"Ni mi žal, da sem gluh"

Tokrat smo med »srčne ljudi« povabili osebo, ki s seboj prinaša zelo pomembno sporočilo. V tokratni številki govorimo o sluhu, zato smo želeli predstaviti tudi drugo plat – zgodbo tistih, ki so za čut sluha v življenju prikrajšani. Pogovarjali smo se z Miho Zupanom, našim nekdanjim vrhunskim (gluhim) košarkarjem, ki je dokazal, da je mejo med svetovoma gluhih in slišečih možno zabrisati, če le obstajata interes in volja za to. Pogovor z Miho nam je dal pošteno misliti o tem, v kako krutem in nepravičnem svetu živimo. Prav zato si želimo, da njegovo zgodbo spoznate tudi bralci in v prihodnje morda tudi sami na tak ali drugačen način prispevate k temu, da bi bili gluhi v naši družbi bolje sprejeti in bi lahko uveljavljali določene pravice, ki so nam, slišečim, povsem samoumevne.

Darjan Lapanje

Ko sem se pripravljal na ta pogovor, me je najbolj skrbelo, da bova z Miho težko komunicirala oz. da ga ne bom razumel. Že na samem začetku sem se ujel v predsodek, ki ga imamo slišeči ljudje o gluhih. K sreči je moj sogovornik nemudoma poskrbel za to, da se je moj predsodek takoj razblinil. Prav zato me je zanimalo, kako to, da se kljub njegovi gluhoti lahko povsem normalno pogovarjava.

Miha, glede na to, da se povsem normalno pogovarjava, me zanima, ali govor tako dobro prebiraš z ustnic ali pa vendarle delno tudi slišiš?

Imam 97-odstotno izgubo sluha, kar pomeni, da slišim približno 3 odstotke, s slušnim aparatom pa slišim dodatnih 60 do 80 odstotkov. Pripomoček mi omogoča, da slišim zvoke okoli sebe, vendar ti niso ostri, niti ne znam niti določiti, od kod zvok prihaja.

Rodil sem se sicer popolnoma gluh. Kaj je bil vzrok za to, še danes ne ve nihče. Zdravniki so takoj po rojstvu ocenili, da je z mano vse v redu, da sem zdrav in skupaj z mamo sva odšla domov. Šele leto kasneje, ko je mama začela opažati, da se na okolico ne odzivam, kot bi se moral, me je odpeljala k zdravniku, kjer pa so ugotovili, da sem gluh.

Kako pa se spominjaš svojih prvih otroških let?

Vrtec sem začel obiskovati v Kranjski gori. Že tam so se pojavile prve težave, saj so bili ostali otroci normalno slišeči in so hitro ugotovili, da sem drugačen od njih. Zaradi tega sem bil avtomatsko odrinjen nekoliko na rob, nisem imel prave družbe, niti se nisem mogel s kom pogovarjati. Otroci pač ne razumejo, kako je biti gluh, zato so name gledali kot na nekoga »drugačnega«.

Nato je moja mama ugotovila, da v Ljubljani obstaja tudi vrtec za gluhe. Takoj sem ta vrtec tudi začel obiskovati, vendar izmenično – en teden sem preživel v Kranjski gori med normalno slišečimi otroci, en teden pa v Ljubljani med gluhimi. Takrat sem kot otrok prvič ugotovil, da nisem edini in da so še drugi otroci, ki slišijo slabo, tako kot jaz. Z njimi sem se takoj lepo ujel, saj smo si bili v tem smislu podobni. Mama mi je nato po določenem času prepustila izbiro o tem, kje bi raje obiskoval vrtec. Pričakovala je, da bom izbral domačo Kranjsko goro. Sam pa se tam nisem dobro počutil in sem seveda izbral Ljubljano, saj sem v ljubljanskem vrtcu že imel svoje prijatelje. Mama me je nato tri leta vsak dan vozila v Ljubljano, po treh letih pa sem se preselil v internat in začel obiskovati šolo za gluhe, ki sem jo seveda tudi dokončal.

Ti je bilo v otroštvu težko zaradi gluhote? Si se zavedal, da si drugačen?

V Ljubljani sem živel v internatu, šola je bila prilagojena potrebam gluhih, tu sem imel prijatelje… Seveda pa je bil to le nekakšen mehurček, v katerem sem se počutil enakopravnega. Imel se gluhe prijatelje, ki so poznali znakovni jezik… Takrat sem bil zares srečen, ker sem imel družbo in mi ni nič manjkalo. Seveda sem vmes odraščal in ko sem že lahko odšel sam v mesto, na kavico, pa me je udarila realnost in sem se prvič srečal z diskriminacijo. Gledali so me postrani in me spraševali, kaj je narobe z mano, če se morda ne znam obnašati. V času pubertete take stvari bolijo in ni mi preostalo drugega, kot da se začnem boriti in svetu sam poskušam dopovedati, da imamo gluhi pač drugačno komunikacijo.

