BLOGI

RSS Ključne besede zapisa: pozitivna naravnanost

Iluzije so vcepitve v čustveno, miselno in energijsko telo. Vplivajo na naše razmišljanje in na to, v kaj verjamemo. Vcepimo si jih lahko sami ali nam jih vcepijo starši, nekatere »hranita« družba in sistem, lahko pa jih s seboj prinesemo tudi iz kakšnega prejšnjega življenja. So naša notranja prepričanja, ki nas nezavedno silijo, da se vedno znova znajdemo v neprijetni situaciji, ki je v skladu z iluzijo. Svojo realnost si pač kreiramo sami. 

 

Iluzije si navadno ustvarimo sami, glede na svoje izkušnje v svetu. Veliko smo jih ustvarili v preteklosti, v otroštvu, ko smo bili relativno čisti in pretočni. Takrat naše miselno ali razumsko telo še ni bilo dobro razvito. Otroci še ne znajo razmišljati kot odrasli, čutijo pa veliko več, ker so na čutnem področju še zelo odprti. Tako hitro pride do situacij, ko otrok ponotranji prepričanja, da ni dovolj dober, da ni vreden, da ne zna ali ne zmore. Če otrok živi v okolju, kjer ni dovolj podpore, sprejemanja, razumevanja in ljubezni, se lahko hitro odloči in ponotranji prepričanje, da ni vreden ljubezni ali da ga nihče nima resnično rad. Takšni ljudje kasneje v življenju na silo iščejo ljubezen zunaj sebe, se razdajajo, pretirano ugajajo, postavljajo druge na prvo mesto, sebe pa zanemarjajo. To počnejo, ker si želijo na silo dvigniti (lažno) lastno vrednost, samo da bi presegli iluzijo in dosegli, da bi jih imel nekdo resnično rad.  

 

Starši nam lahko vcepijo iluzije, da se je, na primer, v življenju treba zelo truditi za denar, da moramo veliko delati in garati, da življenje ni lahko. Lahko nam vcepijo veliko strahu in napačnih prepričanj. Človek s temi vcepitvami bo v življenju res veliko garal, delal in sebe spravljal v neprijetne situacije samo za to, ker mu to narekuje notranje prepričanje, notranja iluzija. Po navadi bo neprestano izčrpan, vedno bo rekel, da nima dovolj denarja, da mora varčevati, črnogled bo na življenje in govoril, da nikoli nima časa. 

 

Družbene iluzije, ki so trenutno zelo močne, so iluzije o lepoti, o zunanjosti, o zunanjem videzu ... To iluzijo verjetno vsi zelo dobro poznamo in zadnje čase gre res že v skrajnost. Veliko slavnih ljudi, pevcev, igralcev ter drugih ustvarja prepričanje, kakšno bi moralo biti žensko in kakšno moško telo. V revijah in na socialnih omrežjih so fotografije močno retuširane in polepšane. Videospoti polni na pol umetnih deklet. Tu je žal bolj malo resničnih teles. Ogromno slavnih ljudi, ki spodbuja ta prepričanja, je na veliko »popravljenih« s strani plastičnih kirurgov. Ko vse to opazujemo, se v nas ustvari prepričanje, da naše telo ni lepo, da bi morali biti bolj suhi, bolj oblikovani, imeti manjši nos, večje prsi, kožo čudovite barve, poudarjene oči, podaljšane trepalnice in lase pobarvane z vsaj tremi barvami. Iluzije zelo močno vplivajo na to, da se ne sprejemamo takšne, kot smo. Da nam je težko, ko se gledamo v ogledalo, kaj šele, ko se vidimo na videu. Ampak žal je resnica takšna, da imajo ti slavni ljudje resnično izjemno slabo mnenje o sebi, se sovražijo in se nesprejemajo. Tudi oni so ujeti v iluzijo, ki pa jo s svojimi dejanji še krepijo. 

 

Iluzije, ki smo jih ponotranjili v prejšnjih življenjih, so lahko zelo različne. Jaz, na primer, sem v prejšnjem življenju ponotranjila velik del ženske kode. Bila sem ženička, ki je bila močno podrejena, skrbela je za celo družino, kuhala, pospravljala, delala na njivi, skrbela za celo kmetijo in v celoti skrbela še za vsako moževo potrebo. Sebe ni cenila, ni se spoštovala, niti se ni imela rada. Zato sem imela v tem življenju že veliko dela s topljenjem teh iluzij, ki so se najbolj začele kazati, ko sem stopila v intimen partnerski odnos. Verjamem pa, da me marsikaj še čaka.

 

Kako preseči iluzije? 

