BLOGI

RSS Ključne besede zapisa: Otroci

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Po porodniškem dopustu me je čakala stara služba in ločitev od otroka. Nič od tega mi ni bilo všeč. Pravzaprav me je proti koncu porodniškega dopusta začela grabiti panika, ker sem s hčerko neizmerno uživala in sem si želela biti ob njej ves čas še naprej. Želela sem si, da jo prva leta več vzgajava sama s partnerjem, ker sva čutila, da ji tako kot starša lahko dava največ ljubezni in podpore. A odhod nazaj v službo je bil neizogiben, saj nisem imela dovolj poguma in neke druge alternative za vir zaslužka, da bi službo lahko pustila in se posvečala samo otroku, čeprav sem si po eni strani to najbolj želela. V glavi sem ohranjala sliko svojih otroških sanj imeti družino, biti ženska v tej vlogi. Partner v tistem obdobju ni imel stalne zaposlitve in je zavedno in nezavedno zagovarjal, naj službo obdržim kot neke vrste redni vir dohodka. Tako sem se po letu dni vsak dan začela voziti v Ljubljano in ob tem ves čas čutila čustveno stisko. Iz službe sem se vračala utrujena in motilo me je, da nisem s hčerko, ker sem čutila, da če sem z njo, lahko naredim več koristnega, kot če hodim v službo. 

Ni mi uspelo pravočasno narediti prehoda, da bi v službi lahko bila izpolnjena, da bi našla tam strast in voljo do dela ter hkrati naredila pravi odklop od otroka, ne na silo. To razmišljanje je bilo na razumskem delu močno prisotno. Misli so mi tako uhajale drugam, ne k delu, in to me je že pehalo v željo po tem, da grem stran, v stres, žalost. Partner me je vzpodbujal, da bi imela še enega otroka, ampak sama se na razumski ravni nisem strinjala s tem, v bistvu ga sploh nisem poslušala, ko me k temu nagovarjal. Zdelo se mi je, da pri svojih ne več rosno mladih letih nisem sposobna vzgajati dveh otrok brez večje podpore partnerja, kot sem je bila takrat deležna. Na globlji ravni pa sem ohranjala še vedno neizpolnjeno željo po popolni družini in sreči: majhna lesena hiška nekje na samem v naravi, partner, ki ni pretirano karierno usmerjen, da se lažje ukvarja z družino in delom na zemlji, ter dva otroka, po možnosti par (punčka in fantek). 

Potem pa sem kar naenkrat začela dobivati simptome, kot da sem noseča: rahlo slabost, neke vrste napetost v trebuhu. Ko sem razmišljala o možnostih za to, se mi je zdelo malo verjetno. Z Elo nisem zlahka zanosila. Preden sem zares zanosila, sem skoraj že opustila upanje, da mi bo sploh kdaj uspelo. 

Po zaostanku menstruacije sem naredila test za nosečnost, ki je bil negativen. Simptomi pa so se še kar nadaljevali. Od znotraj me je glodalo, kaj se dogaja z mano. Razumsko sem izločila vsako misel, da bi lahko zanosila oziroma bila noseča. Čustveno sem želela ven iz tega stanja, ker sem se počutila kot sredi kaosa. S partnerjem sva živela v Novem mestu, v najemniškem stanovanju, od koder sva želela stran, ker sva razmišljala o lastni gradnji. Nisem bila zadovoljna v življenju. Vsak dan sem se na delo vozila v Ljubljano, partner pa je v tem obdobju ostal brez zaposlitve. Po nekaj tednih sem ponovila test, bil je spet negativen. Ker se mi je po nekaj dneh stanje še vedno zdelo nespremenjeno, sem s partnerjevo pomočjo naredila še en test. Tudi ta je bil negativen. Bila sem že skoraj tri mesece brez menstruacije, zato sem se naročila pri ginekologinji. Pomislila sem že na vse najhujše scenarije: da imam raka, da je kaj hujšega itd.

Ginekologinja je po pogovoru takoj predlagala ultrazvok. V meni je vse žarelo od vznemirjenosti, nisem vedela, kaj me čaka. Na ultrazvoku se že ob prvem stiku senzorja na trebuhu pokaže slika zarodka, ki veselo plava v moji maternici. »Noseči ste že skoraj tri mesece,« mi sporoči ginekologinja. Ko sem opazovala tisto drobno bitjece oziroma zarodek, ki je plaval v moji maternici, so me preplavili občutki veselja in sreče. Zdelo se mi je, da je moje srce kar zažarelo v svetlobi. Kot da sem se za trenutek znašla v brezskrbnosti in sreči, bilo mi je prijetno. 

Kasneje se mi je vklopil razumski del in obhajali so me občutki negotovosti, strahu, kaj bom zdaj, kako se bom odločala, saj vendar nimam urejenih vseh razmer, sploh pa, ali sem zmožna vzgajati dva otroka v danih okoliščinah in pri mojih letih. Bom imela dovolj volje, energije in vseh drugih pogojev nadaljnjih najmanj 25 let za dva otroka? Ves čas sem imela miselno predstavo, da mogoče lahko zmorem oziroma imam dovolj energije za enega otroka, za dva pa bi potrebovala večjo podporo partnerja, njegovo zavestnejše sodelovanje pri vzgoji. Imela sem notranje boje. Partnerju sem se zdela čudna, pragmatična in komplicirana. Zdelo se mu je samoumevno in super, da imava še enega otroka. Sama pa sem se borila z mislijo o odgovornosti in s svojim takratnim stanjem. 

Strah me je bilo napraviti korake v neznano oziroma tja, kjer se do takrat v življenju še nisem aktivirala. Hkrati sem se smilila sama sebi, ker mi ne uspe uresničiti svojih želja, potreb po notranji svobodi oziroma biti polna in zadovoljna v življenju. Kljub letom brskanja in raziskovanja same sebe se mi je zdelo, da se v odnosih ne zmorem odpreti, kot da se mi v določenih delih kaže in javlja nedorasli del notranjega otroka. Precej temno je bilo videti vse skupaj. Postavljena sem bila torej pred odločitev: sprejeti otroka in se odpovedati negotovosti, prevzeti odgovornost za vse, kar lahko bitje prinaša, biti starš. 

