BLOGI

RSS Ključne besede zapisa: učenje

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Tantra je znanje o svobodi. Pristna, prvotna tantra je znanje, ki govori o reinkarnaciji, o razvoju duše, ki se je skozi različna utelešenja razvijala do končne osvoboditve. Je pot odpiranja srca na pravilen način. Če srce ni pravilno odprto, lahko pride do nepopravljivih oziroma resnih poškodb. Predaja v duhu tantre govori o predaji izkušenj iz vseh inkarnacij, kar pripelje do samouresničenja. V preteklosti je bilo velikokrat tako, da se je učitelj od učenca oziroma učenke pravzaprav učil, saj je bil ta veliko bolj odprt in dovzeten za to vrsto znanja. Ko je učenec/-ka osvojil/-a lekcijo oziroma sprejel/-a učiteljev ukrep, je lahko tudi učitelj ozavestil določene stvari pri sebi. So bili pa ti ukrepi velikokrat zelo težki in naporni, saj je bilo treba dušo dvigniti na višjo raven zavedanja. In tako sta se oba dvigovala do končne samorealizacije. Zato so tudi bili potrebni ašrami oziroma različne vrste »izolacij«, kot npr. življenje v gorah, saj je bil to dolgotrajen proces. Danes se dvig duše odvija na veliko nežnejši in mehkejši način, saj so energije pretočnejše. V preteklosti so bile energije goste in temu primerni tudi učiteljevi ukrepi. 

Spolnost v okviru tantre kot duhovne osvoboditve je bila dostopna samo, če sta bila učitelj in učenka hkrati tudi mož in žena, pa še to samo v primeru, da sta bila že oba skoraj mojstra. V tem primeru je šlo za dvojni odnos – dogovor dveh duš. Če pa je bil odnos samo na ravni učitelj-učenka, je bila spolnost v okviru duhovne osvoboditve nemogoča, saj je bil kršen moralno-etični kodeks. Zato je imel učitelj veliko odgovornost do učencev, učenk in prav tako so tudi učenci imeli veliko odgovornost do učitelja. Odnosi so vedno odgovornost do sebe in drugih. Pri tem je pomembno, da ne izgubimo sebe. Da znamo ločiti, kaj je v odnosu naše in kaj ni. Da ne prevzemamo odgovornosti drugih nase, saj sta za vsako nastalo situacijo potrebna dva. Daleč najpomembnejši pa je odnos, ki ga imamo sami s sabo, saj smo mi edina oseba v katerem koli odnosu, ki se lahko spremeni – drugih ne moremo spremeniti!

Pot tantre oziroma svobode je tudi pot izgub. Vsaka izguba pa je hkrati tudi osvoboditev. Ko nekdo odide iz našega življenja, doživimo izgubo. Ampak od nas je odvisno, kako bomo na to gledali. Če se zavedamo, da je vse minljivo, bomo lažje šli skozi proces. Zapusti nas partner, otroci odidejo in si ustvarijo svoje življenje, starši umrejo, prijateljica se preseli v drug kraj, umre nam hišni ljubljenček. Vse to so izgube. Če bomo na izgube gledali kot na osvoboditev, pri tem ne bomo trpeli. Trpljenje nastane, ko smo preveč navezani in ne znamo spuščati. Zato je tako pomembno od-puščanje. Vsaka izguba prinese nekaj novega v življenje. Nekaj odide, pride pa novo. In to je bistvo svobode – nenavezanost. Dovoliti, da vse, kar mora, odide iz našega življenja, zato da naredi prostor novemu. Temu, kar je v skladu s tem, kar smo. Če znamo spustiti, čutimo žalost, če ne znamo, pa veliko trpljenje. To je moksha. Osvoboditev od trpljenja.

Prav tako se je treba zavedati, da rastemo v skladu z razvojem naše duše. Ne moremo izsiljevati, pospeševati, ampak se zavedati, da se vse zgodi, ko se mora, ob pravem času, na pravem mestu. In tudi to je tantra. Da plavamo s tokom. Da smo potrpežljivi, razumevajoči, spoštljivi do sebe in drugih, brezgrajni. Mojstri. Brezgrajnost v mislih, besedah in dejanjih. Vendar je bistveno, da znamo to tudi živeti. To nam pa pokaže življenje, ki nam prinaša lekcije, ki jih moramo kot duša tudi osvojiti.

Aleksandra Jamnik

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1007

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Poslušam zaskrbljene starše, kako se pritožujejo, da njihovi otroci iz vrtca pridejo polni mivke, z blatnimi čeveljci in zamazanimi hlačami. Pa pri sebi razmišljam, kaj se je zgodilo s taistimi sedaj starši, ki so nekoč bili enako stari, kot so sedaj njihovi malčki in sem prepričana, da so bili še bolj svinjski in blatni, a srečni in nadihani svežega zraka.

Ali nimamo vsi doma pralnih strojev? Pa različnih pralnih praškov, v gelu, v kapsulah, vanišev za odstranjevanje še najbolj trdovratnih madežev in kar je ostale čistilnopralne navlake? In zakaj se dela takšen cirkus okoli tega, če je otrok zamazan? Ker se je igral v peskovniku, pa malce poskakoval po lužah pa bil srečen in z nasmehom do ušes. In higienični starši takoj ta prešeren nasmeh zatrejo s kritiko otroku, češ "spet si ves zamazan", "ali ne moreš paziti na tele nove hlače" ali pa pogosta "kako ti ne morem dopovedati, da pazi kako se igraš, da se ne umažeš". In jaz obolim. Ker, ko takole otroke zatiramo in jim onemogočamo svobodno ritje po pesku, pa preizkušanje zmogljivosti peščenih potičk, jih ropamo kreativnosti in otroške brezskrbnosti.

Vem, rekli boste, da se v mivki in pesku skriva na milijarde najbolj groznih bakterij. Ampak pesek v vrtcih je pregledam, da ni okužen, da je primeren za igro otrok in da ne bo nič narobe, ko si otroci dajo duška v kreativnosti in v timskem delu, če skupaj postavljajo grad iz peska. Seveda vsi vemo, da si je treba po vsaki igri temeljito umiti roke. In oblačila vreči v pralni stroj. Pa saj ni nujno, da otrok v najlepših cunjicah hodi v vrtec, zlasti če je lepo vreme in se lahko predvideva, da se bodo igrali tudi v peskovniku.

Sama sem vzpodbujala hči, ko je bila malčica, da se je čim več igrala v pesku, da sva skupaj skakali po lužah in plezali po igralih, pa tudi po kakšnem drevesu. Je bila zamazana ona in jaz. Nič ne de, obe sva bili presrečni, naigrani in zadovoljni, da sva se družili. Niso me motile temne lise na hlačah ali strgano koleno na hlačnici. Vse spada v igro. In igra v otroški dobi spada v predal UČENJA.

 

Nadaljuj branje
Ključne besede: kreativnost otroška igra učenje
Ogledi: 7746