BLOGI

RSS Ključne besede zapisa: učenje

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Tantra je znanje o svobodi. Pristna, prvotna tantra je znanje, ki govori o reinkarnaciji, o razvoju duše, ki se je skozi različna utelešenja razvijala do končne osvoboditve. Je pot odpiranja srca na pravilen način. Če srce ni pravilno odprto, lahko pride do nepopravljivih oziroma resnih poškodb. Predaja v duhu tantre govori o predaji izkušenj iz vseh inkarnacij, kar pripelje do samouresničenja. V preteklosti je bilo velikokrat tako, da se je učitelj od učenca oziroma učenke pravzaprav učil, saj je bil ta veliko bolj odprt in dovzeten za to vrsto znanja. Ko je učenec/-ka osvojil/-a lekcijo oziroma sprejel/-a učiteljev ukrep, je lahko tudi učitelj ozavestil določene stvari pri sebi. So bili pa ti ukrepi velikokrat zelo težki in naporni, saj je bilo treba dušo dvigniti na višjo raven zavedanja. In tako sta se oba dvigovala do končne samorealizacije. Zato so tudi bili potrebni ašrami oziroma različne vrste »izolacij«, kot npr. življenje v gorah, saj je bil to dolgotrajen proces. Danes se dvig duše odvija na veliko nežnejši in mehkejši način, saj so energije pretočnejše. V preteklosti so bile energije goste in temu primerni tudi učiteljevi ukrepi. 

Spolnost v okviru tantre kot duhovne osvoboditve je bila dostopna samo, če sta bila učitelj in učenka hkrati tudi mož in žena, pa še to samo v primeru, da sta bila že oba skoraj mojstra. V tem primeru je šlo za dvojni odnos – dogovor dveh duš. Če pa je bil odnos samo na ravni učitelj-učenka, je bila spolnost v okviru duhovne osvoboditve nemogoča, saj je bil kršen moralno-etični kodeks. Zato je imel učitelj veliko odgovornost do učencev, učenk in prav tako so tudi učenci imeli veliko odgovornost do učitelja. Odnosi so vedno odgovornost do sebe in drugih. Pri tem je pomembno, da ne izgubimo sebe. Da znamo ločiti, kaj je v odnosu naše in kaj ni. Da ne prevzemamo odgovornosti drugih nase, saj sta za vsako nastalo situacijo potrebna dva. Daleč najpomembnejši pa je odnos, ki ga imamo sami s sabo, saj smo mi edina oseba v katerem koli odnosu, ki se lahko spremeni – drugih ne moremo spremeniti!

Pot tantre oziroma svobode je tudi pot izgub. Vsaka izguba pa je hkrati tudi osvoboditev. Ko nekdo odide iz našega življenja, doživimo izgubo. Ampak od nas je odvisno, kako bomo na to gledali. Če se zavedamo, da je vse minljivo, bomo lažje šli skozi proces. Zapusti nas partner, otroci odidejo in si ustvarijo svoje življenje, starši umrejo, prijateljica se preseli v drug kraj, umre nam hišni ljubljenček. Vse to so izgube. Če bomo na izgube gledali kot na osvoboditev, pri tem ne bomo trpeli. Trpljenje nastane, ko smo preveč navezani in ne znamo spuščati. Zato je tako pomembno od-puščanje. Vsaka izguba prinese nekaj novega v življenje. Nekaj odide, pride pa novo. In to je bistvo svobode – nenavezanost. Dovoliti, da vse, kar mora, odide iz našega življenja, zato da naredi prostor novemu. Temu, kar je v skladu s tem, kar smo. Če znamo spustiti, čutimo žalost, če ne znamo, pa veliko trpljenje. To je moksha. Osvoboditev od trpljenja.

Prav tako se je treba zavedati, da rastemo v skladu z razvojem naše duše. Ne moremo izsiljevati, pospeševati, ampak se zavedati, da se vse zgodi, ko se mora, ob pravem času, na pravem mestu. In tudi to je tantra. Da plavamo s tokom. Da smo potrpežljivi, razumevajoči, spoštljivi do sebe in drugih, brezgrajni. Mojstri. Brezgrajnost v mislih, besedah in dejanjih. Vendar je bistveno, da znamo to tudi živeti. To nam pa pokaže življenje, ki nam prinaša lekcije, ki jih moramo kot duša tudi osvojiti.