V tistem obdobju sem veliko sanjala in sanje so mi predstavljale pogovor s svojim nezavednim delom. V enih sanjah mi je glas, ki me je spominjal na mojstra, božanski del, svetoval, naj ne skrbim, da bo moja pot šla navzgor, da ne bom več v brezizhodni situaciji in naj sprejmem ljudi, ki jih bom čutila v srcu. 

Ko sem tistega dne ležala na postelji za ultrazvok in zagledala živo bitje, ki plava v moji maternici, sem se spomnila teh besed in občutkov v srcu. Bila sem hvaležna za možnost, da niso strahovi v ozadju močnejši od moje želje. Hkrati pa sem se tiho zavedala, da je vse v redu, da mi bo dana možnost, da bom lahko mama še enemu otroku in da je to nekaj lepega zame. Tako kot si v resnici želim.

Nekaj dni so me še pestili notranji boji, potem pa sem se odločila, da bom otroka sprejela in za to prevzela odgovornost. Oziroma, da bom odstranila ovire, ki me ločujejo od otroka. Partner mi v tistem trenutku ni mogel pomagati, morala in želela sem sama skozi občutke. Dokler nisem sprejela te odločitve, mi je bilo težko. Po tem mi je odleglo, lahko sem se sprostila in vse do konca nosečnosti sta me spremljali zaupanje in odločnost, ki je izvirala iz notranje umirjenosti. Otroka sem zaznavala kot sproščeno močno energijo, izredno pozitivno naravnano in z veliko akcije. Predvidevala sem, da nosim fanta, ker sem se v času, ko sem nosila Elo, počutila precej bolj čustveno in nežno. 

Že na samem začetku sem se začela v meditaciji povezovati z otrokom. Urila sem se v pozornosti, kaj se dogaja v meni, uživala sem v raziskovanju notranjih globin oziroma v odnosa z dušo, ki je prihajala na svet. Rada sem bila noseča. Dovolila sem si poskrbeti za svoje potrebe, in če je bilo treba, sem si jih tudi brez slabe vesti nenasilno izborila. S partnerjem sva v tem času začela tudi graditi hišo. Bil je brez redne službe, zato se je v celoti posvetil temu, jaz pa sem uživala v načrtovanju in organizaciji del ter skrbi za oba otroka.

Skozi nosečnost sem se ves čas povezovala z otrokom in čistila pretekle nepredelane vzorce iz svojega otroštva. Čutila sem, da moram s srčnostjo in sprejemanjem osvobajati in čistiti svojo preteklost v odnosu z drugimi ljudmi. Spremljale so me tudi sanje, ki so mi prinašale simbolna sporočila. Nekaj sanj je bilo še posebej močnih in se jih še danes živo spominjam. Čutila sem tudi preobrat v zaznavanju sebe v čisti moški energiji. Že na samem začetku nosečnosti sem sanjala sebe iz daljne preteklosti, ko sem živela v odnosu z moškim, kot bi živela na ravni duše. Bila sva povezana v svetlobnih telesih. Doživela sem tisto nevzbujajočo, čisto ljubezen, kot bi bila srce ženske in moškega združena v eno. Šele takrat mi je postalo razumljivo, od kod stereotip o združitvi dveh src, ki mi je do takrat deloval tako klišejsko. Meni pa se je to dogajalo tako živo in prijetno; česa tako lepega do takrat še nikoli prej nisem čutila oziroma verjela, da je to v današnjem času sploh možno. Spominjalo me je na otroštvo, ko sem si kot otrok še dovolila sanjati nemogoče in verjeti v ljudi. 

Večkrat se mi je v sanjah ponavljal prizor, ko sem bila sama v vlogi moškega z zelenim mečem. Prizor, ko je bilo treba vstopiti v temačen gozd, po pomoč k prednikom, ki so se bojevali z mano, da odplačajo svoj dolg, kar ponazarja razreševanje vzorcev z mojimi predniki – temni deli moje psihe, kot dediščina mojih prednikov, ki čakajo, da nekdo razreši te vezi – vzorce, ki me vodijo in se jih osvobodim. Če danes pomislim za nazaj, se mi takrat še sanjalo ni, kaj vse to lahko predstavlja. Ko sem to doživljala v sebi, je bilo precej drugače, kot sem si prej znala razlagati z umom. 

Še vedno čutim odgovornost in hkrati spoštovanje do duše, ki je prihajala na zemljo s svojo sporočilno vrednostjo, da se zavem svoje odgovornosti do bivanja in posledično osvobajanja svojih vzorcev, ki zame predstavljajo »živeti življenje vredno človeka«. 

Sanje, ki so mi prav tako ostale v spominu in mi pokazale pot in boj notranjega duha, pa so bile naslednje: Pokazala se mi je slika moje nizke samopodobe, stroge kritike do sebe, ki mi onemogoča, da bi se cenila. Stala sem ob banji in v njej je bilo energijsko telo. Moja naloga je bila, da ga očistim, zato sem mu menjavala vodo. Poleg je stal neki mojster – učitelj, ki je spremljal moje delo in delo drugih učencev, ki so imeli enako nalogo kot jaz. Ker je bilo moje telo precej umazano in sem mu ves čas menjavala vodo, sem bila že precej utrujena in se hkrati borila z občutkom, da mi ne uspeva. Ko pa je mojster pregledoval telesa v banjah, je iz moje banje telo zažarelo v svetlobi, kljub moji očitni utrujenosti. Bila sem vesela in v zahvalo mojstru podarila tri bele cvetlice podobne marjetici. 

Zadnje tri mesece nosečnosti pa sem v sanjah jahala črnega konja. Bil je divji, a moja naravnanost ga je delala krotkega. Nisem čutila strahu v njegovi navzočnosti, ampak spoštovanje in rahločutnost, bil mi je zvest. Njegove oči so bile bleščeče in žareče. V sanjah sem ga jahala vse do konca nosečnosti. Sebe sem vedno sanjala v obliki, kot sem bila v resnici v času sanjanja proti koncu nosečnosti – z velikim trebuhom. Z njim sem bila vedno v miru in notranji moči (kot bi bila v vilinski energiji). Zanimivo je, da je v času odraščanja moj, zdaj že pokojni oče bil velik ljubitelj konj in je imel podobnega črnega konja, kot sem ga zdaj sanjala; bila sta si zelo predana. Te sanje so me tako spominjale na ozaveščanje odnosa z očetom. Skozi celo nosečnost sem veliko časa posvetila ozaveščanju in čiščenju svoje povezave z otrokom oziroma svojih vzorcev, ki sem se jih začela zavedati, in to mi je bilo všeč. Tudi z Elo sem se lahko veliko ukvarjala. Zdelo se mi je, da so določena moja čutna zaznavanja izostrena in da imam hkrati večjo moč videnja. 

