Cilj ne sme biti pomembnejši od poti

Življenje s šolajočim otrokom ni posuto z rožicami. Naši najmlajši imajo že v rosnih letih cel kup obveznosti – tako v šoli kot tudi v popoldanskih prostočasnih dejavnostih. So naši otroci preobremenjeni? Je prav, da jim pomagamo pisati domače naloge? O tem in še marsičem smo spregovorili z Matejo Dovžan Kukič, zakonsko in družinsko terapevtko ter družinsko mediatorko.

SARA SOČAN

Ob pričetku novega šolskega leta slišimo vse več govora o tem, kako so otroci v šoli preobremenjeni, da šolski sistem zahteva od otrok veliko več kot včasih ... Koliko svetujete, da se starši (in kdaj) vključijo v proces učenja, koliko naj bodo vpleteni v domače naloge?

Šolsko delo, z domačimi nalogami in učenjem navkljub je pravzaprav enako obsežno kot desetletja nazaj. Razlika je v našem pogledu na obveznosti, ki jih ima otrok. Nekateri starši delujemo bolj zaščitniško; želimo mu samo najlepše in najboljše, da se ne bi v življenju preveč naprezal, da mu ne bi bilo preveč težko. Drugi se ustrašimo, da bo s šolskimi obveznostmi, obremenitev padla na nas. Tako odgovornost otrok prevzemamo nase, namesto, da bi jo prepustili otroku. Včasih nam je celo lažje in naloga je hitreje rešena, če se je v večini lotimo kar sami, saj pogosto sledimo misli, da je cilj pomembnejši kot sama pot. Otrok pa je tako prikrajšan za lastno ustvarjalnost in kreativnost ter raziskovanje. Ne more uveljaviti sebe in svojih interesov ... Kot bi pot prehodil z zavezanimi očmi.

Otrok naj ob vstopu v šolo ozavesti, da je šolsko delo njegova odgovornost, njegova skrb in njegovo delo. Pomirimo ga z dejstvom, da včasih ne bo šlo lahko, gladko, da bodo ovire in da je to normalno. Naj ve, da bomo takrat ob njem, da mu bomo pomagali in ga usmerjali v iskanju rešitev, ga spodbujali in mu podali roko v pomoč, kadar ne bo zmogel sam. Velika spodbuda je naša vera vanj in zagotovilo, da nam je pomemben.

Večkrat je težava v razumevanju odgovornosti. Pogosto se z otroki pogovarjam o odgovornosti in v veliki večini sploh ne vedo, kaj je pravzaprav odgovornost. Pogosto za to besedo stoji kar nekaj otroških razlag, ki pa se ne dotaknejo bistva. Včasih povedo, da je odgovorno staršem povedati, naj jim pripravijo torbo in podobno. Besedo odgovornost že poznajo, pravega pomena pa ne. Zato je odgovorno, najprej spregovoriti o pomenu odgovornosti, šele nato jo tudi uresničevati.

Bi rekli, da starši v preveliki meri hočejo biti vpleteni malodane v vse, kar otrok počne? Mu s tem škodimo ali koristimo?
Smo starši, ki pustimo otroku, da so šolske in obšolske dejavnosti njegova odgovornost in izbira in smo tudi taki starši, ki popolnoma organiziramo otrokov čas in izbiro dejavnosti v prepričanju, da tako najbolje poskrbimo zanj; sestavimo urnik, določimo spremljevalce, predvidimo namen. Enostavno verjamemo, da bomo izbrali najboljše in najbolj koristno za otroka, da bo tako vse pod kontrolo. Včasih nam je tako tudi lažje, da se drugi ukvarjajo z njimi, kar je razumljivo, kadar se pozno popoldne vrnemo utrujeni od svojih obveznosti in zahtev. Včasih je zapolnitev otrokovega časa tudi strah staršev pred druženjem z napačno izbranimi vrstniki, ki bi otroka potegnili v igro ali aktivnosti, ki staršem ne bi bile sprejemljive.

