BLOGI

RSS Ključne besede zapisa: vzorci

»Miom se mi je v samo dveh mesecih zmanjšal za cel centimeter«

Dokazov o tem, kako lahko energijske tehnike oziroma zdravljenje z njimi učinkujejo, je dovolj, v tokratnem članku pa vam bom predstavila izpoved ene od udeleženk individualne terapije Magičnost gibanja.

Gre za žensko 50-ih let, ki je aprila 2012 prišla k meni na individualno terapijo. Povedala mi je za svojo težavo, in sicer da ima na zunanji strani maternice dva mioma ter polip v maternici. »Miom je benigni tumor maternice. Bule nastajajo v sami maternični steni ali pa na zunanji in/ali notranji steni maternice. Različni so tudi po velikosti, nekateri potrebujejo več let, da zrastejo do velikosti graha. V primeru, da miom povzroča ženski težave, je potrebna operacija – izpraskanje maternice ali v skrajnem primeru izrez maternice,« je zapisano v Zdravstvenem vodniku.

Ob tem bi rada poudarila, da je maternica vir oziroma hranilnik ženske energije in je še kako pomembna za vsako žensko, da jo ´ohranja v dobri kondiciji´. Ima pa tudi mnoge druge lastnosti, več o njih pa v kakšnem drugem članku.

Po dveh mesecih energijskega zdravljenja je bila udeleženka pripravljena podeliti svojo izkušnjo: »Marca meseca sem končala v bolnici zaradi vnetih bezgavk v dimljah. Ob sprejemu so naredili ginekološki pregled in našli dva mioma na zunanji strani maternice – enega v velikosti 28 x 24 mm, drugega 14 x 10 mm, ter vnetje levega jajčnika. V bolnici sem bila teden dni. Potem so mi na prvi kontroli našli še polip v maternici, v velikosti 20 mm. To je bilo 15. marca 2012. Zaradi take diagnoze sem bila na kontrolo naročena čez mesec dni (torej aprila), kjer bi se ginekologinja odločila, kdaj me bo dala na operacijo.

Na začetku aprila sem začela obiskovati individualne terapije Magičnost gibanja, kjer sem spoznala različne energijske tehnike. Z Leticijo sva intenzivno delali na zdravljenju maternice, vaje sem izvajala tudi sama doma. Ko je bil čas za klic ginekologinje, da se prijavim za pregled, le-te nikakor nisem uspela dobiti na telefon. Vsakič ko sem poklicala, je bila ali odsotna, ali na dopustu, ali pa se sploh ni javljala. Instinktivno sem sklepala, da me ni treba biti strah, saj je zadeva že v procesu zdravljenja, in zelo očitno mi je bilo pokazano, da še ni čas za moj pregled. Končno sem potem 11. junija le dobila termin za pregled, kjer je ginekologinja opravila ultrazvok in me seznanila z novimi ´merami´. Stanje po dveh mesecih zdravljenja z energijskimi tehnikami je bilo naslednje: en miom je popolnoma izginil, drugi se je zmanjšal na velikost 18 x 14 mm (torej je bil za en cm manjši!), medtem ko se je polip v maternici zmanjšal iz 20 na 14 mm. To so bile zame resnično dobre novice. Ginekologinja je bila vidno presenečena nad mojim stanjem in me vprašala, kaj delam. Povedala sem ji, kam hodim, in na vse skupaj je samo dodala, da naj kar nadaljujem s temi ´terapijami´ in da se vidiva oktobra. 

Poleg tega čudeža pa lahko potrdim, da se zaradi terapij tudi na splošno precej bolje počutim kot prej. Bolj sem umirjena, čutim, da se mi telo prebuja, moja gibljivost je precej večja, in vse to se je zgodilo v samo dveh mesecih. Moram priznati, da nikoli v življenju nisem telovadila ali kako posebej skrbela za svoje telo. Zaradi tega dogodka sem dobila v delavnice Magičnost gibanja še več zaupanja, predvsem pa v svoje samozdravilske sposobnosti, ki se očitno prebudijo ob izvajanju energijskih tehnik.«

