Aktivna v nosečnosti in z otroci

Starši, ki zahajamo v hribe z majhnimi otroki smo za mnoge precej neobičajni. Preko nas je slišati mnogo kritik, a še mnogo več pohval. Kaj stoji za kritikami? Pogosto nevoščljivost za našo vztrajnost, voljo, energijo. Večina se obregne ob nas, so zbegani, prešinejo jih čudne misli, začnejo spoznavati nekaj, kar do takrat niso poznali. Mnogi še sami ne vedo, kaj bi si mislili. A mi, ki smo vsekakor v manjšini vemo, da je za majhne otroke nekaj najbolj zdravega preživeti veliko časa v naravi v tesnem stiku s starši.

Ko se je pred dvema letoma in pol rodila Suzi, sem za trenutek pomislila, le kako se mi bo življenje spremenilo. Lep trenutek, ki pa je takrat zame imel tudi nekakšno oviro, strah, da se mi bo moje aktivno življenje sprevrglo v tisto tipično življenje mamice, ki vsakodnevno ob točno določeni uri skuha, da otroka spat in niti slučajno ne gre za dlje časa v naravo. A že tri tedne po porodu se je najino skupno življenje začelo obračati samo v pozitivno smer, v naravo in skupne aktivnosti. Tudi ati kdaj prisostvuje pri tem, sicer pa naju ves čas podpira.

Aktivna že v nosečnosti

Odkar vem za sebe, sem bila zelo aktivna. Šport je bil del mene že od malega. Kmalu je postal vsakodnevna obveznost in kasneje se je obveznost prelevila v zame najlepša doživetja. Ni bilo stvari, ki bi mi lahko preprečila mojo največjo strast, šport. Preprečila mi je ni niti nosečnost. Ko sem zvedela za to veselo novico, moram priznati, da me je za trenutek prešinila tudi grenka misel, kako pa se bom lahko sedaj ukvarjala s športom. Potrebovala sem le čas za dober premislek in morala sem sprejeti dejstvo, da bodo potrebna velika prilagajanja. Ja, nosečnost ni bolezen, je le malo drugačno stanje. Kot običajno so me doletele govorice, da se bo zdaj treba umiriti. A dali so mi le dodaten povod, da sem s športom nadaljevala. Ves čas v nosečnosti sem aktivno ukvarjala s športom. V gore sem redno zahajala, plezala sem do petega meseca nosečnosti. Prav tako sem kolesarila, turno smučala, SUP-ala in nekaj časa tudi tekla. Kot aktivna jamarka se tudi temu nisem povsem odpovedala, le izbor jam se je bistveno spremenil. Tokrat so na vrsto prišle tiste jame, kamor prej zaradi premalo zahtevnosti nisem hodila. V času nosečnosti sem torej zahajala v vodoravne in tiste z manj ožinami. Vsaka vrsta športa se je dala varno prilagoditi na moje stanje. Nikoli nisem tvegala in ovirala trebuščka ali ogrožala sebe. Ko pa je trebušček postajal vedno večji in me je pri nekaterih vrstah športa začel ovirati, sem zahajala samo še v gore. Ob tem sem se počutila več kot odlično. Rodila naj bi konec julija, a me je porod presenetil in sem rodila tri tedne prehitro. Najbolj poseben je bil dan pred porodom, ko sem še stala na vrhu dvatisočaka. S kolegom sva se odpravila na Peco. Dejala sem si, da je to moj zadnji vzpon pred porodom, do katerega me ne morejo pobrati z avtom. Za naslednje tri tedne sem namreč planirala enostavnejše vzpone, a me je porod prehitel.

