BLOGI

RSS Ključne besede zapisa: osebnostna rast

Objavil: Kdaj: Kategorija: Nekategorizirano

Velikokrat slišimo besedo svoboda. Vendar kaj to sploh pomeni? Vsak jo razume in doživlja drugače. Ko bom svoboden, bom lahko šel na konec sveta, delal, kar bom hotel, imel veliko denarja, užival in se upokojil, saj so otroci že odrasli in imajo svoje življenje, itd. Toda svoboda ni zunanje stanje, temveč notranje stanje bitja. Svoboda je odgovornost do sebe in drugih. To ne pomeni, da lahko delamo vse, kar hočemo, saj ima vsako naše dejanje posledice.

Naključij ni ali pa je vse na-ključ. Bistvena je nenavezanost na kogarkoli in karkoli. Vsi smo na nekaj ali nekoga navezani. To je normalno, saj smo ljudje. Težava nastane, ko postanejo te vezi pretesne in se počutimo ujete v določene odnose. Takrat je potrebno narediti energijske odvezave od ljudi, vrniti, kar ni naše, potegniti svojo energijo nazaj, da bi zopet lahko postali svobodna bitja. To je proces, ki ne gre kar čez noč. Potrebuješ vero, zaupanje in disciplino, vse ostalo se zgodi, ko je pravi čas.

Še ena stvar, ki je potrebna na poti svobode. Brezgrajnost v mislih, besedah in dejanjih. Da stvari, ki se nam zgodijo, ne jemljemo preveč osebno, sploh pa ne besed in dejanj drugih ljudi. Vsak človek deluje v skladu s samim sabo in največkrat govori in deluje iz lastnih izkušenj, ki so čisto drugačne od naših. Takrat pride v poštev čisto in odprto srce. Sprejemanje vseh enako, saj smo konec koncev vsi eno. Vse je eno, ker je vseeno.

Svoboda je stanje notranjega bitja. Bolj kot smo brezgrajni, bolj smo svobodni, odprti in pretočni, lažje navezujemo stike z ljudmi in se ne zapletamo v lastne drame in drame drugih. Bistveno je čisto in odprto srce. Ko se soočamo z izredno veliko bolečino, gremo skozi njo, se zavedamo, da je z namenom tukaj, da jo presežemo. Naša največja moč je ravno v naši največji ranljivosti. Da se ne poistovetimo z bolečino, temveč jo samo spustimo skozi svoje telo. In večja kot je bolečina, večja je tudi navezanost oziroma odvisnost. Ljubezen ne boli, boli navezanost. Najvišja oblika ljubezni je sočutje, najprej do sebe, nato do drugih. Čutiti sebe, šele nato lahko čutiš soljudi. Ljubezen je resnično svoboda. Odprto srce je srce, ki je sposobno brezpogojne ljubezni do vseh in vsakogar. In šele po res težkih preizkušnjah in lekcijah, ki jih ima vsak izmed nas, se učimo ljubiti. Ljubiti sebe. Ko si brezgrajen do sebe, si lahko tudi do sočloveka. Biti ponižen in skromen v duši, biti človek človeku, na prvem mestu pa biti človek do sebe. Kje smo v odnosu do sebe, nam kažejo ljudje, s katerimi prihajamo v stik v vsakodnevnem življenju. Zato so odnosi zelo pomemben del našega življenja, saj skozi njih spoznavamo sebe.

Življenje je resnično velik dar, ki ga je treba živeti z odprtim srcem, sprejeti vse izkušnje enako, osvojiti lekcije in se dvigniti na novo raven zavedanja. Gojiti občutek hvaležnosti, se zavedati, da za vsakim dežjem posije sonce in da se vse zgodi z namenom. In odpustiti sebi in drugim. Odpuščanje. Odpuščanje nas pripelje v globok stik s samim sabo. Biti to kar si v danem trenutku in sprejeti vse vidike sebe. Jaz sem, ki sem. Jaz Sem. In da se pri vsakem Jaz Sem zavedamo, da nisem samo Jaz, temveč tudi Ti. Delovati v dobro sebe in drugih. To pa je umetnost.

Aleksandra Jamnik

Nadaljuj branje
Ogledi: 111

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

ZENOVSKE MODROSTI

 »Prebujeni je tisti, ki najde svobodo v dobrih in slabih dogodkih.«

 »Prebujeni je svoboden človek: osvobojen vseh načrtovanj in skrbi.«

 »Vsi pojavi so prazni.«

 »Vsa trpljenja in vse radosti, ki jih izkusimo, so pogojeni.«

 »Dokler si očaran z obliko, nisi svoboden.«

 »Kot umrljivi si ne vladamo sami, ampak nam vladajo zunanji pogoji.«

 »Blaginja in beda se izmenjujeta v nedogled.«

 »Čeprav znaš razložiti tisoč suter (svetih tekstov), dokler ne vidiš svoje lastne narave, je tvoje poučevanje smrtnika in ne Prebujenega.«

 »Vsako trpljenje je zametek prebuditve, kajti trpljenje spodbudi smrtnika k iskanju modrosti.«

 »Osvoboditi se od besed je prava osvoboditev.«

 »Če uporabljaš svoj razum, da bi videl Budo, ne boš nikoli videl Bude.«

 »Če uporabljaš svoj razum, da bi razumel realnost, ne boš razumel niti svojega razuma ne realnosti. Če spoznavaš realnost, ne da bi uporabljal razum, boš razumel oboje.«

 »Življenje in smrt sta pomembna. Ne trpi ju nekoristno.«

 »Ne ustvarjati privide je razsvetljenje.«

 »Ne sodelovati v ignoranci je modrost.«

 »Čeprav sedaj ne delam narobe, sem kaznovan s svojo preteklostjo.«

 »Izmed milijona ljudi bo samo eden dosegel razsvetljenje brez Učiteljeve pomoči.«

 »Ljudje, ki ne vidijo svoje narave in si domišljajo, da bodo lahko izvajali brezmiselnost ves čas, so domišljavi in neumni.«

 »Um je vedno prisoten, le da tega ne vidiš.«

 »Bistvo Poti je nenavezanost.«

 »Um je korenina, iz katere zraste vse drugo. Če lahko razumeš um, je vse drugo vključeno.«

 »Najosnovnejši način, ki vključuje vse ostale metode, je opazovanje uma.«

 »V osnovi je Pot popolna – ne potrebuje izpopolnjevanja.«

 »Tisti, ki jih veter veselja ne premakne, tiho sledijo Poti.«

 »Pravo delovanju vključuje vse štiri vsevključujoče prakse: trpeti krivico, prilagoditi se okoliščinam, ne iskati ničesar in delovati.«

 »Odpovedati se sebi je največje usmiljenje.«

 »Imeti telo pomeni trpeti.«

 »Videti nič  pomeni dojeti Pot; razumeti nič pomeni poznati Darmo. Kajti Videnje ni niti videnje niti nevidenje in Razumevanje ni niti razumevanje niti nerazumevanje.«

 »Kdor ve, da je um fikcija in brez vsakršne realnosti, ta ve, da njegov um niti obstaja niti ne obstaja.«

 »Besede so iluzije.«

 »Če sploh karkoli dosežeš, je to pogojeno, je karmično. Zahteva povračilo.  Obrača Kolo (življenja in smrti)... Reči, da je dosegel, pomeni žaliti Prebujenega. Kaj bi sploh lahko dosegel?«

 »Prebujeni ni enostranski. Narava njegovega uma je v osnovi prazna, niti čista niti nečista. Prebujeni je osvobojen delovanja in doseganja. Je osvobojen vzroka in posledice.«

 »Budini sveti teksti vsebujejo nešteto metafor. Ker imajo smrtniki plitve ume in ne razumejo ničesar globljega, je Buda uporabljal otipljivo, da bi predstavil Najvišje. Ljudje, ki iščejo blagoslove (zasluge) tako, da se osredotočajo na zunanja dejanja namesto na notranje gojenje, poskušajo nemogoče.«

 »Zmožnosti uma so neomejene in njegove manifestacije so neizčrpne. Videnje oblik s svojimi očmi, slišanje zvokov s svojimi ušesi, vonjanje vonjav s svojim nosom, okušanje okusov s svojim jezikom – vsako gibanje ali stanje je tvoj um. V vsakem trenutku, kamor besede ne morejo, to je tvoj um.«

Jernej Deželak

Vir:  Bodhidharma 

http://lkm.fri.uni-lj.si/xaigor/slo/modrosti/ucitelji/bodhidharma.htm

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 367

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Avra je energijsko polje, ki je od človekovega fizičnega telesa oddaljena približno en meter in sega vse naokrog. To polje »ima spomin« in nosi zapis naših preteklih dogodkov, čutnih podatkov, naše celotne preteklosti. Če ne skrbimo redno za svojo energijo, je avra lahko poškodovana, luknjasta ali na nekaterih delih pretrgana. Zdravimo jo s posebnimi energijskimi tehnikami, s katerimi se z dlanmi dotikamo avre, jo božamo in gladimo. Poleg tega pa tudi vsako podoživljanje občutkov, soočanje s slabimi navadami, odnosi, energijami, ki so v nas, zdravijo avro in jo celijo.

Tehnike za zdravljenje

1.      Glajenje avre

Stojimo z nogami v širini bokov in se osredotočimo nase. Roke iztegnemo v katerokoli smer stran od telesa in začnemo gladiti avro. Roke so ravno prav oddaljene od telesa (pribl. meter). Premikamo jih v vse smeri, sežemo tudi do stopal in kolikor dosežemo nad glavo. Pazimo, da ne zadržujemo dihanja. Dihamo zavestno in z izdihi transformiramo spomine, dogodke, občutke …

b2ap3_thumbnail_1-avra-1_20180419-072455_1.jpg b2ap3_thumbnail_1-avra-2.jpg b2ap3_thumbnail_1-avra-3.jpg 

1.      2. Glajenje avre z osmicami

Tehniko izvajamo stoje z nogami v širini bokov. Pred telesom začnemo po avri »risati« osmice. Začnemo pri bokih in potujemo vse više, do glave. Oporna točka so nam lahko čakre in na nivoju osnovnih sedem čaker rišemo osmice. Lahko pa jih rišemo tudi po občutku, od bokov do glave. In to nekaj časa ponavljamo. Tako dvigujemo energijo z ravni občutkov (boki, maternica, trebuh) višje do srca, grla in glave. Z izdihi ponovno transformiramo. S to tehniko tudi poganjamo zastalo energijo in zdravimo blokade.

b2ap3_thumbnail_2-avra-1.jpg   b2ap3_thumbnail_2-avra-2.jpg

b2ap3_thumbnail_2-avra-3.jpg   b2ap3_thumbnail_2-avra-4.jpg

1.      3. Dihanje s telesom

 

Stojimo z nogami v širini bokov, roke damo predse (kot da bi držali namišljeno žogo). Z vdihom roke razpremo, se razširimo v trupu, z izdihom se zapremo in z rokami v telo potisnemo svežo energijo. Ponovno lahko sledimo čakram od spodaj navzgor ali delamo po občutku od bokov do glave. Lahko večkrat vdihnemo in izdihnemo v isto področje ali čakro, lahko pa se z vsakim dihom premikamo višje. In to nekaj časa ponavljamo. S to tehniko se polnimo s svežo energijo in jo sprejemamo v telo.

b2ap3_thumbnail_3-avra-1.jpg   b2ap3_thumbnail_3-avra-2.jpg

1.      4. Energijsko polnjenje

Stojimo z nogami v širini bokov, roke iztegnemo proti nebu v obliki črke V. Močno sežemo navzgor, se odpremo in raztegnemo v trupu. Nekaj časa tako stojimo in globlje dihamo. Sprejemamo in se polnimo z energijo višjih nivojev.

b2ap3_thumbnail_4-avra-1.jpg

1.      5. Soočanje z občutki

 

Usedemo se na stol ali na tla, zravnamo hrbtenico in zapremo oči. Pozornost usmerimo na dihanje in čutenje sebe. Katerikoli občutki, spomini, misli se pojavijo, jih z izdihi in nameravanjem sproščamo in transformiramo. Kadar želimo globlje v občutke in pretekle dogodke, lahko izvajamo tehniko podoživljanja: z vdihom glavo obrnemo do leve rame in z izdihom do desne. In ponovno do leve rame. Dihanje in gibanje glave nekaj časa ponavljamo. Lahko 15 minut ali več. Na začetku začnemo s krajšim podoživljanjem, ki je lahko z vajo vse daljše.

b2ap3_thumbnail_5-avra-1.jpg

1.      6. Mirovanje

Ko začutimo sproščenost, umirjenost in da smo spustili nekaj bremen, občutkov, dogodkov, se uležemo in nekaj časa mirujemo.

b2ap3_thumbnail_6-avra-1.jpg

 

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 414

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Tisti, ki se odloči, da bo pričel z delom na sebi, gre skozi določene faze oziroma obdobja. V zadnjih devetih letih izvajanja delavnic in individualnih terapij, sem se srečala z mnogimi iskalci zavesti in prav vsak od njih je šel skozi podobne izkušnje. Nekateri so in še vedno vztrajajo, ostali so ubrali druge poti. Prepričana pa sem, da vsak, ko enkrat začuti energijo in svetlobo znotraj sebe, tega nikdar ne pozabi. Pa četudi je bilo to samo enkrat.

