ne na levo, ne na desno, ampak vztrajaš v tretji točki, ki je pot zavesti, pot duhovnega napredka. Če bi spoštovali svoje notranje duhovne vrednote, kot so ljubezen, sodelovanje, spoštovanje, potem takega sistema, kot je obstajal skozi celo zgodovino in obstaja še danes, ne bi bilo.

Kot nas uči zgodovina, se je uporništvo običajno kaznovalo. V redu, je bila revolucija, ampak revolucije niso ničesar spremenile, če že, je bila sprememba trenutna, ampak potem se je sistem nadomestil samo z drugo obliko. Globalno pa se ni nič spremenilo. Poleg tega si upornik – revolucionar ravno tako umaže roke. V bistvu je v obsodbi in hkrati ponovi isto: obsodi, ubije in potem sam postane diktator. Vsi sistemi revolucije so se izrodili – zrušili so obstoječe sisteme in jih zamenjali z drugimi. Nič se ni spremenilo, ker ni bilo notranje revolucije, revolucije v vsakem posamezniku, ni bilo notranje spremembe. Ne moreš na silo, z orožjem, s prelivanjem krvi spremeniti in razrešiti zunanjih problemov. Vsi ti zunanji problemi so odraz notranjih konfliktov, konfliktov v nas, konflikta s samim seboj.

Na kakšen način lahko presežeš ta konflikt znotraj sebe?

Da presežeš ta konflikt znotraj sebe, se ga moraš najprej zavedati in priti do točke, ko ti je dovolj vseh ideologij in načinov izkoriščanja, pohlepa, zunanje norosti, ko se nekako zaveš, da to ne vodi v pravo smer in da si ti sam odgovoren za svoje življenje. Nato poiščeš svojo pot, da izstopiš iz kroga zamer in medsebojnega obračunavanja, in začneš slediti tistemu pravemu, tihemu glasu v sebi, ki te usmerja v pravem delovanju. V Stari zavezi je 10 božjih zapovedi, ki lepo govorijo o tem. Če bi se ljudje tega držali in razumeli njihov pomen, ne bi bilo gorja in tudi ne bi nastal sistem izkoriščanja, politike, vojne – to kar imamo sedaj, temveč bi bilo možno sodelovanje. Samo deset zapovedi je, ne milijon zakonov in predpisov.

Ali je pomembno, kako živimo, kako se obnašamo, delujemo v odnosih?

Najpomembnejša stvar je točno to, kako živimo. Če nimamo smisla življenja, živimo brezciljno v kaosu zgoraj naštetih stanj, energija gre v tri dni in potem umremo. Duhovna pot, energijske veščine, meditacija in da najdeš svojo srčno vizijo, poslanstvo, ki te osrečuje – jaz druge rešitve ne vidim. Da ugotoviš, kaj lahko narediš zase, za svet, za druge, da vsi dvignemo zavest na višjo raven, kjer ni kaosa in ni strahu. Skozi stoletja so na zemljo prihajali posamezniki, da so nas opominjali, da obstaja še kaj drugega poleg običajne človeške bede in trpljenja. Ti mojstri so navdihnili množice za spremembe in z vzgledom učili, da je možno drugače, da je možno biti v srcu, da je možno biti izven tega izkoriščanja.

 

 

Z Jernejem se je pogovarjala Karmen Merlov.

Nadaljuj branje
Ogledi: 533

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

S poganjanjem lastne energije, tako da smo nenehno v delovanju, kreiranju – »iz sebe«, v skladu s svetlobo, dosežemo preboj v samostojnosti v pravem pomenu besede in osvoboditev lastne kreativne sile. Ta energija mora biti prosta vseh strahov, navezav in vzorcev, kot so ne smem, ne znam, ne da se, ne bo mi uspelo ipd., in vse tuje energije, zaradi katere ne živimo svojega »originala«, temveč smo »kopije« nekoga, nečesa ... Da bi resnično lahko delovali z lastno energijo, moramo najprej vrniti tujo. Kaj pa to pomeni?

 Vrniti tujo energijo pomeni, da moramo najprej ugotoviti, kdo sploh smo. To je proces, ki zahteva vztrajno delo na sebi, raziskovanje čustvenih globin – podzavesti. Tam so shranjeni vsi naši spomini iz bližnje in daljne preteklosti in vanje je ujeta naša energija. Tja smo jo spravili, ker je v danem trenutku nismo bili sposobni takoj obdelati. Obdelati energijo pomeni, da svojim čustvenim reakcijam, kot so strah, jeza, žalost, užaljenost, vzvišenost idr. – odzivom na določena dejanja in stanja – odvzamemo čustveni naboj, jih nevtraliziramo. Naredimo spravo s seboj in drugimi, sprejmemo lekcijo, ker smo dojeli vse okoliščine njenega nastanka in sprejeli odgovornost za svoj del vpletenosti.

Te neobdelane energije je v naši podzavesti kar precej. To je stara zaloga, ki nas bremeni v vsem, kar počnemo ali pa bi želeli početi tukaj in zdaj. Je speči kapital, ki čaka na pogon. Več energije ko uspemo osvoboditi iz podzavesti, več moči imamo tukaj in zdaj, da presežemo rutino vsakdana in postanemo kreativni v življenju.

V tem procesu pometanja lastnega podstrešja naletimo na »zanimive« stvari, predvsem na čustvene bolečine, ki jih vsi radi čim bolj globoko potisnemo vase. Med drugim pridemo tudi do zavesti o tuji energiji, ki smo si jo nekoč prilastili – nevede, predvsem zaradi želje po moči, biti glavni, biti najboljši, najlepši, imeti tisto, kar ima nekdo drug itd. Vse to je posledica neznanja, ne-zavesti o tem, kdo smo v resnici, ker smo iz življenja v življenje izgubljali lastno integriteto. Verjeli smo lažem, iluzijam in izgubili svoj pristni jaz sem. Naučili smo se posnemati dejanja drugih, ker nekako smo vendarle morali preživeti. Žal, na tak način vedno bolj stran od sebe, v odvisnostih od drug drugega. Postali smo kopije, ponavljajoč naučeno, tradicije, brez vedenja, da živimo zgolj drobec svojega potenciala.