ZA ENE TABU TEMA, ZA DRUGE NEPOPISNO VESELJE

Za mnoge ljudi je žal to, da hodimo z malimi otroci v gore dobesedno tabu tema. Nihče pa se ne zaveda, koliko dobrega storimo s tem. Vsekakor pa nihče ne ovira svojih otrok, kar nas drugi obtožujejo. Vsi zanje naredimo največ, saj so naš največji zaklad. Starši dobro premislimo, kam se bomo podali z našimi najmlajšimi, poti skrbno in natančno izberemo. Naš skupni preživeti čas v hribih je tako izredno kvalitetno porabljen čas z mnogo nepozabnimi spomini. Tisti, ki smo bili že pred rojstvom otroka aktivni, je povsem nesmiselno, da bi to opustili, ko v družino dobimo novega člana. Zato je najboljši način, da to lepo navado preživljanja prostega časa v naravi prenesemo na otroke. Ob tem se je vsekakor potrebno zavedati, da je potrebno tempo prilagoditi njim. Cilji osvojenih vrhov niso več tisti po najzahtevnejših poteh ali celo plezalnih smereh, temveč po najenostavnejših in krajših poteh. Tako so tudi naše poti povsem drugačne, kot so bile prej moje. Krajše, nekrušljive in ne preveč izpostavljene, a prav tako čudovite poti. Poleg Suzi in Neja spoznavam povsem drugačne dimenzije naših hribov, kakor sem jih prej. Vsi pa ob tem neizmerno uživamo. Najlepši trenutki pa so na vrhovih, ko Suzi tudi sama naredi nekaj korakov in se ob tem vsakič z veseljem poigra z pohodnimi palicami. Z rednimi vzponi na hribe bodo otroci nedvomno vzljubili hribe. Se pa moramo starši zavedati, da njihov cilj osvajanja vrhov ni enak, kakor naš. Motivirati jih je potrebno skozi igro, si vzeti dovolj časa in se prilagoditi njihovim željam. Včasih je potrebno ob pogledu na čredo mravljic stati tudi petnajst minut ali pol ure skakljati okoli potoka. Četudi je pohajkovanje z malimi otroki po hribih povsem drugačno kot če gremo sami, lahko to sčasoma postane navada za vse.

Res je, življenje se nekoliko spremeni

A le na bolje! A se hkrati tudi ne ustavi, ko se izve za nosečnost ali kasneje, ko na svet prijoka majhna kepica. Treba je živeti naprej z veliko začetnico in jaz to delam od prvega dneva naprej, ko sem izvedela za nosečnost. Priznam, da je ritem življenja drugačen, na trenutke je morda še mnogo bolj aktivno kot prej, a hkrati je življenje bistveno bolj polno in dobilo je popolnoma nov smisel. Ob vseh aktivnostih, s katerimi nadaljujem in v to vključujem oba otroka, pa mi ob strani stoji partner, ki vse to podpira ter stari starši najinih sončkov.

Kmalu po porodu nazaj v gore

Rodila se je majhna deklica, za katero so mnogi dejali, da so ji obiski gora položeni v zibelko. Moj stil življenja je tesno povezan s športom in zato si nisem mogla zamisliti običajnega vozička. Še dobro, da na svetu obstaja še nekaj takšnih staršev in je nekaj podjetij začelo izdelovati profesionalne športne vozičke. Voziček, ki je sicer namenjen za Skandinavijo, se je sčasoma razširil po vsem svetu. Zelo drag, a vreden svoje cene. Z njim lahko tečem, rolam, kolesarim, tečem na smučeh, grem na sprehod z krpljami in celo na kakšno enostavno turno smuko. Za otvoritev pa sem ga tri tedne po porodu pripeljala na najbolj znano koroško goro, na Uršljo goro. Voziček z odličnim vzmetenjem ter diski se je obnesel tako dobro, da je hčerka v njem prespala celotno turo. Poleg udobnosti vozička je svojo pozitivno stran pokazal tudi svež gorski zrak. Ker je bila prva tura eno samo zadovoljstvo, sva z aktivnostmi nadaljevali v polnem tempu. Osvajali sva vrh za vrhom širom Slovenije ter tudi preko meja. Vse sosednje države ter nekaj vrhov tudi v Španiji. A na najin prvi osvojeni vrh se vračava, tako da sva Uršljo goro obiskali že šestkrat. Gre za vrh, ki je idealen za vsakogar. Enostavne poti omogočajo dostop tako peš z nosilkami z malimi otroci, kakor tudi s kakšnim boljšim športnim vozičkom.

Prav tako so se aktivnosti nadaljevale v drugi nosečnosti in kmalu se je pridružil še Nej. Potrebno je bilo navaditi športni voziček za dva in tako lahko spet kolesarimo, tečemo, se sprehajamo z krpljami, tečemo z tekaškimi smučkami in pohajamo z turnimi smučmi.

Kaj ima otrok od tega?

Ob vseh mojih aktivnostih se pogosto postavi vprašanje, le kaj ima otrok od tega. Že dejstvo, da otroka niti enkrat nista bila zares prehlajena, kaj šele da bi kako drugače zbolela, je eno takšnih dejstev, ki pričajo, da je v tem mnogo dobrega. Svež zrak ter stik z mamo pa sta tako ali tako nekaj najlepšega. Zakaj bi morali aktivni starši spremeniti svoje življenje ter ob tem postati nesrečni, če pa lahko svoje aktivnosti le nekoliko prilagodimo ter vse počnemo skupaj s svojimi otroki? Starši diktiramo tempo, ne otroci. Mi smo tisti, ki jih bomo vpeljali v ta svet, jim pokazali vse, kar počnemo mi. Če bomo to storili na pravi način, bodo tudi oni nekoč aktivni in bodo znali spoštovati naravo ter šport, kar je nedvomno za tovrstne ljubitelje nekaj najlepšega, kar nam lahko nudi življenje.