 

1.FAZA - ZAČETKI

Znotraj sebe začutimo hrepenenje po nečem nedoločenem. Poizkusili smo se napolniti na sto in en način, a nič od tega nas trajno ne zadovolji. V želji po odgovorih začnemo raziskovati, ko nekaj pritegne našo pozornost. Bodisi doživimo deja-vu, sanjamo napotke ali srečamo starega znanca, ki nam priporoči dobro knjigo ali delavnico.

Obiščemo delavnico in doživimo povečan pretok energije ter širjenje ujetega obzorja. V dar dobimo odlično počutje, voljo, uresničenje dolgonameravane želje, ipd.  Če smo se prej vozili po makadamu, smo zdaj že na regionalni cesti, kjer je vedno več smerokazov in navodil kako nadaljevati svojo pot.

2. FAZA - ISKANJE UČITELJA

Nato se čez nekaj časa znajdemo na točki, ko se je potrebno odločiti ali bomo s potjo nadaljevali naprej. Ugotovimo namreč, da delo na sebi ni krožek, ki se ga udeležiš 1 x tedensko, ampak je predano raziskovanje sebe, kjer instantna in draga razsvetljenja ne pridejo v poštev.

Na svetu obstaja mnogo poklicev, za katere potrebujemo leta, da se izučimo. Zato potrebujemo tudi pri duhovnem prebujenju nekoga, ki je pred nami to že izkusil in ve o čem govori. Pravi duhovni učitelj ni tisti, ki išče pripradnike, da ga bodo malikovali, ampak je tak, ki vas bo znal tudi brcniti v »ta zadnjo«, da se boste premaknili. Ker je taka oseba ob nas takrat, ko jo najbolj potrebujemo in nam pomaga obuditi našo iskro, je logično, da do njega (ali nje) gojimo posebno hvaležnost. Vendar še tako razsvetljeni Mojster ne more namesto nas narediti potrebnih korakov za spremembo, zato je prva stvar, ko se lotite »duhovnosti«, da čimprej prevzamete odgovornost za svoje življenje.

3.FAZA -TERAPIJE SVETLOBE

Sedaj ste se odločili za spremembo. Že zaradi odločitve si boste povišali delček svoje energije, da jo boste lahko usmerili v nove stvari. Dobili boste podporo vesolja, v kolikor pa boste  redno obiskovali delavnice ali terapije, pa se boste kmalu počutili kot prerojeni. Desetkratno si boste dvignili svojo energijo, kar bo vplivalo na vse, kar delate in ste. Lažje se boste soočali z izzivi, več boste lahko postorili, obenem pa boste imeli lep občutek, da končno delate nekaj zase.

4, FAZA - UPORI

Delo na sebi kot ga smatram in preizkušam zadnjih 15 let, je polno vzponov in padcev. Ko se ego lomi na vseh nivojih in izgublja svojo moč, uporablja vsemogoče načine, da bi nas spravil z začrtane poti. Začne nam nesramno prišepetovati, da to ni za nas, danes smo utrujeni, jutri imamo polno opravkov, spet tretji dan so se najavili obiski. Na paleti ima tisoč in en izgovor zakaj nimamo časa za delo na sebi. Z voljo in sedaj vedenjem, da deluje vedno po istem kopitu, ga lahko končno premagamo. Vsaka dobljena bitka nam da še več zagona in napredek bo viden na vseh področjih.

5. FAZA - SOOČANJE

Ko pomislite na meditacijo se zagotovo ujamete v sliko, kjer mirna  osebo v zenu, zbrano meditira nekje ob morju. To iluzijo spustite čimprej, saj človek, ko ozavešča sebe, doživlja od izbruhov jeze, do trme, žalosti, zoprnije ali pa smo kot top, ki strelja brez konca. Šele potem, ko si priznamo te občutke in se z njimi soočimo ter jih izrazimo,  se lahko le-ti transformirajo (izražamo jih v okolju, kjer smo varni oziroma z ljudmi, ki delajo enako). Na koncu se usedemo ali uležemo v zen in doživimo drugo plat medalje. Val energije svetlobe nas popolnoma zajame in končno doživimo tisto, na kar smo že davno tega pozabili. Začutimo svežino, svetlobo in zaupanje, da zmoremo in da je ta pot še kako prava.

6.FAZA - VZTRAJNOST IN DISCIPLINA

Za vse naše stvari, katere želimo uresničiti, potrebujemo močno voljo in vztrajnost. Maratonec, ki želi odteči 20 kilometrov, verjetno ne sedi vsak dan na kavču in se obilno prenajeda, medtem, ko na televiziji spremlja kako drugi tečejo in se rekreirajo. Profesionalni športniki redno vadijo, tečejo, pazijo na prehrano in se tudi mentalno pripravljajo na svoj izziv. Enako je pri meditaciji. Iskalec zavesti 24 ur na dan budno spremlja, kaj se v njem in z njim dogaja. Vsak dan je  drugačen in izzivi so različni. V kolikor premore disciplino, je rešil že polovico vsega. Pri širjenju svojih mej vztraja toliko časa, dokler jeziček na tehtnici ne prevaga v njegovo dobro in takrat doživi spremembo. Morda bo to nekaj čisto majhnega, a tudi to je treba ceniti in spoštovati. Mozaik zavesti sestavljamo po koščkih, na začetku širše slike sicer ne vidimo, a ko si pogledamo končni izdelek, bomo  prijetno presenečeni.

ZDAJ VAM NE BO VEČ DOLGČAS

Delo na sebi je način življenja. Vanj vložimo celega sebe in se nenehno trudimo k izboljšavam. Živi pa smo takrat, ko smo v stiku s svojimi občutki. Namesto prikrivanja, zatiskanja oči in iskanja načinov kako utišati svoje čustveno telo, rajši sprejmite vihar, ki se odvija in se zavejte darila, ki ga prinaša. Načini bodo sami prišli do vas, zato odprite oči in poslušajte srce, kajti vsi odgovori so že v nas.

 

Leticija Fortin

Nadaljuj branje
Ogledi: 478

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Zelo rada imam sneg in smučanje. Že kot majhno punčko so me prvič posadili na smučke in potem sem vsako zimo veliko smučala. S starši in kasneje s prijatelji sem hodila na smučarske počitnice in tako veliko počitnic preživela v Kranjski Gori. Po rojstvu sina sem smučanje opustila. Lansko zimo, ko je bil star sedem let, je prvič izrazil željo, da bi šel z mano smučat. Imela sem polno izgovorov, zakaj ne moreva iti, v resnici pa me je bilo strah. A letos je bil neomajen. Trdno odločen je bil, da greva v Kranjsko Goro. Nisem se želela več upirati, zato sem se odločila, da se soočim s svojim strahom in blokado. In sva šla – jaz z namero, da ozavestim, zakaj se bojim smučanja.

Že sama misel na smučanje mi je odprla polno spominov iz otroštva; v glavi so se mi vrtele slike, dogodki, lepi in manj lepi trenutki. Kot otrok sem uživala na belih strminah, ker sem se počutila lahkotno in svobodno. Ob tem pa se mi je odprlo tudi brezno občutkov – predvsem strah in dvomi. Ali bom zmogla sama? Kako bom smučala po vseh teh letih premora? Bom zmogla pomagati otroku in še sebi?

Ko sem se soočala z vsemi temi vprašanji, sem spoznala, da je bil z mano na smučišču vedno nekdo (večinoma oče ali pa kasneje kakšen fant), ki je skrbel zame: mi nosil opremo, me bodril, spodbujal, masiral premražene prste na nogah, in prišla do vzorca, da moški poskrbi za žensko. Energijsko to pomeni, da ženska misli, da potrebuje energijo moškega (energijo iz zunanjega vira), da lahko deluje in je zato odvisna od njega. Takšna prepričanja so zmotna in vzbujajo strahove, dvome in manjvrednost. Če se ženska s tem sooči, ozavesti vzorce delovanja in spozna resnico, da to, kar išče zunaj, že nosi v sebi, lahko moškemu (očetu, partnerju, prijatelju, otroku) povrne energijo. Ko to stori, aktivira svojega notranjega moškega in vzpostavi energijsko ravnovesje znotraj sebe. Začne delovati drugače – srčno in samostojno.

Ljudje v sebi nosimo dva pola energije – ženskega in moškega. Kadar sta oba aktivirana, smo v harmoniji, ravnovesju, miru in ljubezni. Znotraj nas se pretakata in prepletata moška in ženska energija, kar se kaže tudi navzven. Zadovoljni smo sami s seboj, neodvisno od okolice. Sposobni smo harmoničnih odnosov, ki ne izčrpavajo nasprotnega spola, ampak potekajo z enakovredno izmenjavo energije. Ne potrebujemo zunanjega napajanja, ker smo aktivirali lasten vir energije in notranje moči.

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 369

Jernej je učitelj energijskih tehnik in se petnajst let ukvarja z raziskovanjem svojih sposobnosti. V Celju izvaja delavnice energijskih in dihalnih tehnik za razvoj zavesti, po izobrazbi je elektrotehnik, ljubiteljsko pa se ukvarja z oblikovanjem izdelkov iz lesa. Pogovarjala sva se o življenjsko pomembnih rečeh, o politiki, revoluciji, o sistemu, v katerem živimo, o duhovnih modrostih in notranji tišini. O tem, kako živeti v miru s samim seboj in s svetom okoli sebe.  

Jernej, kaj ti je v življenju najbolj pomembno?

To, da presežem vse lastne omejitve ter prebudim speče energijske potenciale in sposobnosti, kar pomeni, da dosežem totalno koncentracijo in ostrino uma, povezavo z duhom. Vem, kako bi moralo biti, in vsak dan se trudim doseči to stanje. To zame pomeni, de ne dovolim, da me vodijo sile lenobe, pasivnosti, ampak da sem buden, v volji, nameri in ostrini. Vsak dan je bitka. Vsak dan se je treba ponovno naravnati na to, ker lahko že naslednji dan pozabiš. Kar naprej se je treba opominjati, truditi, nič ne pride samodejno.

Kaj ti predstavlja sistem, družba, v kateri živiš, družbeni dogovori, pravila?

Preden sem začel delati na sebi in tudi še leta kasneje, sem bil kar naprej v jezi na sistem, zakaj je tega treba. Čutil sem jezo na vsako ureditev, od gospodarstva, bančništva, upravljanja države, politike, res čisto na vse … V resnici mi čisto nič ni ustrezalo. Paradoks pa je, da hkrati vsak ta sistem nosi v sebi, in najtežje je pogledati vase in to videti. Tudi sam sem imel s tem težave, zadnja leta pa si to lažje priznam, čutim in tudi vse bolj vem, kje v meni se skrivajo bančnik, politik, religijski vodja in gospodar vojne. Gre samo za notranja stanja energij, ki se manifestirajo navzven. Ljudje imajo podobna stanja v sebi, podobne vzorce o tem in potem je takšna realnost, kot je. Poanta pa je, da ta sistem v sebi transformiraš, energijo preobraziš …

Ali smo na te energije tako navajeni, da jih v sebi sploh ne zaznamo?

Gre za to, da nam te energije dajejo lažen občutek, da smo živi. Marsikdo v svojem pohlepu razmišlja, da kakšen pa bi bil svet brez vojne: najprej moraš sprožiti vojno, da lahko potem nekaj prodaš in da potem tam, ko je vse zrušeno, investiraš in prodajaš, nekaj zgradiš. Nato tak človek misli, da je mali ´bogec´ v svojem malem svetu pohlepnih ambicij. Te programe v sebi kolektivno nosi velik del človeštva, ki sploh ne pomisli na to, da bi svet lahko obstajal tudi brez vojne in pohlepa. Če tega ne moreš izživeti, to ne pomeni, da tega v tebi ni. V resnici smo si zelo podobni, imamo podobne misli in vzgibe. V resnici tudi moja jeza na sistem, sedaj to vem, ni bila toliko iz nekih človekoljubnih namenov, ampak iz tega, zakaj jaz nimam, on pa ima, torej iz pohlepa.

Torej duhovnost ni človekoljubna?

