BLOGI

RSS Ključne besede zapisa: poslušanje

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

ZENOVSKE MODROSTI

 »Prebujeni je tisti, ki najde svobodo v dobrih in slabih dogodkih.«

 »Prebujeni je svoboden človek: osvobojen vseh načrtovanj in skrbi.«

 »Vsi pojavi so prazni.«

 »Vsa trpljenja in vse radosti, ki jih izkusimo, so pogojeni.«

 »Dokler si očaran z obliko, nisi svoboden.«

 »Kot umrljivi si ne vladamo sami, ampak nam vladajo zunanji pogoji.«

 »Blaginja in beda se izmenjujeta v nedogled.«

 »Čeprav znaš razložiti tisoč suter (svetih tekstov), dokler ne vidiš svoje lastne narave, je tvoje poučevanje smrtnika in ne Prebujenega.«

 »Vsako trpljenje je zametek prebuditve, kajti trpljenje spodbudi smrtnika k iskanju modrosti.«

 »Osvoboditi se od besed je prava osvoboditev.«

 »Če uporabljaš svoj razum, da bi videl Budo, ne boš nikoli videl Bude.«

 »Če uporabljaš svoj razum, da bi razumel realnost, ne boš razumel niti svojega razuma ne realnosti. Če spoznavaš realnost, ne da bi uporabljal razum, boš razumel oboje.«

 »Življenje in smrt sta pomembna. Ne trpi ju nekoristno.«

 »Ne ustvarjati privide je razsvetljenje.«

 »Ne sodelovati v ignoranci je modrost.«

 »Čeprav sedaj ne delam narobe, sem kaznovan s svojo preteklostjo.«

 »Izmed milijona ljudi bo samo eden dosegel razsvetljenje brez Učiteljeve pomoči.«

 »Ljudje, ki ne vidijo svoje narave in si domišljajo, da bodo lahko izvajali brezmiselnost ves čas, so domišljavi in neumni.«

 »Um je vedno prisoten, le da tega ne vidiš.«

 »Bistvo Poti je nenavezanost.«

 »Um je korenina, iz katere zraste vse drugo. Če lahko razumeš um, je vse drugo vključeno.«

 »Najosnovnejši način, ki vključuje vse ostale metode, je opazovanje uma.«

 »V osnovi je Pot popolna – ne potrebuje izpopolnjevanja.«

 »Tisti, ki jih veter veselja ne premakne, tiho sledijo Poti.«

 »Pravo delovanju vključuje vse štiri vsevključujoče prakse: trpeti krivico, prilagoditi se okoliščinam, ne iskati ničesar in delovati.«

 »Odpovedati se sebi je največje usmiljenje.«

 »Imeti telo pomeni trpeti.«

 »Videti nič  pomeni dojeti Pot; razumeti nič pomeni poznati Darmo. Kajti Videnje ni niti videnje niti nevidenje in Razumevanje ni niti razumevanje niti nerazumevanje.«

 »Kdor ve, da je um fikcija in brez vsakršne realnosti, ta ve, da njegov um niti obstaja niti ne obstaja.«

 »Besede so iluzije.«

 »Če sploh karkoli dosežeš, je to pogojeno, je karmično. Zahteva povračilo.  Obrača Kolo (življenja in smrti)... Reči, da je dosegel, pomeni žaliti Prebujenega. Kaj bi sploh lahko dosegel?«

 »Prebujeni ni enostranski. Narava njegovega uma je v osnovi prazna, niti čista niti nečista. Prebujeni je osvobojen delovanja in doseganja. Je osvobojen vzroka in posledice.«

 »Budini sveti teksti vsebujejo nešteto metafor. Ker imajo smrtniki plitve ume in ne razumejo ničesar globljega, je Buda uporabljal otipljivo, da bi predstavil Najvišje. Ljudje, ki iščejo blagoslove (zasluge) tako, da se osredotočajo na zunanja dejanja namesto na notranje gojenje, poskušajo nemogoče.«

 »Zmožnosti uma so neomejene in njegove manifestacije so neizčrpne. Videnje oblik s svojimi očmi, slišanje zvokov s svojimi ušesi, vonjanje vonjav s svojim nosom, okušanje okusov s svojim jezikom – vsako gibanje ali stanje je tvoj um. V vsakem trenutku, kamor besede ne morejo, to je tvoj um.«

Jernej Deželak

Vir:  Bodhidharma 

http://lkm.fri.uni-lj.si/xaigor/slo/modrosti/ucitelji/bodhidharma.htm

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 488

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

V terapiji se večkrat srečam s pari, ki si želijo svoj odnos izboljšati. Želijo si, da bi jih partner bolj poslušal, razumel in upošteval. V svojem odnosu si želijo več povezanosti, sproščenosti, veselja in trdnosti.

