Pohval naj bo več kot kritik in kazni

Katja Z. Istenič je psihologinja psihoterapevtka, ki preko terapevtske pomoči Hočem več nudi različna svetovanja in vodi delavnice. Zelo pogosto se nanjo obrnejo starši, ki potrebujejo nasvete oziroma usmeritve glede vzgajanja otrok.

Tia Kemperle

Zdi se, da je vzgoja otrok dandanes precej bolj kompleksna kot je bila včasih ... No, vsaj piše in govori se več o njej, se strinjate?
Ja, o vzgoji se vsekakor več govori kot včasih. Več je tudi različnih smernic, zato se pogosto zgodi, da so starši zelo zmedeni, kako postopati.

Veliko je različnih mnenj strokovnjakov. Eni še vedno zagovarjajo permisivno vzgojo, medtem ko so drugi mnenja, da je le-ta bila napačno sprejeta in se otroku vse dopušča. Kje je torej zlata sredina?
Zlato sredino je včasih zelo težko določiti. Žal ne obstaja en sam vzgojni ukrep, ki bi deloval čisto pri vsakem otroku. Otrok potrebuje tako občutek bližine, varnosti, sprejetosti in ljubezni kot tudi jasno postavljene meje. Poleg tega je vsak otrok drugačen. Nekateri otroci so zelo družabni, drugi bolj zaprti vase. Nekateri potrebujejo veliko fizičnega stika, drugim so dolgi objemi hitro odveč. Ne obstaja torej le en recept, ki bi deloval pri vsakem otroku v vsaki situaciji. Vzgoja torej od nas zahteva tudi določeno mero iznajdljivosti. Vsekakor pa velja, da smo do otroka vedno spoštljivi, da nikoli ne kritiziramo njega kot osebo (npr. »Len si!«, »Nemogoča si!«, »Iz tebe nikoli nič ne bo!« itd.) ter da se z njim veliko pogovarjamo.

Menite, da jim starši predstavljajo bolj prijatelje kot avtoriteto, ki jo je potrebno spoštovati?

Zelo odvisno od naše vzgoje. Starši, ki so svojemu otroku v prvi vrsti prijatelji, namesto starši, delajo veliko napako. Bolj pomembno jim je, da so otroku všeč, kot to, kaj je za otroka dobro in kaj otrok potrebuje. Ponavadi gre za starše, ki imajo težave z lastno samopodobo, zelo težko prenašajo zavrnitve in imajo globok občutek nezaupanja vase. Otrokov jok ali nezadovoljstvo razumejo kot znak, da je otrok nesrečen in da to pomeni, da so slabi starši. Iz tega razloga naredijo, kar le lahko in otroku ustrežejo, saj se bojijo otrokovih neprijetnih čustev. S tem pa otroku ne postavijo primernih mej, ki jih potrebuje.

Kako se to zrcali v šoli? Je težko otroku dopovedati, da je učitelj persona, ki jo morajo ubogati, poslušati?

Dejstvo, kako bo otrok zaznaval učitelja, je zelo odvisno od tega, kakšen odnos imajo njegovi starši do učitelja in drugih avtoritet. Če starši pred otrokom pogosto ostro kritizirajo šolski sistem in učitelja ali pa so do učitelja sami nespoštljivi, otrok dobi sporočilo, da učitelja ni treba poslušati. Zelo koristno je, da se z otrokom pogovarjamo in mu istočasno pomagamo razvijati tudi sposobnost zdravokritičnega mišljenja. Naš namen prav tako ni, da bi naš otrok zrasel v nekoga, ki bi za vsako ceno slepo ubogal kakršnokoli avtoriteto. Otroka torej naučimo, kako misliti s svojo glavo. Otrok ima vso pravico, da se s kakšno zadevo, ki jo učitelj od njega zahteva, ne strinja, istočasno pa to ne pomeni, da lahko do učitelja postane nespoštljiv. Tudi kasneje v življenju se bo zagotovo večkrat znašel v situaciji, ko bo moral kaj storiti, čeprav mu morda ne bo do tega (npr. plačati račune, voziti po omejitvah itd.).