V nosečnosti nisem imela zdravstvenih težav, kljub svojim letom, sem se pa ob vsakem pregledu pri zdravnici oziroma pogovorih o stereotipih nosečnosti od tega odmaknila in vzela samo tisto, kar sem čutila v sebi, da je dobro zame. Skrbela sem za primerno telesno vadbo, zdravo prehrano, počitek in uravnoteženo aktivnost. Moja strast so bili čokoladni krofi. 

Otrok je bil spreten plavalec in moj trebuh je bil primerno velik, da je imel v zgodnji fazi dovolj prostora za premikanje. Ves čas sem pazila, da sem ga zaznavala. Njegovi gibi so bili bolj redki, a močni in odločni, drugačni kot pri Eli, ki se je kar naprej premikala v trebuhu, vendar precej bolj nežno. 

 

Nosečnost mi je predstavljala odgovorno, aktivno, a hkrati srečno obdobje, ko sem čutila, da sem sama lahko ustvarjalka svojega življenja in počutja. Prebrala sem kar nekaj literature, moja prednost je bila, da sem za sabo že imela izkušnjo nosečnosti. Najbolj pa mi je bilo v tem obdobju dragocena podpora učiteljev Bona in Rine, ki sta mi pomagala k boljšemu zavedanju same sebe, ter podpora cele skupine MG v smislu čiščenja lastnega energijskega telesa. Občutek, da sem lahko takšna, kot sem, da nikoli ne bom zatrta, ampak podprta, mi je dajal varnost, iz katere sem lahko nadgrajevala sebe oziroma širila svetlobo v sebi. Obiska pri njima sem se vsakič veselila in bila hkrati v svoji lastni notranji preži zalezovanja same sebe in dogajanja v meni.

Na porod sem se predhodno pripravljala. Za sabo sem imela še svežo izkušnjo poroda, kar sem dojemala kot prednost, preštudirala sem kar nekaj literature o porodih, kot tisto najpomembnejše pa sem dojemala svojo notranjo pripravo, da si znam sama odgovoriti na vsa vprašanja, ki so se mi porajala glede poroda, ter povezava z otrokom, njegovo dušo, njenim namenom, potjo, energijo. Predhodno sva se s partnerjem trudila oziroma iskala vzgibe, da bi našla pravo ime za otroka, pa nama ni uspelo vse do zadnjega dne. 

Dan poroda sem začutila dva dni prej, telo je postajalo težko. Umaknila sem se k počitku, želela sem se čutiti, kar je porajalo kar nekaj koncentracije v morju občutkov, ki sem jih sprva občutila kot notranji kaos. Vrata za obiske sva s partnerjem zaprla. Ostali smo samo še družinski člani. Ponoči sem sanjala, da sem (fizično takšna kot sem bila takrat) letela in to po cesti nedaleč stran od svojega doma. Bila sem težka in okorna. Imela sem kar nekaj težav z letenjem, a sem se učila in mi je šlo vse bolje. Naslednji dan sem večinoma počivala in ohranjala, lahko bi rekla meditativno stanje, vsak gib, obnašanje je bilo samo še sprejemanje in spuščanje občutkov ter zbiranje moči za porod. Naslednjo noč proti jutru sem dobila popadke. Bili so rahli in čutila sem, da imam še čas. Otroka sem ves čas čutila v trebuhu in obdajala me je umirjenost, v smislu, da se lahko v miru odpravimo. Dopoldne smo se potem odpeljali proti porodnišnici. V avtu so postajali popadki pogostejši in ostrejši. Ela me je pogosto opominjala, naj diham, da me ne bo bolelo. Potem se je odločila, da bo pela. Celo pot je prepevala, in sicer otroško pesmico Kuža pazi. Stara je bila dva meseca manj kot dve leti, a je pela s takšnim fokusom in predanostjo, da me je ves čas spravljala v smeh, kar je blažilo moje popadke. Spotoma sva jo s partnerjem odložila pri najinih prijateljih, za kar smo bili že predhodno dogovorjeni, in se v porodnišnico odpeljala sama. Po eni strani sem jo s težkim srcem pustila tam, ker mi je bilo všeč, da je ob meni, zdelo se mi je, da je popolnoma usklajena z mano.  

Popadki so se v nadaljevanju okrepili. Hvaležna sem bila, da sem lahko skozi svoje telo spuščala vse možne občutke, ki sem jih dojemala kot utiranje poti za rojstvo otroka. Sproščala se je žalost pred zapuščanjem udobja, varnosti, strah. Na trenutke se mi je zdelo, kot da se celo telo osvobaja, bilo je boleče. Ves čas sem se povezovala z notranjimi občutki in spremljala, kaj se dogaja z mano. Želela sem, da pride na plano moja divja – prvinska narava, ki sem jo imela namen usmerit v to, da bom rojevala s svojimi močmi v povezavi z otrokovo namero. 

Ko sva prišla v porodnišnico, so se popadki umirili, skoraj ustavili. Na pregledu je ginekologinja ugotovila, da je maternica odprta minimalno, da so se popadki ustavili. Naročila me je na pregled čez tri dni in me poslala domov. Predlagala mi je še možnost, da ostanem v porodnišnici, ampak o tem nisem razmišljala. Bila sem pet dni pred rokom in v sebi nekoliko žalostna, da odhajam domov. Bil je čas kosila in s partnerjem sva se odločila, da greva nekaj pojest. Zabaval me je z raznimi štorijami, da se razvedrim in opustim razočaranje nad tem, da odhajava domov. Vozil me je po ovinkih, po stari metodi, da se odločim, če bom rojevala ali ne. Spotoma me je opozoril na to, da za fanta še nimava imena, in da se mu zdi, da zaradi tega še ne more iz maternice. Njegovo mnenje se mi je zdelo na mestu in predlagala sem, da v restavraciji določiva ime zanj; avtomobilska vožnja po ovinkasti luknjasti cesti ni bila udobna za odločanje o imenu. Spotoma sva se ustavila na bencinski črpalki, kjer so nama priporočili restavracijo, ki je bila poznana po odlični hrani, in tam sva se tudi ustavila. 

