BLOGI

Zadnji blogi

Objavil: Kdaj: Kategorija: Šport in rekreacija

Lepo pozdravljeni. V tem prispevku se bom dotaknil hrane športnika. Danes je splošno znano, da se pod pojmom športna prehrana skrivajo vsa možna dopolnila v obliki kemično predelanih praškov. Vsi ti nam zagotavljajo boljše dosežke in boljše počutje, v resnici pa skoraj nobeden od njih ni znanstveno potrjeno učinkovit. Pa poglejmo z druge strani. Ali ni res da mora biti športnik zdrav? So ti čudežni praški potemtakem zares zdravi? Moja filozofija je preprosta. Človek je del živalskega sveta in kot takšen popolnoma podrejen zakonom narave. Kdor se ne strinja, se bo, ko bo na smrtni postelji..

Znano je da se vseh 1,7 milijona do sedaj poznanih živalskih vrst prehranjuje brez kuhinjskih loncev. Jejo pač tisto, kar je zanje namenila narava in se ne obremenjujejo z vnosom beljakovin in podobno.. Le poglejte si moč opice, slona ali nosoroga. Le človek je zaradi svojih potreb širitve iz ekvatorialnega pasu v prazgodovini začel loviti živali in termično obdelovati tudi zelenjavo. Ali ni torej za človeka najbolj primerna hrana tista, ki mu jo je dodelila mati narava? In če je temu tako, je verjetno vsem jasno, da nimamo primernih zob, da pojemo surovo žival kajne?   

Športna prehrana

Kakorkoli že-zame najbolj primerna je surova prehrana, ki vsebuje še vse nepredelane elemente. Po njej se tudi počutim najbolje, imam ogromno energije, zanimivo pa je tudi to, da po tej hrani nisem nasilen, sem bolj povezan s sabo in nasploh dosti vedrejši. Že to mi pove dovolj o zdravi prehrani. Po tej vrsti hrane sem izpolnjen.

Poznano pa je tudi to, da je človek bitje, ki ga vzgajajo in tako imamo podzavest polno pridobljenih informacij. Znano je, da ravno podzavest predstavlja večinski delež naše psihe in tako tudi najbolj vpliva na naše vedenje. No, in s tega razloga je tudi zelo težko vzdržati samo na presni hrani in tako je včasih kar nujen kakšen kuhan obrok, ki pa naj bo čim bolj lahek in rastlinski. Zakaj rastlinski? Z vidika zdravja zato, ker se nam bo črevesje dosti prej spraznilo in nam bo ostalo ogrooomnooo energije za druge pomembne stvari, z etičnega pa..

Jah, pojdite enkrat na obisk v klavnice in vam bo vse jasno..

Še moj nasvet. Nikoli ne kupujte tujega mnenja.. Poizkusite stvar sami in če vam stvar odgovarja, potem je prava za vas.

Ali kot mi je rekel dober prijatelj: V tem času, ko je vsega na voljo v tako velikih merah, pa zares ni več potrebe po tako barbarskem dejanju, kot je klanje...

 

Pa lep dan vsem 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1380

Objavil: Kdaj: Kategorija: Prehrana

b2ap3_thumbnail_samo-jaz.jpgVečkrat sem že omenila sezonska živila v povezavi s tradicionalno kitajsko medicino ter v prejšnjem blogu človeško naivnost.

Šparglji spadajo po svoji nutricistični vrednosti med superživila. Obstaja okrog 300 vrst od teh pa jih je 20 primernih za uživanje. Divji šparglji so zaradi sestave tal na področjih kjer rastejo, veliko bogatejši z minerali in vitamini kot gojeni na domačem vrtu. Ker pa nimamo vedno časa iskati mlade poganjke, je gojenje le teh zelo enostavno in hkrati priporočljivo.

Vsebnost vitaminov, mineralov in antioksidantov je presenetljiva. Prav tako je to še ena rastlina, ki vsebuje inulin (prebiotik), tako kot cikorija in topinambur ter tako skrbi za "dobre" bakterije v našem črevesu. Pospešujejo delovanje ledvic in imajo zato diuretični učinek. Čistijo tudi kri. Za tiste posameznike, ki so nagnjeni k nastajanju ledvičnih kamnov in ki jih občasno "napade" putika, pa je uživanje špargljev priporočljivo v manjših količinah.

 

Pa boste rekli saj jih noče noben jesti, še posebno ne otroci. Seveda ne, saj se niso mogli navadit njihovega okusa, če jim tega nikoli niste ponudili. Vsi pa dobro vemo, da jemo tudi z očmi, in če so jedi primerno lepo dekorirane, jih bomo pojedli z veliko večjim veseljem pa čeprav nam bo nov okus ali vonj celo malo neprijeten. Prav tako veliko pripomore tudi količina "nove" hrane oz. novega okusa na krožniku. Če boste vztrajni pri pripravljanju različnih jedi iz špargljev in otrokom vsakič ponudili novo kulinarično izkušnjo, se bodo s časom navadili okusa. Pa ne pretiravajte, saj so naslednja sezonska poslastica jagode

 

Jasmina

Nadaljuj branje
Ogledi: 1186

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

 

Komunikacija je nekaj, kar počnemo vsak dan, vsak trenutek, zavedno in nezavedno, verbalno in neverbalno. S komunikacijo sporočamo svetu in sebi, kdo smo in kaj potrebujemo. Komunikacija je tudi ključna sestavina vsakega odnosa.

Osnovna definicija komunikacije oziroma komuniciranja po wikipediji je, da je to sporazumevanje, občevanje, sistem izmenjevanja simbolov ali informacij med informacijskim virom in sprejemnikom. Gre torej za precej kompleksno dejanje, kjer ne gre le za izmenjavo informacij med virom in prejemnikom, temveč tudi za sporazumevanje in odnos. Ko pogledamo komunikacijo še podrobneje vidimo, da ločujemo še med verbalno in neverbalno komunikacijo, torej na eni strani med besedami, ki jih izrečemo in na drugi strani način, kako te besede povemo: drža telesa, ton glasu, geste na obrazu, obrazna mimika…

Vse to vpliva na kakovost komunikacije – med procesom komunikacije namreč z vsemi čutili prejemamo informacije, tako zavestno kot podzavestno, zato je dobro, da smo čimbolj “pri stvari” ko se z nekom pogovarjamo, saj lahko dobimo ogromno informacij še zraven besed, ki smo jih slišali. Lahko namreč v drži telesa in mimiki obraza prepoznamo, da se za lepimi besedami skriva še neiskrenost in da nam sogovornik v resnici nekaj prikriva, morda nam ponuja domačo in neškropljeno solato, vendar ves čas pogovora, ko nas vztrajno prepričuje in nagovarja k nakupu, čutimo nelagodje, nekaj nam govori, da je bolje, če ne kupimo te solate. Čisto vsakdanji primer, a verjamem, da se je to že vsakemu izmed nas kdaj zgodilo…

Kaj pa v partnerstvu?

Zaznavanje sogovornika in kako se počuti, je za odnos še toliko bolj pomembno. To, kar je dihanje za življenje, je komunikacija za odnos – komunikacija omogoča odnosu, da živi, se razvija in raste. S pomočjo komunikacije na eni strani spoznavamo drugega, kdo je in kaj si želi, na drugi strani pa s pomočjo komunikacije mi drugemu sporočamo, kdo smo in kaj si želimo. Če govorimo o partnerstvu:

  • kdo sem JAZ, kaj so moje potrebe in kaj si želim v partnerstvu, kakšno življenje si predstavljam,
  • kdo si TI, kakšne so tvoje potrebe in kaj si želiš v partnerstvu, kakšno življenje si predstavljaš in
  • ali so NAJINE želje in potrebe usklajene, si želiva isto?

 

Dva, ki sta si všeč, brez komunikacije ne moreta izvedeti, ali sta za skupaj oziroma ali imata enak pogled na partnerstvo in življenje. Namreč kakovostno partnerstvo sestoji iz dveh posameznikov, ki gledata v življenju v isto smer, to pomeni, da sta v istem čolnu in skupaj veslata proti cilju. V življenju potrebujemo ne le partnerja (moža, ženo), temveč življenjskega sopotnika.

Zato se moramo v odnosu potruditi in POSLUŠATI svojega partnerja – celostno, ne le besede, ki jih izreče. Tako bomo izvedeli veliko več – pa ne le o njemu, kako je in kako se počuti, temveč tudi o sebi. Morda vam na vprašanje “Kako je bilo v službi”, odgovori z “V redu”, vendar začutite, da ga nekaj teži. To je za vas lahko motivacija, da nadaljujete pogovor – z občutkom in spoštovanjem. S tem boste naredili korak v novo smer v vajinem odnosu – partner se bo počutil bolj razumljenega, sprejetega in varnega in vam bo vedno več zaupal, pa tudi vi se boste počutili bolje, saj se bosta na ta način s partnerjem vedno bolj zbliževala.

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1240

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

NAJPOGOSTEJŠE POŠKODBE KOMOLCA

Vse mišice so s kitami povezane na kosti. Bolečina v komolcu se najpogosteje pojavi zaradi vnetja kit v področju, kjer se le ta prirašča na kosti. Poškodbe v komolcu se pojavijo zaradi  športne ali fizične preobremenitve. Vezi, kosti in hrustanec se ne morejo tako hitro preoblikovati in prilagajati večjim silam, ki jih lahko razvijejo mišice. Zato na teh tkivih ponavljajoče se in prevelike obremenitve brez potrebne regeneracije hitreje povzročijo vnetje in patološke spremembe. Bolečina v komolcu je posledica vnetja kit in njihovih ovojnic v področju narastišča na kosti v sklepu. Pri tem otečejo se zadebelijo in s tem lahko pritisnejo na živec. Vzroki bolečine v komolcu so različni: vnetje sluznih vrečk (burza), okužba sklepa, ruptura (delna, popolna), zvin, kontuzija (udarec) ali artroza (obraba) sklepa…

Splošen protokol zdravljenja:

2-4 dni (odvisno od bolečine in otekline) RICE - počitek, led (ovit z brisačo, krpo), kompresijska obveza in dvig uda. Potem začnemo po nasvetu fizioterapevta z različnimi vajami, s katerimi pospešimo krvni obtok in s tem zdravljenje. Ko prizadeti sklep že lahko premikamo brez bolečin, sledijo vaje za krepitev poškodovanega tkiva. Težavnost vaj postopoma povečujemo do bolečine. Z zmanjšanjem bolečine in povečanjem gibljivosti lahko poškodovani predel previdno izpostavljamo različnim gibom in obremenitvam. Mejo gibljivosti in moči je potrebno povečevati postopno in previdno.

Seveda se način zdravljenja prilagodi specifiki poškodbe!Entezopatija: okvara prirastišča mišic oz. kit.

Tendinitis: vnetje kit ali kitnih ovojnic-akutno.

Tendinoza: obraba oz. sprememba na celičnem nivoju-kronično.