Duhovna pot te privede do šokantnih spoznanj, če greš res v svoje globine. Duhovni ego te tako ´farba´, da misliš, da si duhoven že, če samo malo razmišljaš o duhovnosti. Leta in leta sem tlačil resnične notranje vzgibe, kot je bila na primer energija surovega pohlepa. Samo domišljal sem si, da sem to razrešil. Ok, mentalno že … Pohlep se namreč ne navezuje samo na slo po denarju, poslu, znanju, ampak na pohlep po čemer koli, samo da uveljaviš svojo moč, svoj prav, da si prvi, naj… To je pohlep.

Ali imaš sebe za upornika proti sistemu?

Ni dobro biti ne upornik in ne pristaš oziroma ovca. Tretja točka je pot zavesti, da sprejmeš svet takšen, kakršen je. In če imaš ti svoje notranje vrednote, po katerih živiš, ti tudi sistem ne more narediti ne dobrega ne slabega. Ostajaš nevtralen, ne vpletaš se v noben spor, v nobene ideologije, ne v nasilje, ne stopaš ne na levo, ne na desno, ampak vztrajaš v tretji točki, ki je pot zavesti, pot duhovnega napredka. Če bi spoštovali svoje notranje duhovne vrednote, kot so ljubezen, sodelovanje, spoštovanje, potem takega sistema, kot je obstajal skozi celo zgodovino in obstaja še danes, ne bi bilo.

Kot nas uči zgodovina, se je uporništvo običajno kaznovalo. V redu, je bila revolucija, ampak revolucije niso ničesar spremenile, če že, je bila sprememba trenutna, ampak potem se je sistem nadomestil samo z drugo obliko. Globalno pa se ni nič spremenilo. Poleg tega si upornik – revolucionar ravno tako umaže roke. V bistvu je v obsodbi in hkrati ponovi isto: obsodi, ubije in potem sam postane diktator. Vsi sistemi revolucije so se izrodili – zrušili so obstoječe sisteme in jih zamenjali z drugimi. Nič se ni spremenilo, ker ni bilo notranje revolucije, revolucije v vsakem posamezniku, ni bilo notranje spremembe. Ne moreš na silo, z orožjem, s prelivanjem krvi spremeniti in razrešiti zunanjih problemov. Vsi ti zunanji problemi so odraz notranjih konfliktov, konfliktov v nas, konflikta s samim seboj.

Na kakšen način lahko presežeš ta konflikt znotraj sebe?

Da presežeš ta konflikt znotraj sebe, se ga moraš najprej zavedati in priti do točke, ko ti je dovolj vseh ideologij in načinov izkoriščanja, pohlepa, zunanje norosti, ko se nekako zaveš, da to ne vodi v pravo smer in da si ti sam odgovoren za svoje življenje. Nato poiščeš svojo pot, da izstopiš iz kroga zamer in medsebojnega obračunavanja, in začneš slediti tistemu pravemu, tihemu glasu v sebi, ki te usmerja v pravem delovanju. V Stari zavezi je 10 božjih zapovedi, ki lepo govorijo o tem. Če bi se ljudje tega držali in razumeli njihov pomen, ne bi bilo gorja in tudi ne bi nastal sistem izkoriščanja, politike, vojne – to kar imamo sedaj, temveč bi bilo možno sodelovanje. Samo deset zapovedi je, ne milijon zakonov in predpisov.

Ali je pomembno, kako živimo, kako se obnašamo, delujemo v odnosih?

Najpomembnejša stvar je točno to, kako živimo. Če nimamo smisla življenja, živimo brezciljno v kaosu zgoraj naštetih stanj, energija gre v tri dni in potem umremo. Duhovna pot, energijske veščine, meditacija in da najdeš svojo srčno vizijo, poslanstvo, ki te osrečuje – jaz druge rešitve ne vidim. Da ugotoviš, kaj lahko narediš zase, za svet, za druge, da vsi dvignemo zavest na višjo raven, kjer ni kaosa in ni strahu. Skozi stoletja so na zemljo prihajali posamezniki, da so nas opominjali, da obstaja še kaj drugega poleg običajne človeške bede in trpljenja. Ti mojstri so navdihnili množice za spremembe in z vzgledom učili, da je možno drugače, da je možno biti v srcu, da je možno biti izven tega izkoriščanja.

 

 

Z Jernejem se je pogovarjala Karmen Merlov.

Nadaljuj branje
Ogledi: 458

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Kakšni ste zvečer, ko ležete v posteljo? Ste se kdaj počutili kot ravnokar sestreljeno mesto, na katerega so cel dan padale bombe, vozili tanki, vojaške enote pa so se streljale brez konca in kraja? Čeprav se za oko ne vidi kaj dosti, je energijsko človek vsak dan na udaru in doživlja praktično 2. svetovno v živo. Še najhuje pri tem je to, da navzven izgleda vse normalno, a zvečer ko se uležeš, pa ti v glavi zvoni, opravki se kar kopičijo, ti pa še v miru ne moreš na wc, ne da bi prej pogledal, če je kaj novega na »fejsbuku«.

Kar naenkrat je vse pomembno, vsak želi svoj košček pogače in že si v precepu kateri stvari boš dal svojo pozornost najprej. Na tak način se močno izčrpavamo, energijo imamo razpršeno vsepovsod in počasi postajamo zombiji, ki zvečer komaj še kaj postorijo. Prav zato pa je treba biti zavesten, spoznati vse te energije v nas in okoli nas, zato da lahko v miru naredimo tisto, kar je res pomembno in se ob tem ne izčrpamo do nezavesti.

Da bomo lažje razumeli kako vse skupaj deluje, bom predstavila štiri glavna telesa, ki jih ima človek. To so fizično, čustveno, mentalno in energijsko. Tako kot skrbimo za čistočo fizičnega telesa, je potrebno čistiti tudi ostala tri. Naj razložim podrobneje vsakega izmed njih.

ENERGIJSKO TELO

Energija je osnova vsakega bitja. Ko se rodimo imamo na voljo 100% energije, ki pa se z leti zmanjšuje. Bolj kot smo v skrbeh, nepovezani s seboj, v jezi, žalosti, depresiji, negativnih mislih o sebi in drugih, zavisti, ljubosumju,... bolj odteka naša energija iz naših čakre. Čakre pa so tiste, ki oskrbujejo celotno fizično telo s hrano oz. energijo, da lahko naši organi dobro delajo, mi pa smo lažje kos vsakodnevnim opravkom. Ker nas od majhnega niso naučili kako upravljati s svojo energijo, jo nevede izgubljamo, potem pa iščemo vrsto nadomestkov, da bi si jo pridobili nazaj. Resnica je ta, da si svojo energijo lahko povrnemo v celoti in sicer s pomočjo znanja, ki obstaja že tisočletja in je danes na voljo vsem, ki si želijo spoznati delovanje energij znotraj in zunaj nas. To je znanje o starodavnih energijskih veščinah kot so joga, taj či, magične kretnje, kung fu, či gong, rekapitulacija, ipd.

FIZIČNO TELO

Na zemlji smo inkarnirani v fizična telesa, katera služijo kot dom za našo dušo. Da bi le-ta ostala v dobri kondiciji, nepoškodovana, zdrava in vitalna, moramo zanje skrbeti na večih nivojih. V osnovi skrbimo za svojo higieno in čistost, nadalje je pomembno kakšno hrana in pijačo uživamo in nenazadnje je potrebno tudi  gibanje, ki je kot olje, ki skrbi, da motor dobro teče. Gibanje v povezavi z zavestnim dihanjem deluje na nas poživljujoče, energija steče po sklepih in skozi organe ter oskrbuje naše celice s čistim gorivom. Ko razgibavamo telo, se iz njega sprostijo napetosti, postanemo prožnejši in gibčni, okrepi se naš imunski sistem in zato smo bolj zdravi, sijoči in zadovoljni.  

ČUSTVENO TELO

Ljudje radi skrijemo svoja prava čustva, saj se bojimo razočaranj, nesprejemanja in napak. Kolikokrat se zalotimo, da nismo povedali resnice ker bi preveč bolela? Vse kar potlačimo in ne predelamo sproti, se useda na neko točko, ki se zaradi ponavljanja istih načinov delovanja, zgošča. Iz tega potem nastane fizična blokada oz. bolezen.  Včasih je en pomemben dogodek dovolj, da zaradi tega celo življenje trpimo in bežimo pred njim. Ker se bojimo soočiti z občutki, se potem maskiramo in najdemo druge stvari, da pozabimo nanje. Ampak rana ni zaceljena in boli, dokler je ne bomo pozdravili.

MENTALNO TELO

In že smo pri našem mentalu, ki kot neukročena trmoglavka brni in ne preneha. Naučiti se je potrebno ukrotiti svoj um ter misliti zavedno. Dnevno namreč proizvedemo okoli 10.000 misli, ki pa so po večini neuporabne, saj našo pozornost usmerjajo ven iz sebe in na nepomembne stvari. Zato pozorno spremljajte vaše misli, tiste, ki vas podpirajo ohranjajte, ostale pa enostavno »preslišite« in jim ne dajajte nikakršne pozornosti.

V SODELOVANJU Z VSEMI ŠTIRIMI

In kako  delovanje vseh štirih izgleda v praksi? Na primer, ko smo žalostni (čustveno telo) avtomatsko pade naš nivo energije (energijsko telo), sledijo slabe misli o sebi (mentalno telo) in nenazadnje se kmalu počutimo težki in majhni (fizično telo). Drugič smo brez energije, fizično telo nima pogona in se počuti slabo, misli se temu prilagodijo in že je svet črn, čustveno telo pa kriči po odrešitvi. Lahko pa, da nas nekdo fizično udari, čustva odreagirajo in fizično ali verbalno napademo nazaj, izgubimo svojo energijo, ker odziv ni bil pravi in spet končamo pri slabem počutju.

Vsekakor imamo za takšna stanja rešitev in to je da bolj zavestno opazujemo te procese v sebi in odkrijemo kaj v nas povzroča ta stanja. Potrebno je iti v ozadje naše drame in sčistiti ovire. Naj že sedaj povem, da to ne bo šlo čez noč, saj je naš program zelo zapacan. Bodite potrpežljivi s seboj in vedite, da gre vse po korakih. Z močno voljo in neutrudnim iskanjem rešitev, boste naredili zase, največ, kar le lahko.

 

Leticija Fortin

Nadaljuj branje
Ogledi: 489

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

KDO JE VIŠJI JAZ?

Višji jaz je najčistejši del nas samih, je tistih 90 odstotkov naše energije, ki se ni utelesila na zemlji, temveč je kot varovalo ostala na šesti dimenziji. To je nivo, s katerega višji jaz komunicira z nami in se povezuje na nivoju duš in duha, da nam pomaga pri dvigu zavesti in ponovni združitvi v enost z njim. V bistvu nismo nikoli bili odrezani od njega, on je vedno bil in bo z nami (intuicija), le zavestno se moramo odpreti tej mogočni energiji svetlobe, ki je tako prostrana, da je treba to povezavo vzpostavljati z vztrajnostjo, korak za korakom, da okrepimo zaupanje v svetlobo. Naš um – ego, nižji jaz, je namreč poln omejitev, kaj lahko dosežemo in česa ne. Svetloba pa nima teh omejitev. Mi smo se naučili živeti znotraj okvirjev materialnega sveta, kjer se počutimo varne, višji jaz pa nas vodi k brezmejnosti, v neznano. Tega pa se bojimo oziroma tega se boji naš nižji jaz, ki se ni kar tako, brez boja pripravljen odpovedati svojemu kraljestvu, položaju, ki ga je mukoma ustvaril.

Višji jaz je tisti, ki nas pozna do najmanjših podrobnosti. Pozna vse naše skrivnosti, vse naše želje, navade, razvade, vso našo zgodovino kot duše. Je hranilnik vseh naših spominov in izkušenj. In ker smo na prehodu v novo dobo, ko bomo priča združitvi z višjim jazom tu na tem zemeljskem nivoju, ti delujejo v smeri, da do te združitve pride. Omogočajo nam izkušnje, ki nam pomagajo spoznati svoj namen bivanja na zemlji. Te izkušnje se včasih zdijo zelo ´krute´. Vendar so krute samo zaradi tega, ker ne razumemo vseh okoliščin, nimamo dobrega razgleda; s parterja se pač ne vidi vse. ;) In ker naša povezava z višjim jazom ni dovolj zavestna; pri večini ljudi je podzavestna v obliki delovanja po intuiciji, po ´posluhu´

 

ZAVESTNO POVEZATI SE S SAMIM SEBOJ

Tako kot za vsako drugo stvar je tudi pri povezovanju z višjim jazom potrebna osebna izkušnja. Ko smo sposobni poglobljene meditacije in pri tem biti v popolnoma budnem stanju ostrine, tišine in namere, se naučimo prepoznati glas, ki nas v bistvu neprestano usmerja in daje napotke, le da smo ga mi potisnili globoko vase. Zato se zdi, da je tako neznaten in tih. Več energije ko imamo, oziroma več izkušenj z raziskovanjem lastnih globin, prej se nam višji jaz ´prikaže´. Seveda je potrebna tudi določena mera zunanjega vodstva, nekoga, ki te usmerja in pokaže določene tehnike, kako razločiti glas višjega jaza od bučnega ega.

