BLOGI

RSS Ključne besede zapisa: odnosi in komunikacija

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

V odnosu z drugimi vedno iščemo nekaj, kar je tudi ali predvsem naše. Tako nezavedno iščemo način, kako to integrirati vase, Ko te vsebine uspejo sobivati v nas, jih ne iščemo več zunaj, jih ne projiciramo, saj ni več potrebe, ker je vsebina združena v nas. Energija, ki je prej uhajala v projekcijo, je sedaj integrirana znotraj nas in postaja naše kreativno orodje, ki dela za nas. /…/ 

Potreba po povezanosti z drugimi izhaja iz predrojstne izkušnje v maternici. Vseskozi iščemo to (svojo) »popolnost« preko drugega. V drugi osebi iščemo del, ki nam »manjka«, da bi ponovno občutili Celoto. Zato vzpostavljamo odnose. /…/

Lahko bi rekli, da naše vrednote same po sebi nimajo smisla, če se ne odslikavajo v odnosu z drugimi. Niti mi kot bitja nismo sami sebi namen. Smo samo toliko »vredni«, kolikor se razdeljujemo v odnosu, in obratno – odnos je samo toliko vreden, kolikor sebe vnašamo vanj. Tu se torej odraža odnos do samega sebe kot nosilca vrednost, na osnovi katerih stopamo v odnose. /…/

Kolikor se v bistvu poznamo, nam šele pokaže odnos z drugim. Kako lahko sobivamo s sabo in svojimi šibkostmi, ali se uspemo pomiriti s svojimi nasprotji? Če ne zmoremo izpeljati notranje poroke, kako lahko pričakujemo, da nam bo uspela zunanja? /…/

Toleranca do šibkosti in slabosti drugih pa pelje samo preko sprejemanja svojih lastnih. Potrebujemo odnose, vseskozi jih iščemo in ustvarjamo, a če to počnemo s figo v žepu ali jih uporabljamo kot bližnjico, da se nam ni treba srečati s samimi seboj, si v odnosih neprestano ustvarjamo drame; kajti to, kar ni pomirjeno v nas samih s pomočjo skrivne poroke, misterija združitve nasprotij, ne more biti pomirjeno niti v zunanjih odnosih, in tako dejansko ostajamo sami, nezmožni zadovoljujočih navezav z drugimi. Življenje nas tako venomer vrača na začetek, k nam samim, ki izvoru nemira.

 

Marjana Florjan

Odlomki iz članka Odnos kot mysterium coniunctionis, Metke Kramberger, ki je bil objavljen v reviji Anima (jesen 2018).

Nadaljuj branje
Ogledi: 1057

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

V terapiji se večkrat srečam s pari, ki si želijo svoj odnos izboljšati. Želijo si, da bi jih partner bolj poslušal, razumel in upošteval. V svojem odnosu si želijo več povezanosti, sproščenosti, veselja in trdnosti.

Kadar ima par težave pri reševanju konfliktov, v terapiji pogosto odkrijem, da se razlikujeta v svojem načinu poslušanja.

 

Kako lahko vemo, da nas nekdo posluša?

Poslušanje lahko kažemo na besedni ali nebesedni način. Besedne znake poslušanja izražamo preko različnih besed, s katerimi spodbujamo sogovornika h govorjenju. Te besede so lahko na primer: "aha", "ja", "razumem" in podobno. Nebesedne znake poslušanja pa izražamo preko govorice našega telesa, kot so prikimavanje, gledanje v oči, ustrezna obrazna mimika in podobno. Kadar oseba, kateri nekaj razlagamo, konstantno pogleduje na uro, se zagleda v svoje nohte ali piše sporočilo na telefonu, imamo lahko občutek, da ne sledi temu, kar ji pripovedujmo. Podoben občutek imamo lahko tudi, kadar nas oseba le nemo gleda.

 

Kako poslušajo moški in kako ženske?