Aleksandra Jamnik

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 87

Jernej je učitelj energijskih tehnik in se petnajst let ukvarja z raziskovanjem svojih sposobnosti. V Celju izvaja delavnice energijskih in dihalnih tehnik za razvoj zavesti, po izobrazbi je elektrotehnik, ljubiteljsko pa se ukvarja z oblikovanjem izdelkov iz lesa. Pogovarjala sva se o življenjsko pomembnih rečeh, o politiki, revoluciji, o sistemu, v katerem živimo, o duhovnih modrostih in notranji tišini. O tem, kako živeti v miru s samim seboj in s svetom okoli sebe.  

Jernej, kaj ti je v življenju najbolj pomembno?

To, da presežem vse lastne omejitve ter prebudim speče energijske potenciale in sposobnosti, kar pomeni, da dosežem totalno koncentracijo in ostrino uma, povezavo z duhom. Vem, kako bi moralo biti, in vsak dan se trudim doseči to stanje. To zame pomeni, de ne dovolim, da me vodijo sile lenobe, pasivnosti, ampak da sem buden, v volji, nameri in ostrini. Vsak dan je bitka. Vsak dan se je treba ponovno naravnati na to, ker lahko že naslednji dan pozabiš. Kar naprej se je treba opominjati, truditi, nič ne pride samodejno.

Kaj ti predstavlja sistem, družba, v kateri živiš, družbeni dogovori, pravila?

Preden sem začel delati na sebi in tudi še leta kasneje, sem bil kar naprej v jezi na sistem, zakaj je tega treba. Čutil sem jezo na vsako ureditev, od gospodarstva, bančništva, upravljanja države, politike, res čisto na vse … V resnici mi čisto nič ni ustrezalo. Paradoks pa je, da hkrati vsak ta sistem nosi v sebi, in najtežje je pogledati vase in to videti. Tudi sam sem imel s tem težave, zadnja leta pa si to lažje priznam, čutim in tudi vse bolj vem, kje v meni se skrivajo bančnik, politik, religijski vodja in gospodar vojne. Gre samo za notranja stanja energij, ki se manifestirajo navzven. Ljudje imajo podobna stanja v sebi, podobne vzorce o tem in potem je takšna realnost, kot je. Poanta pa je, da ta sistem v sebi transformiraš, energijo preobraziš …

Ali smo na te energije tako navajeni, da jih v sebi sploh ne zaznamo?

Gre za to, da nam te energije dajejo lažen občutek, da smo živi. Marsikdo v svojem pohlepu razmišlja, da kakšen pa bi bil svet brez vojne: najprej moraš sprožiti vojno, da lahko potem nekaj prodaš in da potem tam, ko je vse zrušeno, investiraš in prodajaš, nekaj zgradiš. Nato tak človek misli, da je mali ´bogec´ v svojem malem svetu pohlepnih ambicij. Te programe v sebi kolektivno nosi velik del človeštva, ki sploh ne pomisli na to, da bi svet lahko obstajal tudi brez vojne in pohlepa. Če tega ne moreš izživeti, to ne pomeni, da tega v tebi ni. V resnici smo si zelo podobni, imamo podobne misli in vzgibe. V resnici tudi moja jeza na sistem, sedaj to vem, ni bila toliko iz nekih človekoljubnih namenov, ampak iz tega, zakaj jaz nimam, on pa ima, torej iz pohlepa.

Torej duhovnost ni človekoljubna?

Duhovna pot te privede do šokantnih spoznanj, če greš res v svoje globine. Duhovni ego te tako ´farba´, da misliš, da si duhoven že, če samo malo razmišljaš o duhovnosti. Leta in leta sem tlačil resnične notranje vzgibe, kot je bila na primer energija surovega pohlepa. Samo domišljal sem si, da sem to razrešil. Ok, mentalno že … Pohlep se namreč ne navezuje samo na slo po denarju, poslu, znanju, ampak na pohlep po čemer koli, samo da uveljaviš svojo moč, svoj prav, da si prvi, naj… To je pohlep.

Ali imaš sebe za upornika proti sistemu?