Sama sem si naročila rižoto z jurčki, svojo najljubšo jed. Sledil je pogovor o imenu. Imela sva pripravljena vsak svoja dva imena, ampak meni njegov izbor ni bil všeč, njemu pa ne moj. Tako da sva dala to na stran. Sama sem bila v nekem notranjem občutku pod vplivom predhodnih popadkov, ko so bile odločitve bolj ali manj kratke, jasne, kaj ja, kaj ne in nič pregovarjanja. Potem je partner glasno razmišljal in predlagal ime Tim. Zdelo se mi je dokaj pogosto ime, kar nekaj prijateljic ima Tima. Nato sem morala prvič na stranišče zaradi razdihovanja popadka. Tam sem premišljevala o imenu, bilo mi je všeč, in odločila sem se – Tim. Ko sem prišla nazaj, so prinesli jed, rižota je bila izvrstna. Ime sva imela. Ugotavljala sva, da se ime povezuje s Timom kot skupino posameznikov z istim namenom, v čemer sva se gibala, pa da je del partnerjevega imena itd. 

Popadki so se zaostrovali in morala sem drugič na stranišče. V gostilni je bilo sicer malo ljudi, a zdelo se mi je, da vzbujam pozornost s svojim velikim trebuhom, prekladanjem po stolu in večkratnimi obiski stranišča. Ampak počasi so v zornem kotu moje pozornosti ljudje izginjali. Ko so postajali popadki vse močnejši, sem vedela, da je čas, da odideva v porodnišnico. Vstala sem od mize, pustila svojo jed, vzela avtomobilske ključe in partnerju velela, naj plača takoj, ker ga bom jaz počakala v avtu. Usedla sem se na zadnji sedež, ker se mi je zdelo, da bom težko sedela, lažje bom klečala. Popadki so bili že precej pogosti in ostri. Zaznavala sem samo še svoje telo in kot neke vrste adrenalinsko umirjenost, v smislu tega: »Tukaj sem in naredila bom vse tako, kot je treba, vsak popadek je samo pripomoček k odprtju mojega telesa, za lažji prihod Tima.« Lovila sem občutke vsakega popadka, da so bili vsi, kako naj se izrazim, blažji in so naredili pravi učinek v telesu. Partnerja kar nekaj časa ni bilo iz gostilne, pojedel je svojo jed do konca, ker me še vedno ni jemal resno, zanašal se je na mnenje zdravnice. Kar pa se jaz nisem, v glavi sem imela samo to, da se mora zgoditi ob pravem času, ki ga ne bom določala jaz, ampak Tim. 

Potem sva krenila proti porodnišnici. Sama sem bila že na kolenih na zadnjem sedežu. Najprej se mi je zdelo, da je vožnja grozno naporna za popadke in priprave na porod. Potem sem se začela gibati v smeri vožnje in je bilo lažje. V enem trenutku so popadki popustili, odtekla mi je voda. Začela sem si prepevati poznano pesem Hallelujah, ta mi je takrat prišla na misel. Sledila sem svoji intuiciji in vse počela iz notranjih vzgibov. Prepevanje je name delovalo blagodejno, takrat sem začutila, da se Tim spušča navzdol, lahko sem že čutila njegovo glavico in lase. V naslednjem trenutku sem začutila, da telo samodejno pritiska navzdol otroka, občutek je podoben kot pri kakanju, in glavica je bila zunaj. Partnerju sem velela, naj ustavi avto na bližnjem dovozu, ki sem ga opazila na cesti, da bom lažje rodila do konca. Zagrabila ga je panika in vozil je naprej, z namenom, da čim prej prideva do porodnišnice. Sama sem bila popolnoma predana občutkom rojevanja in se s partnerjem nisem želela ukvarjati oziroma pregovarjati. Potem sem rahlo potisnila in z rokami prestregla otroka. Obrnila sem ga navzdol, da se mu zlije voda iz pljuč, in zajokal je. Uspela sem še pogledati na uro, bila je 14:09. Partner je komentiral, da je treba odšteti dve minuti, ker ura v avtu ni točna. Tima sem zavila v svojo bundo in ga stisnila k sebi. Bilo mi je veličastno, počutila sem se kot ženska, še nikoli prej tako močno. Vse na njem sem lahko sprejela, nobenih odklonov. Samo rojevanje od ustavitve popadkov ni bilo boleče, bilo je naravno. Bila sva že zelo blizu porodnišnice in posteljico sem imela še v maternici. Obdajala naju je kristalno modra svetloba, bilo mi je prijetno. Timu sem zaželela dobrodošlico na zemlji, ko me je pogledal v oči in je zajokal. Čutila sem, da mu ni najbolj všeč, da ga je strah, da ni ravno ne vem kako navdušen nad novim okoljem. Njegov pogled v očeh je bil bleščeč, čist, jasen in v njem sem prepoznala pogled konja iz mojih sanj.

V porodnišnici so nas sprejeli in odpeljali v sobo, kjer smo prerezali popkovino in porodila sem še posteljico. Občutki so bili veličastni, obdajala me je tišina. Počutila sem se kot ženska v tistem pravem pomenu, ko sem lahko dorasla sama sebi, ko ne rabim zunanjih potrditev, ko lahko ljubeče sprejemam in dajem, ko samo sem in delujem. Ostali smo dva dni in nato odšli domov. 

Tim se je rodil kot popolnoma zdrav otrok in v porodnišnici so lepo skrbeli za nas oziroma so sledili našim željam in potrebam. Na trenutke mi je bilo kar nerodno, ko so prihajali obiskovalci in naju spraševali o porodu. Bil je 9. december in vzdušje je spominjalo na predbožični čas. Nisem imela prav veliko časa, da bi premlevala o tem, kaj se je zgodilo, Tim je potreboval pozornost in skrb pri soočanju izven maternice. Timovo posteljico sva dala s partnerjem zamrzniti in sva jo ob odhodu vzela domov. Doma smo potem obredno iz nje posadili jablano.

Spomladi so naše dvorišče porasle bele ivanjščice.

 

Tisa Jeraj

Nadaljuj branje
Ogledi: 203

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

V prejšnjem blogu sem pisala o zavestnih počitnicah, danes pa nizam nekaj idej, kako skupaj z otrokom spuščamo občutke in skupne igre uporabljamo za boljše počutje, sproščenost, transformacijo stresa in skrbi. 

