BLOGI

RSS Ključne besede zapisa: pričakovanja drugih

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Dan za dnem smo obdani z idejo, da je eden izmed najpomembnejših ciljev v življenju najti tisto pravo osebo. Poroka se v filmih in ostalih medijih pogosto smatra kot končni cilj partnerstva. Le malo pa jih prikazuje, kako je po poroki - takrat ko pospravimo svojo belo obleko, ko vznemirjenje ob pogledu na poročni prstan mine in ko z možem ali ženo pričnemo živeti nič kaj dramatično življenje, polno vsakodnevnih užitkov in tudi občasnih skrbi. Veliko parov pred poroko več časa nameni razmišljanju o poročnem obredu kot pa o samem zakonu. Dolge ure se pogovarjajo, kakšna bo njihova obleka, kakšen jedilnik in načrtujejo vsako drobno malenkost poroke. Mnogi pa se povsem pozabijo dotakniti tudi drugih, še pomembnejših tem, ki pomembno vplivajo na kasnejši zakon. Teme, ki jih je že pred poroko koristno raziskati, so gospodinjstvo, finance, cilji, definiranje zvestobe, način vzgoje otrok ter kako bomo ohranjali zvezo ljubečo. Pogosto se nam zdi povsem samoumevno, da ima naš partner enako predstavo o zakonu, zaradi česar se s partnerjem mnogi ne pogovarjajo o svojih pričakovanjih po poroki.

 

Razlogi, zakaj se ljudje poročajo, so različni. Nekomu je poroka zgolj list papirja. Nekateri se poročajo zaradi udobja in finančne stabilnosti. Mnogi se poročijo tudi zato, ker verjamejo, da je poroka logični korak v zvezi, medtem ko jih veliko vidi poroko kot zavezo partnerju, da bodo z njim ostali. Dobro je vedeti, zakaj se želimo poročiti in kaj pravzaprav obljubljamo svojemu partnerju. Mu res obljubljamo, da bomo v  dobrem in slabem do konca življenja ostali z njim? Najverjetneje bodo v našem zakonu tudi obdobja, ko nam bo manj prijetno, ko ne bomo zadovoljni sami s sabo ali ko se bomo soočali s čim težjim. Kaj smo pripravljeni storiti v takih obdobjih? Koliko časa bomo vztrajali? Nekaj mesecev, leto dni ali dokler težje obdobje ne mine? O tem se je koristno s partnerjem pogovoriti ter opredeliti, kaj smo pripravljeni narediti za trden odnos. Smo se pripravljeni pogovarjati tudi, ko nam je hudo? Smo pripravljeni iti na terapijo in se naučiti novih strategij za reševanje problemov? Če se s partnerjem dogovorimo, da bomo ostali v zvezi tudi v težjih obdobjih, si bistveno zvečamo verjetnosti kakovostnega zakona. Če torej ločitev izključimo kot možnost, se ob problemu ne ukvarjamo s tem, ali bomo s partnerjem ostali skupaj ali ne, pač pa energijo usmerimo v skupno iskanje načina, da svojo zvezo ohranjamo ljubečo.

 

Samo ljubezen je le redko dovolj za srečen zakon. Potrebna je tudi velika mera razumevanja, sprejemanja in pogovorov. Veščine kakovostnega odnosa se lahko naučimo s tem, ko se udeležimo nekajurnega predporočnega svetovanja. Raziskave kažejo, da pari, ki se pred poroko pogovorijo o določenih temah in v zakon stopajo zavestno, kasneje svoj odnos ohranjajo bolj trden, povezan in ljubeč, kot pari, ki tega ne storijo. Par se preko predporočnega svetovanja nauči, kako opredelijo svoja pričakovanja, kako uspešno reševati konflikte, kako zakonu postaviti trdne temelje in kako biti do partnerja ljubeči.

 

Poleg pozornosti in časa, ki ju namenimo partnerju, je ključno, da znamo poskrbeti tudi zase. Pomembno je, da imamo pozitivno mnenje o sebi, da imamo tudi lastne cilje in smo v stiku sami s sabo. Kadar se počutimo dobro v svoji koži, lahko zvezi damo več. Ni partner tisti, ki ima nalogo, da nas osreči, pač pa smo to v veliki meri mi sami.

 

Ko se pripravljamo na poroko, se hitro lahko zgodi, da v vrtincu poročnih priprav spregledamo dejstvo, da si ne želimo zgolj lepe poroke, temveč si želimo zlasti čudovit zakon.

Nadaljuj branje
Ogledi: 1454

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Že nekaj časa opažam, kako boleče je, ko oseba vse, kar se mu kdo reče, vzame osebno. To pomeni, da razume drugega oziroma njegovo pripombo, kritiko ali zgolj pogovor kot nekaj, kar leti na njega samega in to ga seveda prizadene. Ko jemljemo osebno zadeve in mnenja drugih, sebe zelo potlačimo v čustvovanju in sčasoma izgubimo stik s svojim čustvenim svetom.

Verjamem, da mogoče kdo ne razume povsem, kaj želim povedati, saj je vsakodnevno izpostavljen različnim vsebinam, mnenjem, opazkam in zahtevam kako naj človek razmišlja in se odloča - to vse pa tvori kar precejšen pritisk, ker vsakdo od nas želi ugajati. V nas je potreba, da smo sprejeti s strani naše socialne mreže in drugih ljudi, s katerimi stopamo v odnose različnih vrst. Zlasti nam je pomembno, da vemo, kaj si drugi mislijo o nas. Sama sicer pravim, da je to velika in težka cokla naših odnosov, ker spričo tega, da moramo ugajati, izgubimo naše bistvo. Kdo smo torej, če "igramo" tako, kot drugi to od nas zahtevajo ali pričakujejo, da bi le bili v skladu s pričakovanji drugih ljudi?

Menim, da je vedno potrebno ostati zvesti samim sebi, četudi to kdaj pomeni, da imamo kakšnega prijatelja manj. In da smo se komu skozi življenje verjetno zamerili, ker smo živeli po naših prepričanjih in željah. In nismo jemali osebno kar so nam drugi dopovedovali, temveč smo ostali v stiku s seboj, ker se zavedamo, da le tako lahko živimo po načelu "walk the talk" ali po slovensko: delaj kar govoriš, torej bodi ti to, kar si. In verjamem trdno v to, da če smo vedno v stiku z našim notranjim doživljanjem, bodo to slej kot prej prepoznali tudi drugi, ki nas obkrožajo in nas bodo začeli ceniti, sprejemati in spoštovati točno takšne kot smo. To pa je ogromno in neprecenljivo. Menite, da bi šlo?

Nadaljuj branje
Ogledi: 1325