Nevropatija: bolezen perifernega živčevja (nevnetna bolezen živcev)

 

Najpomembnejše poškodbe in okvare komolčnega sklepa:

 

1.      TENIŠKI KOMOLEC - lateralni epikondilitis

2.      GOLFERSKI KOMOLEC - medialni epikondilitis

3.      PLEZALSKI KOMOLEC

4.      POŠKODBA ULNARNEGA KOLATERALNEGA LIGAMENTA (UCL)

5.      BURZITIS OLEOKRANONA - študentski komolec

6.      REVMATOIDNI ARTRITIS KOMOLCA

7.      POSTEROLATERALNI IZPAH KOMOLCA

8.      KOMPRESIJSKE IN UTESNITVENE NEVROPATIJE

 Pri kompresijskih nevropatijah gre za akutno kompresijo na periferni živec, ki je posledica kratkotrajnega pritiska. Kažejo se kot pareze in parestezije. Utesnitvena nevropatija označuje poškodbo perifernega živca zaradi manjših - ponavljajočih se mikrotravm. Številni živci potekajo skozi ožine in so še posebej dovzetni za poškodbe. Simptomi so bolečina po poteku živca in na mestu utesnitve.

·         SINDROM KUBITALNEGA KANALA (ULNARNI ŽIVEC)

·         SINDROM RADIALNEGA TUNELA ali SINDROM KANALA SUPINATORJEV

·         SINDROM MEDIANUSA

Slika 1: Pogosta poškodba je TENIŠKI KOMOLEC.

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 9009

Objavil: Kdaj: Kategorija: Šport in rekreacija

Lepo pozdravljeni. Sem Mitja, človek ki zelo rad teče. Redno tečem že več kot 6 let in tek mi je v tem času služil kot zelo dober zaveznik.

V preteklosti sem imel zelo razburkano življenje. Pot me je vodila po zares nenavadnih poteh. Znašel sem se v vlogi punkerskega upornika, odvisnika od trde droge, psihotičnega bolnika in na kraju še zapornika z malimi možnostmi za preživetje. Vso to odisejado zelo podrobno opišem v avtobiografiji Tek za življenjem. V borbi proti vsej navlaki, ki sem si jo nakopal, mi je tek služil kot zelo dober učitelj. Na začetku sem ga koristil kot pomočnika pri sestavljanju uničenega telesa, kmalu pa sem spoznal da mi lahko zelo dobro koristi tudi pri zdravljenju duše. Z njegovo pomočjo sem uspel premagati neozdravljive psihoze in končno zopet začutil življenje v sebi. V zaporu mi je služil kot pripomoček za beg in pomiritev svojega uma. Z njim sem sem čisto odklopil in uspel preživeti kruto življenje za rešetkami. Na prostosti sem to čudovito navado obdržal in večkrat sem prav med dolgotrajnim tekom našel rešitev za težave, ki so se mi še malo prej zdele nepremagljive.

Tek na dolge razdalje je postal moja zasvojenost in tekel sem po dežju, snegu, mrazu, vročini, skratka v vseh pogojih. Sčasoma so se povečevale tudi same razdalje in kaj kmalu sem pretekel svoj prvi maraton, malo kasneje tudi prvih 75km in nič me ni moglo ustaviti. V lastni režiji sem se lotil prvega 100km teka in ga pretekel v dobrih 14 urah. To mi je dalo novega zaleta in prijavil sem se na 164km ultratrail po Istri, ki je vseboval kar 5700 višincev. Se pravi, kot če bi odtekel iz Trbovelj do Kopra, hkrati pa še 2krat osvojil Triglav od morske gladine. To je bila zares imenitna dogodivščina, pri kateri sem prišel do čudnih stanj zavesti. Na 60 kilometru sem si namreč izpahnil gleženj in nadaljne 104 kilometre prehodil v strašnih bolečinah. Vse skupaj je trajalo dobrih 45ur in na cilj sem prišel čisto alieniran. Vmes so se mi pojavili prividi in na nekem delu trase sem dobesedno zaspal med hojo. Ta izkušnja mi je dala mnogo, predvsem pa še večjo potrditev, da se da z močno voljo doseči marsikaj. Bil sem tako samozavesten, da sem še istega leta premagal 75km Logarske doline s 5kg utežmi v rokah, kasneje pa odtekel 250 krogov na stadionu v Trbovljah (100km) za socialno ogrožene otroke.

Danes kot licencirani vaditelj športne rekreacije 2. stopnje učinkovito vodim Športno-humanitarno društvo Človek, kjer nudimo vodene individualne in skupinske vadbe širom Zasavja. Del tega je tudi tek, ta stari zaveznik. Med tekom se razbremenimo, odklopimo negativne misli, razčistimo marsikatero zadevo in obremenimo notranje organe, ter tako v celoti predihamo telo in možgane. Po teku smo bolj kreativni, imamo več energije in smo mirnejši, ter posledično boljši posamezniki, saj tek iz nas potegne le tisto najboljše, poleg tega pa nam razen genetskih predispozicij pri teku ni nič podarjenega. Vsak km moramo preteči sami in si pošteno zaslužiti vsak pretečen kilometer. Bližnjic pri teku ni in prav to je tisto kar šteje. Saj se naučimo fair playa in zavzamemo stališče, da se moramo v življenju za vse potruditi. 

Tek je zakon!

Nadaljuj branje
Ogledi: 1419

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Ste že kdaj pomislili "Srečen bom ko..."? Morda ste pomislili, da boste srečni, ko boste dobili pravega partnerja, ustrezno službo, boste shujšali ali ko se vam bo vaša mama končno opravičila. Pogosto smo prepričani, da šele ko se bodo nekatere naše okoliščine spremenili, bomo lahko postali resnično srečni. Toda ali je to res? Če bi se nam točno v tem trenutku uresničilo tisto, za kar si prizadevamo, bi se znali preprosto prepustiti življenju in biti srečni? Kako dolgo bi ta sreča trajala? Eno uro? En dan? Leto dni?

 

Ali čakamo na srečo?

Vse preveč ljudi na srečo čaka. Srečo tako konstantno zasledujejo in se vedno skriva nekje pred njimi. Ko se dogodki, za katere smatrajo, da jim bodo prinesli srečo, dejansko zgodijo, je sreča pogosto kratkotrajna ter hitro najdejo nekaj drugega, kar potrebujejo za srečo. Nekdo je recimo prepričan, da bo lahko srečen šele, ko bo zaslužil več denarja, a ko dobi boljšo službo, ugotovi, da bo srečen šele, ko bo imel dobrega prijatelja ali boljše stanovanje. Prepričani so, da se morajo najprej spremeniti določene okoliščine njihove trenutne situacije, nato pa bodo lahko srečni. Zanimivo je, da je resnica ravno obratna. Najprej najdemo način, da smo zadovoljni s sabo, da uživamo v sedanjih trenutkih, da opazimo in smo hvaležni za to, kar že imamo, nato se okoliščine pričenjajo spreminjati. Ko smo srečni, imamo precej več možnosti, da privabimo okoliščine, ki si jih želimo. Nekdo, ki gre poln energije in dobre volje na razgovor za službo, bo službo lažje dobil, kot nekdo, ki gre na razgovor nezadovoljen. Prav tako bo nekdo, ki na srečo čaka, manj užival v dobljeni službi, saj ga bodo različne okoliščine hitreje zmotile in odvrnile od pozitivne naravnanosti.

 

Srečen bom, ko...

Vse preveč ljudi na srečo čaka. Srečo tako konstantno zasledujejo in se vedno skriva nekje pred njimi. Ko se dogodki, za katere smatrajo, da jim bodo prinesli srečo, dejansko zgodijo, je sreča pogosto kratkotrajna ter hitro najdejo nekaj drugega, kar potrebujejo za srečo. Nekdo je recimo prepričan, da bo lahko srečen šele, ko bo shujšal, a ko shujša ugotovi, da bo srečen šele, ko bo imel dobrega prijatelja ali ko bo zamenjal službo. Prepričani so, da se morajo najprej spremeniti določene okoliščine njihove trenutne situacije, nato pa bodo lahko srečni. Kot pa je bilo omenjeno že prej, je resnica pogosto ravno obratna. Najprej najdemo način, da smo zadovoljni s sabo, da uživamo v sedanjih trenutkih, da opazimo in smo hvaležni za to, kar že imamo, nato se okoliščine pričenjajo spreminjati. Ko smo srečni, imamo precej več možnosti, da privabimo okoliščine, ki si jih želimo. Nekdo, ki gre poln energije in dobre volje na razgovor za službo, bo službo lažje dobil, kot nekdo, ki gre na razgovor nezadovoljen. Prav tako bo nekdo, ki na srečo čaka, manj užival v dobljeni službi, saj ga bodo različne okoliščine hitreje zmotile in odvrnile od pozitivne naravnanosti.

 

Primer iz terapevtske prakse

Pred časom je k meni na terapijo prišla gospa, ki je bila poročena in imela dva otroka. Dejala je, da je njeno življenje povsem v redu, a da ni resnično srečna. Občutek je imela, da gre življenje mimo nje. Dejala je, da se stalno ukvarja le z vsakodnevnimi skrbmi in opravili. V okviru terapije sva skupaj najprej raziskovali njene predstave o sreči. Odkrivali sva, kaj sploh pomeni biti srečen. So srečni ljudje lahko kdaj tudi jezni, žalostni ali s čim nezadovoljni? Kako vemo, kdaj smo srečni? Izkazalo se je, da je bila globoko v sebi prepričana, da si ni prav želeti sreče in dobrega življenja. Skrbelo jo je, da biti srečen pomeni, da bo postala sebična. Prepričana je bila, da mora vedno najprej poskrbeti za druge preden pride na vrsto njena sreča in zadovoljstvo. Ugotovili sva, da je v sebi prepričana, da je dobra oseba tista, ki se pogosto čemu odreka, ki drugim ustreže in ki vedno pomisli na vse, kar gre lahko narobe. Tekom terapevtskih srečanj sva njena prepričanja in predstave o sreči postopoma spreminjali. Gospa se je učila, kako se večkrat sprostiti in prepustiti kakšni prijetni situaciji ter kako biti ob prijetnih dogodkih resnično prisotna. Presenečena je bila nad odzivi ljudi okoli nje, saj so bili ti zelo pozitivni. Drugi so opazili njeno vse večjo sproščenost in tudi občasno igrivost. Čeprav jo je sprva skrbelo, da bo postala sebična, je ugotovila, da lahko drugim celo še več da in je lahko še bolj radodarna ter ljubeča, kadar se tudi ona počuti dobro. V njeno vsakodnevno življenje sva vnesli tudi več mehanizmov, s pomočjo katerih je svojo pozornost preusmerila na pozitivne vsakdanje situacije in se naučila tudi jih resnično naužiti.

 

Raziskave kažejo, da se ljudje, ki pogosteje doživljajo srečo tudi sicer bolje počutijo, živijo dlje, učinkovitejše rešujejo probleme ter si hitreje opomorejo od morebitnega neuspeha. Mnogo dogodkov in naših dosežkov nas lahko osreči ter nam nariše nasmeh na obrazu. Pomembno se je zavedati, da sreča ni sestavljena le iz upanja, da bo teh dogodkov čim več, pač pa je sreča v veliki meri naša lastna odločitev. Ulitimativni vir sreče se torej ne skriva nekje v prihodnosti, ko se bodo stvari uredile, pač pa se skriva v naravnanosti naših misli v točno tem trenutku.

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1325

Objavil: Kdaj: Kategorija: Šport in rekreacija

Sva Dragica in Eva, mati in hči, fitnes partnerici, predvsem pa veliki prijateljici.   Poleg vsega naštetega pa naju druži še ena skupna lastnost -  sva ljubiteljici  fitnesa in bikini fitnes  tekmovalki.