Plavanje

Med plavanjem vizualiziramo, kako voda odnaša neprijetne občutke. Kako nas čisti, poživlja in revitalizira.

Brcanje žoge, nogomet

Brcanje je krasna tehnika za sproščanje jeze, agresije, napetosti in zakrčenosti telesa. Če boste brci dodali še močen izdih, boste kmalu začutili umirjanje. Vizualiziramo, kako jezo sproščamo po nogi skozi stopalo.

Tek, lovljenje

S tekanjem sproščamo napetosti, stres in bremena. Med tekom pomislimo, katere občutke želimo odvreči in vizualiziramo, kako padajo s telesa in ramen.

Sonožno skakanje, skakanje po eni nogi, ristanc

Skakanje je vaja, ki nas povezuje s tlemi in nas dobro prizemlji. Če skačemo po eni nogi, je potrebna večja koncentracija in zato še večja pozornost, kar nam pomaga, da smo prisotni v sedanjem trenutku. Um in misli se umirijo, energija pa steče po telesu.

Igranje na (otroška) glasbila, petje

Pihanje (pihala – flavta, trobenta…) pomaga odnašati občutke. Pihamo jih iz telesa, medtem ko igranje na tolkala (boben…) aktivira notranjo moč, voljo, akcijo in budnost. Glasba nam pomaga priti v stik z energijo, s samim seboj in zbuja kreativnost ter ustvarjalnost.

Risanje, barvanje

Pridružimo se otrokom kadar rišejo, saj je risanje zdravilen proces, ker sprošča napetosti, občutke, zadrževane energije, spomine iz otroštva, vrtca, šol. Če rišemo in ustvarjamo, smo fluidni, kreativni, unikatni, najdemo nekaj svojega. Kreativna energija je zdravilna energija, je življenje.

Klara Dev

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 484

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Zelo rada imam sneg in smučanje. Že kot majhno punčko so me prvič posadili na smučke in potem sem vsako zimo veliko smučala. S starši in kasneje s prijatelji sem hodila na smučarske počitnice in tako veliko počitnic preživela v Kranjski Gori. Po rojstvu sina sem smučanje opustila. Lansko zimo, ko je bil star sedem let, je prvič izrazil željo, da bi šel z mano smučat. Imela sem polno izgovorov, zakaj ne moreva iti, v resnici pa me je bilo strah. A letos je bil neomajen. Trdno odločen je bil, da greva v Kranjsko Goro. Nisem se želela več upirati, zato sem se odločila, da se soočim s svojim strahom in blokado. In sva šla – jaz z namero, da ozavestim, zakaj se bojim smučanja.

Že sama misel na smučanje mi je odprla polno spominov iz otroštva; v glavi so se mi vrtele slike, dogodki, lepi in manj lepi trenutki. Kot otrok sem uživala na belih strminah, ker sem se počutila lahkotno in svobodno. Ob tem pa se mi je odprlo tudi brezno občutkov – predvsem strah in dvomi. Ali bom zmogla sama? Kako bom smučala po vseh teh letih premora? Bom zmogla pomagati otroku in še sebi?

Ko sem se soočala z vsemi temi vprašanji, sem spoznala, da je bil z mano na smučišču vedno nekdo (večinoma oče ali pa kasneje kakšen fant), ki je skrbel zame: mi nosil opremo, me bodril, spodbujal, masiral premražene prste na nogah, in prišla do vzorca, da moški poskrbi za žensko. Energijsko to pomeni, da ženska misli, da potrebuje energijo moškega (energijo iz zunanjega vira), da lahko deluje in je zato odvisna od njega. Takšna prepričanja so zmotna in vzbujajo strahove, dvome in manjvrednost. Če se ženska s tem sooči, ozavesti vzorce delovanja in spozna resnico, da to, kar išče zunaj, že nosi v sebi, lahko moškemu (očetu, partnerju, prijatelju, otroku) povrne energijo. Ko to stori, aktivira svojega notranjega moškega in vzpostavi energijsko ravnovesje znotraj sebe. Začne delovati drugače – srčno in samostojno.

Ljudje v sebi nosimo dva pola energije – ženskega in moškega. Kadar sta oba aktivirana, smo v harmoniji, ravnovesju, miru in ljubezni. Znotraj nas se pretakata in prepletata moška in ženska energija, kar se kaže tudi navzven. Zadovoljni smo sami s seboj, neodvisno od okolice. Sposobni smo harmoničnih odnosov, ki ne izčrpavajo nasprotnega spola, ampak potekajo z enakovredno izmenjavo energije. Ne potrebujemo zunanjega napajanja, ker smo aktivirali lasten vir energije in notranje moči.

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 397

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Otroci se srečujejo s pisano in barvito paleto čustev, s katerimi pa se morajo šele naučiti upravljati- jih prepoznati, poimenovati ter jih izraziti, predelati na ustrezen način. Pri tem je pomembna vloga nas, odraslih, da jih naučimo, usposobimo kako se na ustrezen način soočiti z občutki. Če sami nimamo težav z odkritim izražanjem čustev, jih ne vrednotimo na dobra in slaba čustva, potem to prenašamo tudi na otroka, ki bo lažje sprejel in izrazil tako jezo in žalost kot tudi veselje; če pa smo nagnjeni k tlačenju in zanikanju določenih čustev, bo tudi otrok prejel sporočilo, da so določena čustva slaba, neustrezna in jih bo začel skrivati pred sabo in okolico. Otrok, ki ni sprejet in razumljen v svojem čustvovanju,  ima občutek, da nas njegova čustva obremenjujejo in se bo zaprl v svoje notranje doživljanje in čustveni svet v  prepričanju, da takšen kot je, ni dober.

Pogosto se zgodi, da nas otrokovo intenzivno in neposredno izražanje čustev resnično lahko pretrese, prebudi v nas določene intenzivne občutke ter nam predstavlja breme; vzemimo to kot sporočilo, da tudi sami v sebi nosimo še nekaj čustvene prtljage, ki jo bo potrebo raztovoriti, da bomo lažje zadihali.

Nekaj predlogov, kako odrasli lahko pomagamo otroku pri sproščanju občutkov:

Pogovor: otrok se mora šele naučiti ločiti med posameznimi čustvi in občutki, s pogovorom mu pomagamo, da prepozna posamezno čustvo in ga zna ubesediti, da poveže vzrok s posledico- zgodilo se je to, sedaj se počutim tako...