Potrjeno in dokazano, da delo na sebi s pomočjo energijskih tehnik še kako deluje.  Z udeleženko sva čistili čakre (še posebej spolno čakro), zdravili z belo, zlato in oranžno svetlobo ter delali gibalne energijske tehnike, rekapitulacijo, plejadske tehnike, rebirthing in ostale tehnike, ki jih učimo na naših delavnicah. Vsekakor pa je udeleženka sama sebi največ pomagala s tem, da je tehnike izvajala tudi doma, se odprla zdravljenju, sprejela tehnike, katerih učinke je posledično vse bolj čutila. Da se je spremenila tudi navzven, je dobila celo potrditve od ljudi, ki jo poznajo, saj so jo kar naenkrat vsi začeli spraševati, kaj dela, da je tako dobro videti.

 

Leticija Fortin, iz knjige Z namero do zavesti, srčnosti in svobode

Nadaljuj branje
Ogledi: 686

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Ustvarjalnost je proces, ki ga lahko razumemo v ožjem pomenu ustvarjanja umetniških izdelkov ali pa kot odnos, ki ga imamo do lastnega življenja. Takšen pogled na življenje ima tudi Klara Dev, ki meni: »da če rišemo in ustvarjamo, potem delamo s svojo energijo, jo premikamo, usmerjamo, smo fluidni, kreativni, unikatni, najdemo nekaj svojega. Kreativna energija je zdravilna energija in je življenje. Imam veliko prakse, nič teorije, pa vseeno rišem.« V življenju se znajdemo v podobni situaciji: brez navodil za uporabo kako svoje življenje dojemati kot ustvarjalni proces in se v njem počutiti kot umetnik, ki ustvarja svojo največjo umetnino. Klara svoje življenje ustvarja kot članica skupine Magičnost gibanja, mamica osemletnemu Maticu, kreativna risarka, soavtorica knjige Z namero do zavesti srčnosti in svobode, piše članke za portale, snema tehnike za DVD-je, dela z otroki ...

Slikanje in risanje je za Klaro že v otroštvu predstavljalo velik del njenega življenja. »Zdi se mi, da je vse, kar sem počela, bilo to, da sem zunaj sedela na travi, se igrala z rožami, plesala in risala. Poleg tega je bil stric akademski slikar, in ko sem bila majhna, sva imela lepo povezavo. Bil mi je zelo všeč, ker je bil drugačen, sproščen in zanimiv ... Imel je svoj atelje, kjer je ustvarjal, in velikokrat sem šla k njemu, ko je slikal.« 

V najstništvu je risanje skoraj čisto opustila, v srednji šoli je začela pisati pesmi in se bolj ´ukvarjala´ s fanti. Ustvarjalnost se je izgubila v dolgih živahnih nočeh in površinskih odnosih. Ponovno je začela slikati šele pred nekaj leti, ko se je srečala z nekaterimi člani skupine Magičnost gibanja, ki so slikali, kljub temu da niso bili akademski slikarji. Takrat je spoznala nov vidik slikanja – narišeš, karkoli čutiš, lahko rišeš druge stvari, rišeš tisto, kar ´vidiš´ (kar vidiš znotraj sebe). Potem si je kupila slikarska platna, čopiče in barve ter začela slikati drugače. »Začela sem risati vzorce (podobno kot mandale), različna sosledja črt, krivulj, uporabljati kombinacije barv in tako spoznala, da rišem energije, občutke – abstraktni svet, ki ga zaznavam tudi z drugimi čutili. To je bil spontan proces, ki je trajal več let, kot posledica ukvarjanja s sabo in s svojimi občutki. Ko sem jih sproščala iz telesa, sem lahko prišla bolj v stik s sabo in svojimi željami. In sedaj ko slikam, se najprej dobro počutim, ko dobim neko idejo, dobim videnje, začutim željo po tem, da bi izrazila eno stvar, ki jo vidim ali čutim – vidim energijo, ki je takrat okoli mene. Ko pa nekaj časa rišem, včasih to ni to, kar imam v glavi. Težje je spraviti idejo na platno, ker ne poznam tehnik risanja, ki bi zagotovo olajšale ta del ustvarjanja. Potem se odločam ali sprejmem, da je narisana slika drugačna, kot je na sliki v moji glavi, ali dodam sence, barve, tridimenzionalne efekte ali karkoli drugega in odprem spet neki nov proces ustvarjanja. Ali pa enostavno narišem drugo sliko. Pomembno je, da rišem zase, ne za pohvale drugih. In potem tudi lažje sprejmem, karkoli narišem. Ali je nekaj bolj ali manj lepo, je stvar vsakega posameznika. Nekomu je neka moja slika bližje, nekomu pa neka druga. In dobro je, da se vmes soočam s tem, kar mi prinese ustvarjanje. Včasih grem vmes v trgovino kupit kakšno posebno stvar, spet drugič pa samo prespim in sliko dokončam naslednji dan.«