Na kak način se višji jaz komu predstavi, je popolnoma osebna stvar posameznika. Višji jaz lahko zavzame človeško obliko in se nam prikaže v določeni podobi, ki ji zaupamo, lahko je to samo neki poseben glas, ki ga takoj razločimo, ali pa energija, ki jo v trenutku prepoznamo, stanje, ki je drugačno od povprečnega ...

Z višjim jazom se lahko pogovarjamo o čemer koli. Tudi o tem, katera barva hlač nam najbolje pristaja. ;) On – ki mimogrede nima spola, nam pa je lažje, če imamo to opredelitev – ni avtoriteta, ki bi se je morali bati in ji namenjati samo ´pametna´ vprašanja in teme. Dokler se ga bojimo, tudi jaz sem se ga, je to zgolj zaradi vzorca ´strah pred avtoriteto´ (in še katerega drugega, seveda).

Jaz svoj višji jaz prepoznam po energiji glasu, ki so v bistvu moje misli. Ko sem res pri sebi, takrat vem, da je moj ego stopil na stran in da skozi mene govori višji jaz. Seveda se velikokrat zgodi, da zaradi vseh filtrov ne slišim vsega, kar mi govori, včasih kaj preslišim ali pa ga enostavno nočem poslušati.

Pogovor z višjim jazom nas pomirja, notranje uravnoveša in polni. To pa zato, ker se v tem procesu vzpostavitve povezave odpremo energiji višjih nivojev, ki nosi frekvenco čiste svetlobe, Resnice. Resnica pa vedno pomirja, saj je v tem primeru podana na najbolj čist način, neosebno, ljubeče, in nas usmerja v delovanje, kako rešit svoje težave. 3D-omejitve kar naenkrat zbledijo, mi pa sedaj dihamo v morju zavesti, kjer lahko na svoje težave pogledamo z vidika, ki prinaša rešitve.

 

INTERVJU Z VIŠJIM JAZOM

Na eni izmed delavnic leta nazaj smo se povezovali s svojimi višjimi jazi. Zahtevali smo, da nam pove svoje ime, in se učili ga začutiti in slišati. Ni nujno, da vsak takoj izve njegovo ime. Pomembneje od tega je, da se ga naučimo čutiti, zaznati njegovo prisotnost. Ko smo sposobni nadzorovati svoje misli, lahko kmalu prepoznamo njegovo energijo. Navadno nam govori prek naših misli. To so čiste misli, jasnost, mir, ljubezen. Višji jaz nikoli ne grozi, nikoli nas ne straši ali žuga. Njegova energija je največja milost, ljubezen, sprejemanje, potrpežljivost, kot si jo lahko zamislimo. Tudi strogost in resnost, a zelo ljubeča.

Včasih je višji jaz zelo zgovoren, spet drugič je tiho, pove malo. Vse z razlogom. Bodisi ker se moramo umiriti in narediti tisto, kar nam je že povedal in mi to vemo, bodisi ker nismo pripravljeni poslušati.

Nekoč sem se z njim pogovarjala samo v meditaciji, sedaj pa si najin pogovor zapisujem: vprašanja in odgovore. Konkreten primer: muči me kar nekaj, pa ne vem, kaj bi sama s seboj, polno je enih občutkov in misli, napetosti, nemira. Ali najprej naredim kakšno energijsko tehniko, da razpršim napetosti, ali pa sedem za računalnik in se najprej pogovorim z njim, kaj se dogaja, in nato v skladu z navodili, ki jih dobim, nadaljujem s tehnikami, meditacijo, če je to še potrebno, ali z drugimi aktivnostmi.

Med najinim pogovorom se navadno popolnoma umirim, vse se postavi na svoje mesto, zbalansira. In tako sedaj dostikrat rešujem svoja ´čudna´ stanja. Že s tem, ko se HOČEM pogovarjati z višjim jazom, sprožim NAMERO za razrešitev določenih stanj, občutkov. Sprašujem pa tako dolgo, dokler mi ni vse jasno. Velikokrat je dovolj že sam pogovor, ki je v bistvu vzpostavitev energijskega kanala, da se energije v trenutku zamenjajo.

Seveda je trajalo, da sem prišla na ta nivo sproščenega pogovora. Na začetku je ta potekal tako, da sem z muko in strahom komaj izustila eno samo vprašanje – da ne omenjam vseh predhodnih procedur (beri: uporov!), da sem se sploh pripravila do tega, da kaj vprašam. Odgovora pa nato tako ali tako nisem hotela slišati, kar je bilo videti tako, da je moj um na polno začel brbrati v smislu: saj vem … saj vem … saj vem … moram to in to … ja, to je to, pa kaj zdaj … aha … In ko sem v tem svojem umskem monologu za trenutek dovolila energiji višjega jaza, da je prišla do mene, sem se odgovora prestrašila, se takoj zaprla, padla v krč, strah. V resnici nisem hotela slišati – ničesar, vsaj ne do konca, ker me je bilo preveč strah, kaj vse bom slišala – strah pred ´božjo sodbo´, ali nekaj takega, da bom kaznovana. Pristop in vzorec ´grešnica´ ;) Tako sem si tisti drobec sporočila, ki sem ga vendarle spustila do sebe, pogosto napačno interpretirala – z umom, s svojim nižjim jazom, namesto z zavestjo.

A vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. In jaz sem jo. Več vaj. Vsak dan. Dokler nisem toliko dvignila nivo svoje energije in prečistila energijski kanal, da je povezava z višjim jazom postala že nuja – ker, ja koga drugega pa boš vprašal za nasvet kot pa samega sebe, tistega, ki te najbolj pozna. No, meni so pri tem pomagale tudi zunanje okoliščine: enostavno mi je v procesu energijskega osamosvajanja zmanjkalo drugih alternativ, kam po energijo, nasvet, kam po rešitev – VASE!

Vse to je trening, nič se ne zgodi kar samo od sebe in čez noč. Stik z višjim jazom moramo negovati vsak trenutek, ne samo takrat, ko nam gre slabo, ko smo v stiski, temveč tudi takrat, ko se počutimo dobro, pri močeh. Ker smo življenja živeli ´odrezani´ od njega, se moramo sedaj znova priučiti biti povezani z njim. Vsak trenutek.

Povezava z višjim jazom je in bo nujna v času, ki je tu in pred nami, ker se bo samo na ta način dalo ´preživeti´ vse energijske turbulence. Ne bo več pomagalo iskanje odgovorov pri drugih, zanašanje na druge, temveč samo ti in tvoj višji jaz, notranje vodstvo in navodila, ki jih bo vsak prejel zase. Samo prek te povezave bomo lahko ostali v telesu, se soočali, da nas ne bo odpihnilo. In nič drugega te ne bo pomirilo in zadovoljilo ter zaščitilo kot edino močno partnerstvo s samim seboj. Ne več samo podzavestno, temveč zavestno!

 

Marjana Florjan

Nadaljuj branje
Ogledi: 457

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Na Zemlji običajno vsi odnosi temeljijo na liku vladarja in liku podložnika, torej eden vlada drugi se mu podreja. To velja za vsa področja družbe in tako imamo vsi v sebi kodo vladarja in kodo podložnika. Ko nam je nekdo navidezno nadrejen, kar je v resnici vcepljeno umetno, se nam vklopi koda podložnika, ko pa se mi počutimo, da smo v vodilni vlogi, smo celi v kodi vladarja in terjamo od drugih, da se nam podrejajo.

Koda vladarja je pradavna vcepitev – eden vlada, drugi se mu podreja. "Vladarju se ne ugovarja in vsi izvršujejo njegove ukaze." Koda vladarja je povezana z vzvišenostjo ali napuhom, da je on večvreden kot drugi ljudje, kar v krščanstvu velja tudi za enega od smrtnih grehov. Vodilni s svojo vzvišenostjo naredi okoli sebe energijski zid, da ne more nihče do njega, tako se navidezno zaščiti pred soljudmi in lastnimi občutki. Ta energijski zid je trdnjava, v kateri je zaprt vladar. Je njegovo lažno varovalo, da bi odprl srce, v smislu videti in sprejeti sočloveka, izraziti sočutje, ozreti se na potrebe drugih, ne samo gledati nase … In ko se vladar tako ogradi od ljudi, postane diktator, tiran ... Vladar je seveda tiran najprej do samega sebe, nato še do drugih. Izrazita potreba po vladanju množicam pomeni veliko izgubo samega sebe; v resnici je zelo oddaljen od sebe in od svojega bistva, svojega višjega jaza.

Koda vladanja pa je skrita v povsem "navadnem" delovodji v nekem podjetju in naprej v direktorju, predsedniku ... Ta igra traja že dolga tisočletja in se v tem času končno zaključuje. Ljudje imajo tega resnično dovolj.

V resnici je vladar zelo prestrašen človek, počuti se ogroženega, in z navidezno lažno močjo vzbuja teror, a je v resnici poln bolečine in lastnega nesprejemanja samega sebe. V njem kriči srčna bolečina, ker je tako odrezan od sebe, soljudi, sveta, univerzuma. Vladarstvo je totalna izolacija in skrivanje. Z ustrahovanjem skrivajo svoja nečedna delovanja in svoj lastno nemoč.

Podložniki ali podrejeni, kar je tudi umetno vcepljeno, pa pomagajo to stanje vzdrževati s svojim strahom in neizražanjem samega sebe. Ker zaradi strahu podrejeni nikoli ne ugovarja vodilnemu ali se ne poskuša pogovoriti, ostanejo stvari take, kot so. V podrejenih tako tli upor, zamera, bes. Res je, da je bil v preteklosti vsak, ki si je drznil ugovarjati vladarju, takoj kaznovan s smrtjo, s sekanjem udov ... V današnjem času je ta strah podzavestno še zmeraj prisoten, da malokdo komu upa kaj reči, sploh pa vodilnim. Današnji način kaznovanja za "neposlušnost” jeustrahovanje z izgubo službe, zato podrejeni marsikaj pretrpijo samo za voljo ohranitve delovnega mesta.

Tako vodilna kot podložniška igra temeljita na pomanjkanju lastne vrednosti, oboje je ubogi jaz, s tem da je pri vodilnem izražena kot navidezna samozavest, pri podložnih pa kot krivda, strah in vdanost v usodo, ki jo krojijo vladajoči. Bolj ko kažejo podrejeni vodilnim svoje bedno stanje, večji pritisk le-ti izvajajo na podrejene z različnimi sankcijami. Podrejeni vladajočim kažejo ogledalo lastnega uboštva, ker pa ga vodilni ne sprejemajo, ga hočejo na silo izkoreniniti. Po drugi strani pa tudi vodilni podložnim kažejo njihovo ogledalo, ki ga slednji prav tako nočejo sprejeti. Situacija obe strani potem privede do medsebojnega spopada. Na tak način so se nekoč začele revolucije, v današnjem času pa demonstracije in protesti.

Posledice vladarske kode se odražajo na posameznikovem energijskem polju, kar privede tudi do različnih bolezni. Vladarjev um postane zelo krut in ozkogleden, z njim zatira čustva, da se ne izrazijo. Mi pa dobro vemo, da ko zatremo čustva, vse "zamrzne". Tak način življenja posameznika privede do razcepljenosti čustev in mentala: vodilni postaja vse bolj "preračunljiv um", hladen v čustvih in ni povezan s svojo energijo, ki so čustva. Logična posledica je pomanjkanje energije, ki jo vodilni nato krade z manipulacijo podrejenim.

Iz vsakdanjega življenja poznam primere, ko so bili moški pa tudi ženske izraziti "vladarji", torej z močno izraženo kodo vladarja in so izvajali totalni teror in nadzor nad bližnjimi. Pa niso bili predsedniki, temveč čisto običajni ljudje, in jih je zaradi tega na stara leta prizadela demenca – izguba spomina. To se je zgodilo zato, ker so tako zatirali samega sebe in svoja lastna čustva, bili so konstantno v umu, da so prišle sile ravnovesja v obliki bolezni – demence in so naredile izklop "prenapetega omrežja". Kasneje, ko sem jih videl, so bili v stanju, ko se niso spomnili niti tega, kako jim je ime, in so bili popolnoma odvisni od drugih kot mali otroci. Posledice takega načina življenja pa se lahko izrazijo tudi kot vrtoglavica, izguba ravnotežja in orientacije. To je normalna reakcija; lastno telo in energija se je uprla in naredila svoje – vzpostavila je ravnovesje.