Risanje/slikanje: otroku lahko predlagamo, da nariše, naslika..., kako se počuti, ga spodbujamo, da pove, katere barva se mu zdi vesela, katera žalostna, katera topla, katera hladna, katera mu je všeč...

Vaja »Odbijanje balonov«: vaja za sproščanje jeze, frustracije- otrok si predstavlja, da je v zraku polno napihnjenih balonov,  ki  letijo k njemu. Poskuša jih odbiti z rokami in nogami, bolj kot jih odbija, več jih je, zato jih mora odbijati vedno hitreje. Pri tem stiska pesti in boksa okoli sebe, brca z nogami in dviga noge čim višje... Odlična vaja tudi za odrasle J

 

Tia Ambrožič, Petra Pavlin

Nadaljuj branje
Ogledi: 605

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Kot majhna punčka sem velikokrat opazovala strica pri njegovem delu. Bil je slikar. Kadar je slikal, mi je bilo vedno zanimivo biti ob njem, to me je pomirjalo. Tudi sama rada rišem, ta ljubezen je v meni že od malih nog. Približno pet let nazaj sem se opogumila in si kupila slikarsko platno, nekaj akrilnih barv in čopič. In se prepustila ter naslikala svojo prvo sliko na platno. Risala sem to, kar sem v tistem trenutku čutila in ´videla´. Slika je upodabljala vizijo. Obesila sem jo na steno in vsi smo jo občudovali. Izražala je pogum in akcijo; dejanje iz srca.

Nekega dne pa sem opazila, da je stena pod sliko porisana. Porisal jo je moj takrat dveletni sin. Nisem ga kregala, ker mi je bilo jasno, da je tam risal, ker je začutil nekaj pozitivnega. Vedela sem, da če bi ga kregala, verjetno res ne bi nikoli več risal po steni, ne bi pa vedel, zakaj ne sme, ker je bil premajhen, da bi razumel. Pa še moja slika je tam visela. Zakaj pa njegova ne bi smela? S tem bi mu lahko vzela voljo do risanja. Razložila sem mu, naj riše na papir ali platno, in ga tisto obdobje malo bolj opazovala, da sem lahko hitro prišla, če sem videla, da so ga zasrbeli prsti in je bil s kakšno barvico namenjen poti steni. Po tem nikoli več ni risal po steni.

Danes je star sedem let in veliko riše. Velikokrat z mano s čopiči na platno. Lotila sva se že tudi skupnih slik: ali jo je on začel, jaz pa dokončala, ali pa mi je dajal navodila, katero barvo naj vzamem, kakšno črto naj narišem. In ena od teh skupnih slik je njemu najljubša. Vsake toliko pa zamenjava slike, ki visijo v stanovanju. Pravi, da jih dava na razstavo. Uči me uživanja ob kreiranju in ustvarjanju pa še stanovanje popestriva ob tem. Rad sodeluje z mano na tak način.

b2ap3_thumbnail_Sodelovanje_jesen2014-clanek-otrok_moj-ucitelj.jpg

Nekaj dni nazaj pa je bila podobna zgodba pri leto in pol stari punčki, ki jo poznam. Očka ji je dal štampiljko in papir, na katerega je veselo štampljala. In še pohvalil jo je in ji povedal, da mu je všeč, kar je naredila. Potem pa je usmeril pozornost drugam in ona ga čez nekaj časa pokliče, naj nekaj pogleda. Pokazala mu je, kako ´lepo´ je poštampljala belo steno na hodniku. Kako je ravnal? Zajel je sapo in ji mirno povedal, da naj drugič uporabi papir. Zelo podobna zgodba kot prej. Če bi jo kregal, bi ona lahko povezala, da ni prav, ker ustvarja, da je to narobe. In tako v otroku lahko zablokiramo del kreativne energije. Zato raje vdihnimo, izdihnimo in mu na lep način povejmo. Ni narobe, če otrok ustvarja. Raje mu povejmo, da nam ni všeč, da je stena porisana, ker mogoče pa njemu je.

Kako najlaže začutimo, kako ravnati z otrokom, če stori kaj nepredvidljivega? Usedemo se in se čim bolj umirimo, zapremo oči in začnemo globlje dihati. Spomnimo se svojega otroštva, kako smo se počutili, če nismo razumeli, zakaj smo kregani. Začutimo svojega otroka in način, ki je zanj najboljši, da se bo dobro počutil in si zaupal. Če začutimo neprijetne občutke ali bolečino v fizičnem telesu, globoko dihamo toliko časa, da minejo. Ko bomo tako očistili svoje izkušnje iz otroštva, bomo lažje na bolj miren način izrazili svoje mnenje. In se z otrokom mirno pogovorili, kadar bo storil kaj ´narobe´. Narobe za naše predstave, ne njegove.

 

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 685

Objavil: Kdaj: Kategorija: Prehrana

KUTINE in "TRIS UROKOV"

 

Če bi me kdo vprašal kateri letni čas imam najraje, bi se definitivno v tem trenutku odločila za jesen. Tako ali tako ima vsak svoje pluse in minuse in na koncu nam ne paše če je prevroče, premrzlo, preveč vetra, dežja, ni snega,...

Ampak jesen nas obdari s kopico čudovitih barv in meni osebno ni nič lepšega kot v lepem, sončnem vremenu hoditi skozi gozd ter poslušati šumenje padlega, suhega listja pod nogami.

Poleg čudovitih barv pa so tu še vsi neverjetno hranilni jesenski plodovi, zelenjava, sadje,...in pa noč čarovnic :) .

Ne, danes ne bom pisala o bučah, ker sem to že, danes so na vrsti kutine. Nekateri jih morda bolje poznate pod imenom dunje. Če pa še vedno ne veste, kako izgledajo, to so tiste rumene, velike, trde "jabolke", ki so jih včasih stare mame dajale v ali na omare, ker je njihov vonj res neverjeten. Večinoma so jih uporabljali kot dodatek kompotom prav zaradi vonja in kisline, ki jo vsebujejo ter pri pripravi marmelad, saj zaradi velike vsebnosti pektina pomagajo do želene trdote le te.

Kutine so zelo bogate z vitaminom C, cinkom, kalijem, bakrom, železom, prehranskimi vlakninami in še mnogimi drugimi, za zdravje zelo pomembnimi komponentami.

