Užitne trajnice za zdravje

Vrtnarjenje na naravi prijazen način, torej brez kemije, je koristno za zdravje duha in telesa že samo po sebi, saj nam omogoča gibanje na zraku, sprostitev in nepopisne užitke ob opazovanju rezultatov našega dela. Če pa ob tem pridelamo še kaj užitnega ali celo zdravilnega, toliko bolje. Posebno hvaležne pa so za te namene trajnice, ker jih ni potrebno saditi ali sejati vedno znova. Za tiste posebno trpežne pravimo, da so ljubljenke pametnih lenuhov.

Med trajnicami je izjemno bogastvo vrst in sort dišavnic, zelišč, zdravilnih rastlin in drugače užitnih rastlin. Mnogo vrst raste v naravi in lahko si jih naberemo. Marsikdaj pa je mnogo bolj praktično, če jih imamo pri rokah, zato si jih zasajamo na vrtove. Kaj pa je lepšega, kot n.pr. pod vrtnimi grmovnicami in drevesi v zgodnji pomladi nabrati prgišče listov čemaža (Allium ursinum) za kremno juho tudi takrat, ko nimamo časa za izlet v naravo, kjer bi si ga lahko privoščili po mili volji? Skoraj v vsakem vrtu se najde kak kvadratni meter ali dva primernega prostora, kjer bo ta 'kuhinjski biser' dobro uspeval. Tudi šopek mladih poganjkov divjega šparglja ali ostrolistnega beluša (Asparagus acutifolius) bi prišel prav tudi takrat, ko nimamo časa, da bi ga iskali po grmiščih v naravi ali slučajno naleteli nanj na tržnici. V domačem vrtu pa zanj lahko poiščemo prostor, kjer bo skozi vse leto imel funkcijo okrasne rastline, spomladi pa nas bo oskrbel z minerali in vitamini in s svojim grenkljatim okusom popestril marsikatero jed.

Rabarbara (Rheum palmatum) ima na vrtu posebno funkcijo. Hkrati je atraktivna okrasna rastlina z ogromnimi listi, ki jo gojimo tam, kjer je prostora res veliko, saj ena rastlina potrebuje vsaj kvadratni meter ali dva prostora, veliko vode in veliko hranilnega komposta ali starega hlevskega gnoja. Tako bo razvila veliko listne mase in čvrste listne peclje, ki jih potem uporabimo za kompote in peciva.

Zbirka starih zdravilnih zelišč, ki so jih po domačih vrtovih gojile že naše babice, za gojenje sploh ni zahtevna. Zato se te trajnice dandanašnji spet vračajo v našo zavest kot koristni pomočniki pri odpravljanju vsakovrstnih zdravstvenih težav. Če naštejemo le nekaj najbolj pogostih: pravi pelin (Artemisia absinthium), gozdni slezenovec (Malva sylvestris), melisa (Melissa officinalis), poprova meta (Mentha piperita), vinska rutica (Ruta graveolens), šetraj (Satureja montana) in še mnogo drugih. Vsak si pač poišče tiste, za katere meni, da mu bodo prav prišle.

Nekatera zdravilna zelišča so že naši predniki radi nabirali v naravi, dandanašnji pa jih vse pogosteje gojimo kar na vrtovih, da so vedno pri roki. Takšne so recimo: kolmež (Acorus calamus), košutnik (Gentiana lutea), šentjanževka (Hypericum perforatum), ižop (Hyssopus officinalis), navadna nokota (Lotus corniculatus), polaj (Mentha pulegium), dobra misel (Origanum vulgare), sladka koreninica (Polypodium vulgare), hermelika (Sedum maximum) in še veliko drugih.

Tudi komarje radi odganjamo s pomočjo aromatičnih trajnic, kot so različne mete (Mentha sp.) in sivke (Lavandula sp.). Zasajamo jih v korita in posode na terasah in balkonih, pa tudi v gredice na vrtu in v bližino vrtnih bajerjev in močvirskih gred.

Začimbne rastline, kot so majaron (Origanum hortensis), razni drobnjaki (Allium schoenoprasum , A. tuberosum), stoletna čebula (Allium fistulosum) in druge šibkeje rastoče trajnice sodijo itak na vsak vrt ali celo na balkon ali teraso. Trajne zelenjadnice močne rasti, kot n.pr. hren (Armoracia rusticana), pa potrebujejo malo več prostora.

Užitno vrednost pa imajo tudi nekatere trajnice, ki jih sicer gojimo predvsem v okrasne namene. Naj omenim vsaj izjemno barvito in veliko skupino sort maslenic (Hemerocallis) in host (Hosta), katerih cvetje lahko uživamo surovo, kuhano ali pečeno.

Poleg naštetih trajnic lahko za svoj užitek in sprotno rabo gojimo doma še veliko drugih. Vedeti pa moramo, da večina sicer za svoje dobro uspevanje potrebuje samo navadno vrtno prst, torej zrahljano in pognojeno z organskimi gnojili. Nekatere pa imajo tudi prav posebne zahteve. Tu in tam katera potrebuje močvirska tla (n.pr. kolmež), druge spet odcedna tla (npr. sivka, šetraj, pelin in hermelika), v katerih voda ne bo zastajala tudi ob dolgih deževjih. Tudi pred pleveli jih moramo braniti, da ne bo v našem trajnem nasadu kmalu nepregledna džungla, saj vemo, da je vrt oblikovani del narave in v njem pač gojimo le tisto, kar želimo ali potrebujemo. Tu je pač plevel vsaka rastlina, ki raste na nepravem mestu ob nepravem času. Tudi tako lahko vrtnarimo naravi prijazno. Skrbeli bomo, da bodo tla pokrita z zastirkami ali dovolj na gosto z gojenimi rastlinami, pa bo malo prostora za plevele.

Če smo prav izbrali rastline za dano situacijo na vrtu in jih prav posadili, ne bomo imeli veliko problemov z zalivanjem. Le ob hudi suši bo potrebno kakšno temeljito zalivanje enkrat tedensko za tiste bolj vlagoljubne. Tudi sadike, sveže posajene sredi poletja in še ne dovolj dobro ukoreninjene, bo treba zalivati, če ne bo narava sama poskrbela za dovolj vlage. Velika večina dobro vraščenih trpežnih trajnic pa skoraj vedno prav dobro preživi v naših naravnih pogojih tudi brez zalivanja. Le v naravo poglejmo, pa nam bo vse jasno! Samo tiste trajnice, ki jih je človek pomehkužil ali smo jih posadili na nepravo rastišče, tudi v vrtu potrebujejo dodatno vodo.

Vrtnim trajnicam, ki jih gojimo kot dišavnice, zdravilne ali užitne rastline, namenimo prostor na posebni obrobni gredici ob zelenjadnem vrtu, kjer bodo lahko v miru rasle leta in leta. Lahko pa jih vključimo tudi v okrasni in bivalni del vrta, med okrasne rastline torej.
Predvsem pa skrbimo, da bodo rasle brez kemikalij, da bodo ostale užitne.


Jožica Golob-Klančič
univ. dipl. ing. hortikulture in krajinske arhitekture

fotografije:
Mojca Rehar Klančič
univ.dipl.ing. agronomije