Za vladarsko kodo so od nekdaj vedeli, da je velik problem posameznika, zaradi tega so nekoč v duhovnih šolah tako imenovanih misterijih imeli določen pogoj za posamaznike, ki se je prišel učit duhovnega znanja. Ta pogoj je bil, da je bil posameznik toliko očiščen, da je še posedoval lahkotnost otrok. S tem pogojem so se zaščitili pred zlorabo znanja, ker so vedeli, da otroška lahkotnost ne prenaša vladarske kode in nasploh bednih programov. Znanje so podelili smo tistemu, ki je ustrezal temu pogoju. Otroška lahkotnost je energija kreativnosti in sreče.   

Da se očistimo vladarsko-podložniške kode, je potrebno najprej ozavestiti to dvojno igro. Obe strani. Šele potem se lahko lotimo čiščenja, če želimo. Namreč ljudje smo zanimiva bitja, saj se tako radi oklepamo svoje vloge, pa čeprav vemo, da je bedna. Zato je potrebno kodo očistiti na nivoju DNK-zapisa. Pri tem pridejo v poštev starodavne veščine samozdravljenja, vijolični plamen, meditacija ... Ozdravljeni kode postanemo takrat, ko postanemo lahki kot otroci, kar pa je mojstrstvo.

 

 

Jernej Deželak

Nadaljuj branje
Ogledi: 528

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Solarni pleksus je področje tretje čakre v našem energijskem sistemu. Na fizičnem telesu se nahaja na področju zgornjega dela trebuha in vitalnih centrov (jetra, vranica, ledvica). Njegova barva je barva Sonca – žareče zlato rumena. Ima pomembno vlogo pri aktivaciji notranje moči, volje, namere. Zdrav pleksus pomeni videti Resnico, sebe in svet v pravi luči. Navdaja nas z energijo življenja, veselja, radosti, živosti. 

Stres in kaotično življenje izčrpavata vse čakre; na solarnem pleksusu pa se izčrpano stanje kaže v pomanjkanju volje in življenja. Pojavljajo se občutki obupa in ciklanje v brezizhodnih situacijah. Vzorci, ki se tako zakoreninijo, so Ne morem, Ne znam, Ne smem, Ne zaslužim si in še kaj podobnega bi se našlo. Pri ženskah se takšno stanje kaže v iskanju pleksusa pri drugih – večinoma pri moških in posledično črpanje energije odzunaj (namesto aktivacije lastne moške energije odznotraj). Pri moških pa ni prave moči, volje, notranjega žara in gorečnosti; takšen moški ima lahko tudi preveč ženskih lastnosti in prav tako išče pleksus zunaj sebe (npr. pri ljudeh, ki so rojeni vodje, z močno avtoriteto).

Zavedanje, da drugi upravljajo naše življenje (npr. nezdravi odnosi doma, v službi) ali da nimamo vajeti v svojih rokah (stres, kaos), je prvi korak k odločitvi, da ukrepamo. Nato sledi odločitev za spremembe. Začeti je treba z bolj discipliniranim življenjem, prenehati s slabimi navadami in odnosi. V vsakodnevno rutino dodamo energijske gibalne in dihalne tehnike, ki čistijo ta predel, ga poživljajo in polnijo z energijo.

Solarni pleksus lahko prebujamo z različnimi gibalnimi tehnikami. Ene izmed močnejših in učinkovitejših so borilne veščine (karate, kung fu …), ki izvirajo iz Azije. Te tehnike so bile izvorno namenjene sproščanju jeze moških. Z rednim izvajanjem pa prebudimo področje pleksusa; to pomeni, da prebujamo občutke moči, volje in zdrave borbenosti. Hkrati pridemo tudi do potlačenih občutkov jeze, agresije, strahu, ki zavirajo naš napredek, nas hromijo in otežujejo življenje. Strah je eno izmed glavnih čustev, ki blokirajo solarni center. Kadar nas je strah, se zategnemo, skrčimo, potegnemo vase; temu pravimo, da zapremo pretok energije na področju solarnega pleksusa. Jeza pa je lahko uničevalno ali pa pogonsko čustvo. Lahko je odkrita (jo izražamo) ali potlačena (se je ne zavedamo in deluje iz ozadja, prikrito). Če jezo uporabimo pravilno (za iskanje rešitev, novih akcij, napredka), je gonilna sila in nas premika naprej. Kadar pa jo uporabljamo v neprave namene (se jezimo na druge, jih obsojamo, smo nasilni), ruši in uničuje.

Zelo močna tehnika je tudi trening z utežmi, ki deluje podobno kot zakurjen ogenj v peči – aktivira naš notranji ogenj oziroma žar, katerega center je ravno področje solarnega pleksusa.

Omenjenim tehnikam pa je potrebo dodati tudi »nežnejše« dihalne tehnike (npr. meditacija, podoživljanje preteklosti, rebirthing in druge dihalne tehnike), s katerimi ozaveščamo in se soočamo z različnimi občutki in tako odkrivamo vzroke, zakaj smo izčrpali solarni center, ga zablokirali, zakaj je naš notranji ogenj ugasnil, spoznavamo svoje nepravilno ali celo destruktivno delovanje, ozaveščamo boleče izkušnje in travme iz preteklosti. Tako lahko negativna čustva transformiramo in jih odstranimo iz sebe.

Kombinacija obeh vrst tehnik (gibalne in dihalne) je izjemno pomembna, kajti samo gibalne tehnike (naravnane npr. na moč) jezo in strah krepijo. Dihalne tehnike pa ta čustva izpuste iz našega telesa tako, da jezo najprej občutimo po celem telesu in jo potem izdihujemo iz svojega energijskega sistema. Potem se začenjamo umirjati in bolj čutiti sebe. Preidemo na srčni center in čutimo večjo fluidnost, sproščenost, nežnost, srčnost in ljubezen.

 

Jernej Deželak, Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 480

Božanski jezik je v resnici energija, ki ne potrebuje nujno artikulacije. Vsi ga poznamo, le da se ga ne spomnimo. Ko ga zaznamo, se nas zagotovo dotakne, ker prebuja našo prvobitnost, našo pravo naravo, ki je onkraj vseh mej materialnega sveta.
Gre za prenos misli, vibracij, frekvenc, ki jih sprejemamo in oddajamo na frekvencah, kjer aktiviramo svoje jasnovidne, jasnoslišne in druge sposobnosti. Lahko bi rekli, da je to tudi intuitivni jezik, ki prenaša najbolj čiste misli in informacije – svetlobo.
Ko s(m)o se bitja z višjih dimenzij postopoma spuščala v nižje dimenzije, z namenom učenja in širjenja zavesti, se je skladno z nižanjem frekvenc nižala tudi frekvenca čistosti sporazumevanja. Ko je bila ustvarjena Zemlja in so se bitja vse bolj stapljala z materijo, se je temu procesu prilagajal tudi jezik. Če je nekoč veljalo, da je misel (beseda) meso postala, kar pomeni, da se je lahko misel v trenutku manifestirala, se je ta proces na Zemlji začel postopno spreminjati. Naše misli so okupirale tuje energije in nam začele podtikati laži. Posledično so naše besede začele izgubljati svojo izvorno moč in postale »prazne«, ker je tudi človek izgubil svojo notranjo moč, nadzor nad svojimi mislimi in povezavo z virom. Tako je nastal kaos, dogajale so se velike zlorabe energije. In kaj zdaj?

b2ap3_thumbnail_27-marjana-2.jpg

Božanski jezik se razkriva skozi proces duhovne rasti

Če bi kar naenkrat bili prisiljeni govoriti izvorni jezik, torej božanski jezik, bi to pomenilo hud šok za energijski sistem posameznika, ki energijsko ni dorasel tem vibracijam. Pritisk svetlobe na podzavest, ki bi je ne želel razkriti naenkrat, bi bil premočan. Božanski jezik se tako posamezniku »varno« razkriva v procesu duhovne rasti, ko ta postopno povečuje vibracije svojih celic in jih usklajuje z izvorno vibracijo, ki je čista svetloba. Kot že rečeno, gre za intuitivni jezik, za frekvence, ki jih zaznavamo z drugimi čutili, kot so jasnoslišnost, jasnovidnost ipd., in ki jih lahko prevedemo v nam razumljivo komunikacijsko simboliko. V celoti pa bomo božanski jezik lahko »ujeli«, ko bomo aktivirali vseh 13 vijačnic DNK-ja.
Obredni jeziki imajo zato večjo moč, ker so usmerjeni v prav poseben, vzvišen cilj. Ta pa lahko ali vibrira s svetlobo in resnico in je tako »sveti« ali pa zasužnjevalen, če vibrira na frekvencah teme, smrti. V bistvu gre v obeh primerih za energijo posameznikov, ki obredeni jezik uporabljajo ali v dobro sebe in drugih ali pa z namenom pridobivanja moči z željo po vladati drugim, jih izkoriščati. Vendar vsako dejanje nosi tudi svoje posledice, s katerimi smo v teh časih zelo hitro soočeni.
Človeka tako tudi sam sveti jezik ne reši, če njegov energijski sistem ne vibrira s svetim, torej s svetlobo, če energije besed, ki jih izgovarja, ne čuti s celim telesom. Poglejmo to na primeru izrekov Jaz sem, ki sem, ki so neposredni ukazi svetlobi. Vsak človek pozna te ukaze, ker jih vsakodnevno uporablja. Žal pogosteje tiste, ki znižujejo našo vibracijo: Jaz sem ubogi, Jaz sem slab, Jaz sem nesrečen, Jaz sem neroden, če vzamemo za primer take najbolj negativno vsakdanje. Kar izgovarjaš, kar misliš in kar verjameš, zavestno ali podzavestno, to se v tvojem življenju tudi udejanja. In ker določene ukaze nezavedno ponavljamo iz življenja v življenje, se jih težko otresemo, tudi če vemo, da nam škodijo.

Jaz sem reven – Jaz sem bogat
Pa si poglejmo bolj podrobno afirmacijo ali izrek Jaz sem reven (nič nimam, nimam tega, nimam onega …). Zelo poznana afirmacija širom sveta. Ker jo mantramo vrsto življenj, je za nas postala resnica. To, da Jaz sem reven, verjamemo, celo dokažemo lahko in smo pri tem zelo prepričljivi in temeljiti, pa tudi odločni, da tako je in nič drugače. Situacija pa se spremeni, ko izrečemo novo trditev: Jaz sem bogat. Kaj se zgodi? Začne nas stiskati, postanemo jezni ali žalostni, čutimo sram in krivdo, strah, dvom. Ker to afirmacijo čutimo kot neresnico, laž, saj je nismo nikoli uporabljali in nam njena frekvenca ni znana, začnemo takoj zagovarjati »svojo« afirmacijo, ki nam je domača, znana in nas kljub svoji negativni obarvanosti pomirja – Jaz sem reven. Imamo ogromno dokazov, da je resnična, saj smo si jo celo življenje vcepljali v energijsko telo, pri tem pa so nam pomagali tudi drugi. Zakon privlačnosti pa k nam pritegni točno tisto, kar mantramo, v kar verjamemo.
Ne zavedamo pa se, da naše celice nosijo v resnici božansko kodo, torej kodo svetlobe, Jaz sem, ki sem vibracijo, le da je ta koda prekrita z drugimi kodami. Tako je izvorna identiteta vibracije Jaz sem reven v resnici Jaz sem bogat. Nekje v zgodovini je prišlo do popačenja, do kodiranja, ki je povzročilo, da se je čista vibracija prekrila z lažjo in se tako znižala. V praksi v povezavi z zgornjim primerom to pomeni, da smo bogastvo omejili le na materialni svet, druga pa nam je ostalo skrito. Iz svojega omejenega vidnega polja imamo v resnici prav: Jaz sem reven je za nas resnica, ki ima dokaz tudi na zunaj – pomanjkanje.
Če pa s tem nismo zadovoljni in ne želimo živeti v stanju Jaz sem reven, bomo morali raziskati svoje možnosti, potenciale, razširiti svoje obzorje – sprejeti »novo« afirmacijo, tako, ki ima višjo in čistejšo frekvenco. Vendar lahko tudi na tem mestu zaidemo v negativno zakodirano smer. Na zunaj smo si ustvarili polje Jaz sem bogat, izboljšali smo svoj gmotni položaj, a misli – Jaz sem reven, se kljub temu nismo otresli. Tako potem iz strahu pred biti reven delamo kot norci, da bi sami sebi dokazali, da smo bogati, in z izčrpavanjem bežimo od misli, Jaz sem reven, ki nas podzavestno poganja v izčrpanost, v beg pred samim seboj, v smrt. In to kljub temu, da smo na enem nivoju (nivoju materije, ne pa duše) dosegli stanje Jaz sem bogat.