Raziskave kažejo, da se moški in ženske pogosto razlikujejo v svojem načinu poslušanja. Ženske pogosto besedne in nebesedne znake poslušanja uporabljajo, kadar želijo sogovorniku pokazati, da ga poslušajo, medtem ko moški iste znake uporabljajo le kadar se s sogovornikom strinjajo. Kadar žena recimo med pogovorom možu gleda v oči, mu občasno prikima ali uporablja besede kot so "a tako", "aja" in podobno, možu želi sporočiti, da ga posluša. Mož si njeno prikimavanje napačno razlaga kot strinjanje in je lahko kasneje precej zmeden, če žena izrazi svoje drugačno mnenje. Mož je lahko navajen med pogovorom biti tiho in se šele na koncu odzvati, kar pa si ona zaradi njunih različnih načinov poslušanja lahko razlaga kot nezanimanje in zavračanje s strani moža. Ni nujno seveda, da gre za moža ali ženo. Različne načine poslušanja najdemo tudi med prijatelji, družinskimi člani, sodelavci in drugimi. Včasih je ženska tista, ki med poslušanjem pogosteje prikimava, spet drugič je to lahko moški.

 

Morda se nam zdi, da je poslušanje nekaj povsem osnovnega in enostavnega, a mnogo ljudi ima v različnih odnosih težave ravno s tem. Če se znajdemo v konfliktu, se lahko spomnimo na poslušanje in se zavedamo, da imamo dvoje ušes in le ena usta. Morda nam je pa narava skušala kaj namigniti.

Nadaljuj branje
Ogledi: 1505

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Dan za dnem smo obdani z idejo, da je eden izmed najpomembnejših ciljev v življenju najti tisto pravo osebo. Poroka se v filmih in ostalih medijih pogosto smatra kot končni cilj partnerstva. Le malo pa jih prikazuje, kako je po poroki - takrat ko pospravimo svojo belo obleko, ko vznemirjenje ob pogledu na poročni prstan mine in ko z možem ali ženo pričnemo živeti nič kaj dramatično življenje, polno vsakodnevnih užitkov in tudi občasnih skrbi. Veliko parov pred poroko več časa nameni razmišljanju o poročnem obredu kot pa o samem zakonu. Dolge ure se pogovarjajo, kakšna bo njihova obleka, kakšen jedilnik in načrtujejo vsako drobno malenkost poroke. Mnogi pa se povsem pozabijo dotakniti tudi drugih, še pomembnejših tem, ki pomembno vplivajo na kasnejši zakon. Teme, ki jih je že pred poroko koristno raziskati, so gospodinjstvo, finance, cilji, definiranje zvestobe, način vzgoje otrok ter kako bomo ohranjali zvezo ljubečo. Pogosto se nam zdi povsem samoumevno, da ima naš partner enako predstavo o zakonu, zaradi česar se s partnerjem mnogi ne pogovarjajo o svojih pričakovanjih po poroki.

 

Razlogi, zakaj se ljudje poročajo, so različni. Nekomu je poroka zgolj list papirja. Nekateri se poročajo zaradi udobja in finančne stabilnosti. Mnogi se poročijo tudi zato, ker verjamejo, da je poroka logični korak v zvezi, medtem ko jih veliko vidi poroko kot zavezo partnerju, da bodo z njim ostali. Dobro je vedeti, zakaj se želimo poročiti in kaj pravzaprav obljubljamo svojemu partnerju. Mu res obljubljamo, da bomo v  dobrem in slabem do konca življenja ostali z njim? Najverjetneje bodo v našem zakonu tudi obdobja, ko nam bo manj prijetno, ko ne bomo zadovoljni sami s sabo ali ko se bomo soočali s čim težjim. Kaj smo pripravljeni storiti v takih obdobjih? Koliko časa bomo vztrajali? Nekaj mesecev, leto dni ali dokler težje obdobje ne mine? O tem se je koristno s partnerjem pogovoriti ter opredeliti, kaj smo pripravljeni narediti za trden odnos. Smo se pripravljeni pogovarjati tudi, ko nam je hudo? Smo pripravljeni iti na terapijo in se naučiti novih strategij za reševanje problemov? Če se s partnerjem dogovorimo, da bomo ostali v zvezi tudi v težjih obdobjih, si bistveno zvečamo verjetnosti kakovostnega zakona. Če torej ločitev izključimo kot možnost, se ob problemu ne ukvarjamo s tem, ali bomo s partnerjem ostali skupaj ali ne, pač pa energijo usmerimo v skupno iskanje načina, da svojo zvezo ohranjamo ljubečo.