Včasih, ko otroku rečemo ne, naletimo na cel kup izgovorov. Ali menite, da je potrebno pojasnjevati, zakaj nekaj od njega želimo ali preprosto rečemo: »to sem rekel in prosim naredi ...?« Menite, da je včasih enostavno preveč besed?
Ko neko zadevo zahtevmo prvič, je koristno, da otroku razložimo, zakaj to od njega želimo. Npr. razložimo mu, da mu domače naloge koristijo, saj z njimi utrjuje znanje in pridobiva delovne navade. Jasno mu pojasnimo tudi svoja pričakovanja. Npr. Od njega pričakujemo, da nalogo naredi takoj, ko pride iz šole. Ko naslednjič naletimo na odpor otroka, pa pri svojem vztrajamo brez ponovnega pojasnjevanja ali prošenj.

Zakaj sta postavljanje mej in beseda »ne« pri vzgoji tako zelo pomembna?
Postavljanje mej in beseda »ne« sta pri vzgoji ključnega pomena, saj se otrok tako uči, kako živeti s frustracijami. Naša naloga kot starši ni, da bi se otrok vsako minuto dneva imel super in da bi mu bili prav na vsaki točki všeč. Naša naloga kot starši je otroka pripraviti na samostojno življenje. Želimo ga torej vzgojiti v funkcionalno osebo z dobrimi vrednotami. Ker se bo tudi kot odrasel moral večkrat srečevati s situacijami, ki mu ne bodo všeč, je zanj nujno, da se nauči, kako shajati s frustracijami, saj ga ravno neprijetne situacije lahko motivirajo, da prične iskati primerno rešitev. Preko našega »ne« se otrok uči tudi, kako spoštovati prostor in želje drugih.

Kaj storimo, če naletimo na odpor? Ko je otrok že najstnik, kako ga prepričamo, da gre na primer iz avta, ko mora v šolo. Poznamo primere, ko rečejo staršem, da danes ne gredo, mama pa ga dejansko ne zmore prepričati, prav tako ni fizično sposobna, da bi ga zvlekla ven iz avta ... Kaj storiti, ko naletimo na takšno stisko?
Koristno se je z otrokom pogovoriti, zlasti če gre za vedenje, ki je za našega najstnika zelo neznačilno. Raziščemo, kaj so njegovi razlogi, zakaj ne želi iti v šolo. Kako se počuti? Česa ga je strah? Pri tem je pomembno, da otroka ne zaslišujemo, temveč se z njim pogovarjamo ter ga tudi poslušamo. Če se bo otrok počutil razumljenega in slišanega, imamo bistveno več možnosti, da bo z nami sodeloval. Vprašamo ga lahko tudi, kaj bi mu pomagalo in kaj on predlaga. Kaj lahko stori in kako mu lahko pri tem morda tudi mi pomagamo, da strah ali odpor pred šolo uspešno premaga? Odgovornost za šolo torej preložimo nazaj nanj in ga pripravimo do tega, da sam prične razmišljati o ustreznih rešitvah.

Katere kazni so primerne za mlajše in nekoliko večje otroke (najstnike)?

Ko otroku zagrozimo s kaznijo, je pomembno, da gre za kazen, ki smo jo pripravljeni tudi dejansko izvesti, saj bo otrok naše grožnje s kaznijo zagotovo na neki točki odraščanja preizkusil. Če otroku torej zagrozimo, da bo moral ponoči spati zunaj na balkonu, če ne bo naredil domače naloge ali da ga bomo pustili ob cesti, če ne bo nehal vpiti v avtu, to ni primerna grožnja, saj tega ne bomo resnično storili. Najbolje je zagroziti s kaznijo, ki otroku vzame bonitete (npr. odvzem telefona, računalnika, prepoved iti na zabavo itd.) ali pa otroku da dodatno delo (npr. otrok mora pomiti okna itd.). Kazen prilagodimo glede na starost in sposobnosti otroka. Mlajšemu otroku dodelimo dela, ki jih je glede na starost sposoben izvesti. Starejšemu pa lahko dodelimo tudi zahtevnejša dela.
Pomembno je poudariti še, da ignoriranje nikakor ni primerna oblika kaznovanja. Prav tako ni primerno kritiziranje osebnosti ali kakršna koli oblika nasilja.