A vse to, kar smo doživeli v svojih življenjih, se je »moralo« zgoditi, vse izkušnje so naše lekcije, prek katerih lahko spoznamo sami sebe – če oziroma ko začnemo odstirati iluzije iz svojega energijskega sistema.

Kaj deluje tuja energija v nas? Zaradi tuje energije ne moremo izraziti samega sebe, tega, kdo smo v resnici. Vsaj ne v vsej svoji polnosti. Poleg tega s tujo energijo težje delujemo pristno, saj ta energija ni v skladu z nami, zato imajo naša dejanja velikokrat podton nasilja, brezsrčnosti, robotizma, rutine, ki pogosto vodijo v neuspeh, vedno enake napake, razočaranja, nezadovoljstvo. Nekaj manjka, mi pa ne vemo, kaj to je, zato smo postali mojstri prikrivanja in maskiranja. Kljub morebitnemu uspehu pri delu. Ti t. i. podtoni so lahko zelo skriti. Seveda smo lahko tudi srečni, veseli, ustvarjalni, uspešni v poklicu, a vseeno to ni to. Izmojstriti se v določeni veščini, stroki ni tako težko, biti mojster v svojem izvornem jazu pa je nekaj popolnoma drugega. Pot do te vrste izmojstritve vodi skozi tunele ozaveščanja vsakega koščka energije, ki je ga je treba prečistiti vseh virusov, tujkov, da lahko naša originalna energija zadiha, zaživi. Več energije, ko prečistimo in ozavestimo, vrnemo, bolj smo v stiku s samim seboj. In šele takrat nam življenje odstre pot, ki nam je bila v resnici namenjena – poslanstvo, ki naj bi ga živeli. Ko vrnemo tujo energijo, dobimo tudi svojo nazaj. In ker smo v ta proces vložili ogromno truda, postajamo vse bolj odgovorni do lastne energije, ki je ne želimo več izgubljati.

Odlična tehnika, s katero lahko posegamo v čas in prostor ter potegnemo nazaj oziroma zberemo svojo energijo in vrnemo tujo, je rekapitulacija. Gre za dihalno tehniko podoživljanja vseh dogodkov, lepih in manj lepih, kjer je ujeta naša energija. Če si želimo delovati s polno močjo in zavestjo, je treba zbrati vso. To zahteva čas in potrpežljivost. Več energije, ko si povrnemo, bolj postajamo spet celi, resnično mi. Tako se vse bolj spoznavamo, odkrivamo čuda stvari o sebi, tako o svojih vrlinah, sposobnostih kot tudi šibkostih, ki pa smo jih sedaj sposobni preobraziti v vrline.

Delo na sebi odstira iluzije, da se nekaj ne da, da nekaj ne moremo, da nekaj ni za nas. Vendar se moramo v eni točki odločiti, ali si želimo premagati nemogoče in preobrniti kolo usode v smer, ki si jo želimo, ali pa bomo to raje pustili za kdaj drugič ali poiskali kakšno drugo možnost, poti je namreč več … A nič se ne zgodi čez noč, če ni pred tem vloženega precej truda in vztrajnosti ter jasne odločitve, da si »to« želimo. Da se stvari vedno ne uresničijo takoj, pa je zato, ker si določenega stanja ali navade tudi nismo ustvarili od danes na jutri, temveč smo jih utrjevali leta in leta, življenja in življenja. Spremembe se tako ne morejo zgoditi kar za utrip očesa. Potem se resnično ne bi ničesar naučili. Želim biti kopija ali original? To je tu vprašanje.

 

Marjana Florjan

Nadaljuj branje
Ogledi: 725

V življenju se vsakemu ˝zgodijo˝ težki trenutki. Ti trenutki znajo včasih trajati več dni, tednov ali mesecev. Naj gre za bolečine in s fizičnim zdravjem povezane težave, občutke anksioznosti in tesnobe ali pa nezmožnost soočanja z življenjskimi okoliščinami, v katerih se znajdemo: v partnerstvu, pri delu, ki ga opravljamo, v družini, katere del smo, ali pa gre za materialno in finančno stisko.

Naš odnos do problemov, s katerimi se soočamo, postopoma izoblikuje našo naravnanost do življenja in njegovih izzivov. Ta naša naravnanost do življenja se prenese tudi na delo na sebi, na procese zavestnega in nameravanega soočanja s preteklimi izkušnjami, frustracijami, strahovi, odrinjenostjo, nezaželenostjo in drugimi močnimi čustvi, ki jih gojimo v sebi, v nezavednem, tik pod umskimi razlagami in mentalnimi zgodbami, ki jih obnavljamo v glavi.

V večini primerov si na začetku težko priznamo, da imamo težave. Ker se zaradi naše ignorance in strahu pred tem, da bi se porušilo navidezno ravnovesje, ki ga živimo navzven, ne soočimo z realnostjo, v kateri smo se znašli, jo zanikamo in upamo, da bo čim prej minila, se situacija večinoma še poslabša. Zdravstvene težave postanejo hujše, bolečine močnejše, odnosi se začnejo lomiti, delovne razmere se zaostrujejo, življenje čedalje bolj pritiska na nas, da bi končno dobili uvid v situacijo, takšno, kot je.

En del naše notranjosti želi dobiti drugačno podobo, želi se rešiti bremena preteklosti, želi se osvoboditi. Ampak, ko je človek sredi problematičnega dogajanja, je to težko videti na ta način. Zanikanju sledi odpor do soočanja, iskanje hitrih rešitev posledic, površinsko razumevanje vzrokov za nastalo situacijo in smiljenje samemu sebi. Težko nam je in upamo, da se smilimo še komu drugemu, da nam bo pomagal in namesto nas rešil situacijo, v kateri smo se znašli. Na tej točki se začne problem vleči, zavlačujemo z rešitvijo, ki je vedno v nas, do nje pa pridemo, ko spremenimo odnos do nečesa.Kaj to ˝nekaj˝ je, je odvisno od stiske, ki jo doživljamo, in od področja, kjer se to ˝nekaj˝ dogaja. 