Vendar pa otrok pri tako popolni organiziranosti nima priložnosti izhajati iz sebe, poiskati lasten interes in želje, ki izhajajo iz njega samega. Počasi izgubi stik s svojimi potrebami in željami, izgubi samega sebe in se nauči, da je najbolje, če sledi potrebam svojih staršev. Naučili smo ga, da je takrat sprejet in dovolj ustrezen. Posledično dobi otrok občutek ljubljenosti. Za te občutke pa je pripravljen narediti marsikaj.

Veliko lažje bi bilo, če bi vprašali otroke, kaj je tisto, kar si želijo, kaj jih izpolnjuje in osrečuje.
Če otroka slišimo, mu sporočamo, da je pomemben, on in njegove potrebe, da ga čutimo in nam je tega mar. In to je vredno tudi »izgubljene« urice kakšne druge aktivnosti, ki bi bila v naših očeh bolj pomembna ali potrebna.

Kaj pa tisti otroci, ki še do petega, šestega leta želijo vse stvari početi s svojimi starši? Nekateri si želijo, da še med barvanjem pobarvanke mami sedi zraven in pomaga barvati, izbirati barve ...

Vsakršno vedenj otrok je priložnost, da se vprašamo, zakaj se je začel tako vesti, zakaj ima take ali drugačne želje in potrebe.
Razlogi, zakaj želi otrok ves čas preživeti v naši družbi so lahko različni in pomembno je, da jih ne spregledamo ali minimaliziramo.
Želja po druženju je lahko pogrešanje aktivnega druženja, želja, da bi slišali o njegovih željah in potrebah, o težavah, morda ne najde pravega trenutka, da bi se pogovoril o konfliktu, v katerem se je znašel ...
Nenehen stik s starši lahko nakazuje otrokov strah ali nezaupanje v samega sebe, ker smo pogosto reševali situacije, ki bi jih lahko otrok rešil sam ali pa smo mu prevzeli izzive, kjer bi se lahko izkazal. Tako se je naučil, da mora imeti nas vedno ob sebi, da sam ne bo zmogel.
Če smo otroku do sedaj ves čas organizirali njegovo življenje, potem je težko pričakovati, da si ga bo znal zapolniti sam. Naučili smo ga, da mu aktivnosti, material in orodje vedno priskrbimo in serviramo in težko si jih bo kar na enkrat znal poiskati sam.
Nenehna organizacija aktivnosti s strani staršev, otroka prisili, da o svojem poteku dneva, izbiri igre, prijateljev, ne razmišlja več. Te skrbi enostavno prepušča nam; ne samo kdaj in katere krožke bo obiskoval, temveč tudi, s kom se bo družil in s katerimi igračami se bo igral. Pokličemo celo njegove prijatelje in organiziramo druženje, določimo okvir njegovega gibanja, ki je še varen ...
Vendar se potem, ko ima prosti čas in si želimo, da bi se zaposlil sam, žal ne znajde. Nima idej, nima motivacije, ne ve s kom, niti ne kje. Ne zna si organizirati svojega časa.
Tudi delovni čas je dandanes drugačen kot je bil v preteklosti. Mnogi starši pridejo domov precej pozno, otrok je dolgo v šoli, v podaljšanem bivanju ... Verjetno je prav, da ko pride domov, da se razbremeni. Kaj svetujete?
Čas, ki ga otrok preživi pri pouku in nato še v podaljšanem bivanju (pogosto pa obišče medtem ali po vseh teh obveznostih še kakšno izvenšolsko dejavnost) je zelo dolg. Ob tem ne smemo pozabiti, da je otrok ves čas voden in da dela po navodilih učitelja ali trenerja. In četudi je v tem času nekaj igre, je ta organizirana, časovno omejena ...
Dobro je, da se vedno vprašamo, kako je nam, ko se vrnemo po težkem delovnem dnevu domov. Kaj si želimo, kaj potrebujemo? Če smo odkriti in če si prisluhnemo, naše želje in potrebe vodijo v odmor, v počitek, v željo po sprostitvi.
Če se znamo umiriti, se ustaviti, si vzeti čas zase, poiskati stik s sabo, s svojimi potrebami, pomeni, da znamo poskrbeti zase. Na ta način, s svojim zgledom učimo.
To je dolžnost staršev in pravica otroka, da otroka naučimo, kako celostno poskrbeti zase; za svoj um in svoje telo.
Naj bo aktivnost, ki si jo zbere otrok v popoldanskem času njegova razbremenitev, nekaj kar ga bo sprostilo, nekaj kar ni obveznost.