Že od nekdaj je znano, da se z njihovo pomočjo uspešno preprečuje in odpravlja razne alergije. Da zelo ugodno vplivajo na delovanje prebavil, preprečujejo raka, predvsem na črevesju, pomagajo pri hujšanju, skrbijo za zdravje lasnih mešičkov in s tem za boljšo rast las in še in še.

Surove niso ravno najbolj užitne. Njihove peške pa so zaradi majhne vsebnosti cianida celo strupene.

Receptov s kutinami je ogromno, ampak ker jaz ne bi bila jaz, če ne bi poskusila kakšne nove kombinacije, sem danes "ustvarila" tole...

Navadno imajo oz. morajo imeti jedi svoje ime... torej... preberite si kako je nastal "tis urokov"  :)

 

 

b2ap3_thumbnail_DSC_1267.jpg

 

No če ne drugega ste se pri imenu nasmejali. Ne samo zato ker je ravno čas noči čarovnic, ampak tudi zato, da bodo otroci sladico rajši pojedli. Če pa jim boste zraven povedali še kakšno zgodbo, katre nauk je, da ti samo ta sladica da moč  s katero lahko premagaš črno magijo, potem boste zmagali na celi črti.

Kaj se torej skriva v TRISU UROKOV?

Ja, trije uroki... spodnji del je polenta - skuhate polento, lahko jo malo sladkate in malenkost solite.

Sledi pire iz kutin. Kutine olupite, odstranite sredico, narežete in kar nekaj časa kuhate v vodi skupaj s klinčki, cimetom, vanilijevo skorjo. No jaz sem jih samo prepolovila in dala v pečico za 1 uro na 120°C ter jih nato olupila. Lupljenje je bilo tako lažje. Sem jih pa potem vseeno morala preliti z vodo in dati v mešalnik, da sem dobila gladko pasto. Pasti sem dodala sladkor in kuhala še 10 min.

Tretja plast pa je kri zlobnega vampirja...ne, je žele granatnega jabolka. Granatno jabolko sem olupila in iz semen stisnila sok, tako kot sem v enem izmed prejšnjih blogov napisala. Soku sem dodala kudzu, lahko pa dodaste želatino oz nekaj, kar bo pomagalo pri nastanku želeja.

V kozarček sem tako po plasteh nalila sestavine. Če boste delali tako kot jaz s kokosovim sladkorjem in kudzujem, lahko sladico postrežete tudi vašim najmlajšim. Dojenčkom, starim vsaj 8 mesecev, ki so se že spoznali z okusi in na sploh z gosto hrano.Zelo dobro pa se bo sladica obnesla tudi pri vseh ostalih in po njej ne boste imeli občutka polnosti.

Poskusite narediti svoj tris urokov, otrokom povejte zgodbo in skupaj uživajte v barvitih darovih jeseni!

 

LP

 

Jasmina 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1203

Objavil: Kdaj: Kategorija: Prehrana

Če boste videli okrog hoditi kratkolaso žensko, katere polt je že skoraj vijolična, sem to jaz. Zaradi obilice grozdja, ki sem ga v zadnjem mesecu skonzumirala, sem se že skoraj prelevila v smrkca.

Ker pa seveda, ne dohajam vseh teh količin, ki jih ponujajo vinske trte, sem se odločila, da naredim marmelado. Zakaj? Grozdje vsebuje antioksidante, ki so v obliki antocianinskih barvil (modra barva grozdja), kvercitin, ki deluje protialergeno ter obilico mineralov in vitaminov, med drugim vitamin A, železo in folat. Poleg tega pa sveže zelo dobro hidrira telo. Pri kuhanju se sicer večino vitamina C, ki ga tudi vsebuje, uniči, vendar ostanejo ostale pozitivne učinkovine.

Prebrala sem (vir: Vlaganje, shranjevanje in zamrzovanje; MK 1983), da maščoba prepreči nastanek pen pri kuhanju marmelad, poleg tega pa postanejo zaradi nje bolj biodostopni vitamini topni v maščobah (pri grozdju vitamin A). Dodatek kutine pa zaradi visoke vsebnost pektina pomaga pri strjevanju marmelade. Seveda nisem mogla mimo sebe in svojih začimb. Zvezdasti janež, cimet in ingver. Domača, moja, grozdna marmelada, je tako postala moje superživilo. Za piko na i, pa je nisem gostila z želirnim sladkorjem ali kakimi drugimi sredstvi, ampak sem dodala kudzu (več na http://www.erina.si/kudzu-ali-kuzu/). Glede na to, da sem na cca 3kg grozdja dodala samo 100g sladkorja, pomeni, da je v moji marmeladi vsaj 97% sadnega deleža (kak procent vzamejo še dodatki).

Zakaj torej kupovati, če pa si lahko na zelo enostaven način sami doma naredite ozimnico. Vključite otroke, ki bodo tako še raje pojedli narejene dobrote, saj so sodelovali pri njihovem nastanku. Druženje bo tako poučno in koristno. Polepšajte si turobne, deževne jesenske popoldneve in videli boste, da že samo vonj pozitivno vpliva na razpoloženje.

Lep, vijoličen, pozdrav.

 

Jasmina

Nadaljuj branje
Ogledi: 2325

Objavil: Kdaj: Kategorija: Prehrana

Že v prejšnjem blogu sem napovedala jagode, kot temo današnjega. Lahko vam zopet navajam dejstva, ki jih lahko preberete v skoraj vsaki reviji, knjigi, spletni strani, lahko pa naredim stvar malo bolj zanimivo.

Torej jagode...

Pred kratkim sem bila udeležena v pogovor, ki se je začel z neubogljivostjo otrok, na koncu pa prišel do tega, da jih je tako ali tako večina hiperaktivnih in "hvala bogu", so jim zdravniki dali zdravila. Najverjetneje vas je veliko, ki ste prav tako sodelovali v podobnih pogovorih, ali pa je bila to celo tema kakšnega roditeljskega sestanka. Ja, res je, da so dandanašnji otroci polni energije, ki v določeni situaciji celo preraste v negativno obliko.

Kako sem sedaj iz jagod prišla na hiperaktivnost? Logično!