Rešitev, ki nam bo prinesla zadovoljitev
Za rešitev, ki nam bo prinesla zadovoljitev na vseh ravneh bivanja, pa je treba tudi rešitve in spremembe začeti uvajati na vseh ravneh bivanja, ne samo na področju materialnega, če ostajamo zavezani našemu primeru. Treba je zavestno reprogramirati celice, dekodirati božansko kodo, odstraniti vse viruse, da naš energijski sistem zopet zaživi v svoji izvorni vibraciji. To je zelo podobno delovanju računalnika. Če ga napade virus, je treba vklopiti antivirusni program, počistiti vse tujke, da ponovno vse deluje brezhibno.
Kako pa človek vklopi antivirusni program za čiščenje virusov, ki se imenujejo: Nisem, Ne znam, Ne morem, Nimam? Z energijskimi tehnikami zavestnega gibanja in dihanja ter meditacijo. Določeni virusi znotraj nas so tako močni, da je treba antivirusni program uporabljati vsak dan, vsak dan prečistiti svoje operacijski (energijski) sistem. Ker so se različni virusi nalagali celo naše življenje, da ne rečem, več življenj, je postopek čiščenja nekoliko daljši kot pri računalniku. Več ko počistimo, večjo moč dobi tudi naš antivirusni program, ki se sčasoma tako okrepi, da ne le da odstranjuje že naložene viruse, temveč prepreči vstop novim, torej vklopi neke vrste požarni zaščitni zid – to pa z drugimi besedami imenujemo mojstrstvo.
Za zaključek pa tole: skozi besede razodevamo svoje misli, svojo energijo. Če je naša energija čista, bodo čiste tudi naše besede, ker so čiste tudi naše misli. Ko bodo čiste naše misli, bodo čista tudi naša dejanja. In ta dejanja nas bodo bogatila in preskrbela z vsem, kar bomo potrebovali. Da bi to dosegli, je treba temeljito očistiti vse vcepljene kode, ki nas oddaljujejo od resnice o tem, kdo smo v resnici.

Marjana Florjan

Nadaljuj branje
Ogledi: 603

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Nekateri ljudje sanjajo vsako noč, drugi skoraj nikoli. Nekateri svoje sanje tudi pišejo, drugi se jih spomnijo, ko jih nekaj asociira nanje. S pomočjo sanj čistimo svojo podzavest, zbujamo občutke ali celo odkrivamo prejšnja življenja. Večinoma sanjamo v simbolih, zato je potem razlaga sanj malce otežena. Sama spremljam svoje sanje že lep čas in sem jih nekako razdelila na 4 vrste: sporočilne, preroške, zdravilne in kaotične. Obstaja pa tudi zavestno sanjanje, za katero je potrebno veliko energije in prakse (več o tem si lahko preberete v knjigi Umetnost sanjanja, Carlosa Castanede).

 

Pred spanjem si vsak večer dam določeno namero. Lahko je to, da se dobro spočijem, ali da dobim uvid v težavo, ki me pesti čez dan in ne vem kako se je lotit. Vprašam se tudi kakšno je moje dejansko stanje, kajti navzven lahko izgleda , da je vse v redu, pa potem preko sanj izvem, da nisem ravno pri sebi. Včasih kakšne sanje razberem še isti dan, spet za druge lahko potrebujem več mesecev ali celo let. Velikokrat se ne morem načuditi kakšna močna sporočila mi nosijo in kako uporabna so v vsakodnevnem življenju.

Sporočilne sanje

Te nam sporočajo kaj se dejansko dogaja z nami ali drugimi ljudmi, ko smo v interakciji z njimi. Lahko da ne ugotovimo takoj, kaj nam želijo povedat, zato je dobro, da se jih nekomu pove. Ko jih govorimo naglas, z namero, da želimo izvedeti, kaj nam sporočajo, lahko zase dobimo pomemben uvid.

Sama večkrat sanjam svojega očeta. On je sicer pokojni že 13 let. Nekaj časa nazaj sem sestavila, da so vse sanje v zvezi z njim bile ogledalo mojega janga oz. moške energije v meni. Pokazale so mi tudi kako hrepenim po očetovem varnem objemu in nežnosti, kot tudi moj odnos do njega (oz. teh energij). V praksi sem se lotila tega dela sebe in ugotovila, da imam iz otroštva velik manjko očeta (sem otrok ločenih staršev), kar se mi v življenju kaže kot nezaupanje sami sebi. Nezavedno ves čas potem iščem potrditev moškega, če je nekaj za kar se odločim, sploh prav. In tako vsakič, ko se odvežem od očeta in pobiram energijo nazaj ter ozaveščam svoje nepravo delovanje do moških, čutim v sebi, da sem bolj stabilna in v zaupanju.

Preroške sanje

Eno noč sanjam kolega kako mi govori, da je nezadovoljen s trenutno partnerko, da ima dovolj vsega in da ne ve kaj naredit. Verjeli ali ne, zjutraj dobim klic od njega in vnaprej sem že vedela kaj bo, saj sem sanjala točen potek pogovora, kot je bil potem tisto dopoldne v živo.

Spet drugič sem sanjala, da je hčeri od prijateljice nekdo v družini umrl. In res je kmalu zatem izgubila teto.

Zdravilne sanje

Te pridejo v različnih niansah. Včasih sanjam, da zdravim druge, pa potem ugotovim, da imam s to osebo podobne blokade in obenem zdravim sebe. Drugič me zdravi nekdo drug ali pa mi pove/pokaže v simbolih kaj je potrebno zdravljenja, tako da lahko potem v budnem stanju usmerim energijo na tisti predel. Enkrat pa sem se celo noč kopala v svetlobi. Z zaprtimi očmi je bila cela soba svetla in naslednji dan sem se počutila kot prerojena.

Kaotične sanje

Včasih pa sanjam čisti kaos, katerega nikakor ne morem povezati. Takrat se ne ukvarjam dosti s tem, kaj mi sporočajo, kajti čutim, da se je ta kaos moral nekako izrazit skozi mojo podzavest, da lahko kasneje dobim uvide za tisto, kar nameravam.

 

Zjutraj ko se zbudim, je moje počutje precej odvisno od sanj, ki jih sanjam. Zato grem najprej delat kakšne energijske tehnike, da se sestavim in prediham občutke, ki so se mi ob tem zbudili. Večkrat je tako, da sanjam samo energijo nekega občutka, katerega potem podoživljam čez dan ali celo cel teden. Ob tem se mi kot mozaik sestavljajo delčki mene in tako vsebolj vem kdo sem in kam grem.

Poskusite tudi vi razvrstiti svoje sanje, opazujte in videli boste kaj vse vam imajo za povedati. Zvečer predno zaspite, si dajte namero ali za odgovor, stanje ali uvid v določeno situacijo in prejeli boste kar potrebujete. Predvsem pa spustite vsa pričakovanja in vedite, da je tudi sanjski svet del vašega življenja in je lahko zelo resničen, če ga obravnavate drugače.

 

Leticija Fortin

Nadaljuj branje
Ogledi: 591

 

Marjana Florjan, učiteljica energijskih veščin na poti samospoznavanja, stremi k temu, da je čez dan čim bolj zavestna vsega, kar se na energijski ravni dogaja z njo in okoli nje. Pri delu z ljudmi na delavnicah se opira na svoje notranje vodstvo, v pomoč pa so ji lastna spoznanja iz njenih ozaveščenih izkušenj.

 

Kaj ti je v življenju najbolj pomembno?

Največ mi pomeni to, da čutim sebe, kjer koli sem, da zmorem biti zavestna vsak trenutek in da lahko grem kamor koli in me pri tem ni strah, da bi izgubila samo sebe – da sem vedno jaz jaz. V bistvu duhovnost niso samo tehnike in meditacija, ampak je to življenje v celoti. Ko sem sama, mi je sicer lažje priti do sebe, koliko pri sebi naredim, pa vidim šele, ko sem v stiku z drugimi.

 

Kako se soočaš s težavami, težkimi življenjskimi situacijami?

(smeh) Ponavadi razsajam, bemtim, začne se z uporom, jezo ali pa pasivnostjo. Ker pa vem, da s tem ne bom nič naredila, je treba po šolsko: tehnike za sproščanje napetosti, sledijo tehnike za povezovanje s svojim višjim jazom, šele potem pride na vrsto meditacija, mirovanje in soočanje s samo seboj, z občutki, z ozadjem, in prespraševanje, zakaj sem se znašla v taki situaciji, da ugotovim, kje sem popustila, kaj sem spregledala, kje so moje šibke točke. Ko mi uspe to videti, potem tudi težava ni več tako velika, kot je bila prej. Je pa res, da so ene stvari bolj kompleksne, zato moraš dlje časa delati na njih, zbrati več energije, da prideš v globino. To je kot čebula: olupiš eno plast in se ti zdi vse jasno, potem ti situacija pokaže, da je za tem še nekaj, in je treba olupiti še drugo plast in tako naprej, dokler ne prideš do samega jedra.

 

Zakaj je potreben takšen načrt dela na sebi: tehnike, meditacija, soočanje?

Človek potrebuje tak način, načrt zato da sploh kam pride z delom na sebi. Vendar je to samo okvir, da si ´sfokusiraš´ težavo, da veš, kako in s čim delati, potem pa se ti med samim procesom toliko stvari spremeni, da zajameš zraven še veliko več, vidiš težave z drugega zornega kota, odpirajo se ti nove situacije, sestavljanka se sestavlja. In če imaš pravo orodje, če poznaš postopek, potem lahko svoje težave tudi razrešiš, če ne, pa vse samo potlačiš v podzavest. Duhovnost je brutalna. Ko misliš, da ti je že vse jasno, da vse obvladaš in razumeš, se izkaže, da to še ni to. In če je tvoja namera, da hočeš priti stvarem do dna, potem vztrajaš in nehaš gledati na čas ...

 

Kaj ti predstavlja dobro in kaj slabo?

V resnici je težko deliti nekaj na dobro in slabo. Vse je eno, le naše dojemanje deli nekaj na dobro ali slabo. Če deluješ v skladu z notranjim vodstvom, če izhajaš iz samega sebe, je to širjenje, rast, če pa nisi pri sebi, je situacija, v kateri se nahajaš, lekcija, ki jo boleče ponavljaš tako dolgo, dokler je ne dojameš. In na koncu spoznaš, da tisto, kar se je na začetku zdelo slabo, sploh ni bilo slabo, ampak je bila samo stopnička na poti iz nezavednega k zavestnemu.

 

Kaj storiš, ko hočeš nekaj narediti, pa ni v skladu s pričakovanji drugih, okolice, družbenih norm?

Včasih tisto, kar je dobro zate, za nekoga drugega ni. Težava pri ljudeh nastane samo zaradi tega, ker ne sprejemamo drug drugega, ker ne sprejemamo, da nekdo drugače razmišlja, da ima drugačne poglede, želje, prioritete … Zaradi tega nesprejemanja potem pride do delitev, da je nekaj slabo in nekaj dobro. Zato nastane konflikt, obsodbe, vojne. Če bi sprejemali drug drugega, bi si lahko pomagali videti, kaj je tisto, kar tebi škoduje, kaj delaš proti sebi, namesto da smo v obrambi in raje sodimo druge kakšni so. Energija tako ne steče, nastaneta dva zidova in potem se začne bitka, kdo je dober, kdo slab in kdo ima prav, kdo narobe.

 

Kako lahko presežemo konflikte v sebi in konflikte v družbi, vojne, ki se dogajajo v svetu?

Recept je preprost: soočaj se s samim seboj (smeh). Ne ukvarjaj se z drugimi, ukvarjaj se s svojimi reakcijami, s svojimi občutki, s svojo energijo. Samo na tak način lahko kaj spremeniš v sebi in v svetu. Če boš ti v stiku s seboj, boš zgled drugim. Ker se energija širi, mogoče tvojemu zgledu sledi še kdo drug in tako naprej.  

 

Kaj je tisto, kar te žene v to, da živiš tako, kot ti čutiš, da je prav?

Norost (smeh). Da se poglabljaš v svoje notranje bolečine, moraš biti res malo nor. Ampak ker sem v teh letih dojela, da ni druge poti kot ta, da podoživiš vse svoje travme, mi je to postalo v življenju izziv, kako daleč, kako globoko si upam iti vase, se razgaliti. In ker vem, kaj mi to prinaša, me to žene naprej. Ker več ko ozavestim, bolj ko se razgalim, več bolečine ko sprostim, bolj se v tem življenju počutim svobodno, ker mi ni treba več nositi čustvenega bremena in ga skrivati pred drugimi, da me ja ne bi videli, kakšna sem. Tako sem lahko to, kar v resnici sem.