Nekaj ali nekdo nam mora »odpreti oči«. Na začetku je treba ugotoviti, katere iluzije sploh podpiramo in kakšna so naša napačna prepričanja o sebi in svetu. Ko razumemo težavo, je edina rešitev ta, da se spustimo noter, globoko v notranjo bolečino, v vzrok. Ko predelamo svojo notranjo bolečino, začnemo na svet in sebe gledati drugače. Iluzija se transformira, tretje oko se še malo bolj odpre in resnica nam je bliže.

 

Maja Radej

Nadaljuj branje
Ogledi: 209

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Kaj ste pomislili, ko ste prebrali naslov tega zapisa? Ste si rekli »Hja, ko bi vsaj bilo tako« ali pa »Kakšna neumnost!« ali pa morda »Za koga že, zame ne...« Žalostno, ampak resnično je, da nas večina občuti tako – zdi se nam, da je to zgolj fraza, da si je to nekdo zmislil, da gre le za lepe besede. Pa je res?

Naučeni smo bili, da je resnica ravno obratna, torej da je življenje težko, naporno, grozno...vse to, le lepo pa res ni. To smo poslušali, ko smo bili majhni in skozi to se je začela oblikovati naša podoba o svetu in življenju, morda smo živeli v družini, kjer sta starša težko preživljala družino in pogosto smo slišali govoriti svoje starše, da kako je težko in grozno. Potem so prišli na obisk sorodniki, prijatelji in tudi oni so se znali le pritoževati nad življenjem in videli so le slabe stvari. Ko smo začeli odraščati, smo nadaljevanje te zgodbe lahko vsak dan videli, prebrali ali slišali v medijih in v nas je ratslo prepričanje, da je svet grozen, pokvarjen in da je življenje vse prej kot lepo. Nič kaj spodbudno, kajne?

Kaj pa, če pogledamo takole: 

  • lepo je, ko sonce posije in me pogreje,
  • lepo je, ko pada dež in sem na suhem v svojem domu,
  • dobro se počutim, ko zunaj sneži, jaz pa sedim na toplem in opazujem skozi okno, kako se snežinke vrtinčijo v vetru,
  • prijetno je, ko na vroč poletni dan zapiha rahla sapica in me prijetno ohladi, 
  • uživam, ko opazujem let metulja na travniku, polnem rož,
  • uživam, ko se igram s svojim otrokom in si dovolim biti sproščen/a,
  • uživam, ko ležim pod borovci in poslušam škržate,
  • prijetno je poslušati mucka, ki prede,
  • lepo je, ko v očeh svojega partnerja preberem "Ljubim te”.

 

Vse je odvisno od tega, na kaj smo pozorni in kaj mislimo. Življenje je lahko lepo ali pa grozno – odvisno od tega, v kaj verjamemo.

Večinoma smo ljudje navajeni, da zjutraj, ko se zbudimo, največkrat pomislimo ali pa kar na glas rečemo »Joj, že spet moram vstati« ali kaj podobnega. Kolikokrat ste to slišali pri svojem otroku? Otroci so že zjutraj, ko se zbudijo, veseli in dobre volje - veselijo se novega dne, ki je pred njimi in dogodivščin, ki jim jih ponuja nov dan. Mi odrasli pa že vstanemo z mislijo, da kaj vse nas še čaka, da kako bo naporno in običajno potem tako tudi je.

Vidite razliko? To je naša naravnanost, ki je lahko pozitivna, lahko pa negativna – lahko se veselimo novega dne, lahko pa se jezimo, da je nov dan. Dobra novica je, da to lahko sami spremenimo! Lahko spremenimo svoje življenje, a prej moramo spremeniti sebe, svoj pogled na svet. Ni enostavno, ker smo toliko in toliko let bili navajeni na to, da se zjutraj, ko se zbudiš, reče »Joj, že spet je treba vstati«, ko pogledaš skozi okno in vidiš, da dežuje, rečeš »Joj, kako grdo vreme je danes, groza« in ko pozimi zapade prvi sneg, negoduješ »Pa ravno danes, ko moram v službo« itd.

Da bomo dosegli spremembo, se moramo najprej slišati, kateri so »naši stavki« oziroma kakšno je naše prepričanje o svetu in o življenju, ki si ga vsak dan ponavljamo (na glas ali pa v mislih). Potem je naslednji korak, da te stavke zamenjate s pozitivnimi, torej:

  • »Dobro jutro nov dan – le kaj vse me čaka danes?«,
  • »Dež pada, končno se lahko lotim pospravljanja omar« ali pa če ste na dopustu lahko deževen dan izkoristite za branje, igranje družabnih iger ali pa se podate na kopanje v dežju.

 

Pomembno je, da ne samo izgovorite besede, temveč da to, kar rečete, tudi čutite. Da se ob tem, ko se razveselite novega dne, zares občutite to veselje v sebi. Tako se potem začnete spreminjati najprej vi, nato postopoma tudi vaše življenje.

In enkrat pride trenutek, ko ob prebiranju stavka »Življenje je lepo« začutite, da je res tako, da je življenje zares lepo.

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1085