Počaščeni sva, da so naju povabili k sodelovanju portala Bogastvo zdravja, da poveva najino zgodbo, se vam odpreva in vam vsaj malo približava najino športno življenje, odrekanja pri prehrani in emocijah, ki iz dneva v dan nihajo zaradi naporov in strogega načina življenja.

Če pri taki stvari nisi z dušo in srcem, potem ni uspeha. Ne morem vam opisati z besedami, koliko je vredna podpora ljudi okoli sebe, predvsem družinskih članov. Če samo pomislite, koliko ur tedensko, mesečno, letno je preživetih v fitnes centrih. Za naju ni poletnih počitnic, prvomajskih praznikov, piknikov, smučanj, brez tega, da bi se prej ne prepričale, da je v bližini fitnes, kjer bova lahko nadaljevali s svojo rutino.

Mož, sin in drugi prijatelji  bi se po vsej verjetnosti zvečer radi podružili z nama ob kozarčku vina, malo pokramljali, zažurali, a midve sva vedno »na trnih«, ko pride najina ura. Težko je nekomu razložiti, zakaj vstaneš sredi zabave in zapustiš družbo, še manj pa vse to razumeti nekomu, ki ni v tem svetu.  A tako pač je; malce v zadregi, z nasmehom poveva, da ne smeva spustiti treninga, ker naju kmalu čaka tekma.

Podobne zadeve se dogajajo, ko si na primer povabljen na kosilo k tašči in pripravi obilno nedeljsko kosilo. Kaj zdaj? Kako ji, kljub temu, da vsi (vključno z njo) vedo za najino početje, obrazložiti, da midve ne bova jedli njenih dobrot. Zamislite si, ko zbrana druščina sedi za polno mizo, ti pa privlečeš iz torbe svojo Tupperware posodico s piščancem in brokolijem.  A sami sva si izbrali tak način življenja,  pa naj drugi rečejo ali mislijo, kar pač želijo.

 

Res, da je najino življenje skoraj do potankosti splanirano in da pridejo trenutki, ko si človek zaželi pobegniti iz tega oklepa, narediti kaj nepričakovanega, spontanega, a te želja po uspehu, perfekciji, potisne nazaj v ustaljen ritem in v tistem trenutku ponovno začutiš zadovoljstvo, ker ti je uspelo….Nisi podlegel….  

Nadaljuj branje
Ogledi: 2148

Objavil: Kdaj: Kategorija: Prehrana

Iščem temo za blog ...

Šparglji, ki so najverjetneje zaradi oblike mladih poganjkov dobili sloves afrodiziaka, so bogat vir vitaminov A, B in C ter mnogo učinkovin, ki ugodno delujejo na prebavo, pomagajo pri delovanju jeter, delujejo kot blag diuretik in še bi lahko naštevala. Marsikdo med vami, si je divje predstavnike te rastline nabral med sprehajanjem po primorskih gozdovih, nekateri pa jih imate na domačem vrtu. V tem času je uživanje špargljev iz vidika sezonske zelenjave in v kombinaciji z miselnostjo tradicionalne kitajske medicine, zelo priporočljivo.

Vendar niso šparglji tisti o katerih želim pisati ...

Poslušam, berem, gledam ... in se ne morem načuditi človeški naivnosti. Vsemogočne reklame, ki obljubljajo vitko postavo v parih tednih, anticelulitne kreme, ki zmanjšajo obseg stegen za par centimetrov  v treh tednih, čudežne kapsule, ki topijo maščobo, celo operacija ki zagotovi takojšen pogled na "radiatorčke" ter seveda reklame za vsemogoče izdelke podobne margarini, sadni jogurti ter gazirane pijače, da ne omenjam 1001 diete oziroma, da ne pozabim štetje kalorij, preučevanje deklaracij na izdelkih ...

Ljudje božji, ali nimate lastne pameti???!!!

Vse te reklame in obljube so mojstrska dela marketinga, ki pa na žalost ne vsebujejo razlago stranskih učinkov. Zelo dober primer je napis na rastlinskem olju - ne vsebuje holesterola. Ja, seveda ga ne, saj je rastlinskega izvora, cena pa je zaradi tega stavka lahko višja in izdelek še bolj iskan.

Anticelulitne kreme zmanjšajo obseg stegen za par centimetrov, ampak na račun vode, maščobno tkivo ostane nedotaknjeno. Mogoče se zaradi redne masaže učvrsti koža in je zato lepša na pogled. Maščobne obloge pa lahko odstranimo samo od znotraj, in sicer tako, da mišice pripravimo do tega da namesto ogljikovih hidratov za svoje delovanje "kurijo" maščobo. Kar pomeni, da moramo izvajati primerne vaje ter uživati hrano z visoko hranilno gostoto. Kako naj bi te kapsule za topljenje maščob delovale, mi ni povsem jasno, sigurno se pa mikavno sliši.

Pa menda ne mislite, da je to res???

Človek je živo bitje, premikajoče, misleče in govoreče. Imamo zobe, tiste za meso in tiste za rastline ...torej smo vsejedci, imamo črevo, ki je krajše kot pri rastlinojedcih in nimamo štirih želodcev tako kot krava. Naši predniki so se veliko gibali in priložnostno jedli (kadar so ulovili/našli hrano). Sodobni ljudje pa se priložnostno gibljejo in kar naprej jejo.

Naše mišice za svoje delovanje potrebujejo gorivo. Pomembna pa je vrsta goriva - ogljikovi hidrati, maščobe, beljakovine. Presnova le-teh poteka v telesu na različnih mestih. Zanjo je potrebna energija in odvisno od količine zaužitega "goriva" se vzpostavi vrstni red "kurjenja". Uživati moramo ogljikove hidrate, vendar ne v takih količinah kot jih ter veliko več tistih z visoko hranilno gostoto. Prav tako so pomembne maščobe. Pomembne so zdrave maščobe, kar pomeni da se čim bolj izogibamo predelanim maščobam. Beljakovine tako živalskega kot rastlinskega izvora, so zelo pomemben gradbeni material za naše telo, saj jih potrebujemo za rast mišic ... Omenila sem samo makrohranila, pomembna pa so še vsa ostala mikrohranila ter voda. Naša prebava se začne v ustih. Zobje delujejo kot mehanična obdelava hrane, medtem ko prisotni prebavni encimi delujejo na določene kemijske vezi v živilu.

Že babice so nas učile, da je za mizo potreben določen red. Pred kosilom se ne je in ne pije. Za mizo sedimo lepo vzravnano in jemo počasi ter temeljito zgrizemo. Danes pa mame otrokom prinesejo kosilo v sobo, da gospodiču oz gospodični ne bo slučajno dolgčas ko bo jedla/jedel obrok in bo zraven lahko gledal TV, igral igrice, visel na facebooku ali pa prebiral kakšen blog ... Kakšen zgled daje taka mama ali pa oče temu otroku in kako bo ta, ko bo postal starš, postregel kosilo? Ga bodo jedli vsak v svoji sobi pred svojim računalnikom???

 

Za zdravo življenje ter ustrezno telesno težo ni potrebno zapravljati ogromnih količin denarja, potrebna pa je volja! Iskanje bližnjic odsvetujem, kar lahko na koncu celo izgubite orientacijo!!!

 

Jasmina

b2ap3_thumbnail_DSC_0367.JPG

Nadaljuj branje
Ogledi: 1148

 

Kdo je pravzaprav ženska, kaj so njene značilnosti? Tukaj ne mislim na fizično pojavo, torej na telo, temveč se sprašujem o tem, kaj je ženska narava. Kako izgleda tisto, kar nosi vsaka ženska v sebi, kako se vidi in kako izraža....če se sploh.

Namreč danes je ženska narava velikokrat zamolčana, potlačena in skrbno spravljena, saj njene lastnosti v današnji družbi niso ravno zaželene in ženska, ki izraža te lastnosti, je velikokrat označena kot šibka, nesposobna in si ne zasluži spoštovanja.

Hitrost je danes tista, ki prevladuje v naših življenjih. Razvoj tehnologije gre v to smer in naša dejanja prav tako:

  • Vedno in povsod se je treba takoj odločiti, da kaj ne zamudimo ali pa da nas kdo ne prehiti, kajti tisti, ki si vzame čas, da razmisli in začuti, kaj je dobro zanj v tistem trenutku, je počasnež in nesposobnež,
  • Nimamo časa čakati, pa čeprav to pomeni, da moramo zaradi tega potem popravljati napake, ki smo jih naredili v naglici in v resnici porabili več časa,
  • Vzeti si čas za svojega najbljižjega in se z njim pogovoriti o dnevu, ki je za njim, brez da zraven stalno gledamo na telefon, ali imamo že kakšno novo e-sporočilo, se nam zdi nepredstavljivo (»Kaj pa če ravno takrat dobimo pomembno e-pošto!«)
  • Ne znamo zares poslušati svojega prijatelja, ki je v stiski, ker zraven stalno razmišljamo "Ampak jaz..."
  • ....

Lastnosti, kot so nežnost, milina, sočutje in ljubezen so nekako »out« in vsi delamo kot roboti – hitimo, stvarem ne pustimo, da se razvijejo, velikokrat prehitevamo še sami sebe, smo nepotrpežljivi in neizprosni, tako do sebe kot do drugih.

Ženska, ki deluje na tak način, težko živi. Počuti se nesrečno, ni zadovoljna z življenjem, ki ga živi. Zakaj? Zato, ker dela v nasprotju s svojo naravo. Nežnost, milina, sočutje in ljubezen so ženske lastnosti in vsaka ženska jih nosi v sebi, ne glede na to, ali jih v resnici tudi živi. Ko se rodi punčka, prinese s seboj na svet vse te lastnosti. Kako se bodo razvijale, je odvisno od tega, kakšno bo njeno življenje – ali ji bo omogočeno te lastnosti tudi izražati ali ne.

Mogoče bo odraščala v družini, kjer se bo morala že zelo kmalu zavarovati pred nasiljem (fizičnim ali čustvenim) in bo svojo »žensko« skrila v sebi in se na tak način zavarovala. Lahko pa bo obdana z ljubečimi odnosi in bo tudi sama razvijala to pri sebi – odrasla bo v zrelo žensko, ki je nežna, sposobna ljubiti z vsem srcem, sočutna, poleg tega pa potrpežljiva in vztrajna. To je njena notranja moč, ki ji pomaga premagovati različne izzive in preizkušnje na življenjski poti.

Tako v dobi odraščanja in prve ljubezni, kot kasneje kot odrasla ženska, ki se spušča v nov odnos,  potrebuje trdnost in vero vase, da ohranja sebe, hkrati pa se prilagaja novim okoliščinam. Z nežnostjo in toplino bo lahko napolnila svoj dom, v katerem bosta s partnerjem ustvarila družino. Potrpežljivost in vztrajnost sta lastnosti, ki ji bosta pomagali, ko postane mati, pa tudi sicer v življenju, da bo lahko sledila svojemu notranjemu občutku. In nenazadnje sočutje in ljubezen, s katerim se bo partnerju popolnoma predala in mu pokazala pot do srca.

To je ženska. To je njena pot. To je njeno življenje. 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 977

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

b2ap3_thumbnail_Cerato.jpg

Nastanek cvetne terapije

Za Bachove cvetne esence se lahko zahvalimo dr. Edwardu Bachu, ki se je rodil 24. septembra 1886 v Angliji. Svoje življenje je posvetil odkrivanju vzrokov bolezni. Ni ga zanimalo, kakšna je bolezen, ki jo je pacient imel, ampak, zakaj je do nje prišlo, saj je pravi vzrok bolezni posledica psiholoških stanj.