Ni dobro biti ne upornik in ne pristaš oziroma ovca. Tretja točka je pot zavesti, da sprejmeš svet takšen, kakršen je. In če imaš ti svoje notranje vrednote, po katerih živiš, ti tudi sistem ne more narediti ne dobrega ne slabega. Ostajaš nevtralen, ne vpletaš se v noben spor, v nobene ideologije, ne v nasilje, ne stopaš ne na levo, ne na desno, ampak vztrajaš v tretji točki, ki je pot zavesti, pot duhovnega napredka. Če bi spoštovali svoje notranje duhovne vrednote, kot so ljubezen, sodelovanje, spoštovanje, potem takega sistema, kot je obstajal skozi celo zgodovino in obstaja še danes, ne bi bilo.

Kot nas uči zgodovina, se je uporništvo običajno kaznovalo. V redu, je bila revolucija, ampak revolucije niso ničesar spremenile, če že, je bila sprememba trenutna, ampak potem se je sistem nadomestil samo z drugo obliko. Globalno pa se ni nič spremenilo. Poleg tega si upornik – revolucionar ravno tako umaže roke. V bistvu je v obsodbi in hkrati ponovi isto: obsodi, ubije in potem sam postane diktator. Vsi sistemi revolucije so se izrodili – zrušili so obstoječe sisteme in jih zamenjali z drugimi. Nič se ni spremenilo, ker ni bilo notranje revolucije, revolucije v vsakem posamezniku, ni bilo notranje spremembe. Ne moreš na silo, z orožjem, s prelivanjem krvi spremeniti in razrešiti zunanjih problemov. Vsi ti zunanji problemi so odraz notranjih konfliktov, konfliktov v nas, konflikta s samim seboj.

Na kakšen način lahko presežeš ta konflikt znotraj sebe?

Da presežeš ta konflikt znotraj sebe, se ga moraš najprej zavedati in priti do točke, ko ti je dovolj vseh ideologij in načinov izkoriščanja, pohlepa, zunanje norosti, ko se nekako zaveš, da to ne vodi v pravo smer in da si ti sam odgovoren za svoje življenje. Nato poiščeš svojo pot, da izstopiš iz kroga zamer in medsebojnega obračunavanja, in začneš slediti tistemu pravemu, tihemu glasu v sebi, ki te usmerja v pravem delovanju. V Stari zavezi je 10 božjih zapovedi, ki lepo govorijo o tem. Če bi se ljudje tega držali in razumeli njihov pomen, ne bi bilo gorja in tudi ne bi nastal sistem izkoriščanja, politike, vojne – to kar imamo sedaj, temveč bi bilo možno sodelovanje. Samo deset zapovedi je, ne milijon zakonov in predpisov.

Ali je pomembno, kako živimo, kako se obnašamo, delujemo v odnosih?

Najpomembnejša stvar je točno to, kako živimo. Če nimamo smisla življenja, živimo brezciljno v kaosu zgoraj naštetih stanj, energija gre v tri dni in potem umremo. Duhovna pot, energijske veščine, meditacija in da najdeš svojo srčno vizijo, poslanstvo, ki te osrečuje – jaz druge rešitve ne vidim. Da ugotoviš, kaj lahko narediš zase, za svet, za druge, da vsi dvignemo zavest na višjo raven, kjer ni kaosa in ni strahu. Skozi stoletja so na zemljo prihajali posamezniki, da so nas opominjali, da obstaja še kaj drugega poleg običajne človeške bede in trpljenja. Ti mojstri so navdihnili množice za spremembe in z vzgledom učili, da je možno drugače, da je možno biti v srcu, da je možno biti izven tega izkoriščanja.

 

 

Z Jernejem se je pogovarjala Karmen Merlov.

Nadaljuj branje
Ogledi: 468

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Kot majhna punčka sem velikokrat opazovala strica pri njegovem delu. Bil je slikar. Kadar je slikal, mi je bilo vedno zanimivo biti ob njem, to me je pomirjalo. Tudi sama rada rišem, ta ljubezen je v meni že od malih nog. Približno pet let nazaj sem se opogumila in si kupila slikarsko platno, nekaj akrilnih barv in čopič. In se prepustila ter naslikala svojo prvo sliko na platno. Risala sem to, kar sem v tistem trenutku čutila in ´videla´. Slika je upodabljala vizijo. Obesila sem jo na steno in vsi smo jo občudovali. Izražala je pogum in akcijo; dejanje iz srca.