Klara tudi meni, da se da slikati in ustvarjati tudi, če ne poznamo teorije. »Tudi, če nimamo umetniških šol, ne poznamo tehnik risanja, ne znamo mešati barv, če mislimo, da ne znamo risati (ali celo, da ne smemo, ne moremo), lahko rišemo. Nekje je samo blokada, zadržek, ki ga je treba ozavestiti in sprostiti ter se lotiti ustvarjanja. Risanje je tudi zdravilen proces, ker sprošča napetosti, občutke, zadrževane energije, spomine iz otroštva, vrtca, šol. Če rišemo in ustvarjamo, delamo s svojo energijo, jo premikamo, usmerjamo, smo fluidni, kreativni, unikatni, najdemo nekaj svojega. Kreativna energija je zdravilna energija, je življenje. Ko se kreativnost ustavi, se valjam nekje v enem temnem kotičku sebe. Ustvarjalnost je del nas. Nekdo bo risal, drugi bo pisal, plesal. V bistvu si sami kreiramo življenje. Ustvarjalnost mi pomaga pri odnosih, delu, v različnih situacijah; življenje je tako bolj pestro.«

Klara v Ljubljani izvaja skupinske in individualne delavnice, na katerih uči razne gibalno dihalne energijske in druge kreativne tehnike, kako si dvigniti nivo energije, kako se soočati s svojim življenjem, s sabo in svojimi občutki, svojim otroštvom, izkušnjami ... Gre za pester način dela, kjer je zajet cel spekter od fizičnih vaj in gibanja do dihalnih vaj, meditacij, pogovora, plesa, petja … Namen teh delavnic je, da pride človek v stik s sabo, da se spozna, da začuti, kaj ga omejuje, da ve, kaj on sploh je – spoznavanje sebe, in v tej smeri deluje. Da ne ostane samo pri idejah v glavi, ampak da zbere dovolj energije, da začne tako tudi delovati. S tem spreminja svoje delovanje in lahko realizira želje, tudi če se mu zdijo še tako nemogoče.

Klara pravi, da se ustvarjalna energija pri vsakem človeku nahaja par prstov pod popkom, kar nekateri imenujejo spolna čakra, drugi vir življenja, vir kreativne energije. »Skozi izkušnje sem spoznala, da določene blokade na tem področju zavirajo pretok kreativne energije (težje smo ustvarjalni ali sploh ne moremo biti). Nepredelane občutke shranjujemo na področje spolne čakre – ženske v maternico. Kreativno energijo blokira preveč nerazrešenih občutkov, nesprejemajoč odnos do sebe, drugih, težki odnosi, otroštvo, potlačeni spomini itn. Ta energija je potem skrita pod vsem tem balastom in se ne more izraziti. Soočanje z občutki pomaga razrahljati to energijo, transformirati občutke, ozavestiti sebe in svoje obnašanje ter dopušča, da se ta energija lahko izrazi. Potem pa jo je treba usmeriti vase (ali je to risanje ali kakšna druga oblika kreativnosti ali razreševanje odnosov, dogodkov, izkušenj, poslanstvo, delo, vizija itd.). Pri tem mi pomagajo energijske tehnike, drug del pa je ta, da skušam vse to prenesti v svoje življenje: če npr. ozavestim, da nekaj delam samo zaradi nekega zunanjega vzgiba (ne sebi v korist), to potem tudi zavestno opustim. Tako lahko začnemo spreminjati svoje ustaljene navade in otopel ritem. Eni bodo v svoje življenje dodali hobije, drugi si bodo upali iti bolj med ljudi, tretji se bodo začeli izražati na drugih področjih, morda bodo začeli igrati inštrument, peti, ustvarjati izdelke ...«

 

S Klaro se je pogovarjala Karmen Merlov.