Ko se na energijski ravni odločimo za ukrepanje (marsikdo to naredi nezavedno) – v osnovi to predpostavlja okrepitev enega dela v nas, samostojnost tistega, kar še ni bilo samostojno, osvoboditev vezi, ozdravitev čustvene bolečine ali opustitev kakšnega našega značilnega načina obnašanja – je to navzven vidnokot rešitev problema, odsotnost fizične bolečine, ureditev odnosov z iskrenim pogovorom ali kompromisno ločitvijo, ureditev delovnih razmer, odnosa s starši, otroci …

In čez nekaj časa, po mirnem obdobju, se zopet zgodi podobno: nov problem, nove težave, nov krog zanikanja, upora, nesoočanja, ubogega jaza, odločitve, spremembe, navideznega miru. Če sprejmemo dejstvo, da je bistvo življenje sámo in ne problemi ter druga skrajnost  (pretirano navdušenje in evforija), bomo v sebi začutili stabilno življenjsko silo, ki vodi življenje v smeri razvoja zavesti. To pomeni, da je naše življenje sestavljeno iz izzivov učenja, do katerih pa imamo vse prevečkrat odnos ˝odvečnega problema˝ ali pa ˝prekipevajoče evforije˝. Ne vidimo pa, da s takšnim odnosom do življenja sami ustvarjamo probleme ali pa iščemo občutek sreče in pretiranega navdušenja, ki mu vedno sledi dno. In spet sledi nov krog.       

Želja, da problemi minejo in se spet počutimo dobro, iskanje olajšanja, varnosti, udobja, ko se nam ni treba več truditi, ko nam ni treba več ˝živeti˝, zanika princip učenja skozi življenje. Gre za odnos do življenja v smislu: »Daj mi že enkrat mir!« Da bi to presegli, je potrebno spremeniti odnos, našo naravnanost do svojega življenja, za katerega smo se nekoč borili in si ga z neupogljivo življenjsko silo tudi izborili.

Nismo na Zemlji zato, da bi imeli ˝mir˝. Nismo bili rojeni zato, da bomo umrli. Nismo na Zemlji zato, da bi skakali iz stanja problemov v stanje prekipevajočega navdušenja. Na Zemlji smo zato, da se učimo, rastemo v zavesti, pozdravimo stare rane, preizkušamo svoje sposobnosti, se osvobodimo notranjih in zunanjih omejitev in postanemo tisto, kar smo od nekdaj bili – zavest v obliki energije, stabilna v svojem bitju, ki živi v spoštovanju in sprejemanju življenjske sile v sebi in drugih.

 

Karmen Merlov  

Nadaljuj branje
Ogledi: 580

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

 Si želite biti srečnejši?

Pogosto verjamemo, da moramo svoje življenje korenito spremeniti, preden se bomo počutili bolje, a ni nujno tako. Srečnejše se lahko počutimo že sedaj. Predstavila vam bom tri preproste in z raziskavami podprte trike, s katerimi lahko že zdaj postanete srečnejši.

 

 

1.     Družimo se s srečnimi ljudmi

Pomislite, s katerimi ljudmi preživite največ časa. So ti ljudje srečni? Če se pogosto družimo z ljudmi, ki se recimo konstantno pritožujejo nad drugimi, vlado in življenjem na sploh, obstaja velika verjetnost, da bomo tudi sami postali bolj pozorni na negativne vidike svoje življenja. Nasprotno bomo ob srečnih ljudeh tudi sami hitreje prepoznali vesele dogodke in se osredotočili na pozitivno. To je potrdila tudi raziskava iz leta 2008, ki je pokazala, da v pogosti družbi srečnih ljudi tudi sami postanemo srečnejši. Bodite torej pozorni, da čim več časa preživite v družbi ljudi, ki se življenja veselijo.

 

2.     Nasmeh

Ste vedeli, da naši možgani ne ločijo med pristnim in nepristnim smehom? V obeh primerih se nam v možganih ob smehu pričenjo sproščati endorfini oziroma hormoni sreče, ki so naravni blažilci bolečine. Če se zdajle pričnete glasno smejati, se boste pričeli počutiti bolje. Za začetek je lahko dovolj že nasmeh. Pri tem je pomembno, da se ne nasmehnete zgolj z usti, temveč tudi z očmi. Nasmeh mora biti dovolj širok, da se vam v zunanjih kotičkih oči narišejo drobne gubice. Pozivam vam torej, da se točno ta trenutek široko nasmehnite, četudi morda za nasmeh nimate očitnega razloga.

 

3.     Hvaležnost

Izražanje hvaležnosti ima izredno pozitiven vpliv na doživljanje sreče. V eni izmed raziskav, so bili udeleženci, ki so si vsak dan zapisali pet stvari, ki so se jim tisti dan zgodile in za katere so bili hvaležni, za kar 25% bolj srečni kot ostali udeleženci. Če si želite biti srečnejši, razvijte navado, kjer si vsak večer zapišete, kaj vas je tistega dne osrečilo ter tako spodbujajte izražanje svoje hvaležnosti.

 

Poleg omenjenega je za doživljanje sreče izredno pomembno tudi, kakšen odnos imamo sami do sebe. Samopomiljevanje in stalno kritiziranje samega sebe sta naravna sovražnika sreče. Ljudje, ki so zadovoljni sami s sabo in se zavedajo svoje vrednosti, se tudi sicer v življenju počutijo boljše. Če želite izboljšati svojo samopodobo, vam lahko pomaga obiskovanje skupine za dvig samopodobe. Tam se naučite, kako razviti pozitiven odnos do sebe. Tudi sicer ste lahko pozorni na svoje pozitivne lastnosti ter sami sebe večkrat pohvalite. Pomembno je torej, da ste tako v svojih mislih kot tudi sicer do sebe prijazni.