Kadar ima par težave pri reševanju konfliktov, v terapiji pogosto odkrijem, da se razlikujeta v svojem načinu poslušanja.

 

Kako lahko vemo, da nas nekdo posluša?

Poslušanje lahko kažemo na besedni ali nebesedni način. Besedne znake poslušanja izražamo preko različnih besed, s katerimi spodbujamo sogovornika h govorjenju. Te besede so lahko na primer: "aha", "ja", "razumem" in podobno. Nebesedne znake poslušanja pa izražamo preko govorice našega telesa, kot so prikimavanje, gledanje v oči, ustrezna obrazna mimika in podobno. Kadar oseba, kateri nekaj razlagamo, konstantno pogleduje na uro, se zagleda v svoje nohte ali piše sporočilo na telefonu, imamo lahko občutek, da ne sledi temu, kar ji pripovedujmo. Podoben občutek imamo lahko tudi, kadar nas oseba le nemo gleda.

 

Kako poslušajo moški in kako ženske?

Raziskave kažejo, da se moški in ženske pogosto razlikujejo v svojem načinu poslušanja. Ženske pogosto besedne in nebesedne znake poslušanja uporabljajo, kadar želijo sogovorniku pokazati, da ga poslušajo, medtem ko moški iste znake uporabljajo le kadar se s sogovornikom strinjajo. Kadar žena recimo med pogovorom možu gleda v oči, mu občasno prikima ali uporablja besede kot so "a tako", "aja" in podobno, možu želi sporočiti, da ga posluša. Mož si njeno prikimavanje napačno razlaga kot strinjanje in je lahko kasneje precej zmeden, če žena izrazi svoje drugačno mnenje. Mož je lahko navajen med pogovorom biti tiho in se šele na koncu odzvati, kar pa si ona zaradi njunih različnih načinov poslušanja lahko razlaga kot nezanimanje in zavračanje s strani moža. Ni nujno seveda, da gre za moža ali ženo. Različne načine poslušanja najdemo tudi med prijatelji, družinskimi člani, sodelavci in drugimi. Včasih je ženska tista, ki med poslušanjem pogosteje prikimava, spet drugič je to lahko moški.

 

Morda se nam zdi, da je poslušanje nekaj povsem osnovnega in enostavnega, a mnogo ljudi ima v različnih odnosih težave ravno s tem. Če se znajdemo v konfliktu, se lahko spomnimo na poslušanje in se zavedamo, da imamo dvoje ušes in le ena usta. Morda nam je pa narava skušala kaj namigniti.

Nadaljuj branje
Ogledi: 1022

 

 

Septembra se bo začelo novo šolsko leto in mnogi izmed vas bodo 1. septembra pospremili svojega prvošolčka na prvi šolski dan. Občutki bodo mešani – vse od veselja, navdušenja pa do skrbi, kako bo, si bo našel družbo, se bo dobro počutil in podobno. Zadnje čase veliko beremo in slišimo o tem, kakšni, da so današnji otroci, kako so nasilni in podobno. Redko pa se vprašamo, kako to, da je danes toliko tega.

 

Otroci so kot »gobe«, ki srkajo vse, kar vidijo v svoji okolici – doma, v družbi, v medijih – in mi odrasli smo malo pozabili na to. Ker se nam tako zelo mudi na nek sestanek, gremo kar pri rdeči luči čez cesto, robček odvržemo na cesto, preklinjamo...ob vsem tem pa pozabimo, da smo mi kot odrasli zgled otrokom.