 

Z Marjano se je pogovarjala Karmen Merlov

 

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 607

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

Beseda 'depresiven' je postala precej vsakdanja beseda, zato jo pogosto zmotno uporabljamo. Pogosto slišimo koga reči, npr:

"Danes imam čisto depresiven dan."

"Padla sem izpit, zato sem depresivna."

"Že dva dneva sem totalno depresiven, ker me je punca pustila."

Čeprav nekdo v takih primerih morda pravi, da se počuti 'depresivno', v resnici ne gre za dejansko klinično depresijo, pač pa za povsem naraven odziv na neprijetne in težje situacije. Verjetno gre v resnici za žalost ali pa le za trenutno pomanjkanje motivacije.

Če pa občutki intenzivne žalosti vztrajajo več tednov ali celo dlje ter vključujejo tudi čustva nemoči, pasivnosti, brezupa in nevrednosti, lahko pomeni, da gre za depresijo. Klinična depresija je duševna motnja, ki vključuje spremembe v mišljenju, čustvovanju, vedenju in zajema tudi telesne simptome.

 

Poglejmo si pogoste vsakodnevne znake depresije:

- izguba interesa za skoraj vse vsakodnevne aktivnosti

- občutki krivde, tesnobe, nemira

- črnogledost

- pomanjkanje motivacije

- občutki praznine

- negativne misli o sebi in o svetu okoli sebe

- misli o samomoru

- slabša koncentracija in pomanjkljiv spomin

- neodločnost

- utrujenost oziroma pomanjkanje energije

- nespečnost ali izrazito podaljšan čas spanja

- izguba ali pridobitev telesne teže oz. sprememba apetita


Marsikdo verjame, da je depresija v resnici le bolj intenzivna žalost. A to ne drži! Če bi radi spoznali 6 razlik med depresijo in žalostjo vas vabim, da si preberete še članek: Depresija ali žalost? 6 znakov, s katerimi prepoznamo razliko.

Pomembno je torej, da znamo prepoznati, kdaj se je nekdo le nerodno izrazil in kdaj je nekdo resnično v stiski in potrebuje našo ali pa strokovno pomoč.


Nadaljuj branje
Ogledi: 676

V življenju se vsakemu ˝zgodijo˝ težki trenutki. Ti trenutki znajo včasih trajati več dni, tednov ali mesecev. Naj gre za bolečine in s fizičnim zdravjem povezane težave, občutke anksioznosti in tesnobe ali pa nezmožnost soočanja z življenjskimi okoliščinami, v katerih se znajdemo: v partnerstvu, pri delu, ki ga opravljamo, v družini, katere del smo, ali pa gre za materialno in finančno stisko.

Naš odnos do problemov, s katerimi se soočamo, postopoma izoblikuje našo naravnanost do življenja in njegovih izzivov. Ta naša naravnanost do življenja se prenese tudi na delo na sebi, na procese zavestnega in nameravanega soočanja s preteklimi izkušnjami, frustracijami, strahovi, odrinjenostjo, nezaželenostjo in drugimi močnimi čustvi, ki jih gojimo v sebi, v nezavednem, tik pod umskimi razlagami in mentalnimi zgodbami, ki jih obnavljamo v glavi.

V večini primerov si na začetku težko priznamo, da imamo težave. Ker se zaradi naše ignorance in strahu pred tem, da bi se porušilo navidezno ravnovesje, ki ga živimo navzven, ne soočimo z realnostjo, v kateri smo se znašli, jo zanikamo in upamo, da bo čim prej minila, se situacija večinoma še poslabša. Zdravstvene težave postanejo hujše, bolečine močnejše, odnosi se začnejo lomiti, delovne razmere se zaostrujejo, življenje čedalje bolj pritiska na nas, da bi končno dobili uvid v situacijo, takšno, kot je.

En del naše notranjosti želi dobiti drugačno podobo, želi se rešiti bremena preteklosti, želi se osvoboditi. Ampak, ko je človek sredi problematičnega dogajanja, je to težko videti na ta način. Zanikanju sledi odpor do soočanja, iskanje hitrih rešitev posledic, površinsko razumevanje vzrokov za nastalo situacijo in smiljenje samemu sebi. Težko nam je in upamo, da se smilimo še komu drugemu, da nam bo pomagal in namesto nas rešil situacijo, v kateri smo se znašli. Na tej točki se začne problem vleči, zavlačujemo z rešitvijo, ki je vedno v nas, do nje pa pridemo, ko spremenimo odnos do nečesa.Kaj to ˝nekaj˝ je, je odvisno od stiske, ki jo doživljamo, in od področja, kjer se to ˝nekaj˝ dogaja. 

Ko se na energijski ravni odločimo za ukrepanje (marsikdo to naredi nezavedno) – v osnovi to predpostavlja okrepitev enega dela v nas, samostojnost tistega, kar še ni bilo samostojno, osvoboditev vezi, ozdravitev čustvene bolečine ali opustitev kakšnega našega značilnega načina obnašanja – je to navzven vidnokot rešitev problema, odsotnost fizične bolečine, ureditev odnosov z iskrenim pogovorom ali kompromisno ločitvijo, ureditev delovnih razmer, odnosa s starši, otroci …

In čez nekaj časa, po mirnem obdobju, se zopet zgodi podobno: nov problem, nove težave, nov krog zanikanja, upora, nesoočanja, ubogega jaza, odločitve, spremembe, navideznega miru. Če sprejmemo dejstvo, da je bistvo življenje sámo in ne problemi ter druga skrajnost  (pretirano navdušenje in evforija), bomo v sebi začutili stabilno življenjsko silo, ki vodi življenje v smeri razvoja zavesti. To pomeni, da je naše življenje sestavljeno iz izzivov učenja, do katerih pa imamo vse prevečkrat odnos ˝odvečnega problema˝ ali pa ˝prekipevajoče evforije˝. Ne vidimo pa, da s takšnim odnosom do življenja sami ustvarjamo probleme ali pa iščemo občutek sreče in pretiranega navdušenja, ki mu vedno sledi dno. In spet sledi nov krog.       

Želja, da problemi minejo in se spet počutimo dobro, iskanje olajšanja, varnosti, udobja, ko se nam ni treba več truditi, ko nam ni treba več ˝živeti˝, zanika princip učenja skozi življenje. Gre za odnos do življenja v smislu: »Daj mi že enkrat mir!« Da bi to presegli, je potrebno spremeniti odnos, našo naravnanost do svojega življenja, za katerega smo se nekoč borili in si ga z neupogljivo življenjsko silo tudi izborili.

Nismo na Zemlji zato, da bi imeli ˝mir˝. Nismo bili rojeni zato, da bomo umrli. Nismo na Zemlji zato, da bi skakali iz stanja problemov v stanje prekipevajočega navdušenja. Na Zemlji smo zato, da se učimo, rastemo v zavesti, pozdravimo stare rane, preizkušamo svoje sposobnosti, se osvobodimo notranjih in zunanjih omejitev in postanemo tisto, kar smo od nekdaj bili – zavest v obliki energije, stabilna v svojem bitju, ki živi v spoštovanju in sprejemanju življenjske sile v sebi in drugih.

 

Karmen Merlov  

Nadaljuj branje
Ogledi: 519

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Ščitnica je žleza, ki tvori ščitnične hormone. Ko se poruši njeno delovanje, pride do zmede v telesu, kajti njeno delovanje se dotakne skorajda vseh organov v telesu. V mojem primeru je delovala preveč, v obliki avtoimunske bolezni bazedovke. Izbuljene oči, povišan srčni utrip, nespečnost, hitro izgubljanje telesne mase so bili simptomi, ki so mi dolgo sporočali, da se v telesu nekaj dogaja.

Vzroki

Ženska energija mi je bila zmeraj »tuja«. Kljub temu da sem ženska, je večinoma iz mene prišla neka popačena žensko-moška energija, ki je v meni povzročala razdvojenost. Kot ženska sem se obnašala po vzorcih, ki sem jih prejela od drugih in jih ponotranjila: naučeno obnašanje, kakšna ženska mora biti, kot moški pa prav tako po prejetih vzorcih: predvsem zavračanje ženske energije, ki ni pristna. V obeh energijah se nisem sprejemala – zavračanje sebe, ki sega v zgodnje otroštvo in prejšnja življenja, ter zatekanje k hrani, ki je služila, in mi tu in tam še vedno, kot moj najljubši tlačitelj in tolažba obenem oziroma sem si z njo izkazovala«nežnost«, ne glede na to, kako hecno se to sliši. Nezdravo prehranjevanje, in še marsikatera druga nezdrava navada, me je pripeljala do vnetja v umu, telesu in energiji.

Kaj pa zdaj?

Najprej je bila diagnoza velik šok. Po nekaj letih dela na sebi me je sesulo, kako se lahko to zgodi meni. Kasneje sem ugotovila, pravzaprav sedaj po treh letih, da mi je telo sporočalo, naj se povežem sama s seboj, prečistim nasilnost do sebe in nesprejemanje svoje jin – ženske energije in se energijsko postavim na svoje noge.

Začetki so bili ubijalski. Z močnimi zdravili, ki sem jih po mojem mnenju takrat potrebovala, sem kot mesečnik hodila na delavnice, brez energije in volje, a vseeno z vztrajnostjo in notranjim hotenjem višjega jaza, kar je bila moja rešitev, poleg 50 prijateljev – sobojevnikov, ki so me potrpežljivo gledali in mi pomagali, nedeljo za nedeljo. Tako že tri leta predelujem in osvetljujem odnos do sebe, odnos s starši, predvsem vezi z njimi, ki so pri meni jeklene, kar se je v preteklosti odražalo predvsem v prelaganju krivde na druge, nesamostojnosti v vseh pogledih ter strahu pred smrtjo.

In sedaj?

Že skoraj leto in pol sem brez zdravil, fizično sem si precej opomogla, zavedanje se konstanto povečuje, energijske tehnike za čiščenje spolne čakre, pleksusa in grla pa so te, ki mi najbolj pomagajo, poleg rekapitulacije in drugih energijskih tehnik. Doživljam vzpone in padce, vendar vsak dan z vztrajnostjo in namero delam na odpuščanju in sprejemanju same sebe.

 

 

Polona Božič

Nadaljuj branje
Ogledi: 633

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Današnji čas nam ponuja že toliko ugodja, da nas redkokdaj zebe ali nam je prevroče. Posebej v hladnejših mesecih nas povsod spremlja toplota, ki je velikokrat že nad mejo optimalnega ugodja za naše psihofizično počutje. Samo pomislite kako se počutite, ko vam je prevroče. Letošnje poletje je bilo z vročino zelo radodarno, temu primerno pa je upadala naša storilnost, kjer smo različne opravke raje prestavili na nedoločen čas v prihodnost. Vse, česar smo bili v vročih dneh zmožni, je bilo nastavljeno na minimum našega delovanja. V lene energije smo poleg fizičnega telesa dali tudi naš um in energijo, kjer smo se prepuščali v brezdelju, ležernosti, neaktivnosti in prepuščanju lenobi. Svežino smo iskali v zavetju hladne vode, kjer smo lahko hitro začutili učinek svežine in budnosti. Ste kdaj pomislili, da bi blagodejnost hladne vode uporabljali tekom celega leta in ne samo, ko nam je neznosno vroče?

Hladna voda prežene slabo počutje in vibracije

Sama sem pričela s tuširanjem s hladno vodo v zimskem času, ko sem naletela na informacije o njeni blagodejnosti. Verjetno je vaša prva misel, da je tovrstno tuširanje nezdravo, sploh v zimskem času, ko nas zebe in da lahko zbolimo. A temu ni tako. Ravno s hladno vodo krepimo svoj imunski sistem, ki je veliko bolj na udaru zaradi konstantne toplote bodisi v bivalnih in delovnih prostorih ali pa v različnih objektih, kjer se dnevno zadržujemo. Telo je konstanto pregreto in ko gremo za nekaj trenutkov na mraz, se s potnim telesom izpostavimo mrazu, s čimer lahko porušimo ravnovesje imunskega sistema.

Tuširanje s hladno vodo je eno izmed najbolj zdravih in učinkovitih načinov za uravnavanje telesne temperature, krepitve imunskega sistema in duševnega zdravja.