Verjel je, da lahko najpreprostejše stvari najdemo v naravi, zato je iskal prav tam. Odkril je 38 zelišč, ki odgovarjajo 38 psihološkim stanjem in tako so bile rojene Bachove cvetne esence.

V svojem dolgoletnem raziskovanju je ugotovil, da bolezni izhajajo iz neravnovesja, ki nastane med človeško osebnostjo in dušo.

S kombinacijo različnih esenc dobimo mešanico, ki odgovarja psihološkemu stanju. Bachovo cvetno zdravljenje je popolnoma naravna metoda, ki jo lahko uporablja prav vsak. V esencah se skriva duhovno bistvo rastline in ne njena kemična sestava, jih lahko jemljemo v kombinaciji z ostalimi zdravili, primerne so tako za nosečnice, otroke, živali in celo rastline. Za svetovanje za pravi izbor Bachovih cvetnih esenc se lahko odločite, da nas pokličete ali nam pišete, kjer dobite nasvet in usmeritev o tem, kako izboljšati trenutno življenjsko situacijo. Njegova cvetna terapija – Bachove kapljice na naraven, neškodljiv in blag način zdravijo naše porušeno duševno in čustveno ravnovesje in na ta način blagodejno vplivajo na naše telo.

Bach se je rodil v vasi Moseley v Warwickshiru, bil je skrajno nežen in občutljiv otrok. Zato so ga starši v prvih letih življenja obsuli s posebno ljubeznijo in naklonjenostjo. Ko pa je odraščal, se je njegova konstitucija polagoma okrepila in utrdila.  Že v zgodnji mladosti je kazal izredno moč volje in vztrajnosti. Že tedaj je bila njegova sposobnost osredotočanja tako zelo razvita, da ga ni bilo moč z ničemer odvrniti od predmeta njegovega zanimanja in je sledil svojim ciljem z neomajnim zaupanjem.

Dr. Edward Bach je z napredovanjem svojih raziskav prišel do naslednjega spoznanja: ''Naše duševno počutje usmerja zdravje našega telesa in spreminjajoča se bolnikova razpoloženja ter čustva so indikacije, po katerih se je treba ravnati pri izboru potrebnih zdravil, in sicer popolnoma neodvisno od organskih težav.

Ker se niti dva tipa človeka v svojih duševnih reakcijah popolnoma ne ujemata, tudi ista bolezen vsak tip človeka drugače prizadene in so zato za zdravljenje potrebna individualno različna zdravila.

Zdravi osebnost pacienta, in ne njegove bolezni, je bilo osnovno načelo tega novega sistema zdravljenja.

Zdravi duševno držo ali prevladujoča negativna razpoloženja, in ko bo vzpostavljeno duševno ravnotežje, bo obenem izginila tudi bolezen, kakršnakoli že je.

Čeprav so določena duševna stanja pri določenih ljudeh pogostejša kot pri drugih, pa tudi pripadnike drugih osebnostnih skupin včasih obvladujejo čustva, ki zanje niso značilna.

Tako je na primer plahost čustvo, za katero so najbolj dovzetni občutljivi ljudje, včasih pa tudi odločni ljudje z močno voljo občutijo čustva kot strah in celo grozo.

Bach je bil zato posebej pozoren na taka razpoloženja, ki jih trpijo ljudje vseh tipov in starosti. Razlikoval je dvanajst duševnih stanj:

1. strah,

2. groza, panika,

3. duševne bolečine ali skrbi,

4. neodločnost,

5. ravnodušnost ali zdolgočasenost,

6. dvom ali malodušnost,

7. pretirana zaskrbljenost,

8. šibkost,

9. pomankljivo samozaupanje,

10. nepotrpežljivost,

11. prekipevajoča čustva,

12. ponos ali nedostopnost.

Moto, ki bi ga lahko postavili nad Bachovo življenje, se glasi: enostavnost. In enostavnost je tudi temeljno načelo njegovega življenjskega dela, po njem imenovanje Bachove cvetne terapije. Tudi njegova nagnjenja so bila enostavna. Veselile so ga majhne stvari in tudi najmanjša stvar, ki je potrebovala njegovo skrb in pozornost, se mu je zdela zanimanja in ljubezni vredna.

Pravzaprav zadostuje za označitev Bacha ena sama beseda in ta beseda je: naravnost.

V vseh okoliščinah, kjerkoli je bil in s komerkoli je bil, je bil on sam. Ni se ukvarjal z mnenjem drugih, kajti pred njegovimi očmi je stal svetel primer Kristusa, ki je v sebi združil vse visoke vrednote: možatost, blagost in moč, da je gledal resnici v oči.

Edino, kar je pomembno, je biti srečen. Samo sreča in zadovoljstvo povzdigneta dušo in ji odpreta pot do zdravja, prav tako kot nesreča v vseh oblikah utira pot bolezni. Veliki sovražniki sreče in zadovoljstva so čustvena stanja kot so strah, tesnoba, pobitost, nepotrpežljivost, razdražljivost, žalost, depresija …

Toda Bach je bil v prvi vrsti praktik. Zato je bil vesel, ko je odkril, da rastejo v našem naravnem okolju rastline in drevesa, ki imajo moč, da nas osvobodijo strahov, skrbi, nepotrpežljivosti in nam pomagajo, da se spet veselimo življenja.

Z vrnitvijo notranje sreče in zadovoljstva se hkrati vrne tudi naše zdravje, kajti sprememba duševnega počutja bolnika se mora zgoditi pred telesno spremembo, da se lahko bolezen, ne glede na to, katera je, razblini.

Skoraj vedno razložijo bolniki, potem ko so jemali rastlinska zdravila: ''Oh, toliko bolje se zdaj počutim v svoji koži.'' Ko bolnik to reče, vemo, da mu bo kmalu šlo bolje tudi telesno. Sistem rastlinskega zdravljenja, ki nam ga je zapustil Edward Bach, pomeni vrnitev k pravi umetnosti zdravljenja. Zdravljenje z Bachovimi cvetovi ne ublaži samo telesnih simptomov, ampak, kar je veliko bolj odločilno, zdravi našo dušo in povzdigne naše bitje k sreči.

Nadaljuj branje
Ogledi: 1434

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

b2ap3_thumbnail_pranajama.png

 

 Tehnike pravilnega dihanja

Pranajama pomeni nadzor nad življenjsko silo (jama pomeni nadzor, prana pa življenjsko silo). Zunanji odraz prane je dihanje. Prana je vaše lastno življenje, končna sila, ki povzroča, da se gibljete, mislite in ustvarjate. Z redno vadbo pranajame boste dobili sposobnost usmerjenosti in nadziranja življenjske energije v sebi. To naredimo s procesom mišljenja, ker so misli posredovalci, ki usmerjajo življenjsko silo. Prana se lahko skladišči v različnih organih vašega telesa in v vaših čakrah. Lahko se v mislih usmeri do različnih organov, da se izboljša vitalnost, premaga bolezen ter prinese vedrino in razsvetljenje.

Zakaj izvajati pranajamo?

Joga se razlikuje od zahodnjaške medicinske filozofije. To ne pomeni, da se zdravniki motijo, jogiji pa imajo prav, to le pomeni, da imajo različne teorije. Medicinska stroka je zelo konzervativna pri priznavanju mnogih pojmov in teorij, katerih se joga drži že od nekdaj. Ko so prvič odkrili, da kri kroži po telesu, je zdravstvena stroka to zanikala. Konzervativnost se uporablja kot zaščita, vendar pa zaradi tega do večjih odkritij pride z zelo počasnimi koraki.

Ena izmed temeljnih razlik med filozofijo joge in zahodno medicinsko znanostjo je koncept prane oz. življenjske energije. Jogananda (Paramahansa Yogananda, avtor znamenite knjige Življenjepis nekega jogija) je imenoval te energije živo-troni. Imenujejo jih tudi vitalni tokovi. Prane se ne sme enačiti s kisikom. Ko vdihnete kisik, ta v glavnem vstopi v kapilare v pljučih in se prenese v krvni obtok. Čeprav prana tudi vstopi v krvni obtok, jo najprej vsrkajo sluznice in gre naprej do živcev, jih okrepi, energetizira in vitalizira. To prispeva k povečanju fizioloških funkcij organov, pleksusa in živčnih centrov.

Zelo težko je dokazati obstoj nečesa takega kot je prana; vendar pa obstaja pomemben dejavnik, ki pokaže, kako sta si prana in kisik različna. Vemo, da je dihanje življenje, prav tako pa smo seznanjeni s ciklusom kisik/ogljikov dioksid, ki je povezan z notranjim dihanjem.

Jogi gleda na človeka kot na troedino bitje s tremi ločenimi telesi in zavestjo:

1. fizično telo

2. astralno telo

3. kavzalno telo

Ta tri telesa so sposobna delovati ločeno, pa tudi istočasno in imeti medsebojne odnose, ki so jih fiziologi nedavno začeli priznavati kot pomembne pri razvoju globljega razumevanja zavesti. Ti medsebojni odnosi so pomembni tudi za jogije, ki se premikajo proti višjim stanjem zavesti. Ta premik se imenuje transcendiranje, prekoračitev vsakodnevne zavesti.

To troedino telo je temelj Duha in je sestavljen iz petih jeder:

1. jedro hrane

2. jedro prane

3. jedro uma

4. jedro razuma

5. jedro blaženosti

Teh pet jeder in tri telesa so načini in sredstva za izražanje zavesti.

Uporaba pojmov prana in troedino telo je pomembna v znanstveno kulturnem poskusu vzpostaviti dinamično zdravo telo. Če hoče biti atlet uspešen na olimpijadi, ne bo potreboval le zdravega telesa, temveč tudi trden um. Vendar pa danes vsak ve, da je treba za zmago nekaj več kot le telo in um. Zmagovalci imajo dostop še do nečesa. Atletov um disciplinira telo, da mu prinese zlato medaljo, tako da porazi sotekmovalca, včasih samo za pet sekund. Take zmage se ne da doseči zgolj s fizično sposobnostjo, temveč z močno usmeritvijo mentalnega in fizičnega telesa s pomočjo spodbude iz globljih nivojev duše tega človeka.

Ko je vaše dihanje nepravilno, je vaš um nemiren in je nesposoben, da vam to spodbudo posreduje.

Pranajamo izvajamo zato, da omogoči:

1. večjo disciplino fizičnemu telesu

2. povečano sposobnost koncentracije ali učenja

3. uresničitev višjih stanj zavesti

4. sposobnost pritegniti nekaj zelo dragocenega, ko to potrebujemo

Sposobnost pridobiti tri od teh točk zahteva nadzor nad dihanjem ali izvajanje pranajame. Troedino telo ima več kot le mišice in živce, ki so razvejani vsepovsod. Obstajajo tudi astralni kanali, imenovani nadiji, skozi katere teče energija prane. Kanali obstajajo v astralnih in v mentalnih telesih prej kot v fizičnih. Veliko ljudi se ne zaveda, da obstajajo življenjski tokovi v zemlji, ki se pretakajo po urejenih vzorcih, ki jih lahko narišemo na kartah. Tokovi obstajajo v oceanih in celo na nebu, kjer so prevladujoči različni spreminjajoči se zračni tokovi. Prav tako kot se večina ljudi ne zaveda zemeljskih tokov, se ne zavedajo, da obstajajo astralni tokovi. Ti življenjski tokovi se pretakajo skozi vse fizično telo. Tečejo skozi naše mišično-skeletno ogrodje, krvni in limfni sistem, skozi hrbtenične tokove, prav tako pa tudi skozi bolj subtilen organ možganov, znan kot um. Po jogi so ti kanali zamašeni zaradi sluzi. Naloga joge je odstraniti grobo in subtilno sluz. Ko so nadiji očiščeni, lahko prana teče skoznje, s čimer se povečajo fizična moč, koncentracija in meditacija.