Kdaj menite, da je čas, ko smo že zamudili z vzgojo? Je mogoče še vse popraviti ali je škoda že narejena do te mere, da jo lahko samo še malenkost popravimo?
Verjamem, da imamo vedno možnost situacijo izboljšati. Vzgoja velikokrat ni tako črno-bela, da bi lahko povsem jasno rekli, da je bilo neko naše dejanje le slabo ali le dobro (razen določenih izjem, npr. zloraba). Večina staršev se je že kdaj odzvala na način, ki ga je kasneje obžalovala. Težke izkušnje, ki jih je naš otrok morda doživel (zaradi nas ali zaradi koga drugega) nimajo nujno tudi slabih ali dolgotrajnih posledic za otroka. Seveda so neprijetne, a istočasno mu morda ravno te izkušnje omogočajo, da pride do novih spoznanj ali še dodatno razvije kak del sebe ali kakšno svojo spodobnost, npr. sposobnost poslušanja drugih, sposobnost sočutja itd. Vsi starši torej delajo napake. Nenazadnje smo le ljudje. Napake pa ne pomenijo, da bo otrok zaradi njih nujno zaznamovan za vse življenje.

Seveda pa pridemo tudi do točke, ko otrok postane odrasel in prične prevzemati odgovornost za svoje odločitve in dejanja. Ne glede na to, kaj pri vzgoji morda obžalujemo, ima odrasli otrok možnost, da se sam naprej razvija v tisto smer, ki mu je pomembna in si jo želi.

Kaj svetujete staršem pri vzgoji otroka?

Odvisno od težave zaradi katere so prišli k meni. Ena izmed zadev, ki jih pogosto svetujem, je, da so zavestno pozorni na to, da je pri njihovi vzgoji pohval bistveno več kot kritik in kazni. Včasih se nam lahko zgodi, da nam je težje najti kaj, zaradi česar lahko otroka pohvalimo, a če se potrudimo, bomo zagotovo našli kaj kar otrok zelo dobro počne ali pa bomo pohvalili kakšno njegovo pozitivno lastnost. Pomembno je, da poleg skrbi za otroka, znamo poskrbeti tudi zase – tako s fizičnega kot s čustvenega vidika. Starši, ki so zadovoljni sami s sabo in s svojim življenjem, dajo otroku lahko več. Do otroka so bolj potrpežljivi, odprti in pristni. Z otrokom se znajo tudi veseliti, se prepustiti trenutku in uživati.

Ostali članki iz teme otroci

Mar 09, 2020 205

Razcepljeni med partnerstvom in starševstvom?

Danes sem se namenila razmišljati o tem, kako spremenimo ženske pogled nase in svoj…
Feb 17, 2020 251

Kaj je pomembno pri izbiri otroških pleničk

Intervju z Uršo Čerček, produktno vodjo za Bambo NatureUrša Čerček je produktni vodja za…
Feb 12, 2020 986

Prehladna obolenja pri otrocih

S Tatjano Grmek Martinjaš, dr. med., spec. ped., spec. šol. med., ki je zaposlena v ZD…
Jan 13, 2020 74

Aminokisline OKA za razvoj otroka

Dr. Igor Ostan Nosečnice potrebujejo bogatejšo beljakovinsko prehrano. Včasih pa se…
Dec 09, 2019 370

Hormonski izzivi skozi obdobje odraščanja

Živčni izpadi niso nič nenavadnega, nihanje v razpoloženju se spreminja skoraj vsako uro.…