Otroci se srečujejo s pisano in barvito paleto čustev, s katerimi pa se morajo šele naučiti upravljati- jih prepoznati, poimenovati ter jih izraziti, predelati na ustrezen način. Pri tem je pomembna vloga nas, odraslih, da jih naučimo, usposobimo kako se na ustrezen način soočiti z občutki. Če sami nimamo težav z odkritim izražanjem čustev, jih ne vrednotimo na dobra in slaba čustva, potem to prenašamo tudi na otroka, ki bo lažje sprejel in izrazil tako jezo in žalost kot tudi veselje; če pa smo nagnjeni k tlačenju in zanikanju določenih čustev, bo tudi otrok prejel sporočilo, da so določena čustva slaba, neustrezna in jih bo začel skrivati pred sabo in okolico. Otrok, ki ni sprejet in razumljen v svojem čustvovanju,  ima občutek, da nas njegova čustva obremenjujejo in se bo zaprl v svoje notranje doživljanje in čustveni svet v  prepričanju, da takšen kot je, ni dober.

Pogosto se zgodi, da nas otrokovo intenzivno in neposredno izražanje čustev resnično lahko pretrese, prebudi v nas določene intenzivne občutke ter nam predstavlja breme; vzemimo to kot sporočilo, da tudi sami v sebi nosimo še nekaj čustvene prtljage, ki jo bo potrebo raztovoriti, da bomo lažje zadihali.

Nekaj predlogov, kako odrasli lahko pomagamo otroku pri sproščanju občutkov:

Pogovor: otrok se mora šele naučiti ločiti med posameznimi čustvi in občutki, s pogovorom mu pomagamo, da prepozna posamezno čustvo in ga zna ubesediti, da poveže vzrok s posledico- zgodilo se je to, sedaj se počutim tako...

Risanje/slikanje: otroku lahko predlagamo, da nariše, naslika..., kako se počuti, ga spodbujamo, da pove, katere barva se mu zdi vesela, katera žalostna, katera topla, katera hladna, katera mu je všeč...

Vaja »Odbijanje balonov«: vaja za sproščanje jeze, frustracije- otrok si predstavlja, da je v zraku polno napihnjenih balonov,  ki  letijo k njemu. Poskuša jih odbiti z rokami in nogami, bolj kot jih odbija, več jih je, zato jih mora odbijati vedno hitreje. Pri tem stiska pesti in boksa okoli sebe, brca z nogami in dviga noge čim višje... Odlična vaja tudi za odrasle J

Tia Ambrožič, Petra Pavlin

Poslušam zaskrbljene starše, kako se pritožujejo, da njihovi otroci iz vrtca pridejo polni mivke, z blatnimi čeveljci in zamazanimi hlačami. Pa pri sebi razmišljam, kaj se je zgodilo s taistimi sedaj starši, ki so nekoč bili enako stari, kot so sedaj njihovi malčki in sem prepričana, da so bili še bolj svinjski in blatni, a srečni in nadihani svežega zraka.

Ali nimamo vsi doma pralnih strojev? Pa različnih pralnih praškov, v gelu, v kapsulah, vanišev za odstranjevanje še najbolj trdovratnih madežev in kar je ostale čistilnopralne navlake? In zakaj se dela takšen cirkus okoli tega, če je otrok zamazan? Ker se je igral v peskovniku, pa malce poskakoval po lužah pa bil srečen in z nasmehom do ušes. In higienični starši takoj ta prešeren nasmeh zatrejo s kritiko otroku, češ "spet si ves zamazan", "ali ne moreš paziti na tele nove hlače" ali pa pogosta "kako ti ne morem dopovedati, da pazi kako se igraš, da se ne umažeš". In jaz obolim. Ker, ko takole otroke zatiramo in jim onemogočamo svobodno ritje po pesku, pa preizkušanje zmogljivosti peščenih potičk, jih ropamo kreativnosti in otroške brezskrbnosti.

Vem, rekli boste, da se v mivki in pesku skriva na milijarde najbolj groznih bakterij. Ampak pesek v vrtcih je pregledam, da ni okužen, da je primeren za igro otrok in da ne bo nič narobe, ko si otroci dajo duška v kreativnosti in v timskem delu, če skupaj postavljajo grad iz peska. Seveda vsi vemo, da si je treba po vsaki igri temeljito umiti roke. In oblačila vreči v pralni stroj. Pa saj ni nujno, da otrok v najlepših cunjicah hodi v vrtec, zlasti če je lepo vreme in se lahko predvideva, da se bodo igrali tudi v peskovniku.

Sama sem vzpodbujala hči, ko je bila malčica, da se je čim več igrala v pesku, da sva skupaj skakali po lužah in plezali po igralih, pa tudi po kakšnem drevesu. Je bila zamazana ona in jaz. Nič ne de, obe sva bili presrečni, naigrani in zadovoljni, da sva se družili. Niso me motile temne lise na hlačah ali strgano koleno na hlačnici. Vse spada v igro. In igra v otroški dobi spada v predal UČENJA.