Nadaljuj branje
Ogledi: 553

V življenju se vsakemu ˝zgodijo˝ težki trenutki. Ti trenutki znajo včasih trajati več dni, tednov ali mesecev. Naj gre za bolečine in s fizičnim zdravjem povezane težave, občutke anksioznosti in tesnobe ali pa nezmožnost soočanja z življenjskimi okoliščinami, v katerih se znajdemo: v partnerstvu, pri delu, ki ga opravljamo, v družini, katere del smo, ali pa gre za materialno in finančno stisko.

Naš odnos do problemov, s katerimi se soočamo, postopoma izoblikuje našo naravnanost do življenja in njegovih izzivov. Ta naša naravnanost do življenja se prenese tudi na delo na sebi, na procese zavestnega in nameravanega soočanja s preteklimi izkušnjami, frustracijami, strahovi, odrinjenostjo, nezaželenostjo in drugimi močnimi čustvi, ki jih gojimo v sebi, v nezavednem, tik pod umskimi razlagami in mentalnimi zgodbami, ki jih obnavljamo v glavi.

V večini primerov si na začetku težko priznamo, da imamo težave. Ker se zaradi naše ignorance in strahu pred tem, da bi se porušilo navidezno ravnovesje, ki ga živimo navzven, ne soočimo z realnostjo, v kateri smo se znašli, jo zanikamo in upamo, da bo čim prej minila, se situacija večinoma še poslabša. Zdravstvene težave postanejo hujše, bolečine močnejše, odnosi se začnejo lomiti, delovne razmere se zaostrujejo, življenje čedalje bolj pritiska na nas, da bi končno dobili uvid v situacijo, takšno, kot je.

En del naše notranjosti želi dobiti drugačno podobo, želi se rešiti bremena preteklosti, želi se osvoboditi. Ampak, ko je človek sredi problematičnega dogajanja, je to težko videti na ta način. Zanikanju sledi odpor do soočanja, iskanje hitrih rešitev posledic, površinsko razumevanje vzrokov za nastalo situacijo in smiljenje samemu sebi. Težko nam je in upamo, da se smilimo še komu drugemu, da nam bo pomagal in namesto nas rešil situacijo, v kateri smo se znašli. Na tej točki se začne problem vleči, zavlačujemo z rešitvijo, ki je vedno v nas, do nje pa pridemo, ko spremenimo odnos do nečesa.Kaj to ˝nekaj˝ je, je odvisno od stiske, ki jo doživljamo, in od področja, kjer se to ˝nekaj˝ dogaja. 

Ko se na energijski ravni odločimo za ukrepanje (marsikdo to naredi nezavedno) – v osnovi to predpostavlja okrepitev enega dela v nas, samostojnost tistega, kar še ni bilo samostojno, osvoboditev vezi, ozdravitev čustvene bolečine ali opustitev kakšnega našega značilnega načina obnašanja – je to navzven vidnokot rešitev problema, odsotnost fizične bolečine, ureditev odnosov z iskrenim pogovorom ali kompromisno ločitvijo, ureditev delovnih razmer, odnosa s starši, otroci …

In čez nekaj časa, po mirnem obdobju, se zopet zgodi podobno: nov problem, nove težave, nov krog zanikanja, upora, nesoočanja, ubogega jaza, odločitve, spremembe, navideznega miru. Če sprejmemo dejstvo, da je bistvo življenje sámo in ne problemi ter druga skrajnost  (pretirano navdušenje in evforija), bomo v sebi začutili stabilno življenjsko silo, ki vodi življenje v smeri razvoja zavesti. To pomeni, da je naše življenje sestavljeno iz izzivov učenja, do katerih pa imamo vse prevečkrat odnos ˝odvečnega problema˝ ali pa ˝prekipevajoče evforije˝. Ne vidimo pa, da s takšnim odnosom do življenja sami ustvarjamo probleme ali pa iščemo občutek sreče in pretiranega navdušenja, ki mu vedno sledi dno. In spet sledi nov krog.       