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 2130

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Ste kdaj razmišljali o svojem odnosu do denarja?

Menite, da je denar težko zaslužiti?

Si ga je sploh prav želeti?

Kaj denar sploh je?

 

Čeprav se z denarjem srečujemo takorekoč vsak dan, je denar v mnogih krogih še vedno tabu tema. Pri eni izmed raziskav, izvedeni v Ameriki, so ugotovili, da se celo raje pogovarjamo o smrti kot o denarju. Podobna raziskava, izvedena v Angliji, pa je razkrila, da neznancu celo hitreje zaupamo podatek o tem, koliko spolnih partnerjev smo imeli kot podatek o višini svoje plače. Denar je torej pogosto prepovedana tema. Še redkeje kot o samem denarju pa govorimo o tem, kakšen je naš odnos do denarja. Ker o tem le redko govorimo, o denarju pogosto razvijemo popačena prepričanja, ki nas tako na finančnem kot na drugih področjih po nepotrebnem ovirajo.

b2ap3_thumbnail_shutterstock_121346014.jpg 

Zakaj so naša prepričanja o denarju pomembna?

Če do denarja nimamo razčiščenega odnosa, sami sebe na poti do uspeha pogosto nezavedno sabotiramo. Težko sprejemamo dobre odločitve glede denarja, kadar te odločitve izvirajo iz strahu ali jeze. V skladu s svojimi mislimi in prepričanji se tudi vedemo, zato so od njih odvisne izkušnje, ki jih bomo v zvezi z denarjem imeli. Popačena prepričanja o denarju nas pogosto ovirajo pri iskanju službe, napredovanju v službi, uspehu, uresničevanju svojih želja in tudi na področju odnosov, saj je denar statistično gledano pogost izvor konfliktov. Zaradi popačenih prepričanj o denarju se lahko počutimo nemočne, jezne, nemirne ali pa nas glede denarja pogosto skrbi.

Če smo prepričani, da živimo v svetu pomanjkanja ter da je do denarja izredno težko priti, bomo opazili manj možnosti za nove načine služenja denarja. Nekdo, ki verjame, da si denarja ni prav želeti, se bo s svojim nadrejenim težko pogajal za višjo plačo. Denar bo le stežka sprejel od drugih. Nekdo, ki je prepričan, da z denarjem ne zna ravnati in da je denar povsem nepomemben, z njim ne bo načrtno upravljal ter bo svoje finančno ravnanje prepuščal naključjem.

 

Kaj torej lahko storimo?

Nekaterim je bil zdrav odnos do denarja že privzgojen, večina izmed nas pa mora zdrav odnos do denarja načrtno razviti. To storimo tako, da svoj odnos in prepričanja o denarju vzamemo pod drobnogled ter jih ozavestimo. Četudi morda ugotovimo, da naš odnos do denarja morda ni tako zdrav, kot bi si želeli, to ne pomeni, da bo vedno tako. Svoj odnos do denarja vsekakor lahko spreminjamo. Oblikujemo lahko tak odnos do denarja, ki nam bo v življenju koristil ter nam omogočal, da se počutimo sproščene, svobodne in bogate.

 

 

Če vas tema podrobneje zanima, vas vabim, da pokukate tudi v knjigo Skrita uganka denarja.

Nadaljuj branje
Ogledi: 1474

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

 

 

 

»Zdi se mi, kot da stojim v polni sobi ljudi, kričim na ves glas, a me nihče ne sliši«, je potarnala Rose Jacku v filmu, ki je konec devetdesetih podiral rekord za rekordom. Ni pa Titanik samo ljubezenska zgodba ali zgolj dober prikaz nekega zgodovinskega dogodka. Ne, v njem se skriva tudi sporočilo – “živeti svoje življenje.”

 

Kot smo rekli v prvem delu, je dobro v neki točki v svojem življenju narediti osebno bilanco in se vprašati, zakaj počnemo stvari, ki jih v resnici ne maramo (na primer hodimo v službo, v kateri ostajamo zgolj zaradi plače) in zakaj vzdržujemo odnose, ki nas le obremenjujejo ne pa izpopolnjujejo…

 

Vprašajte se torej, »zakaj to počnem, če pa me vendar ne veseli niti ne vidim smisla«. Dobili boste zanimive odgovore:

  • ker to od mene pričakujejo (partner, starši, prijatelji, sodelavci...),
  • ker se to spodobi,
  • ker mi je nekdo tako svetoval, da je to zame dobro,
  • preprosto ne vem, zakaj (ne se zadovoljiti s tem odgovorom, ampak raziskujte naprej).

Kje ste pa tukaj vi – namreč, če nekaj delate, delajte to zato, ker vi tako hočete, ne zato, ker nekdo drug meni, da je to za vas dobro, da se spodobi ali zaradi kateregakoli drugega razloga.

 

Le vi sami veste, kaj je za vas dobro. Tega ne more vedeti nihče drug na tem svetu!

 

Težava nastopi, ker mi sami v resnici ne vemo, kaj je za nas dobro, niti si zares ne zaupamo, zato odgovore iščemo pri drugih ljudeh:

  • ko spoznamo simpatičnega moškega, sprašujemo prijateljice, kaj si mislijo o njemu,
  • ko se odločamo med dvema ponudbama za službo, ljudi okoli sebe sprašujemo in prosimo za pomoč pri odločitvi,
  • ko iščemo novo stanovanje, se zanašamo na mnenja drugih,
  • ko planiramo zasluženi dopust, poslušamo vse druge, le sebe ne, kaj si pa mi zares želimo,
  • ...