Otrok je sprva za določeno izvenšolsko dejavnost zelo zainteresiran, potem pa po mesecu dni hoče z njo prekiniti in začeti s čim drugim. Kako naj starš takrat odreagira? Vztraja, da s prvo nadaljuje še vsaj nekaj časa ali prekiniti, prisluhniti njegovi novi želji?
Če je otrok v stiku s sabo, potem raziskuje, spoznava, prepoznava svoje želje, potrebe ... Njegove sposobnosti se razvijajo in postane zahtevnejši. Vzporedno z zahtevami rastejo in se spreminjajo želje. Če znamo stopiti v otokov notranji svet, potem lahko sproščeno sledimo njegovim interesom in ga vzporedno učimo tudi odgovornosti izbire. Starši pa smo še vedno tisti, ki presodimo smiselnost in varnost izbire.
Ko so obveznosti dorečene, mora otrok prevzeti odgovornost, da vztraja in gradi na tistem področju, ki si ga je izbral. Kljub lastnim željam, bodo skozi leto še trenutki, ko bo zagretost in motivacija pri otroku padla. Takrat je ponovno čas za doslednost in pogovor, da raziščemo, kje in zakaj so se pojavile ovire.

Kako lahko starši pripomoremo, da bo šolsko leto minilo čim lepše za otroka?

Otrok z vsakim letom svojega razvoja razvija tudi svojo željo po pobudi in neodvisnosti. Vzporedno krepi svojo moč, upor in razvija trmo. Pogosto se v tej stopnji starši ustrašimo, da bodo otroci napačno vzgojeni, da bodo postali nespoštljivi in težko vodljivi, zato pogosto moč zatremo in zadušimo željo po neodvisnosti. Od otrok pričakujemo poslušnost in upogljivost, ne zavedamo pa se, da ta izbira poti največkrat vodi v prekinitev raziskovanja, osamosvajanja in omejevanja izražanja svojega lastnega mnenja.
Od otrok zahtevamo, da nas ubogajo, upoštevajo in nam sledijo, kljub temu da največkrat sploh ne razumejo zakaj. Takšna slepa ubogljivost vodi v nemoč in občutek neprimernosti in občutek, da ne more razmišljati o svojem lastnem življenju, svojih željah in potrebah.
Starši želimo poznati svojega otroka. Najlažje stopimo v njegov notranji svet, če z njim delimo občutke in zaznave. Se pogovarjamo o čustvih. Tako ga spoznamo. Imamo stik z njim. In to je najpomembnejše.
Otrok bo preko pogovora, izmenjave mnenj z nami, na svoji poti bolj orientiran, posledično bolj samostojen, naučil se bo presojati in zaupati vase. Z obvladovanjem svojih čustev in čustev drugih bo gradil kvalitetnejše odnose, ki bodo krepili njegovo samopodobo.
S svojimi skrbmi in strahovi jim pogosto zapremo poti učenja in odraščanja. Zato igra zelo pomembno vlogo naša odprtost do pogovora, sprememb in pobud. Otrok tako dobi tudi priložnost, da zagovarja svoja stališča, mnenje in potrebe.

Ostali članki iz teme otroci

Sep 16, 2020 526

Stres med šolarji je resničen

Vsekakor bo letošnje leto ostalo v spominu vsem. Z gotovostjo pa vendarle ne moremo…
Sep 12, 2020 1361

Spije vaš otrok dovolj vode?

Otroci se ne zavedajo pomena hidracije, zato morate starši poskrbeti, da malčki ne bodo…
Aug 31, 2020 245

Varno v novo šolsko leto

Prvi šolski dan in otroci – živahni, razigrani, nasmejani in polni pričakovanj vstopajo v…
Aug 30, 2020 1152

Kmečka pamet in nujne prepovedi

Leonida Zalokar, ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina je iskreno govorila o tem, kako…
Jun 08, 2020 493

Zakaj ima HiPP svoj lasten ekološki pečat?

ZBIRAJTE HIPP pečate in prejmite za vašega malčka darilo. Diana J.: »Gospod Hipp,…