Nisem edina

Res je, da sem drugačna mama, a za otroka delam le najboljše, četudi na malo drugačen način, kot bi pričakovali. Otroku dajem to, kar imam sama najraje in sedaj že dva to zajemata s polno žlico. Naravo in veliko dogodivščin v njenem zavetju. Ob brskanju po internetu sem zasledila še nekaj takšnih staršev. Redki smo in vsak s svojega konca sveta. Mamica iz Arizone redno zahaja v Ameriške nacionalne parke in s hčerko pleza po balvanih, mamica iz Kalifornije se podaja s sinom po kanjonih, prav tako je nekaj takšnih staršev v Švici ter Avstriji in najverjetneje še kje.

Od kod motivacija?

Kaj je v bistvo razlog, ki te vleče, da ostaneš tako aktiven? To je najverjetneje vprašanje, ki si ga mnogi zastavljajo, ko me vidijo, ko z vozičkom tečem v hrib ali ko ga imam priključenega na kolo in kolesarim na vrh Pohorja. Kaj šele, ko me vidijo pozimi z vozičkom na tekaških smučkah ali ko nosim težak nahrbtnik s hčerkico na vrh dvatisočaka. Motivacija tokrat ni več osvojiti vrh neke gore ali prekolesariti do vrha Pohorja. Lahko se obrnem že na sredini poti in sem vseeno zadovoljna. Hrib je lahko še tako lep, gora tako privlačna, a tukaj nastopi prilagajanje. Včasih sem šla čez marsikaj, da sem dosegla še kako zahteven vrh ali zlezla v globoko jamo, polno ožin. Povratek z gore, če ni bil osvojen vrh, ali pa povratek iz jame, če nisem bila na dnu, je bil težji. Sedaj je motivacija drugje, v druženju, igranju, ostati čim dlje časa na svežem zraku. Skratka, prebiti čas skupaj in to kvalitetno za vse. Mame ne smejo pozabiti nase, nameniti vse svoje življenje samo otrokom in se zanemarjati. Kaj jim bo kasneje koristila nezadovoljna mama? Otroci nas posnemajo in prav je, da smo ob njih zares zadovoljni, tako in drugače.

Potovanja z otroci

Poleg športa so moja velika strast potovanja. V to sem vpeljala tudi partnerja in sedaj že oba otroka. Včasih smo potovali daleč, na druge celine. Sedaj so tudi tu nastopila prilagajanja in tako sedaj spoznavamo nekatere dele Evrope, kjer še prej nismo bili ali pa kdaj zaidemo tudi na iste točke. Azori, Kanarski otoki, Majorka, celinska Evropa...vse to ima toliko zanimivosti, da se to vsekakor splača obiskati. Otroka sta odlično prenesla večurne lete in na potovanjih smo neizmerno uživali.

»Otroci so ogledalo staršev«, a se tega mnogi premalo zavedajo. Če boste z njim doma na fotelju vsak dan gledali televizijo, se nanj ne boste smeli jeziti v najstniških letih, ko bo to še vedno počel. Takšno življenje kot jim ga bomo predstavili, takšnega bodo živeli. Če bodo vzgojeni v športnem duhu, bodo nedvomno tudi sami vzljubili šport. Vsekakor pa to ni vedno pravilo.

Biti mama je najlepša in hkrati najbolj zahtevna »služba«. To poslanstvo sem sprejela kot eno samo pozitivnost, obdržala svoj aktiven način življenja, v to vpeljala oba otroka in izidi so že vidni, v zdravju in veselju. Oče pa s svojim načinom življenja prav tako odlično prispeva k njunem razvoju. Suzi pri dveh letih in pol že uspe dobiti odličen zvok iz očetove trobente.

 

Mateja Mazgan

Ostali članki iz teme otroci

Sep 16, 2020 350

Stres med šolarji je resničen

Vsekakor bo letošnje leto ostalo v spominu vsem. Z gotovostjo pa vendarle ne moremo…
Sep 12, 2020 1333

Spije vaš otrok dovolj vode?

Otroci se ne zavedajo pomena hidracije, zato morate starši poskrbeti, da malčki ne bodo…
Aug 31, 2020 203

Varno v novo šolsko leto

Prvi šolski dan in otroci – živahni, razigrani, nasmejani in polni pričakovanj vstopajo v…
Aug 30, 2020 1035

Kmečka pamet in nujne prepovedi

Leonida Zalokar, ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina je iskreno govorila o tem, kako…
Jun 08, 2020 474

Zakaj ima HiPP svoj lasten ekološki pečat?

ZBIRAJTE HIPP pečate in prejmite za vašega malčka darilo. Diana J.: »Gospod Hipp,…