Kakšne koristi imamo od rednega izvajanja pranajame?

Povprečno človeško bitje vdihne približno od 15 do 18-krat na minuto. V normalnem ciklusu dihanja izmenjate približno pol litra zraka. Ko si pridobite navado globljega dihanja z vadbo pranajame, boste začeli dihati tako, da boste vnesli dodatnih trikrat po pol litra zraka. Z razvojem in običajno vadbo pranajame se boste naučili močneje izdihovati. To omogoča večji vnos kisika in prane, ki se vsrka v vaš sistem. Joga uči, da človeško zdravje ni odvisno le od dejavnikov hranjenja, ki jih vsebuje krvni obtok, temveč tudi od vsebnosti kisika in prane. Pranajama povečano oksidira kri. Bolj jo napolni s kisikom in prano, kar doprinese ne le k podaljšanju življenja, temveč tudi izboljša njegovo vitalnost. Višja stanja zavesti postanejo bolj dosegljiva. Učenca je treba opozoriti, da je pranajama močno orodje in da jo je najbolje vaditi pod nadzorom izkušenega učitelja.

Nadaljuj branje
Ogledi: 1308

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Pri svojem delu v Svetovalnici opažam kako mnogi ljudje ne znajo več biti pozitivni. Na vse, kar se jim dogaja v življenju gledajo z negativne plati, vse je črno, boleče, ne vidijo izhoda in pestujejo svojo žalost pa tudi potlačeno jezo, krivdo in trdijo, da se jim venomer godi krivica. No, danes pa poglejmo, kako se lahko naučimo biti pozitivni. 

Dobra novica je, da lahko kontroliramo to, kar naš um proizvaja. Mogoče ne morete takoj ukazati svojim možganom, da nehajo razmišljati zgolj o negativnostih, pa vendar lahko z nekaj vaje dosežete, da se količina težkih misli kar občutno zmanjša. Si to želite? Potrebujete nekaj potrpežljivosti in pripravljenosti, da sebe spravite v red in se disciplinirate. Tako boste reprogramirali svoj um in se bolj osredotočili na to, da ostanete pozitivnih misli. Bo šlo?

1.       Pišite dnevnih hvaležnosti. Sama vsak večer pred spanjem s hvaležnostjo iz srca obnovim dogodke, tako lepe kot tiste, ki so me mogoče spravili iz tira. Ker vse mi kaže, da se še učim biti hvaležna za vsako posamezno izkušnjo, tako dobro kot bolečo. Ker tudi takrat, ko nas nekaj boli in smo prizadeti, se lahko iz tega nekaj naučimo in naberemo izkušnje in modrost. Pa se verjetno v bodoče prej izognemo isti napaki.

2.       Ponavljajte pozitivne misli ali afirmacije. Sama imam eno tako kratko a sladko: »Napake ne obstajajo. Vse to so zgolj priložnosti za učenje. Vse je prav točno tako kot je.« Mogoče se vam zdi preveč enostavna, a dobro pomislite, kako globoko resnična je.

3.       Obkrožite in družite se z ljudmi, ki vas podpirajo, razumejo in vam dajo svojo ramo, na katero se lahko naslonite v stiski. Kajti pozitivno naravnani ljudje imajo tudi pozitivni učinek na vaše mišljenje. Kar pogumno začnite tkati svojo socialno mrežo in vanjo povabite ljudi, ki vas inspirirajo, polnijo z dobro energijo, vas motivirajo in podpirajo v vaših poskusih pozitivnega razmišljanja. Tako boste v sebe zrcalili pozitivna razmišljanja, besede in vedenja taistih podpornih in pozitivnih ljudi. Bo šlo? Sam sem srečna, da imam takšne pozitivne in kdaj odbite prijatelje okoli sebe. Ki me imajo radi točno takšno kot sem. In jaz njih.

4.       Ignorirajte negativne misli. Jih znate? Prvo jih zaznajte, kot drugo pa jih pač skušajte z voljo osredotočenja dati proč iz miselnega toka možganov. Z nekaj vaje bo šlo. Verjemite. Zapomnite si, da vi niste vaše negativne misli! Sama pri tem svetujem trening ČUJEČNOSTI. Pomaga zagotovo!

5.       Bodite aktivni. Čas si vzemite in ga porabite za gibanje v naravi, za fizično aktivnost. Ker, če imate preveč časa, potem padete v »program« možganov, ko vsako malenkost preveč analizirate in preveč o tem premišljujete. In seveda posledično lahko vedno in povsod najdete »dlako v jajcu«. Zato tudi ne smete imeti preveč časa na razpolago, če ste se odločili, da potrenirate pozitivno življenjsko naravnanost.

 Ko smo aktivni in smo osredotočeni na pozitivne misli, se pojavi še cel kup stranskih in zelo dobrodejnih, koristnih rezultatov:

-          Večja količina kisika v krvi poveča delovanje možganskih funkcij

-          Sprosti se cela paleta hormonov, ki negujejo in polnijo možganske celice, da le-te lažje sledijo našim vajam, ki so opisane zgoraj

-          Izboljša se sposobnost učenja in pomnenja

-          Zmanjša se tveganje za nastanek demence in Alzheimerjeve bolezni

-          Počutimo se bolj sprejete s strani okolice

 

 

 

 

 

 

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1424

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

 

 

Vsi smo hodili v šolo – eni raje, drugi bolj s težavo – pa vendar, v šolo je bilo treba hoditi. Tako so nam rekli, ko smo bili še majhni. Zakaj? Zato, so nam rekli, da se bomo kaj naučili, da bomo potem dobili službo, da bomo lahko preživeli. Pa je to resnica?

Če gledamo na življenje le kot na skupek let, ko najprej hodimo v šolo, potem v službo in na koncu gremo v pokoj, vmes najdemo partnerja, si kupimo avto, zgradimo hišo ali kupimo stanovanje,  se poročimo ali pa tudi ne, imamo otroke ali pa tudi ne, potem je to resnica.

Če pa gledamo na življenje kot na proces, skozi katerega rastemo in se učimo, to ni resnica. Namreč za tak način življenja nas v šoli sploh niso učili. Učili smo se računati, pisati, spozanavali smo svet, družbo in naravo, svoje likovne in pevske sposobnosti ter razgibavali svoje telo. Kaj pa medosebni človeški odnosi in kako poslušati sebe, slediti svojim željam in sanjam, da bomo živeli srečno in izpopolnjeno življenje? Tega se zares nismo nikoli učili.

Znanje o tem smo nabirali povsod naokoli – malo v družini, malo v družbi prijateljev, malo iz medijev, pač kjerkoli smo bili in karkoli smo zaznali. Tako smo pridobili znanje o tem, kaj pomeni biti v odnosu z nekom, kako komunicirati z drugimi, kako odnos nastane in kako se konča. Včasih so bili ti zgledi pozitivni, včasih negativni, vendar ni bilo nikogar:

  • ki bi nam povedal, kaj je prav in kaj ni,
  • ki bi nas popravljal, ko smo sami naredili napako, pa se tega sploh nismo zavedali, zato smo krivili vedno druge, če je odnos razpadel, sami pa smo še vedno delali iste napake,
  • ki bi nam povedal, da zdaj smo pa pravilno ravnali, da bi vedeli za drugič, kako je prav.

Odnosi in komunikacija so del našega življenja oziroma naše življenje je sestavljeno iz odnosov in komunikacije. Zato je za kakovost našega življenja zelo pomembno, kakšne imamo odnose in kako komuniciramo. V prvi vrsti pa, kakšen imamo odnos do sebe in kako komuniciramo s seboj, kajti tako kot to delamo v odnosu s seboj, tako delamo tudi navzven, z drugimi.

Temelj za zdrave odnose so naslednje lastnosti: spoštovanje, razumevanje in sprejemanje, potrpežljivost in vztrajnost, sočutje, ljubezen, nenasilje, resnicoljubnost in iskrenost. Brez tega ni zdravega odnosa, kajti dva se morata medsebojno spoštovati, razumeti drugega v smislu njegove drugačnosti, ga sprejemati kljub njegovi drugačnosti, biti potrpežljiv in vztrajen, sočuten, ljubeč, nenasilen, si prizadevati za resnico in se iskreno izražati.

Vendar pa nekdo, ki teh lastnosti nima, jih ne more izražati v odnosu z drugimi. Zato je potrebno te lastnosti najprej razviti v odnosu do sebe, torej:

  • se spoštovati (ceniti svoje lastnosti in vrednote, po katerih živi),
  • se razumeti in sprejemati v celoti (tudi svoje šibkosti, ne le pozitivne lastnosti),
  • biti potrpežljiv s seboj in vztrajen (si dati čas, da nekaj razumemo in potem vztrajati, da dosežemo spremembo),
  • biti sočuten do sebe, se čutiti in upoštevati svoje občutke,
  • biti ljubeč in nenasilen s seboj (delati z občutkom s seboj),
  • si želeti videti resničnega sebe, ne se zavajati,
  • biti iskren in se iskreno pogovarjati s seboj.

 

Ko imamo te lastnosti, jih lahko šele izražamo v odnosu z drugimi. Ključ do zdravih odnosov leži torej v zdravem odnosu do sebe. To je prvi korak ljubezni, drugi korak se začne, ko stopimo v odnos z drugim. 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1032

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

 

 

Moje ime je Maja. Sem joga učiteljica in avtorica knjig o jogi. Že od nekdaj so me privlačile ezoterične vede in ogromno knjig sem prebrala s tega področja. Prva, ki mi je prišla pod roke je bila Učbenik življenja, ki jo je napisal slovenski psiholog Martin Kojc. Na začetku te knjige je odstavek Krishnamurtija ki pravi, da družbena pravila ne morejo oskruniti resnice. Pri 14-ih letih nisem točno vedela za kaj gre, samo vedela sem, da govori o nečem, kar me zelo privlači. To je resnica o nas samih, o našem izvoru. Dostikrat slišim pregovor, da smo duše, ki smo se inkarnirale in ne obratno. Živimo v iluziji materialnega sveta. Menimo, da je to, kar vidimo, vse, kar je. Joga nas uči drugače. Joga je veliko več kot le telesna vadba, pa čeprav nevedna večina trdi, da je joga samo nekaj za sproščanje in raztezanje.

Ker živim in delam na Nizozemskem, pridejo novice iz Slovenije z zamudo do mene. Prejšnji teden sem preko sestre zasledila peticijo društva za jogo, ki se imenuje “JOGA NI ŠPORT”. Seveda sem jo takoj podpisala in se včlanila.