Vprašam vas, ali otroci sploh poznajo okuse? Tiste štiri, o katerih smo se učili že v šoli. Sladko, slano, kislo, grenko. Omenja se tudi okus umami. Nastane ob zaznavi karboksilnega aniona glutaminske kisline, ki je pogosta v mesu, siru in drugih jedeh, bogatih z beljakovinami. Enak okus imajo glutamati, zato jih uporabljamo kot ojačevalce okusa.[vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Mesni_okus]

Skratka, ali znajo opisati okus gozdnih jagod, z uporabo osnovnih okusov? So sladke, grenke in kisle. Bojim se, da bomo v prihodnosti govorili o okusih samo še opisno. Ima okus po pečenem krompirju, po pizzi, po hamburgerju...

Kaj dela današnja prehrambena industrija s svojimi ovčicami? Hrani jih z marketinško podprto super zdravo hrano, ki ima odličen okus. Upam da ste zaznali malo ironije v teh dveh stavkih. Ja hrana je pisana na kožo našim brbončicam, je pa daleč od tega da bi bila zdrava. Človek se zelo hitro navadi preveč slane in preveč sladke hrane, če pa je to dvoje še v kombinaciji z maščobo, je okus enkraten.

Glukoza, kot glavni vir energije za naše možgane, se v današnji prehrani zelo pogosto pojavlja, problem je, ker se pojavlja prepogosto in v prevelikih količinah. Z drugimi besedami povedano ogljikovi hidrati so tisti, ki predstavljajo večinski procent obrokov, ki jih zaužijemo. Poznamo enostavne ogljikove hidrate, ki so hitra obnova energije v človekovem telesu, povzročajo pa tudi hiter in visok porast krvnega sladkorja. Sestavljeni ogljikovi hidrati z do deset ogljikovih atomov še spadajo med sladkorje, vsi ostali t.i. polisaharidi pa ne več. Če po domače povem, skoraj vse kar pojemo je en sam "cuker". In ker otroci prav tako jejo ta "cuker" potrebujejo in porabijo ga pa dosti manj, se stranski učinki le tega kažejo kot hiperaktivnost. Da pa me ne bo kdo vlekel za rokav, češ da medicinska definicija hiperaktivnosti ni takšna, bom stvar še malo razširila. Možgani so zapleten organ, poln živčnih celic, ki delujejo na osnovi prenosa elektronskih signalov in zapletenih verižnih kemijskih reakcij. Če imamo v dedni zasnovi zapisano, da bomo hiperaktivni, se bo to dejansko prej ali slej izkazalo. Prav tako tudi, če je plod v maternici izpostavljen določenemu stresu, nevarnim kemikalijam itd. Vse to je res, ampak če se tega kot starši zavedamo in otroke ne filamo s "cukrom" so težave manjše in lažje obvladljive. Poleg tega otroci rabijo red, ker se le tako počutijo varni. Za starše pomeni to veliko več vložene energije. Tabletke, pa kakor koli že, so kemični pripravek, ki vpliva na čustvovanje in baje ne nazadnje celo povzročajo odvisnost...

Jagode-hiperaktivnost. Kupite otrokom jagode, ki v tem času predstavljajo sezonsko živilo, ki naše telo pripravlja na poletno vročino, skrbi za naše srce in ožilje ter tanko črevo. Kombinirajte jih z bananami in pravo čokolado, v skrajnem primeru jim dodajte sladkor kokosovih cvetov. Ne jemljite vsakodnevne prehrane kot nujno zlo, ampak kot vašo možnost izbire poti do boljšega zdravja.

 

Jasmina

Nadaljuj branje
Ogledi: 1279

Danes ne morem mimo vse več člankov, ki se pojavljajo v različnih medijih na temo Oblačil in Tekstilij kje in kdo jih izdeluje. V ospredje prihajajo negativni vplivi, ki škodujejo našemu zdravju, toda nobenih sprememb ni videti. Trgovine s »takšno« robo so še vedno polne, nekateri trgovci si med rokovanjem s »takšno« robo natikajo rokavice, drugi na škodljivost niti ne pomislijo.

Pred časom sem brala članek z naslovom »Koliko otroških solz in strupa je na vaši majici?«. Avtorica prispevka Katerina Vidner Ferkov je o tem pisala v Delu (1.9.2014) in to ravno na prvi šolski dan, ko so otroci odeti v nova oblačila ponovno prestopili šolski prag. Med veselim nakupovanjem zadnje dni počitnic ni nihče pomislil na strupene snovi, ki so mogoče v barvitih izdelkih, prav tako je le redke zmotil močan vonj po formaldehidu ob prihodu v trgovino, kjer so ravnokar raztovorili in na police naložili »takšno« robo. Morebiti je tudi kak trgovec z vsako odprto embalažo vdihnil vonj po kloridu, nevezanih barvilih, in morebiti še kakšni drugi kemični spojini. NIHČE se ni vprašal KDO jih je naredil in seveda KJE.

Poleg članka je bila objavljena naslednja slika:

Enostavno ne morem članka samo prebrati in vsebine ne komentirati z vami, bralci bloga Bogastva zdravja. Kot zapisano: ….Komaj enajst lest stara Halima iz Bangladeša je morala v tovarni, kjer izdelujejo spodnje perilo Hanes, dokončati 150 kosov spodnjega perila na uro….

Vsebina celotnega članka je privedla do mojega današnjega naslova. Vem, da se ne sliši/bere lepo in prijazno, vendar naj postane izziv slehernemu bralcu. In res, vsak pri sebi lahko odgovori na vprašanje ali bi pojedel žemljice ali kruh, ki bi jih spekel enajstletni otrok? Da, ravno to je toliko bolj izpostavljeno, ker je večini samoumevno, da v določenem geografskem okolju delajo že otroci, medtem, ko v našem življenjskem okolju od toliko starega otroka večina niti ne pričakuje, da si sam pospravi majico v omaro? Niti oblačila, ki imajo mesto v šolskih garderobnih omaricah….

Spoštovani bralci, vem, da niti vsi skupaj delovnih navad in izkoriščanja v tekstilni industrializaciji po svetu ne bomo spremenili. Lahko pa spremenimo odnos do oblačil tam kjer smo, v svojem okolju; lahko spremenimo odnos do tistih, ki delajo v tej panogi v naši okolici in na ta način podpiramo lokalno izdelavo, tudi Oblačil.

Nadaljuj branje
Ključne besede: Oblačila Otroci
Ogledi: 1095