 

Seveda ni nič narobe poslušati mnenja drugih, narobe je le to, da poslušamo SAMO njih, sebe pa sploh ne vprašamo, kaj si pa mi želimo. Pravilna pot je, da najprej sebe vprašamo:

  • je moški, ki sem ga spoznala tak, s katerim se bova ujela v življenju (ali imava enak pogled na življenje in partnerstvo) in bova lahko skupaj rasla in se razvijala?
  • v kateri službi bom lahko bolje izražala svoje talente in sposobnosti, v katerem okolju se bom bolje počutila, katero delovno okolje je bolj primerno zame?
  • je to stanovanje prostor, kjer se bom počutila doma, kjer se bom počutila varno in odgovarja mojemu življenjskemu stilu?
  • si želim miren dopust daleč od vseh ljudi, nekje na samem ali si želim na potovanju spoznavati nove ljudi, obiskovati prestolnice in muzeje?

.....nato pa, če res čutimo potrebo slišati še drugo mnenje, vprašamo še ljudi, ki jim zares zaupamo in nas dobro poznajo.

 

Pogovorite se s seboj, vprašajte najprej sebe – zgradite najprej temelje, potem pa pojdite v svet.

 

Tako boste bolj suvereni, predvsem pa boste lažje sledili sebi oziroma temu, kar si vi želite. Brez pogovora s seboj se vam zgodi to, da drugi usmerjajo vaše življenje in vi kar naenkrat postanete le sovoznik, ne pa voznik. V takšni vlogi se nihče ne more počutiti dobro.

Kričite na ves glas, da naj vendar ustavijo, ampak vas nihče ne sliši.

 

Zavzemite držo ustvarjalca in pogumno stopite na novo pot – pot k sebi.

Ko ugotovite, kaj je tisto, kar delate zaradi drugih in ne zaradi sebe, potem je naslednji korak, da to prenehate delati. Ker zdaj veste, da na primer na aerobiko hodite le še zaradi nekega dogovora s prijateljico izpred treh let, za gibčno telo pa vsak dan poskrbita več kot odlično oba otroka, ki ju lovite po parku in doma v dnevni sobi, se lahko z mirno vestjo pogovorite s prijateljico in aerobiko odpoveste. Bosta vajino druženje raje prilagodili novim razmeram in se dobivali ob dnevih, ko bo obema bolj odgovarjalo. Nenazadnje je mogoče prijateljica ravno tako že dlje časa zbirala pogum, da vam to reče....

Ko se za nekaj odločimo, potem moramo to še narediti – zavihati rokave, zbrati ves pogum in moč, globoko vdihniti....in skočiti v vodo. Težko je, strah nas je, vendar imejte v mislih ves čas to, da delate nekaj, kar je za vas dobro. Mogoče se v tistem trenutku še ne počutite tako, zagotovo pa se boste slej ko prej. Namreč ko lepo skrbimo za sebe in svoje potrebe, skrbimo v resnici za svoje notranje počutje, za svojega notranjega otroka:

·      ko date odpoved v službi, kamor hodite le še zaradi plače, se bo vaš notranji otrok po letih »tlake« počutil osvobojenega. Lažje boste zadihali in dobili ideje, kaj vse bi lahko delali;

·      ko se odločite zapustiti partnerstvo, ki to že zelo dolgo ni bilo več, si izkažete vso ljubezen in spoštovanje. Veste, da si zaslužite več in to boste tudi zagotovo našli, kajti vse se najprej začne pri sebi. Ko imaš sebe rad in si ne dovoliš več živeti skupaj z nekom, ki te ne ljubi več niti te ne spoštuje, sporočaš, da si vreden ljubezni in spoštovanja....in ljubezen te slej ko prej najde;

 

Poskrbite zase, saj boste le tako lahko srečni in zadovoljni v svojem življenju.

Naše notranje počutje je znak, ali lepo skrbimo zase ali ne. Čim večkrat se vprašajte, »kako se počutim«. Iskreno poglejte vase in opazujte: ali vaš otrok joče in vas milo prosi, da poskrbite zanj, da prenehate delati to, kar mu škodi, ali je zadovoljen in vesel, ker lepo skrbite zanj? To bo vaš kažipot na poti spreminjanja sebe.

In če tudi zaključimo s tem, s čimer smo začeli – ne čakajte na potop ladje, da boste lahko začeli na novo, že zdaj imate vso moč v svojih rokah, da spremenite svoje življenje in zaživite SVOJE življenje, to, kar si želite že od nekdaj.

 

Tinkara Filač, svetovalka za zdrave odnose

1.del >>>

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1096

 

 

 

Se še spomnete filma vseh časov, no vsaj takrat so tako govorili in pisali o njem, film, ki je podiral rekorde, film, ki je povzdignil mit romantične ljubezni v neslutene višave, film, ki je s tako zgodovinsko natančnostjo prikazal eno najhujših katastrof, do katere je prišlo v prvi vrsti zaradi napuha, egocentrizma in želje po slavi. Najbrž že veste, o katerem filmu je govora.

 

 

Titanik je bil film, ki je konec devetdesetih polnil kinodvorane in blagajne, pa tudi mnoga srca. To je bil film, ki je združil tako tiste, ki jih je zanimal zgodovinski pogled na eno največjih katastrof, kot tudi tiste, ki jih je pritegnila ljubezenska zgodba med glavnima junakoma, Rose in Jackom. Odlična kombinacija, kjer je bil zadovoljen tako moški del publike kot tudi ženski, če malenkost poenostavimo.

 

Malo bolj podroben pogled v samo vsebino pokaže, da film poleg vsega zgoraj opisanega, nosi pomembno sporočilo – »živeti svoje življenje«.

 

Se spomnete kakšna je glavna junakinja Rose na začetku filma in kakšna je, ko se film zaključi? Rose spoznamo kot aristokratinjo, ob koncu filma pa izvemo, da je po potopu Titanika odšla v svet, postala igralka in živela precej »normalno« življenje, stran od »visoke« družbe, katere del je bila prej. Pa ne le to – na začetku je hladna, vzvišena in nesrečna v sebi, ob druženju z Jackom pa se začne spreminjati in postaja vedno bolj sproščena, vesela in prijazna, predvsem pa srečna!