 

Samo ljubezen je le redko dovolj za srečen zakon. Potrebna je tudi velika mera razumevanja, sprejemanja in pogovorov. Veščine kakovostnega odnosa se lahko naučimo s tem, ko se udeležimo nekajurnega predporočnega svetovanja. Raziskave kažejo, da pari, ki se pred poroko pogovorijo o določenih temah in v zakon stopajo zavestno, kasneje svoj odnos ohranjajo bolj trden, povezan in ljubeč, kot pari, ki tega ne storijo. Par se preko predporočnega svetovanja nauči, kako opredelijo svoja pričakovanja, kako uspešno reševati konflikte, kako zakonu postaviti trdne temelje in kako biti do partnerja ljubeči.

 

Poleg pozornosti in časa, ki ju namenimo partnerju, je ključno, da znamo poskrbeti tudi zase. Pomembno je, da imamo pozitivno mnenje o sebi, da imamo tudi lastne cilje in smo v stiku sami s sabo. Kadar se počutimo dobro v svoji koži, lahko zvezi damo več. Ni partner tisti, ki ima nalogo, da nas osreči, pač pa smo to v veliki meri mi sami.

 

Ko se pripravljamo na poroko, se hitro lahko zgodi, da v vrtincu poročnih priprav spregledamo dejstvo, da si ne želimo zgolj lepe poroke, temveč si želimo zlasti čudovit zakon.

Nadaljuj branje
Ogledi: 2130

 

 

Septembra se bo začelo novo šolsko leto in mnogi izmed vas bodo 1. septembra pospremili svojega prvošolčka na prvi šolski dan. Občutki bodo mešani – vse od veselja, navdušenja pa do skrbi, kako bo, si bo našel družbo, se bo dobro počutil in podobno. Zadnje čase veliko beremo in slišimo o tem, kakšni, da so današnji otroci, kako so nasilni in podobno. Redko pa se vprašamo, kako to, da je danes toliko tega.

 

Otroci so kot »gobe«, ki srkajo vse, kar vidijo v svoji okolici – doma, v družbi, v medijih – in mi odrasli smo malo pozabili na to. Ker se nam tako zelo mudi na nek sestanek, gremo kar pri rdeči luči čez cesto, robček odvržemo na cesto, preklinjamo...ob vsem tem pa pozabimo, da smo mi kot odrasli zgled otrokom.

 

Lahko začnemo s tem, kar počnemo praktično ves čas, z vsem, kar nas obdaja in s celotnim svojim bitjem – s komunikacijo. Komuniciramo z besedami (izgovorjenimi ali napisanimi),  z znakovnim jezikom, s tonom glasu, z gibi rok in telesa, z izrazom na obrazu, pa tudi z načinom oblačenja, vedenja in še bi lahko naštevala. Človek je kot celota nosilec informacij – za tistega, ki vidi in prisluhne, je na voljo neskončno informacij.

 

Kot komunikacijo označujemo vsako dejanje, kjer poteka izmenjava sporočil oziroma informacij. Vedno je nekdo, ki nekaj sporoča in na drugi strani je drugi, ki to sporočilo prejema. Med njima se vzpostavi most in ta most ju povezuje – preko njega se spoznavata, preko njega si sporočata informacije eden o drugem in na ta način gradita odnos.