Želja, da problemi minejo in se spet počutimo dobro, iskanje olajšanja, varnosti, udobja, ko se nam ni treba več truditi, ko nam ni treba več ˝živeti˝, zanika princip učenja skozi življenje. Gre za odnos do življenja v smislu: »Daj mi že enkrat mir!« Da bi to presegli, je potrebno spremeniti odnos, našo naravnanost do svojega življenja, za katerega smo se nekoč borili in si ga z neupogljivo življenjsko silo tudi izborili.

Nismo na Zemlji zato, da bi imeli ˝mir˝. Nismo bili rojeni zato, da bomo umrli. Nismo na Zemlji zato, da bi skakali iz stanja problemov v stanje prekipevajočega navdušenja. Na Zemlji smo zato, da se učimo, rastemo v zavesti, pozdravimo stare rane, preizkušamo svoje sposobnosti, se osvobodimo notranjih in zunanjih omejitev in postanemo tisto, kar smo od nekdaj bili – zavest v obliki energije, stabilna v svojem bitju, ki živi v spoštovanju in sprejemanju življenjske sile v sebi in drugih.

 

Karmen Merlov  

Nadaljuj branje
Ogledi: 558

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Kot majhna punčka sem velikokrat opazovala strica pri njegovem delu. Bil je slikar. Kadar je slikal, mi je bilo vedno zanimivo biti ob njem, to me je pomirjalo. Tudi sama rada rišem, ta ljubezen je v meni že od malih nog. Približno pet let nazaj sem se opogumila in si kupila slikarsko platno, nekaj akrilnih barv in čopič. In se prepustila ter naslikala svojo prvo sliko na platno. Risala sem to, kar sem v tistem trenutku čutila in ´videla´. Slika je upodabljala vizijo. Obesila sem jo na steno in vsi smo jo občudovali. Izražala je pogum in akcijo; dejanje iz srca.

Nekega dne pa sem opazila, da je stena pod sliko porisana. Porisal jo je moj takrat dveletni sin. Nisem ga kregala, ker mi je bilo jasno, da je tam risal, ker je začutil nekaj pozitivnega. Vedela sem, da če bi ga kregala, verjetno res ne bi nikoli več risal po steni, ne bi pa vedel, zakaj ne sme, ker je bil premajhen, da bi razumel. Pa še moja slika je tam visela. Zakaj pa njegova ne bi smela? S tem bi mu lahko vzela voljo do risanja. Razložila sem mu, naj riše na papir ali platno, in ga tisto obdobje malo bolj opazovala, da sem lahko hitro prišla, če sem videla, da so ga zasrbeli prsti in je bil s kakšno barvico namenjen poti steni. Po tem nikoli več ni risal po steni.

Danes je star sedem let in veliko riše. Velikokrat z mano s čopiči na platno. Lotila sva se že tudi skupnih slik: ali jo je on začel, jaz pa dokončala, ali pa mi je dajal navodila, katero barvo naj vzamem, kakšno črto naj narišem. In ena od teh skupnih slik je njemu najljubša. Vsake toliko pa zamenjava slike, ki visijo v stanovanju. Pravi, da jih dava na razstavo. Uči me uživanja ob kreiranju in ustvarjanju pa še stanovanje popestriva ob tem. Rad sodeluje z mano na tak način.

b2ap3_thumbnail_Sodelovanje_jesen2014-clanek-otrok_moj-ucitelj.jpg

Nekaj dni nazaj pa je bila podobna zgodba pri leto in pol stari punčki, ki jo poznam. Očka ji je dal štampiljko in papir, na katerega je veselo štampljala. In še pohvalil jo je in ji povedal, da mu je všeč, kar je naredila. Potem pa je usmeril pozornost drugam in ona ga čez nekaj časa pokliče, naj nekaj pogleda. Pokazala mu je, kako ´lepo´ je poštampljala belo steno na hodniku. Kako je ravnal? Zajel je sapo in ji mirno povedal, da naj drugič uporabi papir. Zelo podobna zgodba kot prej. Če bi jo kregal, bi ona lahko povezala, da ni prav, ker ustvarja, da je to narobe. In tako v otroku lahko zablokiramo del kreativne energije. Zato raje vdihnimo, izdihnimo in mu na lep način povejmo. Ni narobe, če otrok ustvarja. Raje mu povejmo, da nam ni všeč, da je stena porisana, ker mogoče pa njemu je.