 

Lahko začnemo s tem, kar počnemo praktično ves čas, z vsem, kar nas obdaja in s celotnim svojim bitjem – s komunikacijo. Komuniciramo z besedami (izgovorjenimi ali napisanimi),  z znakovnim jezikom, s tonom glasu, z gibi rok in telesa, z izrazom na obrazu, pa tudi z načinom oblačenja, vedenja in še bi lahko naštevala. Človek je kot celota nosilec informacij – za tistega, ki vidi in prisluhne, je na voljo neskončno informacij.

 

Kot komunikacijo označujemo vsako dejanje, kjer poteka izmenjava sporočil oziroma informacij. Vedno je nekdo, ki nekaj sporoča in na drugi strani je drugi, ki to sporočilo prejema. Med njima se vzpostavi most in ta most ju povezuje – preko njega se spoznavata, preko njega si sporočata informacije eden o drugem in na ta način gradita odnos.

 

S pomočjo komunikacije gradimo odnose

Vendar pa samo govoriti – v smislu, da poveš svoje, kako se počuti ob tem sogovornik, pa te ne zanima – ni dovolj. Vaš govor mora imeti za cilj dvoje: biti razumljen in razumeti drugega (kako je, kaj se mu dogaja, kako se počuti itd.). Na tak način govoriš tako:

  •  da upoštevaš sogovornika,
  • da ga z besedami ne prizadaneš,
  • da se potrudiš povedati tako, da te bo razumel,
  • da medtem ko govoriš, opazuješ sogovornika in se prilagajaš njegovim odzivom (npr. vidiš, da te ni razumel, torej še enkrat poveš, morda zdaj z drugimi besedami in na drugačen način).

 

Na tak način se vzpostavi obojestranska izmenjava sporočil in takrat govor postane komunikacija. Takrat komunikacija postane sporazumevanje in pogovor. Ko se izražate tako, da vas sogovornik razume in da se obenem počuti razumljenega, sta začela graditi odnos. Za vse odnose (ne le partnerske) je bistveno, da znamo komunicirati, da se zavedamo, da sporazumevanje ni enosmerna ulica.

 

Če drugega, torej tistega, s katerim komunicirate, doživljate kot zaskrbljenega, mu to povejte: »Občutek imam, da si zaskrbljen. Si res ali si to le domišljam?« – s tem boste pokazali, da ste se naravnali nanj, hkrati pa mu dajete priložnost, da se tudi on izrazi in pove, kako se počuti. Pomembno je, da damo drugemu priložnost, da se izrazi, ne da mi kar sami naredimo »zaključke« v svoji glavi o tem, kako se drugi počuti – češ, mi vse vemo. V tem primeru ne moremo govoriti o komunikaciji niti o sporazumevanju, na tak način odnosa ne gradimo.

 

 

Odrasli, bodimo zgled

Začnite pri sebi – poglejte, kaj lahko v komunikaciji z drugimi (s partnerjem, s sodelavci, s starši, s prijatelji, z otrokom itd.) spremenite in to naredite. Vzemite si čas za pogovor, saj boste le tako lahko prisluhnili drugemu, se potrudili, da poveste tako, da vas bo drugi razumel. Kajti če govorite le z namenom, da poveste svoje, niste nič naredili – drugega se na tak način ne boste »dotaknili« oziroma ne boste razumljeni. Mi pogosto tako ravnamo v komunikaciji, potem se pa čudimo, kako nas nihče ne razume...

 

Tudi vaš prvošolček vas bo bolje razumel, kaj ste želeli povedati, če si boste vzeli čas za pogovor z njim in mu zares prisluhnili - ga opazovali kot celotno bitje, kaj vam sporoča in ne le z besedami – ne pozabite, na tak način gradita odnos. Med vama bo raslo zaupanje in spoštovanje, kar bo vplivalo na to, da boste vedno manj zaskrbljeni, kako je z njim, ali se je vklopil v družbo in kako se počuti, saj vam bo o vsem tem povedal pa tudi sami boste znali vprašati.

 

Pred časom sem brala o anketi med prvošolčki, ki so jih spraševali o tem, kdo jih najbolje razume. Rezultati so pokazali, da to niso starši, temveč babice in dedki, ker si za njih zares vzamejo čas. Ena od punčk je to, kaj pomeni »vzeti si čas«, opisala, da babica vedno, ko se pogovarja z njo, ugasne televizijo.