Pogoj za tuširanje s hladno vodo je, da smo prej ogreti, torej ga ne izvajamo, če nas zebe. Idealno tuširanje je zjutraj, ko vstanemo iz tople postelje in namesto dokončnega prebujanja s kavo ali čajem skočimo pod hladen tuš. Prostor naj bo prijetno ogret in brez prepiha. Sama se najraje tuširam zvečer po športni rekreaciji, izvajanju magičnih kretenj ali ostalih tehnik, in sicer tako, da se najprej tuširam s toplo vodo, da se še dodatno dobro segrejem, potem pa sledi objem hladnega tuša. To ponovim trikrat zapored, vedno pa zaključim s hladno vodo. Ko sem prvič prakticirala tako tuširanje, sem od presenečenja kar zakričala, tako močan dražljaj je bil na moje telo in občutja. Nato pa je kot v šusu prišel ogromen val energije in notranjega zadovoljstva, lahko rečem kar sreče in spontano sem se pričela kar smejati. Kakšna depresija ali slabe misli, vse je odplaknila hladna voda! Počutje lahko primerjam s popolno prizemljitvijo, zavedanjem sebe in predanosti ter odprtosti danemu trenutku. V meni ni nikakršne utrujenosti tudi če je za mano dolg deloven in naporen dan, temveč zgolj sproščenost, zadovoljstvo in prisebnost, energija pa turbulentno skoči v nebo. Zaradi konkretnega dviga energije lahko popolnoma izgine zaspanost, zato osebam, ki težje zaspijo priporočam tuširanje najkasneje pozno popoldan.

Uresničitev namere zahteva preboj cone udobja

Osebno in duhovno rast dosegamo, ko stopimo iz cone udobja oziroma povedano drugače –napredek je vedno osnovan na temelju soočanja z neugodjem, z neprijetnimi občutji. Prej, kot si to priznamo, da se bomo morali za dosego nekega cilja ali namere soočiti še z našim lastnim nelagodjem in blokadami in stopimo v akcijo, prej bomo lahko cilj tudi dosegli.

Blagodejni učinki tuširanja s hladno vodo

Pozitivni učinki hladne vode so priznani in prakticirani na različnih področjih. Japonski zen menihi že tisočletja meditirajo pod hladnim slapom, čedalje več športnikov uporablja hladno kopel za hitrejšo regeneracijo mišic, tik pred tekmo pa si polagajo na tilnik led, s čimer se notranje popolnoma zbudijo in zberejo ter se neomajno usmerijo na svoj cilj.

V kolikor se boste opogumili in se odločili za tuširanje s hladno vodo, boste deležni:

-           povišane notranje budnosti in osredotočenosti,

-           močnejše volje in predanosti v svoji nameri,

-           manj neodločnosti v vsakodnevnem življenju,

-           večje borbenosti v smislu premagovanja ubogega jaza,

-           večje predanosti lastnim ciljem,

-           aktivacije notranje moči in notranje energije,

-           okrepitve vzdržljivosti, volje in discipline,

-           prebuditve fizičnega in energijskega telesa, energijsko telo se sestavi, čakre se odprejo in zadihajo,

-           zaradi krčenja in sproščanja mišic, ki je posledica učinka menjanja tople in hladne vode, pride do celostnega sproščanja telesne mišične zakrčenosti, kar lahko enačimo z masažo,

-           izboljšanja cirkulacije, boljše prekrvavitve kože in notranjih organov,

-           hitrejše regeneracije mišic po vadbi in večjih fizičnih naporih,

-           izboljšanja razpoloženja, takojšnjega pregona črnih misli, stanj utrujenosti, morebitne depresije in brezvoljnosti,

-           krepitve moči imunskega sistema,

-           zvišanja hitrosti metabolizma, izloča se več strupov iz telesa in porablja več kalorij,

-           boljšega dihanja; naraven odziv na hladno vodo je lahko hiperventilacija, kar se da z zavestnim mirnim in globokim dihanjem popolnoma uravnovesiti in obvladati. Ravno zaradi dihanja je lahko tuširanje izrazito meditativno.

-           Preseganje svojih omejitev pri zapuščanju cone ugodja.

 

 

Erika Žlogar

Nadaljuj branje
Ogledi: 600

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Dnevi brez padavin so kot nalašč za prijetne sprehode ali pa dolge pohode. Svež zrak nam zbistri možgane, pljuča se napolnijo z več zraka, celo telo poženemo v gibanje. Ni skrivnost, da so stari narodi (Indijanci, Aboridžini …) ogromno pešačili, premagovali dolge razdalje, ne da bi se pri tem utrudili in bili na koncu brez moči, temveč ravno obratno. Način hoje jim je omogočil dvig energije, čilost, svežino uma in telesa ter budnost. Njihova skrivnost je bila v posebni hoji, ki ji pravimo hoja moči.

Hoja moči, ki vam jo predstavljamo, je eden izmed načinov hoje v tišini, kjer nam posebna drža prstov rok omogoča pravilno kroženje energije po telesu. Prvi pogoj za izvedbo te hoje je, da imamo proste roke, torej da hodimo brez palic, drugi pa, da imamo odprta ušesa in oči. Hodimo normalno, s tem da nekoliko drugače držimo prste na rokah. Možni sta dve formaciji: s palcem, sredincem in prstancem tvorimo krog, kazalec in mezinec pa iztegnemo kot anteni in ju usmerimo v tla.

b2ap3_thumbnail_7-marjana-nacin-1.jpg

Drugi način pa je, da sredinec prekriža kazalec, ostali trije prsti pa tvorijo krog.

b2ap3_thumbnail_7-marjana-nacin-2.jpg

Skozi kazalec in mezinec, kadar sta iztegnjena kot dve anteni, v telo vstopa energija. Nato to energijo ujamemo in združujemo v krogu, ki ga tvorijo ostali trije prsti. S to posebno držo prstov v telo načrpamo zadosti energije, da se pozdravimo ali okrepimo. Energije na tak način ne razpršujemo, temveč jo shranjujemo v svojih vitalnih središčih, jetrih in vranici – več ko imamo energije, bolj smo fit in več ter z večjo lahkoto lahko postorimo še to in ono.

Najbolje, da za začetek ta novi način hoje testirate, ko boste šli v hrib. Sklenite prste v enega izmed položajev ter hodite v tišini. Zagotovo boste opazili razliko že v sami drži telesa. Opazujte se.

Hoja moči v skupini

Večji učinek pa pri hoji moči dosežemo, kadar hodimo v skupini drug za drugim in stopamo v stopinje tistega, ki je pred nami. Prste sklenemo v enega izmed dveh položajev, nato pa se postavimo drug za drugim v kolono. Naš predhodnik najprej stopi z desno nogo naprej, mi pa se mu priključimo pri njegovem drugem koraku z levo nogo in stopimo kar se da natanko v njegovo stopinjo, potem ko je ta dvignil levo nogo v korak naprej (vsi torej delamo korake z isto nogo, kot v vojski).To pomeni, da ves čas pozorno spremljamo hojo in gledamo (le) pod noge, razen tistega na čelu kolone, ki gleda naprej skrbi za varnost celotne skupine (dva ali več). Med hojo se ne pogovarjamo, temveč vso svojo pozornost usmerimo v sledenje stopal. Če skupina hodi pravilno, se sliši, kot da hodi en sam človek.

Pri hoji v skupini moramo ujeti ritem ter tudi dolžino koraka, ki ga narekuje tisti, ki je na čelu kolone. Takšna hoja pride prav na dolgih pohodih, da si povrnemo energijo in premagamo utrujenost. V vodenju kolone se lahko menjujemo, pri tem pa opazujemo spremembe v energiji in načinu hoje pod novim vodstvom … Utegne biti zelo zanimivo.

»Zadeti« od hoje

Po taki hoji, če traja dlje časa, lahko začutimo, kot da smo malce »zadeti«, vendar je to samo zaradi dviga energije, držanja koncentracije in pozornosti, ki ju morda nismo vajeni v takšni meri. Potrebujemo samo kratek počitek in bomo kot prerojeni – z več moči, miru in z več žara za nove podvige in delovne obveznosti.

Nič več dihanja kot parna lokomotiva

Če niste ravno srčni bolnik, lahko vsemu temu dodate še dihanje z zaprtimi usti, torej dihanje samo skozi nos, tudi ko greste v hrib. Nekaj minut zna biti to sila neprijetno, pojavil se vam bo strahovit upor, ki pa bo izginil tako hitro, kot se je pojavil, če ne boste vi prej obupali. Dihanje skozi nos nas prisili, da začnemo koristiti celotno kapaciteto pljuč in okrepimo svoje srce. Rezultat – tišina v glavi, jasne in bistre misli. Pa še dihanje boste umirili in ne boste več sopli kot parna lokomotiva. 

 

Marjana Florjan

Nadaljuj branje
Ogledi: 530

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Kot majhna punčka sem lahko več ur opazovala svojega strica, kako slika na platno. V njegovem ateljeju sem uživala; vonj barv in zvok čopičev me je pomirjal. Že takrat se mi je zdelo, da vse to paše v moj svet. Spomnim se, da sem bila najbolj srečna, če mi je dovolil, da sem lahko pobarvala na njegovi sliki kakšen detajl.

b2ap3_thumbnail_4-a-klara.jpg

Risanje je del mojega življenja že od otroštva, saj sem ob ustvarjanju vedno čutila njegov terapevtski učinek. Ob risanju in slikanju sem se lahko povsem umirila in začutila, lahko pa sem zaznala, da se mi na površje dvigujejo razni občutki. Te občutke sem potem lahko med ustvarjanjem transformirala.

b2ap3_thumbnail_4-b-klara.jpg

Na platno rišem različne energije, ki jih »vidim« in zaznavam. Povezane so tudi s trenutnim energijskim dogajanjem okoli nas in lahko pomagajo pri zdravljenju občutkov, slabega počutja, lahko so kot pomoč pri razreševanju odnosov ali določenih področij v našem življenju.

b2ap3_thumbnail_4-c-klara.jpg

 

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 546

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Zaposlitev ni zgolj način zaslužka. Služba je tudi del naše poklicne identitete. Omogoča nam, da se počutimo koristne, sposobne in se zavedamo svojega doprinosa k družbi. Služba je pogosto povezana tudi z našo samozavestjo.

 

Kako na nas vpliva izguba službe?
Ob daljši nezaposlenosti imamo lahko občutek nezadostnosti. Nekateri se lahko počutijo tudi manjvredne. Izguba službe pogosto pomeni tudi izguba svoje delovne rutine ter izguba občutka varnosti. Pogrešamo lahko tudi vsakodneve socialne interakcije, ki nam jih je služba omogočala. Mnogo ljudi se ob daljši brezposlenosti srečuje s stresom, tesnobnostjo, pomanjkanjem interesa in motivacije, depresijo in podobnim.

Kaj lahko v takem primeru storimo?

Kot psihologinja ljudi, ki se soočajo z izgubo službe, spodbujam, naj se nikar ne dojemajo kot brezposelno osebo, pač pa kot osebo, ki je trenutno 'polno zaposlena' z iskanjem službe. Vsakemu se kdaj zgodi, da se znajde v neugodni situaciji. Biti brez službe o nas ne pove nič slabega. Izredno pomembno pa je, da svoje stanje dojemamo kot prehodno in ne kot stalno. Pri tem je ključno, da ohranjamo svojo delovno kondicijo. To počnemo tako, da si dneve čim bolj strukturiramo. Ko redno hodimo v službo, imamo ponavadi hitrejši vsakodnevni ritem, kot takrat ko smo prosti dela. Ko nam zjutraj ni potrebo iti v službo, lahko pričnemo samodejno kasneje vstajati, za posamezne vsakdanje aktivnosti porabimo več časa, pogosteje preživljamo svoj čas na bolj pasiven način (npr. gledanje televizije) in podobno. Če želimo svojo delovno aktivnost ohranjati, je pomembno, da vsak delovni dan določeno število ur namenimo svojemu delu. Četudi nas trenutno za to delo še nihče ne plača, svoj čas redno namenjamo nečemu, kar bo povečalo naše zaposlitvene možnosti. Aktivno iskanje službe torej ne zajema zgolj nekaj minut na dan, ki jih posvetimo preverjanju novih razpisanih prostih delovnih mest, pač pa mnogo več. Samoiniciativno se lahko pričnemo srečevati z ljudmi, ki delujejo na področju, kjer želimo delati tudi sami. Možnost imamo za nekaj časa delati tudi prostovoljno, kar nam omogoča učenje novih delovnih spretnosti, mreženje ter dvig naše samozavesti, motivacije in energije za delo. Preko uporabe interneta ali knjig se lahko naučimo tudi kakšno novo spretnost, ki bi nam na delu lahko prišla prav. To je lahko učenje novega računalniškega programa, novega jezika ali izboljšanje veščin javnega nastopanja.

 

Pomembno je torej, da kljub izgubi službe ostajamo aktivni ter se ne osredotočamo na samo izgubo službe, temveč raziskujemo različne možnosti, ki jih imamo na voljo.

Nadaljuj branje
Ogledi: 1770