 

S pomočjo komunikacije gradimo odnose

Vendar pa samo govoriti – v smislu, da poveš svoje, kako se počuti ob tem sogovornik, pa te ne zanima – ni dovolj. Vaš govor mora imeti za cilj dvoje: biti razumljen in razumeti drugega (kako je, kaj se mu dogaja, kako se počuti itd.). Na tak način govoriš tako:

  •  da upoštevaš sogovornika,
  • da ga z besedami ne prizadaneš,
  • da se potrudiš povedati tako, da te bo razumel,
  • da medtem ko govoriš, opazuješ sogovornika in se prilagajaš njegovim odzivom (npr. vidiš, da te ni razumel, torej še enkrat poveš, morda zdaj z drugimi besedami in na drugačen način).

 

Na tak način se vzpostavi obojestranska izmenjava sporočil in takrat govor postane komunikacija. Takrat komunikacija postane sporazumevanje in pogovor. Ko se izražate tako, da vas sogovornik razume in da se obenem počuti razumljenega, sta začela graditi odnos. Za vse odnose (ne le partnerske) je bistveno, da znamo komunicirati, da se zavedamo, da sporazumevanje ni enosmerna ulica.

 

Če drugega, torej tistega, s katerim komunicirate, doživljate kot zaskrbljenega, mu to povejte: »Občutek imam, da si zaskrbljen. Si res ali si to le domišljam?« – s tem boste pokazali, da ste se naravnali nanj, hkrati pa mu dajete priložnost, da se tudi on izrazi in pove, kako se počuti. Pomembno je, da damo drugemu priložnost, da se izrazi, ne da mi kar sami naredimo »zaključke« v svoji glavi o tem, kako se drugi počuti – češ, mi vse vemo. V tem primeru ne moremo govoriti o komunikaciji niti o sporazumevanju, na tak način odnosa ne gradimo.

 

 

Odrasli, bodimo zgled

Začnite pri sebi – poglejte, kaj lahko v komunikaciji z drugimi (s partnerjem, s sodelavci, s starši, s prijatelji, z otrokom itd.) spremenite in to naredite. Vzemite si čas za pogovor, saj boste le tako lahko prisluhnili drugemu, se potrudili, da poveste tako, da vas bo drugi razumel. Kajti če govorite le z namenom, da poveste svoje, niste nič naredili – drugega se na tak način ne boste »dotaknili« oziroma ne boste razumljeni. Mi pogosto tako ravnamo v komunikaciji, potem se pa čudimo, kako nas nihče ne razume...

 

Tudi vaš prvošolček vas bo bolje razumel, kaj ste želeli povedati, če si boste vzeli čas za pogovor z njim in mu zares prisluhnili - ga opazovali kot celotno bitje, kaj vam sporoča in ne le z besedami – ne pozabite, na tak način gradita odnos. Med vama bo raslo zaupanje in spoštovanje, kar bo vplivalo na to, da boste vedno manj zaskrbljeni, kako je z njim, ali se je vklopil v družbo in kako se počuti, saj vam bo o vsem tem povedal pa tudi sami boste znali vprašati.

 

Pred časom sem brala o anketi med prvošolčki, ki so jih spraševali o tem, kdo jih najbolje razume. Rezultati so pokazali, da to niso starši, temveč babice in dedki, ker si za njih zares vzamejo čas. Ena od punčk je to, kaj pomeni »vzeti si čas«, opisala, da babica vedno, ko se pogovarja z njo, ugasne televizijo.

 

Starši, prisluhnite svojim otrokom in bodite zgled, da se bodo od vas naučili komunikacije, ki gradi zdrave in kakovostne odnose.

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1490

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

 

 

Vsi smo hodili v šolo – eni raje, drugi bolj s težavo – pa vendar, v šolo je bilo treba hoditi. Tako so nam rekli, ko smo bili še majhni. Zakaj? Zato, so nam rekli, da se bomo kaj naučili, da bomo potem dobili službo, da bomo lahko preživeli. Pa je to resnica?