Vi govorite, mi pa uporabljajmo znakovni jezik. To ima tako dobre, kot slabe plati. Predstavljajte si, da sedite v avtobusu, vaš prijatelj pa v drugem avtobusu na drugi strani ceste. Gledata se skozi okno. Vi lahko še tako kričite, a se z njim ne morete pogovarjati, ker vas ne bo slišal. Mi se s pomočjo glasovnega jezika lahko pogovarjamo na daljavo. Pomembno se mi zdi, da ljudi ozaveščamo o tem, da je znakovni jezik lep jezik.

Sicer pa lahko rečem, da sem v ozaveščanje vložil veliko truda, pri čemer je bila pika na i nastop v oddaji Zvezde plešejo. Tam sem lahko končno javno povedal, da gluhi nismo primitivni, da smo povsem enaki, kot slišeči, le naš jezik za sporazumevanje je drugačen.

Seveda pa te večina Slovencev pozna predvsem kot bivšega vrhunskega košarkarja. Kdaj in kako se je pri tebi rodila ljubezen do tega športa?

Košarko sem začel igrati pri gluhih. Tam smo igrali na različnih prvenstvih za gluhe, tudi svetovnih, celo na olimpijadi za gluhe, vendar v realnem svetu vsa ta tekmovanja niso poznana oz. priznana. Trener gluhe reprezentance je tam prepoznal moj potencial in ocenil, da lahko v košarki konkuriram tudi normalno slišečim igralcem. Pripeljal me je na Dan slovenke košarke, kjer sem prvič zaigral v »slišečem svetu«. Bila je enkratna priložnost in takrat mi je uspelo odigrati zares dobro tekmo, na koncu pa sem bil celo izbran za najkoristnejšega igralca tekme (MVP).   

Tega takrat res nisem pričakoval, saj je bil moj namen le zaigrati s slišečimi igralci. Takrat me je opazil tudi trener Memi Bečirović in me povabil v slovensko reprezentanco, istočasno pa sem začel igrati tudi za klub Slovan.

Prvi dve leti sem imel velike težave s komunikacijo, dodatno težavo pa je predstavljal moj slušni aparat, ki je zaradi znojenja vselej zelo hitro odpovedal. To se je navadno zgodilo že po 10 ali 15 minutah igre oz. treninga, kar pomeni, da sem celotno nadaljevanje ostal v tišini. Nato sem obiskal proizvajalca služnih aparatov, kjer so mi predlagali, da začnem v kombinaciji s služnim aparatom nositi zaščitni trak. Stvar je delovala in aparat je normalno zdržal do konca tekme ali treninga. Šele takrat sem začel kot igralec normalno funkcionirati, se prilagajati in sem lahko igral kot ostali.

Kako pa si se znašel na tekmah, kjer je bilo v dvorani veliko glasnih navijačev? Kako si v poplavi zvoka sploh znal izluščiti navodila trenerja in sodnikov?

Zelo zanimivo je bilo, ko sem igral za klub v Turčiji. Tam so navijači res temperamentni in glasni, sploh če je tekma napeta. Zgodilo se je, da je trener ob napeti končnici tekme zahteval minuto odmora, nas zbral ob igrišču in nam začel deliti navodila, kako odigrati do konca. Jaz sem vselej gledal le na tablico in si zapomnil tisto, kar je narisal. Slišeči igralci pa so skušali razumeti njegova govorna navodila, a v vsem hrupu to enostavno ni bilo mogoče. Ko smo stopili nazaj na parket, sem bil na koncu jaz edini, ki je navodila razumel in sem jih moral prenesti slišečim soigralcem.

So bile pa seveda tudi negativne izkušnje. Ko je sodnik piskal osebno napako, sem to velikokrat preslišal in sem enostavno igral dalje, če sem pri tem ob že ustavljeni igri storil še kako osebno napako (nevede, da je igra ustavljena) so mi enkrat ali dvakrat prisodili kar nešportno osebno napako. So si pa tudi sodniki sčasoma zapomnili, da sem gluh in da tega ne počnem namerno in so mi kasneje kako tako napako tudi oprostili. Pa tudi sam sem se vsemu privadil in se mi to ni več dogajalo.

Pravzaprav si v svoji karieri dosegel izjemne uspehe. Bil si prvi gluh igralec, ki je zaigral v Evroligi, pa na svetovnem prvenstvu. Si sam to dojemal kot uspeh, morda kot rušenje tabujev?

Takrat sem razmišljal kot igralec. Hotel sem igrati v dobrem klubu, hotel sem igrati vrhunsko košarko. Na svetovnem prvenstvu sem čutil ponos, da sem bil izbran med 12 igralcev, ki lahko zastopajo našo državo. Nato sem bil celo razglašen za najboljšega gluhega športnika na svetu, kar je bila velika stvar. Zares pa se pomena vseh teh dosežkov zavedam šele danes. Moram reči, da se mi danes zdijo kar težko verjetni.