 

»Zdi se mi, kot da stojim v polni sobi ljudi, kričim na ves glas, a me nihče ne sliši«, je potarnala Rose Jacku.

 

Kolikokrat se tako v svojem življenju počutite vi? Kolikokrat zgolj nemočno opazujete, kako življenje teče mimo vas, vi pa se ukvarjate s stvarmi in odnosi, ki vam zares ne pomenijo nič:

  • hodite v službo, ki vam predstavlja le sredstvo za preživetje, delo vas ne veseli ali izpopolnjuje in v njej ne morete izraziti svojih talentov in sposobnosti. V službo hodite bolj kot ne, kot v zapor in ko je osem ur konec, se vam zdi, da šele zaživite - žal pa ste takrat že tako utrujeni in izčrpani, da je vse, kar lahko naredite le to, da aktivnosti, ki vas zares veselijo, prestavite na enkrat drugič, ko boste imeli dovolj energije;
  • ste v partnerstvu, kjer sta le še dva tujca, ki živita eden mimo drugega, vsak na svojem samotnem otoku, vendar ostajata skupaj, bodisi zaradi otrok bodisi zato, ker nimata poguma se soočiti z obtožujočimi pogledi staršev in okolice. Morda sta se celo dogovorila, da se lahko videvata z drugimi, ker kljub vsemu, ljubezni si oba želita;
  • imate prijatelje, s katerimi se že dlje časa videvate bolj po sili kot iz nekih skupnih zanimanj in prijateljstva, vaše poti so se že davno obrnile vsaka v svojo smer, a zaradi navade in prepričanj, da »kaj bodo pa rekli, če me ne bo več na skupna srečanja«, vzdržujete nekaj, kar je že zdavnaj umrlo;
  • pred leti, ko ste začeli hoditi na aerobiko, ste resnično uživali – imeli ste reden urnik, ko ste skrbeli za svoje telo, s prijateljico, s katero sta se skupaj vpisali na tečaj, sta ena drugo spodbujali k rednemu obiskovanju vadbe in nenazadnje, spoznavali ste nove ljudi. Danes pa, ko imate poleg službe še družino, vam ta hobi ne predstavlja več veselja in razvedrila, temveč vse prej kot to.

 

Če ste se vsaj v eni situaciji našli, je čas za osebno bilanco. Ustavite se in se vprašajte: »Zakaj to počnem?« in ponovite to vprašanje večkrat na dan – pri vsaki stvari oziroma odnosu, kjer čutite nezadovoljstvo, nesmisel ali nelagodje, se vprašajte, zakaj se tako počutim. Potem pa kopljite in raziskujte, da boste dobili iskren odgovor, zakaj delate nekaj, kar vam v resnici ne paše. Velikokrat namreč počnemo stvari, ker smo tako navajeni in niti ne pomislimo, da bi lahko naredili nekaj drugače.

 

Vesela novica je, da lahko naredimo drugače vedno, le če hočemo. Samo mi lahko spremenimo stvari v svojem življenju.

 

Tinkara Filač, svetovalka za zdrave odnose 

2.del >>>

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1112

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Uspeh ni vedno odvisen le od nadarjenosti, trdega dela ali sreče, temveč tudi o našega načina mišljenja. Čeprav se tega pogosto ne zavedamo, svoj način mišljenja pravzaprav izbiramo. Če želimo postati uspešni, je ključno, da se miselno naravnamo na uspeh.

 

Kaj sploh je uspeh?

Ne obstaja le ena definicija uspeha. Uspeh deloma definira družba, v veliki meri pa si ga definiramo tudi sami. Osebe, ki imajo zelo ozko definicijo uspeha in ga smatrajo kot nekaj, kar se zgodi le nekajkrat v življenju (npr. zaključek šolanja, napredovanje v službi), se bodo redkeje počutile uspešne. V svoje cilje bodo morale dolgo obdobje vlagati zelo veliko energije, preden bodo dosegle to, kar smatrajo kot uspeh. Ljudje, ki vidijo uspeh tudi v manjših dosežkih (npr. večerni tek, uspešen sestanek), pa bodo v večji meri uspeh doživljali na vsakodnevni ravni. Majhne zmage bodo doživljali že na poti do svojega cilja in ne šele ob koncu, zato bo tudi njihova vsakodnevna motivacija pogosto višja ter bodo najverjetneje bolj zadovoljni sami s sabo v različnih fazah doseganja cilja.

 

Primer iz terapevtske prakse

Pred kratkim je bila pri meni v Hočem več terapiji gospa, ki je imela zelo rada svojo službo in si je močno želela uspeha, a ga ni nikoli resnično pričakovala. Pogosto je navdušeno prevzela kakšen zahtevnejši službeni projekt, nato pa se je ustrašila, da ji ne bo uspelo ter je zaključitev projekta, skupaj z zaslugami zanj prepustila sodelavcu. Tekom najinega terapevtskega dela sva skupaj raziskovali njene predstave o uspehu. Najprej sva raziskovali zlasti, kako si uspeh sploh predstavlja. Ali je uspeh sestavljen le iz enkratnih življenjskih situacij ali tudi iz manjših vsakdanjih dogodkih? Je uspeh nujno le nekaj za kar moramo garati? Sta zmaga in uspeh vedno povezana z denarjem? Kako so njeni starši dojemali uspeh ter kako so se odzvali ob neuspehu? Ko raziskujemo svoja prepričanja o uspehu, lahko včasih ugotovimo, da so v našem okolju ali družini celo bolj cenili neuspeh, saj je morda prevladovalo prepričanje, da so vsi uspešni ljudje nepošteni ali pohlepni. Morebiti uspeh nezavedno povezujemo z vzvišenostjo ali brezčutnostjo. Morda smo prepričani, da nismo vredni uspeha ali da je uspeh omejena dobrina, zaradi česar je bo zagotovo zmanjkalo za nas. Včasih nam ravno naše predstave o zmagi in uspehu onemogočajo postati uspešni v življenju. Z gospo sva ugotovili, da je globoko v sebi prepričana, da ne more biti uspešna in istočasno tudi topla, prijazna in radodarna oseba. Prepričana je bila tudi, da si uspeha ni prav želeti. Tekom terapije sva njene predstave o uspehu postopoma spreminjali. Skupaj sva gradili tudi njeno samozavest in komunikacijske veščine, ki ji bodo prišle prav zlasti v službi (veščine pogajanja, veščine postavljanja meja, itd.).  