Nekega dne pa sem opazila, da je stena pod sliko porisana. Porisal jo je moj takrat dveletni sin. Nisem ga kregala, ker mi je bilo jasno, da je tam risal, ker je začutil nekaj pozitivnega. Vedela sem, da če bi ga kregala, verjetno res ne bi nikoli več risal po steni, ne bi pa vedel, zakaj ne sme, ker je bil premajhen, da bi razumel. Pa še moja slika je tam visela. Zakaj pa njegova ne bi smela? S tem bi mu lahko vzela voljo do risanja. Razložila sem mu, naj riše na papir ali platno, in ga tisto obdobje malo bolj opazovala, da sem lahko hitro prišla, če sem videla, da so ga zasrbeli prsti in je bil s kakšno barvico namenjen poti steni. Po tem nikoli več ni risal po steni.

Danes je star sedem let in veliko riše. Velikokrat z mano s čopiči na platno. Lotila sva se že tudi skupnih slik: ali jo je on začel, jaz pa dokončala, ali pa mi je dajal navodila, katero barvo naj vzamem, kakšno črto naj narišem. In ena od teh skupnih slik je njemu najljubša. Vsake toliko pa zamenjava slike, ki visijo v stanovanju. Pravi, da jih dava na razstavo. Uči me uživanja ob kreiranju in ustvarjanju pa še stanovanje popestriva ob tem. Rad sodeluje z mano na tak način.

b2ap3_thumbnail_Sodelovanje_jesen2014-clanek-otrok_moj-ucitelj.jpg

Nekaj dni nazaj pa je bila podobna zgodba pri leto in pol stari punčki, ki jo poznam. Očka ji je dal štampiljko in papir, na katerega je veselo štampljala. In še pohvalil jo je in ji povedal, da mu je všeč, kar je naredila. Potem pa je usmeril pozornost drugam in ona ga čez nekaj časa pokliče, naj nekaj pogleda. Pokazala mu je, kako ´lepo´ je poštampljala belo steno na hodniku. Kako je ravnal? Zajel je sapo in ji mirno povedal, da naj drugič uporabi papir. Zelo podobna zgodba kot prej. Če bi jo kregal, bi ona lahko povezala, da ni prav, ker ustvarja, da je to narobe. In tako v otroku lahko zablokiramo del kreativne energije. Zato raje vdihnimo, izdihnimo in mu na lep način povejmo. Ni narobe, če otrok ustvarja. Raje mu povejmo, da nam ni všeč, da je stena porisana, ker mogoče pa njemu je.

Kako najlaže začutimo, kako ravnati z otrokom, če stori kaj nepredvidljivega? Usedemo se in se čim bolj umirimo, zapremo oči in začnemo globlje dihati. Spomnimo se svojega otroštva, kako smo se počutili, če nismo razumeli, zakaj smo kregani. Začutimo svojega otroka in način, ki je zanj najboljši, da se bo dobro počutil in si zaupal. Če začutimo neprijetne občutke ali bolečino v fizičnem telesu, globoko dihamo toliko časa, da minejo. Ko bomo tako očistili svoje izkušnje iz otroštva, bomo lažje na bolj miren način izrazili svoje mnenje. In se z otrokom mirno pogovorili, kadar bo storil kaj ´narobe´. Narobe za naše predstave, ne njegove.

 

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 669

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Ščitnica je žleza, ki tvori ščitnične hormone. Ko se poruši njeno delovanje, pride do zmede v telesu, kajti njeno delovanje se dotakne skorajda vseh organov v telesu. V mojem primeru je delovala preveč, v obliki avtoimunske bolezni bazedovke. Izbuljene oči, povišan srčni utrip, nespečnost, hitro izgubljanje telesne mase so bili simptomi, ki so mi dolgo sporočali, da se v telesu nekaj dogaja.

Vzroki

Ženska energija mi je bila zmeraj »tuja«. Kljub temu da sem ženska, je večinoma iz mene prišla neka popačena žensko-moška energija, ki je v meni povzročala razdvojenost. Kot ženska sem se obnašala po vzorcih, ki sem jih prejela od drugih in jih ponotranjila: naučeno obnašanje, kakšna ženska mora biti, kot moški pa prav tako po prejetih vzorcih: predvsem zavračanje ženske energije, ki ni pristna. V obeh energijah se nisem sprejemala – zavračanje sebe, ki sega v zgodnje otroštvo in prejšnja življenja, ter zatekanje k hrani, ki je služila, in mi tu in tam še vedno, kot moj najljubši tlačitelj in tolažba obenem oziroma sem si z njo izkazovala«nežnost«, ne glede na to, kako hecno se to sliši. Nezdravo prehranjevanje, in še marsikatera druga nezdrava navada, me je pripeljala do vnetja v umu, telesu in energiji.