Če gledamo na življenje le kot na skupek let, ko najprej hodimo v šolo, potem v službo in na koncu gremo v pokoj, vmes najdemo partnerja, si kupimo avto, zgradimo hišo ali kupimo stanovanje,  se poročimo ali pa tudi ne, imamo otroke ali pa tudi ne, potem je to resnica.

Če pa gledamo na življenje kot na proces, skozi katerega rastemo in se učimo, to ni resnica. Namreč za tak način življenja nas v šoli sploh niso učili. Učili smo se računati, pisati, spozanavali smo svet, družbo in naravo, svoje likovne in pevske sposobnosti ter razgibavali svoje telo. Kaj pa medosebni človeški odnosi in kako poslušati sebe, slediti svojim željam in sanjam, da bomo živeli srečno in izpopolnjeno življenje? Tega se zares nismo nikoli učili.

Znanje o tem smo nabirali povsod naokoli – malo v družini, malo v družbi prijateljev, malo iz medijev, pač kjerkoli smo bili in karkoli smo zaznali. Tako smo pridobili znanje o tem, kaj pomeni biti v odnosu z nekom, kako komunicirati z drugimi, kako odnos nastane in kako se konča. Včasih so bili ti zgledi pozitivni, včasih negativni, vendar ni bilo nikogar:

  • ki bi nam povedal, kaj je prav in kaj ni,
  • ki bi nas popravljal, ko smo sami naredili napako, pa se tega sploh nismo zavedali, zato smo krivili vedno druge, če je odnos razpadel, sami pa smo še vedno delali iste napake,
  • ki bi nam povedal, da zdaj smo pa pravilno ravnali, da bi vedeli za drugič, kako je prav.

Odnosi in komunikacija so del našega življenja oziroma naše življenje je sestavljeno iz odnosov in komunikacije. Zato je za kakovost našega življenja zelo pomembno, kakšne imamo odnose in kako komuniciramo. V prvi vrsti pa, kakšen imamo odnos do sebe in kako komuniciramo s seboj, kajti tako kot to delamo v odnosu s seboj, tako delamo tudi navzven, z drugimi.

Temelj za zdrave odnose so naslednje lastnosti: spoštovanje, razumevanje in sprejemanje, potrpežljivost in vztrajnost, sočutje, ljubezen, nenasilje, resnicoljubnost in iskrenost. Brez tega ni zdravega odnosa, kajti dva se morata medsebojno spoštovati, razumeti drugega v smislu njegove drugačnosti, ga sprejemati kljub njegovi drugačnosti, biti potrpežljiv in vztrajen, sočuten, ljubeč, nenasilen, si prizadevati za resnico in se iskreno izražati.

Vendar pa nekdo, ki teh lastnosti nima, jih ne more izražati v odnosu z drugimi. Zato je potrebno te lastnosti najprej razviti v odnosu do sebe, torej:

  • se spoštovati (ceniti svoje lastnosti in vrednote, po katerih živi),
  • se razumeti in sprejemati v celoti (tudi svoje šibkosti, ne le pozitivne lastnosti),
  • biti potrpežljiv s seboj in vztrajen (si dati čas, da nekaj razumemo in potem vztrajati, da dosežemo spremembo),
  • biti sočuten do sebe, se čutiti in upoštevati svoje občutke,
  • biti ljubeč in nenasilen s seboj (delati z občutkom s seboj),
  • si želeti videti resničnega sebe, ne se zavajati,
  • biti iskren in se iskreno pogovarjati s seboj.