Kako najlaže začutimo, kako ravnati z otrokom, če stori kaj nepredvidljivega? Usedemo se in se čim bolj umirimo, zapremo oči in začnemo globlje dihati. Spomnimo se svojega otroštva, kako smo se počutili, če nismo razumeli, zakaj smo kregani. Začutimo svojega otroka in način, ki je zanj najboljši, da se bo dobro počutil in si zaupal. Če začutimo neprijetne občutke ali bolečino v fizičnem telesu, globoko dihamo toliko časa, da minejo. Ko bomo tako očistili svoje izkušnje iz otroštva, bomo lažje na bolj miren način izrazili svoje mnenje. In se z otrokom mirno pogovorili, kadar bo storil kaj ´narobe´. Narobe za naše predstave, ne njegove.

 

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 702

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Ščitnica je žleza, ki tvori ščitnične hormone. Ko se poruši njeno delovanje, pride do zmede v telesu, kajti njeno delovanje se dotakne skorajda vseh organov v telesu. V mojem primeru je delovala preveč, v obliki avtoimunske bolezni bazedovke. Izbuljene oči, povišan srčni utrip, nespečnost, hitro izgubljanje telesne mase so bili simptomi, ki so mi dolgo sporočali, da se v telesu nekaj dogaja.

Vzroki

Ženska energija mi je bila zmeraj »tuja«. Kljub temu da sem ženska, je večinoma iz mene prišla neka popačena žensko-moška energija, ki je v meni povzročala razdvojenost. Kot ženska sem se obnašala po vzorcih, ki sem jih prejela od drugih in jih ponotranjila: naučeno obnašanje, kakšna ženska mora biti, kot moški pa prav tako po prejetih vzorcih: predvsem zavračanje ženske energije, ki ni pristna. V obeh energijah se nisem sprejemala – zavračanje sebe, ki sega v zgodnje otroštvo in prejšnja življenja, ter zatekanje k hrani, ki je služila, in mi tu in tam še vedno, kot moj najljubši tlačitelj in tolažba obenem oziroma sem si z njo izkazovala«nežnost«, ne glede na to, kako hecno se to sliši. Nezdravo prehranjevanje, in še marsikatera druga nezdrava navada, me je pripeljala do vnetja v umu, telesu in energiji.

Kaj pa zdaj?

Najprej je bila diagnoza velik šok. Po nekaj letih dela na sebi me je sesulo, kako se lahko to zgodi meni. Kasneje sem ugotovila, pravzaprav sedaj po treh letih, da mi je telo sporočalo, naj se povežem sama s seboj, prečistim nasilnost do sebe in nesprejemanje svoje jin – ženske energije in se energijsko postavim na svoje noge.

Začetki so bili ubijalski. Z močnimi zdravili, ki sem jih po mojem mnenju takrat potrebovala, sem kot mesečnik hodila na delavnice, brez energije in volje, a vseeno z vztrajnostjo in notranjim hotenjem višjega jaza, kar je bila moja rešitev, poleg 50 prijateljev – sobojevnikov, ki so me potrpežljivo gledali in mi pomagali, nedeljo za nedeljo. Tako že tri leta predelujem in osvetljujem odnos do sebe, odnos s starši, predvsem vezi z njimi, ki so pri meni jeklene, kar se je v preteklosti odražalo predvsem v prelaganju krivde na druge, nesamostojnosti v vseh pogledih ter strahu pred smrtjo.

In sedaj?