Ko se je v službi naslednjič lotila večjega projekta, samo sebe pri izvedbi projekta ni več sabotirala.  Tako sebe kot sodelavce je pričela k uspehu spodbujati. Misel na uspeh ji torej ni več prinašala občutka strahu in nezadostnosti, pač pa se je ob razmišljanju o zmagi počutila motiviranano in navdušeno.

 

Ni torej pomembno zgolj, kaj in kako delamo, pač pa tudi kaj ob tem razmišljamo. Kot je nekoč dejal Henry Ford: "Če mislite, da zmorete ali če mislite, da ne zmorete, imate v obeh primerih prav."

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1410

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Ste že kdaj pomislili "Srečen bom ko..."? Morda ste pomislili, da boste srečni, ko boste dobili pravega partnerja, ustrezno službo, boste shujšali ali ko se vam bo vaša mama končno opravičila. Pogosto smo prepričani, da šele ko se bodo nekatere naše okoliščine spremenili, bomo lahko postali resnično srečni. Toda ali je to res? Če bi se nam točno v tem trenutku uresničilo tisto, za kar si prizadevamo, bi se znali preprosto prepustiti življenju in biti srečni? Kako dolgo bi ta sreča trajala? Eno uro? En dan? Leto dni?

 

Ali čakamo na srečo?

Vse preveč ljudi na srečo čaka. Srečo tako konstantno zasledujejo in se vedno skriva nekje pred njimi. Ko se dogodki, za katere smatrajo, da jim bodo prinesli srečo, dejansko zgodijo, je sreča pogosto kratkotrajna ter hitro najdejo nekaj drugega, kar potrebujejo za srečo. Nekdo je recimo prepričan, da bo lahko srečen šele, ko bo zaslužil več denarja, a ko dobi boljšo službo, ugotovi, da bo srečen šele, ko bo imel dobrega prijatelja ali boljše stanovanje. Prepričani so, da se morajo najprej spremeniti določene okoliščine njihove trenutne situacije, nato pa bodo lahko srečni. Zanimivo je, da je resnica ravno obratna. Najprej najdemo način, da smo zadovoljni s sabo, da uživamo v sedanjih trenutkih, da opazimo in smo hvaležni za to, kar že imamo, nato se okoliščine pričenjajo spreminjati. Ko smo srečni, imamo precej več možnosti, da privabimo okoliščine, ki si jih želimo. Nekdo, ki gre poln energije in dobre volje na razgovor za službo, bo službo lažje dobil, kot nekdo, ki gre na razgovor nezadovoljen. Prav tako bo nekdo, ki na srečo čaka, manj užival v dobljeni službi, saj ga bodo različne okoliščine hitreje zmotile in odvrnile od pozitivne naravnanosti.

 

Srečen bom, ko...

Vse preveč ljudi na srečo čaka. Srečo tako konstantno zasledujejo in se vedno skriva nekje pred njimi. Ko se dogodki, za katere smatrajo, da jim bodo prinesli srečo, dejansko zgodijo, je sreča pogosto kratkotrajna ter hitro najdejo nekaj drugega, kar potrebujejo za srečo. Nekdo je recimo prepričan, da bo lahko srečen šele, ko bo shujšal, a ko shujša ugotovi, da bo srečen šele, ko bo imel dobrega prijatelja ali ko bo zamenjal službo. Prepričani so, da se morajo najprej spremeniti določene okoliščine njihove trenutne situacije, nato pa bodo lahko srečni. Kot pa je bilo omenjeno že prej, je resnica pogosto ravno obratna. Najprej najdemo način, da smo zadovoljni s sabo, da uživamo v sedanjih trenutkih, da opazimo in smo hvaležni za to, kar že imamo, nato se okoliščine pričenjajo spreminjati. Ko smo srečni, imamo precej več možnosti, da privabimo okoliščine, ki si jih želimo. Nekdo, ki gre poln energije in dobre volje na razgovor za službo, bo službo lažje dobil, kot nekdo, ki gre na razgovor nezadovoljen. Prav tako bo nekdo, ki na srečo čaka, manj užival v dobljeni službi, saj ga bodo različne okoliščine hitreje zmotile in odvrnile od pozitivne naravnanosti.

 

Primer iz terapevtske prakse

Pred časom je k meni na terapijo prišla gospa, ki je bila poročena in imela dva otroka. Dejala je, da je njeno življenje povsem v redu, a da ni resnično srečna. Občutek je imela, da gre življenje mimo nje. Dejala je, da se stalno ukvarja le z vsakodnevnimi skrbmi in opravili. V okviru terapije sva skupaj najprej raziskovali njene predstave o sreči. Odkrivali sva, kaj sploh pomeni biti srečen. So srečni ljudje lahko kdaj tudi jezni, žalostni ali s čim nezadovoljni? Kako vemo, kdaj smo srečni? Izkazalo se je, da je bila globoko v sebi prepričana, da si ni prav želeti sreče in dobrega življenja. Skrbelo jo je, da biti srečen pomeni, da bo postala sebična. Prepričana je bila, da mora vedno najprej poskrbeti za druge preden pride na vrsto njena sreča in zadovoljstvo. Ugotovili sva, da je v sebi prepričana, da je dobra oseba tista, ki se pogosto čemu odreka, ki drugim ustreže in ki vedno pomisli na vse, kar gre lahko narobe. Tekom terapevtskih srečanj sva njena prepričanja in predstave o sreči postopoma spreminjali. Gospa se je učila, kako se večkrat sprostiti in prepustiti kakšni prijetni situaciji ter kako biti ob prijetnih dogodkih resnično prisotna. Presenečena je bila nad odzivi ljudi okoli nje, saj so bili ti zelo pozitivni. Drugi so opazili njeno vse večjo sproščenost in tudi občasno igrivost. Čeprav jo je sprva skrbelo, da bo postala sebična, je ugotovila, da lahko drugim celo še več da in je lahko še bolj radodarna ter ljubeča, kadar se tudi ona počuti dobro. V njeno vsakodnevno življenje sva vnesli tudi več mehanizmov, s pomočjo katerih je svojo pozornost preusmerila na pozitivne vsakdanje situacije in se naučila tudi jih resnično naužiti.