 

Ko imamo te lastnosti, jih lahko šele izražamo v odnosu z drugimi. Ključ do zdravih odnosov leži torej v zdravem odnosu do sebe. To je prvi korak ljubezni, drugi korak se začne, ko stopimo v odnos z drugim. 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1450

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Ko govorimo o varanju, večina ljudi pomisli na fizično obliko varanja, npr. spolnost z osebo, ki ni naš partner. Mnogi so prepričani, da je ravno spolnost tisti sestavni in ključni element varanja. Vendar pa obstaja tudi čustveno varanje, ki je malo manj očitno, a ima ravno tako lahko posledice za naš odnos. Pri čustvenem varanju moški ali ženska vlaga veliko energije in pogosto tudi svojega časa v nekoga, s katerim ni v zvezi. Med njima se tako razvije velika stopnja čustvene intimnosti - zaupata si, imata zelo osebne pogovore in se počutita blizu en drugemu. Pogosto fizične intimnosti, kot so poljubi, dotiki, spolnost in drugo sploh ni. Čustveno varanje je precej pogostejše od fizičnega varanja, saj ga tudi težje prepoznamo in o njem ponavadi manj govorimo. K čustvenemu varanju naj bi se pogosteje zatekale ženske, medtem ko naj bi moški pogosteje varali fizično.

 b2ap3_thumbnail_tech-cheaters-1.jpg

Kako vem, ali gre za čustveno varanje?

Čustveno varanje pogosto prepoznamo po pretirani čustveni intimnosti z nekom, ki ni naš partner. Tej osebi zaupamo svoja najglobja čustva in skrivnosti, ki jih ne zaupamo niti svojemu partnerju. Lahko postanemo skrvnostni in pred partnerjem skrivamo dejstvo, kako pogosto se dejansko družimo s to osebo. Čeprav si velikokrat ne želimo priznati, da gre za čustveno varanje, se vseeno zavedamo, da partnerju ne bi želeli razkriti čisto vseh podrobnosti, ki se jih pogovarjamo z osebo izven partnerskega odnosa. Naš odnos s partnerjem se lahko precej poslabša, prepiri so pogostejši, obenem pa imamo partnerja vedno bolj za samoumevnega. Lahko ga začnemo primerjati z osebo, s katero čustveno varamo, in partnerskemu odnosu ne posvečamo dovolj pozornosti, saj gre večino naše energije v drug odnos. Partnerju pogosto ni jasno, kaj se je spremenilo. Opazi, da se drugače vedemo, obenem pa ne razume, zakaj je tako. Zaradi čustvenega varanja se lahko s partnerjem med seboj precej oddaljimo.

 

Primer iz terapevtske prakse

Pred kratkim je k meni v terapijo prišla poročena gospa, ki se je s sodelavcem zapletla v globok čustveni odnos. Bila je močno zmedena, saj je imela moža zelo rada in mu je bila vedno zvesta, hkrati pa je čutila, da njen odnos s sodelavcem prerasel v nekaj več. S sodelavcem sta delala na skupnem projektu, zato sta večino službenega časa preživela skupaj. Gospa je povedala, da se s sodelavcem rada skupaj šalita ter da se pogosto pogovarjata o zelo osebnih temah. O njem in njunih pogovorih pogosto razmišlja še kasneje v dnevu. Opazila je tudi, da zjutraj namenja več pozornosti temu, kako se bo oblekla za v službo, kot je to počela včasih. Svoj odnos s sodelavcem je želela omejiti ter se ponovno zbižati z možem, a ni vedela, kako. Tekom terapij je ugotovila, da s sodelavcem v resnici ne želi razviti partnerskega odnosa in da si želi ponovno občutiti bližino v odnosu do moža. S sodelavcem je prenehala hoditi na skupne malice med službo in postala pozorna na to, da so bile teme njunih pogovorov bolj površinske. Z možem sta se večkrat tudi skupaj udeležila najinih terapevtskih srečanj ter se pričela odkrito pogovarjati. Redno sta začela načrtovati tudi skupen čas, ki je bil namenjen zabavi in sprostitvi. Na srečanjih sta oba poročala, da sta se pričela ponovno skupaj tudi šaliti, si zaupati in da sta en do drugega zopet ljubeča.

b2ap3_thumbnail_98216379_womanoncellphoneandmanonlaptop.jpg

Nadaljuj branje
Ogledi: 2688