Strokovni svet Republike Slovenije za šport,  je na svoji 6. seji, 26. 4. 2006, pod točko 8 sprejel sklep, da joga ni šport, za katerega velja 26. člen Zakona o športu, ki določa, da morajo imeti strokovni delavci v športu ustrezno izobrazbo oziroma usposobljenost. Seveda to pomeni ustrezno športno izobrazbo, ki z jogo nima nobene zveze! Dejstvo je, da je joga samo joga in nikakor ne šport. Ne glede na ta sklep, je Strokovni svet RS za šport 13. 5. 2014 potrdil program usposabljanja strokovnih delavcev v športu, v katerem je pod točkami 290., 291. in 292. potrjen program Športna rekreacija – joga, ki ga bodo izvajali strokovni delavci – vaditelj joge, inštruktor joge in učitelj joge, nosilec programa je Zveza joga društev Slovenije, katerega člani so vsa društva  Joga v vsakdanjem življenju. Uradniki na Ministrstvu za šport ta program športne rekreacije – joge razumejo kot dejstvo, vsak učitelj joge, katerekoli zvrsti joge, bo moral imeti izpit po programu športne rekreacije.S tem se pa ne moremo strinjati ostali učitelji in izvajalci joge, ki prav tako poučujemo in vadimo jogo v Sloveniji in se nas posledično sklep Strokovnega sveta dotakne oz. tiče.

 

Sama skorajda nisem mogla verjeti temu sklepu. Povsod po svetu lahko vsakdo uči jogo, edino v Sloveniji želijo očitno zmanjšati trg. Naj pojasnim, da obstaja nekaj več sto vrst joge. Joga ni samo hatha joga. Poleg tega joga ni samo fizična aktivnost, temveč tudi mentalna in duhovna. Obstaja neskončno število treningov iz tega področja povsod po svetu in učenje joge se nikoli ne konča. Znanja je preveč za eno samo življenje. Vse to znanje je nemogoče strniti v nek triletni program na
fakulteti za šport. Joga učiteljev je ogromno. Slovencem bi odvzeli pravico do učenja. Ljudje, ki potrebujejo jogo, bi bili prepuščeni samo peščici tistim, ki so se izobraževali preko Joge v vsakdanjem življenju. Edino ozkogledi lahko pridejo do takih idej in to pod pretvezo, da želijo omogočiti kvaliteto poučevanje joge. Slovence bi prikrajšali za vse ostale joga vrste in pokončali še to, kar je mnogim izhod v trenutni situaciji. Vsakdanja borba za obstanek zahteva marsikaj in joga je lahko rešitev.

Redakcija Yoga Magazine nizozemskega časopisa je reagirala zgroženo na to novico. Na EUY, Evropski zvezi joge, so mi odgovorili, da je učenje osnovna pravica vsakega človeka in s tem slovensko Ministrstvo za šport krši ta zakon. Učenje joge v Sloveniji torej ne bo več možno v svoji raznovrstnosti, ampak samo za tiste, ki jim ustreza “Joga v vsakdanjem življenju“.

EUY obvešča tudi, da legalno ni možno prepovedati učenje joge tistim, ki so se izobraževali pri priznanih tujih in domačih joga institucijah. Tisti, ki meni, da je joga šport, dejansko ne ve, zakaj gre pri jogi. Zato navajam nekaj argumentov na to temo.

 

 

1. Pri jogi se učenec poglobi vase in je pozornost usmerjena navznoter. Športnik se ukvarja s fizičnim telesom in dosežki.

2. Joga ni tekmovalnost. V jogi se ne primerja z drugimi in ne čuti potrebe po dokazovanju.

3. Veliki joga učitelji in guruji nimajo fakultete za šport. Ali lahko primerjamo Maharishija s športniki? Večina svetovno znanih športnikov deluje na nivoju tretje čakre. Razsvetljeni joga učitelji delujejo na nivoju višjih čaker.

4. Joga v vsakdanjem življenju ne poučuje ashtanga, iyengar, kundalini, power, aerial joge.

5. Kvaliteta učenja joge se pridobiva z leti učenja in praktičnimi izkušnjami. Še zdaleč ne za šolskimi klopmi.

6. Yoga Sports je panoga, ki se lahko imenuje šport. Tukaj se tekmuje, kdo lahko dlje zdrži v joga položaju in kako daleč gre v položaj. Ta panoga z jogo kot vedo nima dosti opravka.

7. Joga učenec želi duhovni razvoj in notranji mir. Zunanji svet mu je manj pomemben.

8. Za razliko od športne dejavnosti pri jogi ne gre za tekmovalnost, saj spodbuja k poglobljenemu iskanju in sprejetju tega, kar je.

9. Pri jogi velja pravilo ahimse, nenasilja. Pri športu to pravilo ne velja, saj športnik vedno išče in izziva svoje meje zmogljivosti.

10. Beseda 'namaste' pomeni: “moja duša pozdravlja tvojo.“ Ali se športniki ukvarjajo z dušo?

11. Zakaj šport ni joga si lahko preberete tukaj spodaj. Aštanga joga je osemstopenjska pot do razsvetljenja po Patandžaliju. Odlomek izhaja iz knjige Joga za zdravo in sproščeno življenje.

 

Patandžali je bil riši, modrec in prerok v drugem stoletju pr. n. št. Napisal je 196 verzov o jogi: Patandžalijeve jogijske sutre. Razvil je aštanga jogo, osem korakov do razsvetljenja. Hatha joga z asanami je del aštanga joge. (Asht = osem; anga = os (osem osi kolesa)). Osi so povezane druga z drugo in se jih ne da ločiti.

 

JAMA: vztrajnost, zunanja disciplina, splošne vrednote

Jama je odnos do zunanjega sveta. Z zavedanjem svojih prvotnih življenjskih vrednot lahko sprejmete prave odločitve in ukrepate na način, ki vam najbolj odgovarja. Obstaja pet jam: nenasilje, odkritosrčnost, prepoved kraje, abstinenca in odsotnost poželenja. To pogosto iščemo zunaj sebe, vendar je vse v nas.
Nenasilje: Telesno nasilje, nasilna dejanja, besedno nasilje in tudi nasilje v mislih so vzrok vsega nasilja.
Resnicoljubnost: Vnovič moramo odkriti resnico, ki je vseskozi navzoča v nas. Biti moramo odkriti do sebe in svojih misli. Biti moramo iskreni, zvesti resnici, z ali brez odobravanja drugih ljudi.
Poštenost: Pohlep. Poželenje po nečem. Ničesar ne moremo pridobiti in zadržati, ker je vse samo začasno. Rodimo se praznih rok in tako tudi umremo. Kraja stvari, pa tudi kraja misli in besed.
Abstinenca: Ne bodite lakomni, raje se osredotočite na združevanje. Bodite zmerni pri hrani, pijači in razvedrilu. Ne pretiravajte v ničemer.
Nepohlepnost: Nadzor nad željami in poželenjem. Želimo si zadovoljitve, vendar jo dosežemo šele takrat, ko so želje izpolnjene. Rešitev je v odpovedi željam in hrepenenjem.

 

NIJAMA: samodisciplina, notranji nadzor.

Nijama je odnos do notranjega sveta. Poznamo pet nijam: čistost, zadovoljstvo, samodisciplina, učenje in predanost duhovni poti. Življenje po teh petih idealih v kombinaciji s petimi jamami nam prinese več moči na
vseh področjih.
Čistost: Čistost uma in telesa. Čistost telesa lahko dosežemo s pravilno izbrano hrano, dobrimi mislimi in čistim okoljem.
Zadovoljstvo: Sprejetje. Biti zadovoljen v vsakem položaju, dobrem ali slabem. Samtoša pomeni zadovoljstvo in sprejetje vsakršnih okoliščin, takšnih, kot so. Vsi imamo želje in poželenje. Če niso izpolnjeni, se
pogosto počutimo nesrečne in nezadovoljne. Treba je sprejeti življenje, kakor je. Zadovoljstvo ne pride samo od sebe, treba ga je negovati.
Prepogosto iščemo srečo zunaj sebe, ko bi se morali le zazreti vase. Ravno zato je joga lepa možnost raziskovanja svoje notranjosti. Vaditi zadovoljstvo v kakršnem koli življenjskem položaju pomeni biti na poti k srcu, k združitvi.
Samoučenje: Poznamo različne možnosti učenja: knjige, besedila in predavanja številnih modrecev in učenjakov. Namen vseh je, da nam pomagajo do boljšega razumevanja našega bistva.
Predanost: To je notranji proces. Predanost višjemu notranjemu jazu in duhovni poti.

 

ASANA: položaj

Beseda asana pomeni prostor, kjer sediš. Iz te so izpeljane še besede: ass, asseyez-vous itn. Asana je doživetje tega, kar ste, ne pa tega, kar počnete. Asane je mogoče uspešno izvajati s pomočjo jam in nijam. Asane so najbolje poznani del joge, ki naredijo telo gibčnejše in imajo tudi terapevtski učinek, še posebej, če se izvajajo v kombinaciji s preostalimi komponentami. Asana je položaj, v katerem se izvajalec joge razteza in krči, da bi razvil gibčnost, ravnotežje, vzdržljivost in vitalnost. Patandžali je zapisal: Sthira sukham asanam, kar pomeni, da naj bo asana stabilna in prijetna. V vsakem položaju naj bi bili hkrati sproščeni in dejavni.

 

PRANAJAMA: dihalna tehnika

Beseda pranajama je kombinacija besede prana, ki pomeni življenjsko silo, in besede jama, ki pomeni nadzor. Pranajama je torej nadzorovano dihanje. Ko počnemo to, stabiliziramo in discipliniramo mišljenje ter poglobimo zavest. Pranajama je mogočna tehnika, ki spodbuja dihanje in delovanje živčnega sistema. S pravo tehniko dihanja lahko vplivamo na svoja čustva in umovanje.

 

PRATJAHARA: umik ali odsotnost pozornosti v zunanjem svetu

Pratjahara je umik čutov iz zunanjega sveta, tako da postanejo funkcije čita neodvisne. To se kaže v popolnem obvladovanju čutov. Ko postajamo občutljivejši, moramo znati stvari izpustiti iz rok. Kot lahko želva skrije noge in glavo v oklep, tako se lahko mi umaknemo v svojo notranjost. To zahteva zbranost, ker zunanji svet nenehno zahteva našo pozornost. Pogum potrebujete tudi, da zmorete biti sami s seboj.

 

DHARANA: osredotočenost

Osredotočenost ali pozornost, usmerjena na določeno stvar. Nežno opustite misli, ki zahtevajo vašo pozornost, in to usmerite na izbrani predmet. Dharana je nadzor nad osredotočenostjo, zbranostjo in namero. Dharana
pomeni pozitivno osredotočenost na namero in doseganje zastavljenega cilja. Ko je človek osredotočen, je njegova namera jasna, zato se narava z njima uskladi in pomaga izpolniti njegove najgloblje želje. Prednosti osredotočenosti je mogoče opaziti na vseh področjih življenja. Zaznamo lahko pet načinov razmišljanja: vznemirjen, dolgočasen, raztresen, osredotočen in obvladan. Da bi mišljenje vezali na neko področje, potrebujemo pozornost. Dharana je zato dobra priprava na meditacijo.

 

DHJANA: meditacija

Šele ko zmore biti človek brez premora osredotočen dalj časa, lahko rečemo, da meditira. Med meditacijo se mišljenje odvija v globljih plasteh zavesti. Prostor, ki ga zapolnjujejo misli, postane manjši. Ko vam začnejo misli uhajati, se lahko osredotočite na besedo aum (om). Ta lahko odpre vrata v naslednjo fazo. Meditacija ni samo tehnika širjenja zavesti, ampak je tudi življenjski recept za svobodo in moč v sedanjosti. Patandžali je opisal namen meditacije kot doseganje skladnosti s svojo bistveno in osnovno naravo.