 

Raziskave kažejo, da se ljudje, ki pogosteje doživljajo srečo tudi sicer bolje počutijo, živijo dlje, učinkovitejše rešujejo probleme ter si hitreje opomorejo od morebitnega neuspeha. Mnogo dogodkov in naših dosežkov nas lahko osreči ter nam nariše nasmeh na obrazu. Pomembno se je zavedati, da sreča ni sestavljena le iz upanja, da bo teh dogodkov čim več, pač pa je sreča v veliki meri naša lastna odločitev. Ulitimativni vir sreče se torej ne skriva nekje v prihodnosti, ko se bodo stvari uredile, pač pa se skriva v naravnanosti naših misli v točno tem trenutku.

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1384

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Kaj ste pomislili, ko ste prebrali naslov tega zapisa? Ste si rekli »Hja, ko bi vsaj bilo tako« ali pa »Kakšna neumnost!« ali pa morda »Za koga že, zame ne...« Žalostno, ampak resnično je, da nas večina občuti tako – zdi se nam, da je to zgolj fraza, da si je to nekdo zmislil, da gre le za lepe besede. Pa je res?

Naučeni smo bili, da je resnica ravno obratna, torej da je življenje težko, naporno, grozno...vse to, le lepo pa res ni. To smo poslušali, ko smo bili majhni in skozi to se je začela oblikovati naša podoba o svetu in življenju, morda smo živeli v družini, kjer sta starša težko preživljala družino in pogosto smo slišali govoriti svoje starše, da kako je težko in grozno. Potem so prišli na obisk sorodniki, prijatelji in tudi oni so se znali le pritoževati nad življenjem in videli so le slabe stvari. Ko smo začeli odraščati, smo nadaljevanje te zgodbe lahko vsak dan videli, prebrali ali slišali v medijih in v nas je ratslo prepričanje, da je svet grozen, pokvarjen in da je življenje vse prej kot lepo. Nič kaj spodbudno, kajne?

Kaj pa, če pogledamo takole: 

  • lepo je, ko sonce posije in me pogreje,
  • lepo je, ko pada dež in sem na suhem v svojem domu,
  • dobro se počutim, ko zunaj sneži, jaz pa sedim na toplem in opazujem skozi okno, kako se snežinke vrtinčijo v vetru,
  • prijetno je, ko na vroč poletni dan zapiha rahla sapica in me prijetno ohladi, 
  • uživam, ko opazujem let metulja na travniku, polnem rož,
  • uživam, ko se igram s svojim otrokom in si dovolim biti sproščen/a,
  • uživam, ko ležim pod borovci in poslušam škržate,
  • prijetno je poslušati mucka, ki prede,
  • lepo je, ko v očeh svojega partnerja preberem "Ljubim te”.

 

Vse je odvisno od tega, na kaj smo pozorni in kaj mislimo. Življenje je lahko lepo ali pa grozno – odvisno od tega, v kaj verjamemo.

Večinoma smo ljudje navajeni, da zjutraj, ko se zbudimo, največkrat pomislimo ali pa kar na glas rečemo »Joj, že spet moram vstati« ali kaj podobnega. Kolikokrat ste to slišali pri svojem otroku? Otroci so že zjutraj, ko se zbudijo, veseli in dobre volje - veselijo se novega dne, ki je pred njimi in dogodivščin, ki jim jih ponuja nov dan. Mi odrasli pa že vstanemo z mislijo, da kaj vse nas še čaka, da kako bo naporno in običajno potem tako tudi je.

Vidite razliko? To je naša naravnanost, ki je lahko pozitivna, lahko pa negativna – lahko se veselimo novega dne, lahko pa se jezimo, da je nov dan. Dobra novica je, da to lahko sami spremenimo! Lahko spremenimo svoje življenje, a prej moramo spremeniti sebe, svoj pogled na svet. Ni enostavno, ker smo toliko in toliko let bili navajeni na to, da se zjutraj, ko se zbudiš, reče »Joj, že spet je treba vstati«, ko pogledaš skozi okno in vidiš, da dežuje, rečeš »Joj, kako grdo vreme je danes, groza« in ko pozimi zapade prvi sneg, negoduješ »Pa ravno danes, ko moram v službo« itd.

Da bomo dosegli spremembo, se moramo najprej slišati, kateri so »naši stavki« oziroma kakšno je naše prepričanje o svetu in o življenju, ki si ga vsak dan ponavljamo (na glas ali pa v mislih). Potem je naslednji korak, da te stavke zamenjate s pozitivnimi, torej:

  • »Dobro jutro nov dan – le kaj vse me čaka danes?«,
  • »Dež pada, končno se lahko lotim pospravljanja omar« ali pa če ste na dopustu lahko deževen dan izkoristite za branje, igranje družabnih iger ali pa se podate na kopanje v dežju.

 

Pomembno je, da ne samo izgovorite besede, temveč da to, kar rečete, tudi čutite. Da se ob tem, ko se razveselite novega dne, zares občutite to veselje v sebi. Tako se potem začnete spreminjati najprej vi, nato postopoma tudi vaše življenje.

In enkrat pride trenutek, ko ob prebiranju stavka »Življenje je lepo« začutite, da je res tako, da je življenje zares lepo.

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1161