Kaj pa zdaj?

Najprej je bila diagnoza velik šok. Po nekaj letih dela na sebi me je sesulo, kako se lahko to zgodi meni. Kasneje sem ugotovila, pravzaprav sedaj po treh letih, da mi je telo sporočalo, naj se povežem sama s seboj, prečistim nasilnost do sebe in nesprejemanje svoje jin – ženske energije in se energijsko postavim na svoje noge.

Začetki so bili ubijalski. Z močnimi zdravili, ki sem jih po mojem mnenju takrat potrebovala, sem kot mesečnik hodila na delavnice, brez energije in volje, a vseeno z vztrajnostjo in notranjim hotenjem višjega jaza, kar je bila moja rešitev, poleg 50 prijateljev – sobojevnikov, ki so me potrpežljivo gledali in mi pomagali, nedeljo za nedeljo. Tako že tri leta predelujem in osvetljujem odnos do sebe, odnos s starši, predvsem vezi z njimi, ki so pri meni jeklene, kar se je v preteklosti odražalo predvsem v prelaganju krivde na druge, nesamostojnosti v vseh pogledih ter strahu pred smrtjo.

In sedaj?

Že skoraj leto in pol sem brez zdravil, fizično sem si precej opomogla, zavedanje se konstanto povečuje, energijske tehnike za čiščenje spolne čakre, pleksusa in grla pa so te, ki mi najbolj pomagajo, poleg rekapitulacije in drugih energijskih tehnik. Doživljam vzpone in padce, vendar vsak dan z vztrajnostjo in namero delam na odpuščanju in sprejemanju same sebe.

 

 

Polona Božič

Nadaljuj branje
Ogledi: 652

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Poslušam zaskrbljene starše, kako se pritožujejo, da njihovi otroci iz vrtca pridejo polni mivke, z blatnimi čeveljci in zamazanimi hlačami. Pa pri sebi razmišljam, kaj se je zgodilo s taistimi sedaj starši, ki so nekoč bili enako stari, kot so sedaj njihovi malčki in sem prepričana, da so bili še bolj svinjski in blatni, a srečni in nadihani svežega zraka.

Ali nimamo vsi doma pralnih strojev? Pa različnih pralnih praškov, v gelu, v kapsulah, vanišev za odstranjevanje še najbolj trdovratnih madežev in kar je ostale čistilnopralne navlake? In zakaj se dela takšen cirkus okoli tega, če je otrok zamazan? Ker se je igral v peskovniku, pa malce poskakoval po lužah pa bil srečen in z nasmehom do ušes. In higienični starši takoj ta prešeren nasmeh zatrejo s kritiko otroku, češ "spet si ves zamazan", "ali ne moreš paziti na tele nove hlače" ali pa pogosta "kako ti ne morem dopovedati, da pazi kako se igraš, da se ne umažeš". In jaz obolim. Ker, ko takole otroke zatiramo in jim onemogočamo svobodno ritje po pesku, pa preizkušanje zmogljivosti peščenih potičk, jih ropamo kreativnosti in otroške brezskrbnosti.

Vem, rekli boste, da se v mivki in pesku skriva na milijarde najbolj groznih bakterij. Ampak pesek v vrtcih je pregledam, da ni okužen, da je primeren za igro otrok in da ne bo nič narobe, ko si otroci dajo duška v kreativnosti in v timskem delu, če skupaj postavljajo grad iz peska. Seveda vsi vemo, da si je treba po vsaki igri temeljito umiti roke. In oblačila vreči v pralni stroj. Pa saj ni nujno, da otrok v najlepših cunjicah hodi v vrtec, zlasti če je lepo vreme in se lahko predvideva, da se bodo igrali tudi v peskovniku.

Sama sem vzpodbujala hči, ko je bila malčica, da se je čim več igrala v pesku, da sva skupaj skakali po lužah in plezali po igralih, pa tudi po kakšnem drevesu. Je bila zamazana ona in jaz. Nič ne de, obe sva bili presrečni, naigrani in zadovoljni, da sva se družili. Niso me motile temne lise na hlačah ali strgano koleno na hlačnici. Vse spada v igro. In igra v otroški dobi spada v predal UČENJA.

 

Nadaljuj branje
Ključne besede: kreativnost otroška igra učenje
Ogledi: 6773