 

SAMADHI: združitev in razsvetljenje

Po samadhiju ni več motenj. Človeku se odpre jasno dojemanje. Samadhi je stanje, v katerem je človeški um osvobojen misli; te ga nič več ne ovirajo. To stanje je opisano kot stanje sreče, miru in enosti. Samadhi je pogosto pojasnjeno kot popolno zlitje posameznikove zavesti s kozmično zavestjo. Ko novinec doseže samadhi, postane, v kozmičnem smislu, vseveden – predvsem zato, ker je v trenutku razsvetljenja/združitve njegova zavest v duhovnih svetovih. Tam je vse znanje pred njim kot odprta knjiga, saj se zaveda notranjih in duhovnih področij narave, njegova zavest pa postane kozmična. Na koncu se vseh osem korakov po Patandžaliju združi v samjamo. Šele ko človek doseže to stanje, ko se je torej zmožen natančno
osredotočiti in preseči kolebanje zavesti, je na ravni poti do modrosti. To je mogoče tukaj in zdaj v vsakodnevnem življenju. Nekateri jo prepoznajo kot nekakšno obliko milosti. Razsvetljenje ti je podarjeno ali ne. Ni ga moč izsiliti. Joga je način za vzpostavitev meditativne poti in stanja razsvetljenja.

Joga in šport imata skupno to, da zahtevata disciplino, vztrajnost in močno voljo. Tako joga kot šport pripomoreta k zdravemu življenju. Vendar zaradi teh skupnih točk še zdaleč ne sodita v isti koš.

Osebno me joga privlači zato, ker se ne ukvarja z materialnim, zunanjim svetom. Ta svet se stalno spreminja in je iluzija. Nič ni večno, medtem ko notranji svet odkriva večno stanje miru in resnice. Več na to temo si
lahko preberete na straneh, ki jih navajam tukaj spodaj. Podpišite peticij,o če se strinjate s trditvijo, da JOGA NI ŠPORT. Hvala. Namaste.

 

www.joga-zdruzenje.si

http://www.yogasportscience.com

http://meru-mvu.org

https://www.youtube.com/watch?v=I50NUYa_ebE

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1235

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Že nekaj časa opažam, kako boleče je, ko oseba vse, kar se mu kdo reče, vzame osebno. To pomeni, da razume drugega oziroma njegovo pripombo, kritiko ali zgolj pogovor kot nekaj, kar leti na njega samega in to ga seveda prizadene. Ko jemljemo osebno zadeve in mnenja drugih, sebe zelo potlačimo v čustvovanju in sčasoma izgubimo stik s svojim čustvenim svetom.

Verjamem, da mogoče kdo ne razume povsem, kaj želim povedati, saj je vsakodnevno izpostavljen različnim vsebinam, mnenjem, opazkam in zahtevam kako naj človek razmišlja in se odloča - to vse pa tvori kar precejšen pritisk, ker vsakdo od nas želi ugajati. V nas je potreba, da smo sprejeti s strani naše socialne mreže in drugih ljudi, s katerimi stopamo v odnose različnih vrst. Zlasti nam je pomembno, da vemo, kaj si drugi mislijo o nas. Sama sicer pravim, da je to velika in težka cokla naših odnosov, ker spričo tega, da moramo ugajati, izgubimo naše bistvo. Kdo smo torej, če "igramo" tako, kot drugi to od nas zahtevajo ali pričakujejo, da bi le bili v skladu s pričakovanji drugih ljudi?

Menim, da je vedno potrebno ostati zvesti samim sebi, četudi to kdaj pomeni, da imamo kakšnega prijatelja manj. In da smo se komu skozi življenje verjetno zamerili, ker smo živeli po naših prepričanjih in željah. In nismo jemali osebno kar so nam drugi dopovedovali, temveč smo ostali v stiku s seboj, ker se zavedamo, da le tako lahko živimo po načelu "walk the talk" ali po slovensko: delaj kar govoriš, torej bodi ti to, kar si. In verjamem trdno v to, da če smo vedno v stiku z našim notranjim doživljanjem, bodo to slej kot prej prepoznali tudi drugi, ki nas obkrožajo in nas bodo začeli ceniti, sprejemati in spoštovati točno takšne kot smo. To pa je ogromno in neprecenljivo. Menite, da bi šlo?

Nadaljuj branje
Ogledi: 1312

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Kaj ste pomislili, ko ste prebrali naslov tega zapisa? Ste si rekli »Hja, ko bi vsaj bilo tako« ali pa »Kakšna neumnost!« ali pa morda »Za koga že, zame ne...« Žalostno, ampak resnično je, da nas večina občuti tako – zdi se nam, da je to zgolj fraza, da si je to nekdo zmislil, da gre le za lepe besede. Pa je res?

Naučeni smo bili, da je resnica ravno obratna, torej da je življenje težko, naporno, grozno...vse to, le lepo pa res ni. To smo poslušali, ko smo bili majhni in skozi to se je začela oblikovati naša podoba o svetu in življenju, morda smo živeli v družini, kjer sta starša težko preživljala družino in pogosto smo slišali govoriti svoje starše, da kako je težko in grozno. Potem so prišli na obisk sorodniki, prijatelji in tudi oni so se znali le pritoževati nad življenjem in videli so le slabe stvari. Ko smo začeli odraščati, smo nadaljevanje te zgodbe lahko vsak dan videli, prebrali ali slišali v medijih in v nas je ratslo prepričanje, da je svet grozen, pokvarjen in da je življenje vse prej kot lepo. Nič kaj spodbudno, kajne?

Kaj pa, če pogledamo takole: 

  • lepo je, ko sonce posije in me pogreje,
  • lepo je, ko pada dež in sem na suhem v svojem domu,
  • dobro se počutim, ko zunaj sneži, jaz pa sedim na toplem in opazujem skozi okno, kako se snežinke vrtinčijo v vetru,
  • prijetno je, ko na vroč poletni dan zapiha rahla sapica in me prijetno ohladi, 
  • uživam, ko opazujem let metulja na travniku, polnem rož,
  • uživam, ko se igram s svojim otrokom in si dovolim biti sproščen/a,
  • uživam, ko ležim pod borovci in poslušam škržate,
  • prijetno je poslušati mucka, ki prede,
  • lepo je, ko v očeh svojega partnerja preberem "Ljubim te”.

 

Vse je odvisno od tega, na kaj smo pozorni in kaj mislimo. Življenje je lahko lepo ali pa grozno – odvisno od tega, v kaj verjamemo.

Večinoma smo ljudje navajeni, da zjutraj, ko se zbudimo, največkrat pomislimo ali pa kar na glas rečemo »Joj, že spet moram vstati« ali kaj podobnega. Kolikokrat ste to slišali pri svojem otroku? Otroci so že zjutraj, ko se zbudijo, veseli in dobre volje - veselijo se novega dne, ki je pred njimi in dogodivščin, ki jim jih ponuja nov dan. Mi odrasli pa že vstanemo z mislijo, da kaj vse nas še čaka, da kako bo naporno in običajno potem tako tudi je.

Vidite razliko? To je naša naravnanost, ki je lahko pozitivna, lahko pa negativna – lahko se veselimo novega dne, lahko pa se jezimo, da je nov dan. Dobra novica je, da to lahko sami spremenimo! Lahko spremenimo svoje življenje, a prej moramo spremeniti sebe, svoj pogled na svet. Ni enostavno, ker smo toliko in toliko let bili navajeni na to, da se zjutraj, ko se zbudiš, reče »Joj, že spet je treba vstati«, ko pogledaš skozi okno in vidiš, da dežuje, rečeš »Joj, kako grdo vreme je danes, groza« in ko pozimi zapade prvi sneg, negoduješ »Pa ravno danes, ko moram v službo« itd.

Da bomo dosegli spremembo, se moramo najprej slišati, kateri so »naši stavki« oziroma kakšno je naše prepričanje o svetu in o življenju, ki si ga vsak dan ponavljamo (na glas ali pa v mislih). Potem je naslednji korak, da te stavke zamenjate s pozitivnimi, torej:

  • »Dobro jutro nov dan – le kaj vse me čaka danes?«,
  • »Dež pada, končno se lahko lotim pospravljanja omar« ali pa če ste na dopustu lahko deževen dan izkoristite za branje, igranje družabnih iger ali pa se podate na kopanje v dežju.

 

Pomembno je, da ne samo izgovorite besede, temveč da to, kar rečete, tudi čutite. Da se ob tem, ko se razveselite novega dne, zares občutite to veselje v sebi. Tako se potem začnete spreminjati najprej vi, nato postopoma tudi vaše življenje.

In enkrat pride trenutek, ko ob prebiranju stavka »Življenje je lepo« začutite, da je res tako, da je življenje zares lepo.

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1100

Objavil: Kdaj: Kategorija: Šport in rekreacija

Ena najpogostejših poškodb pri teku je ILIOTIBIALNI SINDROM (eng. IT BAND)  ali »TEKAŠKO KOLENO« nastane pri aktivnostih, kjer je prisotno ponavljajoče dolgotrajno upogibanje in iztegovanje kolena. To poškodbo, zaradi podobnih simptomov, velikokrat zamenjujejo s poškodbo zunanjega meniskusa, kjer pa gre za veliko bolj kompliciran zaplet, ki ga je potrebno reševati operativno. 

IT trak poteka od criste iliake (zgornji zunanji rob medenice) ter poteka vzdolž lateralne (zunanje) strani stegnenice in se narašča na lateralni kondil (zunanja zaobljena zadebelitev kosti) golenice. Iiotibialni trakt je tetiva oz. fascija (mišična ovojnica).

 

V višini velikega trohanterja (grče) stegnenice se v traktus spredaj pričvršča kita mišice tensor fascie late in zadaj kita mišice gluteus maximus. Ko je noga stegnjena potekajo vlakna iliotibialnega trakta po sprednji stani lateralnega kondila. Pri 30 do 40 % fleksije (upogiba) se nahaja trakt nad lateralnim epikondilom stegnenice. Ko se koleno pokrči še bolj, se vlakna pomaknejo za lateralni epikondil. Pri potovanju čez lateralni kondil, se ustvarja frikcija (trenje) na iliotibialni trakt in okoljsko tkivo. Če se trenje na tkivo stopnjuje, se pojavi bolečina, ki je prisotna zlasti pri teku, lahko tudi pri hoji.

 

VZROKI: Iliotibialni sindrom se najpogosteje pojavi zaradi skrajšane tetive, kar povzroča trenja pri ponavljajočem upogibanju in iztegovanju kolena, saj pri tem prihaja do drgnjenja iliotibialnega trakta ob epikondil (izrastek) stegnenice na spodnji zunanji  strani. Med najpogostejšimi vzroki za pojav tega sindroma je neprimerno povečana intenzivnost treninga, nepravilna obutev s slabim oz. napačnim blaženjem, pretrda podlaga, nekvaliteten stretching/ogrevanje ali napačna tehnika teka (tek po petah). Pri pojavu iliotibialnega sindroma lahko ukrepamo tako, da zmanjšamo intenzivnost treningov oz. če je bolečina prevelika izberemo drugo vrsto vadbe, kjer koleno ni obremenjeno v tolikšni meri.