Po vsem povedanem bi lahko rekla, da dejansko hodiš po meji med slišečim in gluhim svetom. Nam lahko iz prve roke poveš, kakšen je svet gluhih in s kakšnimi težavami se soočajo?

Za gluho skupnost je v realnem življenju težko. Sam govorim normalno zato, ker hodim na govorne vaje. Nekateri gluhi tega nimajo, poleg tega pa imajo še nenavaden glas, zaradi česar se jih slišeče osebe navadno prestrašijo. Slišečim se vse to zdi nenavadno in se raje umaknejo.

Gluhe osebe se zaradi tega počutijo odrinjene, kljub temu, da smo povsem enaki, kot slišeči ljudje. Enako kot slišeči jemo, pijemo, delamo, spimo. Problem je le v komunikaciji s slišečim svetom in prav tu gre iskati vzrok za statistični podatek, ki pravi, da gluhi kar v 70 odstotkih trpijo za depresijo.

Ali sam svojo gluhoto dojemaš kot bolezen?

Tak sem se rodil in ni mi žal, da sem gluh. Takega sem se sprejel in življenje gre dalje. Največja ovira, seveda poleg težav s komunikacijo, je to, kako drugi gledajo na nas gluhe. Večkrat smo zaradi svojega hendikepa enostavno diskriminirani in odrinjeni na rob družbe. Temu pravimo audizem. Diskriminaciji se poskušamo zoperstaviti z ozaveščanjem, saj se nam zdi pomembno, da ljudje vedo, zakaj trpimo in s kakšnimi težavami in preprekami se srečujemo ter začnejo razumeti gluhi svet.

Ali ocenjuješ, da se je za gluhe v zadnjih 20 ali 30 letih vseeno kaj spremenilo na boljše, ali se vsa ta leta še naprej srečujete z enakimi težavami?

Zagotovo je danes mnogo bolje, kar se pretoka informacij tiče. Včasih ste slišeči s pomočjo televizije in radia vse novice slišali in videli sproti, gluhi pa smo zanje v najboljšem primeru izvedeli iz časopisov, a šele naslednji dan. Danes so naš glavni vir informacij internet in pametni telefoni, kar pomeni, da vse informacije izvemo istočasno kot slišeči. Glede tega nam je na pomoč priskočila predvsem sodobna tehnologija.

Kaj pa država? Se ti zdi, da naredi dovolj za skupnost gluhih?

Država bi morala reševanje naših problemov pospešiti. Imamo probleme s komunikacijo, pa tudi z dostopnostjo do informacij. O tem se pogovarjamo že debelih 20 let, a se je začelo v pravo smer premikati šele v zadnjem času.

Sami vse te probleme poskušamo naslavljati predvsem z ozaveščanjem. Pomembno je, da ljudje vedo, s kakšnimi problemi se srečujemo. Na primer: Ko je moj prijatelj pri notarju potreboval pričo, sem šel zraven, pripeljali smo celo tolmača, a me je notar zavrnil, češ da gluhi nismo primerni za pričo. Četudi smo poskušali razložiti, da ni težave in da s pomočjo tolmača povsem razumem, kaj je notar zapisal v pogodbo, je slednji vztrajal, da gluhi nismo sposobni oz. primerni za pričo. To je bilo zame ponižanje. Odločil sem se, da poskusim to spremeniti in da tudi gluhi postanemo enakopraven del družbe. Država te težave rešuje prepočasi, ampak bomo vztrajali, da dosežemo svoj namen.

Prepričan sem, da vam bo to uspelo. Da pa ta pogovor skleneva v nekoliko bolj sproščenem slogu, ti zastavljam še naše »standardno« vprašanje. Če bi na večerjo lahko povabil tri znane osebnosti, kogarkoli, kdo bi sedel za tvojim omizjem?

Moj veliki košarkarski vzornik je Michael Jordan (legendarni ameriški igralec, op.a.), tako da bi ga gotovo povabil na obed. Sem pa tudi velik ljubitelj filmov, tako da bi se večerji pridružila še igralca Bruce Willižs in Demi Moore.

Ostali članki iz teme INTERVJU

Oct 18, 2021 299

"Ni mi žal, da sem gluh"

Tokrat smo med »srčne ljudi« povabili osebo, ki s seboj prinaša zelo pomembno sporočilo.…
Sep 09, 2021 258

Najpomembneje je poslušati svoje srce

Tokrat smo na pogovor v našo redno rubriko »Srčni ljudje« povabili gostjo, ki je zagotovo…
Jul 19, 2021 824

Orel, zaljubljen v šport in naravo

Srčni ljudje se z julijsko številko vračajo s krajšega oddiha. Ko smo razmišljali, koga…
Apr 15, 2021 402

Življenje mora imeti smisel

Ljudje v svojem življenju često hrepenimo po stvareh, ki jih nimamo, le redko pa smo…
Mar 16, 2021 670

Spočiješ se lahko le, če se prej utrudiš

Ko smo tokrat razmišljali, koga povabiti k pogovoru, je bila izbira pravzaprav na dlani.…