Že skoraj leto in pol sem brez zdravil, fizično sem si precej opomogla, zavedanje se konstanto povečuje, energijske tehnike za čiščenje spolne čakre, pleksusa in grla pa so te, ki mi najbolj pomagajo, poleg rekapitulacije in drugih energijskih tehnik. Doživljam vzpone in padce, vendar vsak dan z vztrajnostjo in namero delam na odpuščanju in sprejemanju same sebe.

 

 

Polona Božič

Nadaljuj branje
Ogledi: 698

Objavil: Kdaj: Kategorija: Prehrana

Kdaj ste nazadnje rekli »Danes pa res začnem hujšati?« ali pa »Od danes naprej bom res jedel bolj zdravo?«. Mnogi od vas to storite na začetku novega leta, kot zaobljubo, ki si jo daste za prihajajoče leto.

S poskusom hujšanja sem se prvič soočila v srednji šoli, tako kot večina današnjih srednješolcev, ko sem prvič v življenju vzela »stvari v svoje roke«. In takrat sem jih več ali manj vzela v svoje roke za vedno. Začela sem eksperimentirati s takšno in drugačno dieto, in po nekaj letih nihanja kilogramov in odpovedovanja hrani, prišla do zaključka, da DIETE NE DELUJEJO IN PIKA. Seveda sem za to potrebovala več let, ogromno neuspelih poskusov diet, probleme z zdravjem in prebavo in posledično tudi z lastno samopodobo. Nikakor nisem in nisem bila zadovoljna s svojim telesom, tako kot sedaj vidim pri velikem številu ljudi. Neprestano sem imela občutek, da bijem nekakšen boj z njim in da me nikakor ne želi osrečiti.  

Vse to je bila motivacija, da že od srednje šole naprej raziskujem in eksperimentiram s hrano in prehrano, kaj deluje in kaj ne deluje. Šele, ko sem popolnoma spremenila celoten pogled na hrano in na svoje telo, so se začele dogajati želene spremembe in spremenila sem svoje prehranjevalne navade ZA VEDNO. Nikoli več nisem imela problemov s hrano in ga tudi danes nimam, še manj s svojim telesom in samopodobo. Postala sva najboljša prijatelja, skrbim zanj vsak dan in ga hranim s polnovredno hrano, mu omogočam dovolj gibanja in umskega sproščanja. Le tako tudi on poskrbi zame vedno, ko potrebujem njegovo podporo, ko sem pod večjim stresom ali obremenitvami.

4 stvari, ki jih želim podeliti z vami pa so MITI O HRANI, s katerimi nas bombardirajo na vsakem koraku in jim slepo verjamemo.

1. Preštevanje kalorij vam bo pomagalo izgubiti težo

Miselni proces za tem je, da če bomo šteli kalorije, bomo bolj pazili kaj jemo in bomo jedli manj visoko kalorične hrane, »slabe« hrane. Problem tega razmišljanja je, da ni »slabe« hrane. Kalorije niso slabe. Kar želim povedati je to, da lahko preštevate vse možne kalorije na svetu in vam to ne bo pomagalo, če boste jedli procesirano hrano in hrano, obogateno z umetnimi dodatki.

S preštevanjem kalorij ne boste izgubili teže! Pomembno je KAJ pojeste, kako to  skombinirate in kako to ustreza vašemu telesu. In vaše telo vam vedno pove kaj je zanj dobro in kaj ne. Vprašanje je samo ali ga res poslušate?

2. Vse v zmernih količinah

Ideja, da lahko jeste vsega po malem je zelo lepa….vendar je to tudi vse kar je lepega pri tem.

V veliki večini primerov se da vašo najljubšo jed, vključiti v vaš prehranjevalni sistem. Vendar pa bodite pazljivi, saj vaše pojmovanje zmernega ni nujno pojmovanje vašega telesa in njegovega dojemanja, kaj je zdravo za vas. Če bi želeli svojo najljubšo jed vključiti v svoj prehranjevalni sistem, povprašajte ljudi, ki se s tem ukvarjamo. Pomagali vam bomo vključiti vaše priljubljene jedi v vaš sistem prehranjevanja in še vedno poskrbeti za to, da boste zdravo poskrbeli za svoje telo.  