SIMPTOMI: toga bolečina nad sklepno špranjo na zunanji strani kolenskega sklepa. Bolečina je izzvana ko se traktus dotakne lateralnega epikondila stegnenice to je pri 30-40 stopinjah fleksije.

POJAVNOST: pogost pri tekačih, saj je koleno ravno v 20-30 % upogiba, ko pride  stopalo v stik z podlago.

ZDRAVLJENJE: Pomagamo si lahko z izvajanjem razteznih vaj ali masaže z valjčkom po področju poteka IT trakta: https://www.youtube.com/watch?v=T5CYbfByXPo

Veliko uspeha pri teku!

Matej Grafenauer

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 4576

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

Glavoboli

Kako si pomagamo pri glavobolih?

Odlomek iz knjige Joga za srečno in vitalno življenje; Avtorica: Maja Miklič. Internetna stran: www.yogasachi.com. 

 

Če imamo pogoste glavobole ali migrene, analizirajmo in po potrebi spremenimo življenjski slog. Ne posegajmo takoj po tabletah, saj tako ne zdravimo vzrokov, ampak le potlačimo simptome. Dolgoročno nam to ne bo pomagalo. Tukaj je navedenih nekaj možnih ukrepov in vaj, ki pomagajo lajšati glavobole.

 

Topla kopel za stopala 

Čeprav se zdi nepovezano, je dejstvo, da namakanje nog v topli vodi lajša glavobol, prav tako pa se zmanjša tudi pritisk na žile v glavi. 

 

 

Masaža stopal

Pri pogostih glavobolih je dobro masirati refleksne točke na stopalih. Zgornji del stopal predstavlja glavo in vrat. Te točke redno masiramo. 

 

 

Nadi Šodana – dihalna vaja

Z dihalno vajo nadi šodana aktiviramo obe možganski polovici in uskladimo njuno delovanje. Nadi šodana odpravlja napetosti in glavobole. 

 

 

Položaj otroka 

Kolena malo razmaknemo in zadnjica naj počiva na petah. Obe roki sta sproščeni ob telesu. Dlani so obrnjene navzgor. Čelo naj sproščeno počiva na tleh. Sprostimo hrbet, ramena, vrat in glavo. 

 

 

Mrtvak
Uležemo se na hrbet. Roke položimo ob telesu, dlani naj bodo obrnjene navzgor. Stopala so malo razmaknjena, sprednji del stopal pa je obrnjen navzven. Zapremo oči in začutimo, kako ležimo. Dihamo globoko s trebuhom in začutimo, kako se telo ob vsakem izdihu globlje sprosti.

 

 

Aadi mudra

V sedečem ali ležečem položaju pomaga odpravljati glavobol s tem, ko umirja um. To mudro zadržimo za nekaj minut. 

 

Glavoboli

Kako si pomagamo pri glavobolih?

Odlomek iz knjige Joga za srečno in vitalno življenje; Avtorica: Maja Miklič. Internetna stran: www.yogasachi.com. Fotografije: Tadej Černe.

Če imamo pogoste glavobole ali migrene, analizirajmo in po potrebi spremenimo življenjski slog. Ne posegajmo takoj po tabletah, saj tako ne zdravimo vzrokov, ampak le potlačimo simptome. Dolgoročno nam to ne bo pomagalo. Tukaj je navedenih nekaj možnih ukrepov in vaj, ki pomagajo lajšati glavobole.

 

Topla kopel za stopala 

Čeprav se zdi nepovezano, je dejstvo, da namakanje nog v topli vodi lajša glavobol, prav tako pa se zmanjša tudi pritisk na žile v glavi. 

 

 

Masaža stopal

Pri pogostih glavobolih je dobro masirati refleksne točke na stopalih. Zgornji del stopal predstavlja glavo in vrat. Te točke redno masiramo. 

 

 

Nadi Šodana – dihalna vaja

Z dihalno vajo nadi šodana aktiviramo obe možganski polovici in uskladimo njuno delovanje. Nadi šodana odpravlja napetosti in glavobole. 

 

 

Položaj otroka 

Kolena malo razmaknemo in zadnjica naj počiva na petah. Obe roki sta sproščeni ob telesu. Dlani so obrnjene navzgor. Čelo naj sproščeno počiva na tleh. Sprostimo hrbet, ramena, vrat in glavo. 

 

 

Mrtvak
Uležemo se na hrbet. Roke položimo ob telesu, dlani naj bodo obrnjene navzgor. Stopala so malo razmaknjena, sprednji del stopal pa je obrnjen navzven. Zapremo oči in začutimo, kako ležimo. Dihamo globoko s trebuhom in začutimo, kako se telo ob vsakem izdihu globlje sprosti.

 

 

Aadi mudra

V sedečem ali ležečem položaju pomaga odpravljati glavobol s tem, ko umirja um. To mudro zadržimo za nekaj minut. 

 

 

Meditiranje o miru in svobodi

Sedimo z ravnim hrbtom. Dlani so sproščene na kolenih. Oči zapremo in dihamo skozi nos. Globoko vdihujemo in izdihujemo. Zamislimo si, da nimamo nobenih obveznosti in da imamo časa na pretek. Občutimo svobodo. Še enkrat globoko vdihnemo in izdihnemo. Nato počasi odpremo oči. 

 

 

Podprta stoja na glavi
Položimo komolce na tla v širino ramen in prepletemo prste. Dvignemo se na kolena in položimo vrh glave na tla ob dlani. Prepričamo se, da je glava v pravilnem položaju, tako da bomo vajo pravilno izvedli. Medenica je obrnjena navzgor, hrbet je raven. Stopala približamo glavi in dvignemo noge. Če naše ravnotežje ni dobro, raje prislonimo noge k steni. Po tej vaji gremo počasi v položaj otroka in sprostimo ves hrbet. 

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1113

Objavil: Kdaj: Kategorija: Prehrana

CELULIT = POMARANČNA KOŽA NA STEGNIH, BOKIH, TREBUHU,...

Upam, da sem še pravi čas objavila tale blog - predno zapravite gore denarja za proticelulitne kreme.

Na žalost, drage dame, nobena proticelulitna krema vam ne bo pomagala odstraniti celulita! Zakaj? Zato, ker celulit ni "kožni problem" ampak težava, ki se pojavi zaradi nedejavnih mišic. Kreme, ki naj bi delovale proti njemu, delujejo le na kožo in jo dehidrirajo (tako se zmanjša obseg).

Problema pomarančne kože se je torej potrebno lotiti od znotraj. 

Mišljenje, da se bomo z uživanjem manj mastnih živil izognile problemu, ki ga ima več kot 80% vseh žensk, je napačno. Naše telo nujno potrebuje maščobe, res pa je, da današnja pripravljena hrana vsebuje vse preveč trans maščobnih kislin ter omega 6 maščobnih kislin in veliko premalo omega tri maščobnih kislin. Trans maščobne kisline vsebujejo vsa rafinirana industrijska rastlinska olja (do 60%), ob njihovi uporabi na visoki temperaturi (npr. cvrtje) pa se ta procent še poveča. V telesu povzročijo vnetja oz se vgradijo v celične membrane in jih tako naredijo manj propustne za telesu nujno potrebne nutriente. Torej, ne izogibajte se maščobam, samo pazite kakšne maščobe boste zaužile - čimveč omega tri maščob.

Pomembna je tudi zadostna hidriranost telesa, kar pomeni, da je potrebno piti dovolj velike količine vode oz poleti, ko je zelo vroče in se bolj potimo, doma pripravljene izotonične napitke. Naraven izotoničen napitek je kokosova voda, doma pa si lahko naredimo napitek iz himalajske soli, 1/2 dl pomarančnega/limoniega/jabolčnega soka in vsaj 3 dl vode.

Uživati je potrebno alkalna živila, pa ne samo zato, da se izognemo oz. preprečimo celulit, ampak so nasploh veliko bolj koristna za naše telo.

Seveda je pomembna tudi telovadba. Človek je narejen za hojo in ne za sedenje, zato je potrebno še dodatno krepiti mišice ledvenega predela oz nasploh trupa ter mišice rok in nog. Že 20 min na dan vaj za zadnjico in stegna bo prineslo več kot zavidljive rezultate.

Tudi nežna masaža prizadetih delov pod prho in skrb za elastičnost kože je pomembna. Izkazalo se je, da se najbolje obnesejo hladno stiskana deviška olja (olivno, avokadovo, kokosovo).

Torej...obstaja rešitev problema. Treba se ga je zavedati in ne iskati krajših poti do rezultata, ker jih ni.

 

Za vsak pozitiven rezultat pa se je, na vseh področjih, potrebno potruditi.

 

LP

Jasmina

b2ap3_thumbnail_za-blog2.jpg 

Vir: internet

Nadaljuj branje
Ključne besede: gibanje Videz zdrava hrana
Ogledi: 1003

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Poslušam zaskrbljene starše, kako se pritožujejo, da njihovi otroci iz vrtca pridejo polni mivke, z blatnimi čeveljci in zamazanimi hlačami. Pa pri sebi razmišljam, kaj se je zgodilo s taistimi sedaj starši, ki so nekoč bili enako stari, kot so sedaj njihovi malčki in sem prepričana, da so bili še bolj svinjski in blatni, a srečni in nadihani svežega zraka.

Ali nimamo vsi doma pralnih strojev? Pa različnih pralnih praškov, v gelu, v kapsulah, vanišev za odstranjevanje še najbolj trdovratnih madežev in kar je ostale čistilnopralne navlake? In zakaj se dela takšen cirkus okoli tega, če je otrok zamazan? Ker se je igral v peskovniku, pa malce poskakoval po lužah pa bil srečen in z nasmehom do ušes. In higienični starši takoj ta prešeren nasmeh zatrejo s kritiko otroku, češ "spet si ves zamazan", "ali ne moreš paziti na tele nove hlače" ali pa pogosta "kako ti ne morem dopovedati, da pazi kako se igraš, da se ne umažeš". In jaz obolim. Ker, ko takole otroke zatiramo in jim onemogočamo svobodno ritje po pesku, pa preizkušanje zmogljivosti peščenih potičk, jih ropamo kreativnosti in otroške brezskrbnosti.

Vem, rekli boste, da se v mivki in pesku skriva na milijarde najbolj groznih bakterij. Ampak pesek v vrtcih je pregledam, da ni okužen, da je primeren za igro otrok in da ne bo nič narobe, ko si otroci dajo duška v kreativnosti in v timskem delu, če skupaj postavljajo grad iz peska. Seveda vsi vemo, da si je treba po vsaki igri temeljito umiti roke. In oblačila vreči v pralni stroj. Pa saj ni nujno, da otrok v najlepših cunjicah hodi v vrtec, zlasti če je lepo vreme in se lahko predvideva, da se bodo igrali tudi v peskovniku.

Sama sem vzpodbujala hči, ko je bila malčica, da se je čim več igrala v pesku, da sva skupaj skakali po lužah in plezali po igralih, pa tudi po kakšnem drevesu. Je bila zamazana ona in jaz. Nič ne de, obe sva bili presrečni, naigrani in zadovoljni, da sva se družili. Niso me motile temne lise na hlačah ali strgano koleno na hlačnici. Vse spada v igro. In igra v otroški dobi spada v predal UČENJA.

 

Nadaljuj branje
Ključne besede: kreativnost otroška igra učenje
Ogledi: 6780