 

Starši, prisluhnite svojim otrokom in bodite zgled, da se bodo od vas naučili komunikacije, ki gradi zdrave in kakovostne odnose.

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1042

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

 

Komunikacija je nekaj, kar počnemo vsak dan, vsak trenutek, zavedno in nezavedno, verbalno in neverbalno. S komunikacijo sporočamo svetu in sebi, kdo smo in kaj potrebujemo. Komunikacija je tudi ključna sestavina vsakega odnosa.

Osnovna definicija komunikacije oziroma komuniciranja po wikipediji je, da je to sporazumevanje, občevanje, sistem izmenjevanja simbolov ali informacij med informacijskim virom in sprejemnikom. Gre torej za precej kompleksno dejanje, kjer ne gre le za izmenjavo informacij med virom in prejemnikom, temveč tudi za sporazumevanje in odnos. Ko pogledamo komunikacijo še podrobneje vidimo, da ločujemo še med verbalno in neverbalno komunikacijo, torej na eni strani med besedami, ki jih izrečemo in na drugi strani način, kako te besede povemo: drža telesa, ton glasu, geste na obrazu, obrazna mimika…

Vse to vpliva na kakovost komunikacije – med procesom komunikacije namreč z vsemi čutili prejemamo informacije, tako zavestno kot podzavestno, zato je dobro, da smo čimbolj “pri stvari” ko se z nekom pogovarjamo, saj lahko dobimo ogromno informacij še zraven besed, ki smo jih slišali. Lahko namreč v drži telesa in mimiki obraza prepoznamo, da se za lepimi besedami skriva še neiskrenost in da nam sogovornik v resnici nekaj prikriva, morda nam ponuja domačo in neškropljeno solato, vendar ves čas pogovora, ko nas vztrajno prepričuje in nagovarja k nakupu, čutimo nelagodje, nekaj nam govori, da je bolje, če ne kupimo te solate. Čisto vsakdanji primer, a verjamem, da se je to že vsakemu izmed nas kdaj zgodilo…

Kaj pa v partnerstvu?

Zaznavanje sogovornika in kako se počuti, je za odnos še toliko bolj pomembno. To, kar je dihanje za življenje, je komunikacija za odnos – komunikacija omogoča odnosu, da živi, se razvija in raste. S pomočjo komunikacije na eni strani spoznavamo drugega, kdo je in kaj si želi, na drugi strani pa s pomočjo komunikacije mi drugemu sporočamo, kdo smo in kaj si želimo. Če govorimo o partnerstvu:

  • kdo sem JAZ, kaj so moje potrebe in kaj si želim v partnerstvu, kakšno življenje si predstavljam,
  • kdo si TI, kakšne so tvoje potrebe in kaj si želiš v partnerstvu, kakšno življenje si predstavljaš in
  • ali so NAJINE želje in potrebe usklajene, si želiva isto?

 

Dva, ki sta si všeč, brez komunikacije ne moreta izvedeti, ali sta za skupaj oziroma ali imata enak pogled na partnerstvo in življenje. Namreč kakovostno partnerstvo sestoji iz dveh posameznikov, ki gledata v življenju v isto smer, to pomeni, da sta v istem čolnu in skupaj veslata proti cilju. V življenju potrebujemo ne le partnerja (moža, ženo), temveč življenjskega sopotnika.

Zato se moramo v odnosu potruditi in POSLUŠATI svojega partnerja – celostno, ne le besede, ki jih izreče. Tako bomo izvedeli veliko več – pa ne le o njemu, kako je in kako se počuti, temveč tudi o sebi. Morda vam na vprašanje “Kako je bilo v službi”, odgovori z “V redu”, vendar začutite, da ga nekaj teži. To je za vas lahko motivacija, da nadaljujete pogovor – z občutkom in spoštovanjem. S tem boste naredili korak v novo smer v vajinem odnosu – partner se bo počutil bolj razumljenega, sprejetega in varnega in vam bo vedno več zaupal, pa tudi vi se boste počutili bolje, saj se bosta na ta način s partnerjem vedno bolj zbliževala.

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1272