Če lahko Michelle Obama, zakaj ne bi tudi mi?

Vse več govorimo o samooskrbi s sadjem in zelenjavo, lotevamo se otipljivih dejavnosti, porajajo se civilne iniciative in gibanja. Pred leti je soproga ameriškega predsednika brez velikih napovedi, a z veliko medijske pozornosti, spremenila del zelenice pred Belo hišo v zelenjavni vrt. Pa brž ko ne ni bilo druge dodane vrednosti v tem dejanju, le pomembno sporočilo. Na kaj podobno simbolnega, na primer posaditev učnega sadovnjaka avtohtonih sort na protokolarnem posestvu Brdo, pri nas še čakamo.

Sem iz generacije po drugi svetovni vojni, ki je v mladosti še doživljala racionalizirano oskrbo s hrano za mestno prebivalstvo. Da bi si popestrili prehrano, je oče zasadil sadovnjak, iz katerega smo uživali od češenj v maju, do jabolk in hrušk iz ozimnice tja do aprila naslednje leto. Mami pa smo pomagali obdelovati zelenjavni in zeliščni vrt, v katerem so lične gredice obrodile tudi dvakrat letno, od krompirja, zelja, paradižnika, kumaric do raznovrstnih solatnic, rožmarina, koprca ... V kotu vrta smo »zlagali« kompost iz zelenih in kuhinjskih odpadkov, s travo po košnji smo zastirali pod drevesi in po gredicah. Junija se je pričela sezona vlaganja sadja in zelenjave v kozarce in izdelovanje sokov – ribezovega in višnjevega, zamrzovalnikov takrat še nismo poznali. Šestčlanska družina se je skoraj v celoti oskrbela iz tisoč kvadratnih metrov koristnega zelenila.

Resnici na ljubo povem, da smo uporabljali poleg anorganskih kemičnih škropiv, galice in apna, tudi sintetične preparate, ki so danes pri ekološkem pridelovanju hrane prepovedani, vendar čim manj. Polžem smo preprečevali pohode z živim apnom in lesnim pepelom, na primer.

Selitev na kmetijo in začetki ekološkega kmetovanja
Tako mi je bila razmeroma lahka odločitev, da se z družino preselimo k tašči na kmetijo. Še lažje smo se pred dvanajstimi leti odločili za ekološko kmetovanje kljub temu, da so nas v krajevnem okolju gledali postrani. In sčasoma nas je ekoloških kmetovalcev vse več.

Ko smo kmetovali na konvencionalni način, sem se vsako leto bolj neuspešno boril s koloradskim hroščem. Neko leto sem moral zamenjati tri strupe, ker so se ličinke prilagodile vsakemu. Prvo leto ekološke pridelave so hčerki in žena hrošče obirale in opazile nekaj pikapolonic. Le-teh je bilo vsako leto več. Hroščev pa manj; po šestih letih ni bilo več hroščev, pikapolonic pa veliko. Prehranjujejo se namreč z ličinkami koloradskega hrošča in tudi z ušmi in drugimi škodljivci. Dobili smo nove pomočnike. Tudi raznovrstnih ptic je veliko več.

Ekološka kmetija doseže zrelost
Na njivi in v vrtovih izbiramo rastline, ki so si dobri sosedje in si medsebojno pomagajo tudi z odganjanjem škodljivcev. Pomembna sta ustrezno kolobarjenje s posevki in izbira pravega časa za sejanje in sajenje po lunarnem koledarju. Uporabljamo zrel hlevski gnoj, za vrtove ga predelamo v kompost. Na kmetiji imamo namreč čredo tridesetih koz in tri goveda.

Smo osamljena kmetija v Suhi Krajini, zato še ni vodovoda. V celoti se oskrbujemo z zbiranjem deževnice v podzemne hranilnike, od koder smo si naredili vodovod po stavbah. Res pa je, da v sušnih obdobjih ne zalivamo vrtov.

Vojaška industrija je kemiji utrla pot v kmetijstvo
Izraz »ekološko« je značilen za nemško govoreče države, katerih predpise smo povzemali. V angleščini uporabljamo izraz »organic«, organski, dežele z romanskimi jeziki uporabljajo izraz »biološki«. Vsi izrazi označujejo enak, trajnosten in sonaraven način pridelovanja živil.

Dovolj zgovorna so zgodovinska dejstva: kemijo so pospešeno uvajali v kmetijstvo po koncu vsake velike vojne, ko je industrija eksplozivov in bojnih strupov iskala nove trge. Nitratna gnojila so v bistvu eksplozivi (amonal), sistemske foliarne herbicide so najprej »preizkušali« v vietnamski vojni, ko so uničevali deževne pragozde, v katerih so se skrivali borci proti okupatorju.

Hrane je dovolj, le neprimerno je porazdeljena
Če napisano povežemo s podatkom FAO, da 35 odstotkov vse hrane zavržemo, da nas je na planetu sedem milijard in da je ena milijarda podhranjenih, z osnovnošolskim računstvom ugotovimo, da trenutno pridelamo hrane za 8 milijard ljudi, le da je neprimerno porazdeljena. Torej ne potrebujemo gensko spremenjenih rastlin in ne kemijsko intenzivne pomoči v kmetijstvu za iztrebljanje lakote, ampak več zdrave pameti in medsebojnega razumevanja in sodelovanja.

In kje se lahko povežemo? Veliko znanja boste na tečajih in srečanjih pridobili v društvih za biodinamično kmetovanje Ajda http://www.zveza-ajda.si/, na spletni strani Inštituta za trajnostni razvoj www.itr.si, pa tudi na mnogih spletnih portalih, če v brskalnike vtipkate ključne besede eko kmetija in podobno. Zelo razgibano dogajanje za samooskrbo organizira civilna iniciativa Eko-ci http://ekoci.si/, ravno tako gibanje Oskrbimo Slovenijo in projekt Učni sadovnjak.

Skratka, če lahko prva dama svetovne velesile doma pridela zdravo hrano za družino, zakaj ne bi česa takega poskusili tudi sami. Storili bomo nekaj velikega za svoje zdravje in za zdravje planeta.

 

Gorazd Marinček

Ostali članki iz teme VRT

Jun 22, 2017 545

Vsestranska sivka

Trajnica, ki navdušuje s svojo vijoličasto lepoto, še posebej na veličastnih poljih…
Jun 20, 2017 553

Lepo, praktično in zdravo

Veliki večini vrtnarjenje že dolgo ne pomeni le dodatnega dela po naporni službi, temveč…
Apr 11, 2017 1710

Trnova, a zadovoljna pot do samooskrbe

S težavami zagotavljanja prehranske varnosti se v Sloveniji in v svetu v zadnjem času…
Apr 11, 2017 1700

Če lahko Michelle Obama, zakaj ne bi tudi mi?

Vse več govorimo o samooskrbi s sadjem in zelenjavo, lotevamo se otipljivih dejavnosti,…
Oct 14, 2015 1801

NASVETI ZA MESEC OKTOBER

Barvanje listja in vedno nižje temperature nas opominjajo, da se narava pripravlja na…