Dostikrat se zgodi, da ko si želimo neko jed, ki jo imamo zelo radi, omejevati, se na koncu zgodi, da pride do prenajedanja. Če se vam je kdaj zgodilo, da ste se odpovedali sladkarijam in jih niste jedli npr. 1 mesec, potem pa ste se v enem dnevu prenajedli sladkarij, potem veste o čem govorim. V nekaterih primerih je kakšno »slabo razvado« bolje popolnoma opustiti, kot se jo truditi vključiti v vaš zdrav prehranjevalni sistem. Marsikatera hrana je namreč sprožilec za prenajedanje. Poleg tega so naši možgani narejeni tako, da takoj, ko dobijo impulz, da nekaj ne smejo, začnejo še bolj pospešeno stremeti k temu. In na koncu pride do prenajedanja. Sladkor je tipičen primer, saj povzroča odvisnost.

V takih primerih je bolje najti zdrav nadomestek in približek priljubljeni jedi, ki v večini primerov zadovolji naše potrebe. Nadomestek se da vedno najti.

3. Več gibanja in manj hrane

Ena izmed glavnih bolezni današnjega časa je debelost. Logična rešitev te bolezni bi bila naučiti ljudi gibanja in manjšega vnosa hrane.

Če je to tako enostavno, ne vem  zakaj potem problemi z debelostjo še vedno strmo naraščajo?

Zato, ker vaše telo potrebuje »pravo hrano«. Zato, ker vaše telo potrebuje redno in zmerno telesno aktivnost.

Vaše telo ne potrebuje procesirane hrane in ure in ure napornega treninga.

Namesto, da bi jedli manj in se gibali več, se raje naučite dati telesu to, kar potrebuje, polnovredno hrano in zmerno aktivnost.

To konkretno pomeni, da ko po celem dnevu napornega stresa v službi, pridete domov, ne zmečite vase krožnik hrane, ki vam prvi pride pod roko in potem odjadrate na 2 urni tek ali kardio trening v telovadnico. Vaše telo je že tako pod psihičnim stresom in vas že tako podpira, da ne padete dol. Torej potrebuje na koncu dneva od vas nego in polnovredno hranjenje. Pojdite na sproščujoč sprehod, meditacijo, jogo ali pilates in naporen trening preskočite. Le tako omogočite vaši nadledvični žlezi, ki je že tako preobremenjena, da si vsaj malce spočije. Ne nalagajte ji še dodaten stres z naporno fizično aktivnostjo.

4. Če zdravo jeste in se gibljete, boste zdravi

Ta mit sem tudi sama morala predelati večkrat, saj se mi je zdelo, da ne morem zboleti, če se vsak dan zmerno gibljem in zdravo jem.

Naše zdravje je več kot to kar pojemo in koliko se gibljemo. Naše čustveno mentalno zdravje ima velik vpliv na naše fizično zdravje. Pravzaprav največjega.

Vaš um lahko z lahkoto sabotira vaše fizično telo. Če se trudite vpeljati zdrav prehranjevalni sistem in gibanje v vaše življenje, vam toplo priporočam, da se lotite tudi svojega duševnega zdravja. Delo na sebi in osebna rast je najboljše preventivno zdravilo za vrsto bolezni. Naredite nekaj na svojem sproščanju, na svojem čutenju in občutkih. Vzpostavite komunikacijo s svojim telesom, ste celostno bitje. Najdite prepričanja in vzorce, ki vas v življenju omejujejo in naredite nekaj na tem. Naj življenje postane lahkotno in radostno.

Vaše zdravje je vaša odgovornost! Najdite motivacijo, da nekaj spremenite že danes. Vi in vaše telo si to zaslužita.

 

Ljudje, ki pridejo k meni na prehranski coaching NIKOLI domov ne odidejo z napisanimi jedilniki in nikoli ne preštevajo kalorij. Učimo se poslušati in slišati svoje telo, prepoznavati polnovredno hrano, brati deklaracije, kombinirati pravo hrano. Opremim jih z nahrbtnikom informacij, ki imajo smisel in s katerimi lahko odidejo v življenje in jim hrana postane užitek. Hrani se ne odpovedujemo, temveč jo znamo izbrati in kombinirati.

Pa srečno!

Več na www.spremeni.se 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1464